(nadaljevanje iz Za …
(nadaljevanje iz Zaveze 125)
Čeprav nekateri pravijo, da je knjiga orožje in naj jo le vzamemo v roke, s tem, verjetno nehote, knjigi zmanjšajo vrednost. Knjig ne bi smeli pisati niti ne brati zato, da bi jih kot orožje uporabljali v medsebojnih odnosih. Knjigi damo najvišjo veljavo, če jo uporabljamo kot sredstvo za dialog, za pogovor o najrazličnejših stvareh, ki zanimajo človeka.
Zato ni odveč, če ob branju knjige, »ki je prvi poizkus pregleda zgodovine Slovencev s perspektive samostojne države Slovenije«, kot je knjigo Pot v samoslovenstvo v spremni besedi označil Janez Šumrada, dodamo nekaj misli, ki so namenjene avtorju in vsem, ki se bodo v prihodnosti lotevali slovenske zgodovine.
Po branju tako obsežne knjige, ki poskuša dati pregled in sintezo dolgega časovnega loka, se porodi veliko misli in postavi veliko vprašanj, ki lahko otežijo pogovor. Zato se na tem mestu osredotočam na dva sklopa misli, ki jim dajem večjo aktualnost.
Prvemu sklopu misli bi lahko dali ime Jugoslovansko vprašanje. To zadeva obrat slovenske politike »v jugoslovansko prihodnost«. Čas, ko so slovenski politiki program Združene Slovenije poskušali uresničevati oz. reševati v okviru jugoslovanske ideje. Ker okoliščine in tudi posledice obrata še niso raziskane, bo v prihodnosti, ko bo temu vprašanju posvečenega več časa, laže skupaj z avtorjem pritrditi oceni Vasilija Melika, da je bil vstop Slovencev v Jugoslavijo zgodovinska napaka, ali pa ugotoviti, da je bila to npr. v danem trenutku edina možnost ali najboljša od slabih možnosti. Ali je bil jugoslovanski okvir cokla na poti do slovenske države ali laboratorij, kjer smo lahko zgradili lastno državo? Velikokrat si v današnjem času rečemo: »Še dobro, da smo v Evropski uniji.« S tem hote ali nehote priznavamo, da je obstoj EU tudi jamstvo za obstoj naše države. Ob kritikah, ki jih avtor namenja slovenski politiki, ki se je podala v neznano (jugoslovansko) okolje, pa v knjigi pogrešam poglobljen razmislek, kaj bi se zgodilo, »če bi Slovenci vztrajali pri Združeni Sloveniji in na podlagi naravnega prava v smislu Wilsonovih točk zahtevali lastno državo«? Koliko je bilo to možno? In če bi jo dobili, ali bi ta država bila sposobna obstoja? Ali je obstajala kakšna EU, ki bi državo varovala? Prvi sklop bi zaključil s pripombo oz. predlogom. Avtor je na nekaj mestih pripomnil, da bi se slovenski politiki pri zahtevanju lastne države morali zgledovati po Čehih. Trditev, za katero avtor v knjigi ni navedel razlogov, s katerimi bi jo utemeljil. Na mestu je vprašanje, ali je takšna trditev ustrezna. Bolj kot primerjava s Čehi, ki so se lahko oprli na državniško zgodovino in so zahtevali srednjeveško deželo svetega Vaclava, bi bila ustreznejša primerjava s Slovaki oz. Slovaško, ki je prav tako kot Slovenije takrat ni bilo na zemljevidu. Morda bi kdo označil to primerjavo kot neustrezno, ker Slovaki niso bili del avstrijskega dela monarhije, temveč ogrskega. To drži. Ampak, ali ne bi bila potem bolj ustrezna primerjava z Moravci? Z narodom, na katerega so v zgodnjem srednjem veku po zapisanem v spisu o spreobrnjenju Bavarcev in Karantancev mejili naši predniki. Za katere se še na podlagi popisa iz leta 2021 izjavlja pet odstotkov prebivalcev Češke republike. Morda za nekatere eksotična primerjava, za strokovnjake morda celo napačna. Vendar, ali ne bi Slovenci gledali drugače na svojo pot do države, če bi se seznanili s tem in primerjali našo pot s potjo Slovakov in Moravcev? Drugi sklop misli se je porajal ob branju o dogodkih med letoma 1941 in 1945. Druga svetovna vojna in revolucija. Dogodki, ki še vedno z vso težo pritiskajo na nas, pa se kot družba sploh ne zavedamo, kako nas hromijo.
