Božič v letu 1945

Iz Davče so bile izgnane tri močne gruntarske družine. Vse kmetije so bile urejene.

Frelih – Pavlinova (5 otrok: Karel, Anton, Ana, Jožefa, Apolonija in mati Ana). V članku: Vincencij Demšar: Nasilna selitev družin iz zgornjega dela Selške doline o božiču leta 1945, Železne niti 8, 2011, str. 287–296: »V spominu ene izmed pripovedovalk je ostalo, da se je na Jesenicah Strojevčeva Tončka iz Zalega Loga presedala na stolih in se ni ulegla na tla ter da je Pavlinova mama iz Davče molila in molila.« Družina Luka Peternelja – Lukova (10 članov: stari oče Luka, mama Marija, ata Janez, sin Avguštin, hčeri Ivanka in Marija, 11-mesečni Franci je ostal pri Matiju, stric Viljem in teti Marija in Julka). Zgaga (5 otrok: Mirko, Dora, Mici, Janez, 13 Franci in starša: Marija in Franc) iz Podporezna.Drago in Rudi sta bila rojena po vrnitvi iz izgnanstva. Iz Zalega Loga so izgnali Milko in Tineta Gasser ter Strojevčeve.

Gorje ob vrnitvi domov

»Nekatere je doma čakalo še eno gorje. V njihove domove so se vselili ,tuji‘ domačini in niso hoteli ven. Ena od vseljenk je gospodinji, ki se je vrnila na lasten dom, rekla: ,Če ne veš, ti pa jaz povem, da ta hiša ni tvoja!‘ Ko so odhajali, so morali pustiti premoženje, kot so orodje, živina in drug inventar. Mnogi, ki so se vrnili, so dobili veliko uničenega. Živeža (žito, krompir itd.), ki so ga pustili ob božiču 1945, jim nihče ni vrnil. Očitno človek res ne živi samo od kruha, saj bi bili sicer otroci vračajočih družin, ki so prišli nazaj, pomrli, saj v opustošenih domovih ni bilo kruha. Toda bili so vsaj na svojem domu.«[29] »Gospa Ivanka se vedno oglaša na vseh predstavitvah z omenjeno tematiko. Recitira tudi pesem, ki jo je povedala na neki predstavitvi v izgnanstvu. Pesem je zapisana tudi v ŽN.«[30] Teme kraljestva so se zarotile, da bodo duše vse speljale v mrak. Na nebu zvezd ni, vse so ugasnile. Človeštvo v zmote strašne je utonilo. Ne, luč prihaja, konec je teme, mladina nova svet bo osvojila, z ljubeznijo bo duše pridobila. Vse žrtve voljno nase bo sprejela in z blagoslovom božjim svet bo naš. Zdaj luč prihaja, konec bo teme. Otroci božji smo, orodje njega, ki je ustvaril svet, ustvaril nas je zanj, gremo se borit zanj, gremo v zmage.[31]

27 Marija Gasser, Vasi pod Ratitovcem …, str. 92.

28 Ustni vir: /N. N. 1930/. Pogovor, 27. 3. 2018.

29 Vincencij Demšar, Nasilna selitev družin iz zgornjega dela Selške doline o božiču leta 1945, Zbornik Selške doline, Železne niti 8, Muzejsko društvo Železniki, 2011, str. 294.

30 Marija Gasser, Vasi pod Ratitovcem skozi čas, Samozaložba 2015, str. 80, op. 29, in str. 91, op. 47, in Demšar, Vincencij, Nasilna selitev družin iz zgornjega dela Selške doline o božiču leta 1945, Zbornik Selške doline, Železne niti 8, Muzejsko društvo Železniki, 2011, str. 293.

31 Vincencij Demšar, Nasilna selitev družin iz zgornjega dela Selške doline o božiču leta 1945, Zbornik Selške doline, Železne niti 8, Muzejsko društvo Železniki, 2011, str. 293.

»Po pripovedi Ivanke Thaler so božič preživeli v vlaku na Jesenicah. Tedaj jo je neki stražar vprašal, ali ve, zakaj so tu. In ji je sam odgovoril: ’Sosedje so vas zatožili.’ Na vprašanje, koga je mislila s sosedi, je odgovorila, da Davčarje.«[32]

Milka in Tine Gasser, izgnanca z Zalega Loga

Ta zgodba se sicer konča srečno, a zločina družina ni pozabila. Kako je uspelo ljudem ohraniti duševno zdravje? Dopolnim podatke iz knjige Vasi … in navedem nekaj novih pričevanj. Ob izgonu Milke (1919–2003) in Tineta Gasser (1906–1986) z Zalega Loga je Milka prišleke ozmerjala. Hoteli so jo ustreliti, vendar se ni dala, kljub temu ni odnehala. O tem pripovedujejo. Na vsak način je hotela ostati doma. Doma so ostali trije otroci. V članku: Demšar, Vincencij: Nasilna selitev družin iz zgornjega dela Selške doline o božiču leta 1945, Železne niti 8, 2011, str. 287–296: »Selitev naj bi bila dogovorjena avgusta 1945 v Potsdamu med tremi zaveznicami – zmagovalkami druge svetovne vojne. Enotni so bili, da mora biti selitev ‚urejena‘ in izvedena na človeški način. Konkretno pa so jo izvajale oborožene skupine posameznih držav, med katerimi so bili tudi oboroženi domačini osebno poznani. Milka Gasser z Zalega Loga je omenjala takega domačina. Nekaj mu je odgovarjala in se ni zadosti hitro obrnila, pa je pokazal na svojo puško, da bo pela, če se ne bo dosti hitro obrnila. Sama selitev pa je bila vendarle odvisna od ekipe, ki je selila. Navadno so bili na eno osamljeno hišo trije iz ekipe, koliko pa je bilo drugih v okolici, v zasedi, ni znano.«[33] »Pripovedovali so, da je domačinka (Ivana Kovač – Urška, Šrajevka) stala v Škofji Loki na mostu in čakala, če bo prišel kdo iz doline, da ga bo prosila odpuščanja. Nekoč je srečala Milko Gasser. Milka nikoli ni nič govorila o izgnanstvu, takrat pa je bila besna. O tem je pripovedovala. Ob izgonu nje in moža je doma ostala komaj leto dni stara punčka Vika zakoncev Valentina in Milke Gasser ter njuna dve leti star posvojenec in enajstletna deklica, za katero starši niso mogli skrbeti.«[34] (2. odst. in op. 33, dodano ime.) »Milka ni nikoli o tem ničesar povedala. Ko pa se je ob tem dogodku vrnila iz Škofje Loke, je bila zelo jezna. Dejala je, da bi jo lahko porinila čez most. Tako se je slišalo,« je povedal domačin. Milka je povedala, da sta bila za izgon Založanov po vojni največ kriv R. A. Ž. (1925–1987) in njegov brat S., ki še danes živi v M. Star je 90 let. Bil je šofer, po vojni je vozil funkcionarje. »Vse so poravnavali med vojno in vse žrtve so bile zato,« pravijo domačini. »Koliko so jih Nemci? Koliko partizani? Vse se je dogajalo med domačini. Poldeta iz gasilskega doma, Mihelčičevo. Za vse je bil le vaški nesporazum,« je prestrašen povedal domačin, ki se je kasneje izrazil, da mu je ušlo.

Moj božič pred 55 leti in v svetem jubilejnem letu 2000

Julijana Gaser (1940) je leta 2020 praznovala častitljivih 80 let. Že leta 2000 je napisala doživljanja ob božiču leta 1945, pa jih, čeprav jo je g. Dular prosil, zaradi strahu, vcepljene manjvrednosti takrat ni mogla objaviti. Zaradi obzirnosti, bolečine in tudi, da ne bi koga prizadela, nikoli ne uporabi za očeta druge besede kot le: ‚So nam ga vzeli.‘ »Velikokrat je bilo težko, a je bilo lepo. Mi smo veliko prepevali. Peli smo stare cerkvene

32 SI ZAL ŠKL 24, KLO Sorica, t. e. 1, a. e. 1, Spisi 1945; Miha Naglič, Zakaj ni več u milu po melu, Gorenjski glas, str. 5, 19. 7. 1991.

33 Vincencij Demšar, Nasilna selitev družin iz zgornjega dela Selške doline o božiču leta 1945, Zbornik Selške doline, Železne niti 8, Muzejsko društvo Železniki, 2011, str. 292.

