Odgovornost vseh za skupno dobro
Leta 1995, pet let po spremembah oziroma petdeset let po vzpostavitvi komunističnega diktatorskega sistema, sem kot dekan TEOF dal pobudo, da pogledamo na pet let tranzicije in ubesedimo, kaj se nam je Slovencem zgodilo v petdesetih letih totalitarizma oziroma se nam dogaja v času po demokratičnih spremembah. Senat je načelno soglašal in mi poveril, naj organiziram posvet v Zavodu sv. Stanislava z naslovom Na poti k resnici in spravi.
Že vseskozi od demokratičnih sprememb smo se ozaveščeni profesorji na TEOF dejavno vključevali v zahtevne procese preseganja usedlin bivšega režima. Med drugim smo tudi prek društva Združeni ob Lipi sprave s pokojnim Stanislavom Klepom načrtovali konkretne poti za uveljavitev Deklaracije o narodni spravi. Kot dekan TEOF sem se še posebej čutil obvezanega za te naloge. Sicer se je večina profesorjev na TEOF v zahtevnem času ob spremembi vključevala v delovanje cerkvenih komisij, organizacij in posredno prek strank uveljavljala temelje cerkvenega družbenega nauka. Tako smo delovali v mešani komisiji med državo in Cerkvijo, Komisiji Pravičnost in mir, Komisiji za dialog itd. A vse bolj smo na tej poti doživljali tudi ovire, in celo med svojimi ljudmi smo imeli zaviralce pri uresničevanju teh procesov. Pri strategiji uresničenja tega smo se organizacijsko slabo usklajevali in povezovali. Sestavni del postkomunistične strategije pa je bil (in je še) tudi onemogočanje oziroma oviranje smelih pobud pri civilnodružbenih in političnih gibanjih, organizacijah in strankah. Sestavni del takega delovanja sil bivšega režima je bilo usmerjanje ljudi v vzporedne in nepomembne osebne in družbene dejavnosti – to nalogo je v bivšem sistemu opravljal mehanizem »samoupravljanja«. Načrtovalci in ohranjevalci oblasti bivših elit tako zaposlujejo državljane z nepotrebnimi bremeni in nepomembnimi vzporednimi dejavnostmi, da lažje preglasijo oziroma prekrijejo svoje predvsem nepregledne (netransparentne) gospodarsko-finančne dejavnosti, ki jih vpregajo v politični voz formalno demokratičnih procesov. Tako so komunisti nekoč ovirali in zaposlili ljudi z nepomembnostmi oziroma so jim skušali zamegliti pogled na njihove prave probleme. V totalitarizmu se je to dogajalo s terorjem, prisilo in drugimi oblikami ustrahovanja, danes pa prek medijskih zameglitev, npr. s postavljanjem nepomembnih tem na radio in TV, da postkomunisti v tej megli lahko neovirano vlečejo zase in svoje sorodnike in sodelavce pomembne družbene poteze.
