Kamen spotike

K

Šestdeseta obletnica smrti škofa dr. Gregorija Rožmana je za nas, katoličane in demokrate, priložnost, da nekoliko razmislimo o naši stvarnosti. Spomin je ena od temeljnih razsežnosti identitete posameznika in družbe. Oseben spomin sestavlja vse, kar sem v doživel, in se na tak ali drugačen način potem poveže s čustvovanjem in postane tako nekaka zaloga energije, ki poganja dejanja posameznika v sedanjosti. Res je, da smo ljudje sposobni priklicati pretekle dogodke v sedanjost, vendar vsi vemo, da je spomin podvržen pozabljivosti. Težimo k temu, da se preteklosti spominjamo na najboljši način. Celo najbolj mučna obdobja življenja so v spominu shranjena tako, da jih romantiziramo oz. se spominjamo predvsem lepih stvari. Preteklost odenemo v nekakšen anestetik, da neha boleti. To pa očitno naredimo prav z mehanizmom pozabljanja in spreminjanja bolečine v mitologijo. Če nismo prav pazljivi, postanemo pri tem tako spretni, da samega sebe varamo, in končno postane spomin nekaj lažnivega, neresničnega. Ko gre za družbeno spominjanje, pa se ta osebni proces ne sme zgoditi.

Družbenemu spominjanju pravimo zgodovina, ki potem napaja narodni značaj na še ne povsem dobro raziskan način, vendar vemo o tem procesu toliko, da znamo z zgodovino manipulirati. Mislim, da je poleg statistike zgodovina tista veda, ki je sistematično podvržena laži, potvarjanju in ideološki preobrazbi, ker tako prva kakor druga služita istemu namenu: ohranjanju sedanjih družbeno-političnih razmer. Tu ni izjem. Tako v Ameriki kakor v Argentini, v Avstraliji ali na Kitajskem, v Sloveniji ali v Nemčiji sta šolsko poučevanje zgodovine in javni – družbeni zgodovinski spomin podvržena istemu pritisku in enakim namenom. Uradna zgodovina, ki se poučuje predvsem v šolah, služi reakciji, da ostaja na oblasti, in revolucionarnim silam, da pridejo tja, ko pa revolucionarji prevzamejo oblast, postanejo najhujši reakcionarji, saj jim je vsaka sprememba grožnja, ki načenja njihovo absolutno oblast, zato so vedno in povsod proti »revizionizmu« zgodovine, ki pa je gonilna sila zgodovinopisja. Nikoli nič ni dokončno, če se najde kje še kaj, kar nam pomaga bolje razumeti dogodke preteklosti. Torej vedno iščemo nove dokaze, dokumente ali pričevalce, da bi lahko pregledali (revidirali) uradno zgodovino in jo na novo napisali. Misel sem namenoma izrazil v levičarskem izrazoslovju, da bralec lahko začuti ves njen paradoks. Če je stavek resničen in je proces povsod enak, potem se vprašamo, kje je razlika. Očitno je razlika v tem, da v demokratičnih družbah proces revizionizma ni enostranski, temveč je dinamičen in prinaša spoznanja, ki jih vsi sprejmejo za svoja in jih več ne problematizirajo. Lahko bi rekli, da zgodovina v teh državah doseže spoznanje resnice, ki prenese vsako kritiko in pozna mehanizme, da se nova spoznanja, tudi takšna, ki morebiti zahtevajo prevrednotenje vsega, vključijo v narodni spomin. Tako družba ostane na področju iskrenega iskanja resnice in zato so odnosi med politični subjekti na povsem drugačni ravni kakor tam, kjer je izhodišče za učenje zgodovine napačno, lažnivo, pristransko ali mitološko, kakor je to npr. pri nas.

