Ah, ti Primorci
Zadnja številka revije Zaveza v letu 2020 (št. 118) je ponudila bralcem neobičajno rubriko Revolucija na Primorskem, ki je svojo neobičajnost nadgradil tudi s tem, da so zapise podpisala avtohtona primorska peresa. Neobičajno je namreč, da se o revolucionarnem nasilju piše na našem koncu slovenstva in o našem koncu slovenstva, torej o nasilju, ki se je zgodilo na primorskih tleh.
Generacija, ki ji pripadam (1972), je odraščala z v desetletjih kontinuirano poudarjeno definicijo, da se o medvojnem in povojnem dogajanju z osrednjo Slovenijo ne moremo zediniti, ker smo drugačni: Primorci nismo poznali državljanske vojne in nam je ideološki razkol tuj, desničarjev nismo imeli in jih še danes nimamo, osrednja Slovenija ni okusila dvajsetletnega fašističnega teptanja slovenskega človeka in ne more dojeti naše enoglasne zaverovanosti v NOB.
Gre za enačbo, ki v glavnem ne dopušča odstopanj in še danes ohranja svojo lapidarnost. Drugačno prepričevanje javnosti je pri nas zapletena in antipatična zadeva, saj ima zapečatena predstava o preteklosti tudi to nalogo, da na njej sloni arhitektura statusa quo javnih dotacij, interesov, povezav. Vsak poskus osvetlitve tudi drugačnih odstavkov je zato deležen užaljenih napadov z domala vseh strani, tudi tiste, ki smo jo nekoč nazivali demokratična, karkoli že to pomeni danes, tri desetletja po osamosvojitvi Slovenije.
Medtem ko čakamo na vsebinsko prevetritev, táko, ki bi upoštevala tudi nova spoznanja in bo prej ali slej pljusknila tudi na Primorsko, lahko le svetujemo brskanje po Digitalni knjižnici – dLib in branje zapisov, ki so izšli v Slovenskem Primorcu ali Katoliškem glasu, ob njih besedila primorskih avtorjev, ki so bila objavljena tudi v zbornikih in knjigah politične emigracije v zdomstvu.
Demokratizacija matičnega prostora je priskrbela vsaj bazične pogoje nekaterim okoljem, da so z novim védenjem začela dopolnjevati zgodbo o naši polpreteklosti. Pot, ki jo je matični narod prehodil v treh desetletjih, je bila tlakovana s pomembnimi dogodki, monografijami in raziskavami; do normalizacije sicer čaka še nekaj postaj in hoja bo verjetno še naprej morala iskati prehodne odmaknjene steze v senci uradnosti ustanov, inštitutov, založb, javnosti. V čezmejnem primorskem prostoru na tej poti zaostajamo za več korakov in nič ne kaže, da se bo kolo kmalu začelo premikati v drugo smer. A vsako okolje, skupnost, narod ima svoj ritem hoje, svoj način iskanja. Naučili pa so me, da resnica zmaguje počasi, a zanesljivo.
Ob branju nekaterih besedil, ki so izhajala na našem koncu v povojnih desetletjih, bomo dojeli, da smo drugačen pogled na medvojna in povojna leta nekoč premogli tudi pri nas in da ta pogled ni bil marginalen, a da je čas z novimi generacijami naredil svoje, pokril že prehojene stopinje, zgodovinski spomin je preplavila za vse sprejemljivejša razlaga.
Vladna komisija za reševanje vprašanj prikritih grobišč torej na našem koncu nima kaj iskati, njeno delo ne spada v našo zgodbo, v reševanje naših vozlov, pravijo. Žal ni tako.
Po zaslugi nekaterih izjemnih zgodovinarjev, raziskovalcev, piscev, družbenih delavcev, ki so izjemni tudi ali predvsem zato, ker zavestno izbirajo pot, ki jim odbija vsakršno legitimacijo, njihovo delo pa poteka v zaviranih razmerah in v osamljenih oazah, se tudi na našem koncu na novo odkrivajo dogodki, protagonisti, dinamika, predzgodbe, ki mečejo drugačno luč na lapidarnost prej omenjene enačbe in torej omogočajo popolnejše razumevanje preteklosti in sedanjosti.
V delu Primorske, iz katerega izhajam in je ostal v Italiji, je dinamika še bolj zapletena, saj obrambni mehanizem (narodne) manjšine, ki kljubuje asimilaciji, v še večji meri briše problematične odstavke in z njimi povezane ljudi, češ da nas šibijo, ker kazijo enotnost. Da enotnost gradi na molku ene strani, v našem malem svetu ni tako pomembno, nas prepričujejo. Če se vse to dogaja za ceno popolnosti slike in torej resnice, je tudi prav.
Ko tak pristop traja leta in desetletja, se ob prehodu generacij molk spremeni v nevédenje, sčasoma je žaba kuhana, enozvočnost in oddaljenost od matičnih okolij, ki v samostojni Sloveniji uspešno gradijo na drugačnem vrednostnem svetu, je tako danes tu.
Okrnjena zgodba o primorskih duhovnikih
Tak uvod je potreben za boljšo umestitev našega zapisa o dveh tragičnih zgodbah medvojnega revolucionarnega nasilja, ki sta se zgodili na ozemlju, ki je danes v Italiji, žrtvi pa sta slovenska primorska duhovnika – vrstnika, ki sta se rodila in sta delovala na Goriškem in Tržaškem. V razponu nekaj mesecev – med oktobrom 1943 in januarjem 1944 – je vsakega na svojem koncu načrtno ubila slovenska revolucionarna roka.