34 Marija Gasser, Vasi pod Ratitovcem …, str. 85.

Figure 5. Družina Milke (1919–2003) in Tineta Gasser (1906–1986) leta 1954. Od leve: Janko (1947), v naročju Tinka (1953), Milena (1950), Vika (1944), zadaj Jože Šmid (1943–2015). Jože je bil sin Milkinega brata, ki mu je žena umrla nekaj mesecev po porodu. Milko je prosila, naj vzame Jožeta. Bil je družinski član, ob izgonu je ostal doma. Povedali so, da je bil Jože rojen po hudi hajki in da se je mama prehladila. Drugi fantje so bili večji in so služili po kmetijah. Milka in Tine sta skrbela tudi za Mici (je ni na fotografiji), ki je bila prav tako Milkina nečakinja, njenega brata Andreja. Tudi nje ni bilo na seznamu ob izgonu. Kasneje, 1960, sta bili rojeni dvojčici, Ivanka in Mimi.

pesmi. Mama nas je zelo bodrila. Mama je povedala, da smo bili na božič na Jesenicah. Na sveti večer je nekam šla in prinesla smrečico. Ne vem, kje ji jo je uspelo dobiti. Vse je naredila, da bi otroci to težo čim manj občutili.« Leta 2020 je ta izgon še posebno močno doživljala. Prva dva tedna izolacije je zelo težko preživljala, ker je spomin izpred 75 let izjemno živ. Trije otroci so bili doma, tri brate in sestre so naložili na poti iz šole. »Čeprav sem imela le dobrih pet let, sem se zavedala. Spom nim se, kako močno sem jokala. Verjetno je jokala tudi mama, najmlajša sestrica je bila stara dve leti. Priganjali so nas. Zavedala sem se, da izgubljam dom. Prav tako sem se počutila letos, ko nisem mogla v cerkev. Rekla sem, sedaj pa sem izgubila še en dom.« Julijana Gaser (1940): »Poskušala sem sveti večer preživeti tako, kot smo ga včasih doma. Najprej sem v mraku pokadila, pokropila in molila. Hotela sem peti božične pesmi, ki so jih predvajali na Radiu Ognjišče. A ni šlo. To

ni živ glas, ki poje zraven tebe, kot je to pri nas zmeraj bilo na sveti večer. Razmišljala sem in se pomudila ob božiču pred 55 leti. Sama se tega prav dobro ne spominjam. Bili smo v barakarskem naselju na Jesenicah kot pregnanci. Z vsemi preizkušnjami smo sveti večer praznovali kot sedemčlanska družina brez očeta, ker nam je bil vzet po koncu vojne, teden dni po njem. Ravno ob novem letu smo bili izseljeni, peš čez hrib, čez mejo v Avstrijo. Razmišljam, ugasnem radio in grem k jaslicam na kolena. V tihoti molim in se pogovarjam s Sveto družino, z Jezusom. Vi ste iskali prenočišče, mi smo bili pregnani od doma, ne vedoč, kam. V molitvi sem prosila za družine, naj jim novorojeno dete podari mir, tisti mir, ki ga ta svet ne more dati. Ne manjka jim materialnih dobrin, manjka jim duhovnih vrednot. Medsebojne ljubezni in spoštovanja, zaupanja, hvaležnosti, družinske molitve. Jezus, hvala ti za vse preizkušnje, za lepe in vesele trenutke v našem domu, v družini. Hvala za vse dobre ljudi, ki so nam pomagali. Rodil si se na ta svet in nas s trpljenjem na križu odrešil.« Pripovedovano iz globine, večni genski zapis. Z leti se bremena povečujejo, ljudje mečejo težo s sebe.

JULIJANA GASER, Julka, Sp. Danje, 8. 2. 1940

Grovgarjevi: mama Alojzija (1910–1991), Marija, Veronika, Kristina, Julijana, France, Ana. »Rojena sem bila v Spodnjih Danjah 8. 2. 1940. Odraščala sem v Spodnjih Danjah v topli, ljubeči družini s šestimi otroki, pet deklic in brat. Po končani vojni smo bili otroci stari od dve do dvanajst let. Ob koncu vojne je bil oče star 37 let, mama Alojzija pa 35 let. Oče je igral violino in harmoniko. Harmoniko so po vojni videli v Železnikih. Kdor je igral nanjo, je ni mogel pozabiti. Na očeta Franca nimam veliko spominov, saj sem bila stara šele pet let, ko so očeta 17. maja 1945 odpeljali predstavniki povojne ob lasti. Malo se ga spomnim. Mama je rekla, da ‚so nam ga vzeli‘. Med vojno je bil mobiliziran kot graničar v Sorici. Nekam so morali iti. To pa je bila tudi edina možnost, da se zaščitijo pred partizani, ki so bili dnevno v Spodnji Danjah. V Spodnjih Danjah je imel trgovino, imamo še tablo s priimkom Gasser, potem so priimek spremenili. Tudi v Sorici je bil kot blagajnik, vodil je računovodske posle. Iz Škofje Loke so naše očete odpeljali v Šentvid pri Ljubljani. Ena od žena, Kristina Frelih, ki je bila najboljša prijateljica moje mame in so ji tudi odpeljali moža, je bila v Škofji Loki na gradu in je tam videla svojega moža Petra Freliha. Rekla je, da so bili v sobah tako natlačeni, da še sedeti niso mogli. Rekel ji je: ‚Pojdi domov k otrokom, da ne bodo zaprli še tebe.‘ Mislila sem, da mi bo Kristina Frelih povedala kaj več, a mi je rekla: ‚To bom nesla s seboj v grob.‘ Avgusta 1945 je bila amnestija. Takrat so bili v Kočevskem Rogu tudi štirje iz Spodnjih Danj, ki so jih izpustili. Ti so vedeli, a niso povedali, četudi so jih spraševali. Odgovor je bil: ‚Nič ne bom povedal.‘ Vsi štirje so že pokojni. Nismo vedeli, kam so ga odpeljali. Ko smo spraševali, kje je oče, nas je mama tolažila: ‚Saj bo prišel domov nazaj. Boste videli, da bo prišel.‘ Ni vedela, kako naj nas potolaži niti kako nas bo preživela. Prosila je pri kmetih za fižol, za hrano, saj sama ni mogla toliko pridelati, da bi preživeli zimo. Imeli smo pujska. Pred božičem 20. decembra 1945 smo bili izgnani. Imela sem pet let, najmanjša sestra je bila stara dve leti, najstarejša pa 12 let. Spominjam se, da so nas peljali na Jesenice, kjer smo preživeli božič. Tam je bila neka partizanka, ki je mami rekla: ‚Ti boš pa gotovo kakšnega otroka izgubila.‘ Potem so nas peljali v Rateče, ker so nas mislili peljati v Avstrijo. Bili smo zavrnjeni. Dva dni smo bili v živinskih vagonih brez oken. Takrat je zapadlo 20 cm snega, ki ga je naneslo tudi v vagone. Matere niso imele ničesar, da bi pokrile otroke, edina odeja je bil sneg, sneg nas je grel. Bil je hud mraz in veliko snega.

Potem so nas z vlakom peljali v Maribor. Iz Maribora so nas peljali proti meji. Na meji je ženska v vojaški obleki s pištolo rekla: ‚Kdor se vrne, ga čaka strel.‘ Peš smo šli v Avstrijo. Moja mama je bila s šestimi otroki, najmanjšo sestro je s pletom privezala na hrbet, da jo je nesla. Spomnim se, kako je bilo mrzlo. Hodili smo pet ur ali več. Sredi noči so nas oznovci postavili na jaso okrog in krog. Mislili smo, da nas bodo pobili. Ena od pregnank mi je kasneje povedala, da je bilo z nami tudi dekle s kitaro. Oznovci so zahtevali, naj jim da kitaro, pa je jokala: ‚Ne, kitare pa ne dam.‘ Po poti naprej je dekle izginilo. Prišli smo do prvega kmeta na avstrijski strani. Tam smo prespali v hlevu na slami. Zjutraj so nam skuhali žgance in nam dali mleka. Kmet je vpregel vola in nas z vozom peljal v Strass, v prvi logar. V Strassu so nas vseh šest otrok dali v bolnišnico. Mama nas je čakala več kot en teden, da smo se pozdravili. V Strassu smo ostali šest tednov. Februarja so nas preselili v Admond. Bili smo v taborišču, v barakah. Tam sva z bratom zbolela. Spet sva bila šest tednov v bolnišnici. Rada sem bila v bolnišnici, ker so tam stregle sestre usmiljenke. Na čas v bolnišnici imam lepe spomine, ker so bile medicinske sestre, sestre usmiljenke in sestra Ana, ki me je imela zelo rada. Vprašala je mojo mamo, da bi me posvojile. Mama je odločno odgovorila, da ne da nobenega od otrok. Nato so nas preselili v Špital, kjer smo ostali osem mesecev. Starejše sestre so začele takoj hoditi v šolo in k verouku. Dve sestri sta bili 30. maja 1946 pri prvem svetem obhajilu, 16. junija pa starejši dve pri sveti birmi.[35] Vse tri so hodile tudi k pevskemu zboru. Hranim cerkveno pesmarico iz Špitala, ki jo je priredil Marko Bajuk, stari oče Andreja Bajuka. Iz Špitala so nas preselili v Trefling, kjer smo bili še tri tedne. Nato smo dobili dokumente, da se lahko vrnemo domov. Lahko bi šli tudi v Argentino. Mamo so k temu nagovarjali, a moja mama je rekla: ‚Kam naj grem s šestimi otroki v neznano?‘ Želela si je samo domov, saj je bila prepričana, da se bo oče vrnil. Ko smo prišli domov, mama s šestimi otroki ni mogla verjeti, da se nam je vsem uspelo vrniti. Mama je pisala dnevnik, v taborišču je izšla tudi pesmarica cerkvenih pesmi. Oboje skrbno hranim. Iz izgnanstva smo se vrnili 30. novembra 1946, po 11 mesecih in sedmih dneh. Ob izgonu je bilo naše premoženje zaplenjeno. Zakaj so nas izgnali? Takrat je bila že svoboda. Kaj smo bili otroci krivi, da smo morali toliko trpeti? V hiši je živela naša sestrična. Premoženje so nam vrnili l. 1947. Po vojni je mama sama skrbela za šest otrok. Spomnim se, kako sem prosila za kruh, ker sem bila lačna. Mama je rekla: ‚Prosi se lahko, vzeti se ne sme!‘ Ko smo prišli domov, smo začeli obiskovati šolo v Sorici. Znali smo našo nemščino, v šoli pa te govorice nismo smeli uporabljati. Ker smo bili nemškega rodu, smo bili vseskozi odrinjeni. V šoli je učitelj mojega brata Franca prijel za ovratnik in ga vrgel v kot. Nato ga je brcal z nogami. To mi je povedala prijateljica, ki je bila njegova sošolka. Rekla je: ‚Tega ne bom nikoli pozabila.‘ To se je zgodilo le zaradi tega, ker je rekel nekaj danjarskih besed. Živeli smo naprej v Spodnjih Danjah. Mama je garala in nas navajala na trdo življenje. Ni nam veliko razlagala. Rekla je, da noče, da se širi sovraštvo. Trpela je, bolečine je nosila v sebi. Od 12. do 16. leta sem služila pri kmetu v Spodnji dolini, v Sorici, kjer sem varovala otroke in pomagala pri gospodinjskih delih, zraven tega pa sem obiskovala še šolo. Z mano so bili zelo dobri. Leta 1960 sem dobila službo v tovarni Iskra in sem se preselila v Železnike, kjer sem stanovala pri različnih družinah. Mama pa mi je tudi povedala, da sta duhovnika umrla zaradi nas. Župnik Krašna je zelo močno podpiral žene, ki so ostale same z otroki. Skoraj vsakih 14 dni je prišel maševat v Spodnje Danje, tudi ob nedeljah, kar sicer ni 35 Gasser, Marija, Vasi pod Ratitovcem skozi čas, Samozaložba, 2015, str. 94, 95.