Tudi vključevanja novih ljudi na področja družbe, tudi profesorjev TEOF, so ovirale stare in nove (tajne) povezave teh ljudi z bivšimi oblastniki, ki so ostali glavni nosilci ali izvrševalci ekonomskih oziroma finančnih procesov v tranziciji. Za lažje poslovanje so oblastniki ob spremembi ukinili SDK (Služba družbenega knjigovodstva), ki je dotlej nadzorovala finančne tokove. V procesih tranzicije jim je šlo v veliki meri za ohranitev ekonomske prevlade oziroma za privatne račune ‘posvečenih’. Bežen pogled na tranzicijsko dogajanje, posebno oviranje vračanja premoženja, kontrole lastninjenja, malverzacije v bankah itd. le potrjujejo, da gre za to, da realna ekonomska moč ne bi prešla na nove politične elite. Temu obvladovanju služi tudi kontrola nad mediji, sodstvom in vzgojno-izobraževalnimi in znanstveno-raziskovalnimi ustanovami. Tipičen primer je tudi SAZU, ki za razliko od podobnih ustanov v tujini finančno stimulira svoje člane, ki so temu primerno lojalni. Zato ni uspel poskus spoštovanega in etično ozaveščenega akademika prof. dr. Jožeta Trontlja, da bi SAZU sprejela deklaracijo o narodni spravi. Med akademiki za to ni dobil potrebne večinske podpore,
[Stran 117]
kar je pokojnega akademika navdajalo z žalostjo nad ustanovo, ki ji je predsedoval, saj si je njeno vlogo v družbi predstavljal vendarle bolj etično oziroma humano. Podobno so tudi na drugih ustanovah in uradih prizadevanja za uveljavitev spravnega procesa v naši družbi in drugi pomembni tranzicijski projekti naleteli na odpor. Tako se nas je manjšina članov Nacionalnega kurikularnega sveta zavzemala za globlje in bolj korenite spremembe v šolskem sistemu; proti pa je bila številna in zanesljiva večina, ki je dopuščala zgolj formalne spremembe. Tudi apel na takratnega podpredsednika vlade Marjana Podobnika, naj on s svojo politično močjo podpre naša prizadevanja, ni zalegel.
Ne glede na uspehe ostajam prepričan – kar sem že večkrat javno povedal –, da imata TEOF in celotna Cerkev na Slovenskem stalno nalogo spodbujati procese poprave krivic in rehabilitacije žrtev. Ne gre le za dostojen pokop in vrnitev dobrega imena vsem, ki jim je revolucija po krivici odvzela dobro ime ali življenje ali celo oboje, pač se moramo stalno zavzemati za vse ljudi, ki se jim v družbi vedno znova dogajajo krivice. TEOF je poklicana, da k delovanju za pravičnost spodbuja tudi druge akademske, demokratične in civilnodružbene ustanove, organizacije in gibanja. Za to je treba spodbujati civilno-družbene pobude, gibanja in politične sile ter razvijati tranzicijske procese na vseh ravneh družbe. Posvet v Šentvidu je bil namenjen pregledu rezultatov dosedanjih prizadevanj in razvijanju nadaljnjih strategij.
Kot dekan TEOF UL sem k soorganizaciji posveta Na poti k resnici in spravi povabil Novo Slovensko zavezo (NSZ ) in Zavod Sv. Stanislava v Šentvidu ter k sodelovanju tudi pomladne stranke. NSZ je po svojem imenu in izročilu zavezana urejevanju teh zadev. Šentvid je kraj množičnega koncentracijskega taborišča žrtev komunizma. Žal je takratno vodstvo zavoda v svojem zborniku, ki so ga pripravili ob 100-letnici svojega delovanja, ta žgoči problem šentviške kalvarije skoraj povsem obšlo. Povabilo pomladnih strank je imelo namen utrditi enotnost med njimi za celovito reševanje tranzicijskih problemov. Namen posveta je bil torej pogovor demokratičnih sil o stanju ter perspektivah delovanja za normalizacijo oziroma spravo v naši družbi. Posvet je imel dva dela: 1. razmišljanja o revolucionarnem dogajanju ter 2. okroglo mizo pomladnih strank in predavateljev o razvoju demokratičnih procesov med nami, kot pove naslov Iskanje resnice na poti sprave. To je bil čas, ko smo se katoličani komaj začeli zavedati svoje soodgovornosti za oblikovanje nove družbe. (»Nato sem videl novo nebo in novo zemljo« – Raz 21,1; prim tudi Iz 65,17.)
