1. Aktualni kulturnopolitični komentar revije Zaveza
1.1. Aktualni politični komentar Nove Slovenske zaveze
Justin Stanovnik
1.1.1.
Lembke: »Požar je v glavah.«
F. M. Dostojevski – Besi
1.1.2. Boljševiki nadaljujejo svojo igro
Gotovo je bilo v vseh časih tako, da so se ljudje imeli čemu čuditi. Če stvari potekajo tako, kakor smo vajeni, nihče ne vznemirja sebe in drugih z vprašanji. Tudi kadar čas postavi na ogled kaj zelo novega – kaj še nevidenega in slišanega – se v nas po prvem šoku oglasi daljši spomin in pokaže na kak primerek v svojem inventarju, ki tisto, kar je sedaj pred nami, dela manj novo in škandalozno. Tako se veča sprejemljivost sveta. Tudi njegova znosnost.
Včasih pa vendar začutimo, da to, kar smo pravkar povedali, ne drži. Zavemo se, da tega, kar se je sedaj zgodilo ali kar se sedaj dogaja, nikoli ne bomo mogli spraviti dol – kakor je Guareschi rekel za don Camilla, da nekaterih stvari ni mogel »spraviti dol«. Še več, da jih nikoli noben čas ne bo mogel pogoltniti, če pa se jim bo le kdaj, v trenutku kake omame ali splošne neprisebnosti, posrečilo vstopiti v človeka, nikoli ne bodo mogle postati del njegove snovi.
Ena od stvari, ki nas spravlja v skrajno začudenost in mislimo, da se sploh ne bi bila smela zgoditi, je povezana s prehodom iz totalitarizma v demokracijo. Zanj je treba najprej reči, da ga ne naše ne tuje analize niso napovedovale tako kmalu; postavljale so ga v bolj oddaljeno prihodnost – a tudi drugačnega. Ko smo pod nekdanjim pokrovom vsak zase gnali svojo misel, smo mislili, da se je svet, zaradi vsega, kar smo v njem doživeli, notranje prenovil in da smo vsi postali čistejši. Nihče si sicer ni upal predvideti, da bodo boljševiki dovolili, da se stari svet razpusti in sestavi v novega tako mirno – kakor v kaki igralnici, z nekaj sicer vratolomno visokimi stavami. Dopuščali smo možnost – ali celo verjetnost – da bodo njegovi arhitekti, že zato, ker so obljubljali, da ga postavljajo za zmerom in so v njegovo izgradnjo vložili vso svojo integriteto, tako da je zanje ni ostalo nič, že zato smo mislili, da bodo zanj šli v zadnji boj harmagedonski. Nič od tega se ni zgodilo – na našo srečo. (A se jim zato vseeno ne bomo zahvaljevali.)
Odločitev, da zapustijo oblast brez boja, ni nastala iz nagibov, ki bi jih lahko občudovali – na primer zaradi nevarnosti, ki bi ji sicer bili izpostavljeni prebivalci njihovega imperija – ampak iz tega, čemur bi še najpreprosteje rekli račun. Uvideli so namreč možnost – in v tem lahko vidimo tisto prisebnost, ki so jo vseskozi imeli – da lahko ostanejo, ne kot neartikulirani politični marginalci, ampak kot enakopravni upravljalci države v novi postavitvi, če le zavržejo ideologijo, ki je do sedaj legitimirala njihovo oblast in zanjo niso dopuščali nobenega dvoma, da je življenje njihovega življenja. Že tu je bila naša osuplost velika, še večja pa je postajala potem, ko smo opazili, da so njihove ambicije smelejše, da prehoda ne bodo samo dovolili, ampak ga bodo tudi pilotirali in tako vzeli v svoje roke. Na to, kako natanko je ta stvar strateško potekala, se bomo v tem razmišljanju morda še ozrli, sedaj pa k temu, zakaj nas je ta odločitev tako vznemirila in zakaj mislimo, da nam ta bizarna okoliščina daje slabo priporočilo za prihodnost. Bojimo se, da se bodo ravno ob tem dejstvu lomili identitetni napori Slovencev v novih in nepredvidljivih konstelacijah Evrope in sveta.
1.1.3. Boljševizem – izstop iz civilizacije
Jedro našega čudenja in naše zaskrbljenosti je torej, da se je s tem zgodilo nekaj, kar se nikakor in pod nobenim pogojem ne bi bilo smelo. Moralna in kulturna podoba, ki so jo zagledali boljševiki, potem ko jim je zgodovina ponudila zrcalo, je bila takšna, da jim je dovoljevala eno smo možnost: popolno in brezpogojno vdajo. Tu ni šlo za nikakršno igro subtilnih odzivov, tu je šlo za najpreprostejšo moralo kože, ki po določenih dejanjih tistim, ki so bili v njih udeleženi, ne dovoli več izrekanja določenih besedi in zadrževanja v določenih prostorih. Norme splošnega okusa tega ne prenesejo. Kako se je to vseeno moglo zgoditi? Kako, da tega niso opazili? Kako to, da tega skoraj nihče ni zagledal? Saj jih je moralo biti nekaj deset tisoč. Samo enega imamo v spominu – žal nismo bili toliko prisebni, da bi si zapisali njegovo ime. Na eni od tistih premetenih konferenc, na katerih so sestopali z oblasti in iskali, kako bi to naredili tako, da bi se je v drugem modusu lahko zopet polastili, je prišel pred mikrofon in vrgel v dvorano presunljivo vprašanje, ne vprašanje, ampak krik: Kaj smo ljudem storili! Kaj smo ljudem storili! En sam je bil in en sam je tudi ostal.
In kaj je vse bilo v tistem vprašanju. Boljševizem je bil v civilizaciji enkraten pojav. Njegova skrivnost je bila ideologija. Dr. E. H. Carr, profesor za zgodovino v Cambridgeu in avtor monografije o boljševiški revoluciji v Rusiji, ki se je sicer boljševizma dotikal s prijazno roko, je v knjigi Kaj je zgodovina nastanek te ideologije zajel takole (131–133): Za vsem je stala misel, da je potekanje sveta vnaprej določeno. Najprej je bil tu ekonomist Adam Smith, ki je v središče razvoja postavil trg, ki deluje sam po sebi, vedno in povsod, ker zanj skrbi »skrita roka« – zakon ponudbe in povpraševanja. Filozof Hegel je razvojno zakonitost – pojmovano dialektično – prenesel na vso zgodovino in skrb zanjo poveril objektivnemu Duhu, ki s »premetenostjo zgodovine« dosega, da ljudje, ne da bi se tega zavedali, počnejo natanko to, kar razvoju ustreza. Karl Marx je Hegla postavil na glavo, tako da je njegovo shemo apliciral na materialno sfero, na proizvodnjo. Dr. Carr pravi, naslanjajoč se na Hercena, daje Hegel pisal algebro – splošno pisavo – Marx pa je algebro spremenil v aritmetiko in tako v proletariat vložil praktično vsebino. Lenin je naredil še zadnjo potezo in poudarek prenesel iz razreda na partijo in tako izbranemu razredu dal glavo, ki je bila v stanju precizirati njegovo vlogo v konkretnem času. Boljševiki so se torej imeli za nekakšne administratorje ali eksekutorje zgodovine. Ker delajo v skladu z načrtom, ki je že vdelan v zgodovino, se ne morejo motiti. Odtod Orwellov stavek: Napoleon ima vedno prav. (Napoleon: se pravi Lenin, Stalin, Broz, Mao Cetung, Castro, Hošiminh itd. itd. Tudi Kardelj, Kidrič, Maček, Ribičič itd.)
Naj ob tem že sedaj opozorimo na to, da je bil tu opisani razvoj tako uspešen tudi zato, ker je potekal v območju splošnih silnic, ki so uravnavale razvoj evropske moderne. (V njeno pogubo, naj že sedaj povemo.) Tudi kratek opis tega razvoja daje dr. Carr: »V 17. in 18. stoletju so se ljudje v celoti zavedeli sveta in njegovih zakonov. Ti niso bili več skrivnostne odločbe nedoumljive Previdnosti, ampak zakoni, ki so dostopni ljudem. Skraja so to bili zakoni, ki jim je bil človek podložen, ne zakoni, ki bi jih človek sam naredil. V naslednji stopnji pa se je človek popolnoma zavedel svoje moči nad okoljem in nad seboj, vključno s pravico, da sam postavlja zakone, po katerih bo živel. (Carr, 150)
Boljševizem je torej nastal na ozadju širšega razvoja. Nič narobe ne bi naredili, če bi rekli, da je bil otrok liberalizma, nezakonski sicer, a vendarle otrok. Ko je odrasel, so liberalni roditelji z grozo, pa tudi nejevoljo gledali njegovo nemoralno in razuzdano življenje, a, ker je izšel iz njih, mu zadnje ljubezni niso mogli odreči. Vsa zgodovina govori o tem – še ko so se z njim bojevali, so ga ljubili – pravi izbruh pa je ta ljubezen doživela potem, ko je boljševizem izdihnil. Na koncu je namreč moral napovedati bankrot in podati demisijo.
1.1.4. Svojska arogantnost slovenskih boljševikov
In tu smo spet pri našem vprašanju. Kako so slovenski boljševiki, kljub vsemu, kar se je v njihovem angažmaju zgodilo, meni nič tebi nič začeli pripravljati teren za nadaljevanje stare politične igre pod novim podnebjem? Saj že splošna občutljivost pove, da bi morali, po tolikem porazu, po takšnem zgrmetju, po tolikih ruševinah, napraviti samo eno reč: prirediti veliko samospraševanje, razpisati natečaj za besede, iz katerih bi bilo mogoče sestaviti prošnjo za odpuščanje – njihova fantazija je bila že preveč izsušena – in brez velikega hrupa oditi. Veliko pohujšanje se je naredilo s tem, da niso odšli, pa tudi s tem, da jim ni bilo treba oditi. A to je že druga zgodba.
To vprašanje moramo zelo jasno postaviti, ko gre za slovenske boljševike. Zakaj samo v Sloveniji in nikjer drugod – ponavljamo, samo v Sloveniji in nikjer drugod – so se boljševiki dvignili do te arogantnosti, da so se odločili za revolucijo v času tako posebnega stanja, kot je okupacija. V globino te zavrženosti niso šli nikjer drugje: da so skupaj z Italijani in Nemci, s fašisti in nacisti, udarili na narod, iz katerega so izšli. Tako jih bremeni dejanje, ki ga nobena moralna in politična oznaka v evropskem idiomu ne pokrije povsem.
In kaj vse so v takem položaju mislili, da smejo in morajo narediti?
Če so v poziciji, v kakršni so bili, hoteli zmagati, so morali najprej gverilsko vojno spremeniti v frontno vojno. Samo tako so upali, da bodo primerno impresionirali zaveznike. A zaradi tega je število smrtnih žrtev med Slovenci narastlo preko vseh razmerij. Padlo jih je proporcionalno desetkrat več kot Angležev, ki so nosili najtežjo breme svetovnega spopada, nekaj časa pa so sploh bili sami. Že to kaže, da je njihova rezistenca šla za cilji, ki z avtentičnimi interesi naroda niso imeli nobene zveze. (Spomnimo se na priliko o pastirju in najemniku.) In potem trije genocidni sunki: enoletni boljševiški teror od poletja 1941 do poletja 1942 – tisoč žrtev; množični pokol ujetih vojakov samoobrambnih vaških straž in jugoslovanskih vojakov domovini jeseni 1943 – šeststo žrtev; povojni umor razoroženih in vrnjenih vojakov slovenske domobranske narodne vojske in njihovih spremljevalcev in spremljevalk – dvanajst tisoč petsto žrtev; s prvim sunkom so dosegli, da so nasilju izpostavljeni ljudje za svojo obrambo vzeli od okupatorja orožje; z drugim in tretjim pa so tako oslabili narodovo biološko substanco, da obstaja možnost – ali pa verjetnost – da si ne bo več opomogla. Ali naj dostavimo še eksodus – prisilni – odhod iz domovine deset tisoč ljudi, ki se zvečine niso in se ne bodo vrnili.
Ali naj nadalje govorimo o nasilju tajnih policij, med vojno in po vojni? Ali o tisočih ovaduhov, tudi prisilnih, ki so si tako za vedno pohabili ponos? Ali naj govorimo o polstoletnem nasilju duha, ki ga je izvajala partija s svojimi akoliti? Ali o tem, da je mnogo ljudi preživelo svoje življenje, ne da bi lahko enkrat samkrat volili ali vsaj enkrat na glas na forumu spregovorili o svojih pogledih o tem, kaj si človek lahko misli o sebi? Da bi lahko kupili enkrat samkrat svoj časopis ali napisali esej v svojo revijo ali kdaj protestirali nad katero od desetih žalitev, ki so jih morali prenašati vsak dan?
Ali naj govorim o moralni poluciji, ki je z revolucijo legla na pokrajino slovenskega duha? S primerom bomo povedali, kaj mislimo. V neki dolini – imena so znana in v Zavezi registrirana – so partizanski teroristi v eni novembrski noči leta 1942 pomorili sedem ljudi, enega očeta, dve materi in štiri hčere. Izbrali so takšne, za katere se je vedelo, da nimajo ničesar nad seboj. To je imelo dve posledici: prvič so s tem pokazali, da imajo absolutno oblast, da lahko arbitrarno in suvereno odločajo, kdo je kriv; drugič pa to, da so potencialno vsi krivi. To pa je bistveno za sistem, ki so ga postavljali; drugič pa so vsi tisti, ki niso bili izbrani za umor, pa bi lahko bili, čutili hvaležnost, da jim je bilo prizaneseno. Vedeli so, da jim lahko ne bi bilo! Ali si je težko predstavljati, kakšne duhovne usedline so se tako nabirale v slovenskem človeku. Kakšne nas je ta čas naredil in za koliko časa?
(Z etičnega in človeškega stališča pa je pri tem važno še nekaj drugega, kar s tem ni ozko povezano. Tudi v tem primeru – in v drugih podobnih primerih – je vendar bilo nekaj ljudi, ki so se temu uprli: iz sebe, iz svojih moči, iz nemožnosti, da bi se zanikali v svojem dostojanstvu, iz svoje zadnje prisebnosti. Kaj naj rečemo, kdo so bili ti ljudje, katero ime jim pristoji? To so bili aristokrati. Revolucija in državljanska vojna v Sloveniji sta pokazali, da je v vsaki vasi, v vsakem mestu in v vsaki dolini bilo nekaj ljudi aristokratskega duha. Slovenska kulturna elita o njih ne govori. Morda zato, ker instiktivno čuti, da ob njih ne bi bila več elita.)
In dalje. V Bosni so izračunali, da je za izvedbo Srebrenice bilo potrebnih devetnajst tisoč in še nekaj vojakov. Nobeden od medijev, ki so nam posredovali ta podatek, se ni vprašal, koliko partizanov pa je bilo potrebnih za izvedbo Kočevskega Roga. Gotovo jih je moralo biti kakih deset tisoč. To pa pomeni, da je v Sloveniji živelo leta in desetletja nekaj tisoč ljudi, ki so bili po vseh pravnih in moralnih normah visokokaratni politični zlikovci. In vendar so uživali ne samo normalno, ampak privilegirano življenje. Sedali so na prva mesta, mnogi so bili v pomembnih službah, nosili številna odlikovanja, hodili so v svoje bolnice in svoja okrevališča in zdravilišča. Obenem pa so imeli na sebi to, da so na bolj ali manj pomemben način sodelovali pri največjem zločinu, ki je bil kdaj narejen na naših tleh nad našimi ljudmi. Veliko Slovencev o tem ni nič vedelo, mnogi pa so vedeli, a so na to hoteli pozabiti, vendar je bila prisotnost takšnih ljudi obremenitev narodovega prostora. To bi bili, tudi če zanje nihče ne bi vedel. Pomislimo še, kakšni ljudje so to morali biti, da jih ni strlo strašno nasprotje med zunanjim bliščem in brezni, ki so se odpirala v njih. Samo ena država na svetuje v tem pogledu podobna Sloveniji.
To je Kambodža. V času vladavine Rdečih Kmerov je bilo pomorjenih skoraj dva milijona ljudi: ene so postrelili, ene pobili, ene izmučili do smrti, ene sestradali. Pol Pot, ki se je izučil teorije komunizma v pariških salonih, prakse pa na Kitajskem med ljudsko kulturno revolucijo, je svoj kamenodobski projekt izvajal s še ne polnoletnimi otroki. Dogajale so se tako okrutne reči, da jih tukaj skoro ne moremo omenjati. Leta 1997 so le postavili mednarodno sodišče v Phnom Penhu, a se nikomur ni nič zgodilo. Pol Pot, ki je vse to vodil, je leta 1998 v miru zatisnil oči, drugi uživajo udoben pokoj, nekateri, kot nekdanji zunanji minister, celo v izobilju. Ljudje hočejo predvsem živeti in se za preteklost ne zanimajo. (Ali vam to zveni domače?) Poročila pravijo: »Z razčiščevanjem preteklosti se v Kambodži volitve ne dobijo.« Med tem pa novolevičarski zeloti po evropskih mestih v sprevodih kličejo »revoluciji in demokratični Kambodži.« (FAZ, junij 2006)
Tony Judt, znani zgodovinar povojne Evrope – pred dvema letoma je izšla njegova znamenita knjiga Čas po vojni, zgodovina Evrope po letu 1945, je v ameriški reviji The New Review of Books lani jeseni objavil esej o trilogiji poljskega filozofa Leszeka Kolakowskega Poglavitni to kovi marksizma. Judt pravi, da je Kolakowski pisal o marksizmu iz poljske perspektive in je zato lahko razumeti, da je na marksizmu poudarjal njegovo eshatološko vlogo. Svojo trditev ilustrira z odlomkom iz Poljakove knjige: »Hudič je del našega izkustva. Naša generacija je videla dovolj, da to sporočilo vzame zelo resno. Trdim, da zlo ni kontingentno, da ni odsotnost (dobrega, o. p.), da ni deformacija, da ni subverzija kake vrline (ali pa česa drugega, kar bi lahko imeli za njegovo nasprotje), ampak je zlo nespremeljivo in neodrešljivo dejstvo.« Judt dostavlja: še noben zahodni komentator marksizma, pa naj je bil še tako kritičen, ni pisal tako kakor ta Poljak. In kaj je tisto, kar daje komunizmu tako moč in tako dolgo življenje? To so, spet po besedah Kolakowskega, ideje: »Ideje so respiratorni sistem komunizma in tisto, kar ga loči od sicer podobnih tiranij fašističnega izvora, ki nimajo nobenih primerljivih potreb po visoko zvenečih dogmatičnih fikcijah.«
Po toliki hybris – po tolikšnem izstopu iz področja dovoljenega – ki so ga uprizorili slovenski boljševiki, po tolikem moralnem in človeškem opustošenju, ki je zaradi tega izstopa zadelo deželo in njene ljudi; po vsem tem ni nihče pričakoval, da bodo agenti in promotorji tega podjetja, ki se je s tem, kar je bil, spremenil v kričeč monitum, odločili, da nadaljujejo politiko, ki se bo mogla imenovati kontinuiteta. Čeprav smo vedeli, da jih je ideologija naredila drugačne – ali pa so ideologijo sprejeli zato, ker so bili drugačni – smo se spet, kot že tolikokrat čudili in bali – bali zato, ker so v polstoletnem razpolaganju z narodom očitno naredili prostor, da so to mogli storiti. To je ena stvar, zaradi katere se čudimo in bojimo, druga pa pride sedaj, a prej na hitrico še ena reč.
1.1.5. Kazenski ukrepi zgodovine
Naj je bila odločitev boljševikov, da nadaljujejo svojo politično kariero, še tako uspešna – že na drugih parlamentarnih volitvah decembra 1992 so lahko sestavili večinsko koalicijo, še prej, aprila 1992, pa so uspeli z Drnovškovim rušenjem Peterleta – so razmere, ki so nastale po volitvah 2004, pokazale, da je kontinuitetna levica – ki jo sedaj sestavljajo SD (socialna demokracija) in LDS (liberalna demokracija Slovenije) v globlji krizi, kot bi si kdo utegnil misliti. Z eno besedo bi lahko rekli, da jih je dohitela zgodovina, ne v podobi maščevalne roke za pretekle zločine, ampak v podobi nekega razkritja, ki mu morda neupravičeno tako pravimo, ker ga z besedo še nihče ni pokazal in ga ni v javni zavesti, čeprav je tu, čeprav je definitivno tu. Za obe stranki se je izkazalo, da sta politično votli – da sta že vseskozi takšni bili – in da ju pri življenju vzdržuje samo še nekdanja ideološka lojalnost, sami iz sebe pa sedanji, živi in realni družbi politično nimata kaj povedati ali kaj dati. V začetku – kako desetletje – sta obe stranki prosperirali – kakor vemo, ena bolj od druge – deloma zaradi šoka, ki ga je povzročil veliki prelom, deloma pa zaradi tranzicijskega kapitala, ki pa ni imel trajne vrednosti in moči, ker ni zrastel iz ustvarjalnosti, ampak iz spretnega izrabljanja privilegiranega tranzicijskega položaja.
Najbolje je to stanje v nekem intervjuju izrazil profesor dr. Igor Lukšič z oznako, ki je postala krilatica: Levica je to, kar ni Janša. S tem pa je povedal nič manj kot to, da kontinuiteta, politično vzeto, nima definicije ali da ima samo negativno definicijo. Sama torej ni nič. Nihil. Živi iz nekih drugih, ne političnih virov. (Profesor Lukšič je tudi sicer morda edini perspektivni politik iz te druščine. Nekajkrat smo že opazili – ne brez olajšanja – da mu je, ko v dialogu ni imel kaj reči, bila dana milost, kot bi rekla Agatha Christie, da je molčal. Drugi v takih okoliščinah mislijo, da še ni vse izgubljeno in da je še vedno mogoče kaj reči, kar je nemalo deprimirajoče.)
Stranke kontinuitete so torej prišle tako daleč, da jim manjka njihov lastni specifični locus. Zanašajo se lahko le na preteklost: na lojalnost spomina. To pa je za politiko gotovo premalo, poleg tega pa ima redukcija na spomin svoje inherentne težave. Iz perspektive kontinuitete je preteklost namreč dvožariščna: partija in enobe. Crux te dvojnosti pa je v tem, da se hoče kontinuiteta partije, ki je nekaj resničnega, na vsak način znebiti in vse graditi na enobe, ki pa je, kot smo rekli, prevara. Če pa moraš negirati to, kar je resnično, in afirmirati to, kar ni resnično, je tvoj položaj res protisloven. (Marksisti bi morali vedeti, kaj to pomeni.)
Kje se bo našla Ariadna, ki bo spredla nit, po kateri bo mogoče priti iz labirinta? V resnici je ena sama možnost: soočiti se s preteklostjo, premisliti, kaj je mogoče narediti za slovensko državo – to pa pomeni v prvi vrsti opraviti z mržnjo do sedanje demokratične države – in o vsem napisati povsem novo besedilo. A tega ne bodo naredili, ker tega nočejo in ker bi tako izgubili volilce. Zato tega ne bodo naredili. Stroj, ki poganja slovensko državo, bo torej še naprej deloval, ne s prestavljanjem avtentičnih političnih sil, ampak z ljubosumnim soobstajanjem dveh različnih sil: fantazme in resničnosti. A o tem samo mimogrede. Sedaj prehajamo na drug razlog našega čudenja.
1.1.6. Totalitarizem – moralna preizkušnja civilizacije
Izkušnja totalitarizma, skozi katero je šlo evropsko dvajseto stoletje, je, in upamo, da bo tudi ostalo, brez primere. Ta izredni čas lahko tudi razumemo kot preizkusno komoro, v kateri se je – zaradi pritiska, ki se je v njej vzpostavil – vse izkazalo za to, kar je: posamezniki in narodi, njihove navade in prepričanja, njihova kultura in njihove duhovne ambicije – civilizacija sama. Odločitve, ki so se tu delale – izsiljene in prostovoljne – so segale od visokosti, pred katero še sedaj sklanjamo glave, do nižin nedopustne zavrženosti. Še nikoli ni bil človek tako velik in tako majhen.
Kar takemu času sledi, je čas refleksije. Čutimo, da moramo na vsak način dognati, kaj je bilo to, skozi kar smo šli; kaj se je v tistem plavžu izkazalo za takšno, da je moralo razpasti, in kaj za takšno, da je vse prestalo in se spet izkazalo za ktēma eis aei – pridobitev za zmerom.
Komaj katero prizadevanje človekove misli se more temu izogniti, zgodovina pa je vseeno prva. Strokovnjaki za kliometrijo – za pravila merjenja, ki jih je v svojih laboratorijih uveljavila boginja zgodovine Klio – so poklicani, da v luči poznavalske discipline in evropske obveščenosti premislijo čas in napišejo končno poročilo. Veliko hipotez morajo postaviti in zavreči, preden bodo v svoje poročilo vnesli dokončne stavke. Zakaj zgodovinarji veljajo sicer kot strokovnjaki za preteklost, v resnici pa so arhitekti prihodnosti. Tudi zanje velja stavek Sv. Avguština: Architectus aedificat per machinas transituras domum manentem – Z minljivimi ogrodji gradi arhitekt hišo, ki ostane.
