Spomini ne zastarajo

Koronakriza nas še vedno zadržuje doma. Odpade vsak obisk pri morebitnih pričevalcih – pripovedovalcih zgodb, ki jih objavljam v rubriki Pripovedi. Dve izpod peresa Bojana Štiha Žalostne in vesele iz vojnih dni v reviji Zaveza še nista bili objavljeni, a sta vsaka zase zgovorni.

Bilo je 1941. leta. Petnajstletnik je začel v vročem avgustu sabotirati italijansko okupacijsko oblast. Nekega večera je prerezal telefonske žice, ki so peljale z droga na cesti v hišo, kjer je stanoval njegov oče, trgovski potnik po poklicu. Tako je storil nekajkrat. Oče je klel skrivnostnega škodljivca, počasne poštarje in nesposobne Italijane, ki niso odkrili neznanega saboterja. Zato je sam začel stražiti svoj telefon. Kmalu je odkril, kdo je saboter. Svojega sina je za ušesa privlekel v hišo. Zaprla sta se v sprejemnico in nihče iz družine ni smel slišati, kaj sta se pogovarjala. »Poslušaj, koga pa ti sabotiraš? Osvobodilno fronto ali Italijane? Tudi jaz sem član OF, da boš vedel, bedak! In vsi, ki imajo telefone v tej ulici. Tudi policijski uradnik. Če še enkrat storiš kaj takega, te premlatim, pa čeprav si aktivist, si razumel!«

Sin je mirno gledal razjarjenega očeta, in ko je ta končal, mu je odgovoril: »Ampak po vojni starejši oefovci ne bodo smeli tepsti mlajših!«

»Ne bodi neumen,« mu je odgovoril oče, »seveda bodo tepli tako mlajši starejše kot starejši mlajše, pa še kaj hujšega se bo zgodilo.«

Družinska kronika pove, da se oče ni motil, zakaj takoj po vojni so mu vzeli trgovsko zastopstvo, ga nagnali iz vile, v katero se je vselil komunistični minister, sin pa je presedel pet let v vojaški ječi, ker je pisal svojemu bratu v Nemčijo, da je hrana v vojašnici zanič, oficir pa nepismen …

***

Konec junija 1945. leta so sedeli v hotelski dvorani s kristalnim lestencem štirje bivši partizani. Onstran jezerske gladine je stal grad na visoki pečini. Modro nebo, pod katerim je veter miroval. Dan brez oblakov. Tam zadaj za visokimi hribi

je bila preteklost, onkraj gozdov v ravnini se je skrivala prihodnost. Bila pa je tudi

sedanjost. V ljudeh. Kaj zdaj? Ali ima naša prihodnost bodočnost? Nihče od četverice tega ni vprašal, zato tudi nihče ni ničesar odgovoril. Ampak vprašanje je obviselo v zraku. Skrivala ga je zemlja. Lačna in žejna. Tudi krvava. Skrivalo ga je nebo. Zračno in sinje. In prvi je povedal, kako se je umaknil s slovensko partizansko vojsko iz Trsta. Drugi je opisal partizanski umik iz Celovca čez Karavanke. Tretji, kako se je rešil pijanih Rusov in skoraj utonil v Muri. Četrti je dolgo molčal. Potem pa je spregovoril. »Včeraj sem moral oddati v belgijski kasarni orožje. Oficirju četrte armade. Bil je prijazen, morebiti se je šalil, ko me je, gledajoč mojo brzostrelko, vprašal: Ko ti je ovo poklonio? Obrnil sem se poln srda in odšel na cesto. Toda doma imam še eno. Ta bo moja do groba.«

Zedinjene Slovenije, ki se je začela 9. maja 1945, kot mislijo eni, oziroma 27. aprila 1941, kot mislijo drugi, je bilo nepreklicno konec. Minile so lepe sanje in nič več ni bilo resnično.

