Zgodba družine Trček z Brezovice
Oče Franc Trček je bil rojen leta 1929 na Brezovici. Med vojno je bil še otrok, tako se je vojni po svoje izognil. Mamina družina, Mravljetovi, pa izhajajo z Radne, pr Tomažin se je reklo. Vse veje Mravljetove družine izhajajo od tod. Mama Ana je bila ob koncu vojne stara 15 let, rojena junija 1930. V družini je bilo pet otrok: štirje fantje in Ana. Najstarejši, Janko je bil pred začetkom vojne v vojaški šoli za pilote v Beli Crkvi. Domov ni mogel, ker je bil čevljar, pa je kmalu dobil delo pri nekem tovarnarju, kjer je risal vzorce za v izložbe. Nemci so takrat povsod zelo potrebovali ljudi za delo, ker so bili vsi razpoložljivi fantje mobilizirani. V nasprotju z drugimi brati se je tako Janko edini vrnil živ domov.
Pogovor s Franetom in Marinko Trček z Brezovice
Čevljarstvo je bilo v njihovi družini že dolgo uveljavljen poklic. Čevljar je bil tudi stari oče po očetu, rojen 1899, tudi Trčkov Franc, ki je imel delavnico na Bičevju, na današnji Podpeški. Delal je čevlje za okoliške prebivalce, pa tudi za partizanske »terence« in italijanske vojake. Zaradi slednjega so ga že med vojno iskali partizanski terenci, da bi ga likvidirali. Zato se je pogosto skrival v barakah, nekako tam, kjer je danes Prigo na Brezovici. Stari ata je bil zaradi tega zelo jezen, v pogovoru povesta Frane in Marinka. Pripovedoval je, da je bil jezen, da je moral k svojim starim sovražnikom bežat. Kot mlad fant je bil na soški fronti in se je z Italijani že bojeval, zdaj pa je moral pred domačimi ljudmi bežati k Italijanom. Ni jih maral, rekel je: »Tile so streljali po meni, zdaj pa moram k njim po pomoč.« Frane, kdaj ste prvič slišali za dogodke, ki jih je vaša družina doživela med vojno in po njej? Frane Trček: »Ko sem bil star kakih 15 let, mi je oče Franc Trček prinesel Črne bukve in rekel, tole si preberi. Kadar smo se o tem pogovarjali …, taki težki spomini so to, pa vendar je prav, da ne gredo povsem v pozabo.« Marinka, kakšni so pa vaši spomini na otroštvo? Marinka Trček: »Moja mama, Ana, Ani (Anica) Mravlje nam je otrokom ob kakšni priložnosti, bolj ko ne skrivoma in zelo previdno že povedala kakšne reči o medvojnem in povojnem dogajanju. Kadar smo slišali omembo Kočevja, smo se kar tresli, omeniti Kočevski Rog je bilo pri nas nekaj groznega. Mama nam je včasih pripovedovala o spominih na vojno. Pripovedovala nam je o vojskah, ki so šle tod mimo, pa o teh, ki so zasedli Ljubljansko pokrajino, o italijanskih vojakih. Vse sorte so bili, je rekla mama. Med njimi so bili nekateri manj, drugi bolj spoštljivi, a drugače od »gošarjev«, ki so prihajali in kradli, so Italijani pri njih vse, kar so želeli, kupili, plačali. Nekoč je k njej prišel mlad italijanski vojak, bil je s Sicilije. Prišel je po jajca in med pogovorom z mamo v kuhinji jokal, da bi bil raje doma, da so ga prisilili v vojsko, on pa bi raje bil na domači kmetiji. Vseh sort usode, je rekla mama. Frane, imate kakšne spomine na starega očeta? Stara očeta …, od mame oče Janez Mravlje je bil sedem let v vojski, tri leta pri vojakih, štiri v vojni. Sedem let ga ni bilo domov! Po koncu prve svetovne vojne se je poročil z mojo babico. Očetov oče pa je bil na Sveti Gori, soška fronta. Franc Trček je bil tudi Maistrov borec, bil je tri mesece tudi domobranec, po vojni zaprt v Šentvidu. Naneslo je, da je svojega
