Zadnji dan

V poslednje slovo prijatelju in turjaškemu borcu Ladotu Jeriču, ki je padel v boju za svojo rojstno vas.

Čeljusti razbeljenega železa so mlele grajski zid. Jesenski sončni dan je ležal nad smrekovjem, v katerem so se vlekli rdečerjavi trakovi bukovega in kostanjevega listja.

Sonce se je kotalilo po vedrini kakor veliko, od zrelosti porumenelo jabolko in obsevalo nagnjeni stolp zadete kapele. Dolgo nihalo cerkvene ure se ni več zganilo. Mirno je viselo navzdol, kakor mrtva roka z razploščeno dlanjo.

Lado je stal ob oknu, ki je gledalo proti Ahcu. Naslanjal se je na palico, ki mu jo je v oporo ranjeni nogi prinesel od nekod Drago. Z modrimi očmi je blodil po zrumeneli koruznici in mislil na dom, na ličkanje in na Silvo.

Zidovje se je treslo in granate, ki so zletele čez grad, so lomile drevje v dolini in vzdigovale prst, ki je v curkih brizgala v zrak. Modrosiv dim se je valil po grapah.

Strojnice na grajskih oknih so rjule, kakor hripavi obupani blazneži v železnih kletkah. Mortaj¹¹ na dvorišču je še renčal, toda čedalje bolj poredko in trudno. Železni kremplji so grabili skoz zid in skoz okna, smrt je sedela kakor hotnica v vsakem kotu in se ponujala.

Strojničar Bajželj je omahnil k zidu. Tanek curek krvi mu je brizgnil v kratko črno brado. Granata mu je razmesarila roko. Mrtvo mu je visela v razdrapanem rokavu umazane srajce, ki se je takoj pordečil.

»Joj, moja roka! Moja roka!«

Rokav je bil kakor dolga krvava klobasa. Kri je tekla na parket in v drobnem potočku mezela pod stol.

Kaplan Janez je delil odvezo po sobah. Lado je pokleknil na zdravo koleno in se z glavo naslonil na palico. V tem hipu je začutil bolečino človeka, ki ga ženo na morišče, ko sije sonce in ogreva vrv. Debel, črn koder mu je padel na sklenjene prste, in ko je dvignil obraz, je zginila z njega vsa kri. Bled je strmel v krvavo strojničarjevo roko, ki je mirovala kakor nihalo stolpne ure.

»Bo zadnja ura bila, Marija, prid’ po nas,« so peli fantje v sosednji sobi. Lado se je dvignil in omahnil proti Bajželjnu. Ta je strmel v mlakužo krvi, ki se je nabirala pod stolom in osladno dišala.

»Greš v ambulanto, Jože? Glej, kri ti odteka.«

Bajželj se je smehljal. Kri v bradi se mu je strdila in bila videti kakor rdeč mehur.

»Lado, roke ni več, poglej, ni je več. Prstov ni nikjer.« Krvava klobasa v razdrapanem rokavu je skušala zanikati. Jože je od bolečine zategnil obraz in se dal odvesti.

Lado se je vrnil s puško, bel kot kreda. Koj za njim je pritekel Rekarjev Franc?, se ustavil sredi sobe in zakričal: »Fantje, na hodnik, pripravite bombe! Rdeči so s strojnico na strehi.« In se je zagnal dalje.

»Pekel,« je zaječal nekdo ob oknu in potegnil z rokavom prek čela. Na dvorišču so se usipavale krogle.

Lado je stopil k nahrbtniku, vzel bombe, si zavezal okrog vratu Silvino ruto in še enkrat pogledal skozi okno v sonce. Smrekove vrhove je vzgibaval lahen veter. S koruznega polja so se usipale prihuljene postave. Lado je nameril puško. Rezek pok je jeknil po sobi. Lado je tlesknil z zapiračem in kadeča se patrona se je zakotalila po tleh.

Na hodniku je bilo čuti eksplozije bomb, ki so padale v ozki prostor in ga napolnjevale z dimom in smradom. Lado se je zasukal, da je škrtnil od bolečine, in se z bolno nogo odvlekel proti hodniku.

[Stran 093]Figure 1. Turjaški grad v ognju

France je stal na vogalu in z brzostrelko kosil v množico. Lado je potegnil bombo, odtrgal jeziček in zakričal. Padla je na ovinek, oster pok se je združil s krikom in prvi, ki so z nasajenimi bajoneti rinili naprej, so se umaknili. Nekdo se je s krvavo glavo premetaval po kamnitih tleh.

