Jubileji in obletnic …
Jubileji in obletnice imajo smisel v tem, kar je v šumu dogodkov ob samih obletnicah najtežje: ustaviti se, stopiti v tišino in prisluškovati smislu tiste osebe ali stvari, katere obletnico obhajamo. Smisel nam pomaga živeti, smisel obletnic nas tako nosi naprej. Tri pomembne stoletnice gredo mimo nas v letu 2021, ki jim ne smemo pustiti oditi, ne da bi jim skušali tako prisluhniti. France Balantič, Zorko Simčič, Milan Komar; vsi rojeni leta 1921, vsak od njih scela svoj svet: samoten komet na nočnih širinah. In vendar nam govorijo tudi v troglasju, kakor v pogovoru, ker se to, kar od njihovega življenja ostaja trajnega, dopolnjuje. V sto letih se izkaže, kaj je sledilo iz verige učinkov, posledic, nasledkov človekovih del; izkaže se, kakšen sad je drevo prineslo, v kaj je dozorelo; da, v sto letih se vsaj nekoliko izkaže, v kakšno »polnost časov« je nekdo izoblikoval svoj osebni čas … • Za Balantiča je brez dvoma treba reči, da je dvaindvajsetletni pesnik s prgiščem pesmi postal eden prvih modernih slovenskih klasikov: komaj si je moč misliti modernega slovenskega pesnika ali pisatelja, ki bi imel tako veliko ter raznoliko recepcijo in odmevnost kontinuirano skozi 80 let; predvsem pa pesnika, ki bi tako scela združeval v enoten glas svojih pesmi doživljanje minevanja, erotizem in transcendenco; pesnika, ki bi bil po eni strani tako ljudsko-slovenski in hkrati tako elitistično moderen; končno pesnika, ki bi njegove pesmi bile tako izpovedne ter komunikativne, pa hkrati tako scela neideološke, nefunkcionalne, ne-naperjene v kakršen koli angažma. Nič, prav nič od tega. Čisti glas lirike, ki izklicuje sebe in pesniško odpira svet. Balantič je pokazal, na kakšen način more poezija zmagati nad zgodovino: zmaga njegove lirske pesmi je v tem, da je ostala čista, svoja in sama tudi v najtežjem času vojnih ter revolucijskih spopadov, stisk, katastrof. Čisto zrcalo bitja, ki ga ne more zlomiti nobeno nasilje. Ostala je nad dogodki na edini način, na katerega človek more ostati nad zgodovino: z vero v presežni temelj sveta, četudi je v tem svetu uničen. Balantičeva poezija v radikalnem pomenu besede ni hotela spreminjati sveta; pač pa je svet radikalno spremenil njega, pesnika, v kup zoglenelih ostankov. To skrajno nasprotje med čistostjo pesemskega glasu, ki je hotel s svojim zvenenjem zgolj odpirati svet bitja, in usodo pesnika kot človeka, ki ga je doletelo najhujše; to nasprotje je nekaj kot znamenje, nekaj, kar posredno in simbolno govori tudi o tisočerih drugih, ki so hoteli v krvavem času zgolj biti in ostati to, kar so bili, a jih je, kakor njega, doletelo najhujše. Ta elementarni položaj so pozneje začutili premnogi, ki so v Balantičevi poeziji slutili simbol svoje emigrantske usode, pa tudi neštetih drugih poti človeškega iskanja. Življenjska pot Zorka Simčiča je v določenem pogledu odgovor preživelih na usodo, kakršno predstavlja Balantič. Tudi usoda preživelih je bila huda in težko se je bilo z njo sprijazniti, se v njej ob izgubi doma boriti za obstanek na tujem; še težje, da, še veliko težje pa jo je bilo vzljubiti, kot je menil filozof Komar: da mora emigrant ponižno sprejeti in vzljubiti mesto, ki mu je odmerjeno v skrivnostnem zasnutku življenja; ne vzljubiti krivic, ki nam krivijo pota v zgodovini, pač pa verovati v red, ki stoji nad zgodovino. Vse Simčičevo življenje in vsako literarno delo odgovarja v nekem ključu na to veliko nalogo. V romanu Poslednji deseti bratje, ki ga nekateri vrednotijo kot kanonično delo moderne slovenske književnosti, so življenja emigrantov, desetih bratov, izpolnjena z grenkim smislom, ko posvečujejo svoje življenje z zadoščevanjem za grehe, storjene v domovini. Mladinska povest
