Angleška prevara in slovenski genocid

A

V 113. številki Zaveze smo razmišljali, kako so Angleži konec maja 1945 s prevaro izročili partizanom dvanajst tisoč domobrancev, tedaj že pripadnikov Slovenske narodne vojske, ki so se ob koncu druge svetovne vojne zatekli k njim po azil. Ob prihodu čez Dravo na mostu pri Borovljah – v glavnem je bilo to 12. maja 1945 – so domobranci položili orožje in Angleži so jih usmerili na Vetrinjsko polje. Manjša enota slovenskih partizanov je prišla v Celovec že 8. maja, le nekaj ur pred Angleži, in širila letake, da prihaja osvobodit deželo in v okviru nove Jugoslavije zagotovit demokracijo. Britanci so te letake takoj odstranili in objavili, da je Koroška pod njihovim nadzorom. Partizani so ostali na Koroškem kot angleški zavezniki in se posmehovali razoroženim domobrancem, vendar med njimi zaradi prisotnosti angleške vojske ni prišlo do sovražnosti. Proti koncu maja se je začelo govoriti, da bodo protikomunistično slovensko vojsko poslali v Palmanovo v Italiji. Domobranci so bili tega veseli, saj so upali na boljše razmere pa tudi, da se jim ne bo treba več srečevati s partizani. Njihova vera v to je bila še močnejša, ko so Angleži nekaj slovenskih beguncev, med katerimi je bila skupina Rovtarjev, ki so prišli v Celovec že prve dni maja, takoj prepeljali v Italijo. Nihče pa ni tedaj imel strahu, da bi ga vrnili v Titovino. Ko je Vinko Žakelj na nedeljo Sv. Trojice imel v Vetrinju novo mašo, ki so se je udeležili tudi njegovi bratje, sestra Anica, njen mož ter drugi rojaki, niso imeli nobenih zlih slutenj.

Na dan nove maše sta šli na pot tehnična četa in redarstvena policija, naslednji dan pa Gorenjski polk in v zraku je bilo čutiti zaskrbljenost. Šele v sredo, ko se je v Celovec vrnil zdravnik dr. Janež, ki je pobegnil s postaje v Pliberku, se je razvedelo za angleško prevaro. Transporti so potekali od vključno 27. maja do vključno 2. junija 1945, ko je bila večina domobrancev in civilistov že v Jugoslaviji.

Naj tukaj še povemo, da nameravamo za konec serije KAKO SE JE ZAČELO pripraviti še kratek povzetek zapisa Rešil nas je Božo Berlot iz 55. št. Zaveze, ki pove, kako je tedaj Berlot, poveljnik 16. čete Stiškega udarnega bataljona, sklical zbor svoje čete in se ponudil, da fante odpelje čez mejo v Italijo, kar se je naslednji dan res zgodilo. Okrog petdeset soborcev se mu je tako pridružilo in so se rešili. Kasneje je prek Bruneka in Bolzana odpeljal v Monigo še manjšo skupino, sam pa je kasneje bil ranjen v spopadu s knojevci in umrl v ljubljanski bolnišnici.

»Žena pobeglega in mladoletni otroci«

V prejšnjem poglavju sem povedal, da sem utrujen zaradi poti iz Ljubljane zvečer zaspal in se nisem poslovil od očeta, ki je z domobranci odhajal na Koroško. Kar precej znanih je tako odšlo iz vasi in bila je pusta ter prazna. Kmalu zjutraj je mimo hiše prišla skupina domobrancev, ki so kot zaščitnica prebili noč v gozdičku blizu nas, tedaj pa so tudi oni odhajali za svojimi. Mama nas je vzela s seboj v hlev, da bi se navadili poskrbeti za živino. Nato smo šli z njo na njivo, da bi videli, kako poganja krompir in kdaj bo primeren za okopavanje. Skoraj mračilo se je že, ko se je iz doline – od Zaklanca in Horjula zaslišalo ostro streljanje. Bilo nas je strah, zato smo šli v hišo, zaklenili vrata in niti luči nismo prižgali. Tudi meni je bilo skoraj žal, da sem se prejšnji dan tako na hitro odločil ostati doma. Počasi je prihajala noč, prva noč, ko očeta ni bilo doma. Hvala Bogu, tedaj nismo vedeli, da ga ne bo dolgih osemnajst let.

Drugi dan nas je prišel pogledat mamin stric Janez, ki je z ženo in deklo – otrok nista imela – živel na deset minut oddaljeni kmetiji. Slišal je, da je v Horjulu prišel domov Trčkov gospod, kaplan v Novem mestu. Njega bodo šli prosit, da pride v nedeljo maševat v Šentjošt, saj je domači župnik Jože Kunstelj odšel z domobranci na Koroško. Popoldne se je naenkrat pojavilo nekaj partizanov. Menda so prišli z Vrhnike. Njihov vodja je kričal nad mamo, kje da ima očeta. Sicer pa ga bodo poiskali tudi na Koroškem, če bo treba, kajti belček ne bo več župan, in namesto občine Šentjošt bo sedaj KLO Butajnova. Stali smo ob mami sredi kuhinje, kot bi jo hoteli ščititi. Ko se je naveličal kričati, je rekel, da se bodo kmalu spet oglasili, in so odšli. Po vozni poti pod hišo so ropotali vozovi, naloženi z raznim blagom, ki so ga pobrali v Kmetijski zadrugi v Šentjoštu. Iz gozda sta prišli 19-letna sestrična in nekaj mlajša sosedova dekla. Skrili sta se tja pred partizani, pa sta tam videli velikega modrasa.

