Ljubljana, to je tisto mesto, kjer je zaradi OZNE še več tednov po vojni bodeča žica ostala okrog mesta, kjer je kontrola na blokih ostala vsaj še ves maj in so ljudje hodili noter in ven z dovolilnicami. Ljubljana, to je tisto mesto, kjer je sovraštvo do pobitih nasprotnikov bilo vsakdanji kisik oblastnikov še desetletja po revoluciji. Ljubljana je mesto, kjer so bili skovani vsi načrti, kako brisati sledi za strašnimi pokoli, kako zaminirati brezna, kako onemogočiti, da bi žalujoči tam prižigali sveče. V Ljubljani si je, če smemo tako reči, Lady Macbeth umivala krvave roke, ki jih ni mogoče umiti in ki po vsem umivanju ostajajo krvave. Zato je lani mestna oblast onemogočila, da bi ostanke pobitih, ki jih ekshumira državna Komisija za vprašanja prikritih grobišč, pripeljali v Ljubljano in pokopali na Žalah. Na prireditvi 1. maja 2018 je župan izjavil, da dokler bo on župan, »v Ljubljani ne bo domobranskih spomenikov«. Vsi so vedeli, da govori o nagrobnikih in grobovih pobitih žrtev, ki jim ne dovoli priti v Ljubljano …
Nato se je zgodilo nekaj, kakor bi se nam vdrla tla pod nogami in bi se zemlja odprla in bi se vse to spremenilo. Vzvišen in nepoklican je prišel spomin. Več kot spomin.
Dne 7. in 14. novembra 2019 je t.i. Dežmanova komisija s sondiranjem ugotovila, da na Orlovem vrhu na Ljubljanskem Gradu še vedno obstaja domobransko pokopališče. Vojaško pokopališče, urejeno konec leta 1943 za tiste padle domobrance, ki jih ni bilo moč pokopati v domačem kraju, toda razdejano in onečaščeno jeseni 1946 – je še vedno tam. Vsi smo verjeli laži, ki jo je Udba sama razširila, da so vse posmrtne ostanke izkopali in odnesli v neznano. V resnici so uničili le površje pokopališča in barbarsko razdejali nekatere grobove, drugo pa pustili nedotaknjeno. Laž o popolnem izkopu pokojnih se je prijela tako uspešno, da so ji verjeli celo ljubljanski župan in njegovi uslužbenci, saj je ta gladko podpisal soglasje, brez katerega Komisija ne bi mogla izvesti sondiranja. Sondiranje pa je odkrilo, če povzamemo, da so izmed petih odkritih grobov kar štirje vsebovali večje ali popolnoma nedotaknjene ostanke pokojnika.
To je tisto, kar se je zgodilo: nepoklicano, toda z veljavo golega dejstva se je sredi prestolnice države Slovenije iz zemlje prikazalo domobransko pokopališče. Takšna je tiha govorica Orlovega vrha – v samem središču Ljubljane se je prikazalo kot znamenje, ki nas spominja, da če še tako nočemo sprejeti svoje zgodovine, je ta zgodovina vendar neuničljiva: kar se je zgodilo, bo za vedno ostalo tako; kar je bilo storjeno, bo za vselej ostalo storjeno. Preteklost je brezprizivna avtoriteta, je nedotakljiva in nedosežna: ničesar v njej ne moremo spremeniti. Med nami in preteklostjo je morje večnosti. V tej dokončnosti in nespremenljivosti preteklosti je nekaj božjega. In resnično, ob odkritju Dežmanove komisije se nam je zdelo, kot da bi zemljo z grobov pokopanih za nekaj ur odmaknil božji prst, jih pokazal in spet zastrl k počitku. Odstrl, da bi bila resnica vsem prizadetim, ki so nekoč žalovali in trpeli, v uteho; in spet zastrl, da bi telesa pokojnih imela svoj mir v skladu z večnim zakonom ustvarjenih bitij: prah si in v prah se povrneš.
* * *
Tisti, ki so pokopane domobrance in njihovo stvar imeli v srcu, niso pozabili na Orlov vrh; za Vse svete so jim prižigali sveče tudi, ko je celo to skromno dejanje pietete bilo prepovedano, preganjano. In ko je prišla slovenska pomlad, so jim postavili skromen križ – še zlasti naši prijatelji iz Šentjerneja, ki imajo tu več pokopanih faranov. Zgodovina teh križev, ki so jih neznanci enega za drugim uničili, zadnjega verjetno prav mestne službe letos poleti, 2019, odslikavajo vso morbidno ujetost države Slovenije v psihotično zanikanje resnice o tem, kar je njene ljudi prizadelo. Toda ljudje so – prav namesto države Slovenije – ohranjali spomin, prižigali sveče. Spomin je preživel. Ta ponižni spomin ljudi, ki so tja hodili z dobro mislijo, je doživel uro tihega zmagoslavja. Kdor ima srce za to, jo vidi: uro zmagoslavja. Njena zunanja podoba ni prav nič taka, da bi bila podobna triumfu. Kajti resnica ne triumfira. To ji ni potrebno in ji ni dano; pač pa se uveljavi kot dotlej neznana, nova razsežnost, ki podpira življenje. Tudi to je govorica Orlovega vrha.
