Figure 1.
Pravzaprav je vloga, ki jo ima Zaveza v slovenskem tukaj in zdaj, (tudi) dobra ilustracija kondicije, v kateri je slovenska družba petindvajset let po osamosvojitvi in začetku izhajanja revije. Kot posledica pozitivnih premikov pred četrtino stoletja je danes razmeroma samoumevno, da Zaveza dokaj nemoteno izhaja. Slovenka in Slovenec jo lahko naročita, v nekaterih knjigarnah kupita ali jo poiščeta v knjižnicah, ne da bi se morala za to vpisati v kak poseben seznam ali potrkati na vrata s šestimi pečati in pol zapečatenega bunkerja. Je torej tukaj in nihče ne more reči, da ni dostopna revija sama in da ni moč priti do tistega, kar slovenskemu prostoru tako vztrajno sporoča ves čas svojega obstoja. Česa podobnega si pred letom 1990 ne bi bilo moč niti zamisliti.
A je omenjena le ena plat medalje. Druga plat medalje je, da spravlja Zaveza v zadrego bolj kot večina slovenskih revij. Ljudje ob njej začnejo mencati prej kot ob drugih in po njej posegajo z manj lahkim srcem, čeprav je do nje enako lahko priti. Zdi se jim, da sodi nekako še vedno na področje prepovedanega ali vsaj nespodobnega. Sproži se refleks, ki ga med katoličani in zlasti med katoliškimi duhovniki povzroči omemba rabe latinščine pri maši. Sicer danes večina z njo ni imela neposrednega stika, a se preprosto »ve«, da je to nekaj grdega in nazadnjaškega, kljub vsem papeškim dokumentom, ki to rabo celo spodbujajo.
Zato Zavezina misel s tolikšno težavo dosega širši javni prostor. Njenih uvidov si niti tisti, ki se zavedajo, da je temeljni problem naše družbe v hipotekah bližnje preteklosti, ne upajo vzeti zares, da ne bi okolica nehala jemati resno njih. Še večjo težavo predstavlja pisanje zanjo, saj se marsikomu še zmerom zdi, da bo z njim prestopil neko nevidno mejno črto. In tako ždi revija, ki bi jo bilo treba v sedanjem trenutku vzeti prav posebej zares, nekje na obrobju neresnosti.
Težko rečemo, da zgoraj omenjeno nevidno črto najbolj vzdržujejo in Zaveze v polje resnega ne spustijo neke nevidne oblastniške sile. Povedali smo, da je vse njeno sporočilo na mizi. Veliko bolj to stanje vzdržuje samonadzor njenih bralcev in še bolj potencialnih bralcev. Morda pa bi lahko tej obliki samocenzure rekli preprosto udobje. Verjetno je namreč, da se večina tistih, ki se ob omembi Zaveze zdrzne in se, ko bi hoteli povzeti kakšno njeno misel, ugrizne v jezik, zaveda, kaj je na kocki.
Vzeti zares Zavezo pomeni, da bi bilo potrebno marsikatero samoumevnost premisliti na novo in kar nekaj kamnov pobrati celo iz temeljev skupnega samozavedanja te skupnosti. To pa bi bilo tvegano in neprijetno početje.
[Stran 82]