Anras – 4. del

Vse fotografije v te …

Vse fotografije v tej rubriki so, če ni drugače navedeno, iz fotografskega arhiva Rafaelove družbe. Prvo podatkovno opremo motivov, ki zadevajo povojna taborišča v Avstriji in jih je skoraj 20.000, sta z dolgoletnim delom prispevala zakonca Majda in Lojze Starman iz Špitala.

Povsod na novih maša …

Povsod na novih mašah je običaj, da po zaključenem bogoslužju sledi fotografiranje novomašnika z družino, sorodniki in drugimi udeleženci slavja. Vladimirju Kozini to žal ni bilo dano. Starše in dva brata so komunisti pobili že na začetku vojne sredi leta 1942, sestra Marija je bila od leta 1929 v samostanu klaris v Splitu na Hrvaškem, brat Jože pa med domobranci in drug za drugega niso vedeli. Z Vladimirjem so bile v Anrasu njegove tri sestre Draga, Milka in Albina. Novomašnikove pokojne starše sta simbolično zastopala gospod Adolf in gospa Notburga Unterweger, ki sta Vladimirja sprejela tudi na stanovanje. Franc Šetina je o dogajanju pred novo mašo in po njej posnel 97 fotografij, ki so na štirih filmih v arhivu Rafaelove družbe. Med njimi smo naredili izbor tistih, ki so za naše bralce zanimive. Nekaj motivov se ponavlja, veliko pa je tudi portretov nam neznanih domačinov. Fotografije so bile posnete v vasi in najbrž na domačiji Geigerjevih, kot se je po domače reklo Unterwegerjevim, kjer se je ob novomašniku zbralo tudi nekaj Slovencev. Nekateri od teh so v naši reviji že bili na kratko predstavljeni, nekatere omenjamo tokrat, drugi bodo glede na dostopnost podatkov predstavljeni v prihodnje. S Kozinčevimi se bomo na poti skozi arhiv fotografij Rafaelove družbe srečali še ob njihovem odhodu v ZDA, kamor so odpotovali leta 1949.

Dr. Ludvik Čepon, duhovnik, filozof, filolog in profesor, je bil rojen 28. avgusta 1906 v Horjulu. Bil je poznavalec orientalskih jezikov in poliglot. V duhovnika je bil posvečen 8. julija 1934. Leta 1940 je doktoriral in na Teološki fakulteti v Ljubljani že med vojno poučeval orientalske jezike in biblične pomožne vede. Ob koncu vojne se je umaknil v Avstrijo, nato pa do odhoda v ZDA v letih 1946–1948 poučeval v slovenskem begunskem semenišču v Briksnu. Umrl je 6. oktobra 1985 v ZDA.

Dr. Ludvik Leskovar,znani slovenski odvetnik in društveni delavec, ki je v Anrasu ob prihodu pozdravil škofa Rožmana, je bil kot najmlajši od dvanajstih otrok rojen 31. julija 1916 v Oplotnici. V Mariboru je končal klasično gimnazijo in doktoriral na Pravni fakulteti ljubljanske univerze. Bil je med vidnejšimi člani akademskega kluba Straža in zelo aktiven. 3. maja 1945 je bil sredi okupirane Ljubljane v dvorani na Taboru kot najmlajši član izvoljen v slovenski parlament, v katerem so bili zraven pred vojno svobodno izvoljenih poslancev in županov prisotni tudi zastopniki vseh ilegalnih demokratičnih organizacij. V času bivanja v Anrasu je dal pobudo za tiskanje glasila Slovenec v Tirolah. Leta 1950 je prišel v ZDA, kjer je na Univerzi Loyola v Chicagu nadaljeval študij. Leta 1955 se je poročil s Corinne Novak. V chicaški slovenski skupnosti je bil zelo aktiven. Bil je tudi direktor slovensko-ameriških radijskih oddaj za Chicago in okolico. Umrl je 5. julija 1983 v Chicagu, kjer je tudi pokopan.

Andreas Engl,rojen 10. januarja 1866 v Terentnu na južnem Tirolskem, je bil 32 let župnik v Anrasu (1919–1951), kjer je 3. maja 1957 tudi umrl.