Kakšen prizor se nam odpre, če se s temi mislimi v glavi ozremo na sedanje slovenske zgodovinarje? Pisan, gotovo, a zvečine takšen, da doživimo svojo drugo začudenost. Premnogi še niso zagledali svoje vloge v konturah, ki so jih izrisali moralni in etični ukazi sedanjega slovenskega časa. Razlogi za to so različni. Ideologija, ki je velik del svoje legitimnosti izvajala iz zgodovine, je bila bistveno zainteresirana za njeno »pravilno« fakturo. V ta namen je postavila organe in komisije. Te ustanove so opravile veliko dela že s tem, da so bile. Njihov uspeh je bil že v tem, da so se v ljudeh sprožali mehanizmi avtocenzure. Te sicer ni več, ostal pa je spomin. Poleg tega tudi med zgodovinarji ni manjkalo ideoloških zelotov, ki so po odčaranosti sveta, ki je postavil revolucijo, pokazali svojo jezo tako, da so se, notranje, zapisali tistemu »atmosferičnemu nekaj«, ki se imenuje nova levica. (Ta pa se, kot se vidi na vsakem koraku, uspešno uveljavlja kot specialist za rehabilitacijo izgubljenih zadev.) Nobene pravice seveda nimamo, da bi komurkoli odrekali tehnično opremljenost za izvajanje svojega poklica – zelo veliko nam je do tega, da v tem pogledu ne bi bili napačno razumljeni – pravico pa imamo, kot konzumenti raziskav, ki se delajo tudi na nas ali o nas, da povemo, da je med zgodovinarji sicer nekaj aristokratov, a premalo – vseeno premalo.
Dva moža sta zgodovinarjem postavila njihove visoke norme. Prvi je bil grški retor Lukljan, ki je v 2. stol. po Kristusu postavil zahtevo, da je »naloga zgodovine, pisati o stvareh tako, kakor so se dejansko dogajale« (hos eprahthe eipein), drugi pa vodilni nemški zgodovinar 19. stoletja Leopold Ranke, ki je v uvodu neke svoje knjige postavil zahtevo, da zgodovinar pripoveduje dogodke tako, »kakor so se dejansko dogajali« (wie es eigentlich geschehen ist), in tako Lukianovo maksimo skoraj dobesedno ponovil. Toda pripovedovati dogodke dobesedno tako, kakor so se dogajali, pomeni pisati kroniko, ki je sicer koristna reč, a ni zgodovina. Zgodovina mora biti pripoved in, če hoče biti pripoved, jo je treba na nečem organizirati – na nekem, za razlago fenomenov določenega časa najbolj produktivnem dejstvu.
Zgodovinar sredine slovenskega stoletja, ki je pravkar minilo, ima na voljo dve taki dejstvi: ali enobe ali revolucija. Če postavi za počelo enobe, potem so vsi drugi pojavi odvisni od gravitacijskih sil tega središča – tudi revolucija; če pa izbere za izhodiščno točko revolucijo, potem je ona tista, ki določa orbite vsem spremljajočim fenomenom – tudi enobeju.
Današnji zgodovinarji se res ločijo natanko v tej točki: na katero od obeh možnosti organizirati preteklost. V tem pa nas spominjajo na neko dogajanje, ne v zgodovini, ampak v astronomiji. Do 16. stol. je veljal stari ptolemajski ali geocentrični sistem, tedaj pa je začelo postajati vedno bolj jasno, da v okviru tega sistema ni mogoče razložiti določenih astronomskih dejstev. Stanje se je premaknilo, ko je Nikolaj Kopernik leta 1543 s knjigo De revolutionibus orbium celestium staro stanje postavil na glavo in predlagal sistem s soncem v središču. V začetku so bile še težave, ko pa je pozneje Kepler uvedel namesto orbitalnih krogov orbitalne elipse, so te težave izginile in novi sistem se je počasi v celoti uveljavil.
Bistvena razlika med obema sistemoma je v razvidnosti. Vsi vidimo, da sonce vsak dan vzhaja na vzhodu, izza tega, kar je na tem delu horizonta, potem pa preide zenit in zvečer zaide na zahodu, za tem, kar je na tem delu horizonta. To je očitno. Osel, ali ne vidiš, da je tako, pravijo ptolemajci. Res je, ne moremo reči, da ne vidimo. Naša pisarna na Beethovnovi 5 je na miru, sonce pa potuje nad njo od vzhoda do zahoda. Kopernikanci pa takih, vsakomur dostopnih dokazov nimajo na razpolago in nas morajo, če nas hočejo prepričati, poslati k ljudem, ki imajo za to oči – instrumente in matematične formule. Z njimi jim uspe dokazati, da je slika vesolja drugačna. Predvsem pa je važno to, da je s to teorijo mogoče razložiti dejstva.
Zgodovinarji, ki so za organizacijo preteklosti izbrali enobe, so ptolemajci. Zdi se jim, da imajo na voljo vsem dostopne dokaze. Osel, ali ne vidiš, da so se partizani bojevali z okupatorji, Nemci in Italijani? Tistih nekaj, ki jim je uspelo napraviti kopernikanski obrat in postavljajo v središče svoje pripovedi revolucijo, pa ptolemajcem odgovarjajo, da se tako le zdi, v resnici pa velja njihova slika. Njena poglavitna prednost je v tem, da razloži relevantna dejstva – da »rešuje fenomene«.
Razlog za naše čudenje pa je v tem, da imajo enobejevski ptolemajci na razpolago oči za dejstva, ki terjajo kopernikanski obrat – arhive, dokumente, pričevanja – a se zanj ne morejo odločiti. Le zakaj? Temu se čudimo.
Lani septembra (19. do 21.) je Zveza zgodovinskih društev Slovenije priredila svoje letno zborovanje v Kranju s temo Mitsko in stereotipno v slovenskem pogledu na zgodovino. Zakaj so se organizatorji zborovanja odločili ravno za to temo, nam konkretno ni znano. Samo po sebi pa bi si človek mislil, da so vodilni ljudje Zveze zborovanje tako tematizirali zato, ker so hoteli osvetliti specifični del vprašanj, ki jih je na program postavil posttotalitarni čas. Kaj bi bilo bolj razumljivo kot to, da bi želeli pomagati obnovitvenim naporom demokratične kulture tako, da bi umetni enobejevski mit, ki ga je partija zavestno postavila za legitimiranje svoje oblasti, prepustili analitični arbitraži strokovne javnosti? In da bi, ko bi, s to mislijo v središču, razmejili umetni ali ideološki mit od naravnih izvorov mitske zgodovinske zavesti, tudi med naravnimi miti razločili tiste, ki izhajajo iz resničnosti in zato podpirajo ali celo nosijo življenje skupnosti, in tistimi, ki te resničnosti nimajo in so zato utvara in nekoristna narodova prtljaga v zgodovini – ena od oblik fausse conscience – izkrivljene zavesti.
Prispevki, prebrani na zborovanju, so izšli v zborniku in jih je mogoče prebrati. Mi smo si jih za ta komentar nekaj ogledali in iz njih – ne torej iz vseh, ne iz celote – dobili predstavo, kako nekateri slovenski zgodovinarji razumejo svojo vlogo v posttotalitarnem času. A najprej nekaj – res samo dve besedi – o mitski zgodovinski zavesti, o njeni naravi in možnostih, ki jih ima.
1.1.7. Mit – legitimna oblika narodove zgodovinske zavesti
Mit je vedno nekaj sekundarnega; najprej je stvar, najprej je dogodek, najprej je neka resničnost in šele potem pride posebno razumetje te resničnosti, ki pravimo, da je mitska. Tako posebno razumetje je možno zato, ker smo v tisti resničnosti zagledali ne samo njeno dejanskost, ampak nekaj, kar dejanskost presega in nas postavlja: kot posameznike, kot določeno skupino, kot prebivalce kraja ali doline, kot narod. Taki dogodki in pripovedi o takih dogodkih dobijo počasi značaj nedotakljivosti in svetosti. Kar hočemo povedati, je to, da so miti lahko legitimna oblika zgodovinske zavesti, na primer naroda. Kakšni miti obstajajo v narodovem kolektivu, lažni ali resnični, je odvisno od kulture, ki s svojimi moralnimi in miselnimi normami narod obvladujejo.
Ko je Izokrates pripravljal Slavilni govor, ki naj bi ga imel pred panhelensko publiko v Olimpiji leta 380, je hotel dvigniti upadajočega duha Atencev tudi tako, da jih je spomnil na to, kako so, že davno pred Trojansko vojno, pomagali ljudem v nesreči: »Tako se je Adrastus, argoški kralj, ki se je vračal s pohoda proti Tebam, kjer je doživel poraz in ni bil v stanju pobrati trupel tistih, ki so padli pod kadmejskimi utrdbami, obrnil na naše mesto, da bi mu pomagali v nesreči, ki je bila pravzaprav stvar, ki je zadevala vse, da bi namreč mirno gledali, da možje, ki so padli v boju, ležijo nepokopani in da tako stara navada (palaiòn éthos) in nesmrtni zakon (pátrios nómos) ne bi več veljala.« (Panegirik, 55–56) S takimi mitskimi referencami razpolagajo vsi narodi in vse literarne zgodovine od pradavnine do danes v obilju. Vsem je skupno to, da jim je v kolektivih, v katerih jih gojijo, priznana nedotakljivost in spoštovanje. Lahko si predstavljamo, da bodo Poljaki z imeni, kot sta Katin in Monte Cassino, vedno tako ravnali. Tudi se nam ne bi zdelo čudno, če bi v kakem evropskem dokumentu videli ponovljeno neko drugo mesto iz pravkar navedenega Izokratovega govora, da ime Heleni namreč ne pomeni skupnosti po krvi, ampak skupnost držav in narodov z isto kulturo. Da bi torej neki moderni ljudje zagledali možnost, da svoje panevropsko idejo lahko vzporedijo z neko podobno ambicijo v daljni preteklosti. V sklopu tega razmišljanja Slovenci samodejno pomislimo na generala Maistra in njegov boj za severno mejo, na Slomška in njegov pomen za slovensko Štajersko. To so dogodki in dejanja, ki se jih ne spominjamo zato, ker so dogodki in dejanja, tudi ne samo zaradi izjemne vloge, ki so jo imeli za narodov obstoj, zaradi vsega tega seveda, posebej pa zaradi sloga, v katerem so bili izvedeni, zaradi njihove etike, estetike, vznemirljive dramaturgije. Zanje imamo v spominu posebno mesto, ker čutimo, da nas postavljajo.
(To velja tudi za posameznike, le da to, kar se pripeti posamezniku kot posamezniku, ni zgodovina. Ko sva se z materjo vračala s kongresa Kristusa Kralja v Ljubljani leta 1939, sva se, ne vem kako, na kolodvoru znašla med dvema vlakoma, od katerih je eden vozil v eno, drugi pa v drugo smer. Spomnim se, da je mati rekla: Tako se mi vrti. Padla bom. In se me je oprijela. Jaz sem bil takrat star sedem let in sem vedel, da moram trdno stati. Čez nekaj trenutkov je eden od vlakov odpeljal in sva bila rešena. To je bil seveda zgolj dogodek, zame pa veliko več. Tudi jaz imam zanj v spominu posebno mesto.)
Moderni racionalizem ni naklonjen nobeni obliki mitske zavesti. A nekaterih reči se je treba držati tako, kakor so se uveljavili v kulturi. Če brcneš v skalo, pravi dr. Samuel Johnson, te skala brcne nazaj. Če kdo zavije na napačno stran avtoceste, ga bo realnost kmalu poučila, kaj dela. Če pa kdo brcne »v mehki trebuh sveta«, bo na odgovor čakal leta in desetletja. A kakšen bo, ko bo prišel? Če se kaka kultura odloči, da bo pretrgala zvezo s transcendenco, bo mogoče desetletja ali celo stoletja živela v prepričanju, da je prav storila. A nikoli ne vemo, kakšen bo končni račun. Nekaterih reči se je modro držati. Naj navedemo odlomek iz Kolakowskega (Über die Krise, Clett-Kotta, 1986, str. 92): »Hočem povedati, da racionalnih motivov za spoštovanje človekovega življenja in spoštovanje človekovih osebnih pravic ne kaže ceniti više kot na primer tistih prepovedi, ki Judom ne dovoljujejo jesti svinjine ali kristjanom ob petkih jesti mesa ali muslimanom piti vina. Ali niso vsi ti tabuji iracionalni? In ali ni totalitarni sistem, ki ravna z ljudmi kot z zamenljivimi deli državnega stroja, ki jih za potrebe države poljubno uporablja, razvršča, uničuje, v določenem pomenu triumf racionalnosti?«
1.1.8. Prva strategija reševanja enobejevskega mita – problematizirati sploh mit
Kot smo že omenili, se – vsaj pri tistih nastopih, ki smo jih pregledali – na simpoziju ni pokazalo jasna zavest, da je treba od vseh mitskih upodobitev, s katerimi razpolaga nacionalna zgodovina, ločiti mit o boljševiški rezistenci ali enobeju. Dr. Peter Vodopivec (Začarani krog nacionalne zgodovine) takole konča svoje razmišljanje: »Številne mitizirane podobe o poteku druge svetovne vojne na Slovenskem so po letu 1945 ustvarili zmagovalci, poraženci pa jim od osamosvojitve Slovenije pospešeno dobavljajo svoje, kar dodatno otežuje oblikovanje stvarnejše, ideološko in politično uravnotežene slike o medvojnih dogodkih.« Le kaj naj bi pomenilo »politično uravnotežena slika o medvojnih dogodkih«? Mogoče pa ta slika ne more biti »uravnotežena«, ker dogodki sami niso bili »uravnoteženi«. Saj tudi o drugi svetovni vojni nimamo »ideološko in politično uravnotežene slike«, ker cilji, pa tudi metode in politične predstave totalitarnih in demokratskih sil niso bile »uravnotežene«. Vodopivec silam, ki so po polstoletnem molku leta 1990 mogle nekoliko spregovoriti – kolikor jih je po vseh ujmah sploh še ostalo in kolikor so jim premagani boljševiki, paradoksno, dovoljevali – predpisuje, da se ustavijo na črti, ki bo omogočila »uravnoteženo sliko«. Kako Vodopivec malo razume ali noče razumeti teh reči, vidimo iz njegove ocene, da restavracijske sile »pospešeno« dobavljajo svoje podobe, kar lahko pomeni, da te sile, čeprav izčrpane in zdecimirane, delajo v večjem obsegu in bolj intenzivno, kot so to počeli nekoč njihovi totalitarni nasprotniki, ki so imeli na razpolago vse potenciale naroda. (Dr. Vodopivec nikjer tudi ne omenja, da z enako vnemo to počenjajo še danes!)
Zborovanje v Kranju je izzvenelo v rezerviranost do nacionalne zgodovine, ker je posebej dojemljiva za mitske deviacije. V to se neradi vmešavamo, ker gre za ožja strokovna vprašanja. Po drugi strani pa čutimo, da moramo braniti status bralca. Povsem naravno se nam zdi, da je narod kot narod predmet zgodovinskih raziskav. To je zato, ker je narodnost ena najbolj naravnih, rodovitnih in osrečujočih oblik človekove družbenosti. (Seveda vemo vsi, danes bolj kot kdajkoli prej, da se narodnost lahko razvije v nacionalizem in največje nasilje in da je tudi zanjo mogoče uporabiti načelo Corruptio optimi pessima – izrojenost najboljšega je najhujša reč. A to načelo ne pomeni, da »optimum«, to, kar je najboljše, ne sme biti človekov cilj.) V 19. stoletju je Evropa postajala vedno bolj skupnost narodov (morda bi morali reči, skupnost nacionalnih držav). Ljudje so se umevali v svoji narodni pripadnosti. Kdor tega ni mogel, je ostal del anonimne in brezoblične plebejske mase. Josip Vošnjak pripoveduje v Spominih, kakšno doživetje je bilo, ko je sredi stoletja prišel iz Šoštanja v Celje na gimnazijo in tam »izvedel«, da je Slovenec. Kakšne energije je ta zavest v njem prebudila. (Tu seveda ne gre samo za moč. Zavest družbenosti je globlja – daje ti zavest, da nisi izgubljen). Vodopivec brez dvoma vse to ve, a se mu vendar zdi potrebno, da prizadevanju slovenskih politikov v 2. polovici 19. stoletja, da zagotovijo Slovencem naravnopravne pravice do nacionalne samobitnosti, pripiše sebične namene: »Slovenski narodni veljaki so s stališčem, da so bili Slovenci dolga stoletja le siromaki in kmetje, poudarjali svoje uspehe in ugotavljali, da se je slovenski narod šele z narodnim gibanjem in pod njihovim vodstvom razvil v sodobno, socialno razločeno skupnost s svojo elito.« Vodopivčeva razprava daje vtis, da je nacionalnost sumljiva in razvojno nezanesljiva identitetna osnova, ker je po naravi mitogena. Zato z zadovoljstvom ugotavlja, da se je raziskovanje slovenske preteklosti razširilo v »socialno zgodovinske, demografske in kulturnozgodovinske teme«. To se mu zdi dober razvoj. Le zakaj? Od kod tendenca, postavljati v dvomljivo luč identitetne temelje, ki prihajajo iz skupnosti, posebej iz nacionalne skupnosti? Od kod ta instinktivna želja po osamitvi človeka? Kaj žene modernega sociologa – tudi zgodovinar opravlja v bistvu sociološko delo – da bi človeka devestiral ali olupil do zgolj človeškosti? Ali ne morda zato, da bi ga laže obvladal? (Sedaj ko ni več nobene učinkovite ideologije na razpolago!) Ali se je tudi zgodovinar s svoje strani pridružil medijskemu človeku, ki vidi svojo moč v diskreditiranju drugih družbenih pozitivitet – političnih, moralnih, verskih? Ali jim ne bi morala biti v svarilo znana slika iz slovenske predvojne preteklosti: mladostniki, ki so katoliškim vrstnikom trgali z obleke narodne simbole, so med okupacijo ploskali tistim, ki so katoličane morili z obtožbo, da izdajajo slovenstvo.
Profesor dr. Peter Štih se je, kot pove naslov njegovega prispevka Miti in stereotipi v podobi starejše slovenske nacionalne zgodovine, osredotočil na začetke slovenstva. Tudi on misli, da nacionalna zgodovina – zaradi naloge, ki si jo je bodisi sama naložila, ali pa so jo z njo zavezale potrebe nastajajoče nacije, da postane »sredstvo narodove legitimacije« – »ni mogla in ne more biti niti nepristranska niti neodvisna«. Narodna zgodovina torej po naravi teži k temu, da svojo pripoved odeva v mitska oblačila. V tem se Štih ujema z Vodopivcem. Razlikuje pa se v tem, da enobejevskega mita ne vključuje – razumljivo, saj se je časovno omejil, kot smo rekli na začetku. Pač pa ga vključujemo mi. (Spet se moramo sklicevati na status bralca.)
Ko je Štih opravil z umišljenimi, nekritičnimi, na hitro roko sprejetimi predstavami o zgodovinskih izvorih naroda, ki jih nudi karantanska teorija – spričo svoje erudicije s tem ni imel velikih težav – smo ostali z naslednjo mislijo. Naj ima karantanski mit še tako šibko zgodovinsko jedro, je vendar služil legitimnemu cilju: jačanju duhovnega in političnega narodovega samozavedanja in samobitnosti. Enobejevski mit pa je bil, nasprotno, postavljen in vzdrževan zato, da bi najprej vzpostavil in nato vzdrževal partijsko skrbništvo nad narodom – za radikalno obliko heteronomnosti. Ta razlika je očitna in ne potrebuje nobene sofisticirane analize. Toda, kdor izraža, tudi upravičeno, rezervo do nacionalnega mita, ne da bi obenem opozoril na to razliko, podpira mit o boljševiški rezistenci. Mislimo, da je tudi mit o zasužnjenem in trpinčenem narodu jačal vzgonske sile, ki so pomagale slovenskemu narodu prihajati k sebi – počasi in z zamudo, a vendarle.
Ko pravi avtor, da smo Slovenci postali »narod s svojo državo (pri čemer so eni menili, da so se te sanje uresničile 1918, drugi 1945, po najnovejši interpretaciji pa šele 1991)« se iz tega čuti nepotrebna ironija. Leta 1918 smo Slovenci, s tem da smo se ločili od Avstrije, potegnili glavo izpod giljotine. Če se slovenski politiki ne bi bili za to odločili, bi danes govorili nemško. (Komaj verjamem, da bi pri tem še ostali Slovenci, kakor so Irci ostali Irci, čeprav so se odpovedali svojemu jeziku: težko si predstavljam Slovenca, ki govori nemščino kot materni jezik.) Kaj bi se tedaj še zgodilo? Verjetno bi se izognili boljševizmu, a bi nas zato zadelo vse, kar je prinesel anšlus. Kljub temu, da smo leta 1945 dočakali konec vojne v boljševiški hemisferi Evrope – a smo si to pot preko ideologije, ki je operirala z umetnim, vnaprej izdelanim mitom, to prislužili sami – je bila odločitev leta 1918 boljša. Za to, da smo leta 1991 dobili svojo državo, pa niso potrebne nobene interpretacije, saj se je zanjo odločilo devetdeset odstotkov Slovencev.
Ko skuša avtor relativirati tezo o Slovencih kot »siromašnem in kmečkem« narodu z vzklikom: »Kateri evropski narod do nastopa moderne in industrijske revolucije pa ni bil kmečki narod«, nam pridejo na misel besede, ki jih je povedal Ljubu Sircu njegov oče že domala v našem času: »Če je Slovenec postal malo bolj imeniten čevljar, smo bili že vsi iz sebe.« In očitek, da je »paradoksalno in krivično hkrati«, če plemiške družine na Slovenskem, ki so veliko naredile »za napredek, blagostanje, kulturo in varnost okolja«, proglašamo za tujce, ne izbriše dejstva, da Slovenci nismo imeli svojega plemstva, za kar človeku ni treba imeti statusa zgodovinarja, da si misli, da ni zanemarljiva stvar. Tudi po zaključnem zagotovilu, da sedaj, ko smo po vseh veljavnih kriterijih narod, za svojo postavitev pač ne potrebujemo več mitov, ki da so »svojo vlogo že odigrali« (Ali se ni avtor vseskozi trudil dokazati, da prave vloge nikoli imeli niso, da so jih neprištevni zgodovinarji zgodovini samo obešali!«), nam, potem ko smo še opomnjeni, da je v »klišeje in stereotipe« treba vnesti »več realizma«, ostane, da se z njim ubadamo, zelo, zelo veliko vprašanje, kaj to je »realizem«.
1.1.9. Druga strategija reševanja enobejevskega mita – vtop v areno
Medtem ko sta Vodopivec in Štih izkazovala prijaznost do enobejevskega mita posredno – tako da sta mu z najdevanjem nacionalnih mitov jemala izjemnost – je bil nastop dr. Boža Repeta mnogo manj alegoričen. Če ne bi čutili odpora do jezika naših nasprotnikov, bi rekli, militanten. Ob kaj vse je ta, sicer učeni in načitani gospod obrisal svoja ideološka obuvala! Morali se bomo omejevati, sicer se nam bo tole kritiško pisanje razlezlo čez vse meje.
Že na začetku nam je povedano, da novega časa ni odprlo zgrmetje opresivnega totalitarnega sistema, ki je omogočalo in terjalo hkrati njegovo oceno, ampak »nova odkritja in spoznanja slovenskega in evropskega zgodovinopisja«. Slovensko zgodovinopisje posebej je že v osemdesetih letih začelo »vzpostavljati ravnotežje z doslej pomanjkljivo in enostransko raziskovanimi temami«. S temi milimi evfemizmi je Repe ogrnil vseprisotnost kontrolnih in samokontrolnih mehanizmov, ki so pod partijskim nebom urejali to delikatno področje, obenem pa je tako pripravil teren za strokovno izključitev tistih, ki se niso bili pripravljeni vdati tem blagim smernicam. Z obtožbo, da so se vrnili »k antikomunistični propagandi med obema vojnama in v času druge svetovne vojne« jih izžene iz raja legitimnega zgodovinopisja. O »znanstvenih spoznanjih« tu namreč ni sledu.
Svojo rahločutnost do boljševizma kaže dr. Repe tudi tako, da povojno Evropo utemeljuje z »antifašizmom«. V resnici je bil antifašizem samo del, oziroma aplikacija duhovnega, kulturnega in političnega samozavedanja civilizacije. Poleg tega je antifašizem kontaminiran s stalinskim izkoriščanjem za kominternske namene. Konkretizacija evropskega političnega samozavedanja je antitotalitarizem in ne antifašizem. Pa tudi antitotalitarizem ni nekaj prvinskega, ampak izpeljava začetnih aksiomov civilizacije. Totalitarne ideologije so bile največji izstop iz civilizacije v njeni celotni zgodovini. Dr. Repe pa dela pred nami nekakšne parterne vaje s trakovi, na katerih piše »antifašizem«, da bi tako pretihotapil boljševizem skozi preiskovalne kordone evropske misli. Repe popušča samo v eni točki: po letu 1945 dovoljuje dvome. Nič ga ne gane okoliščina, da so nekateri prisebni ljudje, tudi v Sloveniji, imeli »dvome« že pred letom 1945 – niso mogli, da jih ne bi imeli spričo ideologije in prakse boljševizma. Repe pa vsem »poštenim Slovencem« predpisuje tako hitrost refleksov, da so smeli imeti »dvome« šele po 1945!
