[Stran 070]
Nagibi, ki so nas v letu 2011 spodbudili za ustanovitev in delovanje civilne iniciative Prebudimo Slovenijo so še vedno prisotni. Ljudje smo še vedno pomanjkljivo družbeno in politično razgledani in še vedno nam primanjkuje narodne in krščanske zavesti. Slabe razmere med ljudmi, v družbi in državi se ne zboljšujejo, upravičeno lahko rečemo, da se celo poslabšujejo. Saj skoraj nobena reč v javni upravi, v gospodarstvu, šolstvu in tako naprej več ne funkcionira. Na prizorišče in v odločanje prihajajo ljudje, začenši z zadnjimi vladami, pač po politični pripadnosti, ki svojega dela niso sposobni opravljati. Razpad države gre svojo pot.
Vsa ta leta, odkar gibanje Prebudimo Slovenijo deluje, smo skušali ustvarjati prijateljske navezave in sodelovanje med vsemi pomladniki. Kljub naši dobri volji, podprti z dejanji, smo večkrat ostajali kakor osamljeni. Očitna politična dejstva, jasna znamenja, da posamezne stranke ne morejo uspeti, da je uspeh mogoč samo s skupnimi napori, a niso zalegla. In na volitvah se je to dobro pokazalo.
Od jeseni leta 2011, ko smo na Otočcu pri Novem mestu priredili prvi Zbor kristjanov in ljudi dobre volje, smo se z geslom iz naslova kar naprej srečevali. Leta 2012 in 2013 spet na Otočcu, a vmes tudi po drugih krajih Slovenije – v Mariboru, Murski Soboti, Kopru, največkrat pa v Škofovih zavodih v Šentvidu. V teh treh letih se je zvrstilo štirideset predavateljev. Številni nagovori so bili krajši, obravnavali so določeno družbeno, kulturno ali versko tematiko, kar nekaj pa je bilo izčrpnejših, tehtnih nagovorov, ki so obravnavali aktualne državniške zadeve in so našli svoje odmeve v številnih medijih – zlasti v Slovenskem času, Financah, Družini, elektronskem časnikucasnik.si, na radiu Ognjišče in še kje. Predavatelji niso bili zgolj iz ene same stranke.
Ali smo z vsem tem dosegli uspehe? Čeprav smo po prvi prireditvi septembra 2011 tu in tam slišali, da je to bil velik dogodek, moramo biti z besedo »velik uspeh« previdni. Veliki uspehi so v zgodovini bolj redki, čeprav smo enega izmed njih doživeli. To je osamosvojitev Slovenije, rojstvo samostojne države, ki so jo v letu 1991 k življenju priklicale združene demokratične stranke z imenom Demos, na čelu s Krščansko demokracijo, naslednico predvojne Slovenske ljudske stranke, ki se danes imenuje Nova Slovenija – krščanska demokracija. Ta naša zgodovinska stranka, nas je, kot narod in kot državo, v letu 1991 ponovno priključila v enakopravno sožitje z drugimi evropskimi narodi. To je bilo nekaj tako velikega, da še vedno prav ne doumemo, kaj vse se je v resnici dogodilo. Od začetka druge vojne in do osamosvojitve smo živeli, ali bolje, životarili brez svoje državljanske zavesti. Naše današnje pomanjkljivo državljansko obnašanje izvira tudi od tod, ker je komunizem zatiral politično zavest. Od konca druge vojne naprej smo sprejemali, ali bolje, morali smo sprejemati teorijo, da skrb za narod, za medsebojno razumevanje in spoštovanje drug drugega, da vse to ni pomembno. Podobno se je dogajalo z narodno zavednostjo, češ da ohranjanje svoje identitete tudi ni pomembno. Narodov in držav kmalu ne bo več – tako so nam govorili. Takšne teorije so k nam prinesli bratje po krvi, torej naši ljudje, a s tujim miselnim obzorjem, ki so si ga pridobili v Stalinovih šolah, v središču zlohotnega komunizma. V tem tiči najvažnejši razlog za naše današnje pomanjkljivo zanimanje za državo in narod. Reči smemo, da je to stanje pogubno za vse nas.