Iz Horjula sta se vrnila sosed Janez in še en ključar. Kaplan Janko Oblak jima je obljubil, da pride v nedeljo, 27. maja, v Šentjošt. Začasno dovoljenje je dobil kar na KLO Horjul. Ker je bil praznik sv. Rešnjega telesa že mimo, je opravil tudi procesijo. S prijateljem Marjanom sva ministrirala kot vedno, če sem bil doma. Seveda nismo imeli pojma, vsaj midva ne, da ima stric Vinko prav tisto nedeljo na Koroškem novo mašo. Poznalo se je, da manjka precej ljudi; tudi pravih pevcev ni bilo, vendar so slovesno odmevali odgovori: Prosimo te, usliši nas, o Gospod; reši nas, o Gospod, in tako dalje. Ljudje iz sosednje Butajnove so povedali, da se fantje, ki so se šli javit v Logatec, še niso vrnili. Kako je bilo s tem? Več butajnovskih fantov je sicer bilo v začetku pri vaški straži, pri domobrancih pa ne in tudi na Koroško niso šli. Kmalu po prihodu partizanov so dobili vabila, naj se javijo ozni v Logatcu. Niso imeli posebnih skrbi: »Vsaka oblast pač zahteva kontrolo nad za vojaščino sposobnimi moškimi,« so si mislili. Najeli so voznika in godca s harmoniko in se s pesmijo ter muziko veselo odpeljali. Bili so prepričani, da bodo v nekaj urah opravili, pa nekaterih ni bilo nikoli več. Svojci in vaščani so potem večkrat na kakem »masovnem sestanku« spravili voditelja v zadrego, ko so spraševali, kje so fantje, zakaj se ne vrnejo.

Meni je bilo kar prav, ko me jeseni ni nihče priganjal nazaj v Ljubljano. Dela je bilo vedno dovolj, in ko so nas včasih po pouku obiskali pionirji ter nametali kamenja na komaj ozelenelo pšenico na odročni njivi, ga je bilo treba spet pospraviti. S tisto pšenico smo res imeli nenavadne opravke: menda se je že pisalo leto 1946, ko nas je nekega zimskega popoldneva obiskala »zaplembna komisija«, da bi pregledala premoženje »pobeglega« in določila ohišnico njegovi ženi in mladoletnim otrokom. Obenem je seveda popolnoma razlastila očeta, ki je z odhodom od doma menda dovolj očitno pokazal odnos »do domovine in nove družbe ter težko priborjene svobode«.

Takoj je bilo očitno, da nam komisija ne bo povedala nič prijetnega, da lahko pričakujemo le slabe novice. Predstavnica okrajnega sodišča iz Ljubljane je na mizo v kuhinji postavila pisalni stroj, razprostrli so zemljiške mape in začeli obravnavo. Krajevna javna tožilka je bila mnenja, da se tista njiva s pšenico lahko dodeli kakemu agrarnemu interesentu. Nekdo je pripomnil, da je treba upoštevati veliko število otrok in tudi to, da so žena in otroci sami obdelali njivo ter posejali pšenico. Tožilka ga je zavrnila, da ni strahu, da tisti, ki mu bo njiva dodeljena, ne bi vrnil semena. Ker se je menilo, da je gozd očetov, naj bi v celoti prešel v last SFRJ. Na pripombo, da domačija po požigu 1942 še ni obnovljena (požgali so jo partizani na enem od maščevalnih pohodov proti komaj ustanovljeni vaški straži), je bil odgovor, da je oče bil med ustanovitelji vaške straže in sodelavec okupatorja itd. Med izgovori, da gozd ostane zaplenjen, je bil tudi, da pravzaprav to ni gozd, ampak pašnik itd. Te zgodbe pa še ni konec. Ko smo si seveda že po očetovi vrnitvi in smrti – umrl je doma in je tudi pokopan v Šentjoštu – prizadevali za denacionalizacijo, nam je bilo pojasnjeno, da ni možna, ker nima državljanstva. Torej bil je rojen leta 1902 v Šentjoštu, prav tam poročen in sta imela z mamo sedem otrok, leta 1945 šel v Avstrijo in Argentino, toda po 18 letih se je vrnil in po nekaj letih doma umrl ter v Šentjoštu bil pokopan. Vsega tega ni bilo težko dokazati in krivično odvzeto državljanstvo mu je bilo končno vrnjeno kot tudi lastništvo kmetije urejeno, oče pa je prehitro umrl in njemu osebno ni bilo nikoli nič vrnjeno, krivica njemu osebno pa nikoli poravnana.

Hrepenenje po domu in družini

Šentjoški domobranci pod vodstvom stotnika Alojza Bastiča ter civilni begunci z županom Janezom Mačkom so torej okrog 14. junija 1945 prišli na Vetrinjsko polje. Njihova bivališča tam so bila zelo skromna, kajti zasilne strehe jim v slabem vremenu niso dajale primerne zaščite, bilo so bolj lačni kot siti, in ko je hribe okrog njih pobelil sneg, jih je zeblo. K sreči je v deželo prihajala pomlad in dnevi so postajali toplejši.

27. maja, na nedeljo Svete Trojice, je bila v Marijini cerkvi v Vetrinju nova maša Vinka Žaklja. Slika, posneta po novi maši zunaj na polju, dokazuje, da je župan Maček tedaj že bil v Vetrinju in se z Žakljevimi brati, sestro in drugimi sokrajani udeležil slovesnosti. Domnevamo, da tedaj še niso vedeli, vsaj nič konkretnega, da bodo začeli takoj naslednji dan voziti domobrance v Titovino, niso vedeli tudi zato, ker je dobršen del udeležencev s tiste fotografije odšel v smrt že naslednji dani z Gorenjskim polkom.