V svoji prvinski naklonjenosti tvega avtor prispevka Mit in resničnost komunizma razmeroma drzne podvige. Ko – upravičeno, upravičeno – kliče zaradi njihove nečiste preteklosti nekatere države, Avstrijo, Italijo, Madžarsko, pred sodišče zaradi nezaceljenih travm, ki so jih prinesli v Unijo in jo tako onečedili! Drznost tega posega je v tem, da se giblje v nevarni bližini zelo, zelo obremenjenih političnih skupin – mednje spadajo tudi miotični produkti nekdanje slovenske partije – ki jih avtor sploh ne omenja in tako dokazuje, da ne dopušča možnosti, da bi bili nosilci travm. Nehote nam je tako pokazal – zanesemo se na njegovo poznavalskost – v zelo zanimivo smer: da so ti ljudje, poleg drugih manifestacij drugačnosti, tudi iz take snovi, da ne čutijo travm. Ali je res, kot so govorili celo nekateri iz njihovih vrst, da so drugačni ljudje?
Z drznostjo lahko razložimo tudi avtorjevo odsotnost spoštovanja do udeležencev zborovanja. Kako zelo je moral biti prepričan, da ne bo nobenega ugovora, da je prišel – v najboljši agitpropovski maniri – pred poslušalce z »zavestno medvojno kolaboracijo«. To lekcijo smo vendar že vzeli! Ali je dr. Repe takrat manjkal? Kolaboracije v Sloveniji ni bilo. Bila bi, ko ne bi bilo boljševlške agresije in bi se vse tako odvijalo, kot se je. Ko ne bi bilo boljševiške agresije z enoletnim terorjem za uverturo! Ljudje so vzeli od okupatorja orožje, da so se branili, kakor so zavezniki vzeli pomoč od Sovjetske zveze, da so se lažje vojskovali. A jih še nobeden ni obsodil, da so kolaborirali. Pri tem pa je treba še povedati, da so Slovenci to gesto plačali s svojo krvjo, zavezniki pa s tujo: tako da so Sovjetom podarili polovico Evrope. Ko so ta posel sklenili – že leta 1941 – so vedeli, kakšni bodo stroški in kdo jih bo plačal.
Ena izmed najbolj drznih ideoloških podvigov dr. Repeta pa je njegova teorija o mitih in protimitih. Da je ta tako zelo koristna poenostavitev lep non sequitur, izhaja iz naslednjega premisleka. Če je pozitivna ocena medvojne in povojne boljševiške prakse mit – na kar pristaja tudi Repe – potem racionalna kritika tega mita ni mit in ji torej ne moremo dodeliti vloge protimita. Kritika mitsko promoviranega projekta ni mit, saj se nujno naslanja na analizo, ki ni mit, ampak misel. Kritika boljševizma je izhajala in izhaja iz stopnje, ki jo je dosegla civilizacija in ne iz ideologije in jo je zato mogoče racionalno zajeti in izraziti. Ne nazadnje je racionalnost te kritike potrdila dejanskost: the end of the affair – kolaps boljševiške zgradbe.
Repe pravi, da je bila po vojni poglavitna nosilka protimita politična emigracija. »Hude kritike« pa da so prihajale tudi od drugod, na primer od Kocbeka. Avtor navaja daljši odlomek ene takih njegovih kritik: »Komunistična stranka ima v rokah vso državno oblast, zakonodajno in izvršilno, ima odločujoč vpliv na sodišča, vojsko, v njenih rokah je tajna politična policija, ona vodi oficialno politično organizacijo, postavlja sekretarje vseh OF odborov, ki dejansko odločajo v vseh krajih, okrajih in okrožjih. Partija ima v rokah vse množične organizacije, kot OF, AFŽ in ZMS. V rokah ima ves tisk, kar gaje … Izven partije ne obstaja niti ena samostojna in od nje neodvisna organizacija. Oblast partije je totalna.« Kar je Kocbek navedel, so bila dejstva in ne kak protimit. Natanko ista dejstva je navajala tudi politična emigracija – nekoč prej jih je celo napovedala.
Repetova apologetika je neutrudna. Tu tako najdemo trditev, da »med vojno meščanske stranke sploh niso bile zmožne odgovoriti na zgodovinske izzive«. Bile bi, odgovarjamo, ko ne bi bilo boljševiške agresije. Tu je nadalje zadovoljstvo, da se »večji del sodobnega slovenskega zgodovinopisja giblje znotraj pretehtanega iskanja dobrih in slabih plati« komunistične ere. Odgovarjamo: v komunizmu, gledanem v njegovi specifični diferenci, ni dobrih »plati«. Seveda so tudi v komunizmu izdelovali copate, ampak to bi počeli v vsakem sistemu. Včasih pa se zdi, da se tudi Repe vdaja nepotrebnemu pesimizmu. Ko na primer pravi: »Komunistično gibanje že zdavnaj nima več političnih naslednikov« Naravnost iz zgodovinskih kovnic ne, raznih mutantov pa mrgoli.
Dr. Ljuba Dornik Šubelj si je na zborovanju zastavila vprašanje o OZNI: ali je bila »vojaška protiobveščevalna služba ali zločinska in genocidna organizacija«. Enoumnega odgovora na svoje vprašanje ni dala, pač pa je že na začetku opozorila na »politično desnico«, ki bi rada rehabilitirala »domobrance, ki so kolaborirali s Hitlerjevo Nemčijo«. VOS, predhodnica OZNE, ki je izvrševala »direktive vodstva NOG oziroma KPS in KPJ«, je izvrševala takšne likvidacije, »ki naj bi služile slabitvi sovražnika«. Beseda sovražnik bi nas utegnila zavesti, zato jo naša avtorica opredeli z dodatnim pojasnilom, da je VOS hotela »med ljudmi zasejati strah in jih s tem odvrniti od sodelovanja z okupatorjem«.
Torej so bili sovražniki VOS le Slovenci.
Da OZNE ne moremo šteti med »zločinske ali genocidne organizacije« avtorica – nekoliko neposredno – nakazuje z namigom da so za njene storitve vedeli in jih morda tudi odobrili zavezniki. Tako pravi, da je bila OZNA neposredno podrejena Josipu Brozu kot vrhovnemu poveljniku,« ki so ga kot takega priznavali tudi zahodni vojaški zavezniki«. Ko je Miha Krek po množičnih usmrtitvah, ki jih je VOS izvršila jeseni 1943, proti temu protestiral pri SOE, je bil minister s strani vodstva te organizacije ostro zavrnjen.
Da misli avtorica, da so bile vosovske likvidacije upravičene, posredno izhaja iz njenega gledanja na vaške straže: da so jih »ustanovili« Italijani – niso jih torej zahtevali prebivalci iz samoobrambnih nagibov – in sicer z namenom, da bi »v svoji protikomunistični naravnanosti pomagale Italijanom preprečevati partizansko gibanje«. Poleg tega pa je bil tu tudi škof Rožman, ki je »netil državljansko vojno« in tako določil usodo »po vojni pobitih vernih domobrancev«, čeprav v dokumentu, ki ga navaja dr. Dornik Šubelj, ne stoji drugega kot Rožmanov pouk duhovnikom, kakšno stališče morajo imeti »do komunističnih pojavov v našem narodu.«
Za čas po vojni, ko je OZNA uprizorila svoj opus magnum, izvemo najprej to, da je po informacijah narodne zaščite, narodnoosvobodilnih odborov in posameznikov »izvajala selekcijo med zajetimi domobranci in drugimi predstavniki protirevolucionarnega tabora«. (To je seveda mit. Ob tem pomislimo, koliko mitoloških niti je avtorica vpletla v tkanino, ki jo je razstavila na zborovanju, ki naj bi vzpostavil distanco do mitov v zgodovinopisju!) Poleg tega pa je generalštab v začetku maja izdal ukaz, da je treba »pri ujetnikih upoštevati odredbe Ženevske konvencije« in poslal po en izvod te odredbe »vsem armadam«. Kako je pa potem prišlo do Umora, nam avtorica, izgubljena v množici irelevantnih podatkov, lakonično pove naslednje: »Ali so jih likvidirali po hitrem sojenju v skladu z obstoječo zakonodajo, kjer so bila divizijska sodišča pristojna tudi za vojne ujetnike, ali pa zgolj na ukaz poveljujočih, iz dokumentov ni razvidno.« Besedilo dr. Dornik Šubelj govori samo zase, zato se bomo od njega poslovili brez komentarja. Pripomnili bi le, da je kljub vsemu malo preveč prozorno. Lahko bi se bila malo bolj potrudila!
Z razmišljanjem Vsi antikomunisti – vsi demokrati želi Egon Pelikan zavrniti tiste oblike samoumevanja sedanje politične desnice – zvečine katoliške ali zgolj katoliške – ki v svoji sedanji demokratičnosti vidi nadaljevanje predvojne demokratske tradicije. V tem samoumevanju vidi avtor mitske prvine in misli, da jih je mogoče zagovarjati samo z »manipulacijo z zgodovinopisjem«. Zato jih izolira in priredi tako, da jih potem laže omaje in izniči – z argumenti, ki imajo že na prvi pogled na sebi vsaj toliko mitskega kot teze, ki jih zavrača.
Predvojna slovenska družba ni bila idealna – kot ni nobena – a je bila le taka, da ji ne moremo odrekati demokratičnega značaja. Nemalo se čudimo, da to lahko naredi zgodovinar, ki ne more – za ceno svoje strokovne integritete – uiti temu, da je ne bi videl v primerjavi s polstoletnim totalitarizmom, v katerega se je iztekla revolucija. Kdor ima pred sabo ti dve podobi in preiskuje mesto človeka v eni in drugi in pri tem ne vidi, da predvojna politična kultura človeka ni ukinjala, boljševiški totalitarizem pa je človeka ukinil do take mere, da ga ni dopuščal v nobeni od manifestacij, ki presegajo Eliotov »birth, copulation and death«.
Slovenski katoličani so čutili, da moderna pelje evropsko civilizacijo v krizo, ki se bo duhovno in politično razvila v totalitarno degradacijo človeka. Mislili so, da bodo z intenzivnim krščanskim obstajanjem na verskem (Mladci) in političnem področju (Stražarji) obvarovali domovino pred takim razvojem. Ko pa je v vojni, v kateri sta Slovenijo napadla italijanski fašizem in nemški nacizem, Slovenija doživela še boljševiško agresijo, se je izkazalo – pričakovano – da, vezani na civilizacijske norme, vsemu temu ne bodo kos. Danes ne bi smelo biti nikogar, ki vrh vsega ne bi videl tudi tega, kako drago so morali katoličani plačati svoje visoke ambicije. Tudi ljudje, kot je Pelikan, bi pred to ceno lahko začutili nekaj spoštovanja – vsaj tako, da med tem ko vsenaokrog šarijo z mitom, sami ne bi zapadali vanj.
»Politični katoličani« v Sloveniji ne bi, spričo boljševiške intransingentnosti, mogli z nobeno politiko in z nobenim, še tako virtuoznim zadržanjem, preprečiti katastrofe. Preprečila bi jo – pa še to ni gotovo – le prisebnost liberalcev in levih katolikov, da ne podprejo boljševiškega projekta in mu pomagajo do uspeha. Zakaj prisebnost ni tako pričakovana spremljevalka človekovih poti, kot bi si kdo morda mislil, nam pomaga nekoliko razumeti tudi prispevek Egona Pelikana v kranjskem zborniku.
Iz njegovega spisa je čutiti antikatoliški impulz. Njegova zavratna moč je v tem, da deluje iz začetne nereflektiranosti in da je, kot vsak praeiudicium, zunaj intelektualne kontrole. Najhujše pa je to, da njegove energetske silnice avtorju ne dovoljujejo, da bi videl skrajno zahteven in zapleten svet, ki je nastal po kolapsu moderne. Shema, ki nam jo je ponudil v Kranju, kaže, da poenostavlja. Antikomunizem danes ni prvenstveno miselni spopad z nekdanjo teorijo in prakso komunizma, ampak poizkus razumetja tega, iz česar je nastala njegova ideja: razumeti aporijo, v katero je pripeljala moderna in poiskati izhod iz nje – če izhod sploh je. Zato besedila dr. Pelikana ne moremo sprejeti kot napor misli, ki je svobodna v tem, da se ne podreja ničemur drugemu kot svoji normi. Pelikana ni obšlo spoznanje, da mora stopiti dovolj daleč stran, da bi se mu pokrajina, ki jo raziskuje, mogla pokazati v perspektivi.
1.1.10. Sklep
Ko je madžarski ministrski predsednik Viktor Orban 24. februarja 2002 v Budimpešti odpiral Muzej groze (Terrorhaza), je ob tem rekel, daje s tem dejanjem »zaloputnil vrata za bolnim dvajsetim stoletjem«. (Tony Judt, Postwar, str. 828) Če je s tem mislil, da morajo Madžari začeti novo življenje, je imel prav, če pa je mislil, da bodo novo življenje postavili na trdne temelje, da na to, kar so doživeli v 20. stoletju, ne bodo več mislili, bi morali biti Madžari do njegove sugestije zelo zadržani. V tem primeru bi bilo zares preveč tvegano in neodgovorno, če sedanja kultura ne bi nastavila zgodovine za svojo učiteljico.
To je tako važno zato, ker je ena od lekcij, ki jih lahko slišimo izza katedra boginje Klio, tudi tista, ki prinaša analizo in končni izračun treh stoletij evropskega razvoja ali evropske zgodovine. Če bomo to lekcijo pazljivo poslušali, nas bo poučila o tem, kaj iz česa nastane, ali bolje, kaj iz česa nujno nastane. Pod nobenim pogojem te lekcije ne smemo zamuditi ali prespati. Sicer bomo ostali nepoučeni glede tako važne reči, kot je ta, kaj si človek sme misliti o sebi. Čeprav nam kdo utegne očitati patos, bi danes na vprašanje »Komu zvoni?« tvegali odgovor, da zvoni Evropi. Zato bi lekcijo, ki jo lahko ponudi dvajseto stoletje, morali premisliti tako temeljito, kakor da bi šlo za najtežji rigoroz.
Ko pravimo, da gre za Evropo, prvenstveno ne mislimo na Evropsko unijo, ampak na civilizacijo. Ta eksplikacija je tolažljiva, zakaj za civilizacijo – v nasprotju z EU – vsak lahko nekaj naredi, pa naj bo njegov radius še tako majhen. Ta misel se nam zdi vzpodbudna. Zato bi jo radi podkrepili z odlomkom iz nekega spisa angleškega pisatelja konvertita Evelyna Waugha, ki smo ga prebrali v neki ameriški reviji (The New Criterion, sept, 2002): »Barbarstvo ni nikoli do konca poraženo; če nastopijo ugodne okoliščine, so povsem normalni možje in žene sposobni početi vsakršne krutosti. Nevarnost pa ne prihaja samo od huliganov, mi vsi smo potencialni rekruti za anarhijo. Neprestan napor je potreben, da ljudje živijo skupaj v miru; samo majhen del energije ostane za eksperimente, pa naj bodo še tako dobronamerni. Če se bodo zapornice odprle, bo orgija zunaj.«
S temo, ki smo jo izbrali za ta komentar, pa smo hoteli s svoje strani osvetliti spoznanje, s katerim nas je pred desetletji seznanil ruski pisatelj in disident Andrej Sinjavski, da je pot od piramid do Partenona zelo zahtevna, naporna, predvsem pa dolga, dolga. Hoteli smo opozoriti na staro trgovsko načelo: Caveat emptor – kupec naj gleda.
2. Kako se je začelo
2.1. Zgodnji znanilci revolucije
Janko Maček
2.1.1.
Spet smo vstopili v novo leto. Nad njegovimi vhodnimi vrati se sveti letnica 2007. Nekoč, ko je večina Slovencev večer pred novoletnim praznikom še obhajala kot sveti večer in so kadili in kropili po svojih domovih ter se z molitvijo zahvaljevali za nazaj in prosili sreče za naprej, je bila ponekod znana tale pesem: Ko leta tek je dokončan, nazaj nam nikdar več ni dan, vse časno hitro mine, to srca naj prešine. Gotovo si mislite, da take srednjeveške misli res niso primerne za dan, ko je naša mlada država uveljavila evropsko denarno valuto in tudi tako postala enakovredna članica velike evropske družine. Ali ne bi bilo prav, da bi tudi naša revija ob tem izrednem dogodku posvetila več pozornosti sedanjosti in prihodnosti?
Seveda bi bilo prav, pa se bomo kljub temu v tej številki in v celem letu ukvarjali predvsem s preteklostjo. Okrog evra in druge ekonomije bodo tudi brez nas postorili vse potrebno, saj je kljub naši razdvojenosti na tem področju vsaj nekaj sodelovanja. Ni pa tako v vprašanjih naše preteklosti, našega zgodovinskega spomina. Ali nismo stopili v Evropsko zvezo tudi zato, da bi ohranili svojo samobitnost? Toda kako bomo sledili temu cilju, če ne vemo in se ne moremo dogovoriti, od kod smo prišli in kaj smo?
Za nas, ki smo zavezani ohranjanju verodostojnega zgodovinskega spomina, v tem pogledu ne more biti dvoma. Na rubriko Kako se je začelo čaka še dovolj tem in zgodb, ki lahko prinesejo nekaj svetlobe v temo slovenskega spomina.
V letošnjem letu mineva 65 let od usodnega časa, ko je komunistična partija s krvavim terorjem prisilila naše ljudi k samoobrambi in jih hkrati razglasila za okupatorjeve sodelavce in izdajalce. Ze v septembru 1941 se je na Samotorici nad Horjulom naselila partizanska četa, ki so ji rekli tudi šolska četa, saj je tu partija šolala svoje vojake in jih pripravljala za krvavi spopad – ne toliko z okupatorjem kot z nasprotniki iz lastnega naroda. O tem bi radi nekaj povedali v naslednjih poglavjih.
2.1.2. Prvi meseci okupacije
Ko se pri horjulski cerkvi svete Marjete ozremo proti severu, vidimo, da stojimo ob vznožju mogočnega hriba oziroma slemena, ki se vleče od Slevice mimo Korena in Ulake ter konča na zahodu onkraj Samotorice – v bližini Šentjošta. Imamo občutek, da nam je korenski hrib zelo blizu, vendar nas loči od njega več kot 300 m višinske razlike in pot do tja je kar naporna. Otroci s tega konca so zato nekoč hodili v šolo v Horjul le trikrat na teden. Tako otroci kot odrasli so prihajali v dolino kar po stezah – bližnjicah, kajti pot po razdrapanem kolovozu je bila precej daljša. Kadar je bil potreben kak prevoz, so si hribovci pomagali s konjsko ali volovsko vprego, saj avto v te hribe tedaj še ni imel dostopa.
Približno kilometer od Ulake proti severu leži v prijazni dolinici manjša kmetija, kjer se še danes reče pri Lešnjaku ali v Lesu. Nekoč so se njeni lastniki tudi pisali Lešnjak. Toda v hišo je prišla bolezen in pobrala najprej gospodarja, kmalu nato pa še njegovo ženo. Domačija je bila zato prodana. Kupila jo je horjulska Živinorejska zadruga, ki je bila ustanovljena malo prej in so k njej poleg Horjulčanov pristopili tudi nekateri kmetje iz okolice. Za oskrbnika posestva je prišel Tone Setnikar z družino. Čeprav so ustanovitelji zadruge bili nekateri vidni člani Slovenske ljudske stranke s takratnim župnikom na čelu, se je kasneje marsikaj spremenilo in tik pred drugo svetovno vojno so bili v upravnem odboru večinoma protiklerikalci. Morda je tudi to pripomoglo, da je že septembra 1941 v Lesu nastalo partizansko šolsko taborišče, kot bomo videli kasneje.
Gotovo je pa važno vlogo pri tem imel tudi dr. Cene Logar, ki je tedaj živel na rojstnem domu v Horjulu. V spominih, ki jih le leta 1973 objavil v reviji Borec pod naslovom Osvobodilni boj v Dolomitih, dr. Logar pove, zakaj je leta 1941 sam Kidrič vodil organizacijo komunistične partije in OF v Horjulski dolini: »To je bilo zato, ker sva od leta 1937 do 1939 s tov. Kidričem skupaj delala v Pragi in v Parizu, kjer sem jaz študiral, on pa je bil tam v emigraciji. Razpad stare Jugoslavije me je dobil doma v Horjulu, kjer sem živel od jeseni 1940. leta, ko sem se po kapitulaciji Francije vrnil iz Pariza. Čeprav sem se habilitiral za privatnega docenta na ljubljanski univerzi, zaradi svoje politične aktivnosti v Parizu in v Pragi nisem mogel dobiti nobene zaposlitve. V Parizu sem bil podpredsednik Jugoslovanskega študentskega društva in sem deloval pod neposrednim vodstvom Borisa Kidriča. Takoj po kapitulaciji Jugoslavije sem iskal stik z njim, dobil pa sem ga šele ob koncu maja ali v začetku junija. Iskal sem ga prek njegovega očeta, prek katerega sem bil že prej povezan z njim. Takoj mi je dal navodila za organizacijo OF in povedal, da bodo poiskali stik z menoj tudi organizatorji vrhniškega okrožja. Čeprav sem že v Parizu okusil, kaj je konspiracija, sem prve lekcije o tem dobil šele sedaj od Kidriča.
Kidrič mi je naročil, naj delo razširim na vse vasi v horjulski dolini in okolici. Da bi laže prišel v stik s hribovskimi vasmi, sem sprejel od občine neko popisovanje hiš in ljudi, ki so ga v juniju 1941 ukazali Italijani. Tako sem prišel na Koreno, Vrzdenec in Samotorico. Tu sem že tedaj zvedel za veliko aktivnost in vpliv jezuitov, predvsem v Šentjoštu, kjer so imeli tik pred vojno neki misijon z velikim uspehom in so od tedaj vzdrževali stike s temi kraji. Ko sem začel z organizacijo OF, sem se opiral predvsem na Viktorja Korenčana, starega komunista, in na Toneta Uršiča, šolskega upravitelja in idejnega voditelja sokolstva in sploh liberalizma. Predvsem sem pazil, da sem dobil poštene kmete, srednje in male, ter bajtarje. Ko sem javljal o stanju in organizaciji Borisu Kidriču, me je sprejel v partijo na osnovi mojega političnega dela v Parizu in pri organizaciji OF ter mi poveril tudi organizacijo partije, prve celice. Septembra 1941 je bila naša organizacija potrjena tudi s strani sekretarja vrhniškega okrožja. Sestanek smo imeli v horjulski šoli in vodil ga je Franc Popit-Jokl.«
Skoraj čudno se nam zdi, da dr. Logar v tej pripovedi sploh ne omeni nenavadnih turistov, ki so poleti 1941 prihajali na Koreno in Samotorico. Menda se jim je včasih pridružil tudi on in še nekateri Horjulčani. Po eni strani je bilo razumljivo, da so se mestni ljudje, ki so bili pred vojno vajeni izletov v kamniške in gorenjske planine, sedaj pa zaradi meje niti na Šmarno goro niso mogli, čutili prikrajšane in so se želeli nadihati svežega zraka, vendar ni bilo težko ugotoviti, da jih žene še nekaj drugega. Domačini so kaj hitro sprevideli, da so njihovi gostje najbolj zadovoljni, če jim na hitro postrežejo, nato pa jih prepustijo njihovim debatam. Turisti, ki so se nekajkrat ustavili pri Žakljevih oziroma v Grdi dolini, kot se je reklo po domače, so si dali veliko opraviti s konji in bilo je očitno, da jih to zares veseli, kljub temu pa je oče Franc kmalu ugotovil, da imajo za bregom še nekaj drugega. Neko jutro – verjetno je bilo v začetku septembra – so Žakljevi v kozolcu opazili nekaj moških. Očitno so tam prenočili. Bili so v civilnih oblekah in oboroženi. Ko je oče Franc stopil do njih, so mu povedali, da so Osvobodilna fronta. Šele pozno popoldne so se izgubili v gozd. Kmalu po tem je na Samotorico prišla italijanska patrulja iz Horjula. Na kmetiji pri cerkvi so spraševali gospodarja za »kozolec v dolini«. Kmet, ki je že vedel za obisk neznancev v Grdi dolini, jim je pokazal svoj kozolec pod vasjo. Italijani sicer s tem niso bili zadovoljni, vendar niso več nadlegovali. Ko je Žakelj to zvedel, je zaslutil nevarno povezanost med nepovabljenimi »gosti« v svojem kozolcu in Italijani.