Na poti k resnici in spravi
Védenje o dejanskem položaju, ki vključuje kritičnost do svoje preteklosti, je podlaga za uspešno bodočnost. Že Grki, za njimi pa tudi srednjeveški krščanski misleci so poudarjali modrost kot prvo in najpomembnejšo človekovo krepost, ki zahteva védenje o stvareh, o resničnosti, v kateri živimo. Kljub temu da je človek odprt za resnico in naj bi je zato ne mogel zgrešiti, se nam na poti k resnici postavljajo številne ovire. Še bolj težavno postane to iskanje, če družbeno-politični procesi s sistematično lažjo zapirajo pota do resnice, kot se je to dogajalo v komunističnem režimu in posledice trajajo v nas in med nami še danes. Gandhi je dejal, da je treba resnico stalno misliti, jo govoriti in udejanjati. Resnica mora prevevati vse naše bitje, potem se bo lahko širila tudi v družbeni prostor. Kristus pa nam je zapustil še bolj tehtno popotnico: »Resnica vas bo osvobodila.« (Jn 8, 32)
Kaj pa poravnava krivic? Bralka ruskega časopisa Izvestija Nikolina leta 1990 v pismu redakciji zahteva kazen za bivše komunistične zločince in takole opredeljuje svoj odnos do logike revolucionarjev: »Če so otroci in otrok
[Stran 118]
Figure 1. Na poti k resnici in spravi Lovro Stanovnik
otroci Lisenka še pri življenju, naj plačajo s svojim življenjem za smrt Nikolaja Vavilova. Vsi pravični sovjetski državljani bi morali danes za sorodnike Lisenka, Berije kakor tudi za sodnike stalinističnih procesov in ječarje zahtevati smrtno kazen.«46 Ali je torej pot k resnici in k rešitvi totalitarnih zagat totalna izključitev (smrt) novih tj. nedolžnih žrtev, ki kot otroci ali vnuki Lisenka in Berije in drugih, tudi slovenskih revolucionarjev, ki zaradi sorodstva še niso bili zločinci? Naj torej ideološki vzorec manihejske revolucionarnosti še naprej razdvaja in ločuje ljudi in jih tudi v formalno postavljenih demokratičnih okvirih vzdržuje v dvojnosti in nespravljivosti od preteklih nasprotij? Z izključevalno miselnostjo je težko priti do sprave. Na drugi strani pri storilcih ali njihovih naslednikih ni nobenih znakov prošnje za odpuščanje oziroma celo ne priznanja storjenih zločinov, pač pa težnja, da se izključevalnost v družbi še kar vzdržuje. Tipičen primer je Zdenko Roter, ki v svojih dveh knjigah le nadaljuje ozirom potrjuje omenjeno komunistično logiko.
Zmagovalci niso pripravljeni prepustiti svoje vodilne vloge v družbi in preprečujejo
[Stran 119]
poskuse, ki bi omogočili uvid v celovitost resnice preteklega družbenega stanja in njegovih posledic v sedanjosti. S priznanjem resnice bi sestopili iz svojih namišljenih (mitskih) predstav in priznali človeško resnico ter s tem svojo človeško nemoč, ki jih je vodila v genocid nad lastnim narodom. Poraženi in zatrti na drugi strani težko zberemo pogum, da bi zmogli javno pokazati svojo odprto in pristno človeško podobo, saj nas je teror zaznamoval kot žrtve. A zahteven proces družbene preobrazbe je treba izpeljati, če hočemo, da se revolucija kdaj konča. Samo pot sprave je rešitev, sicer ostajamo nenormalna družba. Nobena družba namreč ne more živeti v stanju napetosti in v neporavnanih odnosih, pač pa mora te vedno znova urejati in ljudi odpirati za medsebojno komuniciranje, za dogovarjanje o skupni prihodnosti.