Pa še en odstavek je potreben v naši preambuli. Pogosto imam vtis, da je percepcija o malem svetu, iz katerega izhajam, idealizirana. In sicer: “Slovenci v Italiji srkate demokracijo od leta 1945, pri vas je bilo v povojnih desetletjih možno to, kar v matici oz. v matičnem delu Primorske ni bilo, drugačni ste tudi zato, ker živite v latinskem morju.” Seveda bo držalo. Kot drži tudi dejstvo, da so se v povojnih desetletjih lahko razvijale le poklicne strukture, mediji, organizacije, delovna mesta, ki so dihali z matičnim režimom, drugi so bili prepuščeni delu na etični pogon graditeljev, ki jih že dalj časa več ne premoremo. Naš odnos do polpreteklosti zato danes ni bogve koliko drugačen od tistega v matičnem delu primorskega prostora. Tudi na našem koncu boste poslušali o izdajalcih, občutili prezir do cerkvenih reči, če vam bo uspelo prepričati redke pričevalce, da vam spregovorijo o revolucionarnem nasilju, bodo to storili potiho, anonimno in po daljšem prepričevanju. In le poredko boste našli knjigo, raziskavo, članek, ki bi osvetlil posamezne primere. Pa čeprav zgodovinskih odsekov, takih in drugačnih raziskovalcev in ljubiteljev domače zgodovine tudi pri nas ne manjka.
Še posebno okrnjena je zgodba, ki se piše o primorskih duhovnikih. O neprecenljivi vlogi primorske duhovščine pri ohranjanju slovenskega jezika v letih fašizma je bilo veliko napisanega, raziskave izhajajo še danes. Bistveno manj je zgodovinarjev, ki bi se posvečali poglavju nasilja, ki so ga bili deležni nekateri naši dušni pastirji s strani domačih ali uvoženih slovenskih revolucionarjev. V matici se je to nadaljevalo tudi v povojnem času, kar je danes dokumentirano v nekaterih temeljnih monografijah. Povsem nenapisana pa je zgodba o različnih oblikah pritiska, šikaniranja in tudi blatenja, ki se je v povojnem času pisala pri nas, v demokraciji. Naši dušni pastirji so tako tudi v povojnem času pogosto delovali med kladivom italijanskih nacionalistov, ki so vztrajali tudi v krajevni Cerkvi, in nakovalom slovenskih levičarskih aktivistov. O tem poglavju kdaj drugič. V tokratnem zapisu se posvečamo nasilju v medvojnem času v regiji, ki je bila stoletja enotna, po razmejitvi pa je predel, o katerem bo govor, ostal v Italiji.
Tudi na Primorskem so slovenski komunisti z enakimi metodami kot na Kranjskem, pa čeprav v manjšem obsegu in v manjšem časovnem razponu, izkoristili partizansko gibanje, ki ga je prebivalstvo množično podpiralo, za dosego svojih ideoloških ciljev. Tiste, ki so jim bili napoti ali so zanje predstavljali konkurenco, so skušali onesposobiti. Med njimi so bili domači veljaki, izobraženci, politiki, navadni aktivisti in tudi duhovniki. Od kapitulacije Italije do konca vojne (1943–1945) je bilo v primorskih duhovniških vrstah več žrtev, ki jih gre pripisati slovenski revolucionarni roki. Sedem jih je na primer naštel zgodovinar Renato Podbersič (Primorski duhovniki: žrtve revolucije, Dignitas: revija za človekove pravice, št. 53/54, 2012), h katerim moramo dodati tudi tri bogoslovce.
Najbolj znan in raziskan je umor kaplanov Ludvika Sluge, ki se je med prvo svetovno vojno, leta 1917, rodil primorskim beguncem iz Baške grape na Visokem na Gorenjskem, in Lada Piščanca, ki se je rodil leta 1914 v Barkovljah pri Trstu. Do poboja obeh duhovnikov in 12 laikov je prišlo v Cerknem februarja 1944. Boris Mlakar jim je posvetil znanstveno monografijo, ki je obrnila na glavo laž, ki so jo širili, zato da bi upravičili umor. V našem zapisu pa bomo predstavili križev pot dveh slovenskih dušnih pastirjev, ki sta manj znana, mogoče tudi zato, ker se je njuna zgodba pisala v celoti na teritoriju, ki je danes za mejo.
Placid Sancin (1902–1943) je bil Tržačan, rojen v Trstu, ubit v Dolini, kjer se na Tržaškem začenja Istra. Alojzij Obid (1900–1944) je bil beneški Slovenec, ki ga je zadnja tuzemska postaja čakala pri Štmavru nedaleč od Gorice. Oba sta bila zavedna Slovenca. Za nobenega od njiju ne vemo točnega datuma umora niti ugrabitve. Za Placida Sancina ne vemo, kje ležijo njegovi posmrtni ostanki, razpadajoče truplo Alojzija Obida so našli nekaj let kasneje in ga pokopali v Gorici. Za oba primera razpolagamo s partizansko spominsko literaturo, ki je nastala kasneje in opisuje likvidaciji.
Pa še fotografsko slučajno vzporedje: objavljeni bosta sliki očal obeh duhovnikov, ki jih skrbno hranita dva izmed pričevalcev, s katerimi smo se pogovorili za ta zapis. Prve je Placid Sancin izgubil ob poti, ko so ga gnali na Socerb, druge je Alojzij Obid pustil v župnišču v Štmavru tisto noč, ko so ga odpeljali.
Tudi v formulacijah poročil o teh umorih, tako kot v člankih in raznih spominskih zapisih, ki izhajajo še danes in jih podpisujejo strokovna in manj strokovna peresa, bomo našli podatek, da sta bili žrtvi izdajalca, kriva, ker da “delujeta proti OF, širita belogardistično propagando, se družita z aktivisti protipartizanskega gibanja, vohunita za sovražnika, ovajata ljudi”. Dokazov ni, nedorečenosti je veliko, raziskava kaj kmalu pokaže čisto drugačno resnico.
Tržačan Placid Sancin (1902–1943), prva žrtev likvidacij med primorskimi duhovniki
Občina Dolina meji s Trstom, na njenem ozemlju se tržaška pokrajina pomika proti Istri. Danes je druga največja slovenska občina na Tržaškem, zelo obiskana je njena dolina Glinščice, naturalistični biser, ki je naravni rezervat. Po občinskem ozemlju obiskovalca spremljajo dvojezični napisi, ki pričajo o avtohtonosti Slovencev, dolinski župan je Slovenec. V vsaki izmed vasi, ki jih premore občina Dolina, je postavljen spomenik padlim v NOB in drugim žrtvam druge svetovne vojne. Dolinska občina je tako kot številni drugi kraji na Primorskem med drugo svetovno vojno plačala visok krvni davek. Na teh spominskih znamenjih – v glavnem povsod z rdečo zvezdo – pa ne bomo našli imen tistih, ki jih je iz takih ali drugačnih razlogov umorila revolucionarna roka. In na dolinskem koncu jih je bilo za primorske pojme veliko. Podrobnejši seznam je v zadnji številki tržaške revije Mladika, ki je izšla v letu 2020 (št. 10) in je dostopna tudi na spletu, sestavil Aleš Brecelj.
