Iskanje Amalije Martelanc

I

Sedela sem pred leti v čitalnici arhiva in se prebijala skozi neskončne kolone imen. Zapisana so bila s črnilom, pisave pa različne in tudi različnih stopenj lepopisne uglajenosti. Že zaradi tega se je bilo skozi zapisano težko prebijati, svoje pa je dodajala še nezgrešljiva morasta senca v ozadju. Brala sem žalostne sezname zapornikov iz prvih povojnih let, časa množičnih pobojev in zapiranj. Bilo je leta 1994 ali 1995, zelo me je zanimala povojna represija, še posebej represija nad ženskami. Ko sem se predstavila v arhivskem oddelku, kjer so hranili dokumente nekdanjega ministrstva za notranje zadeve – bilo je v dislocirani enoti, na vogalu Trdinove in Cigaletove ulice sredi Ljubljane – so mi brez večjih ceremonij prinesli na mizo velik star zvezek. V trdih platnicah, z naslovom Seznam pripornikov v Centralnem zaporu OZNE; knjigovodski zvezek, ki je imel čez levo in desno stran z navpičnimi črtami zarisanih dober ducat rubrik: številka vpisa, datum, ime in priimek, rojstvo, bivališče, poklic, državljanstvo, aretiran po nalogu, vzrok, nadaljnja usoda, opombe …

Obračala sem stare, z mnogimi prstnimi odtisi zaznamovane, pogosto prelistane strani. Napolnile so se v zaporu na Povšetovi 5 (oziroma na Poljanskem nasipu 58; to sta sosednji, le nekaj metrov oddaljeni stavbi, z dostopom iz dveh ulic) pod rokami oznovskih pisarjev. Nekatere vpise sem zaznavala bolj pozorno, druge na hitro. Oči so iskale predvsem znana imena ali pa primere, ki so zaradi česa izstopali. Nekaj sem si jih tudi izpisala, ne prav natančno, v grobih obrisih. Pregledala sem šest let. Velikansko množico ljudi. Peš, kot se reče. (Danes je to računalniško obdelano, dostopno s klikanjem …) Čez nekaj let, ko smo pripravljali razstavo in knjigo Temna stran meseca, sem lahko skicirala čisto spodobno umišljeno razstavo. Na 345. strani te knjige je – v odsotnosti zaporniških fotografij – seznam imen in njihovih zaporniških številk; začela sem s Kamilom Missonom, ki je bil vpisan pod številko 2690, in končala z Danetom Zajcem, ki je bil že blizu 12.300. Arestantsko knjigovodstvo je bilo vzpostavljeno v soboto, 12. maja 1945, tri dni po vstopu partizanov v Ljubljano, v odločilni fazi prevzema nove oblasti. V šestih letih je zajelo blizu trinajst tisoč ljudi! Dane Zajc, ki so ga tja pripeljali 5. aprila 1951 – ker je (okajen) grdo govoril o Kardelju in drugih odličnikih – je vpisan kot številka 12.290.

Med zasledovanjem te množice imen se mi je pogled ustavil na zapisu, kjer mi je ena beseda zbudila pozornost zaradi čisto drugačnega črnila in rokopisa. V okencu na desni je stalo: »Umrla.« Kaj? Umrla?! Prepisala sem ključne podatke:

»2696. 31. X. Amalija Martelanc, rojena 6. 4. 1903 v Ljubljani. Bivališče: Trst, Michelane La Bona. Razlog A: Odšla v Trst brez dovoljenja. Dne 20. 4. 1946 umrla.«

Konec oktobra 1945 so torej nekje v obmejnih krajih aretirali in v Ljubljano prepeljali štiridesetletno žensko. Čez slabega pol leta je umrla. Kako je to mogoče?! Kaj neki ji je bilo? Kaj so ji naredili?! Čuden se mi je zdel tudi razlog aretacije: Ženska je živela v Trstu, pa so jo vendar prijeli, ker je šla v Trst. In to brez dovoljenja … Kaj se skriva za tem?