Neprestano razčiščevanje
Na omenjenem posvetu smo bili predavatelji: B. Dolenc, J. Juhant, M. Kremžar, V. Ošlak, J. Stanovnik, J. Zdešar in P. Urbanc in razpravljavci J. Janša, L. Peterle, M. Podobnik, V. Blažič, M. Klevišar, A. Drobnič, L. Markelj, B. Košir, D. Malenšek, L. Legan, J. Stanovnik, T. Stanovnik, T. Velikonja. Ubesedili smo dogajanje med drugo svetovno vojno in po njej ter stanje duha v demokratični Sloveniji. Izdali smo tudi knjigo kot prvi zvezek novoustanovljene Teološke znanstvene knjižnice. Posvet je pokazal, kako težko je odkrito, pošteno, nepristransko in pogumno izpovedovati resnico, obenem je dal za to smernice in opogumil, da je to kljub oviram mogoče ter da je to družbena nujnost. To pot odpira vera v človeka kot božje bitje, kot bitje, ki ima svoje pristne korenine v Bogu oziroma v človekovi bogopodobnosti. Krščansko izročilo kot sestavni del evropske kulture nas zavezuje, da krenemo po tej težki in zahtevni poti. Žrtvam revolucije je ta nauk dajal moč, da so vztrajale v resnici in bile pripravljene rajši izgubiti življenje kot odstopiti od nje. Kadar se človek izneveri resnici, tepta človeško dostojanstvo. Človek ne more, kot pravi papež Janez Pavel II., opravljati teh nalog sam, saj je občestveno bitje,47 živi skupaj z drugimi. Zato moramo v sebi in med seboj stalno razčiščevati in urejati, popravljati in krpati ter raztreščeno dograjevati. To je zahtevna pot resnice. Janez Pavel II. nas zato spodbuja: »Po zlomu komunističnih totalitarizmov in številnih drugih totalitarnih režimov ter tistih z imenom ‘narodne rešitve’ doživljamo danes premoč, čeprav ne povsem nesporno, demokratičnega ideala, povezanega z živo zavestjo in skrbjo za človekove pravice. Prav zato morajo narodi, ki svojo notranjo ureditev na novo oblikujejo, z izrečnim priznanjem teh pravic postaviti demokracijo na verodostojno in solidno podlago … Poleg družine opravljajo tudi vmesni družbeni organi važne naloge in pletejo svojske solidarnostne mreže. Ti dejansko dozorevajo v pristna človeška občestva, poživljajo družbeni sestav in preprečujejo, da bi ljudje potonili v brezimnost in pomasovljenje, kar se v moderni družbi često dogaja. Človek živi v različnih medčloveških povezavah in v njih raste ‘subjektiviteta družbe’. Posameznika danes često pritiskata oba pola: država in trg. Včasih živi pod vtisom, da obstaja samo kot proizvajalec in potrošnik blaga ali kot predmet državne uprave. Pri tem se pozablja, da sožitje ljudi nima končnega cilja ne trga ne države, ampak nosi v sebi edinstveno vrednoto, kateri morata biti država in trg podrejena. Človek je predvsem bitje, ki išče resnico in si prizadeva, da bi po njej živel, in v trajnem dialogu, ki vključuje pretekle in sedanje rodove, o njej razglabljal … Odkrito iskanje resnice zaznamuje kulturo naroda …«48 Zahtevna in nujna
[Stran 120]
naloga tranzicijskih družb je iz te anonimnosti v občestvo potegniti vse, ki so bili doslej zaradi totalitarne enostrankarske in enobarvne družbe nasilno obsojeni v pozabo, izločeni ter pahnjeni v fizično in družbeno smrt, torej odrinjeni iz družbene zavesti. Resnico moremo odkrivati le v navzočnosti vseh, v celostnem komuniciranju družbe, iz katere ni nihče izključen. Spodbujati ta proces je naloga posebej Cerkve in z njo TEOF, ki se ji po svojem temeljnem poslanstvu ne smeta izneveriti. Seveda mora za to skrbeti tudi vsa družba, v njenem imenu nosijo to odgovornost državne ustanove, če hočemo, da se bo družba razvijala v tvorno sodelovanje in normalno življenje.