Placid Sancin je bil torej župnik v Dolini, ko so ga iz tamkajšnjega župnišča sredi oktobra 1943 odvedli neznano kam, ubili neznano kdaj in neznano kje, njegovi posmrtni ostanki ležijo neznano kje.
Doma je bil v nekoč slovenski vasi pri Trstu, danes ne več slovenskem tržaškem predmestju Škedenj, ki je znan zaradi železarne, takrat pa je slovel po slovenskih krušaricah, ki so v mesto hodile prodajat daleč naokrog zelo cenjen kruh. Nanje danes spominjajo le predmeti v tamkajšnjem slovenskem etnografskem muzeju, ki ga je uredil dolgoletni in zadnji slovenski kaplan Dušan Jakomin (1925–2015), ki je bil na lik Placida Sancina posebej navezan in ga je tudi večkrat javno branil pred blatenjem, češ da je bil izdajalec.
V Škednju se je Placid Sancin rodil 21. julija 1902. Bil je prvi in doslej edini Slovenec iz Škednja, ki je postal duhovnik. Njegov oče Jurij je bil cerkovnik, njegova družina, ki so jo poznali kako drugače če ne z domačim imenom Mežnerjevi, je bila v tem predelu Trsta znana. V škedenjski cerkvi, ki je posvečena sv. Lovrencu, je bil posvečen 14. junija 1930. Posvetil ga je takratni tržaški škof Alojzij Fogar, ki je moral šest let kasneje pod pritiskom fašističnih oblasti zapustiti Trst. Pa še en svetel lik je povezan s tedanjim Škednjem, in sicer svetniški duhovnik, narodni buditelj in teolog Jakob Ukmar, ki je v Škedenj prišel po prvi svetovni vojni in je tam živel in deloval do smrti leta 1971. Za novo mašo je Placidu brat Anton, ki je bil skladatelj, napisal mašo.
Župnik v Dolini (1933–1943)
Na svoji dušnopastirski poti je bil Placid Sancin najprej prefekt v goriškem bogoslovju, nato kaplan v Postojni, nakar so ga poslali v Istro, kjer je služboval v Vodicah v Čičariji. V Dolino in tamkajšnjo cerkev sv. Urha je prišel leta 1933, postal župnik in dekan. Bil je priljubljen ljudski dušni pastir, ki je župljanom stal ob strani ob preizkušnjah, ki sta jih prinesla fašizem in vojna.
Po kapitulaciji Italije so ga partizani obtožili, da je ovajal domačine Nemcem. V Dolini je 11. oktobra leta 1943 prišlo do nemške čistke, domače moške so zbrali na vaškem trgu – na Gorici in med njimi iskali podpornike partizanskega gibanja. Na Gorici je takrat bil tudi Placid Sancin. Nekateri vaščani so videli, da so ga Nemci nekaj vprašali in da jim je on nekaj odgovoril. In začela se je širiti zgodba, da je župnik Nemcem izdal domačine. Nekatere so nato peš gnali do Trsta in z vlakom v nemška taborišča, številni se iz taborišč niso vrnili.
Šestnajstletni fant, ki je bil na Gorici med nesrečneži, ki so jih izbrali, odveden je bil v Nemčijo in se je iz taborišča srečno vrnil, je bratrancu znal povedati, da ni bilo tako, kot pravijo tisti, ki obtožujejo dolinskega župnika: Nemci so jih nagnali na trg ter jih postrojili, stali so v vrsti, na trgu sta bila še karabinjer in župnik. Nemški oficir ju je vprašal, kdo je med njimi partizanski aktivist. Ker odgovora ni bilo, so sami izbrali, koga poslati v Nemčijo. Da bo to držalo, potrjuje tudi dejstvo, da so nekateri domači terenci, za katere je Placid Sancin gotovo vedel, ostali doma, v Nemčijo pa je bil odpeljan 16-letni fant, ki z njimi ni bil povezan.
A zgodba je bila že zapisana, usoda zapečatena, mudilo se je. Skupina partizanov, ki jo je vodil Milan Guček, je Placida Sancina prišla iskat v župnišče v noči z 12. na 13. oktober (po drugih pričevanjih je to bilo 16. oktobra), odpeljali so ga iz dolinskega župnišča proti Socerbu, za njim se je izgubila vsaka sled. Star je bil 41 let.
Pričevanja domačinov
Da je župnik Placid Sancin ovajal župljane Nemcem, najdemo zapisano v več knjigah pričevanj, formulacijo ponavljajo v takih in drugačnih zapisih še danes. Domačini, ki smo jih obiskali v Dolini in v sosednjih vaseh, pa brez pomislekov pravijo, da je obtožba lažna in krivična. Placid Sancin je bil zelo zaveden duhovnik, ki je veliko dobrega naredil za domače ljudi, sogovorniki so nam potrdili, da se pri vaščanih takrat sploh ni govorilo, da bi župnik ovajal domačine Nemcem, njegova krivda je bila, da se je z Nemci pogovarjal, in to zato ker je bil med redkimi v vasi, ki je zelo dobro govoril nemško, študiral je namreč tudi na Dunaju.
“Bil je plemenit človek, prijazen in zelo priljubljen, otroci so ga imeli zelo radi, pa tudi odrasli. Veliko je pomagal, bil je ljudski duhovnik, noben fašist ni bil! Kako pa naj bi bil, saj so nekateri pritiskali na škofa, naj ga pošlje proč, ker je bil narodno zaveden. Tisti, ki pravijo, da je župljane ovajal Nemcem, potvarjajo zgodovino. V vseh teh letih je bilo veliko blatenja.” Tako nam je povedala pričevalka, ki z veliko skrbjo hrani Placidova očala, ki sta jih dve ženski, ki sta tisti usodni dan, ko so ga gnali v smrt, našli ob cesti.