»Naprej!« je bilo slišati kričanje izza ovinka. Nov val je pljusknil nasproti, od strahu izbuljene oči so strmele v dvignjene cevi, skrčena telesa so iskala kritja. Plamen, pok, vpitje, premetavajoča se telesa, drdranje strojnice na strehi, prošnje, kletve, zaripli obrazi in dim.

Primčev Jože je stal za Ladotom. Znoj mu je tekel izpod čelade in s stisnjenimi zobmi je pošiljal kroglo za kroglo za ovinek.

»Zdržati moramo, fantje, zdržati,« je grčal Franc? in ošinil Perneta, ki je rinil nov magacin v revolver.

Ladotu so se risali rdeči krogi pred očmi. Noga ga je bolela, v grlu ga je žgalo, dim ga je bodel v oči. In tisti na tleh s preklano lobanjo, ki je še trzal z nogami, se je z belimi očmi zagledal ravno vanj.

Tedaj je nekdo zavpil: »Grad gori! Zažgati ga hočejo!« Oglušujoča eksplozija je zamajala hodnik. Na podstrešju se je vžgala municija.

»Juriš! Naprej! Juriš!« so tulili rdeči in se zagnali čez mrtva trupla. Nov ogenj jih je vrgel nazaj za ovinek.

Kaplan Tone je pritekel iz ambulante.

»Ustavite ogenj! Grad se predaja. Ustavite borbo!«

Mrlič s preklano glavo je z belimi očmi strmel v strop, s katerega je v kosmih odpadal omet in se usedal v mlako krvi, ki je na razveganih tleh tekla proti zidu.

France je omahnil nazaj, koj za njim Lado in Jože. Rdeči so se ulili po hodniku ter začeli stopati po sobah. Rekarjev se je umikal proti ambulanti, Lado z Jožetom jo je udaril po levih stopnicah, ki so držale na dvorišče.

»Morda se kako zamakneva,« je šepetal Jože in pomagal bratu pri hoji navzdol. Pri

[Stran 094]Figure 2. Turjak – razvaline

vratih sta počakala. Nato je skočil Jože s puško v roki na dvorišče, toda še preden je naredil dva skoka, je padel strel od glavnih grajskih vrat.

»La …,« je še kriknil, potlej pa omahnil na hrbet in mirno obležal na razbiti opeki.

Lado je pokril obraz z rokami, zaječal, odvrgel puško in se odplazil proti ambulanti. Mimogrede je videl, kako se je kahljal ogenj med strešnimi latami in oblizoval tramove.

»Konec, konec,« mu je tolkla kri v sencah. Poljubil je Silvino ruto, jo razvezal in spustil za srajco.

Gornje nadstropje se je praznilo, prvi fantje so zapuščali grad. Temni, vase zaprti so stopali skozi grajska vrata in se postavljali v vrsto.

Grad je gorel. Včasih je še počilo, šop isker se je zagnal pod nebo in gost, črn dim je padal na dvorišče kakor črna zastava.

Lado je prišel s palico. Visok, močan, z živimi očmi in z belim obrazom je stopil čez spodkopan prag. Z očmi je zletel po dolini, z enim pogledom objel polja, ki so ležala na zapotoški strani, in pobožal gmajne. Potlej je stisnil pest in odšel v vrsto.

V zraku je dišalo po zrelosti prvih jesenskih dni …

Tovarišica Sonja je prinesla dolgo vrv in žico. V njenih črnih očeh je sijala podlost izgubljene ženskosti.

»Zdaj poj, hudič beli,« je nahrulila Ladota, ki je mislil na Joža in imel rosne oči. »Velik si in močan, lahko bi bil naš borec in se z nami boril za narod.«

»Tako kot vi, da bi ga vezal na nedeljski dan s telefonsko žico,« se je nasmehnil Lado in žvečil leskov list. Bil je žejen, toliko časa že ni pil vode.

Potlej so se ustne premaknile. Šeststo utrujenih, od dima in prahu zakajenih obrazov, se je še enkrat ozrlo v grajsko zidovje, ki ga je lizal ogenj. Velika grobnica je gorela.

»Naš Alkazar umira,« je šepnil Perne Francetu. Nato se je obrnil nazaj k fantom in dejal glasno: »Korajžo, sulci! Niso nas zmogli z močjo, poglejte!«

Čez okno, ki je gledalo na vas, je visela dolga vrv. Motno se je lesketala v soncu kakor hrbet strupene kače.

»To je vnebovpijoči klicaj na koncu našega nemega kričanja, ki ga nihče ne sliši,« je dejal profesor Petelin doktorju Kožuhu. »V zgodovini bo nekoč ta klicaj ločil dobo.«

Lado se je opiral na palico, žica ga je rezala v roko in rana pod kolenom ga je žgala. Šeststo grl je hrepenelo po požirku vode.