Približno en mesec kasneje je bilo znano, da bo Vetrinjsko taborišče izpraznjeno, toda tedaj ne z vožnjami v domovino, temveč v druga taborišča na Koroškem. Na praznik sv. Petra in Pavla, 29. junija, je 25 angleških kamionov odpeljalo tristo beguncev (Žirovce in Šentjoščane) v Judenburg. Bali so se, da jih bodo tam izročili Rusom, kajti na levem bregu reke Mure, ki teče skozi mesto, je bila do tedaj ruska okupacijska cona. Domačini so bili z Rusi skrajno nezadovoljni, zato so bili njihovega odhoda veseli.

Eden od taboriščnih duhovnikov v Judenburgu je bil nekdanji Rožmanov tajnik Roman Malavašič, ki je 10. julija 1946 tam začel izdajati dnevnik Dom na Muri. Izhajal je najprej samo v desetih izvodih in so si ga podajali od barake do barake. »To naj bo naš slovenski časopis, vez med vsemi Slovenci v Liechtensteinskem taborišču. Predpisane prispevke bo s hvaležnostjo sprejemal zaboj, nabit na baraki, kjer je pisarna. Ime avtorjev bo ostalo tajno.«

Naj tukaj samo omenimo, da so pri volitvah v taboriščni odbor maja 1946 veliko število glasov dobili šentjoški kandidati Janez Maček, Jože Tominc in Roman Malavašič. Odbor je namreč imel opraviti s hrano za taborišče in ljudje so hitro opazili, kdo skuša pri tem pridobiti zase, zato so volili tiste, ki so jih imeli za poštene.

Vemo, kakšno razburjenje in potrtost sta zavladali na Koroškem, ko se je razvedelo, da Angleži vračajo domobrance oz. Slovensko narodno vojsko v Jugoslavijo. To mračno sliko pa so še poslabšale novice o pogajanjih med Angleži in Titom na Bledu, ki si je na vse načine prizadeval čim bolj onemogočiti nasprotnike revolucije in je menda angleškim pogajalcem, ki jih sicer ni maral, celo delil zlate ure. V begunska taborišča so prihajale angleške komisije in naša ozna, zasliševale naše ljudi, iskale med njimi zdaj vojne zločince, drugič pa jim priporočale vrnitev v domovino, ker bo sredstev za komodno življenje v taborišču kmalu zmanjkalo, domovina pa povratnikov ne bo več sprejemala. Begunci so zato neprestano živeli v negotovosti, se takih preiskav bali in se jim skušali izogniti, znali pa oznovskim agentom odločno odgovoriti in postaviti tudi vprašanje glede usode vrnjenih domobrancev, na katera večinoma niso znali odgovoriti.

Predstavljajmo si, kako težko je bilo to zlasti za može oziroma družinske očete, ki so pustili doma žene in majhne otroke ter kmetije ali druga podjetja. Hrepeneli so po družini, skrbelo jih je, kaj bo z imetjem. Zdrava pamet jih je svarila, naj v takih razmerah ne hodijo domov, po drugi strani so pa ugotavljali, da družina odrašča in se odtujuje, da kmetija nazaduje. Kaj bo čez nekaj let, če to potraja? Ko je naš oče šel od doma, je bil najmlajši brat star nekaj mesecev, ko se je po 18 letih vrnil, je bil tako rekoč odrasel človek z vsemi drugimi problemi; ni več razmišljal o tem, da bi sedel očetu na kolenih. Mama, ki bi imela že s sedmimi otroki preveč skrbi: kako se Jože uči za mizarja, kako Lojze opravlja gozdarsko službo in skrbi za kmetijo stare mame, kako sestra napreduje v gospodinjski šoli itd.; je vsako jutro morala poskrbeti za hlev, če je njiva dovolj pognojena, kdo bo popravil streho, ki jo je odkril veter, in podobno. Ko so bile na moji gimnaziji govorilne ure ali kaj podobnega, da bi bilo normalno, če bi prišel kdo od staršev, nisem česa takega niti pričakoval, ampak se sam brigal za učenje, v petek po pouku pa hitel domov, kjer je delo že čakalo.

Kjer je nekdo leta ali morda celo desetletja ločen od družine, se ji hočeš nočeš odtuji, ona pa njemu, se odvadi celo živini v hlevu, če je kmet. Ko so naši ljudje odšli dvanajst tisoč kilometrov daleč v Argentino, jih je že ta občutek ločeval od doma, kaj šele toliko drugega, še bolj pomembnega. Če že po enem dnevu pogrešaš drago osebo, ko ne moreš biti z njo, kaj šele, če 18 let samotariš daleč pod Andi in sanjaš o slovenskem Šentjoštu. Lahko bi poleg časovne in prostorske odmaknjenosti govorili tudi o drugih okoliščinah, nič manj občutljivih, vendar naj bo povedanega dovolj.

Od doma so šli 6. ali 7. maja 1945. Našteli bomo nekatere, katerih cilj je tedaj bila Argentina in so tja potovali iz taborišča Judenburg. Na cilj so prispeli z ladjo General Sturgis prek Italije 3. decembra 1948: Tine Malavašič, njegova žena Jelka in Albinca Žonta; Pavle Malavašič, njegova žena in hčerka; Janez Maček – šentjoški župan; Jože Tominec, njegova žena in hčerka; Janez Oblak – Bržnik; Štefan Kavčič.