Morda je prav, da tu povemo nekaj besed o Francu Žaklju, gospodarju Grde doline in očetu osmih otrok. Rojen je bil leta 1906 v Šentjoštu in se je v Grdo dolino priženil. Pred njegovim prihodom so se tu pisali Grdadolnik. Zgodilo se je, da je domača hči Jožefa ostala edina lastnica razmeroma velike kmetije, ki je nujno rabila močne moške roke. Poročila sta se leta 1929 in ob letu sta že dobila sina, ki je kot prvorojenec dobil ime po očetu. Njemu so sledili še štirje sinovi in tri hčere. V neprestanem garanju in skrbeh za dom in družino je čas hitro tekel. Ko so otroci začeli hoditi v šolo, so pešačili v Horjul in nazaj po isti poti kot vsi drugi. Za božič, veliko noč in samotorško žegnanje, ki je bilo v jeseni, saj je patron podružne cerkve na Samotorici sveti Mihael, je mama Jožefa spekla potico, pa tudi poleti ob košnji ali drugih težjih delih je prišlo na mizo kaj boljšega. Po mamini strani je bil v družini talent za muziko in petje, ki se je kmalu pokazal tudi na mladem rodu.
Omenili smo, da je bil oče Franc rojen v Šentjoštu. Ker je dr. Logar Šentjošt imel za središče zaostalosti, smo prav njega izbrali za njegovo nasprotje, bi pa lahko na tem mestu opisali tudi kakega drugega očeta s Korene ali Samotorice. V Žakljevi, po domače Krvinetovi družim, je odraslo deset otrok: sedem sinov in tri hčere. Oče Pavel je bil v prvi svetovni vojni ranjen in potem nikoli več ni bil popolnoma zdrav. Kljub temu je pomagal pri gradnji šentjoškega prosvetnega doma in k temu spodbujal tudi sinove. Francov starejši brat Jakob je postal poslovodja Kmetijske zadruge v Šentjoštu, mlajši brat Vinko pa je šel v Ljubljano v gimnazijo in nato v bogoslovje. Dr. Logar ga v spominih omenja kot enega izmed organizatorjev protikomunističnega odpora. Toda o tem nekoliko kasneje. Franc je moral doma že zgodaj poprijeti za vsako delo. Ko je bil oče na fronti in kasneje bolehen, je pomagal materi nositi težo skrbi za dom in družino, kar je bila dobra šola za kasnejše samostojno življenje. Vojaški rok je služil pri kraljevi gardi v Beogradu. Ko se je leta 1929 poročil, je bil star dobrih 23 let, vendar je bil njegov pogled na svet že toliko izoblikovan, da je takoj začutil nevarnost, ko je poleti 1941 ujel nekaj stavkov iz razgovora malo prej omenjenih turistov. Kasnejši dogodki so pokazali, da se ni zmotil, da je bil njegov občutek nevarnosti res pravilen in utemeljen.
2.1.3. Samotorška četa
Partizani so 18. septembra 1941 napadli nemške geodete pri Rašici. Dva dni kasneje so Nemci požgali vas in odpeljali vse vaščane, napadli in razbili pa tudi partizansko četo. Ostanek čete se je umaknil proti Smledniku, prešel Savo in se po ukazu iz Ljubljane zatekel na Lešnjakovo domačijo na Samotorici. To je bil začetek tamkajšnjega šolskega taborišča, ki je potem kljub bližini italijanske posadke v Horjulu in Polhovem Gradcu neovirano delovalo do začetka marca 1942. Ne vemo natanko, v čigavi glavi je zrasla ideja o tem taborišču. Ostanek Rašiške čete je postal jedro novega taborišča, kmalu pa so začeli prihajati novinci, večinoma iz Ljubljane. V Horjulu so jih sprejemali dr. Logar in njegovi sodelavci in jih usmerjali v taborišče. Za horjulsko partijo in OF so se s tem začele nove skrbi, največje breme je pa seveda nosil dr. Logar sam, ki je pogosto potoval v Ljubljano s kolesom, v Horjulu pa sprejemal »obiskovalce«. Sam je o tem zapisal takole: »V Ljubljani sem se sestajal v glavnem z Borisom Kidričem in njegovo ženo Zdenko, Francem Leskoškom in Cenetom Kristanom, ki je bil tedaj sekretar SKOJ in zadolžen za pošiljanje ljudi iz Ljubljane v partizane. Nekako novembra 1941 je prišel iz Ljubljane Franc Leskošek in pospremil sem ga v taborišče. Večkrat je prišel Cene Kristan, ki mi je dajal naloge glede taborišča, njegove prehrane in zvez z Ljubljano, obiskal pa nas je tudi Marjan Brecelj, ki je bil član glavnega poveljstva« (Borec 1973, str. 370). Potrebna je bila hrana, obleka in orožje. Veliko tega je s konjem in vozom speljal iz Ljubljane brat dr. Logarja, ki s tem ni zbudil pozornosti, ker se je zdelo, da vozi blago za svojo trgovinico. Precej prevozov je opravil tudi šofer avtobusa, ki je vzdrževal redno zvezo z Ljubljano. Po tej poti je prihajal v Horjul tudi Slovenski poročevalec in druga literatura, med katero je obvezno spadala Zgodovina Vsezvezne komunistične partije boljševikov.
Čas šolskega taborišča pri Lešnjaku bi lahko razdelili na tri obdobja: V začetku decembra 1941, ko je četa odšla v napad na preserski most, je štela okrog šestdeset mož. Po akciji se je del čete vrnil na Samotorico, kmalu nato pa odšel na Pasjo ravan pri Črnem Vrhu in se vključil v Cankarjev bataljon. V taborišče so začeli prihajati novi prostovoljci in to je začetek drugega obdobja. Do 20. januarja 1942, ko so dobili ukaz za odhod na Notranjsko v Šercerjev bataljon, jih je bilo spet okrog šestdeset. Tretje in zadnje obdobje šolskega taborišča je bilo od 20. januarja do 3. marca 1942. Iz Ljubljane so prek Horjula spet prihajali novinci. V tem času se je taborišče sredi največje zime za dober teden preselilo na kmetijo v bližini Žažarja, nato se pa vrnilo na staro mesto na Samotorici.
3. marca 1942 so se na Ulaki, kjer so tedaj partizani iz šolskega taborišča imeli stražo, pojavili Italijani iz Horjula. Čeprav se je že nekaj časa vedelo, da bo do tega prej ali slej prišlo, se zdi, da so bili tako partizani kot Italijani presenečeni. Kako je pravzaprav bilo s tem? Kot smo omenili, leži Lešnjakova domačija v dolinici, od koder ni nobenega razgleda, zato se je poveljstvo čete odločilo postaviti stražo na Ulaki. Odslej je bilo pri eni od kmetij na Ulaki stalno nekaj oboroženih partizanov. Res so kot na dlani imeli pred seboj Horjul in del poti proti Korenu, seveda pa so Italijani iz Horjula lahko tudi nje opazovali, ko so se brezskrbno sprehajali po golem hribu. Dr. Logar o tem takole pripoveduje: »V začetku marca so Italijani nekaj dni vznemirjeni gledali z daljnogledom na Koreno. Ljudje so povedali, da se vidijo partizani, ki hodijo po vrhu Korene. Pozneje sem izvedel, da je komanda skupine, ki je bila onstran Korene v Lesu, postavila stražo na Koreno, da bi videla v horjulsko dolino, kajti iz Lesa se ne vidi nikamor. To je bilo zanje usodno. Italijani so napravili hajko na Koreno in v Les, ujeli dva partizana, ki so ju privlekli v Horjul, od tu pa na Vrhniko, kjer so ju na grozovit način usmrtili … V boju je bil en partizan ranjen; ta se je skril na Vrzdenec k Nacetu Isteniču. Sam sem prinesel zdravil, ki sem jih dobil iz Ljubljane in fant je ozdravel. Po boju so se partizani umaknili preko proge na Notranjsko« (Borec 1973, str. 376).
Po pripovedi domačina z Ulake je bil ta dogodek precej drugačen. Že dopoldne tistega dne je prišla k Janševim na obisk Andrejcova Polda iz Horjula s prijateljico. Pri Andrejcu so imeli gostilno in tja so zahajali tudi Italijani. Polda jim je stregla in se za silo naučila italijansko. Tako je prejšnji dan omenila seržantu, ki je pogosto klepetal z njo, da gre drugi dan na Koreno. Pri tem seveda ni pomislila na partizane, če je sploh vedela zanje. Okrog dveh popoldne so Janševi z obiskovalkama sedeli v hiši in nenadoma opazili seržanta, ki je sam prišel okrog hiše in zavil proti hlevu. Polda je presenečeno rekla: »Pa je res prišel!« Seržant, ki je najbrž pri vodnjaku opazil nekaj vojaških torbic, je previdno odškrnil hlevska vrata in se takoj odmaknil, hkrati pa snel z rame puško. V tem pa je že počilo. Partizan, ki je bil na hlevu, ga je namreč videl in streljal. Seržant je še oddal nekaj strelov, nato pa negiben obležal na koncu hleva. Janševi niso vedeli, kaj se je medtem dogajalo pri drugih hišah na Ulaki. Šele čez nekaj časa je pridrla večja skupina razjarjenih vojakov, ki so kričali nad domačini, da so vsi uporniki in komunisti. Polda jim je skušala dopovedati, da domačini niso nič krivi, pa je niso kaj prida poslušali. Odrasle soseščane so potem nagnali v Končanovo klet in zastražili, Janševo mamo z dojenčkom in otroke pa zaprli posebej v neko sobo v pritličju Končanove hiše. Bila je že noč, ko so moške in ženske iz kleti uvrstili v kolono in odgnali v Horjul, od tam pa s kamioni odpeljali v ljubljanske zapore. Preden so se vojaki odpravili v dolino, so zažgali Končanovo in Vrbetovo domačijo. Zdi se, da so na Janševo mamo in otroke pozabili, kajti ko so se že dušili v dimu, so vdrli v sobo in jih odvlekli v Janševo hišo, ki se je tisti večer niso dotaknili. Naslednji dan, 4. marca, popoldne so ponovno prišli in ne da bi kaj pojasnjevali, spet začeli požigati. Vrata Maroltovega hleva so se težko odpirala, zato so zažgali od zunaj in vsa živina je zgorela, Janševo živino pa so spravili ven. Ko so potem Janševi šli za živino po ozki gazi k sosedu Zabrniku, se je ozirala na goreči dom in mukala, od Marolta se je pa slišalo mukanje živine, ki je umirala v hlevu.
Tudi ta dan, bila je sreda, so se Italijani vrnili v Horjul, ne da bi šli gledat k Lešnjaku. Tretjič so prišli v nedeljo, 8. marca. Očitno so že vedeli, da so se partizani umaknili in da so doma sami otroci. Oskrbnika Setnikarja in ženo so namreč prijeli kar v Horjulu, ko sta prišla na pogreb Setnikarjeve sestre, dva starejša sinova pa na kmetiji, kjer sta služila kot hlapca. Tako so v nedeljo pripeljali s seboj tudi Setnikarjevega sorodnika iz Zaklanca, da je pobral otroke in odpeljal njihovo kravico. Požgali so vsa poslopja v Lesu in se vrnili v Horjul. Iz nepojasnjenega razloga so ta dan zažgali tudi pri Mihovih na drugi strani Korena, čeprav domači niso imeli prav nobene zveze s partizani. Baje so iz Horjula opazili tam blizu neke ljudi in takoj sklepali, da so bili partizani.
V zapisu, ki smo ga že omenili, dr. Logar govori o bitki pri Koreni: »Prva bitka je bila marca 1942, ko je okupator napadel zbirno taborišče na Koreni v Lesu. To je bila torej defenzivna bitka« (Borec 1973, str. 380). Ko pripoveduje o tem, kako so sardinski grenadirji 9. februarja še ponoči obkolili nekaj hiš v Horjulu in ob prvem svitu začeli preiskavo in aretacije – tedaj so zaprli tudi njegova brata Tineta in Jakoba – je prepričan, da so njiju in druge videli hoditi na Koreno. »Vsak jim je bil sumljiv, kdor je hodil iz Horjula na Koreno.« Ko so v Žažarju partizani podnevi hodili okrog in se vedli nekonspirativno, je Logar hitel v Ljubljano in vse javil Zdenki Kidričevi, ko pa se je partizanska straža razkazovala po Ulaki, da so jo lahko videli tja do Vrhnike, ni nič ukrenil. Zakaj ne? Ko beremo njegovo poročilo o zbiranju lesa in krompirja za pogorelce, se ne moremo otresti občutka, da je bilo ugotavljanje razpoloženja ljudi na tej poti njegova glavna naloga. Z ugotovitvami je bil zadovoljen. Seveda, saj OF do tedaj še ni pokazala svojega pravega obraza, zato so ljudje verjeli v njene dobre namene.
2.1.4. Nemirna pomlad 1942
Najbrž Logar med nabirko za korenske pogorelce ni obiskal Šentjošta. Verjetno so Šentjoščani tudi brez njegovega posredovanja pomagali, glede njihovega razpoloženja do OF in partizanov je pa tako in tako že imel svoje mnenje. Prav na novoletni dan 1942 so v Šentjošt poskušali prodreti Vrhničani. S pomočjo učiteljev so v šoli organizirali sestanek, ki sta ga vodila dr. Grampovčan in znani zadružnik iz Verda Furlan. Uspeh je bil sila skromen, kajti Jakob Žakelj, ki naj bi šentjoške zadružnike pomagal vključiti v OF, je odklonil sodelovanje. Po tem tihem spopadu sta se obe strani nekako zaprli vase. Franc Žakelj v Grdi dolini je bil o vsem tem kolikor toliko na tekočem, vendar na zunaj tega ni kazal in s sosedi o tem ni govoril. Iz šolskega taborišča so prihajali k njemu poslušat radio. Vedno jih je lepo sprejel in tudi postregli so jim, potem so jih pa navadno pustili, da so sami iskali poročila, ki so jih zanimala. Franc je na sebi čutil poglede, ki so skušali prodreti v njegovo notranjost, vendar je ostal miren in prijazen.
18. aprila zvečer je prišla v Šentjošt večja skupina partizanov. Od kod? Morda s Ključa ali z Rup. Kljub pozni uri so nagnali vaščane v gostilno k Možinetu. S pol ure oddaljene Krvinetove kmetije so zvezanega prignali Jakoba Žaklja, starejšega Francetovega brata. Pri prihodu na kmetijo so se vedli zelo grobo. Ker jim niso takoj odprli, so dokaj močna vhodna vrata vrgli s tečajev. Jakob se je sicer poskusil skriti, vendar so ga hitro našli in odgnali. Na sestanku so najbolj napadali njega, češ da zbira orožje in organizira belo gardo, grozili pa so tudi kaplanu Cvelbarju in drugim vaščanom, da se jim slabo piše, če ne bodo sodelovali z OF. Po sestanku so druge spustili domov, le Žaklja so spet zvezali in odpeljali v bližnji gozdiček. Šele proti jutru so ga spustili. Kasneje se je zvedelo, da bi ga bili ubili, če se ne bi bil zanj zavzel vpliven ženin sorodnik.
Tri dni kasneje, 21. aprila ponoči, so prišli po Janeza Erbežnika iz Zaklanca. Naslednje jutro so našli njegovo truplo na cesti Horjul – Vrhnika, približno 1 km od Horjula. Ta uboj omenja tudi dr. Logar, ko piše o tretjem valu italijanskih aretacij: »Bile so posledica likvidacije okupatorjevega špijona trgovca Erbežnika iz Zaklanca. Tedaj so hoteli aretirati tudi mene in Adolfa Jeraja, pa sva se oba rešila. Iz blokirane vasi sem se umaknil tako, da sem dal rovnico na ramo in šel po cesti, kjer nisem pričakoval blokade. Toda izza vogala zadnje hiše so stopili predme vojaki, jaz pa sem šel, kot da jih sploh ne bi videl. Ko sem prišel do njih, so se brez besede umaknili (Borec 1973, str. 374).
Logar in Jeraj sta potem več kot en mesec sama taborila v gozdu onkraj Ulake. Prav gotovo je marsikdo vedel za njuno skrivališče in za njune vsakonočne izlete v bližnjo in daljno okolico, pa tega ni šel povedat Italijanom. Kakšno vlogo je dr. Logar imel pri nekaterih usodnih odločitvah tistih tednov in mesecev? Kdo je imel odločilno besedo pri smrtni obsodbi Janeza Erbežnika in drugih, kar je s silno težo pritisnilo na dolino in okolico? Sam pravi, da je dobival navodila za delo na terenu neposredno od Kidriča. Kolikšen je bil njegov vpliv na komandanta in komandirje 4. bataljona Notranjskega odreda in kasneje Dolomitskega odreda, ki sta po koncu šolskega taborišča postala »udarna pest« revolucije v teh krajih? – Nekega večera so partizani sklicali sestanek na gozdni jasi blizu Lesnega Brda. Gorjancovi se ga niso mislili udeležiti, toda na sosedovo prigovarjanje so se Stanko in še dva brata vendarle pridružili nočnemu zboru. Vodil ga je dr. Logar in povedal, da bodo v bodoče tudi na Brdu zbirali pomoč za partizane in da bo zbirališče pri Gorjancu. Tedaj se je oglasil Stanko: »Ne, to pa ne bo šlo!« Logar ga je začudeno in grozeče pogledal: »Zakaj pa ne?« »Ker boste vi o tem obvestili Italijane in bodo prišli po očeta ter ga ubili.« Logarjeva roka je že segla po pištoli, vendar se je v trenutku premislil in sestanka je bilo konec.
O komandirju Petru Cafuti-Gadu je bilo marsikaj povedano. Opisujejo ga kot hrabrega borca in krutega, svojevoljnega likvidatorja. Kljub pripovedim, da je odklanjal administriranje, je ohranjenih nekaj njegovih poročil o akcijah pred nastankom prve vaške straže. Za ilustracijo bomo navedli daljše poročilo, namenjeno 4. bataljonu Notranjskega odreda. »V četrtek 4. 6. ob 3h ponoči je padel gestapovec Češnovar Franc, gostilničar v Polhovem Gradcu. Ob istem času je bil napad na barako, v kateri je bilo 14 nemških vojakov – pri napadu 6 ubitih in 5 ranjenih. V petek 5. 6. ob 3.30h je padel gestapovec Bogataj Matevž iz Črnega Vrha. V soboto 6. 6. ob 11.30h ponoči padla fašista in kulturbundovca – postajenačelnik in žena Tarkež na Drenovem Griču. V nedeljo 7. 6. ob 0.45h smo vzeli kot talca učitelja Belina na Drenovem Griču. V nedeljo 7. 6. ob 4.30h padel denunciant Dolenc Blaž v Dolenji vasi. V ponedeljek 8. 6. ob 2h se je izvršila rekvizicija pri denunciantu in fašističnem zaupniku Erbežniku v Zaklancu. Rekviriralo se je obleke, hrano in več drugih predmetov. V petek 12. 6. ob 11h ponoči smo rekvirirali pri Pezdirju na Brezovici 3 konje, obleko in hrano. V soboto ob pol dveh smo bili pri Mravljetu, gostilničarju in mesarju. Likvidirali smo gospodarja in dva sinova, rekvirirali 5 koles, obleko in hrano« (AS 1852 – 5).
V noči od sobote na nedeljo 14. 6. so prišli partizani k Bastičevim na Ljubgojno pri Horjulu. Svoj obilni plen so naložili na voz, vzeli iz hleva konje in odgnali župana Bastiča in njegovo ženo. Približno 1 km od doma so ju zverinsko pobili ter pustili ležati ob poti. O tem ni nobenega poročila in tudi dr. Logar smrti Bastičevih v spominih ne omeni. Prav to nedeljo je štab 4. bataljona Notranjskega odreda poslal naslednji poziv komandirju Narodne zaščite Vnanje Gorice: »Ta štab te poziva, da takoj brezpogojno odrediš ljudi, ki bodo likvidirali Pezdir Karla, Pezdir Alojza in Ižancovega Načeta – najkasneje v roku enega tedna vštevši današnji dan. Ako bo za likvidatorje postalo prenevarno na terenu, jih takoj sprejmemo v naše vrste. Vezo dobijo preko donosilca tega ukaza« (AS 1852 – 3).
Iz navedenega je razvidno, da je bila dejavnost, ki jo je v tem času v glavnem izvajala 1. četa 4. bataljona pod Gadovim vodstvom, naperjena skoraj izključno proti domačim ljudem. No, 2. četa je 10. junija napadla italijanske kamione na cesti Logatec – Rovte, ki so peljali v Rovte hrano. Nekaj Italijanov je bilo mrtvih in ranjenih, posledice napada pa so bile hude tudi za domačine. Italijani so požgali več hiš v Cestah, ljudi odpeljali v internacijo, 16. junija pa ubili Franca Hladnika in Janeza Cigaleta, češ da sta zbirala orožje. Baje je bilo ime Franca Hladnika izpisano na puškamitraljezu, ki ga je partizan Kragulj pustil na kraju zasede in so ga dobili v roke Italijani. Vsak normalen človek v Rovtah je vedel, da Hladnik in Cigale nikoli nista zbirala orožja za partizane (Zaveza št. 8, str. 9).
V drugi polovici junija je neke noči izginila romska družina, ki je živela v Lipalici na robu Horjula. Kaj vemo o tem? Župan Bastič je bil malo pred začetkom vojne v veliki zadregi, ko mu je Rom Blaž predložil dokument, da ima v Horjulu domovinsko pravico. Od nekega kmeta je poskušal odkupiti napol razpadlo bajto, ki bi jo potem občina dala na razpolago Romom. Ker kmet ni hotel o tem niti slišati, je župan za Rome na svojem svetu zunaj vasi postavil skromno barako. Tam so se naselili, pasli svoje konje in prosjačili po okolici. Pravijo, da jih je bilo kakih deset, največ žena in otrok. Partizani so jih odpeljali na Rupe in tam so izginili.
2.1.5. Taborišče v Lesu in Šentjošt
Iz poročila 4. bataljona je razvidno, da je bil v noči od 19. na 20. junij v Šentjoštu, kjer »so rekvirirali in aretirali belogardiste«. »Rekvizicija izvršena pri vodji bele garde župniku. Zaplenjena ena krava, 2 kolesi, 3 deke, več perila in oblek. Sam župnik ni bil aretiran, ker je bil odsoten. Aretirana je bila poštarica Reparska, ki je osumljena, da prenaša belogardistično pošto. Rekvizicija tudi pri Možinu, Brezniku in Brdniku, kjer uskladiščeno 500 kg moke od Prevoda. Pri Možinu v svrho zaslišanja aretirana tudi dva sinova« (AS 1852- 3). Aretirane Šentjoščane so odpeljali v taborišče nad Lešnjakom.
V zvezi s to akcijo je okrožni partijski sekretar Đuro (Stane Kavčič) 26. junija pisal politkomisarju 4. bataljona Romanu Potočniku ostro protestno pismo: »Sigurno Ti je znan odlok glavnega poveljstva in CK, v katerem je jasno označeno stališče partizanov do terenskih in obratno. Mi se ne smemo vmešavati v Vaše akcije, Vi pa ne smete izvajati aretacij, rekvizicij, likvidacij in političnih nastopov brez odobrenja pristojnih odborov OF in kompartije … Včeraj sem bil v Šentjoštu, zaslišal prizadete in okolico ter zbral vse potrebne informacije. Ker ni bilo pravne podlage za rekvizicijo in ker sem prepričan, da niste delali po lastni iniciativi, te prosim, da mi javiš iniciatorja in voditelja te akcije. Pobrigaj se, da se krivec najde, zasliši in če bo potrebno tudi aretira. Priporočam, da postopaš hitro in odločno in zahtevam, da se krivec exemplarično kaznuje.
Kakor so se prizadeti pohvalno izrazili o obnašanju komandanta (Tone Curk) in Tebe, tako tudi kritizirajo postopek čete, ki je rekvirirala pri Brezniku. Zakaj se ni ugodilo prošnji gospodarja, da bi skrajšal psu verigo? Zakaj so partizani navalili na nedolžno žival s kopiti in celo z bajonetom? Nad tem nekulturnim postopkom se zgraža prebivalstvo pač upravičeno. Isto tako Ti prijateljsko svetujem, da v rekvizicijo ne pošiljaš več partizank s takim obnašanjem. Njihovo hohštaplersko vedenje in cviljenje ob priliki prenašanja klobas iz shrambe na voz nikakor ni umestno in dokazuje pomanjkanje politične izobrazbe, mogoče celo srčne kulture … Rekvizicija v župnišču pravno ni bila napačna, mogoče je bila taktično malo prezgodnja. Prosim Te, da mi do jutri opoldne odgovoriš, če si pa pripravljen, se lahko tudi sestaneva. Če bo pa moja intervencija ostala »glas vpijočega v puščavi«, se bom pritožil na odred in CK« (AS 1852 – 3).
