To, kar si ostal.
To, kar boš vedno.
Zazrt v nebo.
Ohranjen v svetlobi.
Rade Krstič
Je ura,
ko se te dotika obzorje.
“To je od svetlobe,” si rečeš,
a veš, da nima to ničesar opraviti
z letnimi časi in perspektivo.
Tako si si včasih predstavljal svetlobo,
ki prihaja iz notranjosti stvari:
tolažbe polna tožba,
v molk ovita neizčrpnost življenja.
A veš, da niso stvari.
Ljudje so.
Takšni, ki jih skorajda ne opaziš,
tako obzirno stopajo,
da ne pohodijo niti sence,
da komajda oplazijo vidno polje tvojega življenja.
A neka bleda sled nikoli zares ne izgine.
In potem pride ura
ko se vse črte za hip zmehčajo, ploskve zadihajo
in se usločijo v globino,
tako je, kot bi stvari šele sedaj sedle same vase,
kot da bi po naključju zadele
ob prostor svojega izvora.
Kakor da bi zabredel
v najgostejšo vodo samega sebe.
Da, ljudje so to,
taki, ki zadržujejo dih, ker tudi ti potrebuješ zrak;
nikoli se ne vsesajo v ospredje spomina.
Mrzla leta, strašna leta,
prešepetana pod soncem uradnega optimizma,
in nikoli besede, o tem, kako je bilo zares,
samo pogled,
da, pogled!
V jantar tišine ujete podobe hudega ‒
A vsi spomini otroško naivni in sveži,
in nikoli koraka čez črto.
Kakor da bi hodile sveče, hodijo,
napol stopljene sveče,
ki svetijo skozi njihova nevidna življenja:
iz banalnosti in odrekanja spletene zgodbe,
sive zgodbe
od odličnih spričeval
do brezposelnosti,
od najmanjše, zatišne sreče
do raka,
tistega v posebej zavratni obliki, najbolj nepredvidljivi in boleči,
tudi te povedane enako tiho in obvladano,
kot da nimajo pravice do solz.
Vse to se odmika,
vse hitreje,
in postaja spomin in zrak:
obrazi, stavki, obleke, glasovi in usode,
vse se nevidno zbira v zraku,
in potem pride
ta ura
in sončni žarki se razlomijo tako,
da se te dotakne obzorje.
Ob pesmi, s katero pred nas stopajo tudi velika imena iz Nove Slovenske zaveze,
iskreno čestitamo avtorju in zvestemu sodelavcu naše revije Branetu Senegačniku
za nagrado, ki jo je prejel ob letošnjem kulturnem prazniku!
[Stran 42]