bil običaj. Običajno je bila maša v Spodnjih Danjah na nedeljo samo na sv. Marka, ki je zavetnik cerkve, in za semenj, ki je bil okoli sv. Marjete, v juliju. Potem ko so odpeljali očete, pa je Krašna prihajal pogosteje; na vsakih štirinajst dni. Tolažil je žene, ki so ostale same z otroki. Dobro se spomnim, da so mi starejše žene: moja stara mama Terezija Gaser, Marija Weber in Johanca Egart rekle, da je Krašna, potem ko so nas že izgnali, javno rekel v cerkvi med pridigo: ‚Čuvajte imetje teh, ki so jih odpeljali, da se bodo lahko, ko se bodo vrnili, vselili.‘ Že v Špitalu, kjer je bilo veliko Slovencev, se je razvedelo, da so ubili duhovnika Krašno in Terčelja. G. Ivan Skvarča se je tako bal, kar tresel se je, ko je šel v Davčo. Vedno je moral nekdo z njim. Gotovo je vedel za umor, a o tem ni nikoli javno govoril. To je bila skrivnost. Ljudje si o tem niso upali govoriti. Župnik Gačnik, ki je prišel v Sorico l. 1952, pa je bil bolj pogumen. V preddverju davške cerkve je postavil ploščo. Postavil se je za Krašno in Terčelja. V Davčo je jahal konja. Bil je kakor Krašna, tudi on je hodil pogosto v Spodnje Danje, v Spodnjih Danjah je bila maša vsak teden. Nekdo je rekel: ‚Danjarji so bili po nedolžnem preganjani.‘ Ko sem stanovala v Železnikih, sem hodila mamo obiskovat. Živela je od klekljanja, ni dobivala nobene pokojnine. Šele l. 1985 je dobila nemško rento, ko je bila stara 75 let. Ko je obnemogla, sem jo imela pri sebi v Železnikih, in ko je prvič morala v bolnišnico, sem morala plačati vse stroške za rešilca in bolnišnico. Večkrat sem jo spraševala, kako je bilo leta 1945, saj nisem imela na to spominov, ker sem bila takrat stara pet let. Rekla je: ‚Pusti me, ker se mi preveč odpirajo rane.‘ Prišlo je tako daleč, da nisem več zmogla sama. Mama je potrebovala več. Prosila sem na občini. Takrat je bila občina Škofja Loka. Obrnila sem se na vplivnega človeka, domači 36 Ustni vir: Ivanka Egart (1922). na, za katerega sem bila prepričana, da mi bo pomagal. Pa mi ni. Spet sem bila ponižana. Kdaj človek prosi? Kdaj prizna svojo revščino? To je bilo res, to ni samo zgodba o Danjarjih, to je zgodba o neizmernem trpljenju. Ni res, da si samo domišljajo, bili so odrinjeni, zaznamovani z belčki, zapostavljeni, potisnjeni na rob, drugorazredni. (Železniki, 19. 2. 2014 in 17. 2. 2020)

Po poti tragičnih spominov

L. F., Kejžarjev (1941): »Očeta se spomnim bežno, izginil je z Danjarji. Moja mama je bila Koblarjeva Kristina. Z bratom so naju izgnali skupaj z mamo, dva brata sta ostala doma. Star sem bil štiri leta, tega se spomnim, kot bi bilo danes. Otroci smo vekali. Vsake toliko časa je kakšen od pijanih oznovcev zavpil: Tišina! V hipu je vse utihnilo. Potem so se otroci lačni, prezebli, bolni, prestrašeni začeli spet posamezno oglašati. Eden po eden, dokler ni vse vekalo. Spet se je ponovilo. Ne morem razumeti, kako so bili hudobni, kakšni ljudje so to. Danes naj se o tem ne bi govorilo. Resnica jih boli, a vedno pride.« Kristina Frelih je pogosto rekla: »Vse cigane, berače sem sprejela, zakaj so nam to storili?« Kristina Frelih je ob izgonu čez mejo za roke držala mala sinova, dva sta ostala doma, ker ju ni bilo na seznamu. Zaradi mraza, izčrpanosti in mladosti otrok je ves čas zaostajala. Za njo je hodil partizan in jo priganjal, naj gre naprej in še bolj naprej. Zbrala je vse moči in se prebila naprej. Kdor je zaostal, je za vedno. Prebila se je naprej in za njo ni bilo nikogar več.«[38] Najstarejši Kristinin sin Peter pripoveduje: »Mene so pobrali, ko sem šel domov iz šole. Bilo je mrzlo. Morali smo na voz. Sploh nisem šel več domov. Z vozom so nas peljali do Podrošta, kjer so nas dali na tovornjak. Ne spomnim se več popolnoma, kako je bilo, kje in kako so nas peljali. To je bilo zvečer, bila je že tema, bili smo preplašeni. Rekli so, da so nas peljali na Jesenice. Z Jesenic so nas peljali v Maribor in čez Šentilj v Strass, kjer je bila velika kasarna. Bili smo prestrašeni in premraženi. Tam so bili Rdeči križ in Angleži. Takoj so nam dali čaj. Bil sem vesel, da smo dobili nekaj toplega. Tam smo ostali nekaj dni. Spomnim se velikih sob. Dajali so nam injekcije. Od tu so nas peljali v Lipnico (Leibniz), kjer je bilo hrvaško taborišče, od tam v Judenburg, kjer je bil slovenski logor, ki so mu rekli Liechtenstein. Tam smo hodili v šolo in k verouku. V Judenburgu sem bil 20. junija 1946 pri prvem sv. obhajilu. Imam tudi spominsko podobo na prvo sv. obhajilo, na kateri je podpisan katehet Malavašič. Imam tudi Letno izpričevalo Slovenske begunske šole (The Slovene mixed elementary school D.P. – Camp at Liechtenstein Austria; Slovenska begunska mešana ljudska šola v taborišču Liechtenstein, Avstrija), z da

37 Janko Maček, Po 70 letni zamolčanosti vrnjeni v spomin, Zaveza, št. 98, 2015, str. 85–91.

38 Ustni viri: Domačini. Zbornik prispevkov iz znanstvenega posveta: Človekove pravice in temeljne svoboščine za vse čase, SCNR, Ljubljana 2017.

