Če čemu, potem se la …
Če čemu, potem se lahko čudimo učinku, ki ga ima epidemija na družbo. Pa ne mislim na število umrlih, temveč na padanje mask, ki sledi po skoraj dveh letih boja zoper virus. Boj je svetoven, začel se je na Kitajskem in še zdaj ni jasno, zakaj ne pravimo covidu-19 kitajska gripa, kakor so tik pred koncem prve svetovne vojne španska gripa imenovali ono bolezen, ki je vojno dejansko tudi končala, a vmes pobrala menda petdeset milijonov ljudi. V resnici pa nihče ne ve, koliko je bilo tedaj žrtev. Primerjava z leti od 1917 do 1919 preteklega stoletja bi nas morala napolniti z zadovoljstvom, saj je zdaj mrtvih komaj desetina takratnih žrtev. Pa se v času interneta prepiramo, ali virus sploh obstaja, ali je treba nositi maske, ali je življenje bolj pomembno kot začasna odpoved nekaterim svoboščinam. Prepiramo se o vsem in na vse mogoče načine. Pa ne le pri nas, temveč povsod po svetu. Bolj kot bolezen je torej zanimivo vprašanje: »Kaj je virus pravzaprav razkril?« Prva stvar, ki jo je virus v tem času razkril, je velika nepripravljenost človeštva, da bi se trezno in potrpežljivo spopadalo z boleznijo. Se še spomnite panike, da, prave histerije, ki je vladala marca lani? Kako so vse države, vsaka zase in vse proti vsem tekmovale za nakup preprostih medicinskih mask, respiratorjev in druge potrebne opreme? Nihče nam še ni povedal, koliko denarja je tedaj zaslužila Kitajska, saj smo vse našteto vsi uvažali od tam. Mimogrede je virus torej razkril, da se je razviti Zahod prepustil moči vzpenjajoče se totalitarne sile, ki je uspešno združila enopartijski totalitarizem s kitajsko delavnostjo in brezobzirno željo po bogatenju. Kitajski je uspelo odpraviti lakoto v svoji deželi, zdaj pa postaja prva violina v svetovnem merilu. Če so si zaradi dobička države Evrope in Amerike za blagor svojega ljudstva zatiskale oči pred totalitarnostjo kitajskega režima, ki izkorišča svoje ljudi, da poceni proizvaja, in zatira vsakogar, ki si upa misliti, zdaj nimajo več moči, da bi velesilo prisilile k spoštovanju človeka. Tehtnica se je marsikje že obrnila in Kitajska izvaža svoj model zatiranja in pogledov na svet. Prva reakcija celotnega sveta na pandemijo je bila panika. Zaprtje družbe v osnovne celice, takrat še brez policijske ure, omejitev javnega življenja je bila potrebna, ker ni bilo opreme. Kakor hitro je začela prihajati – skupaj z bolj ali manj razumnim sodelovanjem velike večine prebivalstva – so povsod hitro dosegli ničelno stopnjo okužbe. A skupaj s toplimi dnevi so prišle počitnice in vsa Evropa se je zapodila na morje. Države gostiteljice in vsi turisti so se množično obnašali, kakor da je virus premagan, kot da ga ni več. V tem obnašanju lahko prepoznamo nespamet, ki se bo kasneje prelevila v sistematičnost teorij zarote, absurdnih razlag in obnašanja, ki se širijo po svetu. V bistvu smo se obnašali kot »za menoj potop« oz. »kaj me briga, danes hočem uživati«. A to obnašanje je skladno z dolgoletnim razvojem Evrope, ki se od razsvetljenstva, ko so se nekateri samorazglasili za čedalje bolj pomika v temo ateizma in trohnobo propada. Iz luč sveta, Fatime je prišlo svoj čas opozorilo: »Če se ne spreobrnete, bo mnogo narodov Evrope izginilo.