Pred nekaj dnevi smo …
Pred nekaj dnevi smo zaznamovali leto dni od začetka ruske invazije na celotno ukrajinsko ozemlje, potem ko je vojna v Ukrajini potekala že od leta 2014. Kako je vojna vplivala na tranzicijske države srednje in vzhodne Evrope? Kako je spremenila pogled nanje na zahodu celine? Enoznačnega odgovora predvsem na prvo vprašanje sicer ni, vendar se da izpeljati nekaj sklepov. Sicer je šok zaradi radikalnega prestopanja vseh mej Putinovega režima v zelo kratkem času spremenil tudi pogled na Rusijo v zahodnih prestolnicah. Mit o zanesljivem partnerju, ki se od demokratičnih držav razlikuje zgolj po ruskim razmeram na moč primernem avtokratskem modelu vladanja, se je sesul kot hišica iz kart kmalu po prvih bombardiranjih Kijeva. Toda kljub temu si težko predstavljamo res odločen odgovor na agresijo brez prispevka držav, ki so v Evropsko unijo vstopile leta 2004 ali pozneje. Poljska se je kot pogosto v tranzicijskih in posttranzicijskih kontekstih vzpostavila kot prava zvezda vodnica. Njena soseda Litva je ravno tako odigrala vlogo, ki za več razredov presega velikost dežele. Presenetljivo, glede na prejšnje tegobe na vzhodu, se jima je na nekaterih odločilnih točkah pridružila Slovenija. Sicer je treba žal ugotoviti, da je njen prispevek bolj sad osebnih spoznanj in jasnega razumevanja položaja takratnega predsednika vlade Janeza Janše in morda še koga iz njegovega kroga kot širokega družbenega soglasja, ki bi temeljilo na več desetletij nabirajočih se izkušnjah. Slednje gotovo velja za Poljsko, saj tam kljub močno polarizirani politični sceni glede stoodstotne podpore Ukrajini in demokratični Belorusiji ni nobenega dvoma. Proruske skupine so doslej ostale marginalen pojav. Ne glede na svojo podobo v predstavah zahodnoevropskih naprednjakov, Poljska ni in očitno ne bo postala del avtokratske internacionale. Če je bil Putin njen veliki duhovnik že pred 24. februarjem leta 2022, si je svoj položaj po napadu samo še utrdil, čeprav je na koncu tudi to odvisno od razpleta neracionalne krvave avanture.
Prirojena megalomanija odmika cilje
Tudi dejstvo, da je njegova brdavsovska megalomanija vsaj v prvem letu vojne premaknila soglasje v zahodni Evropi, je dokaz njegovega globokega strateškega neuspeha. Svoje cilje bi tako v Ukrajini kot širše Putin mnogo laže dosegal, če bi še naprej izrabljal nasprotja med tistim delom celine, ki ve, kaj je sovjetski družbeni model, in med tistim, ki tega ne ve, zaradi česar ga nekateri njegovi predstavniki občasno celo idealizirajo. Še umetno povzročena migrantska kriza na belorusko-poljski meji, s katero se je poskušal Putinov mussolinijevski vazal Aljaksander Lukašenka maščevati za (kot danes vidimo, prepozne in preblage) sankcije, je kazala na uspešnost takega pristopa. Poljska, ki zaradi poznavanja sovjetoidnih vzorcev ni v nobenem trenutku pristala na Lukašenkovo izsiljevanje, zaradi česar je malo manjkalo, da je zahodnoevropski partnerji ne bi, kot v zadnjih letih že večkrat, pribili na križ v imenu nehumanega ravnanja s pomoči potrebnimi. Tovrstnih izsiljevalskih eksperimentov bi si lahko Putin in Lukašenka v naslednjih letih privoščila še veliko, če ne bi bila v svoji na moč omejeni logiki sovjetoidnih aparatčikov tako pogoltna in tako željna instantnih rezultatov. Hkrati je seveda res, da ju je “uspeh” operacije z migranti, med katero se je pokazalo, kako učinkovito se da zlorabljati dvojen zahodnoevropski strah pred nenadzorovanim priseljevanjem in sočasno pred tem, da bi bili videti nehumani, oba tirana zazibal v lažno gotovost, da zanju pri igračkanju z razvajenimi zahodnjaki ni pregrad ne mej. Tudi če bombardiraš Kijev.
