Zadnji povojni množični umori na Slovenskem

Z

V januarju 2021 je minilo 75 let od zadnjih množičnih umorov na Slovenskem. Ko je komunistična partija nasilno prevzela oblast, je bil v Sloveniji leta 1945 vzpostavljen sistem, ki je grobo kršil človekove pravice in temeljne svoboščine. Do najhujših kršitev je prišlo v prvih mesecih po končani vojni z množičnimi zunajsodnimi umori. V tem obdobju je bilo nad štirinajst tisoč prebivalcev z območja sedanje Slovenije umorjenih brez sodnega postopka. Do posameznih množičnih zunajsodnih umorov pa je prihajalo še vse do začetka leta 1946. Po do zdaj zbranih podatkih naj bi še v decembru 1945 in januarju 1946 življenje izgubilo več kot 450 prebivalcev z območja današnje Republike Slovenije. Gre predvsem za osebe iz severovzhodne Slovenije. Ljudje so izginjali iz t. i. sodnih zaporov v Mariboru, iz kazenskega taborišča Brestrnica, Studencev pri Mariboru ter Strnišča pri Ptuju, umori pa so se dogajali na Pohorju, v Slovenski Bistrici in na drugih krajih. Med njimi je bila velika večina civilistov, odraslih in mladostnikov, moških in žensk. O njihovi usodi in predvsem o vzrokih za umore je še vedno veliko neznanega.

Ker je o takratnih komunističnih zločinih ohranjenega zelo malo arhivskega gradiva, je neprecenljiv vir za nadaljnje raziskovanje teh umorov gradivo Preiskovalne komisije Državnega zbora Republike Slovenije o raziskovanju povojnih množičnih pobojev, pravno dvomljivih procesov in drugih tovrstnih nepravilnosti (t. i. Pučnikove komisije). Tudi Komisija Vlade Republike Slovenije za izvajanje Zakona o popravi krivic hrani v svojem gradivu med drugim veliko zgodb o žrtvah, ubitih konec leta 1945 in v začetku leta 1946, ki so jih v pravnih postopkih podali njihovi sorodniki. Pripovedi o teh žrtvah so pretresljive in so si med seboj zelo podobne. Po januarju 1946 svojih bližnjih niso več videli, nihče ne ve, zakaj in kako so bili umorjeni niti kje so pokopani. Zdi se, da so bile žrtve izbrane precej naključno in ubite brez obsodbe. Na podlagi zapisov lahko sklepamo, da so bili glavni vzroki za njihove aretacije štirje: politično nasprotovanje novi oblasti, nemštvo, premožnost in osebno maščevanje. Kljub temu pa sorodnikom ni znan vzrok oziroma povod za izvršitev umorov teh zapornikov. Zdenko Zavadlav, namestnik načelništva tajne politične policije Oddelka za zaščito ljudstva (Ozne) za Maribor, v intervjuju z naslovom Bili so preveč zmedeni časi pojasnjuje, da je šlo predvsem za čiščenje tistih, ki bi jih bilo po sprejetju nove ustave težko obsoditi. Ker so zgodbe bližnjih sorodnikov žrtev izjemno povedne in odstirajo del trpljenja, ki so ga družine umorjenih preživljale, je nekaj teh zgodb v nadaljevanju podrobneje predstavljenih.

Alfred B. je bil decembra 1944 vpoklican v nemško vojsko. Služboval je v Ulmu in okolici. Konec maja 1945 se je vrnil v Maribor in bil avgusta aretiran. Njegovi hčerki sta se spominjali: »Vsak torek mu je mama nesla paket s hrano in čistim perilom na Sodno ulico 6. Včasih sva lahko šli zraven kot na nekakšen sprehod pred zapori. Takrat je bilo dogovorjeno, da bo lahko gledal z okna ali pa je bil na dvorišču, da nas je lahko videl. S sestro nisva vedeli, zakaj hodimo po cesti gor in dol. Mama se je bala, da ne bi komu nehote povedali in bi bil tako kaznovan tudi gospod, ki je očetu dovolil ‘pogled na ženo in otroke’. Žalostni trenutki. Zadnje sporočilo nosi datum 23. 12. 1945. Po tem datumu nimamo nobenega sporočila več. Za očetom je izginila vsaka sled. Mama je vedno znova skušala dobiti odgovor, kje je mož, kaj se je z njim zgodilo, toda naletela je samo na molk in nevednost.«

O Emeriku M. izvemo iz pisma Josepha Kuhna, napisanega v Švici leta 1955. »Ker je konec decembra 1945 poteklo 6 mesecev prisilnega dela, na katero je bil obsojen v Ljubljani, je upal, da bo izpuščen. Povedali so mu, da izpustitev še ne pride v poštev, ker se je njegov akt izgubil. Sredi januarja 1946 so se potem spet pričele množične eksekucije, h katerim je moral pristopiti tudi Vaš ubogi gospod oče. Skupaj s trgovcem s steklenino gospodom Kleinom iz Ljubljane sta morala kreniti na zadnjo pot. Njegovo zadnje počivališče utegne biti gori na Bachernu pri St. Heinrichu, kjer so se takrat izvrševale ustrelitve. Gotovo bo še prišel čas, ko bo tudi ta Katin pojasnjen. Rusi so tam poljske oficirje streljali vsaj v uniformah, kar so pozneje ugotovili pri eksumacijah. Slovenci pa so vse poprej slekli in jih večinoma tudi mučili.«

O otrocih iz družine U., o takrat petnajstletnem Alfredu, šestnajstletni Avguštini (Gusti) in osemnajstletni Evlaliji, je njihova mlajša sestra v pismu, naslovljenem na Komisijo Vlade Republike Slovenije za izvajanje Zakona o popravi krivic, zapisala, »da so bili priprti po vojni in od januarja 1946 od njih ni več nobenega glasu. Po vsej verjetnosti so bili ubiti v mariborskih zaporih«.