Rdeči stražniki so ženskam prevračali lonce z vodo. Na zidu je visela vrv, zapuščena okna gorečega gradu so strmela za sprevodom, Alkazar je jokal za svojimi branilci.

Lado je gledal čez polje in mislil na Joža, na dom in na Silvo. Potlej se je stresel in se zagledal v vrano, ki se je s težkimi zamahi sprenesla z visokega topola.

Nebesna modrina je postajala otožna in obzorje se je rahlo rdečilo.

»Lado, preden bomo prišli v Lašče, bo trda noč,« je dejal tiho Drago.

»Da, noč!« Potlej so vsi molčali.

[Stran 095]

Karel Mauser in Turjak

France Pibernik

Karel Mauser (1918–1977) se je leta 1939 vpisal v ljubljansko bogoslovje. Po nemški okupaciji Gorenjske ni mogel več na počitnice k staršem v Kranj, zato je kot mnogi drugi bogoslovci z Gorenjske in Štajerske med vojno počitnice preživljal v Dobrepolju, v Zdenski vasi pri družini Štupnik. Tam ga je septembra 1943 doletela kapitulacija Italije. Takrat se je skupaj s tamkajšnjimi vaškimi stražarji umaknil v grad Turjak in doživljal vse strahote partizanskega obleganja, uničenje gradu in tudi vdajo posadke ter civilistov. Med boji je ob dveh zdravnikih opravljal službo bolničarja in kot vodja zasilne ambulante zadnji zapuščal grad, potem ko so zmagovalci pred njegovimi očmi pobili štiriintrideset ranjencev.

Po vdaji je bil Mauser z vsemu drugimi ujetniki uvrščen v kolono, ki so jo zvezano odvedli v Velike Lašče. Naslednjega dne je bil oddeljen v skupino, ki je bila določena za streljanje, vendar je med dogajanjem prišlo povelje, da se bogoslovci in duhovniki izločijo iz dolge vrste. Mauser je skupaj z bogoslovci, duhovniki in vsemi preostalimi bil odpeljan v Kočevje, kjer so jih nastanili v tamkajšnji grad. Iz skupine so nekatere duhovnike zasliševali, ker je partizansko vodstvo pripravljalo razvpiti kočevski proces, v katerem je bilo zlasti večje število četnikov in drugih jetnikov obsojenih na smrt in usmrčenih v Jelendolu. Bogoslovce in duhovnike so internirali v stiški samostan, od koder so se rešili po prihodu nemških enot in peš vrnili v Ljubljano.

Mauserja so strahotni dogodki močno zdravstveno zdelali in je moral v bolnišnico. Ker ga je v bolnišnici obiskovala neka učiteljiščnica, ki jo je spoznal nekaj pred tem, ga je vodstvo bogoslovja postavilo pred resno odločitev, posebno zato, ker je bil že v devetem semestru in že prejel subdiakonat. Mauser je se odločil za odhod iz semenišča in se znašel na cesti. Iz težavnega položaja ga je rešil Severin

Figure 3. Karel Mauser

Šali tako, da ga je sprejel v uredništvo Slovenčeve knjižnice kot lektorja in korektorja. Takrat se je Mauser znova oprijel lastnega pisateljevanja. Med drugim je v dnevniku Slovenski narod v času od marca do junija 1944 objavil več kratkih zgodb, v katerih je upodobil dogodke v zvezi s turjaško tragedijo: Na poseki, Temna noč, Sami in Zadnji dan. Posamezni zapisi so označeni kot »odlomek iz poglavja«, iz česar bi mogli sklepati, da je snoval daljšo pripoved, morda roman, toda v njegovi literarni zapuščini ni ohranjenih nobenih sledi o tem.

Ker je Mauserja maja 1945 zajelo splošno razsulo, se je želel z ženo umakniti na Koroško, toda na poti, ko se je ustavil v Kranju pri starših, je zbolel in ostal tam do decembra 1945, ko je nova oblast celotno Mauserjevo družino s starši – Karlu se je medtem rodila hči – nasilno izselila, ker je oče pripadal kočevskim Nemcem. Mauser se je s svojo družino najprej zadrževal v begunskem taborišču Rottenmann na Zgornjem Štajerskem, potem pa preko taborišča Peggetz pri Lienzu prišel v Špital in tam nadaljeval pisateljevanje, a je turjaško tragedijo znova upodobil šele pozneje, ko je v Ameriki ustvaril obsežno trilogijo Ljudje pod bičem. ?

[Stran 096]