bodočega tasta naša mama najprej videla v Šentvidu, kjer je bil zaprt za tri mesece domobranstva, zaradi česar je imel črno piko in zasluge Maistrovega borca so mu ukinili. Imel je črno piko, ker je bil domobranec na Brezovici. Marinka, kako se spominjate svoje mame in njenih bratov, svojih stricev? Mama in strici so s starši pred vojno živeli na kmetiji, na domačiji v Radni, na domu. Slavko se je rad učil, bil je zelo brihten, Anzelj pa je bil zelo dober računar. Jože, najstarejši od teh, ki so jih pobili …, pri brezovški cerkvi je imel dekle, bi se zagotovo tam poročil. Anzelj se je za mizarja učil, pri Bocu v Ljubljani se je učil, ko so ga Italijani hoteli poslati v taborišče. A se je podjetnik, kjer je delal, zanj zavzel, da ga niso odpeljali. Potem je od strahu ostal doma na Brezovici. Jože je bil mizar, bi pa tako rad bil kmet, samo o kmetiji je ves čas govoril. In potem je v narod in tudi vašo družino zarezala vojna … Frane Trček: Strici so šli k domobrancem, čeprav bi se vojni raje izognili. Velik pretres je bil, ko je Gadova skupina Birtove pobila … Nastopilo je obdobje hudega strahu. Po domovih so iskali ljudi, ki so se držali doma, v tem času so pobili tudi Novakove, mati so na koncu ostali povsem sami. Naši strici so bili umirjene sorte, delovni fantje, najraje ne bi šli nikamor. Ne bi šli k domobrancem niti k partizanom, najraje bi bili doma. Potem so se pa prestrašili, vedeli so, da tudi njim sledi, kar se je zgodilo pri Mravljetovih in v okolici, zato na koncu ni bilo druge izbire kot braniti se. V nadaljevanju zgodbe se dopolnjujejo Marinkini in Franetovi spomini.
Umik iz domovine
Tik pred koncem vojne, preden so partizani prišli v Ljubljano, so se trije bratje, naši strici, ki so bili pri domobrancih na Vrhniki, umikali v Avstrijo. Pravzaprav je bilo tako, da je takrat
pred morilskim komunizmom bežalo »vse živo«. Grki, Hrvati, Srbi, vsi ti so bežali pred komunizmom. S svojimi brati Jožetom, Slavkom in Anzeljnom Mravlje je šla osmega maja 1945 zvečer tudi najina takrat 15-letna mama z vozom proti Koroški. Na poti v Avstrijo so morali z vozovi skozi tunel, pred tem pa so jih v zasedi pričakali partizani, ki so z vseh strani streljali po njih. Večina se je nekako prebila iz partizanskega ognja. V tunelu je bila tema, gneča, blato, polno ljudi. V Avstriji so prišli na Vetrinjsko polje, trije bratje in naša mama. Vojaki so morali oddati orožje, kar je zapečatilo njihovo usodo. Če bi naši fantje to vedeli, se gotovo ne bi pustili razorožiti. Ugibamo lahko, kako bi bilo, a povsem mogoče je, da bi se zgodba obrnila drugače. Če se spomnim mamine pripovedi o velikih kupih orožja, bi lahko bilo marsikaj drugače. Ko so prišli v taborišče Vetrinj, so bili ločeni vojaki in civilisti. Ko so pa šli nazaj, so se zopet našli. V taborišču je bila mama z Mravljetovimi, po domače z Birtovimi. Z Dragi, Tinetom in Janezom, ki so kasneje šli v Kanado. Gotovo bi tudi naša mama šla z Mravljetovo Dragi v Kanado, če se bratje ne bi tako težko ločili od nje. Marsikatere skrivnosti z zadnje poti proti preranemu grobu stricev Anzeljna, Slavka, Jožeta in Mravljetovega Ljubomira pa tako ne bi nikoli poznali.
