Figure 1.
Zaveza ponuja posebno branje, ki v slovenskem prostoru nima posnemovalca in še manj konkurence. Premalo je, če bi rekel, da gre za revijo; je še veliko več in mnogokaj. Številne izvode formira aktualni komentar Justina Stanovnika, ki s presenetljivo samoniklostjo slika rentgensko podobo slovenskega sveta, iztrganega iz humusa evropske etike, s koreninami, ki se sušijo in odmirajo. A nič manj zanimivi niso članki stalnih avtorjev, kot so Janko Maček, pokojni Tine Velikonja in številni drugi, ki jim je uspelo Zavezo vzpostaviti na raven instituta, zlasti ko gre za protirevolucionarno zgodovino druge svetovne vojne in revolucije. Mimo teh člankov z bogato memoarsko in terensko avtentičnostjo ne more iti noben profesionalni raziskovalec druge svetovne vojne na Slovenskem. Tudi sam sem s pridom uporabljal gradivo, ki ga ponuja Zaveza, ko je šlo za raziskovanje začetkov protipartizanskega upora leta 1942.
Na desetine člankov sodi med izredno pomembne, zaradi vključenih pričevanj in izjav takrat še živečih ljudi pa pogosto edine zgodovinske zapise, celo vire, iz obdobja, ki je narekovalo potek vojne in prevlado enoumja. Z branjem Zaveze pa se pred nami ne odstira le podoba časa, ki je zgodovina; čtivo je še kako uporabno za dojemanje sedanjega poteka dogodkov, pozoren bralec pa bo zaslutil usodne vzporednice, ki se nam nakazujejo v prihodnosti.
V obdobju druge svetovne vojne in po njej se je namreč v krvi vzpostavil vrednostni sistem, ki nekoliko preobražen oz. adaptiran deluje še danes. Čas vojne je, ne zaradi poraza nacifašizma, ampak zaradi uspešne polastitve oblasti njunega rivala komunizma, postal religiozno jedro militantnega boljševističnega ateizma, iz katerega pa nomenklatura ni črpala le mitologije, ampak tudi in predvsem konkretne velike privilegije. Privilegiranci so tako postali mogočen sloj, ki obvladuje Slovenijo do usodnih negativnih razsežnosti še danes.
A kljub temu ta privilegirana in številna kasta s potratnim aparatom zmore le skromno glasilo, ki je z vidika zgodovinskega zanimanja za pretekle dogodke v primerjavi z Zavezo minorno. Kot bi se »zmagovalci« izogibali pripovedovanju zgodbe, kako je v resnici bilo. »Mala čreda« sodelavcev Zaveze pa zmore, predvsem pa hoče neprimerno več. In to ji uspeva, tudi pomlajeni z lucidnim urednikom Lenartom Riharjem. Poudarek je na vsebini. V vsaki številki je za skoraj 100 strani strnjenega vedenja, raziskovanja ter kulturnopolitičnih in etičnih opredelitev.
Zakaj so članki, besede v Zavezi tako zgoščeni, številni obsežni, dokumentirani in resni; menim, da je s strani sodelavcev Zaveze marsikje vložen podvojen napor tudi v imenu in zaradi preštevilnih, ki so postali žrtve revolucije. Res pohvale vredno je, kako je »mali čredi« z jedrom bivših mladoletnih domobrancev in njihovih sopotnikov uspelo ustvariti prostor srečevanja z zgodovino in sedanjostjo, ki nima sovražnega, ampak humano izhodišče. V Zavezi vidim odsev pristno slovenskega sveta, ki je bil med vojno in po njej na silo pokončan in razbit, ne pa tudi uničen, saj z revijo in bralci živi naprej.
[Stran 83]