Četrt stoletja po spremembi režima, nastopu svobode, vrnitvi demokracije, rehabilitaciji komunističnih žrtev, vračanju ukradenega premoženja se v zgodovini, ki jo učijo v šolah, ni še nič spremenilo. Tam so partizani še vedno heroji, ki so se borili za svobodo, in to čeprav je dovolj dokazov, da ni bilo tako. Še huje pa je, da si uradni mitologi izmišljajo nove in nove zgodbe in jih vsiljujejo narodnemu spominjanju, naj si bo to skozi patetične borčevske proslave, ki imajo vse, a jim manjka resnice. Ali pa z novi filmi, s katerimi hočejo prebiti obroč resnice, ki so ga v teh desetletjih zgradili zgodovinarji. Žal pa slednjih ne najdemo na fakultetah, kjer zgodovino uči mladi profesorski rod. Nadzor nad spominom hoče partija ohraniti. Da, partija! Kajti motili smo se, če smo mislili, da je KPS izginila. KPS živi v metastranki, ki je sedaj in je bila skoraj ves čas na oblasti. Po četrt stoletja skrivanja so zdaj prepričani, da je spet čas, da odvržejo maske. Udba ali SDV oz. SOVA pri belem dnevu krši zakone in preganja državljane. Levičarji se radikalizirajo in ne stremijo več za socializmom, temveč za pravim realsocializmom, in se požvižgajo na odločbe Ustavnega sodišča, kamor pa imenujejo in volijo čedalje bolj problematičen kader, ki postaja sramota te ustanove, če pomislim tu samo na dokazano lažnivost sodnika. A podobno se dogaja v DZ, kjer mlada poslanka dokazano laže in krivo obtoži soposlanca, pa ne dobi niti ukora, kaj šele da bi odstopila.

Obletnica Rožmanove smrti z vso silo prebudi v Slovencu vse reflekse in predsodke, ki so mu bili položeni v zibelko. Slovenec ve, da mora tega človeka sovražiti, ne ve pa, zakaj. Slovenec ve, da je Rožman podpiral vaške straže, domobrance, ne ve pa, da je reševal komuniste, Jude in internirance, ker so bili Slovenci, ker so bili pomoči potrebni. Pridigal je proti komunizmu, a tudi partizanom priskrbel duhovno oskrbo. Bil je pastir svoji čredi, a Slovenec misli, da je bil skoraj kot Ante Pavelić v NDH-ju samodržec s svojo vojsko, tajno policijo in neomejeno močjo. Pripisujejo mu krivdo za vse zločine, ki so se zgodili na Slovenskem v času okupacije med drugo svetovno vojno. On je vsega kriv, on kot poosebljena Katoliška Cerkev, ki je za Slovenca tako ali tako hudičeva stvar, ki bi morala že davno izginiti, ker pa ne, je zanj kriva že zato, ker je tukaj, ker moti našo pot nazaj v socializem in enoumje, ker se je uprla nasilju partizanov, ker je prostor svobode in kreposti … Slovenec še bolj kot Rožmana sovraži Cerkev, na katero je dovoljeno pljuvati, saj to v javnosti ni žalitev, temveč zaželeno in pogumno dejanje. Diskriminacija in izkoriščanje katoličanov pa sta postali narodni šport vsakega, ki ima možnost, da jih zatira, pa naj si bo npr. protestant, ki ima slučajno moč, da odtegne nekaj denarja mediju, ki je objavil nekaj kritičnega o tej veroizpovedi, pa on meni, da tako dejanje spada v njegovo čisto osebno in skrito križarsko vojno zoper Cerkev. Takih primerov ni malo, a jih redki poznamo, saj mediji o njih molčijo, večina pa ne bo verjela, če jim povemo. Poznamo, vemo, da se dogaja, a si nikoli ne zapišemo primerov, še manj jih prijavimo pristojnemu uradu, varuhu ali objavimo, ker vemo, da ne bomo ničesar dosegli; zato niti ne poskusimo. Zakaj se o tem ne govori tako, kakor se govori o vsakem še tako majhnem izgredu zoper privilegirane manjšine? Odgovor je na dlani, ker je katoličana in njegovo Cerkev dovoljeno preganjati, kakor je dovoljeno loviti kunce. Dovoljeno na dejanski ravni, prepovedano pa na deklarativni. Vsi poznamo te razlike. Ko so mnogi zaposleni s takim »sproščanjem svojih frustracij«, v družbi vladata čuden mir in prijateljstvo, podobno tistemu prijateljstvu, ki sta ga sklenila Herod in Poncij Pilat, ko sta se zedinila v tem, da je treba Kristusa križati.

