V prvem delu pogovora z Marijo Trček, rojeno Mravlje, smo spregovorili o družini Mravlje z Brezovice pri Ljubljani in njihovem življenju pred drugo svetovno vojno. O začetkih revolucionarnega terorja, ko so komunistični morilci v noči na 13. junij 1942, ravno na god očeta Antona, usodno posegli v Mravljetovo družino, pobili očeta Antona, sinova Vinka in Franceta, Toneta pa odgnali v gozd na Ključ, od koder se ni več vrnil.
Ko so se po pokrajini v obrambo pred komunističnimi klavci začele ustanavljati vaške straže in nato domobranci, sta se jim pridružila tudi preživela brata Tine in Mirko. Ob koncu vojne so sestra Dragi ter brata Janez in Mirko šli skupaj na Koroško. Mirko je šel z vozom in kobilo. Skozi Ljubelj so se v gneči izgubili, Janez in Dragi od tistega dne Mirka nista nikoli več videla. Tine je šel na Koroško z Dolenjskega, kjer je bil pri domobrancih. Mirko se je v naslednjih tednih pridružil izdanim domobrancem na vlaku v domovino in po najnovejših ugotovitvah o kraju pomora domobrancev končal v Jami pod Macesnovo gorico. Dragi in Tine sta se po srečnem naključju našla na Koroškem, štiri leta sta bila v taborišču v Špitalu ob Dravi, Janez pa je bil v Lienzu, kjer se je šolal.
Konec vojne je družina Mravlje dočakala razbita, brez očeta in štirih sinov. Tine, Janez in Dragi so iz Avstrije odšli v Kanado, mama Frančiška je ostala na domačiji z najmlajšim sinom Mihom in trinajstletno hčerjo Marijo. Preizkušenj za mamo Frančiško s tem ni bilo konec. Ob vsem hudem, kar je doletelo družino, je zmogla dovolj moči, da je po vojni sama prevzela vodenje gostilne in mesarije, a to je trajalo le kakšno leto. Nato ji je komunistična oblast to preprečila, odvzela skoraj vse premoženje, v družinsko hišo pa naselila tuje ljudi.
Družina Mravlje je bila v času pred drugo svetovno vojno ena najbolj naprednih in spoštovanih družin na Brezovici. Oče Anton in mama Frančiška sta pred drugo svetovno vojno ob desetih otrocih vodila kmetijo, mesarijo in gostilno. Leta 1936 je oče Anton zgradil že drugo, tokrat večjo družinsko hišo ob Tržaški cesti, ki jo je po vojni partizanska oblast želela zapleniti, ko pa jim to ni uspelo, so v hišo naselili posameznike in družine, ki so v njej prebivali skoraj do osamosvojitve. V tem času je domačijo prevzel najmlajši sin Miha in izpeljal obsežno obnovo hiše in posestva.
Zgodba Mravljetove družine je primerljiva s svetopisemsko Jobovo knjigo. Priča o izjemni moči vere, zvestobi kljub hudim preizkušnjam in nezlomljivem duhu vztrajanja v dobrem, o čemer bomo spregovorili v nadaljevanju pogovora z Marijo Trček, Mravljetovo z Brezovice.
Marija Trček – mama Mici kot vas kličejo sorodniki, kako se spominjate tistih časov po vojni, kako je mama poskrbela, da ste vse to preživeli?
Mama …, držala se je zmeraj takole z rokami za srce pa veliko je jokala. Ne spomnim se, da bi katera ženska tod okoli tako težko živela. Bila je preizkušana, a močna kmečka žena, ampak po tistem nikoli več nisem videla, da bi se smejala. Takrat sem bila stara 14 let, kakšna stvar mi je tudi ušla, marsikaj je samo mama vedela, nihče drug, morda še kdo od njenih sorodnikov z domačije pr Boštjanovc, kamor smo vsako nedeljo šli malo na obisk. Mama je do leta 1946 še vodila gostilno in mesarijo, pomagali smo ji vsi, stric in drugi sorodniki, tudi midva z mlajšim bratom. Boštjanov stric je bil pogosto pri nas, tudi med tednom, Jernačev pa bolj ob nedeljah. Težko je bilo, nismo bili več tako samostojni, za vse je bilo treba prositi. Ko je imela krava telička, je bilo treba iti k Jak prosit Lojza ali pa k Boštjanovc strica. Doma nismo bili še toliko vešči, a treba je bilo marsikaj postoriti, saj smo imeli živino. Pa za gostilno je bilo treba poskrbeti.
