Določene stvari so velike same po sebi, čeprav se njihova velikost navidezno spreminja, glede na kontekst. Včasih so zaradi okoliščin še večje, drugič jih okoliščine zabrisujejo. Včasih so velike zaradi močne slišanosti, nemalokrat pa njihov pomen – nasprotno – raste ravno zato, ker se dogajajo brez blišča in hrupa. Tako se lahko primeri, da imajo videz blede vsakdanjosti, kot je vožnja z avtobusom, priložnostni simpozij ali delovno oglašanje rovokopača, a za to kopreno se utegne skrivati naboj, ki zgodovinsko premico dogajanja prelomi.
Seveda moramo iz izkušenj dodati, da je v poškodovani družbi, kot je slovenska, mogoče še nekaj. Velikokrat se ob nakazanih rečeh primeri naslednje: po vseh normalnih kazalcih in običajni logiki bi moralo nekaj vzkipeti, zrasti v nekaj svežega, novega, a se zaduši v prahu bagatele in se ne zgodi nič.
V zadnjih dveh mesecih so se zgodile kar štiri stvari, ki v sebi nosijo potencial, a vendar niso proniknile niti v širšo, kaj šele v globljo slovensko zavest.
Jama pod Macesnovo gorico
Velikost tega, kar v zadnjem času predstavlja pojem Macesnova gorica, je že ena tistih dimenzij, ki je tako rekoč neizmerna, a se vseeno uspe skriti za brnenjem delovnega stroja, za nekakšnim nemim gradbenim posegom sredi gozda, za medijskim molkom in splošno brezbrižnostjo. Kako bi bilo sicer mogoče, da se pred našimi očmi razkriva doslej daleč največje slovensko morišče, pa komaj kdo ve za to. Ko se bodo prihodnji rodovi ozirali nazaj na današnje dogajanje, bo vse to moralo dajati vtis popolne neverjetnosti. Morda bo za dovolj nadrealistično prispodobo služila kretnja neke poslanke preteklega sklica, ki se je na vse pretege trudila večji krog spraviti v manjšega. Kar njej ni uspelo retorično, se izkazuje za možno in se dogaja v resničnem posttotalitarnem življenju.
S Kočevskim Rogom sta povezana še dva cinizma, za katera bi težko našli podlost, da bi jima jo postavili ob bok. Prvi je tako imenovana spravna slovesnost, od katere bo prihodnje leto minilo trideset let. Zastrašili in zmanipulirali so cerkvenega dostojanstvenika, da se je odvrnil od skupine ljudi (Justin Stanovnik, Anton Drobnič, Tine Velikonja idr.), ki je za svoje pomorjene in nepokopane prijatelje po vseh desetletjih neznosnega režima, smrtonosnih prepovedi in brezmejnih laži želela preprost pogrebni obred s sveto mašo. Vzeli so njihovo idejo, njihovo prireditev ter nepregledno množico njihovih ljudi (30.000!) in ukrojili dogajanje po svoji meri. Dva funkcionarja, ki niti formalno niti dejansko nista zastopala sprtih strani, sta si podala roki in potem do danes po vseh mikrofonih razlagajo, da je bila to slovenska sprava. Ne čudite se, če boste prihodnje leto opazili podobne tendence.
Drugi cinizem, ki človeka pusti brez besed, je povezan s tem, da isti manipulatorji niso povedali, kam so njihovi predhodniki oziroma somišljeniki zmetali na stotine slovenskih fantov, ko so jih morili. Včeraj so s svojo politično policijo in ovaduškimi mrežami vedeli za vsak neznaten plamenček, kje po najbolj izgubljenih zakotjih naše dežele bi utegnil zatrepetati, danes in vsaj trideset nadaljnjih let pa popoln molk. Si lahko predstavljate njihov prezirljivi zasmeh, ko smo vsa ta leta hodili k “napačnemu” breznu Pod Krenom?
Monigo
Vsa slovenska tragedija nima smrtnih sklepnih akordov, kot so ti iz Kočevskega Roga. A trgati se od ljubljene domače zemlje, ki je bila ves tvoj svet in na katero si bil srčno vezan ti in so bili tvoji dedje, je tudi neizmerna bolečina. Justin Stanovnik je večkrat poudarjal, kako morajo biti boljševiki iz posebne snovi, da po vseh zločinih in porazih še vedno nonšalantno hodijo po deželi. A iz posebne snovi – v plemenitem smislu – je očitno tudi tradicionalni slovenski človek, ki ga tolika smrt in izguba domovine nista pobili, pač pa prekalili. Iz morja trpljenja in vsakršne zunanje bede se je vzpel v nov vrh, ki bo v zgodovini šele zasvetil in si zadobil vzvišeno mesto.