“V vasi se je takoj razvedelo, da so ga ugrabili, naslednji dan so že govorili, da so ga ustrelili, od vsega začetka so vedeli, da so ga ubili. V Socerbu, so pravili. Iskali so ga, a ga niso več našli,” še pravi pričevalka, ki obenem poudarja, da so že takoj vedeli, da so bili pri akciji soudeleženi tudi domačini.
“Na našem koncu so bila vojna leta prežeta z veliko ihto, zaradi nekaterih je bilo veliko nasilja, krivic, izsiljevanja in sovraštva, veliko je laži, ki jih ponavljajo že desetletja. Za umor župnika Sancina ni pravega razloga, saj ni zbiral aktivistov, ni delal propagande, s politiko se ni ukvarjal, njegova krivda je bila, da je bil med ljudmi priljubljen. Nasprotovanje Cerkvi se je pri nas nato nadaljevalo vse do danes, tako da si ljudje nič ne upajo. Ko je bil v Dolini župnik Maks Suard (2003–2008), je vsako leto septembra daroval mašo v spomin na Placida Sancina. Ko je maševal za svojega ubitega sobrata, je bil v cerkvi sam, nihče si ni upal vstopiti, kaj šele, da bi kdo o njem govoril ali kaj napisal. Pri nas ostaja to tabu tema,” nam je povedal sogovornik.
Vrzeli v župnijski kroniki
Ko smo v arhivu dolinskega župnišča iskali podatke o tej tragični zgodbi, so nam povedali, da je izginilo kar nekaj dokumentov, ki segajo v čas župnikovanja Placida Sancina. V župnijski kroniki so zmanjkale strani, ki pokrivajo obdobje od leta 1917 do leta 1948. Letno kroniko lahko preberete brez prekinitev do leta 1917, nato zeva vrzel do leta 1948. Izginila je namreč tudi kronika o nasilju, ki ga je bil v Sveti jami pri Socerbu 24. maja 1948 deležen duhovnik Anton Smerkolj (1922–1986). Po maši ga je skupina moških napadla in ga hotela poriniti v enega od prepadov, ki so v jami. Začeli so ga kamnati in pretepati, ga nato odvedli in zaprli v ječo v Kopru, kjer je ostal dva meseca, in ga nato prisilili, da je svojo duhovniško pot nadaljeval v Sloveniji, nazadnje je bil župnik v ljubljanski stolnici.
Spominski zapis o umoru
Milan Guček (1917–1986), povojni udbovec, pisatelj in filmar, je podvig opisal v svoji knjigi spominov Počakaj do prihodnje pomladi (Lipa, Koper 1959). V njej takole beremo: Ura je bila že precej čez polnoč … Brez obotavljanja smo se zvečer odpravili v Dolino. Mi vsi, kar nas je prišlo z Brkin, pa še nekaj domačinov smo vzeli s seboj, da bodo pokazali pot in da nam bodo priče. V Dolini je bilo vse tiho, kljub nedeljskemu večeru. … Najprej smo se oglasili pri starem terencu. Tam smo zvedeli, kako se je ono izdajstvo godilo in kje župnik stanuje. Okoli župnišča smo postavili straže. Gruden in Bognar sta po italijansko zahtevala, naj odprejo, češ da smo karabinjerji. Zvijača je bila potrebna, ker sicer ne bi mogli v hišo, na drugačno zahtevo pa župnik ne bi pustil odpreti. Gospodinja je vrata odprla – in obnemela. Bili so ljudje z rdečo zvezdo.
Župnik je bil na pol napravljen, v srajci, brez “kolarja”. Pričeli smo ga zasliševati. Brez obotavljanja je dejanje priznal. Tudi mu ni bilo žal, da je poslal izdane ljudi, svoje farane, v gotovo smrt. Preiskali smo še župnišče, pravzaprav samo župnikovo stanovanje. V železni blagajni, ki nam jo je župnik odprl, smo dobili nekaj dragocenosti, čokoladne bonbone in njegove dokumente. V dokumentih je pisalo, da je Slovenec, doma iz Škednja. Med njimi pa je bila izkaznica, da je tudi oficir, kapetan fašistične milice …
Župniku smo ukazali, da gre z nami. Bil je ves vznemirjen. Oblekel se je kar povrh. Z njim smo odšli po vojaški cesti, ki pelje iz Trsta in skozi Dolino pod Socerb in proti Podgorju. Navkreber smo lezli počasi. Župnik je šel sredi eskorte. Imel je črno obleko in razpeto belo srajco, in gologlav je bil. Redki beli lasje so mu sršeli okoli blede lobanje. V rokah je držal rožni venec iz velikih jagod, venomer ga je s prsti prebiral in ves čas s tihimi ustnicami molil. Ko smo prišli v breg in se je začela ravnica pred Kastelcem, smo se ustavili. Bognar je odpeljal župnika na kras. V zatišju smo ga počakali, da se je vrnil (strani 145–146).
Franc Cucek – Bognar
Če verjamemo pisanju Milana Gučka, je bil likvidator duhovnika Placida Sancina partizan Franc Cucek – Bognar. Doma je bil iz Volč pri Pivki, umrl je slabo leto kasneje, 16. avgusta 1944 na Novi cesti nad Dolino. Uradna verzija pravi, da so ga Nemci smrtno ranili. Domačini znajo povedati tudi drugačno zgodbo. Na kraju smrti je postavljena spominska kamnita plošča, ki so jo vgradili po koncu vojne. Počiva na dolinskem pokopališču pod cipreso ob glavni stezi in nedaleč od križa, ki stoji na sredi pokopališča.
Na dolinskem pokopališču
Ali gre za naključje, ne vemo, a ob Bognarju in pod sosednjo cipreso, pa čeprav ju loči steza, stoji nagrobnik, na katerem je vpisano ime njegove žrtve, duhovnika Placida Sancina. V nasprotju z morilcem posmrtnih ostankov dolinskega župnika na pokopališču ni. Placid Sancin počiva neznano kje. Ko je kasnejši župnik v Dolini Albin Grmek na domačem pokopališču uredil grobnico, v katero je prekopal posmrtne ostanke starih duhovnikov, je na nagrobnik napisal tudi ime Placida Sancina, nam je še povedal pričevalec.
