Verjetno marsikateri član Nove Slovenske zaveze ali bralec Zaveze ne ve, da je Nova Slovenska zaveza članica Platforme evropskega spomina in vesti. Gre za neprofitno mednarodno nevladno organizacijo, ki združuje 62 organizacij iz enaindvajsetih evropskih držav in Severne Amerike, ustanovljena pa je bila oktobra 2011 v Pragi na temelju Resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu. To je tista resolucija, za katero so v Evropskem parlamentu ob njenem sprejemanju leta 2009 glasovali vsi slovenski evropski poslanci, tudi tisti z levega političnega horizonta, slovenski parlament pa vse do danes kljub večkratnim poskusom ni zmogel več kot le seznanitev.
Med poslanstvi, ki jih platforma zasleduje, je tudi krepitev zavedanja ljudi o evropski zgodovini, o zločinih, ki so jih v 20. stoletju storili totalitarni režimi, o skupnih evropskih vrednotah, zavedanju človekovega dostojanstva in človekovih pravic. Platforma, čeprav ozavešča o grozotah vseh totalitarnih režimov, ki so v zadnjih stotih letih tako krvavo zarezali v stvarnost ljudi, narodov in držav, še posebno skrb namenjena totalitarizmu, ki se na eni strani ‘odlikuje’ po najbolj dovršenih metodah preganjanja in uničevanja človekovega dostojanstva in kršitev človekovih pravic, po drugi strani pa, ker je imel srečo, da je država, ki ga je »izvozila«, vojno končala kot zaveznica, še vedno ni doživel globalne obsodbe oziroma svojega nürnberškega procesa. Kaj slaba tolažba za nas je, da se platforma na evropski ravni srečuje s podobnimi preprekami kot mi tu, v Sloveniji. Tako so vedno znova spregledani na različnih mednarodnih razpisih, kadar prijavljajo projekte, povezane s proučevanjem rdečega totalitarizma. Marsikomu – tudi na zahodni strani Berlinskega zidu – namreč ne diši postavljanje komunističnega terorja ob bok nacionalsocializmu, saj bi tako priznanje zahtevalo ponovno vrednotenje odločitve zahodnih zaveznikov o zavezništvu s komunistično Sovjetsko zvezo ter med drugim tehtanje njihove odgovornosti za usodo po vojni zajetih in vrnjenih vojakov. Glede na vse to bi lahko upravičeno ugotovili, da je platforma za Novo Slovensko zavezo več kot primerna zaveznica, glede na njeno poslanstvo in izkušnje, ki jih ima v slovenskem prostoru.
Člani platforme se vsako leto srečajo na letnem zasedanju, namenjenemu pregledu dela in načrtom za prihodnost. Na povabilo albanskih kolegov je bilo letos srečanje v Tirani. Gostitelji, ki so se res potrudili, so udeležencem želeli pokazati tisti del albanske polpretekle zgodovine, ki je po drugi svetovni vojni tako močno zaznamoval življenje njih in njihovih rojakov. Ob njihovem pripovedovanju sem mimogrede pomislila, kako se totalitarizmi res povsod uveljavljajo in manifestirajo na zelo podoben način; kako delujejo po res zelo podobnih ali enakih principih. Zgodba Albanije je tako po svoje zelo podobna slovenski izkušnji. Ko so novembra 1944 partizanske enote pod okriljem komunistične partije zasedle Skader, mesto, dve uri vožnje oddaljeno od Tirane, partizanov ni zanimal okupator, temveč so se z vso vnemo lotili iskanja svojih ideoloških nasprotnikov. Skader je namreč veljal za središče upora proti komunizmu. V naslednjih mesecih so ‘osvoboditelji’ umorili ali zaprli ogromno ljudi; točno število ostaja neznanka še danes. V muzeju v Skadru, ki nosi pomenljivo ime Mesto pričevanja in spominjanja, s sten v obiskovalce zre krepko prek tisoč fotografij tistih, ki so bili takrat umorjeni. Toda ena stena ostaja skoraj prazna. Namenjena je tistim, za katerimi je v tistih najbolj krutih mesecih vojne izginila vsaka sled. V opomin vsakomur, ki vstopi v ta posvečeni prostor, pa visita še dva kartončka, podobna tistim fotografijam, na vsakem od njiju pa je zapisana le ena beseda: »Jaz« in »Ti«.
