V naslovu tega komentarja stoji izraz kritična masa. Kaj je to kritična masa? Če hočete postaviti jedrski reaktor, pravijo, morate imeti določeno količino urana. Tej potrebni količini se pravi kritična masa. Širše bi lahko rekli: če hočete, da se sproži določen proces ali da nekaj deluje, morate imeti določeno količino snovi ali kritično maso te snovi. Izraz izhaja torej iz fizike, uporabljamo pa ga tudi drugod, na primer v politiki.
Nekoč je angleški poslovnež in založnik lord Weinfeld v okviru dunajskega Inštituta za znanosti o človeku pred izbranim občinstvom spregovoril o tedanjem položaju judovstva. Ugotovil je, da je ta položaj trden, in svojo ugotovitev utemeljil na dveh dejstvih, od katerih je eno to, da imajo sedaj Judje svojo državo. To je dejstvo, je rekel, ki ga nobena zgodovina ne bo ovrgla. Ta država lahko obuboža, lahko oslabi, lahko se orientalizira, ni je pa mogoče uničiti. Zakaj ne? Zato, ker je njeno prebivalstvo preseglo pet milijonov ali, drugače povedano, ker je ta država dosegla kritično maso. Spomnimo se, kaj smo rekli, da je kritična masa: tista količina snovi, ki je potrebna, da stvar deluje.
Država Slovenija ima dva milijona prebivalcev. Pred nami je torej vprašanje: kaj mora storiti država, ki ne dosega kritične mase, da bi vseeno delovala? Razen seveda, če se ne odloči, da gre v stečaj! Položaj države Slovenije lahko ilustriramo tudi z neko drugo podobo. Franklin Delano Roosevelt, nekdanji predsednik ZDA, je svojim diplomatom ne koč dal tole priporočilo: govorite tiho, za hrb tom pa imejte pripravljeno debelo gorjačo. Kako pa naj govorijo diplomati države, ki nima ne debele ne kakršnekoli druge gorja če?
Na podoben problem je pokazal tudi predsednik države Slovenije, ko je rekel, da majhna država ni kar pomanjšana velika država. Morda je hotel reči, da mora biti majhna država nekako drugačna. Tega smo bili veseli, ne samo zato, ker že nekaj časa tudi sami vemo, da nas je s tem opozoril – zelo implicitno, zelo obzirno, tako rekoč mimogrede – na neko temeljno dejstvo našega političnega obstajanja.
Kaj torej Slovenci lahko naredimo, da bomo delovali kot država s kritično maso ali da bo beseda naših diplomatov kaj veljala, čeprav ne bo podprta z nobeno gorjačo?
Tu ne bomo govorili o tem, da se mora majhna država drugače organizirati: da se mora odločiti, katere ustanove nujno potrebuje za svoj obstoj in kako morajo biti te ustanove urejene, da bi kljub skrčenosti opravljale svojo bistveno vlogo. Rajši bomo pokazali na nekaj drugega – po naši pameti bolj pomembnega.
V povesti ruskega pisatelja Aleksandra Solženicina En dan v življenju Ivana Denisoviča, v kateri pisatelj opisuje življenje v ne kem sibirskem komunističnem taborišču, kjer je spoznal predstavnike mnogih narodov in ljudstev, lahko preberete tudi tale stavek: V življenju še nisem srečal slabega Estonca. Če prav premislimo, lahko dejstvo, da se takole govori o nekem narodu – saj je nemogoče, da je tako skušnjo z Estonci imel samo Solženicin – nadomesti kar debelo gor jačo za hrbtom njegovih diplomatov ali, drugače povedano, lahko v veliki meri izpolni tisto razdaljo, ki majhen narod loči od kritične mase. Kaj lahko Slovenci rečemo o sebi v tej točki?
Ko je evropsko javnomnenjsko središče Evrobarometer nekoč delalo anketo med državljani petnajstih držav EZ in jih spraševalo, s kakšno naklonjenostjo gledajo na sprejem posameznih novih držav, smo Slovenci prišli na zadnje mesto. Izkazalo se je, da nas Evropa ne mara. Da nas ljudje ne marajo. Vprašamo se, ali nas prezirajo in če nas prezirajo, zakaj.