Mene je mama pošiljala po vino v Ljubljano. To je bilo tudi poglavje zase. S konjem in vozom pa s sodom gor sem takrat, stara 15, 16 let, hodila v Ljubljano v nabavo.
Mama je znala poskrbeti za nujen dodatni zaslužek, ker se samo s kmetijo takrat ni dalo živeti, zato je mama imela še obrt. Potem nam je občina še to vzela. Pobrali so nam pol premoženja, ker nihče ni smel imeti velikega premoženja, a to še ni bilo vse. Vsak teden, kdaj pa kdaj tudi vsak dan, je prišel kateri izmed oznovcev in nam premetaval hišo, vse so vedeli, celo žlice so nam prešteli. V hišo so nam naselili stanovalce, ki so zavzeli večino hiše in pri nas zastonj bivali vsa desetletja, skoraj do osamosvojitve.
Kdaj ste pa izvedeli za brata Toneta, da se ne bo več vrnil, da so tudi njega ubili?
Takoj prvi dan, a ne da so ga ubili, ampak da ga ne bo več nazaj. To nam je povedala preprosta kmečka pamet. Ko smo videli očeta in oba brata, kaj so naredili z njima, si ne moreš drugega predstavljati kot to. Več dni smo ga tam gor, po Šimcovi pšenici iskali, če kod leži.
Kdaj ste pa izvedeli, kje je?
Pozno, šele v Leskovčevi knjigi. Karel Leskovec je služil pri Boštjanovcu na Brezovici, tako da je poznal vse ljudi tod okrog, potem je pa postal partizanski pisatelj. V svoji knjigi je napisal, da so Toneta likvidirali. Tega, da je bil tisti večer, ko so morili, pri nas, ni napisal; ampak če je bil v tisti četi, je vedel tudi za to tukaj.
Napisal je tri knjige o svojih partizanskih časih, o delovanju svoje enote, najbolj zanimiva pa je njegova knjiga Križpotja, kjer piše, kako so kradli, likvidirali, menda celo pri njegovem stricu …, kar se mi zdi grozljivo. To piše čisto hladnokrvno, kot brez pameti. Kako zelo so bili ti ljudje brez srca in pameti, pove tudi naslednja zgodba. Celo Leskovčevega strica so partizani Dolomitskega odreda oropali, očeta pa so hoteli likvidirati, ker je bil proti temu početju in jim je bil v napoto, a so si potem premislili. S krutim umorom naših je povezana tudi žalostna zgodba našega sorodnika Andreja Jevca. Andrej je bil mož Marije Jevec, roj. Mravlje, sestre očeta Antona Mravljeta.
Andrej, ki je bil simpatizer OF, se je pred nepravimi ljudmi zelo razburil zaradi poboja Mravljetovih, sploh ker je bil sorodnik, bil je svak našega očeta. Pa tudi pravičen človek je bil, je vedel, da to ne more biti prav. Ko je to prišlo na ušesa partiji, ga je potem stalo transport v Dachau, kamor so ga poslali dvakrat, drugič z namenom, da se ne bi nikoli več vrnil in se res ni.
Kakšne spomine imate na mamo v tem času, kako je to preživljala, kako se je spoprijela z življenjem po tako grozni izgubi, ko so ji skoraj celo družino uničili?
To bi imela mama kaj povedati, jaz pa ne veliko. Zmerom je bila žalostna; smejala se ni nikoli. Z nama, otrokoma, se o teh stvareh ni veliko pogovarjala. Lahko rečem, da smo se pogovarjali takrat, ko smo molili, mama je namreč imela močno vero, da je lahko vse to vzdržala, pomagala je tudi nam, otrokom, da smo vso to grozo, ki se nam je zgodila, prenesli. Brez vere bi lahko znoreli, kot se je zgodilo potem tistim, ki so pobijali. Mi pa smo s pomočjo vere in trdega dela prestali vse preizkušnje. Veliko dela je bilo, če smo hoteli preživeti. Na njivi motika pa povsod drugod veliko dela, ker smo bili sami za vse. Bili pa so trenutki, ko je pripovedovala o očetu in bratih, ki so jih pobili. Ko je zmogla pred nami spregovoriti o njih, se je rada spominjala njihovega veselja, petja, vsega, kar so počeli, bili so namreč zelo vsestranski. Zaradi tega je imela z brati tudi veliko skrbi, ker jih ni bilo nikoli doma. Če niso bili v šoli, je bil pa kdo na kakšni telovadbi ali pa tamle gor v domu (Marijin dom) ali na pevskih vajah. To, da bi tudi v gostilni kaj pomagali, pa ne. V gostilni je bila Angela, kar se jaz spomnim, služkinja, da je stregla, drugače pa je gostom stregel ata.