« In zdaj smo pred uresničitvijo te napovedi. Kajti spreobrnili se nismo, narodi pa dejansko izginjajo, ker nočemo živeti. Narodi pa ne umirajo naenkrat, temveč v roku nekaj generacij, podobno morda kakor gozd, ki ga nezmerno sekajo. Najprej posekajo visoka, zrela in stoletna drevesa, ki imajo 50 metrov višine. Naslednja generacija seka gozd, ki ima drevesa do 25 metrov in je že pozabila, da bi morala biti še enkrat višja. Tretja generacija pa seka komaj oblikovana drevesca, misleč, da mora biti drevo tako majhno. In potem je konec. Podobno se dogaja evropskim narodom. Fatimska napoved se uresničuje in med nami je čedalje več tujcev, ki nimajo nobenega odnosa do naše kulture, našega jezika, naše zgodovine. Evropa je polna različnih priseljencev, ki še niso postali eno. V Fatimi je Marija rekla, da bo po naših mestih tekla kri. Po kapljicah že teče, potoki prihajajo. Panika je prva stvar, ki jo je virus pokazal. Vendar panika napuhnjenih ljudi, panika napuhnjene civilizacije, ki je prepričana, da brez Boga zmore vse. In vendar se mora človek spomniti Svetega pisma, ki pravi: »Ne tako, brezbožni, ne tako.« In potem: »Kjer ni razloga za strah, trepetajo.« Prav tako se je obnašal ves svet, posebej pa pri nas. V resnici se moram ponavljati. Sloveniji je bila izkazana velika milost, da je prav na začetku epidemije oblast prevzela sedanja vlada. Menim, da nam je bila s tem izkazana posebna milost, ki so nam jo izprosili naši mučenci, ki so goreli za svetost, se borili za vero, za slovenstvo, za svobodo in resnico ter bili v svojem boju poraženi, ker so veliki tega sveta sklenili, da Rusom in njihovemu komunizmu pripada slovanski svet. Panika pa se ne pojavi kar tako. Za paniko je treba izgubiti živce ali pa izklopiti možgane. Panika je oblika strahu, ki preseže običajnost. Druga izrazita stvar, morda celo najhujša, ki jo je razkril virus, je, da ne znamo več misliti, razlikovati med resničnim in lažnim, da ne uporabljamo spomina. Med karanteno, ko smo bili ljudje zaprti v ožji krog doma in občine, se je med ljudmi razširil virus strahu, teorije zarote, vseznalstva, ki potrebuje prej omenjeni napuh, da se lahko množi. Mešanica vsega tega se pokaže pri mogočnem, norem in veličastnem gibanju proticepilcev. V njem najdemo od doktorjev znanosti do preprostih ljudi, od pobožnih vernih, ki imajo sebe za cvetober Cerkve, do nevernih, ki imajo sami sebe za luč sveta. Njihovo orodje za prepričevanje so nova družbena omrežja, v katerih je mogoče najti neskončno število objav, ki podpirajo še tako neumne trditve. Kdo ni slišal za očitek, da ti skupaj s cepivom vbrizgajo čip? Pa je to preprosta traparija. Teže je ovreči očitek, da far macevtske družbe odlično služijo s cepivom, kakor da bi bilo to odkritje nekaj novega. Predvsem pa je vsem, ki sabotirajo vsak ukrep, ker so načeloma proti vsaki stvari, nemogoče karkoli dopovedati. Priče smo popolnemu odklopu razumnosti. Stojimo pred dogmo: »Moraš mi verjeti, ker sem jaz tako rekel!« In gorje, če ne verjameš. Deležen si takoj verbalnega napada. Nate se vlije ploha očitkov in diskvalifikacij, proti katerim si nemočen. Kajti pred seboj nimamo razumnega človeka, temveč trmastega pridigarja, ki postane nasilen, kakor hitro vidi, da mu ne slediš. Nasilje pa raste, kakor raste bes, ki ga hrani. In vsakdo, ki se igra s temi čustvi, jih podpihuje ali jim daje kakršno koli potuho, kakor to delajo naši levičarski ustavni sodniki in različni sodniki, ki ne kaznujejo onih, ki bi jih morali, jemlje nase del krivde za izgubljeno življenje mnogih ljudi. Kajti epidemija kaže tudi, koliko sebičnežev je med nami in kako brezobzirni so. Virus nam je pokazal, da je utvara o »dobrih ljudeh« mit, fatamorgana, ki ji hočemo verjeti, a nima nobene osnove. Svet je prepoln sebičnežev, razvajenih edinčkov, ki ne gledajo na nič drugega kakor nase. Vendar tudi to ni nič novega, kajti vsako zavzemanje za evtanazijo v imenu usmiljenja in lepe smrti ni nič drugega kakor maska sebičnosti, ki noče sprejeti nase bremena skrbi za težko bolne in ostarele. Izklop pameti pa je najbolj boleč pri tistih, ki imajo same sebe za intelektualce, in one, ki so prepričani, da so dobri verniki. Od prvih dobivamo razne zbornike, razmišljanja, članke, nastope na raznih ekranih, v katerih z lepimi in umetelnimi besedami razlagajo to ali ono teorijo zarote. Pri tem niso sposobni opaziti nesmislov, ki jih ustvarjajo, ker jim manjka ponižnosti. Od verujočih pa dobivamo sporočila, da je Marija tu ali sam Bog tam sporočil, da naj se ne cepimo ali pa da vera ozdravlja in da moramo samo verovati. In tu vidimo vso tragiko tistih, ki so svojo vero zgradili na čustvih, na tistem čutenju, ki ga pravzaprav ni v naši veri, kajti vera gradi na spoznanju in