Beneški Slovenec Alojzij Obid (1900–1944), od Škrutovega do Štmavra
Življenjska pot Alojzija Obida (1900–1944) se je začela v Beneški Sloveniji, ki spada pod videmsko nadškofijo, in tragično končala v goriški nadškofiji, nedaleč od Gorice, na kolovozu, ki iz Štmavra (San Mauro) pelje v Podsabotin, ki je v takratnem času rapalske meje imel tudi (oz. uradno samo) italijansko različico toponima, in sicer Poggio San Valentino. Ko so njegovi morilci v začetku januarja 1944 vdrli v župnišče, ga odpeljali in ga na poti do Podsabotina ubili, je bil star 43 let. Njegovo razpadajoče truplo so našli nekaj let kasneje, prenesli so ga v grobnico, ki jo je uredila družina na glavnem goriškem pokopališču, tri desetletja kasneje so ga prekopali v skupno grobnico duhovnikov goriške nadškofije, pred nekaj leti pa na pokopališče v zaselku Belvedere pri Ogleju.
Iz Škrutovega pod goriško nadškofijo
Alojzij (Luigi) Obid (v tekstih najdemo tudi Obit, to obliko so izbrali tudi njegovi družinski člani, on pa je vztrajal pri obliki Obid) se je rodil 22. februarja 1900 v Škrutovem (Scrutto), vasi, ki spada pod občino Podutana (San Leonardo) v Nadiških dolinah (Valli del Natisone). Za Špetrom (San Pietro al Natisone), ki je glavno središče Nadiških dolin, je Škrutovo drugo največje naselje v teh krajih, ki so posejani v glavnem z manjšimi in danes izpraznjenimi gorskimi vasicami. Iz te vasi je izhajal tudi velik duhovnik, politik in graditelj Luigi Faidutti, furlanski Krek bi mu lahko rekli, ki je bil po mami Slovenec.
V družini Obid je bilo devet otrok, Alojzij je bil osmi. Gimnazijo in teologijo je končal v Vidmu (Udine) oz. v Vidnu, kot bi napisal Pavle Merkù in se tega držita oba beneška časopisa. V duhovnika je bil posvečen v Vidmu 12. julija 1926, novo mašo je teden kasneje pel v domačem kraju. Njegova dušnopastirska pot je bila razgibana, z zelo hitrim tempom so ga premeščali. Prvo leto je bil v Oblici (Oblizza), leto kasneje v Kozici (Cosizza), leta 1929 v Vizontu (Chialminis) pri Nemah (Nimis), nakar je prešel pod goriško nadškofijo: najprej v posoško Faro (Farra d’Isonzo), nato je bil kaplan v Tolminu (1929–1932), za krajši čas je bil v Solkanu, nato kurat v Gorenji Trebuši, leta 1934 so ga premestili na Gorenje Polje, od koder je upravljal tudi Plave. Naslednje leto je bil na Banjšicah, dokler ni maja 1938 prišel v Podsabotin, od koder je upravljal tudi Štmaver, ki je danes v Italiji in spada pod goriško občino. V podsabotinskem župnišču je Obid živel do konca septembra 1943 skupaj s starši in sestro. Takrat so nemška letala bombardirala vas, škoda je bila velika, uničena sta bila tudi cerkev in župnišče, žrtev je bilo deset. Pokopal jih je na domačem pokopališču ter se preselil v župnišče v Štmaver.
Tako kot več drugih primorskih duhovnikov je bil tudi Alojzij Obid do partizanskega gibanja hladen, ko je v njem prepoznal vodilno vlogo, ki so jo imeli komunisti. Vernike je svaril pred komunistično ideologijo, v kakšni in kolikšni meri je to delal, je težko povedati, partizanska literatura močno poudarja njegov angažma, saj na tak način tudi upravičuje njegov umor. Marsikje bomo zato brali, da je delil letake proti OF, ki jih je prinašal iz Gorice, se srečeval s protipartizanskimi elementi, nagovarjal vernike proti OF.
Naši pričevalci teh navedb niso potrdili.
Franc Črnugelj – Zorko opisuje njegov umor
O njegovem umoru precej razčlenjeno piše partizanski komandant Franc Črnugelj – Zorko (1921–2013) v knjigi Na zahodnih mejah 1944 – Briško-beneški odred (Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, Ljubljana 1993). Kasnejši slovenski general je bil februarja 1943 poslan na Primorsko, bil je politkomisar, v času opisanih dogodkov poveljnik štaba Briško-beneškega odreda Gregorčičeve brigade. V omenjeni knjigi posveča “primeru kaplana Obita” kar pet strani (119–123). Povzeli jih bomo po odlomkih.
Ivica in Oskar Bratož (iz Števerjana, op. p.), pa tudi prof. Dolenc so pripovedovali o nenavadnem obnašanju kaplana Alojzija Obita iz Podsabotina, ki je postalo posebno izrazito po t. i. nemški novembrski ofenzivi. Že ob razpadu Italije, ko so ljudje rajali in se veselili, tega veselja ni delil z njimi, govoril je, naj bodo pametni, da vojne še ni konec, da so v tej vojni majhni in nepomembni, da morajo biti pokorni in poslušati oblasti, da še ni nastopil čas božje volje, da naj molijo za mir in za padle v vojni ter da po zemlji hodi hudič v človeški podobi in širi brezboštvo, nemoralo in napada vero. … Okrožni odbor OF za Goriška brda, ki ga je vodil župnik Edko Ferjančič, je začel organizirano zbirati podatke o kaplanu Obitu še pred novembrom 1943.
Zbrani podatki o duhovniku Obitu so govorili o naslednjem: do partizanov je skrajno zadržan in hladen, pri vaščanih, svojih vernikih vsak dan bolj spodbuja pasivizacijo in čakanje …, mnogo pogosteje kot kadar koli prej odhaja v Gorico; iz Gorice prihajajo podatki, da se tam sestaja s Slovenci, ki niso bili nikoli iskreni borci za narodne pravice, pa celo z osebami, ki paktirajo z Nemci, le malo se zadržuje v škofijskem uradu; osumljen je trošenja letakov po nemški novembrski ofenzivi, ki so bili najdeni na območju Podsabotina, Št. Mavra in proti Števerjanu. Ti letaki so napadali partizane, jih obtoževali za žrtve, padle v novembrski ofenzivi, in hvalili domobrance.