Georg Schuchter,ki je bil leta 1945 kaplan v Anrasu, se je rodil 4. aprila 1917 v Silzu. V duhovnika je bil posvečen 23. marca 1940 v župnijski cerkvi v Matrei v Vzhodni Tirolski in bil še isto leto nastavljen za sodelavca in župnijskega vikarja v Anrasu, od koder je v drugi polovici leta 1945 odšel za prefekta na škofijsko gimnazijo Paulinum v Schwazu. Leta 1950 je doktoriral na salzburški univerzi, nato štiri leta pomagal na eni od župnij v Innsbrucku ter bil v letih 1954–1967 profesor verouka na zvezni gimnaziji v Innsbrucku. Nato je bil štirinajst

Figure 1. Levo dr. Ludvik Leskovar, desno mariborski škof dr. Maksimilijan Držečnik 17. septembra 1971 v župnijski dvorani pri sv. Štefanu v Chicagu. Ob tej priložnosti je bil škof imenovan za častnega občana Chicaga. (zasebni arhiv)

let, vse do upokojitve 1981, ravnatelj Pedagoške akademije innsbruške škofije v Zamsu. Po večletni težki bolezni je 14. februarja 1987 umrl v Hallu na Tirolskem. Pokopan je v rojstnem Silzu. Slovenskim beguncem je zaradi svoje naklonjenosti ostal v lepem spominu.

Ferdinand (Nande) Babnikse je rodil 27. aprila 1913 v delavski družini očetu Rudolfu in materi Angeli, rojeni Mohar, v Zgornji Šiški, ki je takrat spadala v župnijo Šentvid. Maturiral je leta 1933 na ljubljanski klasični gimnaziji. Med sošolci sta bila tudi Vinko Lipovec, ki je bil med vojno aktiven v Slovenski legiji, dachauski interniranec, po vojni pa je emigriral v ZDA, kjer je med drugim trideset let urejal časopis Ameriška domovina, in Štefan Bastič, kasneje duhovnik lazarist, sin znanega horjulskega župana Janeza Bastiča, ki so ga komunisti skupaj z ženo Marijano umorili junija 1942. Ko je bil 18. aprila 1945 na obisku pri stricu lazaristu dr. Antonu Zdešarju v Jastrebarskem na Hrvaškem, sta oba umrla v letalskem bombnem napadu.

Ferdinand je 21. septembra 1934 oddal vlogo za sprejem v ljubljansko bogoslovno semenišče. Sprejel ga je Ignacij Nadrah, ki se ga v

Figure 2. Georg Schuchter Kirche (Tednik za škofijo Innsbruck, 1. 3. 1987, str. 3)

Figure 3. Josef Hanser splet

Figure 4. Semeniška Karitas 1936/37, Ferdinand Babnik je kot predsednik v prvi vrsti v sredini, za njim stoji Stanislav Lenič, levo od njega z očali Mirko Gande, drugi z desne v zadnji vrsti z očali Anton Šinkar. NŠAL 107, Fotografska zbirka, šk. 66, semenišče II. del, str. 19

svojih Spominih in semeniški kroniki takole »Leta 1934 je vstopil v semenišče Ferdinand Babnik. Ta je bil potem štiri leta duša spominja: karitativnega dela v semenišču. Vsemu je dal novo življenje in velik razmah. Že preden je vstopil v semenišče – bil je eno leto vpisan na neki drugi fakulteti – je nabral sredstva, da je postavil na pobočju Stola, na Zabreški planini, okoli 1250 m nad morjem, malo planinsko kočico in poleg nje malo kapelico, da bi bil ta kraj počitniško zbirališče za akademike. Ko je bil v semenišču, je tja gor vabil bogoslovce. Leta 1936 je imel gori že počitniško kolonijo revnih mestnih dečkov. Za vodstvo teh dečkov je bila na planini semeniška Karitas. Za dečke so bili postavljeni okoli koče šotori, v katerih so spali in ob deževnih dnevih vedrili. /…/ Tu je bila odslej vsako leto kolonija revnih mestnih dečkov in leta 1939 in 1940, po tem ko se je mestna kolonija vrnila v Ljubljano, še kolonija otrok slovenskih delavcev, ki so se izselili v Nemčijo in delali tam v tovarnah in premogakopih. Dečke so vodili, kakor že omenjeno, bogoslovci iz ´Karitas´. Nekateri so bili ves čas gori, drugi so se pa menjavali. Dečki so imeli pouk v katekizmu in razna predavanja, n. pr. o zvezdah, o lepem vedenju in drugem. Tudi bogoslovci so imeli nekatera predavanja in so v ta namen vabili na planino razne gospode. Življenje dečkov in gospodov je bilo tako vzorno, da so jih vsi hvalili, ki so prišli z njimi v stik. /…/ Babnik je vodil semeniško ´Karitas´ in življenje na Zabreški planini do konca počitnic leta 1938. To leto je tudi dobil od dr. Korošca več tisoč, da je šel on in z njim več bogoslovcev študirat karitativno in drugo katoliško delovanje na Francosko, v Belgijo in na Ni-