poslušanju, ne pa na negotovosti in spremenljivosti človeškega čustvovanja, ki je marsikdaj tj. od stvari, ki jih ne moremo obvladati. Oboji skupaj pa načenjajo potrpežljivost in pripravljenost družbe, da bi se soočila z žrtvami in odrekanjem, ki jih zahteva odvisno od kemije boj proti epidemiji. V Sloveniji lahko dodam naštevanju naših križev in težav, lahko bi pa napisal tudi naših spoznanj, še , ki je v tem, da doživljamo nenehen boj vnukov revolucionarjev, levičarji jim pravimo danes ali pa kulovci, za prevzem oblasti. Levičarski univerzum ima mnogo specificum glav in pojavnih oblik. Podoben je mitični pošasti Hidri, ki ji je moral Herkul odsekati vseh sedem glav naenkrat. Poleg vseh mogočih medijev (z RTV Slovenija in POP TV na čelu) imajo še mnoge rdeče direktorje in tajkune, nešteto t. i. NVO (nevladne organizacije), ki prejemajo milijone iz proračuna in hranijo množico ljudi, ki nič koristnega ne delajo, zbornice po šolah, profesorske zbore po fakultetah, pravosodje, tožilstvo, državno upravo, sindikate, kulturnike, novinarske cehe, Ustavno sodišče, Udbo in kakšno gostilniško druščino, ki se zbere občasno, da izbere naslednjega predsednika države ali vlade. Take je nekoč Borut Pahor imenoval »strici iz ozadja«, zanje uporabljamo izraz »globoka država«. Pokojni novinar Danilo Slivnik pa je govoril in dokazoval, da je vse to povezano in vodeno od udbomafije. Vse to zveni kakor teorija zarote, pa je žal med vsemi temi teorijami samo to resnično, kajti med levičarji ni nobene pluralnosti, nobene pripravljenosti, da bi spoštovali drugače misleče, temveč je popolno enoumje in tako usklajeno delovanje, da je očitno, da so vse vidne glave del istega telesa. In kar sami živijo, očitajo nasprotni, pomladni strani, kjer pa je zgodba povsem drugačna, saj so politični akterji dejansko odgovorni za svoja dejanja in svoje programe. Zato NSi ni isto kakor SDS, pa čeprav zdaj prav dobro sodelujeta, ker so se do tega trenutka uspešno obranili tistih, ki sejejo razdor. Sodelovanje v različnosti pa je značil nost demokracije! Nam pa je virus razkril in neizpodbitno pokazal, da levičarski univerzum ni sprejel demokracije. Sicer ne bi sam Milan Kučan govoril, »da se moramo vrniti v demokracijo«, kar pa v resnici pomeni vrnitev v enoumje partijskega totalitarizma, saj zdaj živimo v demokraciji, imamo pluralno in delujočo oblast, četudi imajo koalicijske stranke 43 poslancev z dvema poslancema manjšin. Vendar to razmerje ni sad volitev, temveč je plod manipulacij, kupovanja, pritiskov in drugih nečednosti. Levičarski univerzum se je potrudil, da je drugo največjo koalicijsko stranko spravil na rob propada in ji dobesedno ukradel polovico poslancev, zgodbo o DeSUS-u pa imamo zdaj vsi za zaključeno. Farso o morebitnem mandatarju Karlu Erjavcu smo spremljali po medijih. Uradno ni Erjavec nikoli postal kandidat. Virus nam je torej razkril in je z obrazov levičarjev snel masko demokratičnosti, pluralnosti, spoštovanja drugače mislečih. Nekateri smo na to opozarjali in vse utemeljevali s posrednimi dokazi, vendar zdaj ni več treba. V svoji histerični želji, da bi se čimprej vrnili na oblast (v ta namen so v predvolilnem boju že od Šarčevega odstopa!), izgubljajo vsako maniro in sram. Da, ni jih več sram, da gojijo totalitarno miselnost, ni jih več strah, da obljubljajo maščevanje, ni jih več sram lastne preteklosti, ampak se javno