Vsak človek ima, ali bi moral imeti svoje središče, ki se začenja z družino in vero, z narodnostno pripadnostjo in družbeno zasidranostjo. Nekam moraš pripadati, nekaj moraš imeti, vsaj zavest, da nisi sam, sicer tavaš po svetu in si v nesrečo sam sebi ter skupnosti. Je pa tak človek ubogljiv in lahek plen vsakršnih spletk – političnih, verskih in čisto človeških. Takega človeka so zlepa in zgrda gojili zgoraj omenjeni učenci, ki so hkrati bili premeteno prilagodljivi in so se počasi preimenovali v »tovariše« in »tovarišice«, češ da smo vsi enaki. Koliko ljudi jim je nasedlo in najdejo se tudi takšni, ki še danes, v letu 2014 žalujejo za tistimi časi. Da so razvrednoteni kot ljudje, tega še opazili niso.
Naš plemeniti misijonar, Peter Opeka, nam je pred veliko množico v unionski dvorani novembra 2013 v obraz povedal: Slabe razmere imate zato, »ker ste zapustili Boga«. Vsa zgodovina, zlasti pa najnovejša, ki smo ji priča, govori o tem, da družba brez božjih zapovedi ne more funkcionirati. Tako nam je p. Peter govoril in vse okoli nas – današnje stanje in zgodovina, temu pritrjuje.
Kristjani in ljudje dobre volje, torej tisti, ki smo kljub težavam ohranjali svojo slovensko in krščansko zavest, Bogu hvala, da nas je še nekaj, smo se ves čas, že v zatohlem socializmu in pozneje, tako ali drugače upirali [Stran 071]nečloveškemu komunizmu, branili svojo krščansko istovetnost. Naše gibanje Prebudimo Slovenijo je tudi danes sredi te naloge. Ob tem se vedno znova sprašujemo o stanju duha in kulture, ki nas obdaja. Kaj in kako delovati je vprašanje, na katerega ni lahko odgovoriti. Kajti, tudi danes so med nami prizadevni in pokončni krščanski sodržavljani. Še več pa je takih, ki so nasprotje temu. Podlegli so pritiskom in manipulacijam, za kar so komunisti in njihovi potomci veliki mojstri in mnogi ljudje, celo kristjani, svoji Cerkvi komaj še verjamejo. Tu pa tam še stopijo v cerkev, a da bi se čutili pravi njeni pripadniki, da bi volili kandidate iz naši vrst, ali da bi naročili in prebirali naše krščanske tiske, tisto pa ne več – »kaj bodo pa rekli sosedi«, se kaj radi in odkrito izgovorijo? Niso več trdni ne v tem ne v onem in še vedno ne razumejo, da komunizma več ni.
Takšni drži mnogi rečejo brezbrižnost do vsega, kar se v javnosti dogaja. Justin Stanovnik to imenuje »totalitarna poškodovanost«. Komunisti so priznavali zgolj poslušnost, popolno podrejenost njihovi ideologiji. Hoteli so biti, kot nadljudje – človek »boga ne potrebuje«, so nam govorili. Seveda, njihovega boga, človek zares ne potrebuje. A zavestni kristjani stavimo na Boga, na Jezusa Kristusa, ki nam je kakor dobri pastir. Pastir, ki vodi svoje ovce po razvodjih sveta, po koordinatah vsega dobrega, poštenega in pravičnega, ki nam zagotavlja življenje zdaj in vekomaj. Kako vse razdvojenim ljudem dopovedati, tudi to je del dejavnosti civilne iniciative Prebudimo Slovenijo.
Zavedamo se, da moramo družbo v celoti obnoviti, in kar je najvažnejše, da smo k temu poklicani vsi, še posebej kristjani in ljudje dobre volje, da smo za državljanske in javne potrebe na vrsti najprej vsi tisti, ki smo ohranili versko ter kulturno bogastvo naših očetov.