Iz Kavčičevega opisa partizanskega obiska pri Brezniku si lahko ustvarimo sliko, kakšna je bila taka »rekvizicija«. Kako je bilo šele tam, kjer so poleg ropanja tudi pobijali ljudi? Ni čudno, da so se ljudje bali, da smo otroci trepetali v naših skromnih posteljah ob pasjem laježu, čeprav nismo razumeli, kaj se dogaja. Kaj bi se bilo zgodilo s kaplanom, če bi ga bili tisto noč našli v župnišču? Ali bi se bil tovariš Đuro tudi zanj potegnil? Ker je kaplan vedel, da mu grozi smrt in se ni bil pripravljen vse noči potikati po kozolcih in po gozdu, je kmalu odšel v Ljubljano. Kdor se je tako skrival, je bil v nevarnosti tudi pred Italijani. Kaj bi bilo, če bi bili Italijani naredili preiskavo in našli orožje?
Žalosten primer italijanskih represalij sta bili v začetku julija Ljubgojna pri Horjulu in Ligojna pri Vrhniki. Pri Ljubgojni so partizani pripravili zasedo tik pred vasjo, ki se tako rekoč drži Horjula. Uradna zgodovina pove, da jo je pripravila enota Savinjskega odreda, Marica Bastič pa piše v knjižici Ljubgojna, draga vas domača, daje Italijane napadel en sam partizan – domačin, ki je malo prej pritekel od vrzdenške strani. Tako so Italijani na »pobudo« partizanov v Ljubgojni temeljito opravili delo, ki so ga v noči na 14. junij začeli partizani, ko so izropali Bastičevo domačijo in ubili očeta in mater. Najprej so dober teden po uboju Bastičevih pod hribom blizu vasi ustrelili osem talcev, ki so jih pripeljali iz Logatca, sedaj so pa še požgali celo vas, tudi Bastičevo domačijo. 9. julija so Italijani požgali Ligojno pri Vrhniki in ubili nekaj vaščanov. Do te represalije je prišlo, ker so partizani streljali na Italijane, ki so skušali popraviti prekopano cesto Vrhnika–Ligojna–Horjul.
V začetku julija 1942 sta bila iz 4. bataljona Notranjskega odreda in nekaterih dodatkov ustanovljena 1. in 2. bataljon Dolomitskega odreda. Ko se je po 17. juliju zvedelo za nastop vaške straže v Šentjoštu, je novi odred s pomočjo narodne zaščite takoj pripravil napad, ki pa kljub veliki premoči napadalcev ni uspel. Potek tega boja je bil že večkrat opisan, zato bi se tu radi nekoliko pomudili pri razpravah, kdo je bil kriv za partizanski neuspeh. Odgovor na Kavčičev protest glede aretacij in zaplemb v Šentjoštu je pisal politični komisar Dolomitskega odreda šele 29. avgusta 1942. Navzoč je bil tudi prejšnji politkomisar Potočnik. Lahko bi rekli, da je iz tega odgovora nastala obtožba in iskanje krivca zaradi nove situacije. »Da je v Šentjoštu prišlo do oborožene vstaje belogardistov, nosi vso odgovornost tovariš Đuro, okrožni sekretar rajona Vrhnika. Če bi takrat Đuro ne nastopil tako odločno, bi partizani prav gotovo aretirali glavne organizatorje bele garde, tako pa so vse skupaj pustili v rokah omenjenega tovariša in dali možnost, da so se ti ljudje med tem časom nemoteno organizirali. Tovariš Đuro je v pismu bataljonskemu politkomisarju zahteval eksemplarično kazen za tistega, ki je partizanom dal nalogo za aretacijo omenjenih belogardistov. To nalogo je dal terenski delavec tovariš Cene.
Mi smo takoj, kakor hitro se je bela garda pojavila v Št. Joštu, napravili napad na postojanko, toda zavzeti je nismo mogli, ker so imeli belogardisti v zvoniku in župnišču težke mitraljeze. Požgali pa smo ves Št. Jošt. Stojita samo še dve cerkvi in župnišče, kjer so se belogardisti zelo močno utrdili. Partizani smo sedaj zasedli vse ceste v te kraje in delamo stalne zasede belogardistom. Do sedaj smo v boju z njimi uničili preko 60 njihovih pripadnikov in jih uničujemo še naprej. Med tem časom smo nekoliko opustili napade na okupatorja, ker so tudi terenski delavci zahtevali, češ če ne boste vi napadali Italijane, tudi oni ne bodo požigali, streljali in plenili naše vasi. Pokazalo pa se je, da kljub temu požigajo in pobijajo. V sled tega smo 26. 08. 1942 dali nalog, da se ponovno prične z napadi na Italijane« (AS 1852 – 5).
18. avgusta 1942 je štab Dolomitskega odreda poročal komandi III. grupe o nastanku vaških straž na svojem področju. »Prva njihova postojanka je bila v Št. Joštu. Prejšnji 4. bataljon je vse voditelje bele garde aretiral in jih je hotel likvidirati, toda temu se je odločno uprl terenski delavec z Vrhnike tovariš Đuro, ki je izjavil, da bo on s temi ljudmi organiziral NZ v St. Joštu … Pripominjamo, da je teren, katerega je imel in ga še ima terenski delavec tovariš Đuro, silno slabo zgrajen in politično sploh neobdelan. Do sedaj smo likvidirali cca 50 belogardistov in izdajalcev, med katerimi je tudi župnik iz Zaplane, pri katerem smo našli važne dokumente, katere vam bomo poslali, čim dobimo zvezo z vami« (AS 1852 – 5).
Tone Kebe, tudi sam partizan Dolomitskega odreda, je leta 1989 v 9. številki revije Borec objavil obširno razpravo O nastanku bele garde v Šentjoštu in na Rovtarskem in v njej podrobno obdelal, kako sta na to vprašanje gledala Stane Kavčič in dr. Cene Logar. Oba sta bila tedaj še živa, zato je od njiju lahko dobil tudi pisne izjave. Svojega mnenja o dogodkih v Šentjoštu v več kot 40 letih kljub preizkušnjam, ki so ju medtem doletele, skoraj nista spremenila. Navedli bomo nekaj stavkov iz zapisa Staneta Kavčiča: »Na pomlad 1942 je postalo naše gibanje v okolici Vrhnike množično in močno. Živeli smo v prepričanju, da je ljudstvo na naši strani. Neki dan, če se ne motim je bilo v juliju 1942, ko sem šel s tovarišem mimo vasi Šentjošt, o kateri smo vedeli, da je pod močnim vplivom duhovščine, pa je nekdo streljal na naju. Obstala sva. Prvi hip nisem verjel, toda razlegel se je drugi rafal. To je bilo moje prvo srečanje z belo gardo (Borec št. 9, str. 962).
Nato Kavčič govori o radikalnih nasprotnikih »bele garde«, ki se držijo pravila: Kdor ni z nami je proti nam. »Zagovorniki tega stališča, zlasti eden izmed njih, so se sklicevali tudi na teorijo marksizma in razredne vojne. Čeprav sem bil sekretar okrožnega komiteja, nisem skoraj ničesar vedel o tem, kako ureja takšna vprašanja teorija. Moja gledišča so bila praktična, lahko bi rekel humana. Poznal sem mnogo teh fantov, pa nisem bil prepričan, da so to naši razredni sovražniki« (Borec št. 9, str. 962). V posebni pisni izjavi Kebetu iz leta 1985 pa pravi takole; » Cene Logar in Pezdir (Roman Potočnik) sta že leta 1942 razvila tezo, da se je bela garda v Dolomitih pojavila zaradi oportunistične politike okrožnega partijskega komiteja Vrhnika in zaradi mojih napak enakega značaja. Žal je to tezo ponovil kasneje tudi Svarun v svoji knjigi Dolomiti – in še nekateri drugi. Štab dolomitskega odreda me je v svojem poročilu glavnemu poveljstvu napisanem 29. avgusta 1942, obtožil kot glavnega krivca za nastanek bele garde v Šentjoštu in tudi drugod. Po njihovi sodbi sem imel do nje preveč popustljivo stališče … K temu spada tudi trditev, da sem zaustavil partizanski napad na Šentjošt, in to tik pred zmago. Menda naj bi jaz izdal ukaz za umik. Operativno vodstvo napada je bilo v rokah štaba bataljona. V ozadju sem skupaj s politkomisarjem Keršičem spremljal napad, ne da bi se kakorkoli vmešaval v potek operacije. Bil sem zelo prizadet, ko nam je štab bataljona sporočil, da se napad ni posrečil in da se moramo zaradi jutranjega svitanja umakniti. Če bi nosil najmanjšo krivdo za ponesrečeni napad, bi to štab odreda v že omenjenem pismu gotovo sporočil. To bi mu bil dodatni obtežilni material zoper mene« (Borec št. 9, str. 964 in 965).
Zanima nas, ali je avtor prispevka O nastanku bele garde, ki je proučeval vse mogoče okoliščine napada na Šentjošt, vedel za poročilo komandirja 2. čete 1. bataljona o udeležbi pri napadu. Pismo nosi datum 26. julij 1942, podpisana pa sta komandir Črt in politkomisar Boltaž. Navajamo v nekoliko skrajšani obliki: »Vod te čete, ki je operiral pod vodstvom komandirja je zasedel grič z evharističnim križem. Pri tem bi se lahko zgodila velika nesreča. Ko je vod pod gričem čakal na polnoč, smo opazili kakih 8 civilov, ki so lezli v koloni na omenjeni grič. Vodje hotel streljati, vendar je komandir to preprečil, ker se je bal, da so naši in ker domenjena ura še ni prišla. Kasneje smo spoznali, da so to tovariši iz Gadove čete, ki po načrtu tam niso imeli ničesar opraviti.
Nikjer ni bilo voda iz 3. čete. Zjutraj smo zvedeli, da so od večera do jutra ležali na nekem položaju za vasjo, ne da bi samo enkrat ustrelili.
Zahteva komandanta, da bi 2. četa jurišala na farovž, je bila neizvedljiva:
1. ker je zato imel tovariš Gad na razpolago 70 borcev.
2. ker nismo vedeli kakšen je položaj pred farovžem; streljalo se je vse vprek in sploh nismo vedeli, kdo strelja.
3. ker sta komandirja udarne čete in 3. čete bila v konzumu in tam rekvirirala: torej bi bilo nesmiselno, da bi sam napadel položaj, ki sta ga pustila oba komandirja, čeprav sta bila določena za napad.
Je pa vod 2. čete sam jurišal na šolo, kar bi morala opraviti udarna četa. Sovražnik je od tam pobegnil v farovž.
Nato je komandir na zahtevo komandanta šel v konzum, kjer je bilo že vse oplenjeno, kar se je dalo spraviti v nahrbtnik, torbico ali žep. Vreče z gresom in moko ter blago iz nadstropja smo začeli nositi ven mi iz 2. čete, nato pa tudi ostali. Vse skup je sličilo bolj na nekaj drugega kot na organizirano rekvizicijo. Ko so tovariši iz naše čete začeli nositi ven, jih je tovariš Gad nahrulil, češ da rekvizicijo vrši udarna četa. Prilagamo spisek rekviriranega blaga, ki ni velik, ker smo bili v borbi do zadnjega« (AS 1852 – 5).
Poslopje Kmetijske zadruge (konzum) so napadalci potem zažgali. Prav tako tudi šolo in Možinetovo hišo, vendar se ogenj v šoli ni prijel, Možinetovi so ga pa sami pogasili. 34. branilcev je vzdržalo napad. V začetku napada so držali zunanje položaje okrog župnišča – tudi na vogalu šole, v šoli pa niso bili; kasneje so se vsi umaknili v župnišče. V cerkvenem zvoniku sta bila pred začetkom napada na straži dva starejša moža, ki sta se potem umaknila v cerkev. Celo noč ni bil niti iz zvonika niti iz cerkve oddan noben strel! In kako je bilo s težkimi mitraljezi, o katerih vedo partizanski poročevalci toliko povedati? Branilci so res imeli en težki mitraljez, skrit od nekdanje Rupnikove linije, ki so ga v nadstropju župnišča prenašali z ene strani na drugo. Streljati pa so morali skrajno premišljeno in omejeno, kajti njihova zaloga municije je bila zelo pičla.
Stane Kavčič se je zjutraj po napadu umaknil z 2. bataljonom v Češirkovo taborišče, toda že proti poldnevu je upehan prihitel prek Podlipske doline na Rupe. Zvedel je namreč, da je tamkajšnja enota ob umiku iz Šentjošta s seboj odpeljala Terezijo Kavčič, Brnkovo mamo. Po njegovem posredovanju so jo še isti dan izpustili.
2.1.6. Čudna brezpotja
Ena od enot Dolomitskega odreda, ki so v zgodnjem jutru 25. julija odhajale iz Šentjošta, je bila namenjena v taborišče nad požgano Lešnjakovo domačijo. Preden so pri gostilničarju Možinetu zažgali hlev, so pobrali živino, konje pa vpregli v voz zapravljivček. Ker niso dobro poznali poti, so se v gozdu nedaleč od Žakljeve domačije znašli v »slepi ulici«, njihovega kolovoza je bilo nenadoma konec. Ni jim preostalo drugega, kot da izprežejo konje, si naložijo tovor na ramena oziroma na nosila in se kar povprek odpravijo naprej. Voz so pustili na koncu poti oziroma ga tam pahnili v grmovje. Še isti ali morda naslednji dan so ga opazili Žakljevi in videli, da je okrvavljen. Možinetovi so kasneje, ko so se razmere nekoliko uredile, ta voz odpeljali domov in ga maja 1945 uporabili za potovanje na Koroško.
Oče Franc je bil tiste dni zaskrbljen, vendar je skušal to prikriti. V Šentjoštu že kak mesec ni bil, kljub temu je pa precej dobro vedel, kaj se tam dogaja. Zadnje neposredne novice je prinesla bratova žena Angela v začetku julija, ko je prišla iskat moža, naj se takoj vrne domov. Bil je čas košnje in brat Jože, ki je bil poročen v Butajnovi, je cel teden pomagal v Grdi dolini. Takoj je odšel z ženo in Franc je potem napeto čakal razvoja dogodkov. Na šentjoško stran se je bal iti. Imel je srečo, da ga niso prijeli že konec junija, ko je pri sestri v Šentjoštu nabral košaro češenj in z njimi hitel proti domu. Nenadoma je iz grmovja stopil mlad partizan in mu zaprl pot. Hotel je zvedeti, kje je bil, in rekel, da mora z njim na komando. Franc mu je ponudil češnje in razlagal, kako bodo otroci in žena veseli, ko jih bo prinesel, saj jih doma nimajo. Fantje zobal sladke sadeže in ob tem pozabil na komando. Namignil je Francu, naj nadaljuje pot, sam pa zlezel nazaj v grmovje.
Na dan pred napadom na Šentjošt je v Grdi dolini že ob prvem mraku začel lajati pes. Domači so pomislili, da morda »sosedje« prihajajo poslušat radio, pa ni bilo nikogar. Ko je zgodaj zjutraj dekla kot po navadi prva stopila iz hiše, da bi šla molst, je zagledala na poti pod hišo kolono partizanov, ki so se vračali iz Šentjošta. Neki Horjulčan je takoj stopil k njej in vrnila se je z njim v kuhinjo. Menda je želel nekaj popiti. Oče Franc je prav tedaj še bos stopil iz spalnice. Partizan, ki je bil videti utrujen, je hitro odšel. Kako uro kasneje je prišel s koso na rami sosed iz bližine cerkve, od koder se je dobro slišalo in videlo na šentjoško stran, in povedal, kaj je bilo ponoči. Na podoben način so v naslednjih dneh in tednih zvedeli tudi za poboje in požige v šentjoški okolici. Franc je bil zaskrbljen. Kdaj bodo prišli iskat njega? Kaj naj naredi? Sam bi se ponoči nekako pretihotapil do Šentjošta, toda kaj bi bilo potem doma? Ne, otrok in žene ni mogel kar tako pustiti in izpostaviti nevarnosti. Odločil se je, da ostane, pa naj bo karkoli.
Nekega dopoldneva, ko sta s starejšim sinom v kozolcu zlagala ovseno snopje, sta se jima nenadoma pridružila dva partizana. Poznal je le komandirja Curka, ki je v prejšnjem času večkrat prišel poslušat radio. Namignila sta, naj se fant umakne, češ da se morajo pogovoriti nekaj važnega. Zanimalo ju je, kaj ve o »beli gardi« in o Šentjoštu. Odgovoril je, da o »beli gardi« ne ve nič in da v Šentjoštu že dolgo ni bil, saj se mu po italijanskem napadu na Ulako zdi nevarno hoditi okrog. Ali ne vidijo, da ob obilici težkega dela in kopici otrok nima časa za drugo. Razgovor je trajal celo uro. Ko so odšli, je oče takoj prihitel v kuhinjo k materi in ji nekaj pripovedoval. Otroci niso mogli razumeti, za kaj gre, vendar so čutili, da visi nad njimi nekaj težkega. Čez nekaj dni so prišli trije – zvečer, ko se je družina že odpravljala k počitku. Tokrat niso imeli namena poslušati radio, ampak zaslišati gospodarja. Zadržali so se pozno v noč in naslednji dan je bil oče neprespan in utrujen. Ta nočni obisk se je nekajkrat ponovil. Celo sosedovi otroci, ki so bili z Žakljevimi skupaj na paši, so vedeli, da je oče v nevarnosti. Nekega večera sta na mala vrata potrkala dva partizana in zahtevala, naj pride oče ven. On pa je odločno odgovoril: »Če imata kaj povedati, pridita vidva noter!« Res sta vstopila, pa nista povedala, kaj pravzaprav želita in ko sta se malo okrepčala, sta odšla. Kljub vsemu temu je oče Franc vztrajal doma in oddahnilo se mu je šele v drugi polovici septembra, ko so prišli vaški stražarji iz Šentjošta in mobilizirali vse može in fante. Tudi njega so tedaj »odgnali« v Šentjošt.
Ko je konec leta 1942 nastala postojanka vaške straže na Korenu, je z drugimi domačini tudi on prišel tja. Všeč mu je bilo, da je bil lahko blizu doma. Partizani se na Lešnjakovem hribu niso več zadrževali, jih je pa postojanka na Korenu zelo motila in v noči od 21. na 22. februar 1943 so jo napadli. Napad ni uspel, je pa zahteval od branilcev dve mladi življenji. Med napadom je bilo podrtih nekaj drogov električne napeljave, zato je bil ves kraj brez elektrike. Ko so se fantje zjutraj lotili popravila, niso pomislili, da so podrti drogovi minirani. Niso še dvignili droga, pa je že počilo in ubilo Toneta Bastiča in še enega člana korenske posadke. Že pred tem je bil napad na Žažar, ki pa tudi ni uspel.
Po celi okolici je močno odjeknil zločin, ki so ga v noči 20. novembra 1942 zagrešili partizani v Zaklancu. Odpeljali so Janeza in Marijo Dolinar ter njuni hčeri Ivano in Barbaro, mater Ivano Zalaznik in hčer Katarino ter 22-letno Marijo Fajdiga in jih dober kilometer od vasi pobili in tam tudi zagrebli. Rudolf Hribernik-Svarun je leta 1995 v knjigi Spomini zapisal, da so dekleta iz Zaklanca »bila članice Katoliške akcije, ki se je tesno povezana z belo gardo ukvarjala z obveščevalno sovražno dejavnostjo proti NOG.« Za grobove pomorjenih se je zvedelo in spomladi 1943 so prekopali Dolinarjeve in Fajdigovo, Zalaznikovi pa šele aprila 1945. Na kraj prekopa je tedaj prišel tudi horjulski župnik Nastran in vse fotografiral. Lahko si mislimo, da je o njihovem poboju kot tudi o prekopu poročal v župnijski kroniki, ki jo je Ozna hkrati s fotografijami in nekaterimi drugimi dokumenti pri neki povojni preiskavi v župnišču zaplenila in je potem vse izginilo. Komunistični zločin v Zaklancu in njegovo ozadje je pod naslovom Znamenja v 62. številki Zaveze podrobno opisal Justin Stanovnik.
Naj povemo, da je ravnanje Ozne z župnikom obsodil celo dr. Logar, ki je bil z njim v dobrih odnosih. V svojih spominih je zapisal, da je Nastran »gledal daleč preko protisovjetske in protisocialistične zaslepljenosti in nikdar ni vodil protikomunistične gonje«, ampak se upiral belogardizmu, kolikor je bilo v njegovi moči. (Osvobodilni boj v Dolomitih, str. 364) Tudi po italijanskem požigu na Korenu je župnik Nastran prišel in poslikal pogorišča. Vemo, da je obsojal italijansko represalijo, prepričani pa smo, da je v kroniki obsodil tudi komuniste in njihove zločine. Zakaj bi jo sicer zaplenili in uničili? Skopo odmerjeno in pravniško oblikovano župnikovo poročilo, dokumentirano s fotografijami, bi bilo lahko verodostojen vir še tako zahtevnemu zgodovinarju.
Uradna zgodovina je veliko »napak«, ki so se zgodile v poletju 1942, pripisala Gadovi krutosti in samovolji. Iz raznih poročil njemu (Gadu) nadrejenih, na primer iz pisma štaba Dolomitskega odreda glavnemu poveljstvu in iz drugega pisma komandi III grupe, vidimo, da jim uničevanje in morija okrog Šentjošta – postojanke same po 25. juliju niso več napadli – služi kot dokaz velike aktivnosti in opravičilo za neuspeh napada. »Požgali pa smo ves Šentjošt in do sedaj likvidirali cca 50 izdajalcev in belogardistov, med katerimi je tudi zaplaninski župnik, in jih uničujemo še naprej. Med tem časom smo nekoliko opustili napade na okupatorje.« Ko so 20. novembra odpeljali in pobili sedem Zaklančanov, je bil komandir Gad že mrtev. Ubili so ga partizani sami med pohodom proti Hotedršici v septembru 1942.
Sporu med dr. Logarjem in Stanetom Kavčičem smo namenili precej prostora, čeprav se zdi, da je šlo pri tem bolj za osebni prestiž, kot za bistvene stvari. Kavčič, ki je kritiziral grobo vedenje partizanov med »rekvizicijo« pri Bržniku, se ni oglasil, ko so po napadu na Šentjošt pobijali matere z nekaj tednov starimi dojenčki in požigali njihove domove. Dr. Logar je bil že od začetka prepričan, da je treba proti Šentjoščanom odločno ukrepati, saj jih je imel za nevarne »belogardiste«. Kasneje je bil v letih od 1949 do 1962 več kot sedem let zaprt na Golem otoku in na Grgurju. Kot sam pravi, so ga ves čas zapora »mučili tako, kot se ne muči najhujšega zločinca«. Leta 1991 je to svoje trpljenje v reviji Borec na več kot 60 straneh popisal, obsodil Udbo kot zločinsko organizacijo, obtožil tudi Kidriča, niti z besedico pa ni omenil nekaterih medvojnih dogodkov v domačem kraju. Od kod je izšla Udba, ki je njega in druge nečloveško mučila na Golem otoku, če ne od tistih, ki so poleti 1942 morili v Horjulu, Šentjoštu in Zaklancu? Komu ali čemu se je uprla prva vaška straža, če ne »demonskim silam«, o katerih govori dr. Logar v pripovedi o Golem otoku: »Vedno bolj se je v meni krepil občutek, da delujejo v naši družbi skrite demonske sile.« Toda ali je mogoče govoriti o silah, ki so vplivale na dahavske procese, na množične povojne poboje, na uničevanje trgovine in obrti, hkrati pa zatiskati oči pred tistim, kar se je pripravljalo že leta 1941 in udarilo na dan poleti leta 1942. Zakaj je preprost hribovski kmet že jeseni 1941 čutil pretečo nevarnost, učeni doktor filozofije jo je pa opazil šele več let kasneje oziroma glede nekaterih vprašanj verjetno nikoli?
Omenili smo vaško stražo na Korenu, katere član je bil tudi Franc Žakelj. Po kapitulaciji
Italije so postali domobranci in maja 1945 so se med zadnjimi umaknili na Koroško. Konec maja so bili vrnjeni prek Jesenic. V Radovljici so Korenčane in še nekatere druge potegnili z vlaka in jih stlačili v barake blizu postaje. Čeprav so ostali tu le kaka dva dni, so jih po pripovedi mladoletnikov, ki so prišli domov, takoj razdelili v skupine in več starejših ločili od drugih. Baje so videli, ko so jih nekam odpeljali in so nekateri nosili lopate. Večino so kmalu odpeljali v Kranj, od tam pa po nekaj tednih v Šentvid nad Ljubljano, kjer so nekateri le dočakali amnestijo.