Figure 5. Ferdinand Babnik s prvoobhajanci, 1971 (NŠAL, Fotografska zbirka, 107, P/O, Ferdinand Babnik)

zozemsko. Potem je pa obolel in je 5. letnik ‘zdelal’ privatno, ne da bi bil kaj prida študiral ali kak izpit izvršil. Hotel je biti posvečen brez izpitov iz dogmatike, moralke, cerkvenega prava in pastirstva, pa se mu ni ugodilo. Potem je napravil izpit iz prvih dveh predmetov in je bil posvečen 3. decembra 1939. Potem je imel »nove maše« na raznih krajih in je odšel potem v Topolšico, zdravilišče za jetične, kot hišni duhovnik. Leta 1940 je napravil izpit iz pastirstva in mu je dal škof jurisdikcijo za spovedi, da je mogel dobiti jurisdikcijo v Mariboru. Izpita iz cerkvenega prava še danes ni napravil, pač pa je napravil izpit za šoferja.«

Med vojno je bil zelo dejaven v protirevolucionarnem taboru. Prva vojna leta je preživel pri svoji teti redovnici Stanislavi Antoniji Babnik, ki je bila predstojnica skupnosti sester notredamk v Šmihelu pri Novem mestu. Saje ga v svoji knjigi Belogardizem velikokrat omenja.

V nekrologu s. Stanislave Babnik je zapisano: »/…/ je jeseni leta 1945 prišlo v šmihelski samostan pet uniformiranih mož s policijske postaje Novo mesto. Šli so naravnost v sobo, kjer je v času vojne bival duhovnik g. Nande Babnik. Pred Nemci je namreč zbežal iz zdravilišča Topolšica na Štajerskem, kjer je bil na zdravljenju in ker je bil sorodnik s. M. Stanislave Babnik, je pribežal v Novo mesto – Šmihel ter sprejel službo hišnega duhovnika. Bival je v sobi blizu glavnega vhoda v samostan. V tej sobi si je pripravil skrito skladišče, kamor je spravil nekaj svojih stvari. Gospod Nande Babnik je bil eden tistih, ki je pomagal pri ustanavljanju ´vaških straž´. Zato je bil zelo osovražen od komunistov, ki

Figure 6. Portret Ferdinanda Babnika, nedatirano (NŠAL 107, Fotografska zbirka, P/O, Ferdinand Babnik)

so se skrivali po okoliških gozdovih in od njihovih simpatizerjev ter pomočnikov v bližnji okolici, zlasti v Novem mestu. O dejavnosti duhovnika Nandeta Babnika sestre niso nič vedele, saj on je v samostanu le maševal, drugače pa je bil prost. V samostanu je imel na voljo le omenjeno sobo ter predsobico in hrano.