Kaj pa o atu, kaj je mama povedala o njem?
Moj ata je bil vse: mesar, gostilničar, kmet, rad je bil med ljudmi. Tamle gor v domu – Marijin dom je zdaj, je pogosto tudi igral v ljudskih igrah. Posebej rad je videl, če je le bilo kaj zanimivega, kakšna zabavna s plesom ali kaj podobnega, to mu je res šlo, je imel dar. Tak veseljak! Pa kako zelo so manjkali, ko je bilo treba poprijeti za delo.
Smo imeli poleti mrvo suho, pa ni bilo nikogar, da bi jo naložil, je bilo treba venomer hodit prosit, v Goricah je bil stric, na Brezovici je bil spet drug stric. Takole se je vleklo, dokler ni Miha zrasel, potem je pa on prevzel, saj je moral. Bilo je težko, drugega ne morem reči.
Kako je bilo pa z vašo sestro, obema bratoma in svakinjo, ki se po vojni niso več vrnili? Kdaj ste z njimi stopili spet stik, kdaj ste izvedeli, da so živi in kje sploh so?
Kje sploh so …? Ne vem, če leta 1945, zdi se mi, da šele 1946., da je prva pošta takrat prišla. Sem jo šla iskat v farovž, bom rekla, v župnišče pri sv. Petru v Ljubljani. Tisti gospod župnik je bil zato potem zaprt, ker je imel stike.
Z emigracijo torej, tako imenovano?
Takrat so duhovnike zapirali kar tako, brez razloga, zato so se nad takimi, ki so ubogim pregnanim kaj pomagali, še posebej hudo izživljali, jih pogosto mučili in ubili. So kar izginili.
Prek duhovnika so poslali, niso si upali poslati pošte vam domov?
Ne, niso si upali, ne vem točno, kako je to šlo, a eden je do tja prinesel, nekakšen kurir, potem je neka punčka prišla k nam povedat, da nas čaka pošta, jaz sem pa šla pismo potem iskat. Niso želeli tvegati, da bi nas razkrili.
Se spomnite mogoče, kaj je v tistem pismu pisalo, ko vam je prvič pisala?
Glasu od njih smo bili zelo veseli. Nič kaj dosti niso napisali, samo da so živi in zdravi in veseli, tako so napisali, tudi če v resnici niso bili. Naslednjič, čez leto, je pa že pošta prišla k nam domov, ampak je pa pisalo Ejlvarm Frančiška, je bil pa priimek narobe obrnjen, Mravlje – Ejlvarm.
To je potem več let tako hodilo. No, potem se je pa že umirilo toliko, da smo dobivali pošto od njih. So jih pa v begunskem taborišču v Avstriji, kjer so preživeli štiri leta, tudi zelo zasledovali. Potem je prišel čas, ko so morali zapustiti begunsko taborišče. Odločili so se za Kanado.
Po štirih letih so z ladjo odpluli v Kanado. Mislim, da je bilo to iz Bremna ali Hannovra, iz Hannovra mislim. Na ladji je bil neki Kanadčan, ki je iskal delavce za svojo farmo. Tisti jim je potem plačal prevoz z ladjo, sestra in brata so potem morali eno leto zastonj pri njemu na farmi delati. In Janez, ki se je šolal že v begunskem taborišču, je šel takoj naprej v šolo in sta Tine pa Dragi še njegovo vrsto obdelovala, ko so peso okopavali. Tako da sta zanj delala. Sta mu pomagala, da se je lahko šolal.
Kaj pa se je šolal Janez?
Inženir je bil tam, kjer so raziskovali, so vrtali za nafto, delal je na naftnih vrtinah, tam je bil ves čas v službi.