Kdor ni sam doživel, bo težko razumel, kako napeto vzdušje je bilo večkrat v Judenburgu in seveda tudi po drugih naših taboriščih, kolikokrat so nastale govorice, da bodo begunci šli domov, kar pa se je zelo hitro izkazalo za nerealno, pa so ljudje spet verjeli, ko so se pojavile nove. Ko so že imeli v rokah dokumente in datume za Argentino ali Ameriko, so še upali, da bodo zvedeli nekaj takega, da to ne bo potrebno. Kako željno je naš oče čakal takih novic, pa jih ni bilo. S kakšnim hrepenenjem je upal nanje še v Argentini, pa niso prišle, s kakšnim pričakovanjem je pisal mami, naj se odločimo in pridemo za njim, čeprav prva leta oblast za take še ni izdajala potnih listov. Oče nikakor ni bil fanatik; razumel je, kako nevaren in tvegan je ilegalen prehod meje, pa se je vendar povezal z maminim bratom Jakobom Žakljem, ki je tedaj sodeloval z bivšim majorjem Bitencem in bil večkrat na poti med Gorico in Šentjoštom.

Pot skozi Trnovski gozd, ki so jo naši skrivači prvič prehodili septembra 1945 in so jim v začetku pomagali vodiči, nekdanji tihotapci, so tedaj skrivači obvladali sami. V italijanskem taborišču so srečali več znancev, kot na pr. Franca Zorca, ki se je leta 1942 zgodaj pridružil vaški straži v Šentjoštu. On je spomladi 1946 prišel s Pavlom Žakljem v Šentjošt in sta vodila v Italijo Milana Zajca, rešenca iz kočevskega brezna. Znano je, da Zorec na poti skoraj ni odložil nahrbtnika, ampak se je samo oprl na palico, ki jo je odrezal iz grma na začetku poti. Ker je bilo nevarno iti na tako pot neposredno iz taborišča, so nekaj tednov prej šli delat h kmetu v Dornberk in ob tem dobro spoznali tamkajšnje kraje.

Torej sem jeseni 1945 ostal doma in pomagal mami in drugim, saj očeta že od začetka maja ni bilo. Doma sem ostal do jeseni 1951, ko sem se kot redni učenec vpisal v 5. razred državne klasične gimnazije v Ljubljani. V času »kmetovanja« sem s privatnim izpitom na isti gimnaziji naredil tretji in četrti razred in tako imel pravico za vpis v 5. razred. Res sem se precej nerodno počutil ob prihodu v razred med pet ali šest let mlajše sošolce, toda vztrajal sem in leta 1955 gimnazijo končal z maturo.

Poglejmo čisto na kratko, kaj se je v mojih »kmečkih« letih dogajalo v Šentjoštu. Gotovo je med takratnimi dogodki na važnem mestu prihod duhovnika Janka Oblaka. Ko so ga šentjoški možje prišli prosit, da bi vsaj kako nedeljo prišel v Šentjošt, kjer je župnik Kunstelj odšel na Koroško, jim je ustregel, potem pa v Šentjoštu ostal do smrti leta 1970. 6. maja 1948 je škof Vovk imel birmo, h kateri so prišli tudi otroci iz Lučin in Poljan; birmal je kar 160 otrok. Dogajale pa so se tudi druge, neprijetne zadeve. V noči med 8. in 9. marcem 1947 so podrli evharistični križ, ki je od leta 1936 stal na hribčku Brinovec nad vasjo. Da bi preprečili ponovno postavitev, so ga še razžagali na več kosov. V noči na veliko nedeljo so streljali na kip sv. Jožefa v kapelici ob cesti proti Smrečju. Ena krogla je razbila steklo, druga pa zadela Jezuščka, ki ga Jožef drži v naročju. Križ ob poti v Potok, ki so ga polomili in vrgli v vodo, je fotograf Simon Dan fotografiral in ohranil spomin na tiste dni.

Brez dvoma je bil za Žakljeve in okolico najtežji dogodek, ki se je zgodil 30. januarja 1947. 8. decembra 1946 so ob treh zjutraj iz Gorice k Žaklju prišli Bitenc, Božo Berlot, Jakob Žakelj in še nekateri. Utaborili so se na zgornjem odru na hlevu. Bitenc je po dveh dneh odšel v Ljubljano, Pregelj, ki je bil bolan, se je vrnil nazaj v Gorico, Berlot in Žakelj pa sta ostala na hlevu. Čas je hitro tekel in o Bitencu, ki je bil menda pri ženi v Ljubljani, ni bilo glasu. 30. januarja zjutraj je šla Žakljeva sestra Fanika v Ljubljano in odnesla nekaj pošte tudi na stanovanje njegove žene, kjer pa so namesto Bitenčevih čakali agenti ozne, kajti Bitenc in žena sta bila že nekaj časa zaprta. V Šentjoštu so bili nekoliko zaskrbljeni, ko se Fanika ob določeni uri ni vrnila, niso pa nič ukrepali. Namesto nje je prišla četa knojevcev in obkolila domačijo. Vdrli so v hišo in jo preiskali, pregledali tudi hlev, na oder na podstrešju pa se niso povzpeli. Ko so odšli iz hleva, sta skrivača zlezla iz svojega brloga in se poskusila rešiti iz obroča, toda kamor sta se obrnila, sta naletela na stražo. Nenadoma je počila bomba in zadrdrale so brzostrelke. Žakelj je kljub temu ušel, Berlot pa je obležal ranjen. Njega in knojevca, ki je bil tudi ranjen, so prenesli v hišo in rekli Žakljevi materi: »Tu imaš zdaj svojega sina.« Ona pa jih je zavrnila, da to ni njen sin, da ga še nikoli ni videla. Za silo so ju obvezali in odpeljali v ljubljansko bolnišnico, kjer je Berlot 8. februarja umrl. Mater Frančiško in deklo Martinčičevo so 1. februarja odpeljali v ljubljanske zapore.

