Le še tu in tam si lahko nazorneje predočimo slovenski svet, kakršen je obstajal, preden ga je zrušila revolucija. Ena teh možnosti se odpira prek izstopajočih ljudi, ki svoj življenjski lok vlečejo od predvojnega časa do danes. Redkost v tem primeru ni tako izrazita samo zato, ker so ti ljudje stari domala devetdeset let in več, pač pa je predvsem v tem, da so nekakšna napaka v sistemu: da ne bi smeli preživeti, ko so bili na pragu polnoletnosti ali nekaj starejši. Če pa že so in si niso utrli poti v svobodo, bi se morali zlomiti pod neznosnimi pritiski ideološke in represivne stiskalnice. A se niso. Zdržali so in ko je sinila svoboda, so se zbrali v Novi Slovenski zavezi.
Eden najvidnejših izmed te dobesedno na smrt razredčene skupinice je bil Tone Drobnič, pravnik, prvi generalni državni tožilec v samostojni Sloveniji in dolgoletni predsednik Nove Slovenske zaveze. O njem ne pišemo v hrano nostalgiji po nekem daljnem urejenem svetu. Prav tako ne pišemo o kurioziteti, ki je revolucijo in totalitarni čas preživela tako rekoč po pomoti. Ne! Po skoraj treh desetletjih je jasno, da razlogi za pisanje o takem človeku niso niti romantični niti pustolovski, pač pa je posredi razvidnost, da se v teh osebah skrivajo konstitutivne prvine tiste davne Slovenije. O teh prvinah, brez katerih naše prihodnosti ne bo, bo govor v naslednjih odstavkih.
Osebnost
V sami sredici so značaj in vrline, ki so krasile osebnost Toneta Drobniča. Nekaj tega bogastva najhitreje prestrežemo, če pogledamo naslove spominskih zapisov v sredici revije in ki smo jih slišali tudi na pogrebu: Neugnano srčen, zvest in odgovoren. Izraz srčen ima dva na videz zelo različna pomena, a oba sta vzvišene vsebine. Prvi zadeva srce, ljubezen, drugi pa moralno krepost, pogum. Obojega je imel pokojni Tone v izobilju. Občudovanja vreden domet ljubezni je izkazoval denimo z vsak danjo molitvijo za storilce zločina, za vse, ki sovražijo njega in Slovenijo. S pogumom je previharil čas enoumja in opravljal svoje odgovornosti. Zvestoba se ne konča ne pri bližnjih ne pri vrednotah, iz katerih je rasla nekdanja Slovenija. Zunaj vsakršnega stolčkarstva je za možnost svojega državotvornega dela v svobodni Sloveniji ostajal hvaležen, zvest in poudarjeno prizanesljiv do nekega politika oziroma njegove stranke, ki je takrat za to nosila znaten del zaslug. Čeprav je zelo trpel zaradi njenega vodstva, ki zna do današnjih dni politično vijugati vsevprek in je večkrat teptalo ali ignoriralo prizadevanja Nove Slovenske zaveze.
Morda je z zvestobo, ki v tem primeru na svojem robu prehaja bolj v lojalnost, povezana edina stvar, ki je pri Antonu Drobniču koga od somišljenikov tudi zmotila. Včasih se je namreč zdelo, da je bilo pravosodje oziroma pravna stroka med vsemi problematičnimi pojavi v naši državi pri njem deležna za kanček manj kritične obravnave. A to je niansa, omenjena le zato, da bi zapis komu ne zazvenel hagiografsko.
Pokončen mož, svobodnega duha, pravi o pokojniku njegova naslednica Barbara Brezigar. Tu ni kaj dodati. Le to, da obojega v slovenski družbi strašansko primanjkuje. Pokončnih mož in žena, ki si upajo besedo in dejanje zastaviti za pravo stvar, vsekakor. Prav tako pa svobodnega duha uspešno dušijo izkoreninjenost, strah, opreznost, malenkostnost, pritlehnost in vsakršna povprečnost. V naši družbi je vsaka jasna in razločna beseda razumljena kot ostrina, nestrpnost. V Tonetu Drobniču je bilo čutiti kvečjemu nestrpnost do sistematičnega zločina in krivic, njegova ▶ beseda pa je bila vseeno vselej odlo
na in natančna. Zato kaže za vse, ki niso imeli možnosti pobližje spoznati pokojnika in bi utegnili dobiti napačen vtis, poudariti še eno besedo Barbare Brezigar: bil je neverjetno topla in (znova) srčna oseba …
Smisel za ločevanje brez primere. Te vrline ni brez ostrega razuma in veliko modrosti. Njegovi sopotniki vedno poudarjajo, kako bister je bil in kako izreden spomin je imel. Osrednji rezultat teh darov pa je bil ta, da je vedno povsem zanesljivo ocenil situacijo in smer ohranjal brezhibno natančno.
