[Stran 061]
Po osamosvojitvi Slovenije in padcu komunističnega sistema je bilo v Sloveniji v spomin na žrtve komunističnega nasilja postavljenih čez dvesto farnih spominskih plošč kot zapoznelih nadomestkov za nagrobnike zamolčanim žrtvam brez grobov. Večina njih je predstavljena v treh knjigah Farne spominske plošče, ki jih je izdala Nova Slovenska zaveza. Pri nobeni od teh pa ni bilo tako srditega nasprotovanja in javnih izbruhov organiziranega sovraštva kot pri zadnji v Grahovem.
Grahovske spominske plošče je na svojem zemljišču postavila Nova Slovenska zaveza in jih z mašo in blagoslovom ter kratko spominsko prireditvijo odkrila v nedeljo 6. aprila 2014. Na ploščah so zapisana imena 75 žrtev medvojnega in povojnega komunističnega nasilja v grahovski fari. Večina je brez urejenega groba in zagrebena neznano kje. Med njimi je 10 žena in deklet, 25 žrtev je mladoletnih, najmlajša stara komaj 15 let, pa tudi 30 slovenskih domobrancev, ki so kot branilci vasi padli ali bili umorjeni ob partizanskem napadu 24. novembra 1943. Po šestih mesecih je že čas, da lahko pogledamo, kakšne odmeve je ta dogodek imel v slovenski javnosti. Ne samo odmeve, tudi strahove, saj se je bliskalo in grmelo že vnaprej.
Kot se v demokratičnem socializmu spodobi, je za začetek dovolj, da pogledamo, kako se je dogodek v Grahovem prikazal in ga je svojim bralcem prikazalo Delo kot osrednje glasilo postkomunističnega okolja. Že 14. marca, tri tedne pred dograditvijo in odprtjem spominskega parka, je novo akcijo »nekdanjih« začelo s člankom svoje krajevne dopisnice Dragice Jaksetič pod naslovom Grahovski zid podžiga stara sovraštva. Zapis je uvedlo z žalostjo cerkniškega častnega občana Toneta Urbasa, ker «se ne znamo dogovoriti za skupno obeležje». Kaj so sedanji žalovalci počeli zadnjih sedemdeset let, ko so tedanji oblastniki oskrunili in odstranili domobranski grob na grahovskem pokopališču in do zadnjega kamna porušili grahovsko župnijsko cerkev in domačijo, kjer je sedaj spominski park, ga niso vprašali in ne povedali. Tudi ne, zakaj se za skupno obeležje niso znali dogovoriti, ko so na občinskih zemljiščih gradili partizanske spomenike, zadnjega komaj nekaj mesecev prej.
Zveze borcev so v zadnjih 25 letih odločno zavrnile in zatrle vsak, tudi najmanjši poskus kakršnegakoli skupnega spomina, ki jih pri postavljanju farnih spominskih plošč ni bilo malo. Če jim je kaj ušlo, so sovražno delitev na pravo in nepravo stran uveljavili tudi s pomočjo sodišča. Na edinem domobranskem vojaškem pokopališču na Orlovem vrhu v Ljubljani, kjer po nekaj odstranitvah še stoji majhen železen križ brez napisa in celo brez Križanega, ki so ga že odtrgali, so na občini dosegli uradno zahtevo, da se križ odstrani. Na Turjaku, kjer so partizani umorili 32 težkih ranjencev, ne dovolijo postaviti niti navadnega kamnitega križa itd. Cerkniški veljak pa sedaj brez kančka sramu žrtvam partizanskega nasilja očita, da se v Grahovem niso dogovorili za skupno obeležje. To kaže, kako sprevržen je slovenski boljševizem: pripravljeni so govoriti karkoli, samo da bi ohranili oblast »zainteresirane javnosti« in svoj nadzor nad celotno družbo. Zelo »častna« žalost!
Članek se nadaljuje z ogorčenjem cerkniških »borcev in SD«, ker je spomenik zgrajen »brez udeležbe javnosti« in ker »stoji pred obeležjem v spomin na padle in dogodke v NOB«. To jih bode v oči, zato so napovedali, da bodo zahtevali ustavno presojo. Kakšna je bila »udeležba javnosti« in kako je ta sodelovala pri partizanskih umorih petinsedemdesetih žrtev, zapisanih na grahovskih ploščah, pri skrunitvi in odstranitvi groba na pokopališču, pri požigu in rušenju grahovske cerkve, pri gradnji treh partizanskih spomenikov, predsednik SD ni povedal. Je pa spotoma še povedal, da je ZZB ob prenovi svojega spomenika »morala« odstraniti stopnico, kot da je to zahtevala NSZ.