Osnutek zgodbe s tragičnim koncem me je ganil in tako pritegnil, da sem sklenila najti to gospo, Amalijo Martelanc. Začela sem pregledovati vse knjige, kjer bi utegnila biti. Spraševala sem ljudi, ki so mi prišli na misel. Najprej vse mogoče Martelance, ki jih ni prav malo. Eden je bil diplomat, drugi direktor NUK-a, nato je bila ena ljubezniva knjižničarka … Nobeden ni nikdar slišal za teto Amalijo. Usmerjali so me k enemu prvih slovenskih komunistov, to je bil Vladimir Martelanc, kjer bi se v življenjepisu mogoče kaj našlo, pa k znameniti tržaški družini gradbenikov pa v Primorski biografski leksikon … Potem sem spraševala vse svoje znance in prijatelje iz Trsta, začenši pri Saši Martelancu in z nadaljevanjem pri Ivu Jevnikarju, Marku Kravosu … Nič niso vedeli, nikdar niso slišali za nobeno Amalijo Martelanc. Živo pa se spomnim Marte Verginella, ki je strmela v moje zapisane besede, med odkimavanjem pa dodala: »Ta Michelane La Bona, to ni nič. Takega naslova oziroma izraza ni.«

Moja prizadevnost je bila dovolj živa, da me je še februarja 2020 streslo, ko je predsedniku Borutu Pahorju umrla mama: Glej no, Iva Pahor, rojena Martelanc – mogoče so pa kaj v sorodu z Amalijo? In da sem malo pozneje, marca 2020, obstala ob članku Fotografije iz starega albuma pripovedujejo, ki sta jo za Zavezo št. 115 prispevala Marko Martelanc in Vanja Kržan. Pozorno obstala, prebrala, marsikaj zvedela, prvikrat videla fotografijo gospe Martelanc in njene družine – no, potem se pa tudi odločila, da bi bilo vredno zapisati mojo izkušnjo z iskanjem te gospe.

In kako se je iztekla glavna etapa iskanja? Uganka se mi je rešila leta 1999, ko je izšla knjiga Nevenke Troha Komu Trst?. Amalijo sem našla v imenskem indeksu že na tiskovni konferenci. Dvakrat nastopa, v opombi in prav drobnem tisku, a s pomembnim, tako rekoč usodnim podatkom: bila je ugrabljena.

Ugrabitve in ustrahovanje

Nekje na sredi knjige o Trstu, posvečene prvemu povojnemu obdobju na stičišču italijanskega in slovenskega sveta, oriše Nevenka Troha rastoč odpor do vsega jugoslovanskega, zmeraj bolj boljševiškega. Opozori na ugrabitve, ki jih je izvajala Ozna, in tu v opombi pod črto dostavi: »Ozna (UDV) je v coni A ugrabila več vidnih slovenskih političnih emigrantov: Albina Šmajda, Ivana Martelanca z ženo, Izidorja Martinjaka, Andreja Uršiča …« Šestdeset strani pozneje pa zapiše tudi ime: »V njem poleg ponesrečene ugrabitve M. Stareta poročajo tudi o izginotju I. Martelanca in žene Amalije ter I. Martinjaka. Poročilo zaključijo: ‘Upoštevajoč vse okoliščine se lahko zaključi, da so vsi ti dogodki delo Ozne, tajne komunistične policije.’«

Avtorica se pri teh trditvah opira na tri vire, dva tuja, enega domačega. Da je stvar še malo bolj nenavadna: domači vir je nečitljiv in torej neuporaben; iz njega je razvidno samo to, da so na Ozni dr. Ivana Martelanca zasliševali – kaj in kako je bilo, pa ni jasno (očitno gre za prežgan mikrofilm). Prvi tuji vir je iz arhiva italijanskega zunanjega ministrstva, kjer je Troha našla poročilo o razmerah v Trstu v prvem povojnem letu. Drugi vir je britanski, in sicer gre za poročilo preiskovalne komisije, ki je v imenu zavezniške vojne uprave raziskovala nasilje v zasedeni pokrajini, z naslovom Disappearence of Anti-Tito Jugoslavs in Trieste, 1. november 1945 (Izginotja protitovskih Jugoslovanov v Trstu).