Sočutje in resnica
Že ob posvetu v Šentvidu se je pokazalo, kako težko je usmeriti ljudi in tudi stranke v skupne projekte za uveljavljanje tega demokratičnega ideala. Danes se zdi, da se težnja k »sporom na desnici« le še krepi in se vzdržuje revolucionarni razdor po celotni družbi, ki pogojuje tudi težnjo po sporih na desnici in v Cerkvi. Temu se ni mogla izogniti niti Teološka fakulteta. Da bi se bolj povezali in organizirali že v sami Cerkvi, sem 15. julija 1997 predlagal ordinariatom in redovnim predstojnikom, nato pa še celotni Slovenski škofovski konferenci ustanovitev kadrovske komisije v Cerkvi na Slovenskem. Ta je bila potem ustanovljena in potrjena. Sestavljali so jo vidni kleriki in laiki vseh škofij, kot dekan TEOF sem jo vodil. Po celoletnih razpravah smo prišli do zaključka, da je treba premoženje Cerkve v celoti popisati in oceniti. Na podlagi tega bi bilo mogoče delati tudi kadrovski načrt Cerkve in uspešnejšo družbeno strategijo Cerkve. Škofje so na to odgovorili, da ker v celoti še ni izvedena denacionalizacija, finančnega stanja ne morejo predložiti (!); s tem je bilo naše načrtovanje zaključeno.
28. maja 1997 smo v dvorani Teološke fakultete v Ljubljani v okviru društva Združeni ob lipi sprave organizirali okroglo mizo z naslovom Evropa in mi; Stanje duha in Slovenci. Sodelovali smo: predsednik ustavnega sodišča prof. dr. Tone Jerovšek, prvi predsednik DEMOS-a in poslanec v državnem zboru dr. Jože Pučnik in sam kot dekan TEOF. Ugotavljali smo neuresničevanje demokratičnih postopkov in padanje moralnih standardov v javnosti in etično erozijo. Nismo doživeli, da bi prišlo do pravne obsodbe bivšega totalitarnega režima, opažali smo (kar se kaže še danes) trdovratnost ali celo nasprotovanje uradov pri popravi krivic. Širše zakonodajno zaledje in drugi uradni postopki, predvsem sodišča, so omogočali nekaznovan odliv družbenega premoženja.
Člani akademskega kluba Straža in njihovi sorodniki iz zdomstva so prispevali sredstva za spomenik prof. dr. Lambertu Ehrlichu na Teološki fakulteti, ki je bil odkrit 26. 5. 2002. Kot dekan sem se zavzel za postavitev spomenika temu odličnemu profesorju na TEOF in državniško razmišljujočem Slovencu. Vsako leto smo v soorganizaciji TEOF in društva Združeni ob Lipi sprave priredili žalno slovesnost najprej na Streliški ulici, nato ob kipu na TEOF. Takratni dekan dr. Alojzij Slavko Snoj je ob slovesni otvoritvi kipa dejal: »Žarki današnjega dne so iz vrste tistih, ki iz narodovega telesa izganjajo temo in tkivo kličejo k vstajenju.«49
Ob 70-letnici konca II. svetovne vojne, revolucije in povojnih pobojev smo se profesorji TEOF iz raziskovalnega programa Etični temelji in perspektive družbe ter religiologija v kontekstu sodobne edukacije, ki sem ga vodil, zelo dejavno vključili v pobudo Resnica in sočutje. Njen namen je bil ozavestiti čim več ljudi za resnico medvojnega in povojnega revolucionarnega trpljenja ter spodbuditi k sočutju z vsemi žrtvami ter tako pripomoči k spravi v
[Stran 121]
naši družbi. Organizirali smo nacionalni in mednarodni posvet; okrogle mize po Sloveniji, ki jih je spremljal Radio Ognjišče, so potekale v Celju, Novem mestu, Šentvidu v Ljubljani, Novi Gorici, Veržeju in Mariboru. Povezali smo se z več drugimi ustanovami in gibanji. Z mednarodnimi sodelavci smo izdali tudi knjigo Truth and Compassion pri založbi LIT (Münster). Pri založbi Ognjišče pa sva z voditeljem okroglih miz Alenom Salihovićem izdala vse prispevke z naših srečanj na okroglih mizah. Uspeli smo pritegniti veliko ljudi in tudi prek TV, Radia Ognjišče razširiti resnico o zahtevnosti časa, stiskah, trpljenju, smrti in preizkušnjah preživelih v ognju revolucije in vojne. Govorniki so nakazovali poti reševanja posledic povojnih pomorov, rehabilitacije žrtev in nakazovali možnosti spravnih procesov v naši družbi.