Dve samotorški ženi sta v tistih dneh vsaka po svoje iskali pomoči. Prva je bila mati mladega fanta, ki je bil nekaj časa domobranec v korenski postojanki. Maja 1945 ni šel z drugimi na Koroško, ampak je ostal doma in se šel javit v Logatec. Ko je slišala, da tudi take pobijajo, je takoj odhitela v Ljubljano k dr. Logarju. Med vojno se je večkrat oglasil pri njih in so mu pomagali, zdaj je pa ona bila potrebna pomoči. Najprej ji sploh ni verjel, da se kaj takega dogaja, nato pa obljubil posredovanje. Sam piše, da je govoril s Kidričem in z Brecljem, pa nista mogla nič narediti in tedaj je že pomislil na demonske sile. Druga Samotorčanka je ostala sama na kmetiji s kopico otrok, ker je mož odšel s korenskimi domobranci na Koroško. Rekli so, da se bodo čez teden ali dva vrnili, toda ko jih niti po dveh mesecih še ni bilo, je neko nedeljo po maši stopila k župniku Nastranu in mu zaupala svojo skrb. Upala je, da jo bo vsaj potolažil in opogumil. Nekaj časa jo je gledal, nato pa hladno rekel: »Nič dobrega vam ne morem povedati. Le redki bodo morda prišli kmalu, nekateri morda šele čez več let, večina pa nikoli. Ne ostane vam drugega, kot da sami skrbite za otroke in dom.« Bilo ji je hudo in skoraj ni vedela, kdaj se je znašla na stezi proti domu. Mislila je na moža, kako ga je že leta 1941 skrbelo in kako je do zadnjega upal, da se bodo razmere vendarle nekako uredile. Sedaj mora pa ona vztrajati tudi namesto njega!
Za zaključek se še enkrat spomnimo na junij 1941, ko je dr. Logar v svojem kraju začel organizirati »osvobodilni boj«. Iz njegovih spominov sklepamo, da je bil še več desetletij kasneje prepričan o upravičenosti tega boja, ki »je ljudem prinesel realen pogled na življenje in svet, da ne bi več umirali za boga in vero«. Kaj bi rekel danes, ko bi nas videl v Evropi? Bi priznal, da smo tja že zdavnaj spadali, pa nas je »osvobodilni boj« za pol stoletja pahnil na drugo stran? In zato je moralo umreti toliko dobrih ljudi!
3. Mesto na gori
3.1. Franček Župec – obletnica smrti
Slavko Žižek
3.1.1.
Letos v mesecu marcu mineva 65 let od nasilne smrti takratnega študenta prava, Frančka Župca. Padel je v Ljubljani, 16. marca 1942, pod streli vosovskega atentatorja in po nalogu Komunistične partije Slovenije, ki ji je bil s svojim delovanjem in krščansko držo v napoto že pred vojno, v vojnem času pa kot eden izmed rešiteljev obstoja in delovanja slovenske univerze.
Uvodničar revije Vestnik – izhajala je v Argentini – je že leta 1962 pozival prijatelje in somišljenike pokojnih akademikov – tako so pred in med vojno rekli študentom – Frančka Župca in medicinca Jaroslava Kiklja, ki je padel iz enakih razlogov dva dni kasneje, naj se ju spomnijo s pričevanji in spomini. Vendar smo šele pred nekaj leti lahko o Kiklju prebirali časopisni podlistek, nakar je čez čas izšla o njem še knjiga, o Župcu pa piscu tega prispevka ni uspelo zaslediti zapisa, ki bi bil več kot le kratka omemba njegovega imena.
Naj bo ta članek poskus vrnitve dobrega imena Župcu, ki so mu ga komunisti umazali s pripisovanjem narodnega izdajstva, kar počne uradno zgodovinopisje še danes.
3.1.2.
Franček Župec se je rodil 14. januarja 1920 v vasi Borovci v župniji Sv. Marko niže Ptuja. Starša sta bila manjša kmeta. V Borovcih sta se očetu Tomažu in materi Mariji, ki se je pred poroko pisala Gross, rodili še hčerki Marija leta 1914 in Anka leta 1923, medtem ko se je hči Matilda leta 1927 rodila že v Slovenski Bistrici. Tam so starši leta 1924 kupili manjšo kmetijo, ki je bila komaj dovolj za preživetje. Sedaj na prenovljeni domačiji živi le še Matilda s svojo družino. Mati je dočakala 79 let in je umrla leta 1965, oče je umrl leta 1966, star 86 let. Franček je osnovno šolo obiskoval v Slovenski Bistrici. Bil je dober učenec. V župnijski cerkvi Sv. Jerneja je rad ministriral. Takratni župnik Ivan Solinc je opazil njegovo nadarjenost in pregovoril starše, da so ga leta 1932 vpisali v mariborsko klasično gimnazijo. Stanoval je v mariborskem knezoškofijskem dijaškem semenišču, kjer je marsikateri revni dijak dobil poceni stanovanje. Mati si je želela, da bi sin kasneje šel v bogoslovje, vendar doma v tem smislu nanj niso pritiskali. Že v drugem letniku se je na pobudo prijatelja Jožefa Pečovnika – kasnejšega kapucina p. Stanislava, preselil v kapucinsko malo semenišče oziroma konvikt na Studence, takrat še predmestje Maribora, kjer je ostal naslednja tri leta. Kasneje je stanoval privatno, nazadnje na tedanji Stritarjevi ulici v Mariboru pri družini Marčinko. Njihovemu sinu je bil tudi birmanski boter. Težko dijaško življenje si je lajšal z inštrukcijami in priložnostnim delom.
Sestra Matilda se ga spominja kot živahnega in hudomušnega fanta, vedno pripravljenega pomagati doma ali sosedom. Njegovih redkih obiskov doma se je zelo veselila. Z nestrpnostjo je pričakovala čas vsakoletnih počitnic in bratovega daljšega bivanja doma, ki pa ga je – na njeno žalost – krajšalo delo, hribolazništvo in šport, katerega velik ljubitelj je bil, pa tudi aktivnosti v gledališki skupini, Slovenski dijaški zvezi in Marijini kongregaciji, kjer je bil član od leta 1934.
Gimnazijo je končal v šolskem letu 1939/40 s prav dobrim uspehom. V osebno karakteristiko je razredničarka, profesorica slovenščine dr. Helena Stupan, zapisala: »Nadarjen, dovolj marljiv. Vedenje lepo«. Njegovi sošolci so bili med drugimi pesnik in duhovnik Stanko Janežič, novinar Bogdan Pogačnik, grof Emil Attems, Franc Fašun in med vojno ubiti Franček Štabuc. Po uspešno opravljeni maturi se je z nekaterimi sošolci in prijatelji odpravil na izlet z Jadransko stražo vse do Beograda in Boke Kotorske.
Odločitev za vpis na univerzo ni bila lahka, saj pri hiši ni bilo dovolj denarja za študij in bivanje v Ljubljani. Nekaj časa je celo razmišljal o redni zaposlitvi, vendar je na koncu prevladala želja po študiju. V enem od svojih pisem je zapisal: »Kakor veš, sem po maturi mislil tudi na stalno službo, pa bilo mi je tako hudo. Jaz sem namreč že z vsem svojim bistvom študent.«
Glede študijske smeri ni veliko razmišljal, saj se je bil odločil že v srednji šoli. Večja težava je bila najti v Ljubljani poceni stanovanje. Pri tem so mu verjetno pomagala znanstva z nekaterimi člani akademskega kluba Straža, s katerimi se je seznanil preko Slovenske dijaške zveze. V slednji je bil aktiven in se je 24. julija 1937 udeležil tudi njihovega znanega tabora v Slovenskih Konjicah. Akademski klub Straža je nekako bdel nad Slovensko dijaško zvezo.
Za lažje razumevanje takratnih dogodkov in Župčevega kasnejšega ravnanja, si na kratko poglejmo razmere na Univerzi kralja Aleksandra I. v Ljubljani (kot se je takrat imenovala) tik pred vojno. Italijanski okupator jo je kasneje preimenoval v Univerzo v Ljubljani. Medstrankarska trenja in nasprotovanja v takratni politični javnosti so se po delovanju študentov v posameznih stanovskih društvih odražala tudi na univerzi. Vsaka skupina – katoliška, liberalna, ljotičevska ali levičarska, je med prihajajočimi bruci želela pridobiti čim več novih članov. Za uspeh programa je bilo potrebno z volitvami pridobiti večino v posameznem klubu ali društvu. Na takratni univerzi je delovalo pet fakultet: filozofska, pravna, tehnična, nepopolna medicinska in teološka fakulteta. Komunisti so se dobro zavedali pomena univerze in tako je takratno državno tožilstvo že v letu 1935 zapisalo, da »naše univerze danes predstavljajo centre za komunistično akcijo in propagando«. Povezovanje ilegalnih komunističnih dejavnostnih oblik z legalnimi je v letih pred vojno postajalo na univerzi vse bolj načelo partijskega dela.
Pomembna društva, namenjena študentom, so bila: Cirilsko društvo ljubljanskih bogoslovcev, društvo tehnikov Kladivo, društvo filozofov Veda, društvo medicincev Vir in društvo pravnikov Pravda. Delovala so še društva študentov različnih fakultet: Danica, ki je bila po reorganizaciji namenjena le pravnikom, Savica, namenjena študentkam, Zarja in jeseni leta 1937 ustanovljena Straža. O Straži, katere član je bil študent Župec, je bilo že veliko napisanega zato navajam zgolj besede takratnega časopisa Slovenec, kjer je bilo zapisano, da je »skupaj z glasilom Straža v viharju, raslo novo gibanje slovenskih katoliških študentov, ki je od vseh povojnih (mišljena je prva svetovna vojna) morda idejno najbolj izklesano, borbeno in v stremljenjih sodobno. Bilo naj bi obrambni zid, ki jamči za krščansko bodočnost slovenskega naroda in lepšo bodočnost naše države«. Namen akademskega kluba Straža je bil vzgajati člane v zavedne in dejavne katoliške akademike, ki bodo v političnem življenju gojili krščanske kreposti, živeli iz vere ter širili krščansko idejo na univerzi in v javnem življenju. Stražarji so bili prepričani, da komunizem in marksizem, kjerkoli in kadarkoli se pojavita, do temeljev rušita slovensko občestvo in njegove krščanske tradicije.
Vso to vrenje je pričakalo Frančka Župca v Ljubljani, v jeseni 1940, ko je 26. septembra opravil imatrikulacijo na pravni fakulteti. Za študenta v Ljubljani takrat ni bilo lahko dobiti stanovanja, tista pa, ki so bila na voljo, se zdaleč ne morejo primerjati z današnjim udobjem. Študentom so streho nudili zasebniki in nekateri domovi za študente, ki so bili praviloma cenejši, vendar se je bilo za stanovanje potrebno precej potruditi. Marsikje so se ob sprejemu ozirali tudi na politično ali ideološko pripadnost. Akademski kolegij na Kolodvorski ulici 22 je imel 150 postelj in je veljal za največji študentski dom v Ljubljani. Plačilo stanovanja je bilo sorazmerno gmotnim razmeram posameznika. Najsiromašnejši so bivali brezplačno. Prednost pri dodelitvi stanovanja so imeli nacionalistično usmerjeni študentje. Tam je bila tudi menza. Jegličev akademski dom na Novem trgu je sprejel 100 študentov in je bil namenjen študentom katoliškega svetovnega nazora. Oražnov dom v Wolfovi ulici je s podružnično stavbo na Zelenem hribu sprejel 90 študentov. Cirilov akademski dom v Streliški ulici je imel 40 mest. V njem so stanovali v glavnem stražarji. Študentkam je bil namenjen Dom visokošolk. Župec je dobil stanovanje v Akademskem domu na Miklošičevi ulici 5, kjer je bilo prostora za 12 stanovalcev, kasneje, ko so nekaterim študentskim klubom odpovedali gostoljubje, je dobilo prostor 26 stanovalcev. Stavba je bila v lasti Stavbne zadruge in je stala zraven hotela Union, približno tam, kjer je danes Holiday Inn. Bila je v precej slabem stanju, potrebna nenehnih popravil. Bivanje v njej je bilo sila skromno, zato ni čudno, da je Župec v pismu domačim med vrsticami potožil nad razmerami. V domu so imela svoje prostore za delo tudi nekatera študentska društva, Zarja, Danica in Kladivo, ki pa jim je odbor jeseni 1941 omejil delovanje na en prostor, Zarji pa že pred tem odpovedal gostoljubje, kar je imelo za posledico »večji red in mir«, kot so ugotovili odborniki doma. Dodatne prostore je tako dobilo še 14 študentov. Vsi so morali predložiti izkaz o premoženju, odbor pa jih je preverjal tudi drugače. V domu je bila večnamenska dvorana s poslikavami akademskega slikarja Franceta Kralja. V tej dvorani so maja 1942 na mrtvaški oder položili ubitega profesorja Lamberta Ehrlicha in študenta Rojica, čemur pa je takratni predsednik odbora Stavbne zadruge Akademski dom, Josip Avsenek na seji 18. 6. 1942 nasprotoval in izražal nestrinjanje s takim početjem, češ, da pokojnika nista imela nič skupnega z Akademskim domom. Takšno gledanje je bilo morda posledica in vpliv dolgoletnega članstva v odboru takrat že tudi pokojnega profesorja Ernesta Tomca, ki kot vodja mladčevske organizacije ni bil posebej naklonjen Ehrlichu in Straži.
Župec se je v Ljubljani hitro znašel in prilagodil razmeram. Življenje študenta v Ljubljani je bilo popolnoma drugačno od življenja dijaka v Mariboru. S pomočjo znancev, ki so bili blizu Slovenski dijaški zvezi, se je aktivno vključil v tedanje študentsko življenje in postal zelo aktiven na športnem področju. Tako je še istega dne, ko je bil pogreb dr. Antona Korošca, zvečer že vodil skupino mladih fantov, članov Atletskega športnega kluba, na večdnevno smučanje v jeseniške hribe. Nekateri še živeči tovariši se ga spominjajo kot skromnega fanta, ki ni silil v ospredje, kot dobrega športnika in študenta, ki je redno opravljal svoje obveznosti. Slednje je razvidno iz zapisnikov sej Stavbne zadruge Akademski dom, kjer je navedeno, da so vsi stanovalci doma redno in vzorno opravljali svoje dolžnosti.
Leto 1941 je prineslo slovenskemu narodu sovražno okupacijo in razdelitev narodnega prostora med tri okupatorje. Razmere so se sicer v različnih okoljih in na različnih ravneh razlikovale, prav tako so se ljudje na le te različno odzivali, vendar je bil vsem trem okupatorjem skupni cilj Slovence tako ali drugače zatreti. Kmalu po vojaški zasedbi, koncem meseca aprila, so nekatere kulturne ustanove, med njimi Društvo Pravnik, Društvo slovenskih književnikov, Slovenska matica, Glasbena matica, Muzejsko društvo za Slovenijo in Leonova družba, sopodpisali poslanico oziroma spomenico kraljevemu civilnemu komisarju Emiliju Grazioliju, v kateri so se nanj obrnili v upanju, da bo kljub vojnemu času mogoče ohraniti slovensko duhovno lastnino in omiko, znanost, umetnost, leposlovje, glasbo in da se slovenska duhovna lastnina ne bi samo ohranila, ampak, da bi se v novih razmerah tudi množila. Ta želja po ohranitvi je veljala tudi za ljubljansko univerzo, na kateri je bil do jeseni 1941 rektor duhovnik in biblicist prof. dr. Matija Slavič, od tedaj do konca vojne pa zgodovinar, prof. dr. Milko Kos. Danes na pisanje te poslanice lahko gledamo kritično, vendar je dejstvo, da je takšno prizadevanje bilo možno le v tako imenovani Ljubljanski pokrajini. Na Štajerskem na kaj takega sploh pomisliti ni bilo mogoče, saj je bil nemški okupator brezkompromisen. Tlelo pa je upanje, da bi bilo mogoče vojno vihro preživeti z minimalnimi žrtvami, saj bo okupator slej ali prej moral oditi, v kar so tako rekoč vsi verjeli. Takšno igro je moralo v danih okoliščinah sprejeti tudi vodstvo univerze, če je hotelo, da bi delo potekalo kolikor toliko nemoteno in da bi študentje, ki jih je bilo v študijskem letu 1940/41 vpisanih 2474, v letnem semestru 1942 pa 1799, lahko opravljali svoje obveznosti. Delegacija univerzitetnega senata se je že sredi aprila 1941 morala predstaviti italijanskemu civilnemu komisarju za zasedeno slovensko ozemlje, pri čemer ga je prosila za »blagohotno naklonjenost univerzi«. Ta se je sicer kot taka trudila ostati do konca vojne zunaj konfliktnega razmerja med okupatorjem in slovenskim narodom in v novo nastalih razmerah delovati v narodovo korist. Italijani pa so ji v svojih zasedbenih načrtih namenili pomembno vlogo in jo hoteli izrabiti sebi v prid.
Z zaostrovanjem italijanskega režima v Ljubljanski pokrajini se je proti koncu leta 1941 povečal tudi pritisk na univerzo. Učitelje so silili v povezovanje z italijanskimi združenji, študente pa k vpisu v fašistično študentsko organizacijo GUF (Gioventu universitaria fascista). Ker ni bilo odziva, so Italijani začeli groziti z izgonom vseh štajerskih in gorenjskih študentov iz Ljubljane in z zaprtjem univerze.
Na Tehnični fakulteti so v novembru 1941 nasilno prekinili predavanja. Zaradi govoric, da bodo Italijani prepovedali delovanje tedanjih obstoječih študentskih društev (kar so dejansko storili 30. 10. 1941) so se začeli študenti množično vpisovati v Akademski športni klub Ljubljana (ASK), ker so zanj domnevali, da ne bo prepovedan. V tem času je bil Župec tajnik ASK. Ob iskanju rešitve kako zadovoljiti zahtevam okupatorja, se pri tem ne ponižati in ohraniti dostojanstvo, je bilo sodelovanje v vseučiliški organizaciji OUL (Organizzazione Universitaria Di Lubiana), edina kolikor toliko sprejemljiva rešitev, s katero so se izpostavljeni člani žrtvovali za ohranitev in obstoj univerze. OUL je nastala kot kompromis med Graziolijem in univerzo, potem ko na prvo zahtevo po vpisu v GUF ni bilo nobenega odziva. Odredbo za njeno delovanje je Grazioli izdal 1. 11. 1941. Čeprav je za njo stal tajnik fašistične stranke, je takratni časopis zapisal, »da je ni mogoče smatrati za kakšen GUF, za fašistično društvo, marveč za čisto in enostavno slovensko organizacijo, ki deluje izključno le v prid ljubljanskim vseučiliščnikom … «. Seveda ne gre zanikati, da si je okupator od tega obetal še kaj več za svoje koristi. Vanjo se je vključilo le malo študentov, največ sto, Italijani pa so se s tem nekako tiho sprijaznili, čeprav so na različne načine pritiskali na študente. Med drugim so za zaprte študente za izpustitev iz taborišč zahtevali vpis v OUL, na Tehnični fakulteti, ki je v tem času bila zaprta, pa so z vpisom pogojevali pristop k izpitom. Stražar Polde Čop se spominja rektorjeve pisne izjave, da je za ponovno odprtje Tehnične fakultete sprejemljivo število 20 vpisanih članov v OUL. Po drugi strani pa so se Italijani delali prijazne in v ta namen ponujali štipendije, kulturno sodelovanje, študij v tujini in razne ugodnosti. Z namenom ustanovitve direktorija, nekakšnega upravnega odbora OUL, so Italijani že v oktobru pritiskali na predsednike študentskih društev in jih klicali na razgovore. Za glavnega v direktoriju so imenovali fašističnega zaupnika Torinčana ing. Pietra Carra, od študentov pa so bili na njegov predlog izbrani še: Ivana Lavrič, Zvonko Pirc, Janez Mahnič s Filozofske fakultete, Franček Župec, Milan Komar, Peter Kalan, Aleksander Hrašovec, Ivo Vadnjal s Pravne fakultete, Jaroslav Kikelj z Medicinske fakultete, Ladislav Lavrenčič in Gostirad Lončarič pa s Tehnične fakultete. Kasneje sta bila namesto Lavričeve, Hraševca in Vadnjala imenovana študenta prava Dušan Humar in Feliks Pušenjak.
ASK, ki je v tistem času imel največ članov, je bil takrat brez predsednika, zato je bil Župec kot njegov tajnik, določen za podzaupnika direktorija. Vsi omenjeni so se članstva v OUL otepali in se v svoji okoljih posvetovali kaj storiti. Miloš Metlikovič je v spominih na Jaroslava Kiklja navedel, kako jim je Kikelj na mladčevskem sestanku pripovedoval o okupatorjevih pritiskih za privolitev v članstvo in »da so si predsedniki društev izgovorili čas za premislek«. Zavedali so se, da bi jim nastali položaj lahko škodoval in da bi njihovo dejanje moglo biti napačno razumljeno. Zato niso hoteli sami sprejeti kočljive odločitve. Posvetovali so se z rektorjem univerze, nekaterimi predvojnimi politiki, za mnenje pa so vprašali tudi škofa Rožmana. Župec je kot prvopodpisani, skupaj z Ivanko Lavrič, Petrom Kalanom in Janezom Mahničem, poslal 9. 11. 1941 rektoratu univerze v Ljubljani tole pismo: »Podpisani slušatelji ljubljanske univerze smo bili kot predstavniki akademskih društev, ki so sedaj razpuščena, pozvani k sodelovanju v novoustanovljeni Vseučiliški organizaciji. Ker pa si ne upamo sami prevzeti odgovornosti za tako odločitev in to zaradi eventualnih posledic, ki bi zadevale univerzo kot tako, smo se zato podpisani zedinili prepustiti odločitev o tem vprašanju svojim profesorjem, ki so prav tako zainteresirani na univerzi kot mi, morejo pa še lažje presoditi dalekosežnost tega koraka. Zato prosimo, da gospod rektor skliče univerzitetni svet, ki naj se o tej stvari posvetuje. Absolutno primerno se nam zdi, da v tem trenutku ne nosijo odgovornosti samo nekateri akademiki ampak vsa univerza. Izjavljamo, da bo za našo odločitev merodajen sklep univerzitetnega sveta, ob enem prosimo, naj univerzitetni svet posreduje na merodajnem mestu za statute nove Vseučiliške organizacije«. Rektor, dr. Milko Kos, mu je 4. 12. 1941 odgovoril takole: »Z ozirom na dopis, ki ste mi ga poslali Vi in vaši tovariši si dovoljujem sporočiti to, kar sem Vam že parkrat ustno povedal, da ne bi smatral za primerno in na mestu, če bi Vi in vaši tovariši odklonili imenovanje v odbor ‘Ljubljanske vseučiliške organizacije’. Lepo vas pozdravljam.«
Župec je kot član Straže o dogajanju poročal tudi njenemu vodstvu, ki je zavzelo stališče, da je bolje, da se univerza ohrani, zato je svojim članom dovolilo, da sprejmejo funkcije v OUL, vendar naj izpogajajo določene pogoje. Te so s prvopodpisanim Župcem 29. 11. 1941 poslali zaupniku Pietru Carri. Zapisali so: »Zvedeli smo, da bomo imenovani v direktorij nove ‘Vseučiliške organizacije’ na slovenski univerzi. Podpisani vas prosimo, da blagovolite vzeti na znanje sledeče naše mnenje: Podpisani akademiki izjavljajo, da vztrajajo na edinem motivu, ki od vsega početka vodi njihovo zadržanje v ponašanju ‘Vseučiliške organizacije’, t. j. obstanek slovenske univerze. Edino ta vzvišen motiv bo tudi za naprej uravnaval njih zadržanje do te organizacije. Podpisani bi se odločili za zahtevano sodelovanje v direktoriju ‘Vseučiliške organizacije’, ako bo s to organizacijo res zavarovan interes slovenske univerze in slovenskih akademikov. Podpisani akademiki smatrajo, da bi v ta namen bilo potrebno:
1. Da da g. visoki komisar g. rektorju univerze in akademikom zagotovilo, da bo slovenska univerza obstala in da je ne misli niti ukiniti, niti okrniti.
2. Da bo ‘Vseučiliška organizacija’ res slovenska; to namreč iz objavljenih pravil ni razvidno, ker se v njih beseda »slovenski« ne omenja.
3. Da se odbor (direktorij) ‘Vseučiliške organizacije’ sestavi po ključu, ki je bil doslej običajen pri skupnih odborih med katoliško usmerjenimi akademiki in drugimi skupinami, namreč 5:4.«
Slednjemu je pritrjeval tudi rektor, ki je na seji univerzitetnega senata 9. 12. 1941 tolmačil razgovore z ing. Carro ob predložitvi seznama akademikov, ki bi naj bili imenovani v OUL in izjavil »da ne kaže imenovati v direktorij zgolj akademikov iz ene skupine.« Pomembno vlogo pri tem je odigral tudi Milan Vidmar, ki je novembra 1941 postal dekan Tehnične fakultete. V svojih Spominih je opisal, kako je katoliške akademike na pretkan način pomagal vključiti v OUL. Najprimernejši so se mu zdeli člani Straže.
Komunisti, ki jim rešitev slovenske univerze ni ustrezala, ker so z akademiki imeli drugačne načrte, so z vključevanjem akademikov v OUL dobili idealne nasprotnike, ki jih je bilo iz revolucionarnih razlogov potrebno likvidirati. Večina jim je namreč s svojo dejavnostjo na univerzi bila v napoto že pred vojno in so jih dobro poznali.