Potem so še nekaj tednov ostali na domačiji, patruljirali po okolici in vodili na zaslišanje vse, ki so se jim zdeli le malo sumljivi. Janezu Kavčiču so dokazovali sodelovanje z ilegalci in bi ga gotovo odpeljali, če jim ne bi pobegnil. 13. februarja so od doma odpeljali še ženo Jakoba Žaklja, za pet otrok v starosti od 3 do 12 let pa so poskrbeli sorodniki in sosedi. Že 17. februarja je bila pred okrožnim sodiščem v Ljubljani razprava, na kateri so bili sodelavci in podporniki »špijonske« bande obsojeni na različne zaporne kazni (Fanika Žakelj na 7 let zapora, mati Frančiška na eno leto in pol zapora in zaplembo vsega premoženja, dekla Martinčič na dve leti in pol zapora, Janez Kavčič v odsotnosti na šest let zapora in zaplembo celotnega premoženja. Zakaj tako nagla sodba – tudi za Janeza Kavčiča, ki jim je pobegnil z zaslišanja čez balkon Žakljeve hiše in ga potem sploh niso dobili? Zdi se, da so ugotovili, da česa posebnega od njih ne bodo izvedeli, zato jih niso vključili v Bitenčev proces, ki je bil cela dva meseca kasneje. 17. februarja, ko je bila razprava proti Žakljevim in drugim, ki so jih zaprli 30. januarja 1947 po hajki na Žakljevo domačijo v Šentjoštu, so bili knojevci in ozna še v Šentjoštu in še zasliševali sumljive. Prav lahko bi jim tedaj padel v roke Pavel Žakelj, ki je prišel iz Gorice, kjer niso vedeli, kaj se dogaja doma. Čeprav se mu je zdelo nenavadno, da je vse razsvetljeno, ga je skrb gnala, da se je hitro približal hiši in stopil v vežo. Kar vrglo ga je nazaj, ko je tam zagledal viseti knojevske plašče, in sam ni vedel, kako se je spet znašel v gozdu.

Od naše hiše tedaj niso peljali na zaslišanje mamo, ki seveda tako kot jaz ni nič vedela, ampak mene. Zasliševal me je surov poročnik, ki se ni mogel sprijazniti z dejstvom, da nič ne vem. S klofutami in drugimi sredstvi me je hotel omehčati, seveda brez uspeha, zato sem mu podpisal, da ne bom nikomur govoril o zaslišanju, in me je nagnal domov. So me pa tedaj dobili na muho in me potem večkrat vabili. Mislim, da sem bil že redno vpisan na gimnazijo, ko so me miličniki v nedeljo pobrali doma in me z avtom odpeljali v Polhov Gradec. Zasliševalec je bil starejši oznovec, zelo neprijeten agent, ki mi je dobro ostal v spominu. Začel mi je govoriti o tistem pismu, ki sem ga dobil po maši na Planini in ko naj bi se dogovarjali za ilegalen odhod družine čez mejo. Najprej sem vse zanikal, toda navajal je nove in nove potankosti, kar me je prepričalo, da vse ve. Goričanka, ki je pismo prinesla v Butajnovo, je namreč bila dvojna agentka. Pošto je v Gorici prekopirala in šele nato odnesla naprej. Ko mi je govoril, kako so se ti in ti dogovarjali z Jakobom Žakljem itn., sem ga presekal: »Mogoče, da je bilo res tako, toda mi smo takoj odločili, da se ne bomo ravnali po pismu in tudi jaz nisem šel tisto popoldne nikamor, kar je stric razumel kot odklonitev in se takrat sploh nisva videla. Nekateri so bili tedaj zaprti, čeprav se srečanju z njim niso mogli izogniti, ko je prišel k hiši.« Grozil mi je še z vsem mogočim, vendar me je potem nagnal domov.