Istega leta 1999 je izšel tudi zbornik o Josipu Agnelettu (na podlagi simpozija aprila 1998), tržaškem kulturniku in politiku, kjer je Gorazd Bajc predstavil odnos matice do tržaške politične opozicije. Nekaj strani je posvetil problemu desaparecidos. V množici aretiranih in ugrabljenih prominentnih ljudi, ki so izginjali, omenja Ivana Martelanca, ki naj bi na Tržaškem in Goriškem vzpostavil Slovensko ljudsko stranko, pa je bil ugrabljen, še preden je prišlo do prvega sestanka. Noč ga je vzela 26. oktobra 1945. Po Bajčevem mnenju so bile prav ugrabitve najučinkovitejša oblika ustrahovanja ljudi oziroma je šlo vsaj za »indirektno ustrahovalno funkcijo proti vsem možnim političnim nasprotnikom … Kdo bi si upal nastopiti v političnem antagonizmu, potem ko je bil tako prestrašen?«. Bajc ne omeni Amalije Martelanc, čeprav bi okrepila njegovo tezo o ustrahovanju in prestrašenosti ljudi ob meji – gotovo so se toliko bolj zgrozili, ko so zvedeli za izginotje gospe srednjih let. In ko se je razširilo srhljivo spoznanje, da sta zakonca Martelanc zapustila štiri otroke. No, tudi Bajc ne navaja nobenega uradnega jugoslovanskega dokumenta oziroma priznanja, da je tajna policija Jugoslavije ugrabljala ljudi na ozemlju, ki ni bilo njeno in kjer ni imela pristojnosti.

Da o tem početju, ki bi mu lahko rekli kar terorizem, uradni jugoslovanski dokumenti molčijo, je razvidno tudi iz debate, ki se je leta 2006 razvila okoli t. i. črnih bratov. Tedaj je nova izdaja Bevkove povesti o mladih upornikih proti fašizmu dobila tudi spremno besedo, kjer je Mira Cenčič razkrila nekaj terorističnih potez komunističnega režima, med njimi ugrabitve. Med polemiko je Tomaž Marušič opisal primer Karla in Terezije Menard, ki sta marca 1946 pobegnila iz cone B v cono A, se pravi z jugoslovanskega ozemlja v Solkan, ki je bil pod zavezniško, angloameriško upravo. Skupina sedmih bivših partizanov, ki so v Solkanu še naprej opravljali obveščevalno in polpolicijsko delo (za jugoslovansko tajno policijo Ozno), ju je ugrabila in čez mejo odpeljala nazaj v Jugoslavijo, v zapor v Ajdovščino. Zavezniška policija je ugrabitelje hitro odkrila in predala sodišču. Marušič se pri pisanju opira samo na časopisna poročila s sojenja, ker očitno ni našel bolj zanesljive dokumentacije (v Svobodni misli, 12. maja 2006). Pa tudi citirana časopisna poročila so tuja, saj gre za dnevnik Glas zaveznikov, ki ga je v Trstu izdajala ZVU, zavezniška vojna uprava. (In ki ga vzhodno od Trsta ni bilo dovoljeno posedovati in brati; še danes je tako rekoč nedosegljiv.) Če trije doktorji zgodovinskih ved, specialisti za primorske kraje in čas, niso našli uradnih dokumentov, potem je varno reči, da jih ni; mogoče tudi, da so jih skrili, uničili; in še, da o tem nihče ni hotel, mogel, smel nič zapisati.