Kako smo še vedno ujetniki ljudi, ki so vojni čas izkoristili za prevzem oblasti. Velik delež pri vztrajanju v ujetništvu ima naš pogled na ta usodni čas. Da se laže soočamo z grozo tistih dni, se obrnemo k žrtvi in ji pripišemo nekaj krivde. S tem si potolažimo vest, z grozo pa se potem ni treba spopasti. Ob dejstvu, da je tako majhnemu številu komunistov uspel takšen projekt, se potolažimo s tem, da je bila predvojna politična elita nesposobna, sprta med seboj … Grozo povojnih pobojev zmanjšamo s tem, da pobitim pripišemo naivnost, zaslepljenost ali zapeljanost. Tudi avtorju Poti v samoslovenstvo se ni uspelo izogniti takšnemu pogledu iz ujetništva. V osmem poglavju tako omeni, da je slovenska Cerkev »med obema vojnama organizirala nekaj veličastnih verskih manifestacij«, nato pa malo kasneje pripomni: »Veliko bolj modro za Cerkev bi bilo vložiti energijo v napore mladih katoliških izobražencev …« S tem »bi se okrepila laična stran Cerkve. Žal se je vse skupaj končalo v tragičnih razmerjih med stražarji, mladci, zarjani in še kom«. Iz napisanega bi lahko sklepali, da se je slovenska Cerkev premalo posvečala mladini in preveč zunanjim stvarem. Ob tem odlomku sem se vprašal, ali je bil spor med različnimi akademskimi katoliškimi skupinami res tako globok in srdit ali je šlo med njimi samo za normalna trenja, tekmovalnost, se pravi, za čisto človeški dejavnik. Nikjer v knjigi nisem zasledil argumentov, ki bi potrjevali prvo. Na mestu bi bila še pripomba glede veličastnih manifestacij. Drugi evharistični kongres leta 1935 je bil sad temeljite, več kot leto dni trajajoče priprave, ki je zajela celotno slovensko ozemlje v Jugoslaviji. Ali je kongres pripomogel k poglabljanju zavesti o skrivnosti in daru evharistije ali je bil prikaz zunanjega blišča? V devetem poglavju je stavek, ki zmanjšuje odgovornost komunistov, ki so si jo naložili z atentatom na Lamberta Ehrlicha. »Doma, `med svojimi´, Ehrlich ni imel podpore, še manj razumevanja – in njegova likvidacija je prišla vsem prav.« Se pravi, da je predvojnemu političnemu vrhu koristil uboj Ehrlicha. Trditev, ki v knjigi ni argumentirana. V enajstem poglavju je podobna trditev, ki ublaži odgovornost komunistov in prst krivde malo usmeri v druge. O zadnjem boju med partizani in domobranci 10. maja 1945 pri boroveljskem mostu avtor zapiše: »Partizanske žrtve so bile povsem nepotrebne, saj je bilo jasno, da bodo nasprotnike Angleži vrnili.« Še na nekaterih mestih so podobne trditve, da se je že od teheranske konference vedelo, da je usoda domobrancev zapečatena. Če je trditev, da se je vedelo, da bodo Angleži vračali domobrance, pravilna, mora avtor hkrati pojasniti tudi, zakaj je do vračanja beguncev (vsega skupaj okrog 70.000 jugoslovanskih in sovjetskih državljanov) prišlo samo na območju 5. britanskega korpusa (južna Avstrija). Ob istem času je britanska armada na severovzhodu Italije sprejemala podobne begunce, ki pa jih ni vrnila. Ali je vračanje na območju 5. korpusa posledica teheranske konference ali neupoštevanja ukazov nadrejenih? Ko gledamo na potek druge svetovne vojne v Sloveniji, odgovorov na vprašanje, kako bi bil lahko izid drugačen, kot je bil, ne moremo iskati samo v človeških napakah, slabostih in tudi pomanjkljivosti ljudi, ki so predstavljali predvojno oblast, ali celo pri vseh žrtvah druge svetovne vojne. Verjetno si ne bi smeli delati utvar, da bi bil, če bi bili na demokratični strani ljudje z manj napakami, izid druge svetovne vojne kaj drugačen. Premalo se zavedamo, kakšno ceno so plačali ljudje na območju Jugoslavije, da so se nekateri s pomočjo vojne dokopali do oblasti. Na mestu je vprašanje, ali bi bil lahko izid druge svetovne vojne (na območju Jugoslavije) in z njim vse posledice (povojni poboji, 45 let diktature) kaj drugačen, če Angleži (in tudi Američani) v jugoslovanskem okviru ne bi izbrali strani – Titovih partizanov –, ki je življenje sodržavljanov cenila malo oz. nič? Pričujoči zapis nikomur noče vzeti poguma in volje, da vzame knjigo v roke. Nikomur, ki se bo podal na potovanje v slovensko preteklost, ne bo žal. Avtorju je uspelo s pomočjo kolegov na razumljiv način predstaviti svoj pogled na slovensko zgodovino. Kot nekakšen povzetek dela zgodovinske stroke smo z védenjem o preteklosti prišli do tukaj. Je pa na mestu opozorilo bralcu, da smo z védenjem o 20. stoletju šele na začetku. Historizacija 20. stoletja se je komaj pričela. Čez čas se bo izkristaliziralo, kaj se nam je v tem stoletju zgodilo.
[Page 131]