Ko smo okrog leta 1960 hodili okrog novih oblasti in jih spraševali za očeta ter prosili zanj, so nas večinoma prijazno poslušali, odgovor pa je bil skoraj povsod približno enak: naj pride, če nima krvavih rok, se mu ne bo nič zgodilo. Taki odgovori mu niso veliko povedali, sploh pa se je bilo nanje težko zanesti. Kljub temu se je odločil za vrnitev. Okrog novega leta 1963 sem ga šel čakat v Koper, ko je prišel iz Argentine z ladjo Bovec. Čutil sem, kako težka je bila njegova odločitev za vrnitev, toda zmagalo je hrepenenje po domu in družini. Bil je razočaran, ko doma ni dobil vsega, kar je pričakoval, argentinski prijatelji pa tudi niso razumeli njegove odločitve. Šele čez nekaj dni so ga klicali na zaslišanje v Ljubljano. Pospremil sem ga na znani urad in imel priliko videti, kako je bil potrt po zaslišanju. Toda ostal je molčeč in niti kasneje ni o tem govoril. Bil je razočaran, ker smo bili mi drugačni, kot je pričakoval, saj si nas je predstavljal drugačne, kot smo po 18 letih bili v resnici. Tudi mama ga verjetno v marsičem ni razumela niti on ne nje; 18 let je obema spremenilo življenje, saj sta oba veliko pretrpela, kar pa ju ni zbližalo, ampak nasprotno. Očeta je še posebej prizadelo neko pismo, napisano na iz šolskega zvezka iztrganem listu s popačeno pisavo, kako se je mama v času njegove odsotnosti doma obnašala. Pismo sem od daleč videl, ker ga ni hotel od blizu pokazati. Dvomil je morda o njegovi resničnosti, vendar ga zato ni nič manj bolelo, ni bilo njegovo dolgoletno hrepenenje po domu in družini nič manj ranjeno. Niso ga zaprli, saj ga niso imeli za kaj, so ga pa močno prizadeli in mu zagrenili življenje. Bolelo ga je, da ni kot nekdanji gospodar imel prav nič svojega: večina nekdanjega posestva je bila sedaj last SFRJ, ohišnica »žene pobeglega in mladoletnih otrok« pa vknjižena na mamo. Nekoč je oče in gospodar, preden se je umaknil v kot, določil naslednika, sedaj so se obnašali do očeta, kot da ga ni.

Poseben zaključek

V temle Kako se je začelo govorimo o angleški prevari, ki je omogočila slovenski genocid nad desettisoči domobrancev, takrat že pripadnikov Slovenske narodne vojske. Če ne bi Angleži prelomili obljube o azilu, če bi jih le malo zaščitili, partizanski pokol nad njimi ne bi bil mogoč. Kako sprevrženo je bilo, da Britanci niso opozorili svojih »zaveznikov«, ki so se na Koroškem posmehovali razoroženim sonarodnjakom, kar je že kazalo, da tistega azila ne jemljejo resno. Je pa tudi res, da nihče ni pričakoval, da bodo »zavezniki«, ki naj bi bili zavezani svobodi in demokraciji kot Angleži, izročeno slovensko narodno vojsko odpeljali tako rekoč naravnost v brezna Kočevskega Roga, v opuščene jaške Hrastniškega hriba in prazne hodnike rova sv. Barbare v Hudi Jami, ki je tja poniknila, kot da je nikoli ni bilo.

V Vetrinju ni bilo nikogar, ki bi se zares zavzel za protikomunistično vojsko, le poveljnik 16. čete Stiškega udarnega bataljona, stotnik Božo Berlot in kurat Jože Mejač sta odločno stopila pred svoje fante in predlagala neposlušnost odhodu v Jugoslavijo, ki so ga Angleži do konca tajili; najvišji angleški oficirji in visoki politiki so se delali nevedne in na vprašanja Slovencev odgovarjali z lažjo: Casanova, Italija. Kurat Jože Mejač je svojim fantom, ki jih ni mogel pregovoriti, da se pomešajo med civiliste ali vsaj preoblečejo, dal vesoljno odvezo, sam pa se preoblekel in odšel iz Vetrinja. Berlot je s petdesetimi fanti 16. čete in še nekaterimi, ki so se mu pridružili, odšel v Italijo in jih rešil. Kasneje je odpeljal na varno še manjšo skupino in tudi sam ostal v begunskem taborišču v Italiji. Ne vemo, ali se je tedaj sam spoznal s šentjoškimi skrivači ali ga je k skupini povabil prav Mirko Bitenc. Ko so v začetku decembra 1947 prišli v Šentjošt, je bil Berlot z njimi, kot smo že povedali, in le Božo Berlot ter Jakob Žakelj sta ostala na »gornjem odru« Žakljevega hleva in 29. januarja 1948 tam dočakala knojevsko hajko. V poizkusu preboja iz obkolitve je bil Berlot težko ranjen, Žaklju pa se je posrečilo pobegniti in je po nekaj tednih spet srečno prišel v Gorico. Ranjenega Berlota so za silo obvezali in odpeljali v ljubljansko bolnišnico, kjer so ga zasliševali najvišji organi ozne, toda po enem tednu je umrl.

Na povabilo dr. Tineta Velikonje je ta dogodek za 55. številko Zaveze leta 1992 pod naslovom Rešil nas je Božo Berlot opisal Davorin Kahne; bivši domobranec, tako kot Berlot doma z Galjevice pri Rakovniku in narednik v 16. četi Stiškega bataljona, znani zaradi poveljnika Berlota. Berlot je bil po poklicu magistratni uradnik, sicer rezervni narednik stare jugoslovanske vojske, in postal eden najbolj sposobnih domobranskih poveljnikov. Kahne je bil leta 1992 doma na obisku in tedaj sta se z Velikonjo dogovorila za omenjeni prispevek. Kasneje je zbolel in leta 1998v Argentini umrl za rakom. Ali bo kdo začutil, kako izredne ljudi smo imeli, in podrobneje opisal življenje in delo Boža Berlota, ki se je po spletu nenavadnih okoliščin pravzaprav končalo v Šentjoštu? Naj v miru počiva in naj spomin nanj sveti razdvojenemu slovenskemu narodu.

Mesto na gori – dr. Gregorij Rožman

Jože Kopeinig

Glejte, vaš škof …

Na predvečer praznika Kristusa Kralja1, ki je svoje kraljevsko dostojanstvo razodel na križu, ko je daroval svoje življenje tudi za svoje nasprotnike, obhajamo zahvalno in spominsko sveto mašo za dr. Gregorija Rožmana, šmihelskega rojaka in ljubljanskega škofa.