Z Obidom sta se – po pisanju Franca Črnuglja – pogovorila tudi župnik Edko Ferjančič – Taras in sekretar OK KPS za Brda Jože Krajc – Žakelj, a je duhovnik vse očitke odbil in zanikal ter deloval naprej. Zato so sklenili, da bodo dokaze poiskali v njegovem stanovanju in ga pripeljali na sedež okrožja. Za to je bila določena četa 1. bataljona Briško-beneškega odreda. Nato avtor podrobno opisuje smrt beneškega župnika.
Partizani so prišli k Obitu in mu sporočili, naj se pripravi, da bo šel z njimi na sedež vodstva briškega okrožja. Prebledel je, postal nemiren ter se upiral njihovi odločitvi. Domačin Boris Makuc – Nikita mu je pojasnil, da morajo povelje izpolniti in naj se temu primerno tudi obnaša. Rekli so mu, da bo pri okrožnem vodstvu ostal nekaj dni. … Obit se je zelo obotavljal, morali so ga opomniti, naj pohiti. Zavlačevanje je pri Makucu in drugih partizanih povečalo sum. … Pri površnem pregledu so našli pisalni in razmnoževalni stroj, precej papirja za pisanje in razmnoževanje, zavitek letakov in pištolo tipa beretta. Boris Makuc s pregledom ni bil zadovoljen. Ukazal je ponovno preiskavo. … Pod marmornato ploščo nočne omarice so dobili papirje s spiski ljudi.
Obveščevalca Stane Leskovar in Oton Valenčič sta Obita peljala k okrožnemu vodstvu, za njimi so šli tudi drugi. Komaj so zapustili vas, je Obit izrabil priložnost ter začel bežati. Kljub komandi: Stoj! se ni ustavil. Zaustavili so ga s streli, padel je in izdihnil.
Najdba in pokop
Točnega datuma za opisane dogodke in župnikovo smrt nimamo. Dogajalo se je prve dni leta 1944, največ dokumentov govori o 5. januarju, nekateri navajajo tudi 2. in 9. januar.
Na dostojen pokop je moral beneškoslovenski duhovnik čakati nekaj let. Njegovo razpadajoče truplo z dobro ohranjenim kolarjem okoli vratu so našli decembra 1946. Takrat so ga prenesli v kapelo goriškega pokopališča. Da gre za duhovnika Alojzija Obida, je potrdil njegov starejši brat Pietro. Družina mu je uredila grob na goriškem pokopališču.
Slovenski Primorec je ob pogrebu takole poročal (2. januarja 1947): Č. vikarija iz Št. Mavra, ki so ga pred tremi leti komunisti odvedli in so o njegovi usodi krožile vsakovrstne vesti, so našli v neki kaverni nedaleč od župnišča v Podsabotinu. Njegove ostanke so prenesli na goriško pokopališče. Komisija je ugotovila, da je bil umorjen z dvema streloma v tilnik in da so mu s puškinim kopitom razbili lobanjo. V noči od 8. do 9. 1. 1944 je vdrlo skozi okno hišne kapele v župnišče v Št. Mavru, ki ga je rajni tudi upravljal, 5 oboroženih partizanov. Po triurni hišni preiskavi so izjavili, da niso ničesar našli, kar bi ga obremenjevalo, a vkljub temu so ga ob eni po polnoči odpeljali, nakar je izginila vsaka sled za njim. Naslednjega dne so se morilci vrnili in župnišče popolnoma izropali. Policija ga je našla 22. XII. 1946 v omenjeni kaverni. Pokojnega g. vikarija smo pokopali dne 31. XII. 1946. Ob 10. uri je bila v stolnici sv. maša zadušnica in nato so bili njegovi telesni ostanki položeni v zemljo na goriškem mestnem pokopališču. Večna luč naj mu sveti!
Tam je Alojzij Obid ostal več kot tri desetletja, njegove posmrtne ostanke so nato leta 1979 prekopali v skupno grobnico duhovnikov goriške nadškofije, zadnja njegova tuzemska postaja pa je na pokopališču v vasici Belvedere pri Ogleju, kamor so ga prenesli leta 2014 skupaj s posmrtnimi ostanki desetih sobratov. Za prekop so se odločili zaradi prezasedenosti goriške grobnice.
Pričevalci v Štmavru
V Štmavru smo se pogovorili z domačinko, ki je kot šestletna deklica videla, kako sta tisto noč dva moška odvedla župnika. Jolanda Devinar(1937) je med stebri vaške skupnosti, že pet desetletij skrbi za domačo cerkev, znana pa je tudi po pripravi daleč naokrog znanih štmavrskih štrukljev, ki kraljujejo za praznik sv. Valentina.
Tisto januarsko noč ste torej videli, kako so odpeljali župnika Obida?
Doma sem bila v predelu vasi, ki mu pravimo Gropajšče. Že od malih nog sem bila zelo lahkega spanja. Tisto noč, bilo je okoli 23. ure, sem slišala, da nekdo cepeta po cesti, takrat je bil makadam, ni bilo asfalta kot danes, in se je vse slišalo. Stopila sem do okna in pogledala, mama mi je zakričala, naj se skrijem.
Videla sem dva moška, župnika in ob njem psa. Župnik je imel velikega črnega psa. Tisto noč je bila lepa luna, bila pa je tudi burja. Naša mama je čez dan nabrala hrastove veje in jih zvezala v snope, eden od teh je zaradi burje zletel na cesto, od daleč je zgledalo, kot da se nekaj premika, tudi ker so suhi listi šumeli. Pa je eden od dveh moških šel naprej pogledat, če je kakšna nevarnost. Ko je videl, da je le fašina, je pomahal drugemu moškemu, da ni nevarnosti. In so šli naprej. Vse to se je dogajalo v tišini, brez besed, le mahali so si. Bila je mrzla zimska noč.
Kod so hodili?
