Kristjani, ki jih Cerkev vodi v večno domovino, se udeležujejo, dokler žive na zemlji, političnega življenja in Cerkev je poklicana, da jim pove, kaj v njihovem političnem življenju je in kaj ni v skladu s katoliško vero. V tej luči vzemimo v pretres dva pojava modernega političnega življenja, namreč fašizem in antifašizem.
Fašizem
Je način vladanja, ki se je po prvi svetovni vojni pojavil v Italiji, Nemčiji in morda še kje drugje. Po prvi vojni ni bilo v Italiji ne reda ne varnosti ne miru. Fašizem pa je v Italiji sprejel oblast z namenom, da vzpostavi red in mir ter spoštovanje do oblasti.
Vendar so tisti, ki so v Italiji uvedli fašizem, izšli iz revolucionarnih vrst (Mussolini je bil marksist), zato njihov način vladanja ni mogel biti v skladu z naukom krščanskega družboslovja.
Fašizem je bil nekrščanski, ker je bil totalitaren. Vse družbene ustanove je vpregel v svoj politični voz. Šola, sodstvo, armada, gospodarstvo, vse je moralo služiti fašizmu. Celo dinastija se mu je morala ukloniti, rad bi si bil zasužnjil tudi vero in Cerkev.
Nekrščanski je bil, ker je bil nasilen. Svoje cilje je dosegal z nasiljem. Vzel je svobodo besede in tiska. Svoje nasprotnike (tudi take, ki se mu niso s silo upirali) pa je deloma vtaknil v ječo ali poslal v konfinacijo, deloma so mu zbežali v tujino, deloma jih je tudi obsodil na smrt.
Nekrščanski je bil, ker je bil narodno nestrpen. Fašizem je hotel vse poitalijančiti.
Nekrščanski je bil, ker je bil napadalen. Razne države so postale žrtev fašističnega napada. Cerkev je sicer s fašistično državo v Italiji sklenila konkordat. S tem si je zagotovila vsaj nekaj svobode, zajamčene ji po mednarodni pogodbi. Toda Cerkev ni nikdar odobravala fašizma. O tem pričajo papeška okrožna pisma, med njimi Non abbiamo bisogno in Mit brennender Sorge, s katerimi sta bila obsojena italijanski fašizem in nemški nacizem; dalje razne druge papeške izjave, med katerimi je znamenita posebno ona v okrožnici o ureditvi človeške družbe po evangeljskih naukih, kjer je Pij XI., ki je bil sicer naklonjen korporacijam, jasno povedal, da mu fašistične korporacije ne ugajajo, ker služijo bolj politiki kot pa gospodarstvu.
Cerkev je torej obsodila fašizem. Zgodovina pa je že pokazala, da je bila sodba Cerkve pravilna.
Antifašizem
Kdor pozna Marxov nauk, pozna pojme, kakor so: “teza”, “antiteza”, “sinteza”, “razredni boj”, “uničenje nasprotnika” itd. Te pojme skrivajo gesla “antifašizem”, “smrt fašizmu”, in podobna. Jasno je, da imamo tu opravka s komunizmom. Komunisti sami ga previdno prikrivajo s plaščem antifašizma, ker tako upajo, da bodo laže pridobili zase vse nasprotnike osovraženega in obsojenega fašizma.
Navidezno, v besedah je torej med fašizmom in antifašizmom nepremostljiv prepad. V resnici pa je to ena in ista reč. Nekateri zato imenujejo antifašizem kar naravnost rdeči fašizem. In to po vsej pravici! Antifašizem je sprejel v svoje vrste vse ostanke fašizma in je njegov dedič. Oba sta si, če ne že brata, pa vsaj po pol brata. Skupnega očeta imata v Marxovih naukih, mati pa je različna, namreč drugačne razmere, v katerih se je vsak izmed njih rodil.
Le poglejmo njih sorodnost in podobnost! Fašizem je bil totalitaren. Tak je tudi antifašizem. Tudi antifašizem vprega v svoj voz vse ustanove, ki bi morale pravilno služiti skupnosti, namreč šolo, sodnijo, armado, gospodarstvo. Tudi vero hoče ukloniti sebi. To pa ne gre, zato pa vero preganja in jo skuša uničiti.
Fašizem je bil nasilen. Tak je tudi njegov po pol brat. Ne dopušča kritike in opozicije. Svoje nasprotnike pa pošilja v ječe in taborišča, na prisilno delo in v smrt.
Fašizem je bil nestrpen. Tak je tudi njegov dedič. Vendar tu je mala razlika. Fašizem je bil narodno nestrpen: iz vsakega Slovenca je hotel napraviti Italijana. Antifašizem pa je razredno nestrpen: iz vsakega človeka pod božjim soncem hoče napraviti komunista. Antifašizmu je malo mar narodnosti in jo zataji, če je treba. Glavno mu je komunistično mišljenje, vse drugo je brez pomena. To nam pričajo naše organizacije SIAU in UAIS in podobno.
Včasih, kadar tako kaže, pa je tudi antifašizem od sile narodnjaški. Zdi se ti, da je vstal od smrti nacifašizem, seveda v slovanski obleki. Podoben je harmoniki, ki gode ljudem po njih želji.
Fašizem je bil napadalen. Napadalen je tudi antifašizem. Napadalen po naših vaseh, kjer trga in sežiga naš list, razbija naše prireditve, ovira urejen šolski pouk. Napadalen je v svojem tisku in na mednarodnih konferencah. Ali ni nevarnosti, da bo zaradi svoje napadalnosti zanetil požar tretje vojne?
Na kratko: fašizem je bil nekrščanski v svojem nastopu, zato ga je Cerkev obsodila in je imela prav. Antifašizem pa je nekrščanski v svojem nauku in v svojem nastopu, in Cerkev ga je obsodila, ko je obsodila moderni brezbožni komunizem.
Kaj torej?
Ker sta si fašizem in antifašizem kljub navideznemu nespravljivemu nasprotju vendarle brata, je jasno, da fašist lahko čez noč postane antifašist in obratno. Prazna je torej, da bo antifašizem zatrl fašizem. Nasprotno, utrdil ga bo! To naj resno premislijo vsi oni, ki še vedno v dobri veri podpirajo ali sodelujejo v antifašističnih organizacijah. Pošten kristjan in pošten Slovenec mora biti antifašist in tudi antiantifašist obenem.
Potem pa še to: komunizem se je sredi razrvanih razmer prve vojne polastil oblasti v Rusiji; fašizem je v podobnih razmerah ob koncu prve vojne sprejel oblast v Italiji; antifašizem pa je v homatijah druge vojne prijel v roke vladne vajeti pri nas. Komunizem, fašizem in antifašizem so torej pojavi vojne. In kaj je vojna s svojimi strahotnimi pojavi? Nič drugega kot šiba božja za človeške hudobije. In koliko časa bo tepel ta strahotni bič? Odgovor more biti le eden. In ta se glasi: dokler ljudje ne bomo spet postali ljudje po volji božji: razumni in obenem srčno dobri.
(Ta članek nikakor ne daje odgovora na vprašanje, kaka je razlika med fašizmom in “antifašizmom” je enako komunizmom. Komunizem ima brez dvoma v sebi vse slabosti fašizma v potencirani meri, nikakor pa nima vseh njegovih vrlin. Če najdemo celo v komunizmu kaj dobrega (glej naše članke o socialnem vprašanju), koliko več jih najdemo šele v fašizmu. Toda krščanstvo odklanja prvega in drugega ne radi drobcev resnice, ampak radi njunih zmot. Le popolna resnica rešuje človeštvo.)
[Stran 92]