Nasprotja zaradi izkušnje lanskega 24. februarja seveda niso izginila. Toda celo Katarina Barley, sedanja podpredsednica Evropskega parlamenta in nekdanja nemška pravosodna ministrica z levega krila socialdemokratske stranke, ki se je odlikovala pri udrihanju po nekaterih srednje- in vzhodnoevropskih članicah Evropske unije, je morala v luči brutalnega napada na Ukrajino priznati, da bodo morali v prihodnje tudi v Nemčiji in še bolj na zahodu prisluhniti temu, kar jim že leta govorijo predstavniki baltskih držav, Poljske in drugih članic nekdanje “socialistične skupnosti”. Pomenljivo je dodala, da bi morali biti pozornejši tudi na tisto, kar v omenjenih deželah govorijo domači javnosti. Tako je med vrsticami priznala, da so v bruseljskih, berlinskih in pariških vrhovih v preteklosti svarila z vzhoda šteli bolj ali manj za paranoična pretiravanja, ki zgolj motijo plodno trgovanje z ruskim režimom. Ko Putin ne bi bil, kar je, sovjetoidni aparatčik, bi v takšnem obnebju postopoma verjetno dosegel odpravo z današnjega vidika tako ali tako milih ukrepov, si trajno zagotovil posest Krima in držal Ukrajino za vrat s sejanjem nemira v Doneškem bazenu in še kje. Druga plat iste medalje na globinskem nerazumevanju utemeljene nerazumne naklonjenosti do Putinove Rusije je, da Ukrajina desetletja ne bi napredovala do članstva v Evropski uniji ali Natu, če ne bi bilo invazije na celotno državo. Pisal sem že o tem, da je bil Putin tisti, ki je sploh ustvaril ukrajinsko željo po Natu. Toda članstvo v tej organizaciji do lanske zime ni bilo nič več kot moten privid. Vedno bi se našla kakšna država, ki bi v imenu obzirnosti do Rusije zavrla približevanje. Nizozemci so leta 2016 že dali “dober” zgled s svojim referendumskim ne sporazumu o takem približevanju Ukrajine Evropski uniji. A ker je Putin po mentaliteti zgolj apartčik, ne za strateg Bismarckovega kova, mu je bilo navedeno premalo in bi šlo prepočasi. Zdaj je verjetnost, da bo Ukrajina kdaj članica Evropske unije in Nata, dejansko bistveno večja kot leta 2021. In tudi vprašanje Krima se bo po tej vojni ali že med njo nujno znašlo na mizi. Njegova zemljepisna navezanost na zahodno rusko sosedo namreč krmi tudi apetite Putinovega režima po več ukrajinskih okrožjih, predvsem po okrožjih Herson in Zaporižja.
Napačno vrednotenje “fenomena Putin”
Če je iz doslej navedenega povsem jasno, kako zelo je Putinu z neracionalno odločitvijo za napad na vso največjo državo, ki leži samo v Evropi, spodletelo, to ni dovolj, da ne bi bil pogled nekdanjih sovjetskih satelitov za našo celino bistven tudi v prihodnje. Kot sem na teh straneh že pisal, namreč razprava o tem, zakaj smo marca 2023 tam, kjer smo, še ni zaključena. Morda se v trenutku, ko grozi, da se bo vojna na vzhodu Evrope raztegnila v nedogled, ne zdi niti bistvena. A je. Kajti samo če se zla lotimo pri korenini, je nekaj upanja, da se bo v vsaj približno doglednem času povrnilo nekaj podobnega stabilnosti.
Tukaj je treba izpostaviti tri točke. Najprej v zahodni Evropi pri ocenjevanju “fenomena Putin” lahko seveda operirajo s pojmovnim aparatom, ki jim je na voljo na podlagi njihovih lastnih izkušenj. Zato razumljivo vidijo v sedanjem kremeljskem gospodarju predvsem naslednika ruskih carjev in v njegovem projektu klasično imperialno ekspanzijo. Takšna razlaga je morda zadostna za opis lakote po novih ozemljih, ki zaznamuje praktično vso postsovjetsko rusko politiko, od začetka stegovanja lovk po Pridnestrju in delih Gruzije v zgodnjih Jelcinovih letih. V isti okvir sodi dejansko podjarmljenje Belorusije, ki se je začelo že leta 1996. Pod Putinom so potem z Abhazijo, Južno Osetijo, Krimom in deli Doneškega bazena sledile čisto prave imperialne “osvojitve” klasičnega kova. Ruski samodržec je sočasno budno pazil, da je vsa dejanja podkrepil s sklicevanjem na imperialno preteklost in ikonografijo. Toda s tem vsebina njegovih lomastenj ni izčrpana. Najprej Putin ne more obnavljati imperija carjev, ker ga od njega loči velikanski prepad ruske revolucije oziroma njene oktobrske faze. Ne bi se smeli utruditi pri poudarjanju globine kulturnega padca, ki ga je ta za Rusijo in njej podrejena ozemlja pomenil. Sedemdeset let načrtnega odvračanja