Kogej in Martelanci

Zdaj je čas za poklon reviji Zaveza. Malo pozno sem odkrila članek, ki je dokaj razločno predstavil zgodbo o Ivanu in Amaliji Martelanc. Pavel Kogej je že marca 1992 (ko še nisem brala Zaveze …), objavil članek Umor dr. Ivana Martelanca in žene Amalije. Orisal je življenje moža, »ki je iz vrst zamolčanih velikih Slovencev« in bi bil v drugačnih družbenih razmerah lahko vzor za »self-made man«. Iz revnega fanta, ki je pred fašizmom pobegnil v Ljubljano in se najprej preživljal kot kurir v Vzajemni zavarovalnici ter s priložnostnimi deli, je postal eden vodilnih slovenskih pravnikov na področju zavarovalništva. Študiral je ob delu in sredi vojne dosegel doktorat znanosti. Bil je veren, aktiven v katoliških organizacijah, veliko je pisal. Kot primorski begunec se je med italijansko okupacijo uvrstil med nasprotnike fašizma in torej sumljive ljudi, določen je bil za internacijo, a rešil ga je zanimiv neznaten papir, ki ga je med preiskavo stanovanja našla policija: papeževa diploma, ki jo je dobil za organiziranje evharističnega kongresa. (Podobna drobnarija je pred internacijo rešila Janeza Stanovnika, ki je imel doma Sveto pismo.) Takšni dokazi so bili včasih za italijansko policijo dovolj prepričljivi, da je opustila pregon. Leta 1944 je Martelanc po znatnem prigovarjanju odšel v Trst, kjer se je – kot pripadnik domobranske vojske – ukvarjal predvsem z ustanavljanjem slovenskih šol na Primorskem, njegova žena Amalija pa je s štirimi otroki ostala v Ljubljani. Ko se je vojna končala, se Martelanc iz previdnosti ni vrnil v Ljubljano, je pa spravil iz nje ženo in otroke. Živeli so na treh različnih krajih, v znatnem pomanjkanju in negotovosti, Ivan z Amalijo v najeti sobi sredi Trsta. Kogej oriše usodni dan takole:

»Komunistična sla po ubijanju ideoloških nasprotnikov po vseh masovnih pobojih v mesecu maju, juniju in juliji še ni bila potešena. Še naprej so iskali posameznike in jih likvidirali. Tako je prišel na vrsto tudi Ivan Martelanc. 26. oktobra 1945 zvečer (nekateri postavljajo ta datum na 28. oktober) sta se z ženo vračala z nekega obiska domov. V hišni veži, kjer sta stanovala (Ulica Buonarroti), je skočila nanju izvežbana skupina ugrabiteljev. Zvezana in pokrita čez glavo so ju odvlekli v avto in odpeljali v Ljubljano. Martelanc se je z vsemi silami upiral, ko so ga vlekli v avto. Priče trdijo, da ga je zato eden od ugrabiteljev ustrelil.«

Nato Kogej preseli opis v Ljubljano, na Povšetovo 5 oziroma na Poljanski nasip in postreže s pričevanjem neimenovane zapornice, ki je bila tedaj na istem kraju. Ženski sta se skozi steno sporazumevali in: »Ta gospa je prišla s Povšetove živa in povedala je, da ji je Malči sporočila, da je bil mož pri ugrabitvi le ranjen in da je preživel.« Po besedah iste sosede so se februarja 1946 iz sosednje celice »slišali grozotni glasovi« in potem je v tej celici ni bilo več. »Bodi tako ali drugače: Ivan in Amalija Martelanc sta bila likvidirana. Njunega imena ni v nobenih sodnih zapiskih. Uradno nista bila ugrabljena in proti njima ni bil sprožen sodni proces. Vse kar imamo uradnega v rokah, je odločba o zaplembi premoženja. In v utemeljitvi te odločbe piše: ‘Glasom uvodoma navedenega poročila je imenovani (Martelanc) sodeloval z okupatorjem (domobranec) in je ob osvoboditvi pobegnil.’ To je vse.«

Ti Kogejevi stavki kličejo po drobnih korekturah. Iz njih se opazi, da so bili zapisani po znatnem poizvedovanju, v glavnem neuspešnem, med uradnimi dokumenti. In nekaj pogovorih z ljudmi, ki jih Kogej ni hotel imenovati. Tudi svoje (morebitne) osebne povezanosti z Martelanci ni omenil. Ker pa drugi avtorji ponavljajo trditve, pišem tole poročilo o iskanju in popravljam: Amalija in Ivan Martelanc sta bila ugrabljena, kot sta to dognali dve komisiji, italijanska in angloameriška. Kot priča nečitljivi zapisnik z zaslišanja na Ozni, je bil Ivan Martelanc pripeljan na zaslišanje. Kot kaže vpis v register pripornikov v Centralnem zaporu Ozne, sta bila prepeljana v Ljubljano, kjer je Amalija živela skoraj pol leta, nato pa podlegla.