To so novembra začutili udeleženci ekskurzije v Višek, Monigo in Zerman, v tiste kraje torej, od katerih je bila zaznamovana pot mnogih naših ljudi, ki so domovino zapuščali prek Italije. Od slovenske begunske skupnosti, ki je v celoti štela ljudi za manjše mestece, je bilo samo v Zermanu posvečenih sedem duhovnikov. Tja do argentinskega Adroguéja, kamor se je po nekaj postajah preselila ljubljanska teološka fakulteta, pa še vsaj desetkrat toliko. Da ne govorimo o begunskem šolstvu, vsakršni kulturni dejavnosti in vsem drugem.
Po sedmih desetletjih smo se – drugače od mnogokrat obiskane Koroške – prvič organizirano odpravili po delčku italijanskih poti slovenskih beguncev. Romarji treh avtobusov, ki so izražali veliko hvaležnost za ta bežen vpogled v mogočno slovensko zgodovino, dokazujejo, da je bil to še eden velikih, a v javnosti komaj zaznanih dogodkov.
Škof dr. Gregorij Rožman
Ne znam si razložiti, zakaj je vsako dogajanje, ki se trudi slediti veličini tega našega škofa in čistiti spomin nanj, tako presunljivo. Kosovel bi rekel, da je polno težke, opojne lepote.
Nepredstavljivo je, kaj je moral prestajati škof Gregorij. Kaj so mu zavojevalci slovenskega sveta naložili, da se je leta in desetletja izpolnjevalo njegovo lastno darovanje, vredno vsakega svetništva: »Naj umrjem v zaničevanju in pozabljenju, naj bo moj grob neznan, naj me zgodovina še tako črno in temno slika in naj ostane tak spomin name v zgodovini ali pa naj moje ime čisto izgine, da se nikjer in nikdar ne omenja več – samo da bi kraljestvo Božje raslo, se utrjevalo v dušah, samo da bi čim več duš se zveličalo, samo da bi Božja čast rasla in se večala.«
A peklilo in težilo ga je še vse kaj drugega: razbolela duša njegove begunske črede, nerazumevanje njegovih koroških rojakov, razdalja med Ameriko in škofijo, ki je ostajala njegova …
Pa vendar se je po mnogih letih vrnil domov, v svojo stolnico, v neposredno bližino blaženega Grozdeta. In tam so grla domala vseh navzočih z milozvočno Rož, Podjuna, Zila sklenila spominski zbor.
Predavanja so tisti dan prinesla nekaj pogumnih stavkov, pridiga ljubljanskega nadškofa je nosila nastavke drugačne odprtosti, kot smo je vajeni. Nagovor istega škofa v koroškem Šmihelu se je na slovesnosti, ki je bila teden dni po ljubljanski, končala s pozivom rojakom, naj bodo na svojega škofa ponosni. In kot za sklep je v začetku decembra čestitka mons. Zoreta prvemu koroškemu škofu – Slovencu Jožetu Marketzu v pomoč ponudila zgled škofa Rožmana. Vsak korak, s katerim se zanesljivo približamo čistejši podobi tega velikega Slovenca, je velika reč.
Orlov vrh
Orlov vrh je še četrta stvar, o kateri bi kazalo spregovoriti, a o tem velikem in presenetljivem odkritju na Ljubljanskem gradu, namreč da je tam še vedno – čeprav oskrunjeno – pokopališče domobranskih vojakov, s svojo tehtno in občuteno besedo v nadaljevanju spregovori naš predsednik dr. Matija Ogrin. Izjavo in seznam žrtev pa najdete v drugi polovici revije.
Naš svet, v katerem skušamo reševati »sveti ostanek« slovenstva, se lahko komu zdi, če se vrnemo k začetnemu razmišljanju, v marsičem omejen. In še v njem se dogodki, ki smo jih nanizali, zlahka izgubijo sredi vsakdanjih skrbi. A če takole dopuščamo možnost navidezne majhnosti in zunanje, hipne neučinkovitosti, moramo pri istih naših stvareh poudariti tudi notranjo moč, univerzalnost in zaobjemanje vsega, kar je za rast človeštva in človečnosti konstitutivno. In potem z zadoščenjem opazimo, da se naš dvomesečni niz »velikih reči« lepo pokrije tudi z največjimi dimenzijami. Predvsem pa ne smemo izgubiti upanja, da delujejo – čeravno počasi in neopazno.
Figure 1. Zastrte konture Lenart Rihar [Stran 4]