Kako pogosto so se vam pa javljali? Torej gre za sestro in dva brata, sestro Dragi pa brata Janeza in Tineta. Kako pogosto ste pa imeli stike doma z njimi?
Dvakrat na leto, za Veliko noč pa za Božič.
Drugače pa ne? A ne bolj pogosto?
So imeli tako navado, da če nič ne veš, je najboljša novica … Verjetno jim je bilo zelo hudo, kako je doma …, da so morali oditi … Ja, vsem nam je bilo zelo hudo, ne vem, kako smo vse to vzdržali. Tam niso hoteli jamrat. Tukaj nismo hoteli jamrat …; hvaliti se pa tudi nisi imel s čim, ni bilo razloga.
Ste se pogrešali?
O, to pa! Sem ravno te dni starejši hčeri pripovedovala, kako je bilo 1946. leta. 1945. leta so šli pred jaslicami, naslednje leto smo imeli pa celo leto jaslice postavljene, da jih bodo videli, ko se vrnejo. A ni to nepokvarjena pamet?
Ali ste mislili, da bodo prišli nazaj?
Ja, da bodo jaslice videli. To je nekaj čudnega na tem svetu …
Celo leto ste imeli jaslice postavljene, pa niso mogli priti, da bi jih videli?
Ne.
Kakšni so bili potem občutki, ko ste nekako že vedeli, da verjetno tudi ne bodo kmalu prišli?
Ko so šli v Kanado, smo bili kar veseli, čeprav smo jih zelo pogrešali. Vedeli smo, da bodo na boljšem, v Avstriji ni bilo možnosti, da bi oni lahko kaj napredovali. V Kanadi so pa potem komaj, z velikim trudom, a jim je uspelo. Moram še to povedati, tisti kmet iz Kanade, ki jim je plačal karte za ladjo, je bil pošten človek, pri njem niso delali zastonj, jim je vse plačal. Ni nič tistega računal, ladje, ne vem, se težko izrazim; tisto je odkljukal in vse plačal, kar so delali tam na farmi.
Potem je bil pa zares pošten in dober človek.
Ja, pa vsi niso bili, to so pa naši povedali, ta je pa bil tak, poštenjak. Tako da so že prvo leto kupili avto. Na farmi, pri njem so potem živeli približno štiri leta, nato so odšli na drugo farmo.
Kako je to doživljala mama Frančiška? Kako je prenesla, da je še tri otroke zgubila, ki so sicer bili živi, ampak so ostali nekje in ni vedela, kdaj in kako se bodo vrnili?
Mama je bila zelo vesela, da so živi in zdravi, želela si je, da bi se lahko vrnili, da bi bili spet skupaj vsaj tisti, ki smo partizansko morijo preživeli. Ne vem, kako ji je bilo pri srcu, ko so nas tolikokrat vabili, naj pridemo za njimi gor, v Kanado. Ni hotela, kljub njihovim večkratnim vabilom, da bi prišla z nama k njim. Pogosto so nas vabili tja, da bi prišli za zmerom. Mama je vedno rekla, da ima grob tukaj. Vedela je, da tudi sestra in oba brata ne morejo kar tako priti iz Kanade. Bilo bi prenevarno, pa tudi namena niso imeli, da bi se vrnili, želeli so, da bi mi tja šli, ja, to pa.
Kako pa se spominjate tistih zadnjih maminih let, preden se je poslovila?
Življenje je teklo kolikor toliko normalno, če lahko temu tako rečemo. Nič ni bilo posebnega, da bi rekla. Od moje poroke naprej je bilo že malo drugače pri hiši.
Kaj je bilo po vaši poroki drugače?
Mama je rekla, da vsaj ob nedeljah jemo juho, prej je nismo, ni bilo denarja, moj mož pa je prinesel nekaj več gotovosti in varnosti v hišo, sta bila zdaj dva moška pri hiši. Potem so prišli še moji otroci, a mama jih žal ni dočakala.
Kako pa je bilo z ljudmi, ki so jih naselili k vam, kako dolgo so še stanovali v vaši hiši?
Vsi, ki so bili k nam na silo vseljeni, so ostali, dokler niso pomrli, zadnja stranka leta 1986.
Kdaj sta pa potem vaša sestra in brat prvič prišla na obisk domov?