Neznanje Slovenca o lastni preteklosti je tako veliko, da ga prekaša le nerazumevanje, ki ga ima do svoje sedanjosti. Ljudje so proti korupciji, proti tajkunom, proti krivicam, ki jih je polna naša dežela, obenem pa ne povežejo svojega glasu na volitvah s temi dejstvi in tako že četrt stoletja popolnoma svobodno narobe volijo. Za tako neumnost pa ni opravičila! Tako kot pri Rožmanu, ko vedo le, da je dobro in prav, da ga sovražijo, ljudje danes vedo, da morajo biti proti naštetim pojavom (in seveda še proti mnogim drugim), obenem pa jih je še bolj strah zmage demokratičnih sil, med katerimi je prva SDS s svojim prvakom Janšo. Po toliko letih sodno-medijskega preganjanja ljudje vedo le to, da jih mora biti strah tega leviatana, zato strumno volijo levico, čeprav niso niti malo levičarski. Strumno kritizirajo mafijo, pa volijo prototip pokvarjene oblasti, ki ga uteleša ljubljanski šerif. Govorijo proti tajkunom, svoj glas pa oddajajo naslednicam KPS, ki sodeluje praktično pri vseh vladah in vedno ohranja zanjo bistvene resorje, tj. prosveto in socialo, nikoli pa ni za nič kriva in vedno znova obljublja raj na zemlji, če le še malo počakamo in potrpimo, da si oni med tem nagrabijo dovolj, da že sedaj lepo po kapitalistično dobro živijo. Zdaj nam obljubljajo prihodnji rdeči raj v modnem zelenem ovitku. A spet moramo malce počakati in potrpeti. Oni pa medtem dvigajo davke in si izmišljajo nove.

Ljudje sicer vedo, da ne moreš deliti več, kakor ustvariš, pa še vedno stavijo na to, da bodo dobili zdaj ta zdaj oni bombonček v obliki tega ali onega monopolnega predpisa. Tako imamo menjavo gum, s čimer preživljamo vulkanizerje, obveznega dimnikarja, s čimer so te službe drage in zanič, obvezno enoumno in ateistično šolstvo, ki uvaja teorijo spola, a ne nauči otroka razmišljanja in razumevanja stvarnosti, in je zato de facto zanič. Ljudje se ne obnašajo logično, ker so v marsičem izklopili razum, ker ne razumejo, kaj se dogaja, to pa zato, ker se v družbenem spominjamo na podoben način kakor osebno. Zgodovino smo spremenili v čustveno mitologijo, v kateri manjka vse, kar ne ustreza sodobnim vladarjem. Za zgodovino je to smrtni greh. Za narod in družbo pa mrtvilo, rakasta rana, ki od znotraj razžira narodno telo, državo in medčloveške odnose, pa se niti ne zavedamo, zakaj.

