Sin partizana
V oddaji Pričevalci na RTV Slovenija je 14. septembra 2021 Jože Možina gostil Antona Cizelja, rojenega leta 1921 (umrl 15. oktobra 2021). Tako kot njegov oče je bil tudi on, Anton, partizan. Kot stražar je spremljal množične poboje v Hudi Jami. V pogovoru z Možino je povedal, da še vedno sliši jok in vpitje žrtev. Pri tem je bilo čutiti, kako je ta naša boleča preteklost še vedno prisotna, čeprav nekateri kar naprej ponavljajo: »Pustimo preteklost.« Potem je spregovoril tudi njegov sin Milan Cizelj, rojen leta 1951, kako je bil pri iskanju službe dosledno šikaniran in tretiran kot drugorazreden državljan, ker je izhajal iz verne krščanske družine.
Vdova padlega partizana
Podobno zgodbo je doživljala učiteljica hribovske vasi nad Trojanami, katere mož je leta 1944 padel v partizanih. Ostala je sama s štirimi majhnimi otroki. Kot učiteljica je bila med ljudmi zelo spoštovana in priljubljena, pa tudi uradni šolski nadzorniki so ji dajali najboljše ocene. A vsako nedeljo je s svojimi otroki – celi vasi na očeh – hodila k maši. Čeprav je bila vdova padlega partizana, je bila s strani oblasti kar naprej šikanirana in zasliševana zaradi smešno minornih ali izmišljenih očitkov. Ker so bile tudi vse mogoče grožnje neuspešne, ji je komunistična oblast celo ponudila, da ji vsako nedeljo za obisk maše plačajo vožnjo v Ljubljano in kosilo za vso družino. Tudi to je zavrnila, nato pa izgubila vse otroške doklade z obvezo vrniti vse do takrat izplačane.
Duhovnik in NOB
Pokojni duhovnik France Matè je bil leta 1939 imenovan za župnega upravitelja v Mozlju pri Kočevju. Takoj je opazil, da so se v tistih grozečih časih kočevski Nemci (Kočevarji) začeli združevati v Kulturbund in se začeli med sabo pozdravljati s »Heil Hitler«. Slovenci pa so bili razcepljeni na liberalce (Ciril-Metodova družba) in klerikalce (Slovenska straža). S svojim domovinskim delovanjem je že kmalu dosegel lokalno poenotenje vseh Slovencev. Jeseni 1941 je pri šolskem upravitelju Dekvalu spoznal tudi Zalarja, ki je bil sekretar RO OF. V svojem domoljubnem razpoloženju je pristal na sodelovanje z OF, z njim pa tudi vsi njegovi farani. Ker sem pisec teh vrstic v svojih študentskih letih imel pogosto stike z njim, ko je bil župnik v Velikih Laščah, so mi po njegovi smrti prišli v roke tudi njegovi osebni zapiski, v katerih med drugim piše: »Po odhodu Kočevarjev se je odpor slovenskega ljudstva v Mozlju močno okrepil in razširil. Prikazale so se v okolici prve partizanske skupine. Italijani so se umaknili v Kočevje in nastal je pri nas svoboden teritorij, ki je bil moten samo po italijanskih obiskih z oklopniki, ko so hodili iskat mleko in živino, ki je bila last Emone (družbe, ki je prevzela imovino izseljenih Kočevarjev). Da nas ne bi taki obiski presenetili, smo imeli v stolpu stalno opazovalnico in tudi že skupno kuhinjo. Dajali smo živino tudi že partizanskim oddelkom in Italijanom lagali, da je poginila. Tudi smo že zbirali za prvo partizansko ambulanto v Kačjem potoku. Ob vsakem italijanskem obisku pa smo se vidnejši umikali v gozd. /…/ Tudi spat smo pozneje hodili v gozd, da nas ne bi presenetil nočni obisk in odpeljal na letovišče na Rab. /…/ Še bolj opasno je postalo, ko so se partizanske akcije množile. Iz Črnega potoka so odpeljali partizani vso