Na današnji dan pred osemdesetimi leti so pripadniki Varnostno obveščevalne službe Osvobodilne fronte s streli v glavo umorili študenta prava Frančka Župca. Umorjen je bil okoli osme ure zvečer na Prisojni ulici v Ljubljani, nasproti kapelice (ki je danes ni več, saj so jo po vojni porušili), blizu vogalne stavbe, v kateri je tedaj bila trgovina Marinko, danes pa je v njej lekarna. Njegovo truplo je spomladi leta 1946 komunistična oblast izkopala iz groba na Žalah in odpeljala na neznan kraj.
Franček Župec je bil doma s Štajerske, študiral pa je v Ljubljani. Italijanska okupacijska oblast je grozila, da bo zaprla Univerzo in štajerske ter gorenjske študente izgnala. Univerzo je naposled ohranila, zahtevala pa je ustanovitev študentske organizacije OUL (Organizzazione Universitaria di Lubiana) pod svojim nadzorom. Župec je po posvetovanju s profesorji in na prošnjo rektorja Milka Kosa s težkim srcem privolil, da postane član njenega direktorija.
Komunisti so sodelovanje v OUL prepovedali in člane direktorija obtoževali izdajstva ter jim grozili s smrtjo. Tudi Župec je decembra prejel pismo, v katerem so mu dali tri dni časa, da iz njega izstopi. Osvobodilna fronta si je namreč brez kakršnekoli pravne ali moralne legitimnosti lastila oblast (in kaznovala tiste, ki se ji niso pokoravali), kar je ključno dejstvo za razumevanje tedanje in današnje slovenske razdvojenosti.
Komunisti so umorjenega pozneje oklevetali, da je za OUL zagrizeno agitiral. Vendar se njegova prijateljica Lelja Rehar spominja, da mu je nekoč v šali rekla, da se bodo s prijateljicami vanjo včlanile, Župec pa je vzrojil in rekel: »Če to storite, vas več ne pogledam!« V to organizacijo je namreč vstopil nerad in po sili razmer, da bi se ohranila slovenska univerza. V zadnji uri svojega zemeljskega življenja je Župec prav to prijateljico spremljal na Šmartinsko ulico k njeni teti. Po poti ji je pripovedoval o težavah in pritiskih, ki jih je doživljal zaradi članstva v direktoriju, in dodal, da ji bo prihodnji dan o tem povedal več. Nekaj minut po tem, ko sta se poslovila, pa je postal žrtev vosovskega atentata.
(prim. Slavko Žižek, Franček Župec, obletnica smrti, v: Zaveza št. 64)