Kaj še lahko razberemo iz tega vpisa v knjigo pripornikov?

Pomenljiva je odsotnost Ivana Martelanca. Ugrabili so ju skupaj, v avto naložili skupaj – kako to, da ju niso skupaj dostavili na Povšetovo 5? Zakaj ga na tej strani priporniške knjige ni zraven ali v bližini žene? Razlog je lahko samo ta: da je bil po dolgi vožnji že tako slab, da so ga odložili nekje drugje. Na Povšetovi/Poljanskem nasipu je bilo namreč treba stati pred preiskovalcem, se sleči in pustiti pregledati, se fotografirati, pisarju izročiti ali povedati zahtevane podatke … Postopek, ki je trajal nekaj časa in ki ga obstreljeni, krvaveči, od dolge poti zdelani ranjenec ne bi zlahka prestal. Morala je biti neka vmesna postaja, kjer so ju ločili.

Pri podatkih o Amaliji Martelanc se mi zdi pozornosti vredno dvoje – naslov in razlog aretacije. Zapis naslova je očitna pomota, za katero je več razlag. Mogoče ugrabljena gospa ni imela pri sebi nobene izkaznice ali podobnega dokumenta. Ali pa ga je imela in ga skromno pismeni administrator ni znal prebrati in prepisati. Možno, da je imela ženska težave z izgovorjavo. Če so ji dali nekaj klofut, ji zamašili usta, poveznili vrečo na glavo, jo na silo porinili v prtljažnik in nato ure in ure premetavali po slabih cestah, potem sredi noči ali celo čez dan, dva ni bila v najboljši formi. Mogoče so jo tudi omamili, da med vožnjo ne bi delala težav? No, saj verjetno ni treba nadaljevati … Dejstvo je, da je bil za predstavnike oblasti kipar Michellangelo Buonarroti neznanka, pa se je zato v uradnem knjigovodstvu znašel Michelane La Bona. (Ulica ima še danes isto ime, Via Michellangelo Buonarroti.)

Drugi podatek – o aretaciji, ki se je zgodila zaradi odsotnosti dovolilnice – je vreden pozornosti, ker gre za očitno in namerno laž. Amalija Martelanc ni odšla v Trst brez dovoljenja. Tam je stanovala in od tam ni odšla prostovoljno. Laž stoji v vpisu zato, da se prikrije ugrabitev, se pravi ilegalno delovanje slovenske policije na tujem ozemlju. Tako kot je lažniva trditev v odločbi o zaplembi premoženja, da je Ivan Martelanc ob osvoboditvi pobegnil. Ni pobegnil. Ostal je v Trstu, kjer je živel že dobro leto. Laž stoji v uradnem dokumentu zato, da se prikrije ugrabitev, to je ilegalno početje. To pomeni, da imamo opraviti z dokumenti, ki so sicer uradni, a tudi ponarejeni.

Oboje je vredno poudarka zaradi pogoste naivne vere v pisane vire in njihovo zanesljivost. V resnici so uradni zapisniki, zabeležke, poročila itd. polni napak, spodrsljajev, zanikrnosti in, kar je še važnejše, s premislekom zapisanih napačnih podatkov in laži. Med prve sodi negotovo branje, ki je zlasti pri imenih dokaj razumljivo. Še pri skrbni pisavi se nekatere črke pogosto zamenjujejo. Kot primer naj iz istega vira, ljubljanske knjige pripornikov, navedem Ljubo Prenner. Vpisana je kot Premru dr. Ljuba. Pisar je iz dveh n naredil m. Toda iz podatkov o rojstvu, o poklicu in celo doktoratu je jasno, da je ta Premru lahko samo Prenner.