***

Naslednje pričevanje pa je bilo objavljeno v Zavezi. Letos mineva trideset let samostojnosti in politične neodvisnosti naše države Slovenije. Številni somišljeniki, podporniki in člani društva Nove Slovenske zaveze hvaležni in ponosni praznujemo to obletnico, saj je prva številka omenjene revije izšla aprila 1991. Pod članke prvih številk so se podpisovali snovatelji društva Justin Stanovnik, Tone Drobnič, Tine Velikonja, Stane Štrbenk in Pavle Kogej. Uvodnik prve številke je izpod peresa Toneta Drobniča: »Nova Slovenska zaveza, s katero udeleženci protikomunističnega odpora, njihovi sorodniki, prijatelji in somišljeniki stopamo v čas slovenske narodne sprave in slovenske narodne samostojnosti, naj osvetli častno preteklost Slovenske zaveze in jo izroči novim rodovom.«

Sčasoma so iz anonimnosti zamolčanega, zasmehovanega in v nebo vpijočih krivic medvojnega in povojnega obdobja pričeli vstopati v javnost posamezni pričevalci, da operejo svojo čast in izpričajo resnico. Njihove življenjske zgodbe smo objavljali tudi v Zavezi. Drobec ene od številnih sem izbrala za našo jubilejno Zavezo. Napisal jo je Nace Železnik z Jesenic. Prepričal nas bo, zakaj se je med vojno odločil za domobranstvo. Ustrelili so ga komunisti pred karavanškim predorom prve dni maja 1945. Zapustil je družino z majhnimi otroki, ki se je rešila do taborišča v Monigu in kasneje emigrirala v Argentino.

Svoji materi in teti (oče je bil med vojno že pokojen), obe sta živeli na Jesenicah, je med drugim napisal januarja 1944.

Prav v začetku naj povem, kar upam, da veste doma prav tako dobro kot jaz, da sem bil od svojih otroških let – pa ne le jaz, ampak vsi v naši družini – vzgajan tudi v katoliških društvih. Mama in teta sta nam, otrokom, dan za dnem vlivali v srca drobce resnic naše krščanske vere in prav vera me je obvarovala vseh težkih zmot, ki žal danes oklepajo toliko src, tudi vernih in zavednih Slovencev. Mi smo bili še otroci, ko ste nas učili ljubiti svojo vero in v krščanskem duhu zvesto služiti svojemu narodu. V istem duhu so potekala moja študijska leta, pa ne po moji zaslugi. Svojo zvestobo krščanstvu sem ohranil zaradi mame in tete, ki sta vedno molili za nas, otroke, in vse sorodnike. Pred časom sem vama že pisal, da sem kot študent večkrat doživljal trenutke obupa, pa me je vedno reševala vera v Kraljico Slovencev – Marijo Pomagaj. Prav mama in teta sta mi pobožnost do nje vsadili globoko v srce. Ohranil sem jo vsa dijaška leta in prepričan sem, da me Božja mati vedno spremlja.

S tem sem verjetno vsem povedal vse. Vsaj trohico domače vzgoje sem ohranil, zato tudi danes ne morem postopati drugače. Ko smo bili še otroci, so nas starši velikokrat pokrižali na čelo. Bili smo versko mlačni in vedno so nas opominjali, naj se večkrat vsaj pokrižamo. Zjutraj smo še na pol spali, pa sta mama in teta sami zmolili jutranjo molitev. Na nas sta prenašali svojo vernost.

Z versko vzgojo je najtesneje povezana narodna vzgoja. Spoznaš, da ti je skupaj z domom podarjena tudi domovina, od tod tudi zavezanost narodu. Danes slovenski narod trpi bolj kot kadar koli. Mama in teta sta nas učili spoštovati trpljenje, sprejeti svoj križ. Zato ne morem niti ne smem nedejaven čakati boljših časov in konca vojne. Ljubezen do naroda mi tega ne dovoljuje. Današnji časi stavijo pred nas samo dvoje: ali ostanemo ali pa čakamo, da nas komunisti pobijejo.