tumom 5. julij 1946. Na spričevalu so podpisani razredničarka Jožefa Beričič – Pepca, poveljnik taborišča in šolski upravitelj (pokaže spominsko podobo na prvo sv. obhajilo, dvojezično spričevalo v angleškem in slovenskem jeziku ter podobico). Večkrat so nas tehtali, da so videli, ali dobimo vso hrano, ki nam pripada. Pravili so, da so Angleži zamenjali kuharje, ker so jih našli, ko so kradli hrano.«[39] Odhajali so v neznano. Peš so šli do Podrošta, kjer so morali počakati na družine iz Danj in Torke. »Pred božičem je blo, leta 1945. Mi smo bli vsi v hiš. Glih zaseko smo rezal. Povhn vojakov je prišlo okrog hiše. Pridejo noter. ‚Napravte se, greste z nam!‘ Ata prav: ‚Ja kam nej gremo?‘ ‚U Loko na zaslišanje,‘ je reku eden. ‚Na kašn zaslišanje? Jest nimam kej za povedat.‘ ‚Boš že vidu, dvejset minut imate časa, da se pripravte.‘ Z Ivanko smo šle gor v svojo sobo. Tok smo ble zmedene, čist neč nismo vedle, kuga nej vzamemo s sabo. Spomnim se, da sem imela en mejhn kovček, nekej sem dala noter. Še sanjal se mi ni, da bomo izseljeni. ‚Kako so otroc jokal na kamijonu. Tok se spomnem Jenšterlove mame, kako je božala svoje otroke: ‚Bodite tih, bodite tih, de navjo strelal.‘« »S kamionom so jih odpeljali v Kranj na železniško postajo in jih spravili na vlak. Vso noč so v negotovosti sedeli na vlaku in čakali. Zjutraj se je vlak premaknil in jih pripeljal do zbirne baze na Jesenicah. Osem dni so prebivali v leseni baraki premraženi in lačni. Koštnarjeva Katinka, Konradov Franc in Marica so nam prinesli juho in žlice, da so sploh lahko jedli. Vsak večer so nekaj ljudi poklical iz barake in nihče ni vedel kam so šli.«[40] »Dva otroka iz družine Blaža Thalerja iz Sp. Danj sta bila s posebnimi potrebami. Na Jesenicah se je Jože ‚podelal‘ v hlače. Umili so ga kar v reki Savi in ga oblekli nazaj v mokra oblačila. Mama je rekla, da bi bilo bolje, če bi umrl, pa se ni niti prehladil. Sosedova, sorodnica Julka Kemperle je čez Jelovico Danjarjem prinesla žlice in nekaj obleke.«[41] »20. 12. 1945 smo prišli otroci iz šole. Bil je deževen dan, poledica in letnemu času primerno mrzlo.« Kmalu so se v hiši pojavili oznovci s seznamom. Tistim, ki so bili na njem, so ukazali, naj hitro spakirajo, kar lahko vzamejo s seboj, in se takoj pripravijo na odhod. (Op.: Ljudje so poznali vse prišleke, razen enega.) Hiše so zapečatili. Rekli so jim, da jih peljejo na zaslišanje v Škofjo Loko, potem pa se bodo lahko vrnili domov, zato s seboj niso vzeli veliko. »Začeli so nas priganjati, da se moramo v desetih minutah pripraviti na odhod. Iz Sorice in Spodnjih Danj so prišli kmetje s konjsko vprego. Na vozovih je bila slama, da je bilo malo bolj mehko. Šolarje so pobrali kar na Rotku. Odpeljali so nas do Podrošta, 42 kjer so nas naložili na tovornjake in nas odpeljali v Kranj na železniško postajo.« »Nikoli ne bom pozabila groznega vpitja 20. decembra 1945 iz Spodnjih Danj. Do Trojarja se je slišalo kričanje, občutila sem grozo in šele naslednji dan smo izvedeli, da so iz Spodnjih Danj pregnali 62 ljudi.«[43] »Gospa Minka pripoveduje, da se je v času izgona vračala iz šole v Sorici. Na Rotku so naložili otroke na vozove, nje ne, ker je ni bilo na seznamu. S tri leta starejšim Tinčkovim Ferdom sta tekla v Spodnje Danje. Znašla se je pred zapečatenimi Egartovimi vrati, z rokami je odstranila sneg in na pragu napisala nalogo. V vasi je srečala nepoznanega moškega z

39 Ustni vir: Peter Frelih (1939).

40 Jožica Kačar, Za božič so nas selili, Zbornik Selške doline, Železne niti 12, MD Železniki, 2015, str. 252.

41 Ustni vir: Marija Ovijač (1935), begunka iz Trboj.

42 Ustni vir: Ivanka Kejžar, Malka Kejžar.

43 Ustni vir: N. N., maj 2013.

dolgim plaščem. Občutila je tak srd, da je bruhala. Kasneje so jo prišli iskat domači iz Dolenje vasi.« »Marijo Benedik, Minkino mamo, so partizani leta 1942 v Dolenji vasi ustrelili v brado, vendar jim je ušla in skočila skozi okno ter si zlomila obe nogi. Mož jo je našel na seniku. Družina s tremi otroki se je nato umaknila na Koroško. Oče se je želel iti nazaj in je ženo Marijo prepričal, da so se vrnili. Kmalu po prihodu in mobilizaciji partizanov je izginil. Mati se je zatekla k svojim staršem v Spodnje Danje, po vojni pa odšla nazaj v Dolenjo vas k Balantu, na moževo kmetijo. Mlajšo hčer Minko je pustila pri sorodnikih v Spodnjih Danjah. Ta sedemletna deklica se je po izgonu znašla sama pred zaprtimi vrati Rehtarjeve Njena mati je mnogo pomagala beguncem pri vrnitvi.hiše.«[45] Na zaslišanje v Škofjo Loko jih niso peljali, pač pa z živinskimi vagoni na Jesenice in naprej na Hrušico. In to cen bajnahte (na božič), ko bi morali biti doma! Misel na da gome (dom), sladko besedo, ki se je oddaljevala, nostalgična sreča se je spreminjala v obup, žalost, strah … Hajli(h)ga noht (sveta noč) leta 1945, pesem, ki v vsakem človeku vzbuja le najnežnejše občutke!? Poleg družin iz Spodnjih Danj sta bili izgnani še dve družini s Torke, tri družine iz Sorice, dve družini iz Davče, Zgagovi ter šest ljudi z Zalega Loga. Pregnanci s Torke so šli peš. »Prišli smo do prvega kmeta na avstrijski strani. Tam smo prespali v hlevu na slami. Zjutraj so nam skuhali žgance in nam dali mleka. Kmet je vpregel vola in nas z vozom peljal v Strass, v prvi ‚logor‘. V Strassu so nas vseh šest otrok dali v bolnišnico. Mama nas je čakala več kot en teden, da smo se pozdravili. V Strassu smo ostali šest tednov. Februarja so nas preselili v Admond. Bili smo v taborišču, v barakah. Tam sva z bratom zbolela. Spet sva bila šest tednov v bolnišnici. Rada sem bila v bolnišnici, ker so tam stregle sestre usmiljenke. Nato so nas preselili v Špital, kjer smo ostali osem mesecev. Iz Špitala so nas preselili v Treffling, kjer smo bili še tri tedne. Dobili smo dokumente, da se lahko vrnemo domov. Lahko bi šli tudi v Argentino.« Glede odziva drugih prebivalcev na izselitev sovaščanov je v zapisniku tretje učiteljske konference z dne 24. januarja 1946 zapisano: »V zvezi z izselitvijo nekaterih družin iz okoliša so se pričele pri nas širiti razne neutemeljene govorice, ki so po nepotrebnem begale naivno prebivalstvo. Zdaj pa je v ljudstvu že jasno, da so jih širili le neodgovorni elementi.«[46] »Pegamova dekleta so ostala na Koroškem. Moji sorodniki, Rehtarjevi so sedem let pisali prošnje za vrnitev domov. Moja mama[47 ] (1913–1999) ter brat Franc (1929–1988), so se srečali z njimi nad Tržičem, da so se videli. V 48 dokumentih pa je potem pisalo, da se niso želeli vrniti. Ljudje so za trenutek vse hudo pozabili, vendar to ostane v podzavesti za vedno.«

Pričevanje in dnevnik Jožice (Gasser) Šubic (1932–2019)

»Cel transport ljudi iz različnih krajev, od vsepovsod so naložili v živinske vagone. Zvečerilo se je že, ko smo prispeli na Jesenice, na Hrušico, kjer je bilo vse polno ljudi. Nastanili so nas po barakah. V naši baraki je bilo nekaj ljudi iz Tržiča. Na sveti večer so Tržičani prinesli smrekico in jo postavili na pograd. Bili so kar veseli, sploh se niso bali, peli so božične pesmi in se veselili, da gredo v Avstrijo. Nekateri njihovi, predvsem možje, so bili že tam. Potem smo bili prepuščeni čakanju, slabi hrani in mrazu.

44 Opis usode: Marija Gasser, Vasi pod Ratitovcem skozi čas, Samozaložba, 2015, str. 80.

45 Janko Maček, Komunistični bič nad Dolenjo vasjo, Zaveza, 73, str. 19–26.

46 Damjana Čemažar, Življenje v gorskih vaseh med letoma 1945 in 1952, 2011, str. 55–56, str. 64–65.

47 Opis usode: Marija Gasser, Vasi pod Ratitovcem skozi čas, Samozaložba, 2015, str. 80.

48 Ustni vir: Minka Benedik (1938), Balančova.

Figure 6. Begunski vrtec na Koroškem leta 1946. Leva vzgojiteljica je Evlalija Sešek – Lali, desna Ivanka Benedik. Vir: Julijana Gaser (1940)

Figure 7. Judenburg, logor Liechtenstein Vir: Marija Gasser (1925–2017)

Figure 8. Judenburg, logor Liechtenstein, 1946, Francka Berčič Vir: Marija Gasser (1925–2017)

Figure 9. Judenburg, logor Liechtenstein Vir: Marija Gasser (1925–2017)

Figure 10. Notranjost taboriščne kapele, 1947 Vir: Julijana Gaser (1940)

Figure 11. Spomin na prvo sveto obhajilo Vir: Peter Frelih (1939)

Figure 12. Begunsko spričevalo Vir: Peter Frelih (1939)

Figure 13. Taborišče Špital, 1947 Vir: Marija Gasser (1925–2017)

Figure 14. Begunske barake Vir: Marija Gasser (1925–2017)

Figure 15. Logor, Jenšterlovi Vir: Marija Gasser (1925–2017)