Čeprav se zavedam, da bo tokratni uvodnik izpadel bolj potopisno, naj mi bo oproščeno, ker se bom vendarle še nekaj trenutkov oziroma vrstic pomudila v tem muzeju. Muzej, ki je nastajal ob podpori mesta Skader ter v sodelovanju s prej omenjeno platformo, je razdeljen na dva dela. V prvem ne boste našli nobenih razstavnih eksponatov, pa je kljub temu nadvse zgovoren, predvsem pa poučen. Na stenah visijo ‘le’ plakati; za (skoraj) vsako nekdanjo socialistično državo po dva. Prvi plakat prinaša številke preganjanih, zaprtih in umorjenih pod nacionalsocializmom ter pomembna imena tistih, ki so ta sistem utrjevali, drugi plakat pa številke preganjanih, zaprtih in umorjenih v času, ko je bila država v primežu komunizma. Skoraj vedno so številke višje na drugem. Plakati pa prinašajo še en zanimiv in zgovoren podatek. Na njih je namreč mogoče prebrati, koliko ljudi je bilo zaradi zločinov, storjenih pod posameznim totalitarizmom, obtoženih, obsojenih ali poslanih v zapor. Le na enem samem plakatu je pri vseh teh kategorijah zapisana ničla. Če ste pomislili na našo državo, se žal niste zmotili. Slovenija je edina država, vsaj tako sporočajo ti plakati v muzeju v Skadru, ki po padcu komunističnega režima ni nikogar poklicala na odgovornost zaradi zločinov, narejenih v imenu rdeče revolucije. Nikogar.
Drugi del muzeja nas popelje mimo nekdanjih celic, v katere so zapirali tiste, ki niso hoteli razumeti, da komunistična oblast zanje pomeni uresničitev njihovih najglobljih sanj. Toda še preden vstopite v ta del muzeja, vas napis nad vrati povabi k spoštljivemu molku, namenjenemu tem, ki so tu trpeli ali dotrpeli. V eni izmed celic spoznamo zgodbo Marie Tuci, mlade učiteljice, ki je bila preganjana zaradi katoliške vere. Leta 1949 je bila, stara komaj 21 let, zaprta, ker je učila v katoliški šoli. V zaporu je bila zaradi vere deležna najhujšega poniževanja in mučenja. Med drugim so jo zavezali v vrečo skupaj z divjo mačko, ki so jo pred tem še dodobra pretepli in razdražili. Zaradi vseh poškodb, ki jih je dobila v zaporu, je bila odpeljana v bolnišnico, vendar tako izmaličena, da je niti domači niso prepoznali. V bolnišnici je leta 1950 umrla, njene zadnje besede so bile: »Zahvaljujem se Gospodu, ker mi je dal moč, da umiram svobodna.« Leta 2016 je njo in še 37 drugih Albancev, ki so zaradi vere v času komunizma umrli, papež Frančišek razglasil za mučence. Slovenci uradno razglasitev naših dvanajst tisoč za mučence še čakamo, čeprav jim je bil ta status s strani slovenskega naroda že zdavnaj podeljen in priznan. Tako kot še čakamo, da bodo Teharje, Kidričevo, Kočevski Rog, Ferdreng ali Turjak postali tudi v očeh države spomeniki krivic, neznanskega trpljenja in preganjanja, ki ga je doživel slovenski narod v času vojne in desetletjih časa »po svobodi«, in opomniki.