Odlok o zaščiti slovenskega naroda in njegovega gibanja za osvoboditev in združitev, ki ga je 16. 9. 1941 izdal SNOO (Slovenski narodno osvobodilni odbor) kot najvišje telo OF, je ustvaril pogoje, da so komunisti zaradi tako imenovane izdaje mogli s smrtjo in terorjem ukrepati proti vsakomur, ki se ni podvrgel zahtevam OF. Sočasno je Osvobodilna fronta prepovedala vsako delovanje proti okupatorju zunaj organizacije OF, kar je pomenilo začetek državljanske vojne. Za izvajanje teh ukrepov je politbiro KPS (in ne OF) ustanovil Varnostno obveščevalno službo (VOS). Že prvi vosovski uboji v drugi polovici leta 1941 so nakazali začetek revolucionarnega nasilja, kjer ni bil v prvi vrsti boj proti okupatorju, temveč boj proti ideološkemu nasprotniku, proti razrednemu sovražniku, ki bi ga bilo v tedanjem času težko premagati po demokratični poti. Boj proti okupatorju je bil pretveza za prevratno revolucijo, kajti zavedali so se, da bodo okupatorji slej ko prej morali zapustiti ozemlje in se tako dobra priložnost za revolucijo ne bo kmalu povrnila.
Z začetkom delovanja direktorija OUL se je za njegove člane pričelo nehvaležno in zoprno obdobje, ko so morali hoditi k našopirjenim Italijanom na različne sprejeme in na seje direktorija. Univerza je za potrebe OUL določila v uporabo dva prostora v poslopju Narodne in univerzitetne knjižnice. Župec je kot podzaupnik v OUL bil še bolj izpostavljen. VOS je preko svoje obveščevalne mreže budno spremljala dogajanja. V njenem arhivu je poročilo obveščevalke, ki seje podpisovala s »Tina«. Piše: »Župec – stražar, član direktorija GU–FFa. Zagrizeno se eksponiral proti OF. Hodil v spremstvu italijanskega detektiva. V začetku 1942 ali v decembru 1941 sva šla z mojim tedanjim fantom Skapin Levom po Šelenburgovi ul. Nasproti nama je prišel po drugi strani Župec z detektivom. Ko sem se ozrla za njim, sem videla, da naju je kazal Župec detektivu.« Taisti vir navaja za Kiklja: »Kikelj – stražar, guffovec, v času najhujše gonje »Stražarjev« proti OF na medicinski fakulteti se eksponiral«. Iz teh beležk je razvidno, da vosovska obveščevalka ni ločila stražarjev od mladcev. Kikelj je namreč pripadal Mladcem Kristusa Kralja in Katoliški akciji, ki jo je vodil prof. Ernest Tomec. Ni ji mogoče verjeti tudi tega, da je bil Župčev spremljevalec detektiv. Bržkone je šlo za kakšnega stanovskega tovariša. Komunisti so verjetno na podlagi teh in podobnih obveščevalnih poročil trdili, da so Italijani Župcu dodelili detektiva za varnost, ko so opravičevali njegov umor. To in ostale komunistične obtožbe, ki se v povojni literaturi vztrajno ponavljajo, Župčevi še živeči tovariši odločno zanikajo. Isto velja za ovajanje študentov in za obtožbe o njegovem sodelovanju pri zasliševanju raznih civilnih oseb s strani stražarjev. Slednje se je po njegovi smrti v nekaj primerih resnično zgodilo, vendar je šlo le za samovoljo nekaterih posameznikov, ki so na svojo pest in mimo za to pristojnih oblasti skušali poiskati atentatorja. Ko je za dogajanje izvedel prof. Ehrlich, mu je nemudoma energično naredil konec.
Komunisti so Župcu večkrat neposredno grozili. Decembra 1941 je prejel pismo, v katerem so mu dajali tri dni časa, da odloži mesto odbornika v OUL. Različne posredne grožnje pa je lahko prebral v Slovenskem poročevalcu. Ena takih je bila objavljena 1. novembra 1941 in pravi, da kdor bo kakorkoli sodeloval v italijanskih organizacijah, bo smatran za izdajalca. Razlogi za tako sodelovanje, četudi gre za reševanje slovenske univerze, pri tem niso pomembni. Župec je dobro vedel, da komunisti z grožnjami mislijo resno. V Ljubljani so že začele padati žrtve vosovskih atentatov, govorilo pa se je tudi o tovrstnem dogajanju na podeželju. Strah pred smrtjo ga je prisilil, daje za samoobrambo sprejel pištolo, ki mu jo je izposloval ing. Carra. Vendar ga ni ubranila pred smrtjo. V kratkem času posedovanja pištole ni izstrelil naboja, niti ne v obrambo lastnega življenja, do česar je sicer imel pravico. Ker je bil vstop v Akademski dom dokaj neoviran in možnost za izvršitev atentata velika, se je umaknil v hotel Union in ga nekaj časa zelo redko zapuščal. Za mladega fanta so bili to veliki pritiski. Vse od začetka vojne z domačimi ni imel stikov, razen pisnih. Sestra Matilda se spominja, da je med vojno prišel domov samo enkrat in še to le za eno noč. Svoje prve akademske počitnice je moral preživeti v Ljubljani in je tudi zabeležen na seznamu stanovalcev Akademskega doma, ki jim je uprava zaradi izrednih razmer odobrila stanovanje v času počitnic. V enem od svojih pisem je zapisal: »Mlad idealist pride v svet in še preden se prav zave, že planejo nanj«. Ko je to pisal, se ni zavedal, kako preroške so bile te besede in kako hitro so se uresničile.
Lelja Rehar se Francka Župca spominja kot postavnega in všečnega mladeniča, na katerem se je rado ustavilo marsikatero dekliško oko. Spoznala sta se v Mariboru, kjer sta obiskovala gimnazijo – on klasično, ona pa realno. Čeprav je bila ona pri Sokolu on pa član raznih katoliških združenj, sta se večkrat srečala. Skupaj sta bila tudi na izletu Jadranske straže. Takrat niso množično hodili na maturantske izlete in tako so se v potovalno druščino združili maturanti iz različnih šol. Ponovno sta se srečala spet kot študenta v Ljubljani, kjer je bila Lelja vpisana na Filozofsko fakulteto. Seveda je tudi ona spremljala dogajanje na univerzi in peripetije okrog ustanavljanja in delovanja OUL. Frančka je poznala kot odločnega, vendar zgolj idejnega nasprotnika Komunistične partije, zato ga je ob raznih prilikah, ko sta se srečala, opozarjala na grožnje, ki so se pojavljale v ilegalnem časopisju in na letakih. Spominja se, da mu je nekoč skrivoma prinesla izvod takšnega tiska celo v Akademski dom. V povojni literaturi je zapisano, da je »zagrizeno agitiral v OUL«. Kako velika je bila ta zagrizenost, nam pove Lelja, ko pravi, da je nekega dne s sošolkami stala pred poslopjem univerze in je mimoidočemu Frančku za šalo omenila, da se bo z dekleti prišla vpisat. Franček je na to vzrojil in dejal: »Če to storite, vas več ne pogledam!«
Usodnega 16. marca 1942 se Lelja spominja, da se je ponedeljkov popoldan počasi prevešal v večer, ko je na koncu današnje Slovenske ceste čakala na tramvaj. Namenjena je bila k teti na Šmartinsko cesto, kjer je imela dogovorjeno večerjo. V tistem je na drugi strani ceste prišel mimo Franček, jo zagledal in se ustavil. Misli, da je bil nekje v bližini na večerji ali pa na obisku pri kakšnem sošolcu ali znancu. Malo sta poklepetala, nakar se je ponudil, da jo pospremi do tetinega stanovanja, kar je sprejela in tako sta odšla peš po Masarykovi cesti proti Šmartinski cesti 14. Tam je takrat pri teti stanovala tudi njena mama. Med potjo ji je pripovedoval o težavah in pritiskih, ki jih je doživljal zaradi članstva v direktoriju. Za te težave je sicer vedela, saj ji je že enkrat prej dal brati pisma rektorja Kosa, bivšega bana Natlačena in škofa Rožmana. V njih so mu zagotavljali, da ga zaradi sodelovanja v OUL po vojni ne bodo obsojali. Pisma je želel izročiti njej v hrambo, ker se je bal, da se mu bo kaj hudega pripetilo. Ni jih sprejela, kakor jih ni hotel sprejeti tudi njegov bratranec Franjo Župec, ki je z družino živel v Ljubljani. Med pogovorom ji je potožil, da bi se najraje umaknil nekam ven iz Ljubljane in da ne zmore več vsega, kar zahtevajo od njega. Podrobnosti o tem ji ni govoril. Obljubil ji je, da se drugi dan srečata in da ji bo o svojih težavah vse podrobno razložil. Poslovila sta se že v temi. Njegove zadnje besede so bile: »Jutri pridem zagotovo, četudi bodo prekle padale.« Nato je stopila v hišo, Franček pa je odhitel proti domu.
Župec je svojo pot nadaljeval po Šmartinski cesti mimo gostilne, ki tam stoji še danes in so ji takrat rekli »Toten birt«, prečkal Jegličevo cesto, današnjo Njegoševo in zavil na Prisojno ulico proti »Belgijski kasarni«. Za pot je potreboval slabe tri minute, ki so bile v njegovem življenju zadnje. Malo pred osmo uro zvečer so na Prisojni ulici 7, nasproti kapelice, blizu trgovine Marinko, počili streli, ki so vzeli življenje Frančku Župcu. Kapelico so po vojni podrli, v prostorih trgovine pa je danes lekarna. Janez Arnež, ki je takrat stanoval v veliki stavbi na Jegličevi cesti in ji Ljubljančani pravijo »Meksika«, se poka strelov še danes živo spominja, kakor tudi očetovih besed, ko je rekel: »Spet so enega ustrelili.« Župca so ubili s streli v glavo. Atentator, morda jih je bilo več, je moral biti zelo potrpežljiv, ko je tisti večer čakal na ugodno priložnost. Čeprav je bilo do »Belgijske kasarne«, v kateri je bilo polno vojakov, le dvesto metrov, se je morilcu uspelo umakniti brez sledu. Samo sklepamo lahko, med imeni katerih znanih likvidatorjev ga lahko iščemo. Živa Kraigher v svojem prispevku Na ljubljanski univerzi, objavljenem v Ljubljana v ilegali I, pravi, da so ga likvidirali študenti sami. Lelja je šla približno pol ure po slovesu od Župca mimo Prisojne ulice proti svojemu domu na Ilirski ulici. Mama, ki je za njo prišla k teti, ji je povedala, da so na ulici nekoga ustrelili in naj se brž vrne, vendar naj se Prisojni ulici izogne. Spominja se gruče ljudi, ki so svetili z baterijami, vendar podrobnosti ni videla. Dopoldne naslednjega dne je v frizerskem salonu slišala pogovor, da so ponoči ustrelili nekega jurista. V tistem trenutku je pomislila na najhujše in odhitela na Žale, kjer se je njena zla slutnja potrdila. V kapeli sv. Krištofa je že ležalo Frančkovo truplo. Ob njem so bili zbrani nekateri stražarji z Ehrlichom, ki ni mogel razumeti, da je bil Župec tako nepreviden in je navkljub grožnjam zvečer sam hodil po temačnih ulicah. Preiskovalci so zabeležili 21. uro kot uro smrti.
Na Jožefovo, 19. 3. 1942 se je pogreba udeležila velika množica ljudi. Žal med njimi ni bilo Frančkovih staršev in sester. Za sinovo smrt so izvedeli šele po pogrebu. Žalostno novico so jim sporočili znanci, ki so dan pred pogrebom prejeli telegram s šifriranim podpisom, vendar so jim ga pokazali šele kasneje. Slovenski dom je septembra 1942, pol leta po njegovi smrti, objavil materino pismo. Med drugim je zapisala: »Vsa sem obupana. Na Jožefovo smo še prejeli njegovo kartico, kjer nam je pisal, da ne ve, če bo mogel priti domov. A vendar sem še z veseljem upala, da pride. Še isto popoldne sem mu pisala pismo za Veliko noč, če bi res ne mogel priti. To je bilo prav isto popoldne, ko se je pomikal pogrebni sprevod mojega zlatega sina na pokopališče. Kje bi mi bilo tedaj padlo kaj takega v glavo? Kako bi mogla misliti, da je za njega izkopana že črna jama?«
Pogrebno slovesnost je vodil prorektor univerze Matija Slavič. Od pokojnega se je pred kapelo poslovil Franc Casar, vidnejši član Straže, ob grobu pa mu je govoril Lambert Ehrlich, ki je plačal stroške pogreba. Med pogrebci sta bila škof Rožman in rektor univerze Kos. Prišlo je tudi nekaj Italijanov, ki se jih ni bilo moč otresti. Pokopali so ga na jugovzhodnem vogalu 20. kareja v prvi vrsti. Sedaj je tam grob Pohlevnovih. Po treh dneh so zraven njega pokopali Kiklja in čez dva meseca, nekoliko višje, vendar v isti vrsti, še Ehrlicha. Oba sta padla kot žrtvi atentata. Po teh umorih so se nekateri člani direktorija OUL v strahu za svoje življenje umaknili iz Ljubljane.
Jeseni 1942je bila univerza seznanjena z namero, da želi OUL postaviti umorjenima članoma v njenih prostorih spominsko obeležje. Akcijo je vodil ing. Carra. Vodstvo univerze je želelo čim manj dejanj, ki bi lahko imele za posledico razne politične akcije, saj je imelo pred tem že slabe izkušnje s Tehnično fakulteto in posledično njenim zaprtjem. Zato je univerzitetni senat na svoji seji 17. oktobra 1942 »sklenil naprositi v zvezi s tem gospoda rektorja, da na primeren način ustno ali pismeno v imenu senata opozori iniciatorja akcije tudi na eventualne posledice, ki bi v sedanjih razmerah mogle s tem za univerzo nastati. Vkljub rigoroznim meram, ki so jih univerzitetna oblastva odredila glede vstopa v glavno univerzitetno poslopje, bi se moglo zgoditi, da bi prišlo do neljubih momentov, kakršnih vseh ne more predvidevati splošna varnost – kakor nas uči neposredna preteklost, ko je celo ob napadih na žive osebe, na javnih in prometnih krajih varnost bila ogrožena ali pa je celo postala ničeva. Kar velja glede te varnosti, velja tudi za varnost spomenikov«. Senat se je bal, da bi se Župčevi in Kikljevi morilci mogli znesti tudi nad obeležjem in s tem izzvati okupatorjeve ukrepe proti univerzi. Skrb senata je bila upravičena, saj je VOS tudi to dogajanje preko svojih obveščevalcev budno spremljala. Avgusta 1942 je Marjeta (Kidričeva?) Lidiji Šentjurc poročala: »Klerikalci so naročili Župcu in Kiklju spomenik. K podjetniku pa je prišel ing. Carra in zahteval predračun, ker bodo spomenik plačali Italijani.« Do postavitve herm obeh umorjenih v avli univerze je kasneje sredi junija 1943 proti volji vodstva univerze sicer prišlo, vendar je rektor na redni seji univerzitetnega senata 24. 9. 1943 že poročal, »da sta bili v zvezi s političnimi spremembami v zadnjem času v univerzitetni avli odstranjeni spominski hermi pokojnih slušateljev Kiklja in Župca in sicer ne po inicijativi univerze, kot sta bili tudi postavljeni brez njene pobude«.
Lelja Rehar je ves čas vojne, ker ni bilo nikogar drugega, skrbela za Župčev grob. Tako je pri kamnoseštvu Kunovar spomladi 1943 naročila in plačala preprost nagrobni okvir s svetilko. Na pokopališču je pogosto srečevala Kikljevo sestro. Drugih obiskovalcev ni nikoli srečala. Župčevemu očetu je uspelo priti na sinov grob šele ob koncu vojne, ko je dal postaviti marmorno ploščo. Sestra Matilda je obiskala bratov grob prvo leto po vojni, ko je spremljala v Ljubljano svojo prijateljico, ki je nesla neke reči za grofa Attemsa. Moralo je biti pozimi, saj je z nagrobne plošče z roko čistila sneg. Kmalu za tem jim je slovenjebistriški župnik prišel domov povedat, da so bili Frančkovi posmrtni ostanki izkopani in odpeljani neznano kam. Novica je starše popolnoma strla. Pokojni dr. Stanislav Lenič je o tem zapisal: »V začetku leta 1946 so neko noč prišli na pokopališče Žale v spremstvu oblastnikov nemški ujetniki s kamioni. Ujetnikom so dali piti žganja, kolikor so hoteli. Potem so jim naročili ekshumirati posmrtne ostanke dr. Ehrlicha, bana Natlačena, akademikov Župca in mislim, da tudi Jaroslava Kiklja, ki je imel umetniško izdelan Plečnikov nagrobnik. Vem, da so izkopali še več drugih grobov, skratka vseh tistih, ki jih je OF po Ljubljani likvidirala v glavnem v letu 1942. Ko so vsa ta trupla naložili na kamion, so jih pod vodstvom takratnih oblastnikov morali odpeljati nekam proti Postojni in so jih vrgli v nam neznano brezno. Zanimivo in obsodbe vredno je, da so truplo bana Natlačena, ki je počival v družinski grobnici poleg prve žene in dveh otrok, prav tako vzeli iz družinskega groba. To so povedali nemški ujetniki, še več bi vedel povedati pokojni cerkovnik Vresk.« Tisti, ki o tem kaj vedo, še danes molčijo in mrtvim oporekajo pravico do groba.
Ves čas od umora pa vse do danes, je v partijski pa tudi drugi literaturi, ki le to povzema, Župčevo ime oklevetano. Pripisovali so mu, da je kot vodilni član Straže ovajal študente, navdušeno kolaboriral z Italijani in zagrizeno agitiral za vstop v OUL. Tako lahko v knjigi Podobe iz življenja Slovencev v drugi svetovni vojni, ki je izšla leta 2005, še zmeraj najdemo zapisano, da je »bil Franček Župec pripadnik bojevite katoliške organizacije Straža in da Župec ni kolaboriral toliko zaradi nevarnosti zaprtja univerze, kot zaradi svojega političnega in idejnega prepričanja«. Iz istih razlogov kot Župec in škof Rožman ter mnogi drugi, ki so bili primorani, sta z okupatorjem imela stike tudi rektor univerze dr. Milko Kos in dekan Tehnične fakultete dr. Milan Vidmar, brat predsednika IO OF Josipa Vidmarja. Vendar za njiju pa še za koga, so in še veljajo drugačna merila, da sta se pač »morala« udeleževati raznih okupatorjevih manifestacij, kjer pa sta delovala »zadržano« in nič »zagrizeno« kot partiji neljube osebe. Kako zelo si je Župec »prizadeval« za dvig članstva, smo že omenili. Februarja 1943 so na primer bile le tri stanovalke Doma visokošolk vpisane v OUL, kar je imelo za posledico grožnje Italijanov, da bo dom razpuščen, če se število vpisanih ne bo povečalo. Prav tako Župec tudi ni bil vodilni član Straže. V Ljubljani je bil komaj kaj več kot leto dni. Njegovemu položaju v OUL so botrovale zgolj nesrečne okoliščine. Člani Straže so bili bojeviti do svojih ideoloških nasprotnikov le na idejni ravni in jih niso morili po ulicah in vaseh. Če torej velja za Stražo, da je bila bojevita, potem velja za VOS, da je bila morilska. Kikelj je dan po Župčevi smrti v pogovoru rekel svoji sestri, »da bo treba nekaj ukreniti proti temu ubijanju, sicer nas bodo pobili kot pse«. Župčeva smrt je bila tako mejnik, ko so stražarji odločneje posegli v svoj bran.
Danes Franček Župec nima ne groba ne pomnika. Sorodniki ne vedo, kje ležijo njegovi posmrtni ostanki. Njegovo ime je omenjeno le na spominski plošči z imeni žrtev komunističnega nasilja na Žalah. Sam prispevek nima ambicij zgodovinske študije ali idealiziranja njegove osebe. Želi le malo širše prikazati razburljivi čas in okoliščine, v katerih se je znašel mlad študent, ki je bil na začetku življenjske poti in mu je nasilna smrt preprečila živeti svoje ideale.
3.2. Spomladi
3.2.1.
Ana Gaberščik
4. Pripovedi
4.1. Tam, kjer nismo več razmišljali
Vanja Kržan
4.1.1.
Sorodniki žrtev, pobitih med vojno in po vojni, so se dolga desetletja lahko seznanjali z ‘zločini’ pogrešanih staršev, bratov, sester in drugih sorodnikov, samo v oddajah Še pomnite tovariši, v reviji Borec in v partizanskih knjižnih izdajah, kjer izstopata predvsem Jože Vidic in Ivan Jan. Ob nesramnih lažeh, natolcevanju in izkrivljanju dejstev so morali molčati in trpeti še naprej. Protestirali so lahko le pri avtorju oddaje ali lažnivem piscu, če so našli dovolj poguma, ali če se jim je zdelo vredno. Upoštevani pa niso bili popolnoma nič.
Pred približno petnajstimi leti se je ponudila možnost, da lahko iz raznih arhivov dobijo na vpogled nekatere ‘obremenilne’ dokumente pobitih svojcev in do neke mere lahko tudi javno izpovedo resnico in svojo bolečino. Toda žal premnogi kljub temu še naprej molčijo. Pravijo, da se nočejo obremenjevati in ponovno odpirati starih ran, ali pa zaradi prevelike bolečine ne morejo spregovoriti; mnogi so preveč ogorčeni in preveč ponosni, da bi se na tako nesramne in predrzne laži sploh odzvali; mnogi se še vedno bojijo sovražne okolice, sosedov, vaščanov in najrazličnejših posledic, ki bi jih lahko občutili; bojijo se sovražnih groženj, ki bi jim skalile mir; bojijo se celo lastnih otrok in vnukov, katerim bi utegnili škodovati, ali jim le-ti prepovejo, da bi dajali kakršnekoli izjave; mnogi so se preveč navadili molčati, se sprijaznili z dejstvi ali apatično pestujejo to, česar se ne da spremeniti. Predolgo so morali molčati. Današnji čas jim je še vedno nenaklonjen in celo sovražen, vendar zavisi tudi od nas, kakšen čas ustvarjamo. Ali hočemo biti pričevalci resnice in zagovorniki pravice?
Pred kratkim sem ponovno vzela v roke knjigo Joža Vidica »Sedem krst za Ronkarjevo družino« (založba Borec, Ljubljana 1978) in se ogorčena ustavila ob članku o »znani gestapovski vlačugi in osumljeni be-ga kurirki« Zori Žmitek iz Bohinjske Bistrice (str. 111, drugi odstavek). Po pričevanjih, ki jih je zbral Vidic, je bila Zora tudi pripadnica Črne roke, saj je njen 12-letni brat rekel, da ima Zora še več ‘črnik rok’ (verjetno so mišljeni letaki z narisano črno roko, op. p.). Kateri od Zorinih bratov je rekel in komu je rekel Vidic ne napiše.
V članku na str. 112 in 113 lahko o Zori izvemo sledeče: »O njenem plavogardističnem delovanju govori več ohranjenih poročil. V pridobivanju somišljenikov in sodelavcev ni izbirala sredstev in je izkoriščala tudi svojo dekliško mikavnost. Bila je plavogardistična in gestapovska kurirka, obveščevalka in organizatorka. V domačem kraju je uspela organizirati tajni krožek samih mladoletnikov.
25. septembra 1944. leta so pooblaščenci OZNA za jeseniško okrožje Andrej, Kuki in Julij ter član 5. bataljona II. brigade VDV Mihajlo zaslišali 16-letnega fanta (ime izpuščam; J. V.), ki je povedal naslednje (citiram iz zapisnika o zaslišanju);
Maja 1944. leta ga je Zora Žmitek povabila na dom. Ker mu ni takoj zaupala, ga je nagovorila, ko sta bila sama. Razkrila mu je tajnost be-ga organizacije. Začela je s pogovorom čisto privatnega značaja. Začela ga je objemati in poljubljati. Na vprašanje, kako mu je to ugajalo, je odgovoril, saj veste kako, sem mlad in pod kožo krvav. Med tem ljubimkanjem ga je začela nagovarjati, da bi postal kurir be-ga. Ponudbo je odklonil, češ da si ne upa, ker se boji partizanov. Drugi dan ga je ponovno povabila na sestanek in zopet se je začela ljubavna komedija. Zopet ga je začela nagovarjati, naj prevzame to službo. Povedala mu je, kako bo to ostalo tajno, da se mu ni treba nič bati in koliko bo zaslužil.
V ljubavni zaslepljenosti in iz želje po denarju – doma so živeli v veliki revščini – je pristal in postal kurir be-ga. Pisma je nesel petkrat na Bled v Park hotel na gestapo. Pisma je dobil pri Žmitku. Povedal je, kako so ga spoznali. Ko je prišel v Park hotel, ga je vprašal vratar od kod prihaja, je odgovoril, iz Bohinja. Na vratarjevo vprašanje, ali ima kaj za gestapo, je izročil pismo. Nazaj v Bohinj ni nesel nobenega pisma. Ko je drugič prinesel pismo na gestapo, so ga že poznali. To pot so mu dali zavitek, naj ga nese v Bohinj k Žmitku. Zadnje pismo je nesel teden dni predno so jo v Bohinju aretirali (partizani; opomba J. V.). Pisma je dobival od Zore Žmitek. Za vsakokratni prenos je dobil od Zore 20 RM kar se mu je zdelo veliko. Večkrat ga je na teh poteh spremljal F … (ime in priimek izpuščam; opomba J. V.).