Trije muzikantje ali povratek Lepe Vide nato razvije drugi del odgovora na življenjsko nalogo: Lepa Vida se mora vrniti v domovino, sicer bo sredi razkošja španskega dvora shirala in umrla. Tako pravi Lepa Vida španski kraljici in tako ali podobno je verjetno čutil Simčič od prvega dne svoje emigracije. S povestjo o Lepi Vidi je tako Simčič že leta 1989 postavil vrnitev v domovino kot pot, ki vodi k premaganju krivic in stranpoti zgodovine, pa tudi pot k sprejetju resničnosti z njenimi skromnimi možnostmi in omejitvami, ki pa vendar v sredici oklepajo »zlato grudo« avtentičnega bivanja. Sprejetje resničnosti in njenih omejitev pa je tudi ena od velikih tem filozofa Milana Komarja, našega tretjega »stoletnika«. Dati slovo iluzijam, sanjarstvu, nerealnim pričakovanjem – in se obrniti k realnim, četudi skromnim možnostim življenja, kakršno resnično je. In uresničiti kar čim bolj popolno, kar je v danih mejah mogoče uresničiti. Z obširno filozofsko refleksijo je utemeljil in uveljavljal pojme, ki jim je v svojih poljudnih esejih dal obliko, kakor npr. v stavkih: biti vraščen v resničnost, vraščati se v svoje, rasti iz svojega, biti na svojem, biti navzoč v svojem času, živeti svoj človeški čas … • V tem, kar koncipirata Simčič umetniško, Komar pa filozofsko kot »vrnitev k resničnosti«, se odvija drama slovenske družbe in sploh slovenske realnosti zadnjih desetletij. Da slovenska družba in »javnost« pri tem nazaduje, je boleče očitno. Simptom blodnega stanja je denimo tudi to, da so ob 100-letnici Balantičevega rojstva zagovorniki revolucije ponovno plasirali obtožbe – prazne in nesmiselne – ki naj bi Balantiča bremenile okrutnega ravnanja v času protirevolucije na Notranjskem. Te obtožbe so stare že več kot pol stoletja. Ko je Držav na založba Slovenije leta 1966 pripravila in že natisnila izdajo Balantičevih pesmi (ki je bila na koncu uničena v papirnici Vevče), je tedanja oblast imela dejansko interes, da razčisti, kakšna natanko je bila Balantičeva dejavnost v mesecih na Notranjskem: tja so poslali agente Službe državne varnosti in ugotovili, da so vse obtožbe brez osnove. Ironija zgodovine je poskrbela, da so celo revolucionarji sami s svojo zloglasno SDV oprali Balantiča spornih obtožb. To dogajanje je France Pibernik natančno raziskal in z ohranjenimi dokumenti SDV pojasnil v svoji monografiji (Fr. Pibernik: France Balantič, 2021, str. 390–395). Kljub temu se lažne obtožbe kar naprej ponavljajo in se bodo ponavljale: v tem se kaže kriza odnosa do resničnosti. S perspektive nekaj desetletij je videti kot na dlani, da smo Slovenci najbolj avtentično stali sredi resničnosti, bili navzoči in resnično živeli svoj čas v letih okrog 1990. Kmalu zatem pa je prišla megla, velika nejasnost, pojmovna zmeda – prav tisto, o čemer govorijo cerkveni očetje, da hudi duh nujno potrebuje, če naj povzroči odmik od resničnosti, s tem pa zaseje zmoto, opustitev dobrega, razkol in zlo. Govorjenje in obsojanje ne glede na realna dejstva. To je pojav, ki je v nekaj letih zrasel v neznanske razsežnosti. Njegove korenine pa so desetletja. Marsikdo ni opazil, kako daleč smo se kot družba globoke, o njih govori Zaveza odmaknili od resničnosti, dokler ni prišla epidemija: če sredi epidemije ljudje ravnajo v nasprotju z resničnostjo in osnovno pametjo, ima to vidne in drastične posledice, ki jih občuti vsakdo. Zdaj bolj postaja otipljivo in usodno to, na kar so ustanovitelji NSZ opozarjali vse od leta 1991: odnos Slovencev do resničnosti. Balantič, Simčič, Komar. Res trije svetovi. A v njih veliko, ubrano troglasje slovenskega časa.
[Page 5]