Še en pomnik vsemu prestanemu trpljenju stoji v Skadru, ki ima nekaj več kot dvesto tisoč prebivalcev. Dolgo je trajalo, da so ga postavili. Čeprav je bila vsaka družina na tak ali drugačen način preizkušena v tistih groznih časih komunistične diktature, je šele sedanja županja prisluhnila pobudi, da bi postavili spomenik v spomin in opomin. Letos maja so ga postavili v centru mesta, v krasno urejenem parku, kjer se ljudje radi sprehajajo. Na eni strani parka stoji šola, na drugi strani hiša, kamor je komunistična oblast zapirala upornike. »Kot otrok sem hodil v to šolo ter vsak dan gledal hišo nasproti nje. Vedel sem, da je nekje za tistimi stenami tudi moj oče,« nam je povedal gospod, ki nas je vodil po mestu. Zagotovo je imel manj kot šestdeset let …
Ko nam je ta gospod začel pripovedovati o tem spomeniku, sem se takoj spomnila našega znamenja v spomin vsem žrtvam vojn, postavljenega na Kongresnem trgu. Dve prazni, hladni betonski plošči, brez vsake pietete in sporočilnosti. Brezosebno. Na drugi strani pa sem zrla v spomenik, ki so ga postavili v tistem koncu sveta, na katerega tako radi gledamo zviška. Ta je poln simbolike in hvaležnosti. V spodnjem delu spomenika sta dva človeka, postavljena za rešetke. Obsojenca. Moški in ženska. Sistem pač ni zbiral po spolu. Nad njima stojijo trije možje. Vsak izmed njih predstavlja skupino ljudi, mož in žena, ki so predstavljali steber upora proti rdeči ideologiji. Prvi uteleša vse intelektualce, ki so z besedo neustrašno razkrivali vso praznino in bedo komunizma. Drugi je podoba klerika, duhovnika ali imama. Tako eni kot drugi so tvegali vse, tudi svoja življenja, da bi ljudje ohranili vero in s tem svobodo duha. Toda katoliški duhovniki so bili za oblasti še bolj moteči, saj so jih še dosledneje in siloviteje preganjali kot muslimane. Tretji mož stoji v počastitev vseh pokončnih gorjanov, ki se niso hoteli izneveriti svojim prednikom niti svoji zemlji. Bogata simbolika, ki lahko nagovarja tudi vsakogar izmed nas. Koga bi mi lahko in morali postaviti na zgornji del znamenja?
Toda ob tem snovalci tega znamenja niso pozabili še na eno, čeprav manj vidno skupino ljudi, ki je morda nosila še najtežje breme komunističnega ujetništva. Ob spomeniku na klopci sedi sključen človek in čaka. Čaka novic o svojih najbližjih, ki so izginili v noči; o svojih najdražjih, ki jih je oblast zaprla. Ne ve, kakšna bo njihova usoda, toda v svojem čakanju in upanju ne omaga, temveč vztraja. Njegova drža nakazuje tudi njegovo molitev, v kateri išče uteho in moč za vse, kar doživlja in kar ga čaka. Ob pogledu na to podobo sem pomislila na vse matere, otroke in starčke, ki so po vojni tudi pri nas čakali, da se sinovi, otroci in možje vrnejo. Ob tej sključeni podobni sem pomislila na vse, ki so čakali, da se bodo zaprti vrnili domov; na vse, ki so upali, da bo nekoč konec partijskega jetništva.
Tudi v naslednjih dneh so nam gostitelji poskušali prikazati podobo države, ki jo je njena oblast zmagoslavno razglasila za prvo ateistično trdnjavo na svetu. Celo muzej ateizma so odprli, v njem pa, kako ironično, na ogled postavili same nabožne predmete. Oblast jim je hotela pokazati, da je vera samo še v muzejih, nikjer drugje, toda učinek na obiskovalce ob ogledu tega muzeja je bil ravno nasproten. Nič čudnega, da je na koncu klavrno propadel. Tako kot je propadel režim, ki ga je postavljal.