***

Lastni rojaki, ki jim je Jezus storil toliko dobrega, ko je ozdravljal bolnike, bodril žalostne, dvigal potrte in se posvečal ponižanim, so ga tožili Pilatu, naj ga križa.

A Pilat jim po zaslišanju odgovori: »Jaz ne najdem na njem nobene krivde.« Bil je dan pripravljanja na pasho. In Pilat je rekel judom: »Glejte, vaš kralj!«

Oni pa so zavpili: »Proč z njim, proč z njim, križaj ga!«

Pilat jim je rekel: »Vašega kralja naj križam?«

Veliki duhovniki so odgovorili: »Nimamo kralja, razen cesarja!«

Tedaj jim ga je izročil, da bi bil križan.

Zaradi političnih podtikanj so spravili Jezusa na križ.

***

Obhajamo 60-letnico smrti našega šmihelskega in koroškega rojaka, člana naše Sodalitete, ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana, trpina in mučenca, ki si je izbral škofovsko geslo: Križa teža in plačilo – kot bi že takrat slutil, kako se bodo te besede sproti uresničevale med vojno in v vseh povojnih letih.

Škof Rožman se ni izneveril svojemu poslanstvu, temveč je kot mučenec trpel za svojo škofijo in za svoj narod.

Novejši dokumenti razkrivajo v novi luči lik tega zglednega škofa, ker je tisočem rojakom pomagal in jih reševal spod jarma fašizma, nacizma in komunizma.

Čim bolj ga spoznavamo, tem bolj ga spoštujemo kot pokončnega rojaka, zvestega škofa in pričevanjskega mučenca.

Pri spominski sveti maši se bomo zahvalili za njegovo življenjsko daritev in prosili Boga za ves slovenski narod in sredi njega za Cerkev, ki naj tudi v teh časih oznanja in živi spravo ter prosi božje usmiljenje za nas vse, ki smo ga – še bolj kakor vsakdanjega kruha – vsi tako potrebni.

Stanislav Zore

Z vso silo je teža križa pritisnila nanj

Najprej se želim iskreno zahvaliti vsem, ki ste organizirali današnji simpozij o škofu Gregoriju Rožmanu in na njem sodelovali s svojimi prispevki. Prav tako zahvala Katoliškemu inštitutu, ki nas je sprejel v svoje prostore. Kar smo slišali na tem simpoziju, bistri podobo pokojnega škofa Rožmana in čisti spomin nanj in na njegovo delovanje, ki je bil in je še vedno v našem prostoru preveč zamegljen, celo zamazan. Vsaka povedana beseda in vsako zapisano dejstvo pa kaže njegovo resnično vlogo v izjemno zahtevnem času divjanja svetovne vojne, ki je bila pri nas krinka za izvedbo komunistične revolucije.

V kapeli Svete Družine na nadškofiji je na daritvenem oltarju križ – dokaj težak kovinski križ. Na podstavku je napis: »Crucis pondus et praemium« in z rimskimi številkami izpisana letnica MCMXXIX. Pred devetdesetimi leti, 17. marca 1929, je papež Pij XI. Gregorija Rožmana imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa s pravico nasledstva, posvečen pa je bil 14. julija 1929 v naši stolnici, v kateri je pokopan od 13. aprila 2013 in v kateri danes pred Boga prinašamo najsvetejšo daritev ob 60-letnici njegove smrti. Umrl je 16. novembra 1959, v zgodnjih jutranjih urah.

»Teža križa in plačilo«. O svojem škofovskem geslu je škof Rožman zapisal: »Ko sem silno težko sprejel crucis pondus ob posvečenju, v tistih slavnostnih urah je bila moja duša zavita v vihar temnih slutenj – od tod moje škofovsko geslo – tedaj sem se Bogu dal na razpolago za vse žrtve, ki mi jih namerava naložiti, edino to sem ga prosil: naj kraljestvo Božje v dušah in v zunanjem svetu med verniki škofije ne trpi zaradi moje nesposobnosti in nevrednosti nobene škode,« je zapisal v pismu svojemu tajniku in vozniku Nandetu Babniku.

Zakaj se je njegov predhodnik škof Anton Bonaventura Jeglič odločil, da bo tega Korošca, doma iz župnije Šmihel nad Pliberkom, predlagal za svojega pomočnika s pravico nasledstva? Že od leta 1928 so nekateri duhovniki nagovarjali škofa Jegliča, naj poskrbi za naslednika. Generalni vikar Andrej Kalan mu je rekel, da duhovniki želijo, »da bi si zagotovili pomočnika s pravico naslednika, in sicer takega, ki bi delal v istem duhu in prav tako, kakor vi … Odgovoril sem, da je ta predlog uvažavanja vreden. Govore o tem in v istem smislu tudi naši laiki. Splošno žele g. prof. dr. Rožmana, edino moj generalni misli, naj bi bil na prvem mestu prof. dr. Aleš Ušeničnik, na drugem mestu šele Rožman« (Dnevnik 1002). Za svojega naslednika pravi, da je »bister, kanonično močno izobražen, dela rad in hitro in najtežja vprašanja preštudira. Duhovniki in verniki ga imajo radi, pa ločitev od mene ne bo pretežka« (Dnevnik, 1046).

Kot škof je Gregorij Rožman vse lastnosti, ki so jih pri njem opazili ljudje in ki jih je globoko cenil tudi predhodnik Jeglič, uporabil za oznanjevanje evangelija in za utrjevanje vere v ljudstvu, ki mu je bilo zaupano. Svojim vernikom je zlasti priporočal pobožnost prvih petkov in prvih sobot. Znane so tudi njegove pridige ob obiskovanju župnij, pa tudi ob postu v ljubljanski stolnici.

