Poizkusimo skupaj razmisliti, kakšen pomen ima Kočevski rog za Slovence nasploh in posebej za slovenske katoličane. Kakšno podobo daje in kakšno vlogo poseduje v perspektivi velike zgodovine; posebej pa s kakšnimi besedami in kakšnimi zahtevami se postavlja pred nas v našem specifičnem sedanjem času? Kočevski Rog bo imel vedno dvojno vlogo: vedno bo naša narodna saga, naše narodno besedilo, severna zvezda našega zgodovinskega neba; ali pa planet, ki se je prav sedaj in nenapovedano in iznenada pojavil z nekim nujnim sporočilom, ki nas prepričuje, da ne bo brez nevarnosti, če ga bomo ignorirali in prezrli. Da moramo nujno neke reči povedati in nekatere stvari narediti, pa naj bo komu prav ali ne.
Kočevski Rog bo za zmerom ostal temeljna prvina slovenskega zgodovinskega izkustva. Če bo naš zgodovinski spomin na tem temelju postavil svoje šotore, da tako rečem, bomo vedno vedeli, da utegne veliki svet z nami ravnati natanko tako, kakor so počeli Italijani in Nemci leta 1941, ali pa Britanci v Teheranu decembra leta 1943 (pa tudi Američani), predvsem pa maja leta 1945 spet Britanci, to pot v slovenskem Celovcu in italijanski Casarti. V luči tega spomina bomo vedeli tudi, kakšen čas nam lahko priredijo domači ideološki povzpetniki, če se jih polasti pokvarjena, blazna in nora misel, do so bogovi; kakor se je z nekaterimi našimi ljudmi zgodilo leta 1941.
To je tisti razlog, zakaj bomo svojo mladino vedno pošiljali na ta kraj, da bodo vedeli, kaj lahko pričakujejo od sveta in s čim jih lahko presenetijo njihovi lastni pohujšani bratje. Kočevski rog ne govori, da so te reči za vogalom in da utegnejo priti vsak trenutek na oder, ampak da so možne, da so del življenja in del zgodovine. Za narod, ki to ve, velja, da je v posesti zrelosti, da je dorasel svoji zgodovini.
Slovenci imamo dve domovini. Naša prva domovina je Slovenija. Druga je Evropa. Najprej nekaj o Evropi. Ko bi ob letošnjih evropskih volitvah nekateri sicer kompetentni ljudje morali odgovoriti, zakaj je bila volilna udeležba tako nizka, so zvečine to vprašanje razumeli zgolj v okviru materialnih parametrov: da se sedanja Evropa premalo meni za delovna mesta in za reševanje socialnih problemov in da zato ne vzbuja zanimanja volivcev. V nobenem, ne od vpraševalcev ne od vprašanih, se ni prebudila misel, da je Evropa najprej in v prvi vrsti naša duhovna domovina. Da je več kot polovica stvari, od katerih naša misel živi, evropskega izvora: da je Evropa ime za vero, ki jo imamo; za misel, ki jo gojimo in s katero tolmačimo svet; za umetnost, ki nas učlovečuje; da je Evropa v nas in da zato lahko rečemo, da je naša domovina. Boljševiki so Evropo sovražili in zato preganjali tiste, ki so njene norme spoštovali in jih imeli za svoje.
Ko slovenska kulturna, znanstvena in politična elita od časa do časa tvega kako evropsko oceno, se ta skoraj vedno nanaša na njeno materialno opremljenost in pripravljenost to opremljenost investirati v kohezijske fonde. Izvori njene kulture naše elite zvečine ne zanimajo. Za nas, ki nas zanima Kočevski Rog, pa je važno to, da nas na tem kraju prevzeme neko drugo gledanje; da ta kraj, tudi v tem predstavlja korekturo sedanjosti. Slovenska domobranska narodna vojska, ki leži tam pobita, je zašla v stanje, da se je to moglo zgoditi zato, ker je branila Evropo, kakršna se je oblikovala duhovno in kulturno, od Homerja pa do Prešerna, od demokratične grške polis do predtotalitarne moderne Evrope z njenimi ustavno zavarovanimi človekovimi pravicami.