klanjajo klavcem našega naroda in očetom najhujšega režima, ki smo ga Slovenci preživeli in premagali. Očitno pa smo ostali na pol poti, saj nam ni uspelo očistiti družbe tega raka in prav ta nas zdaj spet in spet potiska v prepad. Že od prve zmote slovenske demokracije, tj. izvolitev zadnjega partijskega sekretarja za prvega predsednika samostojne Slovenije, nas naša neodločnost stane napredka, družbenega miru in razvoja. A vse prevečkrat se bojimo sprememb, zato vedno znova preveč ljudi voli isto in zato vsakič bolj tonemo v enoumje. Na politkolesarje ob petkih smo se že navadili. Čeprav jih njihovi mediji izdatno podpirajo, jim nikakor ne uspe ustvariti pogojev, da bi odšli čimprej na volitve. Virus in polne bolnišnice so preveč zgovorni. Poskusili so s sredinimi, še bolj radikalnimi protesti, ki pa so prehitro krenili po poti nasilja. Po nekaj tednih so jim odtegnili nujno medijsko kritje, zato so te manifestacije de facto že odšle v pozabo. Morda pa so se strici iz ozadja ustrašili, da so ustvarili zver, ki je ne bodo mogli obvladati in bi obstajala resna nevarnost, da jih požre? Kajti petkove kolesarje imajo trdno v rokah. Njihovo govoričenje na trgih nima nobenega drugega namena kakor ustvarjati vtis, da je klima bolj napeta, kakor dejansko je. Več skrbi zbuja obnašanje vse tiste množice proticepilcev, ki na svojih delovnih mestih in na mikroravni medosebnih srečanj zganjajo paniko in širijo slabo voljo. Kajti po letu in pol je levičarjem uspelo utrditi v množici anonimnežev, ki pa so vseeno volivci, nagonsko, prav žolčno sovraštvo do sedanje vlade, posebej do Janeza Janše. Mnogi, premnogi dobijo ošpice, ko slišijo to ime. Izpuščajo klice in sovraštvo, čeprav nimajo niti enega samega pametnega razloga za to. Veliko preveč Slovencev, ki ima zelo odlično mnenje o sebi, misli, da je SDS skrajna desnica, Levica pa cvetober demokracije. Posebej je to prisotno v mentaliteti mlajše generacije, tiste pod tridesetimi leti, ki je dala skoz že indoktrinacijo gabrove šole. Nobenega znaka ni, da bi ti ljudje znali uporabljati pamet, vse prevečkrat pa vidimo, da jim osnovno sklepanje dela preglavice, kajti okuženi so s sebičnostjo, ki jim megli razum. Če k temu dodamo antipatijo ali sovraštvo, ki jih uspešno gojijo zoper vse, kar prihaja z demokratičnega pola, potem ni čudno, da nenehoma doživljamo vedno isto volilno potegavščino z »novimi obrazi«. V vsem tem pestrem razkrinkavanju pa je nekoliko v ozadje stopila antipatija do Cerkve. V zadnjih nekaj letih se je v Sloveniji razbohotila zahodna bolezen odpada od vere. Cerkev je postala tudi pri nas družbeno tako nepomembna, da zvenijo kakšna opozorila ostarelih akademikov o rekatolizaciji Slovenije kakor za lase privlečeni strahovi. Če kaj, Slovenija doživlja danes popolno razkristjanjenje. Cerkev se sooča z upadanjem števila na vseh področjih svojega delovanja. Redovništvo praktično izumira. Škofijskih duhovnikov je čedalje manj, novih praktično ni. Dejstvo je, da Cerkve, kakor smo jo poznali, kmalu ne bo več. Potrebne bodo korenite spremembe, za katere pa ni moči, saj je tudi Cerkev del naše ostarele družbe. Stari ljudje pa imajo radi »vse tako, kot je bilo«. In prav tega ne bo več. Tudi tisti, ki bi želeli Cerkev očistiti grešnikov in so se zapičili v en sam konkreten greh, ne bodo imeli uspeha, kajti četudi bodo očistili duhovščino ta hip najbolj modnega greha, spada greh k človeku in edini, ki nas odrešuje greha, je naš Gospod Jezus Kristus. Cerkev bo torej ostala grešna. Res pa je, da tisti, ki imajo sebe za pravične, dobre in odlične, ne gojijo milosti svojega krsta, zato ima Slovenija čedalje več poganov. Prav ta Cerkev se sredi virusa sooča z odpadom pobožnih. Nepredstavljivo veliko ljudi, za katere se je zdelo, da gojijo molitveno življenje, da