V popolnoma drugačno kategorijo spadajo s premislekom in nepoštenim namenom zapisane neresnice. V uradnih dokumentih se da srečati napačne datume – verjetno postdatirane – na zapisnikih, dokumentih o ukinitvah, zaplembah, nalogih za preiskavo, usmrtitvah, smrtih. Da se najti tudi izmišljotine o »ustreljenih na begu«, o poskusih prestopa meje brez dovoljenja, o poskusih samomora in samomorih, kjer je to čisto neverjetno …

O nezanesljivosti zapisanih podatkov pričajo tudi nekatere druge zabeležke o zakoncih Martelanc, očitne pa postanejo, če primerjamo dva različna registra. V doslej obravnavanem – Seznam pripornikov v Centralnem zaporu Ozne v Ljubljani – je vpisana samo Amalija Martelanc z datumom 31. X. in s tekočo številko 2696. Poleg tega pa obstoji še tako imenovani Centralni register, kamor so – z zamikom – vpisovali ali prepisovali podatke iz različnih drugih, domnevno vseh zaporniških lokacij po Sloveniji. V tem registru sta zapisana oba. Najprej nastopi Ivan Martelanc s tekočo številko, ki je zelo podobna zasukani ženini, namreč 6297, nekaj strani naprej pa se pojavi Amalija, ki je zapisana pod 6532. V tem, Centralnem registru datumov niso več pisali na roko, imeli so štampiljko. Vendar je nekdo številke napačno nastavil, tako da zaporniki nastopajo kot zaprti leta 1944! Ko bi se zanašali na ta podatek, naj bi Ivana aretacija doletela 26. 10. 44. No, čez čas se je nekdo spomnil in štampiljko prav nastavil, tako da je datum Amalijine aretacije ali privedbe v zapor uradno zabeležen kot 2. 11. 45. Na kaj se torej bolj zanesti, kaj izbrati, ko se ponujajo tri možnosti? Verjetno je še najbolj zanesljiv ustni vir, to je gospodinja v Trstu, kjer sta na Michelangelovi ulici stanovala Martelanca, ki je pogledala skozi okno, kaj pomeni vpitje pred hišo in nato tudi strel ter hrumenje avtomobila … In ki je nato prisegala, da je bilo v petek, 26. oktobra 1945, zvečer.

Verjetno se do leta 1990 ali 1991, ko je Pavel Kogej začel iskati sled za Martelanci, nihče ni posebej zanimal zanje, natančneje, potegnil zanje, se trudil zvedeti, kaj se je pravzaprav zgodilo, zakaj, kako. Za zakoncema Martelanc so ostali samo štirje mladoletni otroci, dva fanta in dve deklici, zbegani in nesrečni. Nekaj časa so živeli v Italiji oziroma coni A. Kolikor mi je znano, so se s pomočjo dobrih ljudi razselili po svetu. Ker je bilo stanje pač tako depresivno, ljudje več ali manj otrpli od strahu, pri Martelancih sploh ni bilo potrebno »legaliziranje«, se pravi postopek »zadokumentiranja«, ki ga je bilo po ilegalnem ugrabljanju treba opraviti čez nekaj let. Ko so minili najhujši časi, je bilo treba napisati dokumente o legalnem prestopu meje, ki mu je sledil postopek aretacije, v skladu s predpisi in zakoni … (Podrobneje je to opisano v knjigi Igorja Omerze 88 stopnic do pekla, ki razkriva, »kako je Zemljaričev Janez ugrabil Bato Todorovića«.) Se pravi, da se zaradi Martelancev nihče ni ukvarjal z ugotavljanjem in ugotovitvami o brezobzirnosti takih dejanj in o njihovem terorističnem značaju.