Odveč bi bilo govoriti o tem, da v polstoletju boljševiške diktature Evropa ni mogla, odnosno ni smela biti naša domovina. Kdor je priznal, da njegove korenine segajo v njem prostor in da se hranijo iz njene prsti, je bil kmalu izločen iz družbe. Tisti, ki so v tem čutili nasilje, so se vedno bolj umikali v zasebnost, vedno več ljudi je bilo za družbeno in politično življenje izgubljenih. Pred nami se je [Stran 059]vedno bolj dokazovalo, da človek je družbeno bitje – zóon politikôn – in da so mu, če mu je vzeta družbenost, vzete tudi najpomembnejše človeške kompetence. Slovenija je vedno bolj dobivala podobo »puste dežele«. Postala je »waste land«, kakor se je izrazil vodilni moderni pesnik T. S. Eliot.
V njej – v deželi, ki je bila nekoč Slovenija – so se vedno v večjem številu začela naseljevati – v podobi povedano – razna bitja, ki jih Slovenci v zgodovini nismo bili vajeni. Naj navedem ime za eno od njih. Ime ji je bilo korupcija. Bila je čista novost. V zgodovini smo bili Slovenci marsikaj, tudi kaj manj simpatičnega, nepošteni ali skorumpirani nismo bili nikoli – predvsem zaradi naše poudarjene vseobsežne katoliške vzgoje. Kaj s katoliško vzgojo ali katoliško kulturo mislim, lahko še najbolj nazorno pokažem z besedami, ki jih je septembra 2011 v Freiburgu povedal Benedikt XVI. Povedal je pravzaprav, da iz stavkov, ki jih oznanja krščanstvo, nastajajo stavki, ki jih potem sprejme država in postajajo tako prvina politične kulture: »Jezus Kristus je prišel na ta svet in njegovo sporočilo je naredilo zgodovino. V področju vpliva zapadnega krščanstva so bistveni elementi krščanskega etosa postale prevladujoče politične vrednote: človekove pravice in odgovornost socialne države«.
Oni dan je v sobotni prilogi Dela dr. Iztok Simoniti v obširnem besedilu hotel dokazati prednost »demokracije« pred raznimi krščanskimi etičnimi normami. Šlo mu je za »spravo«, ki je po njegovem ne bo mogoče doseči brez demokratične zavesti in kulture in dokler se ne bomo rešili moteče intervencije religioznih norm. Ker navedeni argument ni ustrezal mojemu integralnemu občutju, sem znova poiskal neki stavek filozofa Kolakowskega, ki mi je v spominu obljubil, da bo stvari postavil na pravo mesto. Naj ga navedem: »Lahko se prepričam, da je v mojem interesu, da ne ropam ljudi, da jih ne posiljujem in ubijam, ker mi je jasno, da je tveganje preveliko. To je Hobsovski model solidarnosti: poželenje, ki ga kroti strah. Toda v senci takšne moralne anarhije, stoji zmeda ali kaos. Kadar se družba drži moralnih norm samo zaradi razuma, je izredno šibka in se njeno tkivo raztrga ob najmanjši krizi. V taki družbi ni nobenega temelja za osebno odgovornost, za usmiljenje in sočutje«. Ob takem razmišljanju se človek spomni na enega od stavkov papeža Janeza Pavla II, ki pravi, da bo Evropa lahko ohranila svojo kulturo le, če bo ohranila krščanstvo. Mi, ki smo šli skozi vse oblike barbarstva, začenjamo to verjeti skoraj izkustveno.
V začetku je bilo nakazano, da so med pripovedmi, s katerimi razpolaga Kočevski Rog, tudi takšne, ki se posebej nanašajo na naš sedanji čas. A najprej bi rad pokazal na neko reč, ki bo pozneje pomagala razumeti mojo izhodišče. Gre za nenavaden način, kako je boljševizem izstopil iz zgodovine. Naj naveden nekaj vrstic iz knjige The Soviet Tragedy pisatelja Martina Malia. Tam stoji zapisano tudi tole: »Z ničemer ni komunizem bolj začudil sveta kot z načinom izstopa iz zgodovine. Ena od svetovnih sil se je sesedla, ne da bi katera od njenih varovalk začela delovati v njeno obrambo. Najbolj militantno politično gibanje moderne dobe je za konec nudilo zgolj klavrno farso«. In še: »Da se je zrušila neka izrazito industrijska država in velesila, brez kakega velikega vojaškega poraza, po 45-letih miru in zgolj zaradi notranjih vzrokov, je nekaj izjemnega v moderni zgodovini«.