O vsem videnem in slišanem sem premišljevala, ko sem se vračala domov. Občudovala sem Albance, ki toliko truda vlagajo v to, da se ne bi pozabilo hudo, ki so ga doživeli. Organizacija, ki nas je gostila, pripravlja različna predavanja in delavnice, s katerimi gostujejo po šolah. Kot so sami rekli: zavedajo se izjemnega pomena, ki ga ima šola na razvoj otroka, na njegov pogled na svet. Da je nujno, da tudi tam slišijo in spoznajo, kakšno zlo je vsak totalitarni sistem. Učence spodbujajo, da naj govorijo s svojimi starimi starši; naj jih prosijo, da jim povedo svojo osebno izkušnjo o tem, kaj so prestali.
Toda ob vsem doživetem mi je misel znova in znova uhajala še k eni drugi državi. K državi, ki je od Albanije oddaljena več kot dva tisoč kilometrov. K državi, ki nikoli ni občutila komunizma. K državi, ki je veljala za eno najnaprednejših, najbolj svobodnih in najbolj odprtih. Verjetno boste začudeni, če omenim Švedsko, toda razlog je čisto preprost. Le nekaj tednov prej sem v medijih zasledila novico, da hoče Švedska iz učnih programov izbrisati vso svojo zgodovino do 18. stoletja. Švedska agencija za izobraževanje je namreč predstavila predlog novega učnega programa, ki predvideva ukinitev antike in srednjega veka, namesto njiju pa naj bi se več časa namenilo postmodernizmu, “demokratičnim vrednotam” ter vlogi spolov. Novico je bilo mogoče prebrati tudi na spletni strani RTV Slovenija. Kakšna norost in kratkovidnost! Kot da že stoletja ne bi ponavljali mantre, da je historia, magistra vitae, da jo je zato treba poznati in se iz nje učiti, da ne bi ponavljali preteklih napak. V tem duhu sem razumela in dojela vsa prizadevanja albanskih gostiteljev za odkrivanje, razkrivanje in spominjanje tega, kar so doživeli. Da ne bo pomote: tudi oni se večkrat srečujejo z oblastniškimi poleni, vendar ne povsod niti ne na tako izključujoč način. Odpoved poznavanju lastne zgodovine namreč kaj hitro pripelje do ponavljanja njenih najhujših in najbolj krutih epizod. Ali, kar je še huje, do konca skupnosti, naroda, države, ki se je svoji zgodovinski izkušnji odpovedala. Kako bodo prihajajoče generacije Švedov vedele, kdo so, od kod prihajajo in kam hočejo priti, če jim lastna oblast jemlje zgodovinski spomin. Tako kot posameznik teži k temu, da pozna svojo osebno zgodovino, zgodovino svoje družine in zgodovino svojega rodu, tako so ljudstva in narodi ohranjali svoje spomine. Najprej prek najpreprostejših podob, zarisanih na stene jam, nato prek zgodb in pesnitev, ki so si jih pripovedovali iz roda v rod. Ko je prišla knjiga, so svojo zgodovino zapisali. Vse, da bi potomci vedeli, kaj se jim je zgodilo. Seveda je neizbežno, da se v te zapise vrine pretiravanje, saj so jih včasih pisali kot zmagovalci, drugič morda kot poraženci. Da so kot zmagovalci napihovali svojo zmage in uspehe, kot poraženci pa pogosto iskali krivdo v drugem. Toda vseeno se zgodovini niso odpovedali, zavedajoč se njenega bistvenega poslanstva. K sreči tudi na Švedskem še ni nič dokončnega, saj so mnogi ostro nastopili proti takemu predlogu v upanju, da bo razum zmagal nad ideologijo, ki postopno prežema zahodni svet. Toda čuječnost tudi pri nas ne bo odveč, saj smo bili enkrat že deležni nasilnega čiščenja narodnega spomina in zgodovine. Škoda je bila in je še vedno velika. Zato upam in si želim, da bodo tudi naša država in naša mesta sposobna postaviti muzeje in znamenja, ki bodo pričala tudi o temni strani naše zgodovine. Da bodo izbrali albanski model, ne švedskega. Da ne bodo nobenega poglavja naše zgodovine razglasili za zgodovino, ki je ne sme biti.
[Stran 18]