živino Emone in prišli so Italijani ter začeli pobijati in požigati. Mozeljčani smo zbežali v gozd in se drugi dan vrnili ter stražili noč in dan. 14. junija 1942 pa so Italijani zopet prihrumeli nad Mozelj. Takrat je šlo zares. Zbežali smo vsi – razen Pasterka, ki so ga na polju ubili – preko Rajndola proti Ferdrengu. Pustiti smo morali prav vse in ostali tri dni v gozdu. Ko smo se vrnili, je bilo vse izropano in razbito. /…/ Kar je ostalo živeža, smo ga dali v skupnost, ker je bilo treba misliti na prehrano vsega prebivalstva. Še matične knjige smo spravili v zaboje, odpeljali ostalo mašno obleko na Zdihovo, pobrali vse, kar je ostalo in se zopet po par dnevih za stalno umaknili v Ferdreng. Naselili se po zapuščenih hišah in pozneje se umikali v gozd nad Ferdrengom. Imeli smo svojo zadrugo, nabirali in sušili sadje in pasli 140 glav živine. Ko so pa Italijani začeli sistematično požigati vasi, smo se umikali pred njimi po gozdovih preko Ferdrenga, Pokštajna, Prerigla, Koprivnika, Golobinjaka na Bukovo goro. Povsod smo vlačili s seboj svojo revno imovino, spali po gozdovih, lovili polhe, nabirali štorovke, pasli živino, delali zasilne strehe in napisali na njih imena imenitnih hotelov. Neprestano preganjani smo ohranili mnogo dobre volje in se neštetokrat od srca nasmejali. Zlasti smo gledali neko noč, ko so se Italijani med seboj celo noč obstreljevali s svetlečimi se kroglami, ker jih je zmešal Johan, ki je popoldan naravnal mitraljeze nanje, zvečer pa spustil nekaj rafalov. Mislili so, da so napadeni in od obeh bregov pri Brezovici so odgovorili z besnim streljanjem. Tik pred roško ofenzivo smo se izmaknili iz Bukove gore nazaj preko Nemške Loke in Knežje lipe v Zgornji Pokštajn in od tam gledali potem napade na Rog. Po roški ofenzivi smo ostali nekako v miru na Pokštajnu do septembra 1942. Takrat pa je prišla močna patrulja Italijanov in povpraševala po partizanih. Ko smo povedali, da jih tam ni, bi nas pustili pri miru, da se ni ustrelil politkomisar Savinjčan, ki je bil skrit v skupni kuhinji v hiši Marka Hajdukovića. Zvezali so moške in nas odpeljali potem v Kočevje in na vojno sodišče v Ljubljano ter dalje potem v internacijo v Gonars. Ostali ljudje pa so se po razpadu Italije vrnili nazaj in po nemški ofenzivi umaknili ter razkropljeni pričakali osvoboditev. Mnogo jih je padlo v borbah, mnogo je bilo interniranih … /…/ Vsem pa je ostala zavest skupnosti, ki jo je skovalo, utrdilo in prekalilo trpljenje, preganjanje, pomanjkanje in strahota tistih dni.« Čemu ta odlomek Matétovega zapisa? Ne navajam ga le zato, ker je zgodba – v živem nasprotju z dražgoško legendo – podoba pravega ljudskega odpora, ampak tudi zato, da bomo razumeli nadaljevanje zgodbe o župniku iz Velikih Lašč. Tudi slovenska Cerkev je namreč doživela čudno Polovica duhovnikov je bila po vojni sodno preganjana, tretjina celo zaprta. Tudi Matè je bil zaprt, ker je menda na cesti nekega fantiča osvoboditev. prijazno vprašal: »Ali boš tudi ti kdaj prišel k verouku?« Obravnava v zaporu pa ni bila nič kaj prijazna. Devet mesecev je bil v betonski samici, kjer so ga fizično in psihično trpinčili. Zaradi nočnih zasliševanj in preprečevanja spanca je skorajda zblaznel. »Najhujša pa sta bila mlada zasliševalca, Mitja Ribičič in Zdenko Roter,« mi je nekoč zaupal.
