Figure 1. Justin Stanovnik
Morda se prof. Justin Stanovnik niti ne bo strinjal s tem, da ga ob njegovem visokem življenjskem jubileju, devetdesetletnici, naslovim z intelektualcem. Zaradi osebne skromnosti in zaradi njegovega dela. Njegovo javno delovanje je namreč neločljivo povezano z Novo Slovensko zavezo, ki si s postavitvijo farnih plošč in izdajanjem revije Zaveza prizadeva za razkritje desetletja prepovedane in popačene zgodovinske resnice: njen cilj je obeležiti izbrisane žrtve revolucije in osvetliti mnogoplastno kulturno razdejanje, ki ga je povzročil projekt novega sveta. Prof. Stanovnik tako skupaj s prijatelji in sodelavci že dolgo obvezuje ranjeni slovenski spomin in vzdržuje šibki plamen vedenja o usodnih dogodkih 20. stoletja. To pa počne na poseben način: kot intelektualec, kakršnih v Sloveniji ni veliko. Intelektualec se razlikuje od ideologa po tem, da je zvest svoji izkušnji in misli: da resničnost odkriva in ne postavlja. Da misli svoj čas v vseh razsežnostih: družbeni, kulturni, politični, etični, osebni. Pa tudi, da misli tisto, kar je onstran časa: tisto ozadje, ki presega in zamejuje vsako dobo, ob katerem se pokaže mera pristnosti vsake dobe. Položaj intelektualca je vedno v njegovi družbi, s Cankarjem rečeno, v »areni življenja«, njegovo obzorje pa je univerzalno. Omnium horarum homo je označil Erazem Roterdamski Tomaža Mora: človek za vsako priliko. Stanovnik je to oznako naobrnil na intelektualca: človek za vse čase, ne le po vedenju, temveč zlasti po etični prebujenosti, po zvestobi resnici. Samo tak človek se ne daje zaslepiti čarom družbenega uspeha ali intelektualne mode; ne zastraši ga rožljanje diktatorjev, vojaških ali kulturnih, ne zlomijo nočni obiski partijske milice.
Intelektualci so bili v 20. stoletju pomembna prvina evropske kulture: bili so nepogrešljiva etična instanca, javni glas vesti, roka, ki je – proti volji uradne večine, pogosto za ceno velike nevarnosti – odpirala okno v zatohlih družbenih stavbah. Številna besedila Justina Stanovnika, zlasti aktualni kulturnopolitični komentarji v Zavezi, pričujejo, da je njihov avtor eden od njih. Nikoli ni prikrival svojega krščanskega prepričanja (recimo raje kar globoke vere), a se tudi nikoli ni skrival za njim: vselej diha skozi njegovo izkušnjo in misel.
Tak človek je lahko v javnosti nastopil šele po zlomu SFRJ; prav zares pa njegov glas ni sli-
[Stran 123]
šen niti danes, po četrt stoletja demokracije. To pove veliko o stanju slovenske kulture, ki je bila – ne formalno, temveč duhovno – bolj slovenska in demokratična v zadnjih letih SFRJ, kot je danes. Razočaranje je, razumljivo, veliko; prav tako tudi osuplost. A slednja ni upravičena. Moralno ogorčenje tu ne pomaga prav dosti. Številni so prepričani, da demokratizacija pač poteka počasi in da je treba računati tudi s hujšimi zastoji in odkloni. Tovrstni »realistični« optimizem navdihuje huda naivnost, mišljenje, da bodo procesi demokratizacije že sami pripeljali stvari na pravo mesto. »Zarobljenec čaka na obali, da bo reka odtekla,« pravi Horacij. Ljudje, obsedeni s pragmatičnimi rezultati, verniki v priročnike in liberalsko antropologijo ne vidijo, kako zelo se je svet spremenil: tako, da npr. demokratizacija družbe ne pomeni več normalizacije, ampak za normalne veljajo razne stare postmarskistične kulturne utopije. V resnici je bilo vse to že ves čas tu, pod površino. Če bi brali ljudi, ki jih zanima, kar se dogaja pod površino, bi to vedeli. Stanovnikova besedila so o vsem tem govorila že čisto ob začetkih demokratične države: opozarjala, da smo sredi brezumja, v uročenem zalivu, klicala k pameti in normalnosti … »Etika javne besede, samostojnost medijev, avtonomnost visokih pedagoških in znanstvenih ustanov: kaj te besede sploh pomenijo? Ali niso samo način, kako je danes mogoče izrekati in širiti cinizem? […] Tu je konec jezika. A to niso nobene izjeme, takšna je faktura večinskega dela javnega govorjenja.« Še več: »Ker so poglavitne institucije civilne družbe ob politični demisiji komunizma ostale nespremenjene in se v zgodovinsko operabilnem času tudi spremenile ne bodo, predstavlja civilna družba tisto oporišče padlega sistema, katerega politične antene bodo pozorno spremljale dogajanja v sferi politike. […] Vse se bo odvijalo v instinktivnem uvidu enotnosti interesov. Politična oblast bo v povezavi z vozliščnimi jedri civilne družbe tako obvladovala celotno družbo, da bo s primerno prisebnostjo – in te ji ne bo zmanjkalo – nevtralizirala sleherni pristno demokratični vzgib. To bo ‘prekrasni novi svet’.«
Ne vem, koliko ljudi danes to vidi. Gotovo se komu zdijo to očitna dejstva. Toda pred šestindvajsetimi leti je bilo zelo zelo malo takih. Kot prebivalci »prekrasnega novega sveta« bi lahko vsaj zdaj obžalovali, da tiste številke Zaveze iz leta 1991 niso poznali ali brali ali pa je vzeli zares. Morda pa je najbolje, kar lahko storimo, da si besede prof. Stanovnika vzamemo k srcu in še enkrat premislimo, ali sodobna družba potrebuje intelektualce ali so ji dovolj strokovnjaki. Potem bomo mogoče hvaležni, da so med nami ljudje za vse čase.