Pred našo hišo. Cesta je takrat vodila od župnišča do Podsabotina, po njej so hodili domačini, tudi župnik, ko je prihajal iz Podsabotina maševat k nam. Zdaj je vse zaraščeno, takrat je bila steza lepo shojena. Župnika so gnali po tisti stezi, do Podsabotina ni daleč.
Kdo ga je ubil?
Verjetno tista dva moška, ki sta ga spremljala. Za umor niso bili krivi domačini, bili so nekateri Brici. Nekateri Štmaverci, ki so bili zelo zagrizeni in so se po vojni preselili v Jugoslavijo, pa so bili z morilci povezani, pomagali so pri celotni zadevi. V župnišče so ga prišli iskat že večer prej, ga klicali in trkali na vrata, a jim ni odprl, naslednji večer so vlomili.
Vam je znano, da je župnik delal kako propagando ali delil letake?
Nič ne vem o tem.
V nekaterih člankih piše, da je bil čudaški.
Z nami je bil zelo v redu, hodili smo k nauku, se igrali, ni nam kričal, ni bil hudoben, bil je strog, kolikor je pač treba, bil je tudi zaveden. Ne vem, zakaj so ga morali ubiti.
Kaj so pravili ljudje, ko so zvedeli za umor?
Govorili so zelo potiho, da so ga ubili po krivem, največ pa so molčali.
Ob Jolandi Devinar je bila za naš zapis dragocena pomoč Tomaža Devetaka(1960), učitelja in poznavalca štmavrskih zgodb. Takole nam je povedal:
O župniku Obidu sem doma veliko slišal. Govoril sem tudi s poljskim čuvajem, Fanči smo mu pravili, ki je našel njegove posmrtne ostanke nedaleč od podsabotinskega mejnega prehoda.
Sorodnica pa mi je povedala, da so lestev, ki so jo uporabili, da so skozi okno vdrli v župnišče, prišli iskat k njim domov. Lestev je odnesel pokojni Oskar Ciglič, ki ima na vesti več ljudi. Ko sem ga šel pred nekaj desetletji obiskat v Podsabotin, sem ga tudi direktno vprašal, če je ubil župnika Obida, a mi je odgovoril, da ga ni on, da pa ve, kdo je bil.
Zakaj so ga ubili?
Pravijo, da je imel letake proti partizanom. Ko so prvič pregledali župnišče, niso nič našli, potem so še enkrat premetali vse in pravili so, da so nekaj našli. Prej omenjena sorodnica mi je pravila, da je bilo nemogoče, da bi delal protipartizansko propagando, saj so v skladišču njegovega župnišča hranili material, ki so ga nato nosili partizanom v Brda.
Pričevanje nečaka Armanda
Armando Obit (1941) je nečak duhovnika Alojzija Obida. Ko so strica odpeljali, je bil star dve leti in je bil v štmavrskem župnišču. Ob župniku so bili njegovi sestri Maria in Luigia ter brat Pietro z ženo Irmo in otrokoma, štiriletno Olimpio in njim, dveletnim Armandom, ki zdaj z družino živi v Gorici. O stričevi usodi je prvič javno spregovoril leta 2014 na spominskem srečanju v Štmavru, ki ga je ob prisotnosti goriškega nadškofa Redaellija in koprskega škofa Bizjaka pripravilo združenje Concordia et pax. Prisotni so se najprej poklonili žrtvi fašizma, glasbeniku Lojzetu Bratužu v Podgori, ter se nato podali v Štmaver in se prvič spomnili Alojzija Obida.
Decembra lani sva se prvič srečala in sva imela poldrugo uro trajajoč pogovor. Najprej mi je spregovoril o očetovi družini.
Oče Pietro je bil najstarejši brat, družina je bila še kar premožna. Iz Škrutovega se je oče odselil leta 1938, ko se je poročil z dekletom iz Fojde (Faedis), moja mama je bila Furlanka. Najprej smo živeli v Biljah. Oče je delal v opekarni v Renčah, med vojno v tovarni v Gorici. Ko je iskal hišo bliže delovnemu mestu, smo nekaj časa živeli pri stricu v župnišču v Štmavru. Tudi januarja 1944.
Ste bili povezani s stricem Alojzijem?
Zelo, vsi v družini smo ga visoko cenili. Nekateri pravijo, da ni bil sproščen človek, da se je le poredko nasmehnil, kolikor vem, je bil natančen, urejen, metodičen. Stric Alojzij me je krstil v podsabotinski cerkvi, to je bilo šele konec januarja 1942, rojen sem 12. decembra 1941. Takrat je padel s kolesom in si zlomil roko, zato sem moral počakati …
Vztrajal je, edini v družini, da se naš priimek piše Obid, ne Obit. Tako da sem v krstni knjigi napisan z “d”, v občinskih aktih pa imam “t”.
Ali imate kakšen spomin na januar 1944?
Ne, to, kar vem, so mi povedali domači, po koščkih: molili smo rožni venec v manjši kapeli, ki je bila v prvem nadstropju župnišča, prisotni smo bili družinski člani, župljanov ni bilo. Bilo je okoli osmih zvečer. Ko so vdrli, je mama naju s sestro vzela v naročje, puško so ji uperili v grlo, premetali so vse prostore župnišča, tudi svete predmete, nato so strica odpeljali. Kolikor vem, so bili ugrabitelji štirje. Ko so ga gnali po stezi, je še naprej molil rožni venec. Ob njem je bil pes, ki ga je vedno spremljal, tudi ponoči, ko so ga klicali h kakemu bolniku.
Kdaj in kje so ga ubili?
Kdaj so ga ubili, se ne ve. Psa so ustrelili, njemu pa razbili glavo s puškinim kopitom, na njegovem telesu ni bilo strelnih ran. Pokopali so ga v neki napol kaverni iz prve svetovne vojne v gozdu skupaj s psom. Ker so domačini tja nosili cvetje, so ga nato odkopali in pokopali ob cesti, ga pokrili z gruščem. Tam so ga našli decembra 1946 in ga nato prenesli v mrliško vežico goriškega pokopališča.
Pred pokopom pa ga je moral prepoznati Vaš oče.