Figure 16. Logor, Markeljcovi Vir: Jožica Šubic (1932–2019), Jenšterlova

Stražili sta nas dve partizanki, ena je bila strah in trepet, vsi smo se je bali, druga pa je bila bolj človeška. Bili smo lačni, za kruh, imel je duh po petroleju, smo čakali v vrsti. Lakota je bila neusmiljena, zato smo ga vseeno pojedli. Na Jesenicah smo bili do konca meseca. Med tem časom so nekatere močne že peljali čez Karavanke. Nas pa so naložili na vlak in nas odpeljali v Rateče, a so nas Italijani zavrnili, zato smo bili odpeljani do Maribora. Spomnim se vožnje v živinskih vagonih, neznosnega mraza in visokega snega. Družine smo se stiskale skupaj in čakali smo, kaj bo. Najbolj pa se spominjam družine z nekaj tednov starim dojenčkom. Starša sta mu kuhala čaj, ne vem sicer, s čim in kako. Kasneje sem izvedela, da je bil to pisatelj Karl Mauser. Bili so kot sveta družina. Po mnogih letih sem dobila njegovo knjižico z njegovim življenjepisom in sliko. Ostal mi je v zelo lepem spominu. V Mariboru so nas pognali iz vagonov, peš čez most v neko veliko stavbo. Na stenah so bili sami plakati, zapomnila sem se samo enega: ‚Izseli se iz Slovenije, drugače boš poginil tle. Izrujmo zadnji fašistični plevel iz naše narodne njive.‘ Pozno popoldne so nas začeli priganjati za odhod. Pot nas je vodila čez most, mislim, da čez reko Dravo. Natrpali so nas v živinske vagone in peljali do Šentilja. Bila je tema, spremljal nas je strah, vpitje, naj gremo takoj iz vagona. Nismo vedeli, kam gremo. Vsakemu so dali koruzni hlebček z marmelado. Vse naše hlebčke je nesel brat Gregor, Groga, v cekarju. V eni roki je nesel cekar, z drugo pa je držal mlajšega, osemletnega brata. Niti enega hlebčka ni prinesel, med potjo je vse stresel. Hodili smo po kolovozu v hrib. Tema, mraz, ledeno, spotikanje po poti, nisi smel zaostajati, slabo smo bili oblečeni, jasno, zimsko nebo in vrhovi smrek. Spomnim se družine iz Davče, kako so pomagali staremu očetu, ves čas sta ga dva podpirala. Kdor je zaostal, ga je vzela noč. Skoraj vso noč smo hodili, spremljali so nas oznovci. Za roko sem močno držala petletno sestrico. Mama, stara mama in teta pa so menjaje nosile 19-mesečnega bratca. Mislim, da se je to dogajalo zadnji dan starega leta. Ponoči smo se ustavili na neki jasi, okrog so stali pijani oznovci s šaržerji. Vodja je začel govor: ‚Sedaj vas bomo pustili, da greste sami čez mejo. Če vas bodo Angleži dobili prej kot šest kilometrov od meje, vas bodo pobili. Če vas bodo poslali nazaj, vas bomo pa mi.‘ Potem so začeli krasti zlato, ure, vse, kar je bilo vrednega. Nam nič, ker nismo imeli nič. Spominjam se dekleta, kako je jokala, ker so ji vzeli kitaro. Dekle je po poti izginilo. Potem smo bili prepuščeni sami sebi, razkropili smo se po skupinah. Z nami sta bila gospod in gospa. Gospod je bil profesor in nas je bodril: ‚Nič se ne bojte, nekam bomo že prišli, saj znam nemško.‘ Skupaj smo bili z njima in še z eno družino. Okrog pete ure zjutraj smo prišli do kmetije, kjer je že svetila luč. Začeli smo klicati in trkati na okno. Odprla nam je kmetica. Ko nas je zagledala, je začela jokati. Potem so nas sprejeli in nahranili, skuhali so nam polento in neko omako. V hlevu so nam dali veliko slame, da smo se ogreli in odpočili. Podnevi nas je gospodar naložil na voz in nas odpeljal v Spielfeld, kjer je bilo zbirališče beguncev. Sprejemali so nas Angleži in popisovali naše podatke. Tudi Angleži so bili zgroženi. Od tam smo šli v Strass, kjer smo v veliki graščini prebivali štiri tedne. Skoraj vsi otroci so zboleli za ošpicami. Zdravili so jih v bolnišnici. Ko smo si malo opomogli, so začeli prihajati štajerski kmetje in iskali dovolj stare in močne za delo na kmetijah. Moških ni bilo, bila pa so dekleta. Na veliko kmetijo v Lanach v bližini Gradca je odšla tudi teta. Bili so zelo dobri z njo. Po prihodu otrok iz bolnišnice so nas premestili v taborišče Wagna pri Lipnici. Taborišče je bilo zelo veliko, veliko je bilo sotrpinov s Kočevskega in Hrvatov, večinoma takih, ki so sami pribežali. Otroci smo sprva hodili v hrvaško šolo, kar pa mi ni bilo najbolj všeč. Lahko smo šli tudi v bližnje mesto Leibnitz (Lipnica). Jedli smo večinoma fižol, koruzni sok, včasih so bili celo polpeti. Otroci smo dobili malico. Hrano

smo dobivali na kupone ali žetone. Žetone sem vedno hranila za kruh, za žeton sem dobila celo štruco kruha. Tako sem potolažila mlajšega bratca, ki je velikokrat jokal od lakote. V aprilu smo bili premeščeni v taborišče Liechtenstein pri Judenburgu. Tu je bilo več Slovencev, ki so se umaknili ali jih je nasilno izgnala komunistična oblast leta 1945. Otroci smo hitro navezali stike. Dobili smo šolske potrebščine in začeli pouk. Učili smo se slovenščino, nemščino in angleščino. Bilo je kar zahtevno. V šoli je bila tudi malica. Nastopali smo celo v mestni dvorani, dekleta smo imela bele bluze in modra krila. Z nami so bili duhovniki, ki jim je uspelo pribežati. Naš katehet je bil Roman Malavašič. V baraki je bila cerkev, ki je bila posvečena brezjanski Mariji Pomagaj. V naši baraki je bil tudi gospod Žakelj iz Žirov, ki je moji mami pripravil punkelj, klekeljne in muštre, da je začela klekljati. Čipke je nato odkupil. Malo večji otroci smo hodili okoli kmetov in prosili za kruh in krompir. Nekateri so dali, nekateri so nas napodili. Enkrat sva šli z neko sotrpinko z delavci. Peljali smo se s tovornjaki 25 kilometrov daleč v Schiefling. V času, ko so delavci delali, sva hodili okrog kmetov in prosili za hrano. Dobili sva krompir in kruh. Uprava taborišča si je prizadevala, da bi nas razvedrila. To so bili veseli, nepozabni dnevi. Posebno so se mi vtisnili v spomin dnevi prireditev. Konec šolskega leta smo dobili spričevala. Med počitnicami smo šli otroci z učiteljicami na Koroško k Hodiškemu jezeru blizu Celovca. Ob jezeru je bil travnik, kjer smo postavili šotore. Nabrali smo listje, ga dali v šotore, na to odeje, da smo lahko spali. Neko noč, ko je bilo neurje, nam je voda pritekla v šotor. Podnevi so bila organizirana razna tekmovanja in igre. Umivali smo se v jezeru in vsak dan v njem čofotali. Na bližnjem hribčku, kjer je bila cerkev, smo imeli pred zajtrkom mašo. Na hribu je bilo razgledišče, videlo se je daleč naokrog. Pa na izlete smo hodili, peš se veda. Veliko smo prepevali. Najbolj mi je v spominu pesem Po jezeru bliz‘ Triglava … Zelo smo se razveselili angleške miss. Vsakič nam je prinesla težko pričakovane sladkarije, bombone in čokolado. Nadzirala je našo nastanitev. Med počitnicami smo imeli kar dobro hrano. Po večerji smo zakurili ogenj, se lovili, igrali in prepevali. Nekoč smo tekmovali, kdo bo nabral več vrst rož. Največ sem jih nabrala. Angleška miss me je nagradila s sponkico za lase. Po Vrbskem jezeru smo se celo peljali z ladjico in obiskali Celovec. Dva tedna počitnic sta minila, treba je bilo nazaj v šolo v Judenburg. Nas, otroke, je večkrat pregledal tudi zdravnik. Ugotovil je, da sem slabega zdravja, zato so me poslali v Schiefling na zdravljenje. Bolehala sem na pljučih, zato so me zdravili v večjem otroškem zdravilišču v Schieflingu. Dobivala sem tudi boljšo hrano. Bila sem edina Slovenka, vsi so govorili samo nemško, zato sem se dobro naučila tega jezika. Hodili smo na sprehode, tudi sankali smo se. Kar za ves teden so nas poslali na planino. Nosila sem že hlače, obuta sem bila v cokle. Aprila sem se vrnila v Judenburg in se zopet začela šolati. Obleko in čevlje smo dobili od ameriške organizacije UNRRA. Vsega smo bili veseli, naše šivilje so obleke popravile na naše mere. Iz Jugoslavije so prihajali različni ljudje in nagovarjali ljudi, naj napišemo prošnjo za vrnitev. Treba se je bilo odločiti kam: v Ameriko, Argentino, Avstralijo. Najprej smo morali oddati prošnjo za Ameriko. Otroci smo želeli v Ameriko, a mama si je želela le v Spodnje Danje, saj je zelo pogrešala moža. V taborišču je bilo veliko beguncev, ki so sami pribežali. Čudili so se nam, da si upamo in si želimo nazaj domov. Avgusta 1947 smo dobili odobreno prošnjo za vrnitev. Bilo nas je res strah. Za popotnico so nam s sabo pripravili zaboj z najosnovnejšo hrano, v glavnem so bile konzerve, čokolada, bomboni, žvečilni gumiji. S tovornjaki so nas odpeljali do Celovca, tam pa spet na vlak v živinske vagone do Jesenic. Vlak se je ustavil na Hrušici, tako kot takrat, ko so nas