Zadnja pot domov
Večer pred vrnitvijo v Jugoslavijo je eden stricev od nekoga izvedel za angleško izdajo, jasno mu je bilo, kam grejo. A bili so kot ovce, vdani v usodo. To je bil zadnji transport v Jugoslavijo, kasneje so jih ustavili. S strici je bila na vlaku tudi naša mama. Zjutraj je v begunskem taborišču bratom prinesla belo kavo, ko so bili že na kamionu. Eden izmed stricev ji je rekel: »Kje boš pa ti zdaj?« Mama je rekla: »Pr Birtovih.«
Stric je malo premišljeval, potem pa rekel: »Kar z nami pejd!« Petnajst let je bila stara takrat, odločila se je in šla z njimi, potegnili so jo na tovornjak, ki jih je peljal do vlaka. Potem …, potem so šli na zadnjo pot v domovino. To je bil tak trenutek v zgodovini …, lahko bi se zgodilo, da nas ne bi bilo …, a mama se je vrnila in se tukaj poročila. Na vlaku so bili vojaki in civilisti še pomešani med seboj, le da so bili vojaki razoroženi, a skupaj s civilisti. Na vlaku so že bili partizani in jim vse pobrali. Ko so se vkrcali na vlak, so se znanci usedli skupaj, tako so prišli skupaj z Mravljetovim Ljubomirom, Mirkom, tudi mama je bila z njimi.
Ljubomir, Mirko Mravlje o svoji slutnji in zadnji poti domov
Ko so prišli na Jesenice, je moj stric Slavko rekel Mirku Mravljetu: »Naša usoda je zapečatena. Kaj misliš, kaj bojo z nami naredili?«
Mirko, ki je že imel grozljivo izkušnjo partizanskega pobijanja doma, mu je odvrnil: »Ah kaj, pobili nas bojo.« To nam je mama neštetokrat povedala. To so bile zadnje besede mojega strica, za katere vemo, pa tudi zadnje besede Mirka Mravljeta na vlaku, preden so jih ločili. Bila sta mala bratranca, oba Mravljetova. Nato so jih v Kranju ločili, še prej pa so šli skupaj na križev pot, v »sprevodu« skozi mesto, kjer so jih sramotili. Mama se je s tega sprevoda spomnila neke visoko noseče žene, ki je bila z možem in bratom, ki ga je stric Slavko poznal (bila sta sovojaka), oba domobranca. Vso pot so jih sramotili, nekatere tudi pretepali. Nadaljnje usode te visoko noseče žene pa mama ni poznala, ni vedela, kam je šla in kje je končal njen kmalu rojeni otrok. V Kranju so jih nato ločili, razdelili. Mama je šla najprej v Begunje, bratje pa naravnost v Škofove zavode v Ljubljano. Mama je šla kmalu za njimi, a svojih bratov ni nikdar več videla. Kakšne partizane, za katere se ji je zdelo, da
jim lahko zaupa, je pogosto spraševala o svojih bratih. Delala je v kuhinji. Ujetniki so v Šentvidu spali na tleh, pokriti s tem, kar so imeli oblečeno. Mama je ostala tam nekje do avgusta, ko so jo končno spustili, štela je namreč komaj 15 let. Takrat so bili stari: Anzelj 20, Slavko 22, Jože 23 let. Vsa ta desetletja nismo točno vedeli, kaj se je z njimi zgodilo, kje so končali svoje življenjske poti. Kot se je zdaj izkazalo, so zagotovo končali v breznu pod Macesnovo gorico. Anzelj, Slavko, Jože in Mravljetov Mirko …
Konec vojne prinese novo trpljenje
Ko je prišla mama domov, je sosed, mesar Slavc povedal, da je v Šentvidu videl strica Jožeta, kako so ga naložili na tovornjak. To je bila zadnja novica, ki jo je mama izvedela o svojih bratih. Ko so mamo spustili iz takratnega komunističnega koncentracijskega taborišča Šentvid, je bila stara 15 let in skoraj ni znala domov. Nobene pomoči ni imela od nikoder. S tramvajem je prišla do viške cerkve, potem pa je bila prepuščena sama sebi. Kot otrok je bila vedno majhna in drobna. Velikokrat je omenila, da če bi bila na Teharjah, verjetno ne bi živa prišla domov. Slišala je pripovedovati, da so partizani po poti pobijali te, ki so se vračali na svoje domove. Vse, brez izjeme, tudi mladoletne. O usodi bratov se ni smelo na glas spraševati in govoriti, pa kljub temu ni bila taka skrivnost, ljudje so vedeli, da so jih pobili. Na domu so med njenim odhodom ostali oče, mama in očetova mačeha. Ko se je mama
vrnila domov, so strice tudi doma iskali partizanski terenci. Spraševali so, če so doma. Verjetno so izvedeli, da je kakšen ušel, pa tudi zaradi lepšega, češ le kje so, čeprav so zelo verjetno vedeli, kaj se je zgodilo z njimi. Zgodba je še vedno zavita v tančico skrivnosti. Pri Kumarju naj bi ubili dva Nemca, ki naj bi se skrivala tam, a nikoli ne bomo izvedeli, če niso bili to morda naši strici … Velika krivica je to. Poznamo tudi zgodbe o redkih srečnežih, ki jim je uspelo priti iz jam, kamor so jih pometali, a ne vemo, ali so bili med njimi tudi naši strici. Znanec Kremžar je mami omenil, da so se skrivali pri Kumarju, a nikoli ne bomo povsem prepričani, kaj se je z njimi zgodilo. Morda so se rešili grozljive smrti v jami, nato pa so jih pobili v bližini domačije?