Bitka za zgodovinski spomin, resničen in trden, ki nam bo povedal, od kod prihajamo in kdo smo, ter nam tako pokazal smer naše rasti, je osrednja bitka v družbi. Če bi se spominjali svojih evropskih korenin, če bi vedeli za svoje krščanstvo, za svoje katolištvo, za svojo podjetnost in solidarnost brez socializma, bi bili bolj odporni proti izmišljotinam teorije spola in agende »enakosti«, ki jo celotna zahodna Evropa vsiljuje EU. Če bi poznali resnična dejanja, razloge in gibala, ki so poganjale tako partizane kakor vaške straže, komuniste kakor domobrance, demokratični kakor totalitarni tabor, ko bi vedeli kdo, kje in zakaj je storil to ali ono, potem bi danes razumeli, zakaj se mnogi zbirajo ob prireditvah, ki nimajo nobenega smisla in pomena, temveč so le patetičen poskus, da bi utišali svojo osebno vest, in nesmiseln poskus, da bi ohranili brezmadežno zgodovinsko samopodobo, ki pa ne vzdrži presoje, ki temelji na dejstvih in resnici, saj je polna požigov, ropov in umorov. Če bi poznali preteklost, ne bi dovolili, da bi internacionalisti govorili o narodu in ga zastopali, saj ga uničujejo od znotraj tukaj in zdaj z zaničevanjem slovenščine, naše identitete in naših navad. Če bi ljudje poznali, kdo so, od kod prihajajo in kako spadamo skupaj, bi vsekakor volili drugače. Ključ do razumevanja naporov, ki ga levičarji vlagajo v ohranjanje mitoloških prvin naše družbe, je prav v ohranjanju privilegijev, ki so si jih v toliko desetletjih totalitarizma prigrabili. Privilegijev, ki so čisto konkretni, kakor je stanovanje, v katerem bivajo in so ga nekomu ukradli, pa ne plačujejo prave najemnine, ampak so »socialni problem« kljub borčevskim penzijam; ali pa zveze in poznanstva, ki jim omogočajo, da nikoli ne čakajo v čakalni vrsti za zdravnika; ali pa poznajo ljudi, ki njihovim vnukom priskrbijo visoke državne štipendije za študij v tujini ali pa dobijo dobro plačane službe v paradržavnem sektorju nevladnih organizacij. Zato in samo zato vzdržujejo svojo partizansko mitologijo. Frustracije, ki se ob tem nabirajo v njihovi podzavesti, pa sproščajo v obliki nasilja in v preganjanju drugače mislečih, posebno katoličanov, ki so jim že od začetka trn v peti.

V tej konstelaciji je škof Rožman kamen spotike. Obsodili so ga na montiranem procesu, pa je bil oproščen vseh obtožb. Revolucionarni proces se je izkazal za laž celo v Sloveniji, ki svojega pravosodnega sistema ni očistila boljševiške mentalitete in zato nima nobene časti in ugleda pri državljanih. Bolj ko zgodovinarji brskajo in spoznavajo tega človeka, večji postaja. Ostajajo le še dobro ukoreninjeni predsodki, ki jih žal ponavljamo tudi katoličani. Kakor da ne bi niti mnogi zgodovinarji, nekateri celo v cerkvenih službah, bili sposobni odvreči prisilnega jopiča, ki so ga Slovencem nataknili komunisti. Prisilni jopič v glavah in v srcih, ker čeprav verni, taki zgodovinarji ne zmorejo dobro govoriti o katoliški sceni med vojnama niti o škofu Rožmanu ne zmorejo besede simpatije. V tisti čas vnašajo sodobne predsodke, dobro zapakirane v levičarske ovitke, ki se jih niti ne zavedajo ali pa niso še osvojili osnov katoliškega mišljenja. In tako pomagajo hegemonu ohranjati oblast. Hegemon pa je dedič KPS in vsa levičarska scena.

Rožman postaja čedalje večji, kar je svojevrsten in zanimiv fenomen. Kdo je še nekaj let nazaj vedel o Judih, ki jih je rešil? Toliko jih je, da bi si zaslužil naziv Pravični in dobro bi bilo, da bi se našel kdo, ki sme to predlagati in ki zna predlog dobro utemeljiti; najbolje bi bilo, da se prvi podpiše tisti, ki je zgodovinar in te stvari študira in jih je odkril. Samo pomislite, kakšna klofuta bi to bila revolucionarni mitologiji. Že zaradi tega bi morala Cerkev v Jeruzalemu vložiti zahtevo, da posadijo drevo za Rožmana Pravičnega.