se navdušujejo za razna gibanja in živijo skoraj mističen odnos z Bogom, se je pokazalo kot prav tako napuhnjenih in polnih samih sebe, predvsem pa so se izkazali za fanatične proticepilce v imenu vere. Vendar imajo prav ti ljudje eno veliko težavo. Biti proticepilec in biti v Cerkvi ni mogoče, ker je Cerkev jasno povedala, da je cepljenje zaželeno, priporočeno, dejanje prave ljubezni, odgovornosti in solidarnosti, pa tudi zdrave pameti. Vsakdo, ki se torej sklicuje bodisi na svojo vest bodisi na karkoli nadnaravnega, dokazuje, da ne verjame v eno, sveto, katoliško in apostolsko Cerkev, ki je rekla točno nasprotno. In Cerkev ima oblast in nalogo, da preizkusi pristnost prikazovanj ali zasebnih razodetij. V Cerkvi pa je postavljena hierarhija, da jo vodi, v njej uči in odloča o takih stvareh. Potem pa vidimo, da je prav v tem problem. Upor zoper hierarhijo je v Cerkvi stalno prisoten, vendar se je v teh časih pri nas razbohotil in odpira nove in nove probleme in izzive, tudi hierarhiji sami. Morda pa bo epidemija Cerkvi pridobila čas in mir, ki ga potrebuje, da bi odkrila načine, da notranje težave reši v cerkvenem duhu, polna vere in ljubezni. Dejansko se moramo torej veseliti, da je covid-19 snel toliko mask. Resnica je vedno boljša kakor sprenevedanje in hinavščina. Čeprav resnica boli! Resnico moramo ljubiti in se je oklepati, da bi se izognili lažem, ki smo jim podlegali. Od tu naprej pa moramo tudi narediti, kar moremo, kakor poje Gregorčič, da bi se stvari izboljšale. Pri nas so fronte odprte na več ravneh. Najprej je medosebna raven, kjer proticepilci nenehoma napadajo s svojimi nesmisli. Po sredi mnogih družin teče ta fronta, med sosedi, med sodelavci. Naša naloga na tej ravni je prijateljsko opominjanje, potrpežljivo razlaganje, pikro razgaljanje …; vprašanje tu, vzklik tam, zahteva po preverjanju in uporabi mask v javnosti. Kakor so glasni proticepilci in otroci teorij zarot, bodimo glasni in zahtevni mi. Ker jih prepričali ne bomo, pa jih vsaj prisilimo k molku. Naj dajo mir! Tudi to je dosežek. Poskusiti pa moramo razgraditi antipatijo do demokracije, ki so jo vsadili v ljudstvo. Saj veste, tisti pogubni »vsi so isti«, ko v resnici niso isti, in potem pretirana strogost in zahtevnost do pomladnih politikov in popustljivost do dedičev revolucionarjev. Vsak resnični pomladnik je boljši od še tako dobrega totalitarca! Bitka bo težka, volitve so pred vrati in zato se moramo že sedaj pripraviti, da bomo sodelovali. Kajti naša dolžnost je prerasti apatijo in se angažirati z vsemi silami, da bi bilo v Sloveniji bolje, kakor je zdaj. Predvsem pa moramo ustaviti izsesavanje družbenega telesa, narodnih moči in državnega premoženja v korist pijavk, brezdelnežev in vseh, ki želijo od drugih dobiti vse zastonj. Takim pravimo levičarji. In ker smo vsi nagnjeni k temu, da bi živeli na račun drugih, z ugledom in brez velikega truda, pa tudi z varnostjo lepega državnega prihodka, se je mnogo ljudi pripravljenih prodati za ubogo penzijo, ki si je niso zaslužili. Zakaj pa mislite, da imamo v Sloveniji danes več borcev, kakor jih je bilo med revolucijo? In ti so zvesti volivci svojih gospodarjev! Sodelovanje, aktivna udeležba, prepričevanje, tudi zahtevnost, npr. v svetih različnih šol nimamo pravice biti tiho, ko se zahtevajo te ali one pravice in se teptajo najbolj osnovne pravice katoliškega Slovenca. A nihče nam ne bo nič dal, če se ne bomo s ponosom, po zakonih in tudi organizirano potegovali zase. Zdaj je že tako, da vsak sme in more, če hoče, teptati katoličana in njegovo Cerkev. Prihajamo pa že v čas, ko se bo isto dogajalo Slovencu. Pa ne pozabite, da smo v Sloveniji! Covid-19 je prav zanimiv virus. Njegovi učinki presenetljivi. Bodimo pripravljeni na vedno nova presenečenja.
[Page 14]