Ko poljubila te je Smrt,
zaprl se zame je tvoj vrt,
nič več v njem nisem vrtnarica …
O, da bila bi drobna ptica,
bi poiskala temno strd
tvoje krvi!
Mordà trpi na starem boru?
Mordà visi na sivi skali –
pečat, ki z njim zaznamovali
so čelo Kajnovemu umoru?
Ah, kdo mi iz srca izdere
to bolečino, da ne vem,
kje si?
O, dragi moj,
vid ugasnil mojim je očem,
perotim mojim dvig je strt –
ne morem za teboj,
a vem:
ti prideš sem nocoj,
kot včeraj, jutri in vse dni,
srce odprto ti leži.
Vrtnar, tvoj vrt
zdaj poln je krizantem …
[Stran 090]