Kot predsednik društva Združeni ob Lipi sprave sem bil na predlog DEMOS-a na Kamniškem povabljen tudi k izpeljavi postopkov za postavitev kapelice žrtvam v Kamniški Bistrici (KB), ki so jo financirali svojci pomorjenih iz Črne gore. Dejavno sem se vključil v proces, ki smo ga kljub težavam izpeljali in končno kapelico blagoslovili. Tu se nam je zgodilo kar nekaj neprijetnosti. Ena izmed njih je bil tudi žaljiv govor kamniškega župana Marjana Šarca na slovesnosti blagoslovitve vpričo gostov in darovalcev za spominsko kapelico. Odbor me je določil, da pregledam vsa besedila za slovesnost in vsi, tudi episkop dr. Amfilohije Radović, so prej poslali svoje govore, ki smo jih prevedli v slovenščino oziroma črnogorščino. Kljub moji prošnji, naj govor spremeni, ker bo sicer žaljiv za navzoče in krivičen do žrtev, je župan vztrajal in v govoru dejal: »Na kraju, kjer smo danes, so svojo pot končali pripadniki vojska, ki so se znašle na napačni strani zgodovine, misleč, da imajo pravo poslanstvo. Današnja slovesnost nima in ne sme imeti namena opravičevati njihovih medvojnih dejanj, jih rehabilitirati ali kakorkoli spreminjati njihovo vlogo v zgodovini. Kdor pričakuje to, so njegova pričakovanja napačna.«50
Ob tej priliki pa se je pokazala tudi temna plat TEOF. Eden izmed profesorjev je na prošnjo odbora, naj povabijo znance in ostalo javnost na blagoslovitev kapelice, odgovoril skrajno neprimerno: »Na vsako pasjo procesijo pa ne bom vabil!« To potrjuje, kako razklana je naša družba in tudi Cerkev in celo naša TEOF.
V nasprotju s tem omenjam še pobudo drugega kolega iz TEOF, da bi za mlade načrtovali pot spomina, ki bi jo lahko poimenovali Pot resnice in sočutja, in sicer med Brezarjevim breznom in Kucjo dolino, da bi mladim nevsiljivo posredovali zgodovinsko resnico in omogočili dolgoročno ubesedenje naše narodne travme ne le v revolucijo vpletene generacije, pač pa tudi njihovih potomcev na obeh straneh.
Morda je ta mozaični pregled vloge TEOF nekoliko subjektiven. Najprej zato, ker sem bil sam na TEOF zaradi dekanske službe ob prelomnem času bolj kot drugi vpet v ta dogajanja, potem pa tudi zato, ker sem se tudi osebno zavzemal in se še zavzemam, da bi se naša družba demokratizirala in opravila dolžnost do nepokopanih žrtev ter jih ustrezno rehabilitirala. Lahko bi dodali še kaj. Vpetost teologov v znanstveno, profesorsko in drugo delovanje – v tranziciji posebej pestro in zahtevno, a žal včasih tudi za kake profesorje protislovno – nas je vse izjemno zaznamovala in določala. Kljub vsemu upam, da svoje poslanstvo po svojih uvidih, sposobnostih in močeh le opravljamo vestno in skladno s svojim krščanskim prepričanjem. Seveda le Bog najbolje ve za globlje oziroma pristne namene in odločitve. Glede na to nas bo zgodovina sodila po naši (ne)odgovornosti za narod in Cerkev, končno sodbo pa moramo – hvala Bogu – prepuščati le Bogu.
[Stran 122]