Družina
Brez družine si tradicionalne Slovenije ni mogoče zamisliti. Tudi v tem Tone Drobnič prinaša v naš čas svetel zgled. Družina je stvar, ki je vedno tudi darovana. Vendar brez odprtosti za življenje, brez smisla za otroke, vnuke in pravnuke, brez tega da se v središču, v starših z vsakršno kakovostjo vzpostavlja gravitacija, ni družina ne velika ne povezana. Tone in Lidija Drobnič sta ustvarila mogočno družino, ki sta se je veselila in sta bila nanjo ponosna, obenem pa sta bila njeno središče. To so ob slovesu najbolj verodostojno pokazali vnuki, ki so se svojem dedku tako prisrčno zahvalili.
Delo
Da smo Slovenci priden narod, ne bi nihče zaključil iz opazovanja sodobne slovenske družbe. Laskavo oceno nam je prislužila tradicionalna Slovenija. Kako to gre, nam je zopet zgledno pokazal Tone Drobnič. Kadarkoli si govoril z njim, si se čudil, koliko stvari ima odprtih, zlasti na področju prava. Stregel je postopkom, ki jih je – mnogokrat edini – prepoznaval kot nujne za svobodnejše življenje in uspešnejšo tranzicijo, obenem pa je pomagal tudi neštetim posameznikom v najrazličnejših zagatah. Kako pionirsko, odločno, samoumevno in samostojno se je loteval stvari, dobro ponazori nastop v vlogi generalnega državnega tožilca, ko smo bili še povsem v Jugoslaviji. Takoj je prekinil vse funkcionalne in administrativne povezave z zveznim tožilstvom in tako slovensko tožilstvo dejansko osamosvojil že tri tedne pred plebiscitom in pol leta pred osamosvojitvijo države.
Samo z grenkobo zaradi izgubljenih možnosti nam uide misel, kje bi bila danes Slovenija, če bi jo vodili takšni ljudje! Resda so jih skoraj vse pobili ali pognali v tujino, a za prgišče jih je še ostalo. Drobnič je bil edini, ki mu je bila poverjena neka sorazmerno ustrezna odgovornost. Sicer pa o njihovi možnosti za vstop v politiko pravi Justin Stanovnik takole: »Tudi naši, da tako rečem, so s svojim obnašanjem dajali vedeti, da je to sedaj njihova igra; da taki ljudje, kot sem jaz, prihajajo iz neke druge zgodovine, ki so jo izgubili in naj sedaj ne vnašamo nemira še v njihove vrste.« Ni dvoma, da je tudi zaradi tega odrivanja danes postalo mogoče, da je bil premier tako rekoč že kdorkoli in da o lastnem opravljanju te funkcije lahko govori zadnji glumač, ne da bi se ob tem režala vesoljna Slovenija.
Misel
A vendar, tisto, kar bo za pokojnim Tonetom Drobničem v neposredno korist celotni družbi ostalo najbolj trdno, je njegova misel. Na srečo je, če je le našel čas, rad kaj napisal – in zapisana beseda ostane. Odlično je znal razložiti praktično katero koli vprašanje, naj je bilo še tako zagonetno, ideološki odgovori pa še tako zabetonirani. Na naslednjih straneh je mogoče prebrati njegov članek, s katerim zagledamo resnično, se pravi lažno in manipulativno podobo t. i. NOB.
Ob zgoraj naštetih vrlinah je vedno vključeval tudi zdravo pamet, veliko znanje in celosten pogled. Za ponazoritev lahko damo besedo tudi njemu, ko se spopada s krilatico o nujnosti upora proti okupatorju: Trditev, da je upor proti okupatorju državljanska dolžnost, je čista laž. Če je država ocenila, da vojaški odpor ni primeren in je kapitulirala, zakaj bi se bili dolžni bojevati državljani? Da je upor upravičen in spoštovanja vreden, je lahko res in je lahko laž. Upravičen je samo pod določenimi pogoji, med katerimi ni zadnja zahteva, da je racionalen, da ima torej realne možnosti za uspeh brez prevelikih žrtev, predvsem pa da upor ne prizadene civilnega prebivalstva, zlasti žena, otrok, bolnih in starih. Spoštovanje upravičenega upora je pravilno, izrekati spoštovanje konkretnemu komunističnemu NOB-ju v Sloveniji, ki se je začel in končal z zločinskimi umori več deset tisoč Slovencev in z neznatnimi žrtvami med okupatorji ter nas pripeljal v totalitarno Jugoslavijo, pa je perverznost brez primere.
Tone Drobnič je predobro poznal današnjega Slovenca, tudi njegovo oholost, zaradi katere noče prisluhniti izkušnjam in ga kaj zdrami šele, ko udari neposredno po njem. Zato misel, kot je zgornja, ne najde pravega odmeva. A zapisana je skupaj z nešteto drugimi in naj deluje vsaj po nas. Naša hvaležnost za delo in zgled našega nekdanjega predsednika je velika, a njegov življenjski sen se bo uresničil, če bomo rojake uspeli zbezati iz miselnih kletk v svobodo. ■
Figure 1. Lep, mladosten in urejen svet, čeprav v barakah tujine … Marjan Hočevar, arhiv Rafaelove družbe