Sestra je prvič prišla leta 1966 z družino, to je bilo 11 let po mamini smrti, brat Janez je prišel okrog leta 1980, ko je bila hči Martina majhna, Tine pa žal nikoli …
Nikoli ni prišel, mislim da iz strahu, ne vem, nikoli ni rekel zakaj, ampak mislim, da ga je to, kar se je zgodilo doma, preveč bolelo. Ni in ni zmogel.
Kako pa je bilo, ko je sestra prvič prišla, ko ste se po toliko letih videli?
Bilo je nepopisno veselje, košček tistega, kar smo imeli, ko smo bili še skupaj. Prišla je z družino, ostali so dva meseca. En teden so bili v Besnici, od koder prihaja mož sestre Dragi, Janez Fabjan, en teden pa pri nas, tako da so menjavali, da ne bi – ne vem, kako so se počutili, da ne bi bili v nadlego ali kaj (malo smeha), da so se tako selili, ali pa zato, da je bilo obojim zadoščeno, tudi lahko. Samo so bili pa skupaj, zmerom, če so bili tukaj, je bil tudi mož, če so pa šli v Besnico, je bila tudi sestra Dragi tam, vsega skupaj so prišli nekako štirikrat.
Kaj pa vi, ali ste šli kaj gor k njim na obisk?
Leta 1980 sem bila prvič na obisku pri svojih v Kanadi. Imajo lepo hiško, zemlje pa nimajo, samo vrt, lepo, ohišnica so mu rekli, malo vrtička pa malo zemlje tudi za peteršilj, več ne, to se tako reče, za peteršilj. Brat Janez pa je imel kmetijo; bi tudi rad kupil to farmo, pa Kanada ni dovolila, ker je bil takrat še tujec.
Bili so pa moja brata in sestra izjemno prizadevni, v nekaj letih so izpolnili pogoje in pridobili kanadsko državljanstvo. Potem je pa Tine imel farmo samo v najemu, ga nakup ni več zanimal. Njegovo srce je ostalo na očetovi kmetiji, na Brezovici.
Kolikokrat pa ste bili na obisku pri svojih v Kanadi?
Samo enkrat sem bila, pa tudi brat Miha je bil enkrat. To pa je bilo že leta 1972. Ta njegov obisk je kot po čudežu združil še eno pretrgano vez. Slučajno je takrat k svoji teti Dragi, moji sestri, prišel na obisk tudi Toni, sin najstarejšega brata Toneta, ki so ga ubili na Ključu. Tonetova žena je bila takrat noseča, tako da deček svojega očeta Toneta ni nikdar videl. Ob koncu vojne je bil pa deček star dve leti. Ker pa je ravno v tistem času hudo zbolel, je šla mama brez njega v Vetrinj, misleč, da bosta čez nekaj dni spet skupaj doma. Ostal je v varstvu pri teti. Potem pa je prišlo tako, da se nista videla 16 let. Šele ob polnoletnosti je lahko šel za mamo v Ameriko. A je bila takrat teta, ki je zanj skrbela, že bolj njegova mama kot pa rodna mati, ki ga je bila prisiljena pustiti doma.
Leta 1972 se je pa Toni vračal z Aljaske, kjer je bil poklicni vojak. Je zaslužil dovolj denarja za študij, da bi šel v šolo, kar mu je tudi uspelo in na koncu kariere je postal guverner neke banke, visoko je prišel.
To srečanje med stricem Mihom in nečakom Tonetom je bilo torej naključje? Srečala sta se ravno takrat, ko je vaš brat Miha prišel v Kanado na obisk, kje sta se srečala?
Pri sestri Dragi; Toni se je po tistih tisoč kilometrih poti ustavil na neki črpalki, poiskal teto v imeniku, potem so pa prišli tja ponj in prvič se je srečal tudi s svojim stricem Mihom. Toni še nikoli prej ni bil pri teti Dragi; lahko bi rekli, da gre za veliko naključje, jaz pa mislim, da je bila Njegova previdnost na delu, da so še ti iz Amerike dobili žegen od doma. Miha je s svojim obiskom prinesel košček doma vsem, ki so morali rodno zemljo zapustiti in zbežati, da bi si rešili življenje.