»Pred spomenikoma NOB se gradi zid, ki bo razdvajal ljudi«, se je že vnaprej prikazalo predsedniku cerkniške zveze borcev. Čeprav mu še »nihče ni nič pojasnil«, zlasti ne, »kaj bo tam pisalo«, kot je sam potožil, je vedel, da bodo na ploščah zapisana imena umorjenih nasprotnikov komunistične revolucije, česar pa na pravi strani ne bodo sprejeli. Nič ni povedal o tem, da so »enotnost« dosegli ravno s partizanskimi umori – enotnost v boljševiškem strahu in molku, v totalitarni omejenosti. Mimo resnice pa je povedal, [Stran 062]da so NSZ »prosili za sodelovanje« ob obnovi partizanskega spomenika, dobili pa naj bi odgovor »poln sovraštva«. Nobene prošnje za sodelovanje, samo »obveščamo vas«, in nobenega sovraštva v odgovoru ni bilo, samo čemu «nasprotujemo» in česa »ne dovolimo«. Predsednik ima težave sam s seboj ali s svojimi borci.
Delo je 27. marca objavilo nov članek iste dopisnice S peticijo proti domobranskemu spomeniku, v katerem sporoča, da je ZZB začela po vsej Sloveniji zbirati podpise proti grahovskim ploščam, ki so jih videli kot »prvi spomenik nacizmu v Sloveniji«. Celo dan odkritja spomenika, ki je bil izbran iz povsem praktičnih razlogov, se jim je prikazal kot obletnica nacističnega napada na Jugoslavijo. Pri tem so seveda spregledali, da so v trdnem zavezništvu in sodelovanju z nacisti tedaj bili komunisti. S to primitivno propagando je ZZB prepričljivo dokazala, da resnica pač ni njihova vrednota. Tudi njihov predsednik Tit Turnšek je videl samo »spomenik nacizmu« ter »vzpon in slavljenje fašizma«, kar dobro kaže, da je povsem zgubil stik z dejstvi.
Članek navaja tudi izjavo sedaj že nekdanjega ministra za kulturo Uroša Grilca, da «se mu postavljanje takih spomenikov ne zdi primerno, še manj koristno. Našo polpreteklo zgodovino seveda moramo (s)poznati, vendar skozi pogled objektivne znanosti, ne pa skozi prisvajanje zgodovinskih interpretacij in s klesanjem svojih pogledov nanjo v kamen.« Tudi njemu se zdi, da gre za »poskus razdvajanja ljudi«. Kot je bil vprašan, tako je videl! S tem se je oddolžil borcem, ker jim ni mogel ustreči in preprečiti postavitve spomenika. O partizanskih umorih ni bil vprašan in jih ni omenil. Tudi Delo ni opazilo grozovito umorjenih. Če pokojne žrtve le kje omenja, vidi in govori samo o »ubitih« in »umrlih«.
Tik pred dogodkom je Delo 4. aprila pod naslovom Pahor zaskrbljen zaradi grahovskega spomenika poročalo o zaskrbljenosti predsednika republike, ker bi »postavitev spomenika in morebitni odzivi nanjo utegnili vzbuditi prizadetost«. V izjavi za javnost je rečeno, »da je bilo v zadnjem času v prizadevanjih za narodno pomiritev doseženih nekaj pomembnih korakov, predsednik Borut Pahor pa si želi, da bi se vzdržali dejanj, ki bi šla v nasprotno smer.«
Kje so bili doseženi pomembni koraki k narodni pomiritvi, ni bilo slišati, razen če je predsednikov urad te dosežke uvidel na kričečih in z oboroženo enoto grozečih zborih ZZB, na državni partijski slovesnosti v Stožicah ali na zastavah in simbolih totalitarne preteklosti. To so res pomembni koraki, vendar ne k pomiritvi in strpnosti. Pri teh korakih nismo slišali nobene predsednikove zaskrbljenosti. Njegove skrbi potrebna je le prizadetost na »pravi strani«.
V članku je še poročilo o obisku borcev pri ministru Urošu Grilcu, kateremu so izročili peticijo proti spomeniku v Grahovem s 3260 podpisi (proti meni so jih nekoč zbrali desetkrat toliko!). Minister se je izkazal z videnjem, da ima zid v Grahovem »zgodovinsko netočen in hujskaški napis«. Tit Turnšek pa naj bi dodal, da na spomenik v Grahovem spadajo tudi »imena treh nemških podoficirjev, ki so padli tam z domobranci«. Ker ti niso zapisani, spomenik po njegovem mnenju ni pieteten. Noben partizanski vir, ki podrobno opisuje partizanska junaštva v Grahovem, ne ve za nobenega Nemca. Najbližji so bili na deset kilometrov oddaljenem Rakeku in v še bolj oddaljeni Postojni. Nič hudega, če jih ni bilo, si jih je lahko zamisliti!
Dan po odprtju spominskega parka je isti časopis pod naslovom Ob spomeniku domobrancem veljaki SDS in NSi objavil kratko vest o dogodku in obeležju, »ki je znova razdelilo slovensko javnost«. Ne množični zločinski umori, spomenik umorjenim je razdelil javnost, saj so ob spomeniku videli sovražne veljake SDS in NSi!