To velja za Rusijo. V nekem smislu pa tudi za Slovenijo. Slovenska partija je izpeljala nekaj dejanj, ki so ji omočili izhod iz Jugoslavije, doma pa uveljavila nekaj ustavnih reform, spričo katerih je na zunaj mogla zagovarjati večstrankarski sistem. S tem je na videz pristala na ukinitev enopartijskega sistema. Na videz. V resnici pa je s svojo družbeno močjo in začetno boljševiško izkušnjo vodila politiko, ki ji je omogočila soobstajanja tako izvedenega premika z ohranitvijo starih, od partije odvisnih in na partijo vezanih struktur. Prehod torej ni bil celosten, ampak se je, spričo stanja v ozadju, izšel v nekakšno diarhijo, v nekakšno dvovladje, v katerem je razumljivo bila močnejša nekdanja monolitna partija, ki je še naprej dajala osnovni ton novi politični kombinaciji. Tako je še danes. Nekaj tega vzorca se je uveljavilo v celotni vzhodni Evropi, a nikjer tako izrazito, lahko bi rekli, tako groteskno kot v Sloveniji. To je bilo zato, ker je bil tu boljševizem, ki je vladal prej in slej, v ne tako majhni meri domač izdelek. Tako približno sta bila videti »perestrojka« in »glasnost«, ki sta bili izumljeni in izdelani v Sloveniji.
Toda, čeprav so nad sistemom, tako zamišljenim in realiziranem, bdele najboljše boljševiške glave, se je počasi le pokazalo, da heterogena dvojnost, ki se je tako uveljavila, ne deluje. Imamo tudi vse razloge, da pravimo, da tudi ne bo – da tudi nikoli ne bo. Tu ta trditev ni izpeljana iz kakega teoretskega stavka, a nam je zgodovina to vedenje vseeno prijazno ilustrirala.
Dvojnost, ki smo jo registrirali v postkomunistični Sloveniji, deluje, ne sicer tako rafinirano izpeljana, tudi v francoskem političnem, kulturnem in gospodarskem prostoru. Kakor namreč pri nas dolžnega spraševanja med [Stran 060]tistimi, ki so se zgodovinsko obvezali uveljaviti demokratične politične norme, in dediči totalitarnega boljševizma – v odhajanju, nota bene – tako Francozi niso razčistili političnih računov med izvorno evropsko Francijo in revolucionarnimi jakobinskimi političnimi rešitvami s konca 18. stoletja. Z nastopom Mitterranda ob koncu 20. stoletja se je že zdelo, da je nasprotja rešil čas sam in da se je revolucija po 200 letih, kot se je govorilo, vendarle končala, so se težave s Hollandom – torej že v našem času – z vso ostrino ponovile. Ko je francoski zgodovinar Alexis de Tocquvielle pisal neko knjigo o francoski revoluciji, je, 60 let po jakobinskih ekscesih začutil, da mora ponovno spregovoriti o »virusu nove in neznane vrste«, o »novi pobesnelosti, za katero mora dognati, »kdo jo je izzval«; »kdo jo je naredil tako učinkovito«, »kdo jo nadaljuje«.
Kaj torej sledi? Če nosilci slovenske izvorne demokracije na naslednjih volitvah ne bodo v stanju postboljševiškim kolegom pokazali dokumentov, ki bodo dovolj prepričljivi glede tega, ali ti lahko ostanejo ali ne – politično ostanejo ali ne, se razume – bomo Slovenci sedanjo bedo nosili še dvesto let, (za Mitterranda se je reklo, da francoska revolucija traja že dvesto let. Slovenci pa (samo pomislite na razliko v številu) dvesto let takega bojnega stanja ne bi prenesli).
Tudi zato, vidite, moramo Slovenci hoditi v Kočevski Rog. Predvsem moramo tja poslati mladino. Tam bodo zvedeli, kaj je zgodovina in kako je treba v zgodovini živeti. Nemogoče je, da tiste pripovedi ne bi razumeli – ob tolikem in tako pretresljivem pričevanju! Jeziku mučencev se ni mogoče ustavljati. Ne moremo si misliti, da je kateri od Slovencev duhovno tako zanemarjen, da bi njihove besede šle mimo njega.