Osamosvojitev in utrditev države Slovenije je izpeljala koalicija pomladnih strank, na čelu s krščanskimi demokrati, kakor smo že rekli. Dokler je bila koalicija enotna in so zares sodelovali, so stvari funkcionirale. Kakor hitro pa so posamezniki pričeli delovati po svoje ali na svoje, na čelu z liberalci, kakor nam poroča Ivan Oman, je Demos pričel propadati. Prijatelj Jože Pučnik, ki je bil takrat predsednik, je tožil, da raznotere stranke ne more »držati skupaj«. Svoje razdiralne manevre so gotovo dodajali preoblečeni stari revolucionarji in njihovi potomci, ki so bili razporejeni v vseh novih strankah. Vse te razdiralne navade so se ponavljale še naprej, vse do danes, ko sleherno prizadevanje za novi Demos, za koalicijo pomladnih strank, za kar so nas javno pozvali Ivan Štuhec, poslanec Jože Horvat in Justin Stanovnik, da bi delovali skupaj in resnično uredili politično zapletenost, vse to je tudi danes na novo prisotno.
V tem zapletenem političnem in družbenem ozračju, ko gre med ljudmi in v državi skoraj vse po zlu, ko so toliki ljudje politično zbegani in so plen spretnih manipulacij, ko je med nami toliko državljanske brezbrižnosti, z vsemi negativnimi posledicami vred, deluje civilna iniciativa Prebudimo Slovenijo. Z našimi dejavnostmi in nastopi želimo, da bi bili državljani o družbenih in političnih razmerah verodostojno poučeni, da bi se v večji meri zavedali svojih državljanskih dolžnosti, hodili na volitve in da bi volili resnično demokratične, poštene in odgovorne ljudi, vsak v svoji pomladni stranki. Tik pred drugo vojno, v letu 1938 so bile v Sloveniji splošne volitve. Kot krščanski narod smo z 82 % podprli Ljudsko, to je krščansko stranko. Takrat so se naši stari očetje pokazali kot politično zrel narod. Politična zrelost se je pozneje pokazala. Najprej med vojno, med dvojno okupacijo – okupatorsko in komunistično. Moji strici, ki so bili odborniki Ljudske stranke, so že takrat, v začetku vojne vedeli in govorili, da bodo okupatorji propadli. Bali pa so se komunizma, saj je bilo dovolj znano, kaj vse se je dogajalo v Rusiji. Kaj kmalu se je vsa njihova zločinskost pokazala tudi v Sloveniji in so se ji uprli. Svojo načelnost in odgovornost do domovine so drago plačali, eden izmed njih celo z življenjem Drugič smo se izkazali ob plebiscitu in osamosvojitveni vojni, kjer smo spet bili na čelu procesa, kakor smo že zgoraj omenili. Tiste predvojne volitve sem s svojimi devetimi leti že doživljal. Spominjam se, kako skrbno so se ljudje nanje pripravljali in vsi iz moje vasi so se jih udeležili. Med pogovori o volitvah, pred njimi in po njih nisem slišal nobenega obrekovanja nad strankinimi voditelji – nad drugimi že, a ne nad lastnimi. Danes pa nas nadleguje še težava, da kaj radi tudi svoje stranke in njene voditelje kar vprek kritiziramo. Te navade niso dobro znamenje, kajti tisto, kar je moje, čemur pripadam, je dobro. Najprej je dobra in navdušujoče celotna pomladna opcija, potem pa še konkretna stranka, ki ji pripadam. Kar je v njej manj dobrega, bom skušal s svojim prispevkom popravljati. Če se ne da, so spremembe mogoče na naslednjih volitvah. Če nekdo, bodisi kot človek ali kot politik ne izpolnjuje osnovnih pravil igre, ga naslednjič pač ne bomo več volili. Kakor se morajo funkcionarji strank in izvoljeni poslanci truditi za vse dobro, tako se moramo truditi tudi vsi tisti, ki smo njihovi pripadniki.