izgnali. Ko so odprli vagone, so že čakali oznovci in klicali po priimkih. Na postaji smo opazili isto partizanko, ki je bila ob izgonu strah in trepet, ob vrnitvi se je obnašala bolj človeško. Ko nas je popisala, smo šli nazaj na vlak do Škofje Loke, na Trato. Kar nas je bilo starejših otrok, smo šli peš, starše in mlajše otroke pa so peljali s konji. Ne vem, kdo je to organiziral. V Dolenji vasi smo prenočili pri znancih. Naslednji dan smo se otroci skušali, kdo bo prej doma. Z bratom sva prišla malo pred nočjo na veliki šmaren. Doma sta bili stara mama in teta, ki sta se vrnili kakšen teden prej. Naš dom ni bil več naš dom, nič ni bilo več naše, vse je bilo zaplenjeno. V hiši so bili drugi stanovalci. Stanovalci so nam odstopili pol njive krompirja in bili prepričani, da bo to kar njihovo. Napisali smo prošnjo za vrnitev imetja, hiše, njiv, ki so predstavljale naše preživetje. Imetje smo dobili, krava je bila še v hlevu. Kljub temu da je bila naša družina velika, z majhnimi otroki, smo morali dajati obvezno oddajo v zadrugo, skoraj ves puter, jajca, kokoši, tako da smo bili večkrat lačni kot siti. Z mamo sva klekljali, da smo laže preživeli, dobivali smo tudi karte za hrano. Tako smo pač mi dočakali svobodo: z občutkom zapostavljenosti in manjvrednosti. Z bratom Grogom sva se večkrat pogovarjala o tem. Nisva zamerila ljudem, ampak jim odpuščava vse, kar so nam storili. Nočeva se maščevati, za naju je zadoščenje, da ni bil nihče v naši družini zločinec. Vedno, vsak dan me spremlja ta izgon in izguba očeta. Nikoli ne bom mogla tega preboleti in dati iz sebe.«[49] Kako je bilo tistim, ki so ostali doma?

Ivanka Egart (1922)

Gospa Ivanka je na vprašanje, kako je lahko toliko hudega preživela, dejala: »Vsak, vsaka družina ima svojo zgodbo. Tako imava tudi jaz in moja družina svojo.« Gospa Ivanka se je rodila 8. decembra 1922 v Spodnjih Danjah, v družini petih sester in brata. Na svoje otroštvo in mladost ima same lepe spomine. Pri njih se je reklo v začetku po domače Pr Krulpš, ker je bil gospodar kruljav, kasneje se je preimenovalo pri Žnajderlu, ker je bil stari oče žnidar, krojač, ki pa je kasneje kot samouk tudi tišlaril. Izpod njegovih rok so nastale ki jih ima skoraj vsaka danjarska hiša. V Spodnjih Danjah so se ljudje že marajne, od nekdaj zelo razumeli in drug drugemu pomagali. Otroci so se igrali različne igre in si nagajali. Dobro se spominja, kako so ji nagajali. Bila je svetlolasa. Pejžele, bajžele bajse – Prezljeva ta blond. Ali: Pejžele bajsn še vergeln ole nimaš. Prezljeva ta blond, še vseh prstov nimaš. Ko je bila stara tri leta, ji je odtrgalo sredinec na desni roki. Šolo je zelo rada obiskovala v Sorici, od leta 1929–1937. Štiri leta jo je učila učiteljica Primožič, v razredu je bilo 62 otrok. Po štirje učenci so sedeli skupaj v klopeh. Učili so se pisati, brati, računati, peti in neizmerno rada je imela ročna dela. Zadnja štiri leta jih je učil učitelj. Zna še pesem Stoji učilna zidana. Od zgodnje pomladi do pozne jeseni so hodili bosi. Prav tako so bile bose žene po njivah. Mladi so morali trdo delati za preživetje, bili pa so veseli ljudje in so radi prepevali. V vasi je veliko ljudi igralo na instrumente. Ivanka je igrala kitaro, prijateljica harmoniko. Tudi brat je bil pravi godec, saj je igral harmoniko, kitaro. »Če poješ, imaš mlado srce.« Dekleta so ob večerih veliko klekljale in prepevale. Po deset deklet se je zbralo skupaj, enkrat v eni, drugič v drugi hiši. »O 2. vojni se več kot pol stoletja ni smelo govoriti. Med vojno smo na notranji strani hiš morali imeti ‚houselisto‘. Nemci so popisali vse, ki so prebivali v teh hišah. Nemci so speljali, zgradili cesto do Spodnjih Danj. Bilo je zelo hudo, vsak noč smo se bali noči, niti

49 Ustni vir: Jožica (Gasser) Šubic (1932–2019), Jenšterlova iz Spodnjih Danj.

sleči se nismo upali. Če smo se sezuli, smo bili lahko ob obutev. Vem, da je bilo partizanom zelo težko, bil je mraz, pomanjkanje. Partizanke so bile še hujše kot partizani. Med vojno smo bili ob vse, leta 1943 so mi partizani vzeli kitaro. Možje in fantje iz vasi so se prav zaradi nasilja partizanov priključili nemškim graničarjem v Sorici. Nemški vojaki so prišli iskat može in jim rekli, če ne bodo šli z njimi, bodo tako ali tako šli v partizane. Marsikdaj so nam Nemci prinesli tudi hrano. Leta 1944, ko sem bila stara 22 let, sem se poročila s fantom iz vasi, ki je potem, ko se je po vojni javil, izginil. Poročila sva se v Kranju. Tistega februarja je močno snežilo, nemški graničarji so nam pregazili, da smo lahko šli. 50 Skupaj sva se poročila s parom iz vasi: Francem in Julijano Valentinčič. (Naša poročna fotografija str. 37, na fotografiji Ludvik Valentinčič). V Kranju smo prespali v nekem farovžu – župnišču, kjer sva srečala Alojza Egarta (1921–1945), Rehtarjevega iz Spodnjih Danj, ki je bil skupaj s Koblarjevimi. Spala sem z neko ženo, ki so ji partizani ubili moža. Istega leta se je rodil prvi sin. Po vojni so se možje kakšen teden skrivali na Adamovi Groben, Podgolckovfl. Hrano smo jim nosili v koših s pretvezo, da gremo po listje. Verjeli smo, da se jim ne bo nič zgodilo, kar je to obljubila tudi partijska sodelavka (Urška Kovač – Šrajevka z Zalega Loga), ki je to ‚garantirala‘ z dvema postajama križevega pota. Vzela ju je iz cerkvice sv. Marka. Poročena je bila na Zalem Logu. Najprej je delala za Nemce, nato za partizane. Prišla v Sp. Danje in žene prepričala, da je ena izmed žena šla iskat može. Prišli so oznovci z Zalega Loga in Davče, domačini. Takoj ko so možje prišli v vas, so se pojavili. Vse je bilo domenjeno. Bili so sami znani obrazi. Verjeli smo in tudi možje so bili brez skrbi, da se jim nič ne bo zgodilo, saj jih ni nič bremenilo. Zbrali so se na vasi, dale smo 50 Marija Gasser, Vasi pod Ratitovcem …, str. 37. jim malico in popotnico za s seboj. Bili so brezskrbni. Moža sem vprašala, kako naj dam otroku ime? Rekel mi je, da bo v avgustu že doma. Ni ga bilo čez dva meseca ne čez dve leti niti danes ga ni. V avgustu se je rodil drugi sin. Cel mesec smo sami v danjarski cerkvi molili rožni venec, ljudje smo imeli težave z živci. Molitev nam je dajala moč. Kasneje so nam povedali, da so može začeli pretepati že po Danjarski grapi, na Zalem Logu so jih prevzeli drugi. Tisti, ki so se rešili s škofjeloškega gradu, so povedali tudi, kaj se je dogajalo na gradu. Ne morem povedati, preveč je grozno. Odpeljani so bili v Kočevje. Kopali so podzemne rove. Kasneje nam je to povedal stražnik iz Kočevja, da so jih 12. septembra 1945 zvezali z žico in jih naložili na tovornjak. Takrat me je celo noč tlačila mora, nikoli ne bom pozabila. Povedal je, da je eden govoril, da ima doma majhnega otroka in da je žena verjetno že rodila drugega. To bi bil lahko Janko, star je bil 31 let. Nikoli ne bom pozabila. Raziskovali smo. ‚Sosed Stanko Gasser, Jenšterle, je dejal, ko so se iz Danj šli javit v Šk. Loko, da bodo tako čez dva meseca prišli nazaj, saj niso nič slabega naredili.‘ Leta 1945 v juliju sem bila z očetom cel teden na planini, kjer sva spravljala seno, kosila nisem, sem pa ‚rehala bek‘ – grabila. Bila sem večkrat lačna kot sita. V avgustu se je rodil Lovro Zorko (1945–2011). Babica Thaler je stanovala pri Rehtarju, kjer je imela tudi tablo, ki je nakazovala njeno dejavnost. Tudi sama je imela dva otroka in bila je zelo revna. Rodila sem hitro, še preden je prišla babica. Babica je na Rotku kopala krompir; ko je končala delo, je prišla. Še kasneje ni bilo miru, prišli so iz Davče – isti, oboroženi. Ljudje smo se bali. Po vojni so še dolgo omenjeni kradli iz hiš in vsem naganjali strah v kosti. Prisluškovali so pod okni. Ljudje smo to vedeli in smo ob večerih glasno molili. Po izginotju mož so isti prišli v Spodnje