Že v preteklosti smo Slovenci veliko pretrpeli zaradi oblasti tujih vladarjev, danes narod trpi zaradi zlaganega domoljubja komunistov. Komunizem, ki ga širijo partizani, izkoreninjenci naroda, je največji in najnevarnejši sovražnik Slovencev in slovenstva. Ali naj se vdamo utvaram, ki jih širijo komunisti, češ da nikomur ne bodo storili nič zlega, če se z njimi ne strinja ali se jim ne pridruži. Za vse, ki jim nasedejo, lahko rečemo, da smrtno grešijo proti lastnemu življenju. To velja še posebej za vse narodno zavedne, poštene in verne Slovence. Za take ne bo nikoli prostora v tako zlagani in profani svobodni Sloveniji, ki jo na ves glas oznanja t. i. OF.

Ali naj danes postavim na laž mamino versko vzgojo? Zatajim svoj narod, Boga? Morda bi si s tem podaljšal življenje za nekaj ur? Ne, tega ne bom storil. Spoznal sem in na lastni koži izkusil, da je komunizem naš prvi in največji sovražnik. Poleti 1942. so štirje komunisti obkolili hišo v Ljubljani, v kateri sem stanoval z družino. Nedvomno zato, da bi me ugrabili in ubili. Po srečnem naključju mi je uspelo pobegniti. Kakšen greh proti narodu pa sem storil, da so me prišli na dom pobijat? Prav nobenega! Deloval sem le v organizacijah, ki so imele vzgojni namen in bile prav zaradi tega nujne. Bil sem odbornik, širil in opozarjal na grozote komunističnega raja, ki bi ga na lastni koži doživel, če mi pobeg ne bi uspel. Prepričan sem, da sem delal prav in še premalo. Zdaj so me razglasili za narodnega izdajalca. Če kdo misli, da se bo potuhnil ali jim pritrjeval in celo pomagal, se moti. Tudi njega bodo ob prvi priliki spravili pod zemljo. Danes vse zavisi le od tega, ali komunizem zmaga in propade narod ali pa propade komunizem in ostane narod živ.

Mlad fant, ki je bil priča, kako so partizani pobijali njegove ranjene soborce, njemu je uspelo zbežati, je povedal: »Če pride sam hudič in gre v borbo proti komunistom, grem z njim!« To velja tudi zame.

Vam, dragi domači, želim samo eno: Naj vsem Vam dobri Bog da možnost pravilnega in treznega spoznanja! Naj Vas obvaruje grozot komunistov in komunizma!

[Stran 52]

Zadnje objave

Pritrditev in zanikovalstvo

Osem stoletij dolg časovni lok med sholastiko in našo...

Ivana Mivšek (1926-2024)

Spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze! Sporočamo, da je v 98....

Zakon o preziranju slovenske resničnosti

Letos jeseni, ko pišemo leto 2024, se v slovenski...

Prizadevajmo si za narod svetnikov

Spoštovani! Nešteta krščanska znamenja in kapele nam pričajo o veri...

Negujemo spomin, ki nas kliče v resnico in življenje

Rad bi spregovoril o mojemu dedku, ki ga kličemo...

Kategorije

Pritrditev in zanikovalstvo

Osem stoletij dolg časovni lok med sholastiko in našo...

Ivana Mivšek (1926-2024)

Spoštovani prijatelji Nove Slovenske zaveze! Sporočamo, da je v 98....

Zakon o preziranju slovenske resničnosti

Letos jeseni, ko pišemo leto 2024, se v slovenski...

Prizadevajmo si za narod svetnikov

Spoštovani! Nešteta krščanska znamenja in kapele nam pričajo o veri...

Negujemo spomin, ki nas kliče v resnico in življenje

Rad bi spregovoril o mojemu dedku, ki ga kličemo...

Apel Republiki Sloveniji

Apel Republiki Sloveniji smo sestavili ob misli na naše...

Spominske slovesnosti v letu 2024

Ljubljana – Trg republikeV četrtek, 16. maja, na predvečer...

Priča priče, čudež brez zaslug

Govor sina Alojza Debevca, domobranca, ki je ušel s...

Sorodno

Priljubljene kategorije