Tudi sam sem bil prisoten v mrliški vežici goriškega pokopališča, pa čeprav otrok. Spominjam se njegovih furlanskih copat, ki jih je še nosil, saj je bil doma, ko so ga odpeljali, spominjam se kolarja, pa tudi kosa duhovniške obleke.
Zakaj so ga ubili?
Nimam odgovora. Nekateri so celo pravili, da so ga krivili za bombardiranje Podsabotina. Kakšna neumnost! Saj je bila takrat ranjena tudi njegova mama, župnišče pa uničeno! Da je bil antikomunist, je bilo za duhovnika takrat precej običajno. Koliko je bilo takrat duhovnikov, ki so s prižnic obsojali komunizem!
Ko so mu povedali, da se pripravlja napad nanj, je šel na pogovor h goriškemu nadškofu Margottiju. Ta mu je svetoval, naj zapusti Štmaver, on pa je vztrajal, da ni ničesar zakrivil in da bo zato tam ostal.
Kaj je ta dogodek pomenil za Vašo družino?
Oče mi odtlej ni več spregovoril besedice v slovenskem jeziku. Slovenščine zato ne znam, dve leti starejša sestra nekaj malega razume. O tem se doma ni govorilo, kot da bi skušali čim prej pozabiti, izbrisati. Mama je tu pa tam omenjala strah, ki jo je stresel ob spominu na puško na grlu, celotne zgodbe mi niso nikoli povedali. Januarja je oče vsako leto plačal mašo v spomin na mlajšega brata in to je bilo vse.
V Padovi je bil proti morilcem tudi proces.
Bilo je menda leta 1949, papirje sem skušal pridobiti, a mi doslej ni uspelo. Tam verjetno piše vse. Obtožencev ni bilo, saj so živeli v Jugoslaviji. Domači so vedeli, kdo je strica umoril. Na procesu so pričali vsi, ki so bili prisotni v štmavrskem župnišču. Začeli so zjutraj, ko smo zapustili sodišče, je bil mrak. Kot otrok sem moral čakati zunaj, pred zaprtimi vrati sem se več ur igral z odvetniki. Zvečer smo nato zaman iskali odprto gostilno za večerjo, tudi bazilika sv. Antona je bila zaprta. Morilce so obsodili, vendar jih zaradi amnestije, ki jo je predlagal Togliatti, niso preganjali. Spominjam se očetove jeze, ki se je hudoval, da je bil proces le teater.
Kdo so bili morilci?
Njihovih imen ne poznam. Vem le, da so bili verjetno iz Podsabotina, eden od morilcev je šel pred smrtjo k teti, ki je živela v Gorici, in se pokesal. Zanje je vedel tudi moj oče, ki je na stričev nagrobnik dal vklesati, da je brat umrl zaradi “sovraštva nekaterih izgubljenih župljanov” (“morto per odio di alcuni parrocchiani deviati”). Nikoli jim ni odpustil.
14. januarja 2021: po stopinjah Alojzija Obida
S Tomažem sva se dogovorila, da bova v dneh okoli obletnice umora prehodila tisti kolovoz, po katerem so januarja 1944 gnali beneškega duhovnika od Štmavra proti Podsabotinu. Glas se je razširil in naposled je naneslo, da se nas je 14. januarja letos, ko so minile barvne cone, ki so omejevale premikanje med božičnimi prazniki, in ob spoštovanju vseh ukrepov za zajezitev pandemije zbrala lepa skupina, med prisotnimi je bil tudi duhovnikov nečak Armando.
Bilo je mrzlo in sončno zimsko jutro, zbrali smo se pred cerkvijo v Štmavru, se podali do danes praznega župnišča, ki kraljuje na osamljenem mestu nad vasjo. Ogledali smo si sobo, kjer je bila takrat kapela in je danes skladišče, odprli okno, kjer so bila nekoč vrata, skozi katera so vdrli morilci.
Lučaj od stavbe smo šli mimo podrtije nekdanjega hleva in zaraščenega vodnjaka ter se podali po travniku in med vinogradi navzdol po kamnitih stopnicah do danes asfaltirane ceste, ki so jo duhovnik in morilci prehodili tisto mrzlo januarsko noč, ko je sijala močna luna in je pihala burja. Hodili smo mimo domov, v katerih so živeli pričevalci, ki so v tišini tiste noči slišali lajanje župnikovega psa, videli duhovnika, ga slišali, da je še naprej molil rožni venec.
Prišli smo do nekdanjega kolovoza. Danes je težko prehoden, zaraščen z robidovjem, vejami, grmičevjem, a precej jasno začrtan. Še danes povezuje štmavrsko Gropajšče s Podsabotinom, a ga nihče več ne uporablja. Alojzij Obid ga je neštetokrat prehodil, ko je šel maševat iz ene vasi v drugo, tudi tisto noč so ga gnali po njem. Vendar takrat do Podsabotina ni prišel. Umorili so ga verjetno na prvem delu poti, ko se gozd spusti v manjšo zaprto kotanjo, kjer se streli do vasi ne slišijo. Tu so ga verjetno tudi pokopali v manjši odprtini v zemlji, ki jih tu ne manjka. Sem so nato domačini nosili cvetje, zato so z morilci povezani ljudje njegovo truplo kasneje pokopali niže, ob cesti, ki pelje v Podsabotin. Truplo so verjetno spustili po strugi potoka in ga zagrebli nedaleč od danes asfaltirane poti, ki pelje do mejnega prehoda. Tu ga je dve zimi kasneje, decembra leta 1946, našel poljski čuvaj Fanči.
Nečak naše žrtve, 79-letni Armando Obit, ki je na stričev lik močno navezan, je v tistem mrzlem januarskem jutru, ki je bilo posijano s soncem, s pomočjo prijaznih domačinov prvič izvedel, kod je poslednja pot vodila dragega strica, po stopinjah stričevega križevega pota je tudi prvič hodil.
Naš pogovorni jezik bi lahko bil slovenski, a je bil zaradi tragike, s katero je bilo posejano 20. stoletje, italijanski, saj njegov oče, kot nam je povedal, po smrti brata, ki ga je ubila slovenska roka, ni več izustil slovenske besede.
[Stran 90]