Z vso silo je teža križa pritisnila nanj z izbruhom vojne ter zlorabo časa in dogodkov s strani komunistične partije. V pridigi decembra leta 1943 v stolnici je na prošnjo vernikov povedal nekaj dejstev, za katera je dobro, da jih imamo tudi mi v spominu. Vedel je, kako ga sodijo eni kakor drugi. »Slišite sodbe in obsodbe: da sem največji izdajalec, da pomagam tujcem uničevati lastni narod, kaj vse so govorili in zatrjevali o meni! Videli so me v fašistični uniformi, drugič zopet v uniformi nemškega generala … na Goriškem in na Notranjskem, na Bledu v pogovorih z nemškimi oblastmi … in to v času, ko nisem prestopil niti praga svoje sobe, kaj šele svoje hiše« (12. 12. 1943).

In nadaljuje: »Nič tega, kar mi očitate, nimam na vesti. Z mirno vestjo, ne da bi se bal vsevednega Sodnika, si upam trditi, da po moji krivdi, po mojem sodelovanju in stikih z raznimi oblastmi ni bila nikomur hiša požgana, nikomur imetje izropano, nihče zaprt ali poslan v taborišče, nihče umorjen, pač pa sem – hvala Bogu – mogel marsikoga rešiti iz ujetništva, tudi smrti, in po posredovanju sv. očeta so bile mnoge notranjske vasi rešene, ki so bile že določene za požig. Žal, da nisem mogel v vseh sto in stoterih slučajih uspeti, v katerih so me za pomoč prosili ljudje vseh slojev in naziranj. Trdno upam, da mi večni Sodnik, ko bo na meni gotovo našel marsikaj graje vrednega, ne bo očital izdajstva nad lastnim narodom.«

Njegova posredovanja pri oblasteh, zaradi katerih so ga nasprotniki obtoževali izdajstva, so rešila na tisoče ljudi. Zgodovinarji so si danes precej soglasni, da je škof Rožman s svojim prizadevanjem med vojno rešil tisoč petsto Judov. Poleg tega je poimensko znanih nad tisoč tristo ljudi, za katere je posredoval – za zapornike, internirance, na smrt obsojene. Bil je pastir, ki mu je šlo za življenje vsakega človeka, tudi če se ni strinjal z njegovim prepričanjem. Nikogar ni izključeval iz svoje dobrote in pomoči.

Ko so se proti njemu dvigali valovi klevet, obtožb in sovraštva, je ostajal pastir, ki ga najbolj skrbi njegovo ljudstvo in njegov narod. »Bogu sem se dal na razpolago, rad žrtvujem sebe in svoje življenje za narod, da bi ga Bog ohranil v sveti veri. Če bo Bogu všeč, bo to mojo žrtev sprejel – vnaprej bodi njegova volja češčena. Že ko sem duhovnik postal, sem se Bogu daroval v službo svojega naroda, ne zaradi svojih osebnih koristi, ampak za večno zveličanje duš, med katere me je Božja volja postavila. V tem smislu želim in hočem do zadnjega diha delati, moliti in trpeti, zlasti pa učiti in vedno zopet učiti, ker je to prva in glavna dolžnost škofova« (12. 12. 1943).

Ob koncu vojne mu je bil naložen nov križ – križ izgnanstva. Sam sem slišal njegovega takratnega šoferja, kako je pripovedoval, da se je Rožman s Koroške hotel vrniti v Ljubljano, vendar mu tega niso hoteli omogočiti. Prepričani so bili, da bi ga umorili, če bi se vrnil domov.

V izgnanstvu je papežu Piju XII. ponudil odstop. Papež pa ponujenega odstopa ni sprejel, pač pa mu je zaupal skrb za slovenske izseljence in begunce. Tudi ta papeževa odločitev nam govori, da je bil prepričan v njegovo nedolžnost, čeprav ga je sodnik, ki se ni menil za ljudi in se ni bal Boga, v odsotnosti obsodil na osemnajst let zapora, izgubo državljanskih pravic in zaplembo premoženja.

A škof Rožman je živel svoje darovanje, nosil težo križa in ostajal zvest: »Z Božjo pomočjo hočem – in moram – vztrajati na mestu, kamor me je Bog postavil. In do zadnjega bom isto učil in opominjal. Naj pride tudi to, kar mi grozijo: naj me na kose razsekajo ali pa … na Kongresnem trgu živega zažgo – do zadnjega bom trdil, da je brezbožni komunizem največje zlo in najhujša nesreča za slovenski narod« (12. 12. 1943).

Ko je sprejel težo križa, je Bogu daroval tudi sledeče: »naj umrjem v zaničevanju in pozabljenju, naj bo moj grob neznan, naj me zgodovina še tako črno in temno slika in naj ostane tak spomin name v zgodovini ali pa naj moje ime čisto izgine, da se nikjer in nikdar ne omenja več – samo da bi kraljestvo Božje raslo, se utrjevalo v dušah, samo da bi čim več duš se zveličalo, samo da bi Božja čast rasla in se večala.« Zato ne preseneča, da je Vincencij Šega o škofu Rožmanu dejal: »Škof dr. Gregorij Rožman je bil žlahten Slovenec in plemenit škof.« Pogumno in zvesto je nosil težo križa, naj mu Božja vsemogočnost nakloni tudi plačilo.

[Stran 31]

Avtor Janko Maček