Še nekaj pomembnega je na Orlovem vrhu – in to ga ločuje od morišč, kjer so domobrance in druge nasprotnike revolucije pobili sestradane, dehidrirane, pretepene, ranjene in onemogle. Orlov vrh je vojaško pokopališče. Je pokopališče domobrancev, ki so padli v boju kot vojaki. Padli so torej v aktivnem boju – v upanju, da je slovensko stvar, za katero so zastavili vse, še mogoče ohraniti, rešiti pred uničenjem, ki ga je prinašala revolucija. Zato so imeli – kako težko gredo te besede na plan – neke vrste prednost v smrti, temno srečo v primerjavi s tistimi, ki so jih nemočne in komaj žive pobijali ter metali v globino … Najsi so bile okoliščine, v katere se je nazadnje iztekel njihov boj in so v njem padli, še tako težke, je zunaj vsakega dvoma in na dlani: da je pred njihovim domobranskim bojevanjem bilo več kot leto dni vaških straž, ki so bile čisto samoobrambno gibanje; pred vaškimi stražami pa so bile stotine grozovitih komunističnih umorov od začetka do poletja 1942, ko so napadeni katoličani umirali brez sleherne zaščite; in pred temi umori je bil boljševiški zasnutek revolucije kot brezbožne ideje, s katero so komunisti napadli dotedanjo slovensko krščansko kulturo, napadli tudi vojaško – s čimer se je vse začelo. V vseh teh fazah, okoliščinah in preokretih so bili ti fantje iste osebe, enakega mišljenja in z enako osnovno željo, da ohranijo življenje – tako svoje kot slovensko. Niso se ozirali na neprijetne okoliščine, ko je bilo treba, hočeš nočeš, taktično shajati z Nemci, četudi je bilo to še tako uporno njihovemu slovenskemu čutenju (kar je vodilo v spodleteli, Gestapu izdani poskus polkovnika Peterlina). Zato si njihova stvar, ki so jo skušali rešiti, zasluži vso čast in spoštovanje – od tod pa tudi njihov boj, v katerem so umrli. In čeprav so bili njihovi grobovi onečaščeni in z lažjo potisnjeni v pozabo, se njihova navzočnost in s tem njihovo pričevanje zdaj vrača. Tiho in brez triumfa, toda z najmočnejšo poverilnico. Tudi to je govorica Orlovega vrha.
* * *
Leto 2019 je videlo na Orlovem vrhu troje znamenj: mestna oblast je s pokopališča nasilno odstranila kovinski križ, ki ga je pred leti tja namestila Nova Slovenska zaveza. Drugo znamenje: v nedeljo, 3. novembra 2019 smo želeli v kapeli na Ljubljanskem Gradu obhajati sveto mašo za pokojne domobranske vojake, toda mestne oblasti so potem, ko so bila naša obvestila že objavljena, sporočile, da bo kapela tačas zasedena in da maše ne more biti (zato smo jo obhajali uro pozneje v Šentjakobski cerkvi). Tretje znamenje: sondiranje 7. in 14. novembra 2019, ko je vse prišlo na dan.
Leto 2019 je tudi 80-ta obletnica Kongresa Kristusa Kralja, ki je z začetkom dne 25. julija 1939 več dni potekal v Ljubljani – že v ozračju vojne, ki se je začela z napadom na Poljsko komaj mesec dni pozneje. Tega dne, 25. julija ob 6h zvečer se je v ljubljanski stolnici začela uvodna slovesnost, na kateri je imel otvoritveni govor kongresa predsednik mednarodnega odbora za Kongres Kristusa Kralja – škof dr. Gregorij Rožman. Kratek, pomensko globok govor kaže, kako jasno se je škof zavedal prepadov svojega časa. Opozoril je: »rane, na katerih duše narodov bolehajo, so danes nevarnejše kot kdaj, ker je sodobno ozračje napolnjeno z idejami, popolnoma nasprotnimi Jezusovemu nauku – in te zastrupljajo duše, jih tirajo v smrt.« Zato, pravi škof, je nujno, da kristjani obnovijo svoje srce »v resnici in ljubezni božji«, in božja volja je, da se ta obnova izvrši. Nato sledijo besede, v katerih je videti daljnoviden pomen in ki so posebej pomenljive za vso slovensko kalvarijo, ki je sledila:
»Zakon božjega delovanja pa je tak, da Bog sam ne dela, ako človek sodelovanje odreče. Tudi obnova v Jezusu, Kralju vesoljstva, se ne more izvršiti, ako mi ne sodelujemo. Kako pa naj sodelujemo?
Prvo in poglavitno je, da smo voljni in pripravljeni sodelovati z nebeškim Kraljem Jezusom Kristusom tako, kakor on hoče, kakor on ukazuje. Nam mora biti vseeno, kako; ali z delom ali s trpljenjem, ali z življenjem ali s smrtjo. Naša reč je samo, da ponižno in vdano rečemo: Tu smo, Gospod, razpolagaj z nami; pokaži nam, kaj in kako naj storimo.« (Slovenec, 26. jul. 1939)
Upamo in verjamemo, da so si te besede vzeli k srcu tudi pokojni vojaki, pokopani na Orlovem vrhu. Vsekakor jim je bilo namenjeno, da so na skrajno nenavaden način prišli iz neobstoja nazaj v slovensko resničnost. Slog, kako se je to zgodilo – prek smrti, skrunitve, klevete in pozabe – je namreč nekoliko podoben slogu vladanja njega, ki jih je povabil, naj vse obnovijo v njem. Tudi to je govorica Orlovega vrha.
[Stran 7]