Težave z ženskami in matematiki

Pri poročanju o iskanju Amalije Martelanc ne morem mimo tarnanja ali vsaj melanholične izpovedi: iskanje žensk je precej bolj težavno opravilo kot iskanje moških. Med delom za pozabljeno polovico, za Angelo Vode, Miro Mihelič, Mimi Malenšek in kdo ve še koga sem kar naprej ugotavljala, kako malo pozornosti so deležne ženske. Ne samo tiste, ki so živele bolj ali manj neopazno življenje – kot Amalija Martelanc – tudi takšne, ki so veliko dosegle, so pogosto ostale brez intervjujev, biografskih člankov, nekrologov itd. Vse to je še potencirano v primerih neoseb, kot po Orwellu lahko rečemo politično diskvalificiranim ljudem, o katerih se ni smelo govoriti. Posebno pozornost so mi zbudile tudi tiste, ki so sicer nastopile v literaturi, a pod roko svojih mož, v skrivaški obliki Janez-z-ženo. Nekaj časa sem se celo ukvarjala z mislijo na obsežnejši članek, kjer bi to predstavila in prosila pišoče, naj za božjo voljo upoštevajo, da imajo tudi ženske imena. A ker iz osebne izkušnje vem, kako zelo težko se je pri nas dokopati do preprostih biografskih podatkov, sem opustila misel, saj bi užalila nekaj prizadevnih ljudi … Za ilustracijo naj vendarle zapišem: Amalija Martelanc nastopa v Primorskem biografskem leksikonu, a pod geslom svojega moža, skrita pod »Ivan Martelanc z ženo«. Nastopa tudi v Korespondenci Vergila Ščeka, a tudi tu ždi pod plaščem »Ivana Martelanca z ženo«. Tudi Lučka Kralj Jerman ima v knjigi o svojem očetu Janku Kralju samo: »Po vojni so komunisti v času ZVU ugrabili več oseb, posebno v Trstu, tako npr. dr. Iva Martelanca in njegovo ženo …«. Podobno je pri Miroslavi Cenčič: Martelanc je bil »jeseni 1945 v Trstu ugrabljen in odpeljan v Ljubljano in skupaj z ženo je izginil«, kot piše v Primorski sredini v primežu bratomorne vojne.

Toda med iskanjem sledov za nesrečno Amalijo se mi je zgodilo tudi nekaj prijetnih srečanj. Predvsem je bilo zanimivo in večjega splošnega pomena srečanje z Ivom Lahom. Žal je bilo posredno, samo po pripovedovanju in branju. Kdo je bil Ivo Lah? Odličen, kar genialen matematik, eden od tistih, ki sodijo v svetovno elito – in ki do pred kratkim zanj v Sloveniji ni nihče slišal. Da, tudi mentor in uradni recenzent Martelančevega študija in doktorata.

Sredi leta 2002 sta dva slovenska matematika, ki sta raziskovala zgodovino matematičnih dosežkov, prvič pomislila, »da bi bila v kombinatoriki znana Lah numbers lahko povezana s Slovenijo«. Za tako imenovanje se je sredi petdesetih let odločil ameriški matematik John Riordan, ki je vneto študiral članke nekega Laha in jih tako občudoval, da je eno posebej domiselno ugotovitev imenoval po njem. Poznajo jo vsi, ki se ukvarjajo s kombinatoriko, z verjetnostnimi preračunavanji in s praktično rabo te veje matematike za delovanje zavarovalnic. Ko me je Tomaž Pisanski opozoril na to nenavadno usodo, sem se odpravila k Mariji Lah, matematikovi hčerki, in tam mimogrede zvedela tudi za to, da so bili Lahovi in Martelančevi prijateljsko povezani. Več se da prebrati v Verjetnostni kvadraturi krožne slave, ki sem jo v Delu objavila 30. decembra 2002.

Po vsem tem pa lahko melanholično sklenem, da pravzaprav še zmeraj ne vem nič pravega o Amaliji Martelanc. Ker imam precej živo domišljijo in ker sem se potrudila spoznati in vživeti v usodo mnogih zaprtih ljudi, lahko rečem le, da se je njeno življenje izteklo v nezasluženo trpljenje in v grd, surov konec. Ne zmorem pa o njej napisati knjige Ženska brez groba, kot je storil Martin Pollack v spomin na svojo staro teto Paulino Drolc. Naj bo teh nekaj strani namesto sveče in venca na neznani, neobstoječi grob.

[Stran 74]

Avtor Alenka Puhar