Ob tem se človek nujno spomni nekega drugega gledanja na Slovence. Jugoslovanska begunska vlada, ki je leta 1941 prek Kaira na-
[Stran 091]
zadnje prišla v London, je skraja uživala velik ugled in simpatije. Zelo kmalu pa se je stanje bistveno poslabšalo. Spori med srbskimi in hrvaškimi člani kabineta so šli tako daleč, da ministri med seboj sploh niso več govorili. Sir George Rendel, veleposlanik vlade njenega veličanstva pri begunski jugoslovanski vladi, je to mizerijo podrobno opisal v svojih spominih, ki so bili objavljeni v Londonu leta 1957. Tam pa je zapisal tudi tole: »Majhno svetlo točko v tej nesrečni druščini so predstavljali Slovenci. Teh je zelo malo, mogoče ne dosti več kot milijon, mirni delavni ljudje in, kolikor sem mogel jaz ugotoviti, globoko in iskreno krščanski in morda eden redkih resnično katoliških narodov v Evropi.«
Nekaj se je torej vmes moralo zgoditi. Kaj se je z nami zgodilo?
A naj prej spregovorim še o enem vtisu, ki so ga Slovenci naredili na tujca. To je bilo natanko štiri leta kasneje v begunskem taborišču za Slovence na Koroškem. Potem ko so Angleži izročili slovensko domobransko vojsko komunističnim morilcem, je v tujini ostalo še kakšnih šest do osem tisoč takšnih, ki uniforme nikoli niso nosili, žensk, otrok in starejših ljudi, ali pa so jo mogli še pravočasno sleči. V upravo taborišča je prišel tudi John Corsellis, ki je imel takó priložnost spoznavati Slovence nekaj let. Knjiga, ki jo je začel pisati o svojih vtisih, je prerasla v hvalnico slovenskemu človeku in njegovi kulturi, čeprav jo je po ukazu založbe iz začetnih osemsto strani moral skrčiti na štiristo.
Res, kaj se je z nami zgodilo? Kaj se je z nami zgodilo v komunističnem petdesetletju? Prej smo omenili enega nekdanjih predsednikov države in ni prazna misel, da bi nam ravno on, spričo posebnih zvez, ki jih je v tem obdobju imel, lahko zelo pomagal pri iskanju odgovora na naše vprašanje. Odgovor namreč moramo najti, zakaj da nas večina ljudi ne mara – to je misel, ki je preveč neznosna, in dejstvo, ki je preveč nevarno.
Ko je vlada razpravljala o izsledkih ankete Evrobarometra, ni naročila, naj nujno še raziščejo, zakaj nas ne marajo. Kaj bi bilo bolj naravno kot to? Naredila je nekaj drugega: od dejavnikov, ki se ukvarjajo s promocijo Slovenije, je zahtevala, naj »pripravijo strategijo nadaljnega nastopanja«. Kar je na tej zahtevi najbolj mizerno, je misel, da je podobo države mogoče izdelati, da jo je mogoče kratko malo naročiti v lepotnem salonu. Podobo države lahko izdelajo samo ljudje sami in njihova duhovna in politična elita: ljudje s svojo kulturo, če je kaj imajo, s svojo politično zrelostjo, če je kaj imajo, s svojo voljo do življenja, če je imajo kaj; elita pa s svojim zna njem, če ga ima, s svojo prisebnostjo, če jo ima, s svojo odgovornostjo, če jo ima.
Če hoče narod, ki je odgovoren za državo, skrajšati razdaljo, ki ga loči do kritične mase, mora priti k sebi, mora uvideti, kaj je z njim, in to tudi priznati. Slovencem ta uvid oznanja, da smo še vedno v državljanski vojni. Na rod, ki je v vojni sam s sabo, ne more postaviti države. Državljansko vojno je vse kakor treba končati. Prvi in poglavitni pogoj za njeno končanje je dvokrožni večinski volilni sistem. Zato se ga komunisti tako bojijo, zato ga tako sovražijo. Ta bi prinesel dvoje: takoj in dejansko bi končal frontovsko politiko, ki je zgodovinski komunistični izum, in postavil bi začetne pogoje za končanje držav ljanske vojne. Če hočete vedeti, kaj je v ka kem času važno, vam ni treba drugega kot opazovati, v katero smer grejo komunistični napadi.
Za konec še enkrat: če hočemo izboljšati deficitno stanje kritične mase, če hočemo, da bodo ljudje, ki govorijo v našem imenu, imeli kaj za hrbtom, moramo postati drugačni ljudje. Postati moramo drugačni ljudje. In naj še ponovimo: Nikomur ni dovoljeno biti neumen. Sicer pa – enkrat smo v tem komentarju to že povedali – lahko gremo tudi v stečaj.
[Stran 092]