Slovenci mučenci! Na tisoče, na deset tisoče jih je. Ali se zavedamo, kaj imamo? Našega poveljnika, stotnika Lojza Bastiča so odvlekli izpred celjskega kolodvora dopoldne, 1. junija ob devetih zjutraj. Ponovno smo ga zagledali v Bukovem Žlaku, kamor so ob petih popoldne prignali tudi nas. Od nekod so ga pripodili s skupino naših oficirjev. Njegov obraz so mogli prepoznati samo nekateri. Potem so ga odpeljali z ostalimi oficirji. A mi, njegovi vojaki, nismo ostali sami. Njegovo vlogo je prevzel njegov brat, bogoslovec Pavle Bastič. Hodil je od enega do drugega in vsakemu posebej razlagal, zakaj se bo zgodilo, kar se bo zgodilo.
V Celje smo prišli – če se moj koledar ujema z dejanskim časom – v četrtek, 31. maja. Čez dva dni, v nedeljo, 3. junija so večidel naših že odpeljali. V glavnem so jih vozili dvakrat, ob 11h zvečer in ob 2h ponoči. Ne vem, kako je bilo tiste nedelje. Tisti, ki so bili tako blizu, da so njihov odhod videli, so pozneje pripovedovali, da so, že zvezani, mirno stopali na kamione. Mogoče so k temu svoje prispevali tudi besede bogoslovca Pavleta Bastiča.
Iz Teharij –konkretno iz Bukovega Žlaka – so jih vozili s kamioni v rove in stebraste vrtine Hude jame in v odprte jame Hrastniškega hriba. V brezna Kočevskega Roga so jih vozili prav tako s kamioni iz Kočevja, do tja pa z vlakom iz Šentvida pri Ljubljani ali pa naravnost iz Škofje Loke.
A vse to ni važno. Važno je tistih nekaj sto metrov, ki jih je pred vsakim breznom vsak naredil peš in kjer so jih boljševiki nekaj že pobili s koli. Prav zaradi tistih poti je vsako brezno dobilo tudi svoje dimenzije bolečin. Poleg tega je tiste bolečine vsak doživljal po svoje. Prenekateri je tudi čutil, da mora narediti obračun s seboj: zakaj je pred enim letom, pred dvema letoma, pred tremi leti, pred štirimi leti naredil odločitev, ki jo je naredil. Ali so mogli – kljub vsemu – da ne bi videli, da so prav naredili. Tako so se na tistih poteh mešali zanos in ponižnost, bolečina in zadovoljstvo, muka in odrešenje, konec in obljuba velikega začetka. In kolikokrat se je vse to ponovilo? Štirinajst tisočkrat ali pa celo sedemnajst tisočkrat. In koliko nas bi moralo v soboto biti v Kočevskem Rogu, da bi opravičili svoj narod?
Pred nekaj leti smo gledali nemški film Sophie Scholl. Pripoveduje o mladi münchenski študentki, ki je z nekaterimi prijatelji – med njimi je bil tudi njen brat Hans – oblikovala ilegalno protinacistično skupino, ki jo je gestapo nekega dne zalotil, ko je po univerzi trosila letake. Na njih so bile izpisane besede »množični morilec«. Samo po sebi je bilo razumljivo, da slovenski gledalec ni mogel, da ne bi ob tem pomislil na 25. maj 1945, ko je Josip Broz, imenovan Tito, z balkona Ljubljanske univerze oznanil genocid slovenske domobranske narodne vojske (pa tudi umor od Angležev vrnjenih vojakov nekaterih balkanskih armad). Že Slovencev je bilo med njimi toliko, da je število pobitih upravičevalo oznako, ki so jo münchenski študenti napisali na svoje letake.
Ko nas obide misel na to povezavo, si, potem ko pridemo k sebi, vseeno pravimo: Ubogi človek. Ubogi človek! Čutimo, iz splošnih človeških razlogov čutimo, da moramo tako reči. Še posebej pa zato, ker naš spomin razpolaga z nekim stavkom, ki mu podeljuje absolutno veljavo okoliščina, da je bil izrečen na Križu. Stavek pa se glasi: Saj ne vedo, kaj delajo.