Pozneje, v letih naše samostojnosti je naša politična zrelost vse bolj nazadovala. Že na [Stran 072]prvih predsedniških volitvah, ko smo tako na široko nasedli navedbi, ki jo je izrekel predsedniški kandidat M. Kučan, ko je zatrdil, da so pri hiši imeli Sv. Pismo in so toliki mislili, da je normalen demokratičen kandidat – čeprav bi morali vedeti, da je bil med tistimi, ki so vero in tudi Sv. Pismo preganjali. In potem naprej, na vseh naslednjih volitvah, ko so stari komunisti in njihovi miselni nasledniki pretirano zmagovali tudi z glasovi kristjanov in ljudi dobre volje.
Seveda, za vse težave in politično zmedenost okrog nas moramo del krivde pripisati tudi samim sebi. Najprej na osebni ravni, ko se za javne zadeve premalo zanimamo in vse prepuščamo ljudem iz starih struktur. A tudi na drugačen način – ko se za realen politični razgled ne poslužujemo niti tistih medijskih možnosti, ki jih imamo, ko jih ne naročamo in prebiramo, začenši z Zavezo, elektronskim casnikom.si, Družino, Tretjim dnem in imamo tudi redne programe na Radiu Ognjišče. Če vse to opuščamo, ostaja pogled na politično prizorišče kakor v megli. Nekaj vidimo ali slišimo v starih medijih, nekaj slišimo takole mimogrede, na koncu je vse približno ali celo napačno. S takšnim »orodjem« smo potem pred odločitvami.
In kaj naredimo? Najbolje se to vidi na volitvah. Stari dobivajo večino in vladajo, nam preostane zgolj godrnjanje. V tej vlogi ostajamo neprekosljivi. Koliko smo se ukvarjali z nekim napačnim glasovanjem, ali recimo s tako imenovanimi arhivi. Kaj je od te moreče debate ostalo ali bilo doseženo? Nič, prav nič, vse je ostalo, kakor so se »tovariši » odločili. Če kdo meni, da v presoji negativne politične zavesti pretiravam, naj omenim nekaj konkretnih izkušenj. Govoril sem s «katoliškim« razumnikom, ki se tu in tam s članki v javnosti oglaša. Ko sva prišla na snov, ki je bila lepo obdelana v Družini, se je najprej čudil, da Družina zares redno izhaja. Dajal je vtis, da zanj, razumnika, Družina ne pomeni kaj važnega in potrebnega. Seveda, pa o življenju in delovanju katoličanov v Sloveniji in v svetu ni vedel nič zanesljivega. Je pa sicer pismen – tu in tam se v javnosti pojavi njegov članek. Brez dvoma lepo napisan, a stran od življenja in akutnih problemov. V nekem članku sem že napisal primer, ko neki katoličan nima naročene Družine zaradi tega, ker, »kaj bodo pa rekli sosedje«? In še to: Ugleden katoliški razumnik je odpovedal že najavljeno javno predavanje, ker se je bal, da njegova hčerka ne bo dobila službe. To je sicer resna težava, ki je med nami še vedno prisotna. A tudi pri njej smo spet tam – na volitvah. Kako smo mogli dovoliti, da je pred letom zavladala politika Zorana Jankoviča? Ali drugače: Prav radi se prepiramo o nedosegljivih in drobnih rečeh. Karavana s politično močjo pa gre naprej in uničuje vse, kar je še dobrega ostalo.
Letošnjemu jesenskemu Zboru kristjanov in ljudi dobre volje, ki je bil spet na Otočcu, dne 18. oktobra, smo dali naslov: Slovenci, pridimo k sebi. To je kakor klic v sili. Ne preslišimo ga. Ob spodbudnih napotkih za družbeno in državljansko oživitev med nami vsemi, ob virih za dostojno življenjsko naravnanost, si bomo medsebojno utrjevali slovensko zavest, vse tisto dobro in koristno, kar nam je potrebno za obnovo naše domovine.