Kako pa sta vidva z bratom Mihom po vsej tej zgodbi živela naprej, kakšno otroštvo je to bilo?
Delo, nič drugega. Si vedel za naprej, kaj bomo delali, že za eno leto naprej. Da smo lahko preživeli, smo morali skrbno načrtovati. Kaj se bo na neki njivi delalo, kaj drugje …, toliko si bil vpeljan v življenje. Čez leta se je to drugače obrnilo, je še kakšen drug zaslužek prišel k hiši. Februarja 1955 sem se namreč poročila.
Koliko ste pa bili takrat stari?
Stara sem bila 24 let. Mladi fantje, ki so ostali po vojni na vasi, so bili med seboj kar povezani, so si pomagali, pa tudi zmeniti so se znali, so se pogovarjali tudi o svojih življenjskih načrtih. Vsi so peli na koru, takšna dobra druščina so bili. So se kar med seboj zmenili, kdo bo katero izbral.
Žal pa nas je še istega leta, ko sem se poročila, v juliju zapustila mama. Od februarja pa do julija je še živela z nami.
Kakšen je pa bil razlog njene smrti?
Kap, nekega jutra ni več prišla ven konjev zrihtat. Tako sva z bratom takoj vedela, da je nekaj narobe. Brat Miha je šel takoj noter, pa je bilo že prepozno; na tleh je ležala v kuhinji, oba sva stekla tja.
Se pa spomnim, da je mama točno 14 dni prej povedala, kaj bo, pa nihče ni razumel, kaj točno misli. Da bo odšla, da se poslavlja, je povedala. To je bilo kakšen teden, potem ko jo je ponoči zadela rahla kap. Po enem tednu je prišla dol v kuhinjo in rekla: »Otroc’, vi še ne veste, koliko sem bolna. Čez en teden bom pa povedala, če bom še živa.« V ušesu nama je takrat ostalo samo to, da nas je poklicala tako, kot nas je vedno klical oče: »Otroc’.«
Nisva si pa mislila, da bo točno tako, kot je rekla. Točno tisto uro čez en teden je umrla.
Potem se je po svoje že vnaprej poslovila od vas?
Ja.
Kako vam je bilo, ko ste prišli v kuhinjo in našli mamo mrtvo?
Vem le to, da sem bila zraven nje na tleh in da sem tam, na tleh, od žalosti vpila … To je vse, kar vem povedati. Ne vem pa, kako so ljudje zvedeli, naenkrat je bila polna kuhinja ljudi … Ne vem … Kot da bi trobil nekdo na vogalu … Šele takrat je mama postala spet, bi rekla, človek.
Kaj pa prej?
Za nujne stvari so ljudje že še prišli, drugače smo bili pa bolj prepuščeni sami sebi. Je bil nekakšen strah, sem že povedala, da so šli včasih mimo naše hiše kakšni partizanski hujskači v sprevodu in vpili: »Izdajalci!«, čeprav naši niso imeli nič z nobenimi izdajami, le pri Katoliški akciji so bili in k maši smo hodili. Jim je šlo že to preveč v nos. Potem, ob mamini smrti, pa je kar naenkrat prišlo toliko ljudi noter, da je postala pomembna.
Kako je življenje po mamini smrti teklo naprej?
Isto, delo, delo … Skupaj smo skrbeli za kmetijo in delali, dokler se z možem in družino nisva preselila v novo hišo, nedaleč stran, pa še potem je mož dol hodil pomagat. Po mamini izgubi se je življenje nekako ustalilo, čeprav nikoli več ni bilo tega, kar je bilo pred vojno.
Če pogledate nazaj, ta čas tega res težkega življenja po vojni pa do danes, kaj bi rekli, kakšni časi so to bili?
Lahko rečem hudi, težki časi, treba je sprejeti in živeti, saj nimaš kaj, molitev in čas celita vse rane; Jaz ne vem, kako naj se drugače izrazim.
Koliko vam je pa molitev, vera pri tem pomagala?
To pa vse, pa tudi tisto: Odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.
Kako ste pa potem svoje otroke vzgajali? Ste jim te zgodbe pripovedovali?
Ja, sin Marjan, me je še kar poslušal, največ, pa še nekaj me je snemal tudi; hčeri sta bili premajhni, ko je bila naša zgodba še zelo živa. Tako da: vse je bilo tako, kot že mora biti.