Kaj je v ozadju
Kaj je skupnega vsem tem in še tisočim takih zgodb? Kaj nam hočejo povedati? Najprej to, da je povojna komunistična oblast razdelila narod na privilegiran in na preganjan del. Nato pa, da kriterij razdelitve ni bilo razvpito geslo partizani – kolaboranti. Poniževani in preganjani so bili ne glede na vključenost v narodno-osvobodilno borbo niti glede na svojo domoljubno in socialno usmerjenost. So pa pomenili resnega političnega konkurenta, ker jim je krščanstvo dajalo notranjo moč in osebnostno stabilnost. Bili so osebnosti, s katerimi ni možno lahkotno manipulirati. Zato jih je režim avtomatično prilepil vsem tistim, ki so svoj protikomunizem izkazali tudi z očitnim ali celo oboroženim nasprotovanjem. Režim je vso protikomunistično populacijo pokril z žaljivo in lažnivo etiketo »izdajalci«, ker je upal, da bo s tem tudi vsaj navidezno upravičil svoje zločinsko ravnanje. Ta razdelitev naroda se je tudi v veliki meri ujemala z razdelitvijo na kristjane in ateiste, kar je režimu zelo olajšalo določanje tistega dela prebivalcev, ki naj bi bili »zaostali, neumni, proti napredku in škodljivi za družbo«. Zato bi moralo biti razumljivo in opravičljivo, da so poniževani, zapostavljeni in režimsko zatirani, skratka drugorazredni. Ob tem je komunizem našel in potrdil tudi svojo umišljeno večvrednost, svojo identiteto, svoj ateizem. Filozofski analitik Milan Komar v knjigi Trije totalitarizmi pravi: »Notranje bistvo marksizma je ateizem. Ne toliko zanimanje za socialni sistem ali socialne in politične reforme, pač pa ateizem.«Pri tem moramo dodati, da ne gre za ignorantski ateizem, ki le zanemarja človekovo duhovno razsežnost, ampak za nestrpen, fanatičen, agresiven, bojevit ateizem. Klasični marksistični ideologi niso razumeli pomena globoke osebne vere za človekovo osebno pokončnost in samostojnost. Nikjer ne najdemo njihovih ugotovitev, da je v pristni religiozni zakoreninjenosti človekova moralno-nazorska identiteta v veliki meri zaščitena pred vplivom vseh mogočih ideološko-propagandnih izmišljotin. Takó svobodnega človeka nobena revolucija ne more zlahka spremeniti v ideološkega hlapca. Marksizem tega ni razumel, je pa očitno slutil. Nekje v temnih globinah se mu je rojevalo revolucionarno sovraštvo do krščanstva kot tudi sovraštvo do družine in zasebne lastnine. Družinska skupnost in zasebna lastnina, ki je potrebna za preživetje, predstavljata namreč osnovo človekove samostojnosti in svobode, osnovno obrambo pred suženjsko odvisnostjo od totalitarne oblasti. Zgoraj omenjeni partizan Anton Cizelj je bil prisiljen asistirati najhujšemu Zlu, ki se je kadarkoli v zgodovini razbesnelo nad slovenskim narodom. Bil je prisiljen, a duhovno in nazorsko je ostal svoboden človek, svoboden – in človeški. Še petinsedemdeset let po krvavi noriji je z bolečino v srcu iskreno in pogumno izpovedal svojo morečo zgodbo, v kateri jasno začutimo zvestobo resnici, kaj je prav in kaj narobe. Niso ga zlomili. Ostal je notranje svoboden, kajti »le resnica osvobaja«.
Spoštovanje notranje zakonitosti
Klasičen politični konstrukt evropskega komunizma je s padcem berlinskega zidu stopil na pot razkroja. A kot pravi Komar, je pri tem prišlo do »razploda marksizma«. Vsa primitivna revolucionarna izhodišča, ki so povzročila toliko žrtev, trpljenja in zablod, so ostala in dobila nova imena in nove odtenke. Krščanska kultura je še naprej poniževana in preganjana, družina še naprej v mlinu razvrednotenja, nacionalna država pa pod vse hujšim pritiskom bruseljske birokracije, ki vsej Evropi vsiljuje zblojeno ideologijo o multikulturnosti in izničenju narodove identitete. Vsiljuje se nov oziroma isti totalitarizem pod drugim imenom. A vsak program, vsako gibanje, vsaka revolucija, ki ne spoštuje notranje zakonitosti (Komar bi rekel »notranjega reda«) človeka, družbe in narave, je že v izhodišču zapisan propadu; tiste zakonitosti, tistega reda, ki je bil že od vsega začetka položen v stvarstvo. Vsi trije totalitarni sistemi dvajsetega stoletja so sledili zablodi, da notranjega reda človeka in družbe ni in si zato lahko sami izmislimo ter človeku in družbi vsilimo svoj red: fašističen, nacističen ali komunističen oziroma red, ki ga propagira »kulturni marksizem«. Prijazne, empatične, zdrave človeške družbe ni brez spoštovanja njene notranje zakonitosti, ki jo je tisočletna modrost preizkusila in preprosto izrazila v načelih, kot so: ne laži, ne kradi, ne ubijaj itd. Komunistična permanentna revolucija pa je gradila na laži, ropanju zasebne lastnine in grozljivi lahkotnosti ubijanja. Še kako prav je imel Robert Schuman, ko je ob rojevanju EU trdil, da bo demokracija krščanska ali pa je ne bo. Ali bo temeljila na spoštovanju notranje zakonitosti človeka in družbe ali pa se bo izrodila v totalitarizem. Šele ko bodo tudi družbena in politična gibanja prenehala vsiljevati protinaravne ideologije in začela spoštovati notranji red človeka in družbe, bodo nastopili novi časi.
[Page 8]