Njegova pastoralna dejavnost (to je čisto cerkvena dejavnost) je bila izvrstna, saj je rodila desettisoče mučencev, in žalostno je, da si vodstvo ljubljanske nadškofije ne prizadeva, da bi domobranci bili razglašeni za to, kar so in za kar jih verniki imamo, za naše mučence. Saj so umrli zaradi vere, resnice, in to potem, ko so se umaknili in so bili neoboroženi vrnjeni sovražniku, slovenskim partizanom, ki so jih potem sistematično mučili in pomorili zaradi njihove vere in prepričanja, zavezanega resnici. Če tega zločina ne razumemo v ontološkem smislu, potem zapravljamo ves kapital, ki ga imamo pred Bogom, saj mučenci tik pod oltarjem nenehno molijo za pravico, natančneje za »maščevanje«. Božje »maščevanje« pa je v spreobrnjenju grešnika, saj iz nas, sovražnikov, dela Bog svoje otroke. Rožman je vzgojil Cerkvi množico mož in fantov, ki so iz Katoliške akcije rasli za svetost. Požeti so bili po vojni kot zrel sad. Pšenično zrno, ki je umrlo in rodi obilen sad, ampak le če se mi, katoličani, danes tega zavedamo in nanje sklicujemo kot mogočne priprošnjike pri prenovi našega naroda. In prav tega si zaradi meni nerazumljivih razlogov – zaradi strahu ali ozirov – ne upamo delati. Potem pa se čudimo, da se stvari nikamor ne premaknejo. Tudi katoličani trpimo za podobno boleznijo kakor družba, ki je v primežu stalne revolucionarnosti. Pozabljamo in nočemo svoje zgodovine razumevati v njeni celovitosti.

Mnogi so nad Rožmanom razočarani, ker po njihovem ni bil zadosti velik, odločen, pogumen in daljnoviden v svoji službi v najhujšem času naše zgodovine. Pa se vprašajmo, ali je bil v Sloveniji kdo, ki bi 1940 leta verjel, da bo Slovenija čez pet let v komunizmu? KPS je bila neznatna, sicer dobro organizirana in fanatična stranka, vendar znotraj predvidljivega ne bi nikoli prišla na oblast. Šele izdaja slovenskega naroda, ki so ga pahnili v bratomorno vojno, množica naivnežev, ki ni hotela slediti modri politiki nenasilnega odpora, izredne vojne in okupacijske razmere, ki so omogočile, da sta se vsa vaška nevoščljivost in v vsakem človeku skrita zver sprostili v vseh mogočih organiziranih in hotenih zločinih v imenu svobode in upora proti okupatorju. To je prineslo brezmejno gorje, krivice in tiranijo, katere posledice čutimo še danes. To je bil preobrat, v katerem smo Slovenci izgubili svoje voditelje, svoje najboljše može in žene, svojo elito, svojo katoliško hrbtenico, in jih zamenjali za falirane študente, morilce, nestrpneže, nasilneže vseh vrst. Na oblast so prišli komunisti. Slabšega si ni mogoče predstavljati.