Pa s sestro in bratoma se po vseh teh letih še slišite?
Ja, a zdaj si več ne pišemo, zdaj samo po telefonu; za god, za rojstni dan.
Kako pogosto se pa slišite?
Bolj kot prej, ko smo pisali (smeh), takrat je bila tudi naša žalost še bolj živa in smo se bolj ukvarjali vsak s svojo bolečino. Mama Mici, kako vse to vidite za nazaj, kako vam je uspelo z vsem tem živeti? Moje življenje … grdo, lepo …, kaj naj rečem, vsega je bilo, polno bolečine, pa tudi polno ljubezni. Kako je teklo naše življenje, potem ko smo ostali sami, priča tudi dogodek, ki se je zgodil nekega dne po vojni, ko je bil naš Miha še majhen.
Ne vem, koliko je bil star, mogoče devet let. Nekega jutra ga nisva našli, ne jaz ne mama, iskali sva ga po celi Brezovici. To je bilo takoj po vojni, kaka dva dni potem, ko so še vojaki mimo hodili v kolonah. Se je kar vse skupaj držalo, živina pa soldati, Miha pa nikjer.
Z mamo sva bili na njivi, Miha pa je bil pri Peklajevih, kjer so se otroci igrali. Pazil je Peklajevega Marijana, ki je bil takrat star dve leti in je kasneje postal duhovnik. Miha je bil pri sosedovih in se predolgo zadržal, pa se mu je zdelo, da je prišel prepozno domov. Ker naju ni našel, je šel kar na štalo spat. Midve pa sva bili takrat še na njivi. Zelo dolgo sva ga tisti večer iskali, a zaman, nikjer ga ni bilo. Bili sva čisto iz sebe, kako je mama preživela noč, ne vem. Mama je rekla, gotovo so ga soldati odpeljali s sabo. Včasih smo taki vojaški koloni rekli tren, tisto, ko se živina, vozovi in vojaki kar skupaj držijo. »To so ga kar na voz naložili pa šli,« je rekla mama.
Naslednji dan približno ob deseti uri dopoldne pa Miha iz štale dol pride (smeh). Jaz sem od veselja kar zavpila, še danes se slišim: »Mama, Miha!«
Mama se je zelo razveselila, ko ga je zagledala, nič ga ni kregala, samo da ga je videla … Samo da je bil živ.
Z bratom Mihom sva imela nato celo življenje neko posebno, zelo močno vez, bolj kot s kom drugim. Še potem, ko sva z možem novo hišo naredila, nedaleč proč, sem ob večerih rada posedela na balkonu, ki je bil obrnjen proti domačiji in dolgo gledala dol pa obujala spomine.
To mi je vedno veliko pomenilo, nekaj posebnega, videti dom. Sigurno je to nekaj zelo lepega, nekaj kar te poboža.
Vaša družina je šla skozi mnogo preizkušenj, imeli ste težko usodo, bi lahko rekli?
Življenje te nauči trpeti, trpljenje pa živeti … To je pregovor, ki še kako drži.
Tista usoda, vse tisto smo doživeli, vse to je neka potrditev, da smo imeli pravo pamet. Potrditev, da ni bilo naše življenje napačno … Moje, naše življenje, da je bilo čisto pravo, ne tako, kot ga ima komunizem …; da je bilo pravilno, da smo bili taki, kot nas je ata učil, da si molil pa delal. To potrditev pa še zmerom iščem … Veliko berem, sploh Družino, zelo rada prebiram tudi Zavezo. To mi je ostalo in pa spomini, kako je bilo.
Ata in mama sta nas dobrih stvari učila, veliko smo delali, zato pa nobeden od te družine ni bil baraba, da bi se grdo obnašal, ni bilo nobenega.
Pa si tako želite, da bi bilo tudi v naslednjih rodovih vaše družine tako?
Bo treba še moliti, to je treba pa še moliti, veliko moliti, pa preteklosti se ne sme pozabiti, edino tako lahko živimo naprej.
Zato molim vsak večer, da se ne bi tale Slovenija uničila, da bi bila lepa, taka kot je v pesmici.
V kateri pesmi?
Tisti: Zdrava bodi moja domovina.
Z Marijo Trček, Mravljetovo, sem se pogovarjal Franci Donko.
[Stran 67]