Danje, strašili nemočne vdove in kradli iz hiš kožuhe, prte itd.«[51] »Potem so se dekleta v Davči hvalila, kakšne prte so jim fantje prinesli,« je leta 2016 povedala štiriindevetdesetletna prebivalka Spodnjih Danj. Slavko Gartnar, 1928, je povedal, da so še dolgo po vojni hodili okrog hiš, pa jim niso odprli. Imeli so nalogo, da bi še kakšnega pospravili. Kasneje se je to nehalo. »20. decembra 1945 so prišli in izgnali Danjarje, bilo je mraz, bilo je hudo. Takrat so jim prišle prav ‚houseliste‘, orientirali so se po tem. Tudi mene so prišli iskat. Oče je partizanu rekel: ‚Kam naj gre z dvema majhnima otrokoma, starima pet mesecev in 18 mesecev?‘ Prišlek se je obrnil in odšel. Doživela sem grozen šok, otrdela sem. Otroka sem še dojila. Sinu se je dolgo poznalo, bil je drobcen, shodil je šele ob letu in pol. Še danes vidim duhovnika, ki sta nas prišla tolažit. Krašna je bil ves mil, prijazen. Obljubljal je, da bodo prišli nazaj. Terčelj in Krašna sta vedela, da se o tem ne sme niti govoriti. ‚Merkajte svoje otroke, kar jih je ostalo, skrbite za živino, saj bodo prišli nazaj!‘ Čudili smo se, da si je upal toliko povedati. To, kar je govoril Krašna, se ni smelo govoriti. Še danes ga slišim, kot da se je prišel poslovit. Bili smo ustrahovani. Molitev nam je dajala moč. Kmalu smo izvedeli le za mučeniško smrt. Potem smo se še bolj bali. Spomnim se, ko sem šla v Sorico, kako so vpili: ‚Kralju Petru metla, Tito vlada.‘ Po vojni je bilo treba otroka preživeti. Nismo smeli govoriti po danjarsko. Nekoč me je mama vprašala, kako da lahko pojem. Rekla sem ji, da ne morem samo jokati. Vaščani smo se pred vojno, med vojno družili in skupaj prepevali. Po vojni sem delala kot gozdna delavka, maklala – lupila les. Posebno z bukovino je bilo težko, sekala sem grme, zeblo me je, slabo smo bili oblečeni, pogrešala sem otroka, po cel mesec 51 Ustni vir: Ivanka Egart (1922), pogovor 2016, 2018. 52 Prav tam. sem bila zdoma in nisem videla otrok, pogrešala sem moža. Pogosto sem ostala pri kmetih, ki so mi namenili kakšen prostor v hiši, na Prtovču, pri Plenšakarju na Jesenovcu … Na otroke sta pazila starša, ki pa sta kmalu umrla, mama že leta 1955, oče Andrej leta 1962. Oče je večkrat rekel: ‚Da bi le še tako dolgo živel, da bi otroci (vnuki) zrasli. – De be še tolk cajta lejbo, da be kind gebokšal.‘ Oče je neizmerno trpel, ves teden je bil sam z vnukoma. Po smrti mojega očeta sta bila sinova sama. Takrat se je delalo ob sobotah do štirih popoldne. Nekoč sem dejala Minki Kemperle – Javorčkovi, kako težko se preživljam, kako težko zaslužim denar. Pa mi je dejala, da je njej vseeno, če dela ali ne, ima dovolj denarja. Takrat sploh nisem pomislila, da je kaj narobe, to razumem šele danes. Ona je imela težave z otroki zaradi preobilja, jaz zaradi revščine. Če me je kdo kdaj vprašal, kako dolgo sem bila poročena, sem dejala, da nič. Nikoli nisva bila skupaj. Nikoli nismo smeli ničesar povedati ne vprašati. Nikoli nismo smeli nikomur reči, da je zločinec, sedaj pa se na te ugodnosti naslanjajo že generacije vnukov.«[52] Žnajderlova Ivanka pove, kako so jo nekateri vaščani napadali zaradi imetja in kako so nekateri želeli postati ‚mali Keržarji‘ (velika kmetija v Zg. Sorici, op. a.). Povedala je tudi, zakaj je moral umreti Franc Jenšterle (Vasi pod …, str. 64, op. a.). Kdo je izobesil zastavo s kljukastim križem v Spodnjih Danjah? Tisti, ki se je po vojni obrnil, zato je bila slabo zapisana cela vas. Starejši človek neprestano premišljuje in si želi povedati. Še danes molči, ker se boji, da bi to nekateri napačno razumeli. A spomini vrejo, vrejo. Povedala je, kako so bili organizirani ‚tisti, ki so se obrnili‘. Po vojni je imel eden od njih pod komando možakarje, kar jih je bilo še v Danjah, žena je imela starejše žene, hči mladino, sin pa otroke. Povedali so, da je otroke (tiste, ki so bili bolj za Nemce) lovil z vrh griča po vasi, do Rocelpoha. Potem jih je zgrabil za glavo, morali so imeti odprta usta, da je pljuval v njihova usta. Najslabši so bili tisti, ki so sprva delali za okupatorja, potem pa so se morali novi oblasti dokazovati s čim težjimi dejanji. Ljudem iz Spodnjih Danj so po vojni poleg tega, da ni bilo več moških, vzeli vse. Večkrat so domačini dejali, naj Podlončani prinesejo nazaj vsaj prazne ‚deže‘, vzeli so polne.

Življenje na tujem

V izgnanstvu so za delo sposobni odrasli živeli na kmetih in delali za hrano, obleko pa so jim dali. Družine z majhnimi otroki so bile nastanjene v taboriščih. Pazili so, da družin niso razbijali. Marija in Tilka Kejžar sta s sestro najprej živeli v kraju Wagna pri mestu Lipnica, v zimi 1946–1947 sta se pridružili svoji družini, ki je bila nastanjena v logarju, nato sta pomagali mami pri oskrbi novorojenca, rojenega v izgnanstvu. Markeljcova Tilka je povedala, da v izgnanstvu ni imela nobenih problemov z jezikom: »Vse smo razumeli, saj so govorili tako kot pri nas. Napiši tudi to, kako so bili ljudje na oni strani dobri, kako so poskrbeli za nas.« Slovenske izgnance so nastanili v različnih taboriščih in na kmetijah. Največ spodnjedanjarskih izgnancev je bilo v delovnem taborišču v Judenburgu ali v taborišču Wagna v Lipnici, v Admontu. Omenjajo pa se tudi taborišča Špital, Kellerberg, Firnice, Lienz. Nastanjeni so bili v logorjih. Odrasli so delali na kmetijah, kjer so bili izredno lepo sprejeti, saj so bili vsi vajeni trdega dela. Poleg tega so bili skromni, zadovoljni in pošteni. Mnogi kmetje bi uredili vse, da bi ostali pri njih, a želja, da bi se vrnili na svoj dom, je bila močnejša. Matere z otroki so bile nastanjene v taboriščih, kjer so se zelo dobro organizirali. Žene so klekljale, skrbele za otroke. V izgnanstvu je bilo organizirano versko življenje, v baraki v Judenburgu so si slovenski begunci uredili kapelo, otroci so starosti primerno prejeli zakramente. Izšla je pesmarica cerkvenih pesmi. Otroci so obiskovali šolo in imeli zdravstveno oskrbo. Napisali so celo prošnje za svoje može, da bi se vrnili. Morali pa so se opredeliti, kam bodo odšli, če jih domovina zavrne.[53] Izgnanci so dali večkrat neuspešno prošnjo za vrnitev, kar je razvidno iz dokumentov v Zgodovinskem arhivu. Ponujali so jim tudi možnost odhoda v Argentino, Ameriko, Avstralijo, a želeli so si le domov. Po pregledu odločb za vrnitev izgnancev so bile družine običajno vsaj po enkrat ali večkrat zavrnjene. Obravnaval jih je odsek za repatriacijo pri ministrstvu za socialno skrbstvo Ljudske republike Slovenije. Iz dopisa odseka za notranje zadeve je razvidno stališče oblasti, da se oseb, ki jih je preselila naša oblast, nima za naše državljane. »Danjarji so bili v izgnanstvu od enega leta do 20 mesecev, Rehtarjevi so se vrnili šele po 54 šestih letih, Pegamovi po treh letih. Od Pegamovih sta se vrnili Ivanka in Anica, druga dekleta so ostala na Koroškem.« »Kopačevi in Spodnji Torkarjevi so bili v izgnanstvu do leta 1952.«[55] »Rodil sem se po vojni. Starša sta se vrnila iz izgnanstva na Koroškem. Po vojni ni bilo ničesar. Izgnani smo bili iz svojega doma v napol podrto hišo. Če ne bi pomagali ljudje, bi me zavili v star rekelc ali žaklje. Če v vasi ne bi bilo neke ženske, nas ne bi bilo. V vasi so bili dresirani norci, ki so nam ogrožali že tako težko življenje. Zanje smo bili izdajalci. Kasneje sem tem ljudem storil veliko dobrega. V njih sem vzbudil občutek krivde. Nekoč sem dejal, da Kot otrok sem bil prepričan, da zaradi svetlih las. ne razumem, zakaj so me klicali belček. Kasneje so se ženske pa tudi moški hodili k