Ko so tega jesenskega dne prišli v samostan omenjeni uniformirani možje, so imeli s seboj nekega jetnika. Ta je baje pomagal g. Babniku pri pripravi skrite shrambe tako, da sta v spodnjem nizkem prostoru naredila zid iz opeke, vhod pa je bil iz sobe. Jetniku so menda obljubili, da ga bodo osvobodili, če pokaže, kje je kakšno skrivališče. Šli so naravnost v sobo g. Babnika. Jetnik je pokazal na desko, ki se je z lahkoto dvignila. Pod njo je bila odprtina – vhod v ´črno zalogo´. Uniformirani možje so verjetno mislili, da se tam notri kdo skriva, zato so s samokresi pomerili v prostor in ukazali s. Lidvini, naj se spusti ona prva notri. Za njo je previdno vstopil tudi načelnik. Prostor je bil širok približno 1,30 m in dolg 4 m, visok pa le toliko, da je mogel človek v njem stati le pripognjen. Ker je bil prostor majhen, skrita zaloga v njem ni mogla biti velika: nekaj pisalnih strojev iz ukinjenih samostanskih postojank, orodje g. Babnika (oblič, klešče, nekaj kladiv, svedrov, sekirica …), dve posodi jedilnega olja, dve ali tri vreče pšenice … Res le za prvo silo. Možje so v glavnem stvari odpeljali s seboj. Nekaj orodja in pšenica pa je še ostalo. Zapisnika niso naredili. A že drugi dan so razširili govorico, da so v samostanu našli velike zaloge blaga in municije ter da so sestre skrivaj v svojih predpasnikih nosile bombe iz tega skrivališča v bližnjo cerkev za oltar. Začeli so hujskati ljudi in v njih netiti odpor proti sestram. Vse je temeljilo na goli laži.« /…/ (https://notredamke.rkc.si/31-03-1950-s-stanislava-antonija-babnik/) Po odhodu škofa Rožmana v ZDA je Babnik krajši čas bival v Švici, kjer je organiziral pomoč za slovenske begunce. Nato je šel kot izseljenski duhovnik med slovenske rudarje na Nizozemsko, kjer je s svojo aktivnostjo poživil slovenska katoliška društva. Nekaj časa je deloval tudi v Belgiji, Franciji in Nemčiji. Po vrnitvi z Nizozemske je nekaj časa služboval v celovški, nato pa v salzburški škofiji. Po letu 1981 se je vrnil v celovško škofijo, se naselil v svoji hiši v Steindorfu ob Osojskem jezeru in pomagal v okoliških župnijah. Umrl je na velikonočno nedeljo 11. aprila 1993 v Steindorfu. Na pogrebu mu je med drugimi govoril tudi kanonik Melhior Golob, sošolec iz bogoslovja. Kot velikemu častilcu Marije Pomagaj mu je v slovo zapel cerkveni pevski zbor z Brezij. Pokopali so ga v bližnji župniji Tiffen. Njegovo ime je vklesano na nagrobni plošči na cerkvi sv. Jakoba starejšega v Tiffnu.

Avtor fotografij: Franc Šetina

Figure 7. Anras, levo avtor fotografij Franc Šetina

Figure 8. Gospodov duh je nad menoj.

[Page 114]

Figure 9. Ti si duhovnik vekomaj!

Figure 10. Stanko Šušteršič pred znamenjem križa v Anrasu

[Page 115]

Figure 11. Vaški vrvež

Figure 12. Levo tajnik škofa Rožmana Ferdinand Babnik in novomašnik Vladimir Kozina

[Page 116]

Figure 13. Ferdinand Babnik z mitro in pastirsko palico škofa Rožmana

Figure 14. Po novi maši so bile popoldne v anraški cerkvi slovenske pete litanije.

[Page 117]

Figure 15. Četrtek, 31. maja 1945, novomašnik Vladimir Kozina

Figure 16. slika

[Page 118]

Figure 17. slika

Figure 18. Škof dr. Gregorij Rožman in novomašnik

[Page 119]

Figure 19. Novomašnik in dr. Ludvik Čepon

Figure 20. Novomašnik in anraški kaplan Georg Schuchter

[Page 120]

Figure 21. Desno Georg Schuchter

Figure 22. V pogovoru z novomašnikom levo Ferdinand Babnik, desno Georg Schuchter

[Page 121]

Figure 23. Novomašnikove sestre, z leve na desno: Draga, Milka in Albina

Figure 24. Novomašnik s sestrami

[Page 122]

Figure 25. Levo Adolf, desno Notburga Unterweger

Figure 26. slika

[Page 123]

Figure 27. Kozinčevi z Unterwegerjevima

Figure 28. Z leve na desno Milka Kozina, Adolf in Notburga Unterweger, Vladimir in Draga Kozina, Ferdinand Babnik in Albina Kozina; v ozadju škof Rožman

[Page 124]

Figure 29. Na novomašnikovi levi je anraški župnik Andreas Engl.

Figure 30. Novomašnik in Slovenki, desna Majda Mlakar

[Page 125]

Figure 31. Levo Stanko Šušteršič

Figure 32. Hišna številka 9, pri Geigerju – začasni dom Vladimirja Kozine

[Page 126]

Figure 33. Vladimir Kozina z domačinoma

Figure 34. Desno Majda Mlakar

[Page 127]

Figure 35. Majda Mlakar, 19. marca 1946 se je poročila z Maksom Ocvirkom.

Figure 36. Slovenci pred Geigerjevo hišo

[Page 128]

Figure 37. Domačina v praznični noši

Figure 38. slika

[Page 129]

Figure 39. Novomašnik Vladimir Kozina in Majda Mlakar

Figure 40. slika

[Page 130]

Figure 41. Novomašnik in avtor fotografij Franc Šetina

Figure 42. slika

[Page 131]