Vsakdo, ki trdi, da je bilo mogoče 1940. leta misliti, da bo čez pet let Slovenija komunistična, in v tej luči presoja dogodke med vojno in v njih vidi začetek kasnejših dogodkov, se moti in dela tisto osnovno napako, ki jo uveljavljajo levičarji. Oni vedno znova s posledicami utemeljujejo vzroke oz. pravijo: »Imeli smo prav, ker smo zmagali.« Niti zasedba Jugoslavije s strani sil osi ni sprožila dogodkov, ki so nam prinesli največje zlo XX. stoletja. Ne pozabimo: KPS-KPJ je podpirala okupacijo lastne države, izdajali so oficirje, zbirali pa so orožje za revolucijo, kajti revolucija jim je bila edini cilj, ki so ji podrejali vse. Tudi žrtve, ki so po njihovo morale biti – seveda ne komunistične, ampak narodove, v njegovih najboljših možeh, so hladnokrvno preračunali in jih povzročili. Šele napad na Sovjetsko zvezo je sprožil pri nas usodne dogodke, o katerih nekateri ne nehajo pripovedovati mitov in bajk. A razumeti moramo, da gre tukaj za nekaj popolnoma novega, nekaj, kar nima korenin v nobenem predvojnem dogajanju, temveč korenini v smislu in značaju KPS. Oni so s krvjo zarisali ločilno črto v slovenski narod in ga pobijali, kolikor jim je bilo mogoče, dokler se ni ta narod uprl, najprej z vaškimi stražami, kasneje z domobranci. Politiki demokratičnega tabora niso izzvali ne prvega ne drugega, temveč so jih ljudje, ki so jih partizani mučili, morili in jim kradli premoženje, postavili praktično pred izvršena dejstva. Zato so bili tako prvi kakor drugi edino pravo ljudsko gibanje v Sloveniji med vojno. Ne partizani, ki so jih sistematično priklicali v življenje partijci – saj se tudi imenujejo »partijski vojaki« – temveč so domobranci edini, ki resnično zastopajo ljudstvo. In to ljudstvo še danes sovražijo levičarji.

Prav tako kakor nekoč se danes nasledniki partijskih tolp upirajo ljudstvu, ko se to mobilizira v raznih »vardah« ali pred nekaj leti v »vaških stražah« proti ciganski družini, ki je terorizirala cele vasi v Suhi krajini. Ne prvih ne drugih ne marajo. Prve in druge njihovi mediji preganjajo in zaničujejo. Prve in druge hočejo po hitrem postopku prepovedati in onemogočiti. A prav tako kakor nekoč tudi danes prav država, ki bi morala skrbeti za red in mir in varnost državljanov, tega noče storiti, zato si ljudje iščejo te dobrine sami. In če država danes ne bo poskrbela, da se neovirani ilegalni prehodi čez mejo ne končajo, bodo ljudje vzeli skrb v svoje roke, ker ni mogoče živeti z občutkom ogroženosti, pa naj bo resničen ali izmišljen. Tokrat gre za resničen občutek ogroženosti, saj so naši gozdovi že polni smeti, ki jih migranti puščajo na svoji poti (na vsaki postojanki tako ali tako dobijo vse na novo), veliko je opustošenih vikendov, na katere so lastniki zelo ponosni, pojavljajo se že prvi zločini, o katerih morajo poročati celo levičarski mediji. Morda pa bo ta občutek ogroženosti končno prebudil osnovni nagon volivca, da bo končno spremenil svojo izbiro in glasoval za demokratični – pomladni tabor? V ozadju levičarskih manipulacij je točno ta strah.

Svoj čas je Rožman šel maševat svojim fantom, svojim ne, ker bi bili domobranci, temveč ker so bili to najboljši sinovi Cerkve, člani Katoliške akcije, ki jih je z vsem srcem ljubil. Očitajo mu, da je bil prisoten pri prisegi, ki jo je okupator izsilil od naših fantov. Komur logika še dela, v vsem tem ne vidi nič spornega. Kdor pa je podlegel komunistični propagandi in v moči tega vpliva opravičuje mnoge partizanske zločine, zgraža se pa nad tem »velikim zločinom« demokratičnega tabora, ki se je branil pred zločini tolpe rdeče zveze. V vihri vojnih časov, ko se ni bilo mogoče zanašati na izkušnje in modrost iz preteklosti, ko je bilo vse novo, negotovo in predvsem začasno, je težko narediti, kar je prav. Še teže pa se je zadovoljiti s sodbo nekoga, ki je okužen z nasprotnikovo propagando. In tak je povprečen Slovenec. Okužen je z indoktrinacijo, ki še traja. Perejo nam možgane na vsakem borčevskem shodu, perejo nam možgane z neštetimi objavami in oddajami, perejo nam možgane v šoli in na kulturnih dogodkih. Mantra pa je »grdi, grdi, tisti, ki so se nam uprli«. Dajte, sovražite jih.