53 Ustni viri izgnancev.

54 Ivan Kejžar, Soriški rodovi, Škofja Loka, januar 2011, samozaložba, str. 192.

55 SI_ZAL_ŠKL/0207 Osnovna šola Sorica, šolska kronika (1941–1976), t. e. 15, Matevž Kopač.

nam opravičevat. Življenje jih je oklesalo, obtežilo, obtolklo. Vse so poverbali – podedovali. Sčasoma se je to premoženje, ki ga niso obnavljali, pokadilo, vest pa se je podvojila. Danes razmišljam, kje bi se znašel, če se to spet zgodi. Še huje kot druga Bosna, ker je toliko nevoščljivosti in požrešnosti na imetje. Zadnji čas je, da damo resnico na mizo.«[56] Otroci so odraščali brez očetov. »Nikoli ne bom prebolel, da nisem poznal očeta in da ga nisem niti pokopal. To bolečino bom nesel s seboj v grob.«[57] Molk, neodžalovani oče in misel nanj so otroke trajno zaznamovali. Bili so zasmehovani, ustrahovani, ponižani, pa tega niso mogli nikomur potožiti. Nikoli se ne da izbrisati strahu. Tako se je izoblikovalo otroštvo teh otrok. Nikoli se ni dalo izbrisati privzgojenega sramu. Sram je najhujši občutek, občutek, ki se najteže prenaša. Matere mučenice so se zavile v molk, garale so in se zgarale na visokogorskih kmetijah. S svojimi otroki si bolečin niso upale deliti, saj so se bale, da ne bodo tiho. Žene so se tolažile med seboj, druga drugi so dajale moč. V veliko oporo jim je bila molitev. Pričevalci, takrat otroci, pripovedujejo, kakšna panika je zavladala v vasi, če so zaslišali tovorni avtomobil. Otroci so zaradi dela doma zaradi preživetja pogosto izostajali iz šole. Najbolje so uspeli tisti najbolj pogumni, ki jih je sprejela tujina, nekateri so študirali ob delu, mnogi pa so se zgarali ob najtežjih delih. V družinah se niso upali pogovarjati, šepetali so le zidovi.

Odvzem premoženja

Zaplembe so izrekala sodišča in upravni organi obsojencem kot stransko kazen, torej kot kazenski ukrep. Organi pa so ukrepe izrekali, ne da bi jim bilo prej treba ugotavljati krivdo tistega, ki so mu premoženje zaplenili. Slednje je veljalo za zaplembe premoženja oseb nemške na rodnosti in tistih oseb, ki jih je partizansko in odporniško gibanje med vojno pobilo kot narodne izdajalce ali pa so se ob koncu vojne reševali v tujino in se niso več vrnili v Jugoslavijo. Ker so zaplembe nemškega premoženja, ki so jih izrekale zaplembne komisije, temeljile na narodni pripadnosti, brez kakršnega koli ugotavljanja krivde prizadetih, so bile same na 58 sebi problematične. Komisije so delovale samovoljno in zavestno kršile predpise.

S krivico so živeli tudi tisti, ki so jo povzročili

Ljudem so zavezali jezike in niso upali ničesar reči, drugače so izginili. Po končani vojni so lahko nekaj časa delali, kar so hoteli, pa zato ni bil nihče kaznovan. Glede na dobljene dokumente, izgona ni bilo možno preprečiti. Zločini so se dogajali tudi zaradi osebnih zamer. Ko se je vojna končala in se je evforija polegla, so se ljudje, ki so jih izvajali, zavedali svojih dejanj. Mnogi so po vojni naredili veliko dobrega za ljudi, se v starosti ljudem opravičevali za svoja dejanja, mnogi so posegli po alkoholu, da bi mogoče utišal njihovo bolečino, ali pa so pod vplivom omame pripovedovali o svojih dejanjih. Zaradi preveč obtežene duše jih je veliko samih pretrgalo nit življenja, ni jim bilo lahko. Pripovedovali so, da je domačinka stala v Škofji Loki na mostu in čakala, da bo prišel kdo iz doline, da ga bo prosila odpuščanja. Pričevalka se je spomnila, kako je večkrat prišel k njim sosed, ki je sodeloval pri izgonu, in jih prosil, da mu oprostijo. Spet drugi je obžaloval, češ da so jim dali popiti ogromno konjaka. Tisti, ki so izdajali ukaze, so krivi za zločine storilcev in njihove travme ter za smrt in nesrečo mnogih družin. Vsekakor je bil namen ustrahovanja dosežen, ljudje si niso upali niti si še ne upajo spregovoriti.

56 Ustni vir: domačin, ki noče biti imenovan.

57 Ustni vir: Ivan Egart (1944).

58 Dr. Milko Mikola, Rdeče nasilje, Celjska Mohorjeva družba, 2012, str. 197–204.

Kaj bi se zgodilo, če bi odklonili sodelovanje? Kaj je oblast obljubljala sodelavcem? Kakšen je bil namen takratne oblasti, da so odgovornost, dejanja in odločitve preložili na prebivalce same? Tudi sodelavci so bili žrtve! Namen takratne oblasti je bil dosežen. Izpodbili in zlorabili so zaupanje in naredili razdor med ljudmi, da so jih laže obvladali. Odgovorni so ta dejanja in odločitve preložili na prebivalce same, vendar jim v teh vaseh dolgoročno ni uspelo. Izginulim in izgnanim nihče ne more očitati nobenega zločina.Vendarstokrat izrečena laž postane resnica. Kako kratko je življenje, vsi ga želimo preživeti. S tako množičnimi poboji slovenskega naroda po vojni se je naredila velika vrzel v duhovnem in materialnem napredku. »Zgodovino je treba dopolnjevati. Strah je še vedno prisoten, v današnjem času pa se ne bi več smeli bati. Tistim, ki so se vrnili iz različnih povojnih taborišč, so rekli, da če bodo samo kaj povedali, gre glava. V Sloveniji je bilo več zastrašujočih, uničevalnih taborišč po vojni na ravni Golega otoka. Nekateri so prepričani, da je bilo tistim, ki so bili vrnjeni, huje kot tem, ki so umrli. Zdravi kmečki ljudje se nikoli več niso pogovarjali ne družili z nikomer. Šli so v cerkev, gozd, pogovarjali se niso z nikomer. Način mučenja je bil grozovit. Kakšne razsežnosti je imel komunizem? Še danes v družinah, katerim so ubili očeta, trpijo strašne posledice. Kasneje so nekateri otroci sodelovali z Udbo, ne vsi. Preplašeni so še danes. Ljudje poznajo posamezne dogodke, ne znajo pa jih povezovati z drugimi dogodki. Ob vsem tem spremljanju se povsod kaže ista slika, isti način. Poznavanje in natančen vpogled 59 pa izostri sliko dogajanja. Vzorec je bil vsepovsod enak iz komandnega centra partije.« Slišana je bila ena stran, druge ni, a časi se spreminjajo. Tudi to je naša zgodovina. Težko za vse vpletene. Kdaj si bomo stopili nasproti in razumeli drug drugega? Že star pregovor pravi, da kdor se iz zgodovinskih napak nič ne nauči, je kaznovan tako, da jih ponavlja na svoji koži. Odkrivanje in zapisovanje preteklosti se izmuzne dokončni pozabi in tudi drugim pomaga, da razširijo svoja duhovna obzorja. Porajajo se mi vprašanja, malo za primerjavo. Po dveh letih se ugotavlja, kako težka je duševna stiska, ki so jo utrpeli naši otroci v šoli na daljavo. Razumem in sočustvujem. Kakšne pa so posledice za našo družbo, za narod, te resnične življenjske usode otrok kolonistov, izgnancev in otrok, ki so ostali doma brez staršev v strahotni revščini in strahu. Najprej je bilo treba preživeti! Kako težke posledice ima naš narod po drugi svetovni vojni. Prepričana sem, da so ti dogodki, te razmere zažrte v gene naše družbe. Ne samo zgodovinarji, tudi sociologi, psihologi … bi se morali temeljito zagristi v ta vprašanja naroda. Vsekakor kot narod nosimo posledice. »Travme naših prednikov se ne prenašajo zgolj v vedenjskih vzorcih, ampak se vtisnejo tudi v genski material. Se pravi, da mi, naša nacija, zdaj podoživljamo travme naših prednikov, čeprav jih sami nismo doživeli. Vtis v genski zapis pomeni nižjo raven kortizola. Ti ljudje se teže spopadajo s stresom.«[60]

59 Ustni vir: Franc Golja (1939–2017).

60 Jože Možina, Predstavitev knjige Slovenski razkol, Cankarjev dom Ljubljana, 11. 12. 2019.

[Page 47]