od zgodovinskih izročil, med katerimi je najpomembnejše pravoslavje, je pustilo strahotne posledice. Za leta 1952 rojenega Putina so omenjena izročila v osnovi knjiga, zapečatena s sedmimi pečati. Seveda lahko, če drži, da je obseden z branjem knjig o zgodovini, posrka kak drobec preteklosti, vendar praktično ni možnosti, da bi ga zapopadel. Njegov svet je svet sovjetske, ne ruske carske mitologije. Imperij, ki ga on in njegov dvor poznajo, ni ruski carski, marveč sovjetski partijski imperij. Njihov pogled na svet in njihova mentaliteta nista utemeljena na kanonu ruskega pravoslavja in avtokracije, ki sta na koncu vendarle črpala iz stoletnih izročil in iz krščanske podobe človeka in družbe. Utemeljena sta na sovjetskem komunističnem “etosu”, ki pa je bil prazen, ker resnične podlage sploh ni imel, boljševiki so se praktično od vsega začetka gibali na tankem ledu nespravljivega nasprotja med tistim, kar naj bi njihov projekt prinašal, in med onim, kar je v resnici bil. Z utrjevanjem in stagnacijo partijske oblasti se je omenjeno nasprotje le poglabljalo, dokler ni povsem prevladalo prisilno popolno soglasje o tem, da ni sicer nič od tega, kar je javno razglašano, res, da pa se moramo vsi pretvarjati, da je. Kdor se je takšnemu soglasju izneveril, je moral računati s posledi-
cami, hujšimi od tistih v tradicionalnih carskih časih. Osnovna posledica takšnega razvoja je bil nastanek sovjetoidnega nabora pogledov in vrednot, ki je odražalo v jedro sistema položeno neskladje med uradno doktrino in prakso. Putin, ki se je rodil trideset let po revoluciji, ničesar drugega ni poznal. Hkrati pa ljudje, ki so živeli v zahodnoevropskih parlamentarnih demokracijah in so se občasno zgolj za zabavo navduševali and nekaterimi sovjetskimi rešitvami, ne morejo dojeti, v čem je bistvo sovjetoidnosti in v čem se odločilno razlikuje od starejših, na pristnem in živem izročilu utemeljenih avtokratskih oblik vladavine in urejanja družbe. V mirnodobnih razmerah je bilo to za razvijanje odnosa s Putinovim in nekaterimi drugimi postsovjetskimi režimi morda dovolj. Trpljenje Ukrajine pa skupaj s katastrofalnimi posledicami, ki bodo nastale, če bo ta država prepuščena sama sebi ali se celo zlomi, terja od zahodnih delov naše celine odpoved prividu lastne vsevednosti. Ni druge poti, kot da se prepustijo vodstvu tistih članic Evropske unije, ki vedo, kaj pomenita sovjetizem in sovjetoidnost. Ker so ga izkusile na lastni koži.
Uspešna formula brez vsebine
V “učni paket” bi bilo treba nujno uvrstiti poglavje o tem, da svojo osnovno zlaganost nosilci sovjetoidnega modela prikrivajo s pogostim menjavanjem fasade in z bolj ali manj veščim posnemanjem tujih vzorcev. Kdor fasado posvoji kot resnico, je že zagrešil usodno zmoto. Trenutno se kot najučinkovitejša imitacija Putinovega režima kaže njegovo izrabljanje pravoslavja in z njim povezanega kanona tradicionalnih krščanskih vrednot. Slednje naj bi v Rusiji cvetele, na dekadentnem zahodu pa zamirale. Omenjeno formulo je, kot je med drugim pokazal Andrew Wilson, Putin začel pospešeno razvijati predvsem po sorazmernem neuspehu Enotne Rusije na parlamentarnih volitvah decembra leta 2011. Vendar gre zgolj za prefinjen politično-kulturni teater. Zato sta po mojem mnenju zmotni obe oceni, ki jemljeta “konservativno revolucijo” po Putinovo zares. Prva je negativna in vidi v Putinovem sovjetoidnem režimu zdrs nazaj v reakcionarno konservativno preteklost 19. stoletja. Tako naj bi se Putinova Rusija razlikovala od Sovjetske zveze, kljub morebitnim napakam utemeljene na pozitivnih, naprednih idealih, ki so zaradi svoje naprednosti privlačili množice po vsem svetu. Nedavno je ob svojem seciranju putinizma tovrstno dvojnost ponovil tudi znani nemški zgodovinar komunizma Gerd Koenen. Po drugi strani številni evropski (in tudi slovenski) konservativni misleci jemljejo za suho zlato Putinovo obljubo boja proti zahodni dekadenci in, kot na teh mestih že večkrat omenjeno, odkupujejo pravoslavno in krščansko fasado njegovega režima. Tudi v njihovih očeh je Putin v bistvu dedič 19. stoletja, le da nanj zaradi tega gledajo naklonjeno. V bistvu ga vidijo podobno, kot je avtokratsko Rusijo carjev videl cesar Franc Jožef.