Ne smemo pristajati na to. Potruditi se moramo, da bi tisti čas razumeli. Če pa ga hočemo razumeti, ga moramo poznati v vsej resničnosti. Edini pogoj pa je, da se odpovemo komunistični nadvladi in njihovi interpretaciji preteklosti.

Upor proti komunističnim partizanom je bil tedaj nujno in potrebno, častno in nadvse koristno dejanje. Uporniki so izgubili. O tem ni dvoma. Pobili so jih. Tudi to vemo. A da so imeli prav, danes ni dvoma. Podobno kakor je upor proti teoriji spola in agendi LGBT danes nujno in potrebno, častno in nadvse koristno dejanje. Boj še traja in celo tisti, ki so okupirali državo in skupni denar, s katerim financirajo okupacijo, niso čisto prepričani, da bodo uspeli, ko stremijo za nadvlado v imenu strpnosti, različnosti in kar je še takega. Zato so čedalje bolj nestrpni, bolj nasilni, bolj krvoločni in bolj odkriti v svojem početju. Zloraba pravosodja v zastraševalne in kaznovalne namene tam, kjer ni krivde, celo tožnika ni, saj pustijo državnim tožilcem, da opravijo umazano delo (država postane na tak način spet ideološka tvorba, podobna vsakemu komunističnemu totalitarizmu!), je tudi očitna. In tako kakor boj med revolucijo ni bil odločen v Sloveniji, temveč ker so se zavezniki ustavili na naši severni in zahodni meji, tako tudi naš boj danes ne bo odločen v Sloveniji, ampak se bije na svetovnih frontah. Tokrat moramo imeti to dobro v mislih. Boj med dobrim in zlim, med Cerkvijo in satanom ni le duhoven, ampak postaja tudi čisto telesni.

Rožman postaja čedalje večji kamen spotike. Njegova veličina bo še naraščala, ker se je težko izogniti pastirju, ki je za svojo čredo skrbel in svoje življenje rešil pred gotovo smrtjo z odhodom. Nihče namreč ni dolžan ostati na mestu, da ga umorijo. Celo v Svetem pismu je zapisano, da je treba pobegniti zdaj v eno, kasneje v drugo vas. Nekateri so poklicani v mučeništvo, vsi pa smo dolžni poskrbeti za svoje življenje. In to je bil do smrti Rožmanov križ. Nerazumevanje, ki ga mnogi katoličani danes kažejo do njegovega odhoda, celo z zmotnim stavkom: »Moral bi ostati pri svoji čredi,« kakor da pastir ni bil s svojo čredo, s tisto, ki je v revoluciji izgubila vse, ker je v boj za resnico in pravico, za vero in dom vložila vse. Ostal je torej pri svoji čredi, pri tistih, ki so z revolucijo postali najbolj revni. Bil je pastir tistim, ki so kakor on izgubili vse: dobro ime, položaj v družbi, svoje premoženje, svoje očete, može, brate in sinove in domovino. Zato, ker je ostal pri najbolj zapostavljenih in zaničevanih, bo škof Rožman vedno dobro zapisan pri beguncih in njihovih potomcih. Zato ga ne bomo nehali zagovarjati in opisovati kot škofa, ki je bil pastir in tudi prerok, ki je bil pričevalec za vero, resnico in svobodo. Kamen spotike sicer ostaja za Slovenca in katoličana, ki niti ne ve, kako podlega komunistično-levičarski mentaliteti, a ta kamen spotike je obenem trden temeljni kamen za obnovo vere in Cerkve v Sloveniji.

[Stran 14]

Avtor Andrej M. Poznič