Lepo je bilo letos p …
Lepo je bilo letos praznovati dan državnosti, ker je vsaj izvršilna oblast kolikor toliko v rokah ljudi, ki imajo domovino radi in ki so se za njeno samostojnost borili. Po dolgem času smo lahko brez mešanih občutkov šli na osrednjo prireditev na Trg republike. Namesto totalitarne maškarade, travmatičnih instalacij in ideološkega sikanja je med nami vel občutek, kakršnega se spominjamo z začetka devetdesetih let: dostojanstvo, ponos, notranji mir in veselje. Z nami so bili Slovenci iz zamejstva in sveta. Z nami so bili predstavniki sosednjih držav v vzdušju prijateljstva in optimizma. Začutili smo, da je treba pravzaprav malo in je svet lepši, perspektivnejši. A da bi nas ne zazibalo v nerealen sen, je bil na prizorišču tudi nekdanji (partijski) predsednik. Tja je prišel brez sramu – kot smo vajeni – z rdečim emblemom pouličnih razgrajačev. Njihovo zlovešče rjovenje na drugem koncu mestnega središča je nadomeščalo atmosferski zvok sovjetskih migov, ki je spremljal slovensko praznovanje pred tridesetimi leti. Ni še tako dolgo, ko smo se zgražali nad iniciativo, češ da bi morali največji parlamentarni stranki, torej ena iz pomladnega dela in ena iz bloka postkomunistične levice, sestaviti koalicijo. Zaveza je takrat stala na stališču, da sta demokratična naravnanost na eni in ideološka zlizanost s totalitarnim režimom na drugi strani nezdružljivi. Seveda je na natanko istem stališču še danes in bo tudi v prihodnje. A dejansko stanje nam ponuja nekaj nenavadnega. Ob začetku epidemije, ko je prejšnja vlada odstopila, je prišlo do (začasnega) razkola na strani tranzicijske levice. Splet okoliščin je pripomogel, da se je del tega monolita odtrgal in pristal na sodelovanje s pomladno stranjo. Žolčna reakcija nekdanjih kompanjonov je bila tako silovita in do danes neodjenljiva, da si je težko predstavljati, da bi »prebežnikov« nekoliko ne oblikovala. In morda celo malce utrdila v volji do normalnega koalicijskega sobivanja. Danes se kaže volilna zmaga te mešane koalicije kot skoraj edina možnost, da se Slovenija izogne radikalnemu nazadovanju. Projekcija tega nazadovanja je precej očitna, kdaj celo neposredno napovedana. Denimo grožnja, da bodo v imenu »normalizacije« in »razstrupljanja« uprizarjali kadrovske čistke. Kot da ne bi že osem desetletij skoraj brez prekinitev nastavljali svojih ljudi. Tudi če pustimo ob strani paradržavo, ki je v celoti njihova, je epidemija razgalila njihovo kadrovanje na strateških mestih vodenja celotne države – od raznih varuhov do sodišč. Vse, kar leze in gre, skače v hrbet tistim, ki skušajo zajeziti bolezen. Otročje prozorno je njihovo jemanje ljudi za talce, medtem ko vodijo svojo ideološko igro. Vlaganje interpelacij in nezaupnic, sklicevanje izrednih sej, blatenje Slovenije v tujini. Režimski mediji, ki so obenem tudi daleč največji in najvplivnejši v državi, vse to nenehno podpihujejo, marsikaj celo generirajo. Že petič se isti del politike trka po prsih, da jim je uspelo zavrniti obsodbo nedemokratičnih režimov, kot jo predvideva Resolucija o evropski zavesti in totalitarizmu. To je zanesljiv lakmus za parlament: ali prevladuje izvorno demokratična misel ali pač zmagujejo pripadniki totalitarizma. Rezultat je porazen. A nič manj ni porazen odjek v javnosti, ki ga praktično ni bilo. Na eni strani je resda vtis, da so »Zavezineteme« v nekaterih krogih vse bolj navzoče, saj je za razmišljajoče ljudi nemogoče, da ne bi segali po vzrokih za pomembne pojave. A po drugi strani vidimo, da čas, propaganda in nove generacije delajo svoje: prarazlog za slovenski zastoj in nazadovanje je vse manj ozaveščen. A če smo začeli v spodbudnem tonu, še končajmo tako. Lepo je opazovati Slovenijo, ki samozavestno načeluje celotni Evropi in ji
učinkoviteje od katere izmed največjih držav naravnava smer. Praznujemo stoletnico treh velikih Slovencev, ki jim v dobršni meri posvečamo tudi to številko Zaveze. Sedemdeset let praznuje revija Naša luč, ki je delovala na natančno isti vsebinski in moralni premici, na kateri je potem svojo pot zastavila Zaveza. In naposled enak jubilej kot slovenska država praznuje tudi Nova Slovenska zaveza. Po tride setih letih se samo potrjuje, da prva slavljenka napreduje takrat, kadar njena vodila vsaj nekoliko sovpadejo s programom druge. Tega pa Anton Drobnič v nekaj besedah povzema takole: »Zvestoba veri, narodnemu izročilu, njegovi svobodi in samostojnosti, odpor proti nečloveškemu komunizmu in vsakemu drugemu nasilju.«.
[Page 3]