Težko življenje po vojni
Mama je bila po svoji vrnitvi vedno doma, imeli smo malo kmetije. Ko je odrasla, se je poročila, a prišle so nove preizkušnje. Stari
Mravlje oče, Mravljetov Janez, se je s konjem ponesrečil, ko se je Frane rodil, leta 1959. Imel je vdrto lobanjsko dno. Od takrat naprej je bil invalid. Po drugi strani mu je bilo pa mnogo olajšano. Mogoče je bilo to ena vrsta rešitve zanj, ker bi grozno trpel zaradi tega, ker so nam po vojni vse vzeli, šest hektarov zemlje so nam pobrali z nacionalizacijo. Nič si nismo privoščili, nikamor nismo šli. Žal pa se potem mamin oče nikoli ni čisto pozdravil. Njegovo zdravje je večkrat nihalo. Na trenutke je bil povsem v redu, hodil je celo pomagat okrog kot mesar, bila so pa tudi obdobja, ko je bilo težko.
Mama in oče sta po vojni nosila veliko breme: s skrbjo za otroke, preživljala sta nas, kakor sta vedela in znala, ničesar ni bilo, nobenih živilskih kart, kmetijske površine so nam pobrali, kaj takega si je danes zelo težko predstavljati. Ko smo odraščali, smo začeli več spraševati. Njuni spomini so bili živi, pogrešanje svojih ljudi velikansko, hudo ju je prizadelo vse skupaj. Mama včasih, če smo preveč te teme odpirali, ni hotela govoriti, veliko je jokala, postala je žalostna.
Raz 21,5: »Glej, vse delam novo!«
Po osamosvojitvi smo vložili denacionalizacijski zahtevek za nasilno odvzeto zemljo, kakor da bi radi kaj zastonj. Če so znali vse vzeti, bi morali vse vrniti brez vprašanja in odlašanja. Tudi ko so nam vse pobrali, se nismo prijavili, da nam vzamejo. Javni sklad kmetijskih zemljišč in gozdov je danes bogat, to je vse od ljudi, tistih, ki so jim vse pobrali. In kakšni nesmisli so se dogajali po vojni: gostilničarju Gorjancu so po vojni vzeli zem –
ljo, ker je bil gostilničar in kmet, oboje ni mogel biti. To je velika krivica. Kako ste po vseh desetletjih od teh dogodkov danes povezani s svojimi? Marinka: »Moj sin se je rodil dan po Anzeljnovem rojstnem dnevu, 22. aprila. Takrat je rojen naš Anže kot v spomin na Anzeljna. Rok sem imela prvega maja, pa je bilo toliko prej. Kakšne močne povezave so to, ko gledam nazaj.« Pa spomin na očeta in mamo, ostaja živ v vaši družini? Frane: »To pa vedno. Pogosto se ju spominjamo, si pripovedujemo zgodbe, damo za mašo. Tako tudi zdaj, v času okrog Vseh svetih, ko smo še posebej povezani. Oče se je poslovil že dolgo nazaj. Umrl je leta 1999, star 70 let, mama je vseskozi lepo skrbela zanj. Sama je dočakala lepo starost, umrla je v 88. letu, leta 2017. Zadnja leta sta kljub težkim preizkušnjam poprej v življenju imela bolj mirna, lepo smo skrbeli zanju. Skupaj s strici in vsemi, ki so morali oditi tako na hitro in bolj po človeški kakor po Božji volji, ne da bi lahko v polnosti razvili svoje talente, ostajata v naših molitvah in lepih spominih.«