Že njegovo napačno mnenje, da se je mogoče na takšno Rusijo opreti, je imelo daljnosežne tragične posledice. A če je okoli leta 1900 monarhija Romanovih še stala na temeljih kanona tradicionalnih vrednot, je kaj takega domnevati za Putinovo “monarhijo” strahotno kratkovidno. Sovjetski komunizem je namreč temeljito uničil vso podlago stare ruske avtokracije. Njegova najpomembnejša žrtev je bila, kot že večkrat rečeno, Ruska pravoslavna cerkev. Mogoče je sicer trditi, da je bil njen položaj že izza časov Petra Velikega, ki je de facto odpravil skoraj vse atribute njene avtonomije v odnosu do državnih oblasti, tak, da ji ni ravno zagotavljal velikega javnega prestiža ali javne verodostojnosti, kakršno je denimo imela Katoliška cerkev na Poljskem. To pomeni, da so imeli boljševiki lažje delo. In opravili so ga temeljito. Za nameček so se valovi izrazite protiverske gonje ponavljali tudi po znani “odjugi” pod Stalinom ob prenosu druge svetovne vojne na sovjetska tla. Hierarhija je ostala trdno navezana na vrhove komunističnega režima. A recimo, da bi se dalo usodno sedemdesetletno zarezo vsaj deloma zakrpati, če bi se država in Cerkev po letu 1989 zedinili glede tega, da je bilo prejšnjih sedemdeset let stranpot. Toda žalovanje za izgubljenim “rdečim imperijem” je, kot se zdi, pri obeh dobilo glavno besedo. Zato so bile tudi cerkvene vrste prevetrene še bistveno manj kot v katoliških srednje- in vzhodnoevropskih državah. Sočasno se je vrnila prevladujoča tema ruske kulturne in tudi verske zgodovine iz preteklosti. In oskubljeno rusko pravoslavje se je že zelo zgodaj po razpadu Sovjetske zveze bolj ali manj nedvoumno opredelilo za stališče, da pomenijo (kvarni) zahodni vplivi večjo nevarnost od vsenavzočih recidivov domačega komunizma. Res so imeli omenjeni kvarni vplivi za šibko rusko pravoslavje zelo konkretno pojavno obliko v podobi z zahoda prihajajočih protestantskih ločin, vendar kljub vsemu preseneča hitra sklenitev zavezništva med pravoslavjem in ruskimi komunisti v obrambi “ruskih izročil”. Zato bo treba reči, da je na prvi pogled impresivna renesansa ruske Cerkve vsaj toliko sad državne podpore kot lastne moči. Zato je njena avtonomija pri oblikovanju ruske resničnosti omejena vsaj toliko, kot je bila v carskem obdobju po Petru Velikem, raje pa še bolj. V časih pred revolucijo se je namreč lahko opirala vsaj na močno razširjeno pripadnost krščanstvu med prebivalstvom, njena današnja moč pa je bolj posledica milosti državnega vrha, ki se je za zdaj pač odločil, da se mu izplača brenkati na “krščanske” strune.
Sklep
Da bi šlo za kaj resnejšega, je malo verjetno zaradi vraščenosti celotnega Putinovega dvora v drugačno idejno podstat. V njej pa bomo razen nihilizma in morda še občudovanja do Stalina zaradi podobne težave že v sovjetskem obdobju težko našli kaj oprijemljivega. Zlasti pa krščanskega. Vse velike razprave na zahodu ali tudi pri nas o tem, kateri pravoslavni teolog iz 19. stoletja je Putinov navdih, so vsaj po mojem mnenju torej jalove. Takratna s pravoslavno vero oplojena misel je namreč za ruskega diktatorja v resnici nedostopna.
Ostaja – in to je tretja točka – zgolj sovjetska podstat. Zanjo pa smo že zapisali, da se je sorazmerno zgodaj razšla z idealizirano podobo družbe, ki naj bi jo gradila. Privid, da je to počela Sovjetska zveza in da omenjeno za njo počne Putinova Rusija, ostaja enako močan kot privid konservativne revolucije. Pravzaprav je po vsem videzu še močnejši. V Sloveniji, Evropi in po svetu ne manjka ljudi, ki se ne morejo ločiti od podobe sveta, kjer z zahoda prihaja vse najslabše, s Sovjetsko zvezo in sedaj Rusijo istoveteni vzhod pa je nosilec luči. Za omenjeno utvaro, ki je po 24. februarju 2022 še manj povezana z resničnostjo kot prej, je zdravilo prejkone samo, da prisluhnemo komu, ki je “s češnje že padel” oziroma že doživel sovjetoidni model v vsem njegovem blišču. To pa so države nekdanje “socialistične skupnosti” v srednji in vzhodni Evropi.
[Page 108]