Naslednji dan, 8. aprila, je Delo na mnenjski strani objavilo osebno videnje časnikarke Dragice Jaksetič z naslovom Grahovska sporočila. Povedala je, da je dolgo vedela samo za »eno zgodovino NOB«, dokler je ni šokiralo poročilo o Teharjah in kasneje še Barbarin rov. Zato poskuša razumeti zgodbe o pobitih in pravico svojcev do spominjanja. Iz Grahovega pa se je vrnila razočarana, ker »je starozavezna reka težkih besed sproti zalivala molitev za mir in spravo«. Tudi ob človeškem priznanju osebne prizadetosti je avtorica navedenih člankov uspela v grahovskih sporočilih najti hude besede, ki so potrebne javne graje.
Starozavezne težke besede pač pripadajo vodji komunistične partije, ki jih je miroljubno uporabil že leta 1990 v Kočevskem rogu, in vladnemu »spomeniku neimenovanim« na Teharjah. Pri spomeniku z imeni žrtev komunističnega nasilja pa starozavezne težke besede o resnici in pravici niso stvar duhovnikov, ti naj molijo in govorijo lahke novozavezne besede o ljubezni in odpuščanju!
Dan kasneje, 9. aprila, se je pod naslovom V ognju groze plapolam o svojem videnju ali [Stran 063]
Figure 1. Grahovska prikazovanja Tamino Petelinšek
bolj verjetno o prividu »grahovske ceremonije« razpisal še pesnik Peter Kolšek. Zanj so le nasprotniki spomenika bili »dovolj pametni, da niso prišli«. Vse je bilo »zmerjanje komunizma«, ki ga je opisal z netočnimi ali neresničnimi trditvami. Pri koncu pa je vendar povedal, da ga teži posvetilni napis. Besede o domobrancih kot Slovenski narodni vojski so zanj »absurdna trditev«. To dokazuje, da pesnikovo vedenje o domobranstvu ne obsega niti zgodovinske knjige Borisa Mlakarja, kaj šele kakšne »domobranske«. Drugače bi vedel vsaj to, da so že od leta 1942 z imenom SNV nastopale tajne vojaške legije Slovenske zaveze: Narodna, Sokolska in največja Slovenska legija, kateri so pripadale in jo priznavale tudi javne Vaške straže in kasneje Slovensko domobranstvo, dokler ni bilo 3. maja 1945 uradno ukinjeno in so legije tudi javno postale »Slovenska narodna vojska«. Na grahovskih ploščah zato ne gre za absurd, ampak le za ime vojaške formacije, ki so ji umrli pripadali. Do oznake vojaške pripadnosti na grobovih imajo pravico vsi umrli vojaki in vojni ujetniki tako po domačih kot po meddržavnih predpisih.
Za »generalno povabilo k prepiru« pa se je Kolšku prikazala »izjava, da so bili komunisti Neslovenci po mišljenju«. V resnici napis ne govori o nasprotju »Slovenci – Neslovenci«, ampak o nasprotju »bratje – tujci«, kar izhaja tako iz besed kot tudi iz oblike zapisa. Kolšek na dejstva ne da nič, zato se mu v nadaljevanju prikaže »politična desnica«, s pomočjo katere naj bi NSZ uspela svojo misel »zazidati na nekem javnem trgu«. V resnici ni bilo nikakršne pomoči nobene politične stranke. Tudi ni nobenega javnega trga, saj je vse do obeh cest zasebno zemljišče v lasti NSZ, kar je edino ostalo od nekdanje domačije, ki so jo ob napadu zažgali partizani in kasneje porušili komunistični oblastniki. Kolšek bi le moral vedeti, da pesniška svoboda ni isto kot neresnica. Zato Balantičev stih »Joj, lep je molk s prstjo zasutih ust«, s katerim Kolšek dovoli samo molčeč, zaseben spomin na 32 žrtev – drugih 43, ki so zapisana na grahovskih ploščah, niti ne omeni – velja predvsem za njega samega. Ne želimo mu »s prstjo zasutih ust«, dovolj bi bilo, če bi jih ob stvareh, ki jih ne pozna, sam zaprl!
[Stran 064]
12. aprila je v Sobotni prilogi Dela pod naslovom Igra partizanov in domobrancev svoje videnje zapisala specialistka za narodni razdor Jožica Grgič. Grahovski spomenik in spominsko slovesnost je na primitiven in deloma prav otročji način v zmedeni sestavljenki proti SDS uspela pripisati kar Janezu Janši. S tako neresnim besedičenjem, ki ni samo zaključek ampak tudi dno Delove grahovske kampanje, se razen omembe ne kaže ukvarjati.
Po enomesečnem grmenju proti grahovskemu prvemu nacističnemu spomeniku domobrancem je Delo 14. aprila bralcem postavilo še vprašanje, ali podpirajo postavljanje takšnih »spomenikov domobrancem«. Dobili so 54 % negativnih in 28 % pritrdilnih odgovorov ter razglasili: »Spomenik domobrancem v Grahovem brez podpore«.
Nič novega, v organiziranem sovraštvu, laži in prevari, v manipulaciji z dejstvi so »na pravi strani« že od nekdaj nedosegljivi mojstri!