Jožef I. se je rodil leta 1915 v vasici v vzhodnem delu današnje Slovenije. Med drugo svetovno vojno je bil pri partizanih, po njej pa ga je le dva dni po volitvah, to je 13. novembra 1945, aretirala Ozna. Izginil je v noči z 10. na 11. januar 1946. Njegov sin je zapisal: »Po dolgih letih iskanja po arhivih mi ni uspelo najti odgovora, kaj se je zgodilo po zaporu v Mariboru z mojim očetom. … Oče je bil kulturno angažiran kot pevovodja v partizanih in organist. Bil je tako vzgojen in ni mogel, tako kot njegovi prejšnji prijatelji, vstopiti v komunistično partijo. Tako je postal neprijatelj in so ga dali nekdanji prijatelji ubiti. … Vedno, kadar grem mimo mariborskih zaporov, se spomnim, kako nam je mama pripovedovala in pokazala okno, kjer sta se lahko videla. Vedno ji je govoril, da ni nič kriv, in če imajo kaj proti njemu, naj ga sodijo. … Po neuradnih podatkih in izjavah V. F., ki je dobro poznal mojega očeta, so ga konec leta 1945 odpeljali iz mariborskih zaporov na streljanje v Radvanje pod Pohorjem.«

O Mihaelu R. izvemo iz pripovedovanja njegovih bližnjih: »V začetku novembra 1945 so vstopili v stanovanje družine R. trije uniformirani možje v dolgih usnjenih plaščih Udbe ter odpeljali moža v mariborske zapore. Žena ga je redno obiskovala in prinašala pakete hrane, vendar ga ni smela nikdar videti. Nekega dne, ko je zopet prišla, ji je paznik rekel, naj ne prihaja več, tisto, kar je v paketu, pa naj razdeli otrokom.«

Vladimir K. se je rodil v Trstu. Kot zaveden Slovenec je z ženo in s sinom leta 1920, po vzpostavitvi rapalske meje, odšel v Jugoslavijo, v Maribor. Njegov sin je o njem zapisal: »Leta 1948 ali 1949 me je poiskal mož iz Libelič, ki je bil zaprt v celici z mojim očetom in drugimi, v sodnih zaporih v Mariboru. Povedal je, da je bil moj oče prepričan, da bo kmalu izpuščen, ker ni imel nič slabega na vesti (bil je zaveden Slovenec in Jugoslovan, pošten in dober človek). Neko noč v januarju 1946 so klicali posameznike iz celic, med njimi mojega očeta. Čez nekaj časa se je slišalo brnenje avtomobilov v smeri proti mostu. Žal si nisem zabeležil imena očetovega sojetnika. Oče se mi ni nikoli več oglasil. Vzroka, zakaj so ga zaprli, in o njegovi usodi nisem nikoli izvedel, od oblasti nisem prejel nobenega obvestila. Glede na namig, naj opustim iskanje očeta, nisem naprej poizvedoval, ker bi to lahko imelo posledice za mojo družino in mene. … O tragični povojni usodi mojega očeta vam pišem, ker sem prepričan o njegovi popolni nedolžnosti in o krivičnosti brezpravnega in surovega postopka, ki se je končal z mučeniško smrtjo. Upam, da bom končno vendarle izvedel, zakaj, kdaj in kje je umrl moj oče.«

Iz zgodb sorodnikov in iz pregledanega arhivskega gradiva v Arhivu Republike Slovenije in v Pokrajinskem arhivu Maribor je razvidno, da so bile žrtve nedolžne. Nihče izmed njih ni bil pred tem obsojen na daljše zaporne kazni, večina prej sploh ni bila nikoli v sodnem postopku. Aretacije, zasliševanja in selekcioniranje je izvajala Ozna. O usodi pripornikov je odločalo tako poverjeništvo Ozne za posamezno območje kot tudi poveljstvo Ozne za Slovenijo. Pri izvrševanju likvidacij je poleg Ozne sodeloval še Korpus narodne obrambe Jugoslavije.

Ta storjena kazniva dejanja imajo toliko večjo težo, ker so se dogajala že po koncu vojne, ki je na deklarativni ravni prinesla pravičnejši družbeni red. Formalnopravno je povojna Jugoslavija z ustavo zagotavljala mir, enakost in svobodo, dejansko pa izvajala nad delom prebivalstva najhujše oblike kršitev temeljnih človekovih pravic, svoboščin in dostojanstva. Petinsedemdeset let od teh zločinov še niso odkriti storilci, odgovorni za izginotje tako velikega števila ljudi. Žrtve javnosti niso znane in njihova grobišča še niso vsa urejena, čeprav je Komisija Vlade RS za reševanje vprašanj prikritih grobišč s svojim vztrajnim delom opravila v zadnjih letih ogromen napredek na področju raziskovanja povojnih grobišč in dostojnega pokopa žrtev.

Priloga:

FOTO: Mariborski zapori, junij 1945 (foto Marjan Pfeifer st., hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije).

FOTO: Notranjost mariborskih zaporov, junij 1945 (foto Marjan Pfeifer st., hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije).

FOTO: Platnica registra pripornikov Ozne za okrožje Maribor. Register vsebuje podatke o pripornikih, ki so bili priprti od oktobra 1945 do novembra 1949.

FOTO: Pismo Jožefa I. iz zapora, ki ga je poslal svojim domačim v decembru 1945.

[Stran 56]

Avtor Neža Strajnar