Zora mu je ponudila svetinjico z Brezij, pa je ni hotel vzeti in ji povedal, da bodo potem vsi vedeli, da je on organiziran v to stranko …
K tej izjavi naj dodam še tole: Fant je povedal, kdo so Zorini sodelavci. Zasliševalci so v zapisnik zapisali, da je bil fant zapeljan. Upoštevali so njegovo mladoletnost. In kaj so storili, ko so zvedeli, da hodi po krivi poti. Šli so v vas in njegovo mamo opozorili, naj le bolj gleda, kaj dela in kje hodi njen sin. Mati je sina večkrat opozorila in ga nazadnje sama pripeljala v partizane, čeprav je vedela, da ga bodo zasliševali. Po zaslišanju in dobri politični lekciji, so ga uvrstili kot borca v tamkajšnjo enoto. Zato pravim, da ga je dekle zapeljala, mati potegnila iz blata in pripeljala v partizane. S tem mu je rešila čast in življenje.«
Tako torej Vidic v zgoraj omenjeni knjigi.
O Zori je bil članek tudi v reviji Borec in klevete so se namnožile, kot da je pisec ne more zadosti očrniti, sebe in svojih somišljenikov pa opravičiti. (Ime pisca si Zorini domači niso zapomnili. Domnevajo, da je bil Vidic). Blatenje je dobivalo vedno bolj konkretne oblike. Zora naj bi za svoje izdajalsko delo pridobila 26 belogardistov, koga ni navedeno. Zorin oče je bil obdolžen, da je vohunil po vasi. Zora, pripadnica Črne roke, naj bi po Bistrici trosila lističe z narisano črno roko in podtaknila naj bi jih tudi očetu, da bi prikrila svojo dejavnost.
Zorini bratje in sestre so vedeli za to pisarijo, vendar se jim je zdela preveč idiotska, kot je rekla sestra Nada, preveč podla in zlobna, da bi se nanjo odzvali. Dolga desetletje jim je bilo to tudi onemogočeno. Zanje je ostajala sestra Zora taka, kakršna je vedno bila, in še tako abotne laži je ne bi mogle v njihovih očeh niti za las omadeževati ali oskruniti njeno nedolžnost. Bilo jim je pod čast, da bi o tem sploh razpravljali. Na kraj pameti jim ni prišlo, da bi šli v arhiv sodišča iskat obtožnico o Zori, če je bila kdaj napisana.
Zorina najmlajša sestra Marija Nada por. Vandot je od leta 1954 živela v Beogradu, a je kljub temu spremljala sovražnost do Zore in vseh Žmitkovih. Iz članka v Borcu si je izpisala nekatere sovražne klevete do sestre in jih z argumenti zanikala, a je pisanje skrbno skrivala pred svojimi otroki in vnuki. Ni hotela zastrupljati mladih in bala se je da bi se jim Bohinj zaradi tega priskutil. Tako so ostale številne klevete in resnična dejstva o njeni sestri Zori zapisana le na lističih papirja, skritih v najglobjem predalu njene omare. Lističi so se izgubili, a resnica o Zori in neizrečeni bolečini družine Žmitek, ostaja globoko zapisana v srcu Zorine sestre Nade. »Skušali smo potoniti v neko stanje,« pravi danes Nada, »v katerem o vsem tem nismo več razmišljali. Leta in leta je bilo tako hudo, da se tega ne da povedati.«
Zato ostaja tudi Nadina pripoved le medel odsev »nekega stanja«, ki se ga ne da popisati; vanj so Zorine domače pahnili bohinjski partizani in njihovi številni obveščevalci – domačini.
»Naši starši so bili Bohinjci. Oče se je primožil na mamin dom na Bistrico. Pri nas se je tudi po domače reklo pri Žmitku, v starih časih, ko se je točilo vino, je bilo pri Tončku. Naš oče Franc (1892) je bil dostojanstven človek, z glavo in srcem na pravem mestu, za mamo Frančiško (1897) pravijo, da je bila plemenitega srca. Otrok nas je bilo sedem, Zora je bila peta, jaz sem bila štiri leta mlajše od nje. Očarala me je s svojim veseljem in pogumom. Ničesar se ni bala. Občudovala sem jo, kako drzno je smučala. Lotila se je mnogih stvari in bila povsod dejavna in živahna, kot da bi slutila, da mora intenzivno živeti in čim polneje izkoristiti leta, ki so ji bila dana.
Starša sta bila pridna in za nas otroke zelo dobra. Imela sta se tako rada, da smo otroci ob njuni smrti leta 1970, umrla sta v presledku treh mesecev, ugotavljali, da sta bila ves čas zakona zaljubljena drug v drugega. Mama je bila vedno zaposlena, imeli smo njivo, dve kravi in dva prašička in za nas otroke ni imela preveč časa. Zato pa nas je toliko bolj crkljal oče. Bil je vesel in dobrovoljen človek. Otroke nas je rad jemal v naročje in nam pravil o svojih lovskih dogodivščinah. Imel je brke in nas z njimi žgečkal. K nam so hodili otroci iz soseske in crkljal je tudi njih. Pozimi smo se sankali in smučali, poleti kopali v mrzli Savi in se največkrat prehladili. Bili smo pridni otroci in sami smo vedeli, kaj mora kdo narediti. Seveda pa smo se radi kdaj potepli v vas v družbo vrstnikov. Očeta smo ubogali, zadoščal je že njegov strogi pogled, toda nikoli nas ni ustrahoval. Zora je bila še posebej njegova ljubljenka. Rad ji je kaj kupil, saj vsem ni mogel. Kot da bi vedel, se mi zdi danes, da ne bo dolgo živela.
Mama je bila zelo ustrežljiva, gostoljubna in naša velika hiša je bila znana po tem, da lahko vsak pride k nam spat in jest. Oče in mama sta bila do vseh ljudi dobra. Bohinj je bil že pred vojno znano letovišče. Naša hiša je bila odprta za vse ljudi, za letoviščarje in hribolazce, za domače in tuje, za goste in tiste, ki so hodili v Bohinj po raznih opravkih ali zaradi posla. Mnoge smo gostili zastonj, zlasti študente. Na našem vrtu so si poleti postavili šotor cigani, tim. čergarji, ki so prihajali na vozovih s ponjavami. Nikomur ni prišlo na misel, da bi jih odgnal. Res pa je, da niso kradli in so za vsako kuro vprašali.
Starša sta bila zelo skrbna in čista. Nas otroke je mama dvakrat na teden okopala v žehtniku, takrat kopalnic ni bilo. Največjo skrb pa sta posvečala šolanju otrok. Med vojno sem bila v Ljubljani na učiteljišču in ga leta 1946 končala. Zora, ki je po očetu in mami podedovala trgovsko žilico, je prav tako med vojno obiskovala trgovsko šolo v Ljubljani. Starejša brata, tudi študenta v Ljubljani, sta bila poleti 1942 v obsežni italijanski raciji zajeta in poslana v Gonars.
Oče se je ukvarjal s trgovino. Iz Vojvodine je uvažal koruzo in oves, ki ga je večinoma prodajal domačinom in vojaškemu polku jugoslovanske vojske za njihove konje. Polk je bil nastanjen na Rebru v Bohinjski Bistrici, komanda je bila v Bohinjski Beli. V Bohinju je pred vojno potekala meja med Jugoslavijo in Italijo. Uvažal je tudi črno moko in dve vrsti bele moke, čeprav so pred vojno v Bohinju še sadili pšenico in žitarice, ampak samo za lastne potrebe. Prodajal je tudi znan bohinjski sir ementalec in tim. mohand, danes ni več tak kot je bil včasih. Trgovino je imel v posebej zidanem skladišču pred hišo, pisarno v pritličju hiše, kjer smo stanovali. Med vojno je trgovina prenehala, kar je ostalo v skladišču, so odnesli partizani. Po vojni se je oče ukvarjal samo še z zbiranjem in razpošiljanjem suhih zelišč in suhih gob. Mama mu je lahko zdaj še več pomagala in to je bil edini vir zaslužka. Zelišča in gobe je pošiljal Gosadu, ki ga je kasneje prevzela Droga.
Že pred vojno smo živeli skromno in varčno. Oče nam je sam menjal podplate na čevljih. Za Miklavža je vsako leto le eden od otrok dobil kakšno oblačilo, ostali pa suho sadje in morda nekaj piškotov. Nikoli pa nismo bili lačni. Po vojni in še veliko let potem, pa sem bila stalno lačna, čeprav sem hodila v službo in veliko delala. V razredu sem imela tudi po 60 otrok, tako da nisem vedela, kam naj jih posedem, učila v dveh izmenah, ponoči pisala priprave.
Zakaj toliko govorim o pridnosti, skrbnosti in skromnosti staršev? Nekateri Bohinjci so namreč mislili, da se pri nas cedita mleko in med. Po vojni mi je pravil domačin Janez Sušnik, brat zloglasnega borca Tončka Sušnika, kako so fantje mojima sestrama Marici in Zori peli podoknice, pa jih naša mama nikoli ni povabila v hišo in jih pogostila, čeprav so se, po njihovem mnenju, pri nas mize šibile od dobrot. Kako so se motili! Seveda jih mama ni povabila noter, ker bi to izgledalo, da jim ponuja svoji hčerki.
Naš oče je bil veren človek, po političnem prepričanju pa Sokol. Ni maral pobožnjakarjev in klerikalcev, zato nas je marsikdo gledal postrani, a si tega nismo jemali k srcu. Niti Zora in nobena od sester nismo bile v Marijini družbi. Smešno je, da so nas obtožili belogardizma. V Bohinju ga sploh ni bilo. Za Bohinj je veljalo, da so šli sokoli ali v partizane, ali nikamor drugam.«
Taka je v skopih obrisih podoba družine, iz katere izhaja Zora. Nas pa najbolj zanima Zora. Rojena je bila 12. aprila 1922. Vemo že, da je bila zelo veselo in prostodušno dekle. »Okrog nje se je vedno širil smeh,» nadaljuje Nada. »Naivna in zaupljiva kot otrok, je vsakomur vse verjela in v vsakem videla dobrega človeka. Po zunanjosti je bila čedna, tako so govorili, in zaradi svojega vedrega in lepega značaja privlačna. Ko se je med vojno vrnila iz trgovske šole domov, je pomagala očetu v trgovini, dokler jo je še imel. Znala je nemško in gotovo spregovorila tudi s kakšnim Nemcem. Zaslužila je kakšen dinar, si kupila blago za krilo ali obleko, predvsem pa ne bom nikoli pozabila njenih sandal s plutovinastim podplatom. Takrat so bile sandale iz ‘korka’ novost in verjetno nobeno dekle v Bohinju ni imelo takih. Spominjam se tudi dveh nedelj, ko sva šli skupaj na izlet na Bled. Fant iz Bistrice, ki je partizanil v Dalmaciji, nam je po vojni dejal: ‘ Zora je bila za vojne čase preveč vesela.’
Kdaj se je spoznala s Francetom Hodnikom iz Vrhnike, ne vem dobro. Prihajal je v Bohinj zaradi svojega dela in med njima se je vnela ljubezen. Verjetno se zato ni mogla ogreti za Leona Korošca iz Zake na Bledu, ki je bil nekoliko starejši, lep in fin gospod s hišo. Zoro je imel zelo rad. Obiskovala sta se, zato je šla Zora večkrat na Bled. Do konca sta ostala prijatelja.
Še potem, ko ni več obiskovala trgovske šole, je bila Zora dvakrat v Ljubljani. Enkrat nam je prinesla maslo, kar je bilo za nas pravo razkošje. Drugič je morala k zobozdravniku v Šiško, ki ji je z zlatom prevlekel dva zoba. Nikoli nisem pozabila njenih nasmejanih ust in obeh zlatih zob, ko sem jo dva dni po tistem videla smejati.«
4.1.2. V vrtincu sovraštva
»Kljub Zorinemu dobrohotnemu, veselemu in odkritemu značaju, Zore nekatera dekleta niso marale. Z začetkom partizanstva in vsega, kar je temu divjemu plesu sledilo, so pahnile v vrtinec sovražnega natolcevanja, nevoščljivosti in zavisti svojo prijateljico Zoro. Zora je bila zaradi svoje prostodušnosti in zaupljivosti prijateljica z vsemi dekleti. Partizanom jo je ovajala služkinja pri Koroščevih. Bila je Bohinjka iz Zgornje doline.
Pri nas je nekaj časa stanovala Pepca iz Stare Fužine in prijateljevala z Zoro. Najmlajši brat Branko mi je povedal, da je Pepca med vojno izjavila: ‘Zadnji čas je, da z Zoro obračunajo.’ Lepo je, da mi Pepca zadnja leta pred Vsemi svetimi prinaša svečo, naj jo prižgem na ‘našem’ grobu. Še lepše bi bilo, če bi jih šla prižgat sama. Danes verjetno gleda na pretekle dogodke drugače.
Prav gotovo, da izjave teh deklet niso bile odločilne, da je Zoro pogoltnil uničujoč vrtinec sovraštva. Morda je bila bolj odločilna izjava Miloša Ravhekarja. Ravhekarjevi so živeli blizu nas in bili ob začetku vojne takoj vsi na partizanski strani. Oba sinova sta bila partizana, tudi sestri na pomembnih mestih. Miloš je pri partizanih izjavil: ‘Ali bo Zora moja, ali pa od nobenega!’ Te izjave nismo slišali, ampak so nam po vojni zanjo povedali drugi. Sčasoma smo pričeli dojemati, da je vrtinec sovraštva, ki se je pričel vedno silneje vrteti okrog Zore, posesal vase mnoge, ki so Zoro in našo družino poznali in zasovražili. Vojna Slovencev ni povezala v domoljubju, ampak zasejala med nas razdor in sovražnost.
Zora je rada hodila v Češnjico k stari mami Frančiški Stare po domače Dobravec ter k stricu in teti, ki sta živela na domu. Neke lepe poletne nedelje leta 1943 je odšla Zora k njim na obisk. Teta Minca se je tisto nedeljo mudila s konjsko vprego pri nas in s seboj odpeljala Zoro. Obveščevalna služba je takoj sprožila alarm. Delovala je neverjetno hitro in učinkovito. Še isti dan so se pojavili pri stari mami večinoma neznani partizani, slišala sem, da sta bila samo dva iz Bohinja. Zahtevali so, da gre Zora z njimi, na sestanek v gozd, so rekli. Zora je v svoji prostodušnosti in naivnosti takoj privolila. Stara mama in teta sta ji močno branili. Verjetno v tistem trenutku ni pomislila, da bi posnemala očeta. Njega so večkrat prišli iskat za ‘sestanek’ v gmajni, pa se je vselej skril ali se jim kako drugače izmuznil. ‘Saj nimam nič na vesti, zakaj ne bi šla z njimi,’ je Zora zavrnila teto. Oblečena v lahko poletno krilo in obuta v sandale iz plutovine, je odšla z neznanimi partizani proti Koprivniku. Nikoli več se ni vrnila.
Po Bohinju se je takoj razvedelo, da so jo odpeljali na Koprivnik, od tam pa na planino Pokrovec pod Koprivnikom. Tam sojo zasliševali, strahovito mučili, posiljevali in komaj še živo ustrelili. Govorilo se je, da so truplo vrgli v grapo. Seveda se je samo šepetalo, šepetalo tudi zato, ker je bila vest o mučenju tako strahotna.
Pri Žmitkovih pa niso bili tako naivni, da ne bi zaslutili, kaj pomeni, da partizani odpeljejo dekle s seboj na ‘sestanek’. Razpoznali so prihuljeno obnašanje mnogih ljudi po Bistrici in Zgornji dolini. Prvi in edini, ki je očetu in mami odkrito in naravnost povedal za smrt Zore je bil stric iz Češnjice, povedal tudi za planino Pokrovec. Zgodbo o mučenju je zamolčal. Takrat je bila na tej planini le ena domačija, vendar so okoliški lastniki gozdov poznali vsako ped svojega gozda, zaznali vsako spremembo v njem, posebno po tem, ko se je razvedelo, da so Zoro odpeljali partizani s Koprivnika na Pokrovec«
Vsa vojna leta, tudi tisto poletje je bila mlajša sestra Nada v Ljubljani. Kako je zvedela za smrt sestre? » Stanovala sem pri teti Ivanki v Šiški in ona mi je povedala, njej pa verjetno mož. Kako je on zvedel, sam Bog ve. Med vojno se je vse zelo skrivalo, tako je bilo ljudi strah. Novica o Zorinem mučenju in smrti pa je bila preveč grozna, da bi jo lahko skrili.«
»Nedolgo zatem, ko sva se z možem in otrokoma l. 1954. preselila v Beograd,« nadaljuje Nada, »mi je pisal oče in me prosil, če utegnem priti v Bohinj. Rad bi mi nekaj povedal in pokazal. Nisem slutila kaj, a vedela sem, da moram takoj odpotovati domov. Doma me je peljal v klet. Pokaže mi veliko pločevinasto škatlo na polici. Odprejo in v njej zagledam lobanjo. ‘Kaj misliš, ali je to Zorina lobanja?’ Takoj se mi pogled ustavi na čeljustih in dveh zlatih zobeh. Ali se sploh more opisati občutke, ki so me takrat preplavili? Zelo težko. Bila sem v šoku. Živo mi stopi pred oči Zorin nasmeh tistega dne, ko se je vrnila od zobozdravnika v Ljubljani, se veselo smejala in kazala z zlatom prevlečena zoba. Očetu zagotovim, daje ta čeljust lahko samo Zorina. Enakega mnenja so bili tudi domači in sorodniki.
Lobanjo sta našla stric, očetov brat iz Češnjice in njegov prijatelj. Na skrivaj sta jo v nahrbtniku prinesla očetu. Prinesla sta še košček Zorinega krila in njene sandale iz plute. Krila se dobro spominjam: bilo je svileno, temno zeleno z belimi rožami in živorumenimi prašniki. Istih barv je bila še vedno krpa Zorinega krila. Zorine sandale iz ‘korka’ smo še dolgo hranili doma na stopnicah pred njeno sobo. Stric in njegov prijatelj sta dolga leta poizvedovala, kam so vrgli Zorino truplo, iskala sledove in končno našla njeno lobanjo, košček krila in sandale. Povedala sta za kraj, kjer sta to našla, toda ko sva kasneje z bratom Brankom hodila tam okoli, je bilo že vse zaraščeno.
Sami z neko gospo, sva na skrivnem pokopali Zorino lobanjo v grob moje tete poleg našega groba. Bali smo se, da bi kdo zvedel, da smo našli Zorino lobanjo in bi naš grob razkopal. Toliko sovraštva do Zore in naše družine je bilo v Bohinju! Na pokopališče sva odšli v jasni mesečni noči med prvomajskimi prazniki. Izmenoma sva kopali, treba je bilo skopati kar precej globoko jamo, ker je bila škatla velika. Ves čas sva oprezovali, da se ne bi kdo pojavil in naju zasačil pri tem početju. Gospe] sem obljubila, da njenega imena nikoli in nikomur ne bom izdala. Kasneje smo lobanjo prekopali v naš grob in na ploščo napisali Zorino ime.
Tudi stričevemu prijatelju, ki je skupaj s stricem našel in prinesel Zorino lobanjo, sem morala pod prisego obljubiti, da do konca življenja ne bom izdala njegovega imena. Veliko Bohinjcev je vedelo, oziroma še vedo, kje so Zoro mučili in kdo so bili zraven, a so o tem molčali in še vedno molčijo. Pa me to niti ni zanimalo, ker se z gnusom spominjam zverinskega početja teh ljudi. Ne morem razumeti, kako je mogoče, da je v tako lepem Bohinju živelo nekaj podivjanih zločincev – partizanov. Leta in leta se to sprašujem.
Šele z leti smo zvedeli za kakšen drobec. Bilo je veliko govoric, verjamem samo temu, kar so mi kasneje povedali oče, sestra Marica in bratje. Kakšen mesec pred svojo smrtjo, je očeta obiskal naš daljni sorodnik Slavko Žen, nekdanji partizan iz Bitenj. Bil je že bolan. Očetu se je prišel opravičit, da Zori ni mogel pomagati, ko so jo pijani partizani mučili. Enajst jih je bilo, ki so jo posilili. Ko je posredoval pri komandantu, mu je ta zagrozil, da ga bo ustrelil, če bo še kaj govoril v prid Zori.
Po tej Slavkovi izjavi je oče planil v krčevit in glasen jok, da so se vsi prestrašili, ali ni morda dobil živčnega zloma in se ne bo več opomogel. Po Zorini smrti sta oče in mama do konca življenja toliko prejokala zaradi Zore, da ju verjetno nobena stvar več ne bi mogla zlomiti.
Od najmlajšega brata in sestre Marice sem slišala, da se je v Stari Fužini Cesarjev, nekdanji partizan, v pijanosti hvalil, da je Zoro on končno ustrelil, potem ko je bila po vsem mučenju še živa.
Starši so zvedeli še za druge grozote o mučenju: kako so ji izrezali prsa, polomili roke in noge, tri dni mesarili, da je bilo vse krvavo. Ali je kaj takega sploh mogoče?
Leta 1993 je prišla k meni v Bistrico Bajtnekova Ančka iz Srednje vasi, nekdanja sekretarka partije iz Zgornje doline. Imela sem goste na obisku, pa je to ni motilo. Prav zato se je namenila k meni, da mi pove, da ‘z Zoro ni imela nič’ in da o vsem, kar je ‘z njo v zvezi ni nič vedela’. Med gosti je bila moja znanka, profesorica filozofije, in ko je Ančka odšla, mi pravi: »To gospo pa zelo peče vest.«
Že potem, ko smo zvedeli, da so Zoro umorili, so iz gmajne prihajala pisma z zahtevami, kaj naj starši pošljejo partizanom. Pisala jih je Angela, nekdanja Zorina prijateljica, ne spomnim se več njenega priimka. Hotela je perilo in sanitetni material. Oče je oboje poslal. Po vojni se je Angela poročila v Koper in tam tudi ostala. Pavijo, da ima veliko stvari na vesti in se v Bohinj več ne upa. In ni edina.
Pomagali smo tudi Ravhekarjevi Katarini, materi partizana Miloša. Ko so jo Nemci iskali na domu, je šel moj oče tja, znal je nemško, in jim moral pojasnevati. Povedal je, daje Ravhekarjeva po rodu Korošica in se zlagal, da se je odselila v Avstrijo. V resnici je bila skrita v hiši, temu smo rekli, da je ‘zabita’. Če bi jo Nemci našli, bi očeta skoraj gotovo odpeljali v Begunje in ga ustrelili ali poslali v internacijo. Tudi za njuna sinova in hčeri je lagal, da so poročeni in so odšli po svetu. Ko se je Ravhekarjeva Katra umaknila iz hiše, sta nekaj časa skrbela zanjo mamin brat stric Jože Stare in njegova žena Jožica. Res pa je tudi, da je našemu očetu prav Ravhekarjeva rešila življenje. Nekoč leta 1944 je k nam sporočila, naj se oče hitro skrije, ker partizani prihajajo ponj in ga bodo poslali na Primorsko. Takrat se je v Bohinju že vedelo: vsak kdor gre na Primorsko, bo ubit.
Še vedno se sprašujem, zakaj je bilo v Bohinju toliko sovraštva, škodoželjnosti, in zavisti do ljudi, ki so imeli malo več ali bili šolani. Morda tako zadržanje izhaja iz predvojnih časov, ko je bilo težko za zaslužek. V časopisu sem prebrala, da je bilo v Bohinju toliko krvi prelite tudi zato, ker so veliko hudega in zlobnega povzročili obveščevalci in obveščevalke. Ljudje so jim bili izročeni na milost in nemilost. V štabu pa so postopali tako, kakor so zvedeli od obveščevalcev.
Moj mož je bil gradbenik in se je dolga leta po vojni na nekem gradbišču srečal z visokim političnim funkcionarjem. Beseda je nanesla na Bohinjce in vojne razmere, pa je ta dejal možu: ‘Bohinjci si domišljajo, kakšne zasluge imajo za NOB. Po vojni so nekateri hoteli partizanske penzije, ker so občasno nahranili partizane s kislim zeljem in žganci. In domišljajo si, kakšni borci so bili. Zvečer so hodili domov jest in spat, ko pa je bilo treba v hajko na Primorsko, so se nekateri izgovarjali z boleznijo in s strganimi čevlji.’
Hvala Bogu, da so v Bohinju tudi ljudje, ki so prepričani, da je Zora nedolžna. Eden od njih mi je zagotovil, da bi kadarkoli šel na sodišče pričat v korist moje sestre. Žal je že umrl.
Bivši partizan iz Kamenj si je drznil oponesti svojim nekdanjim soborcem: »Zakaj so Žmitkovim prizadeli toliko hudega, ko so dobri in pošteni ljudje?« Pa so ga zavrnili, da je bil gotovo zaljubljen v katero od deklet, če tako govori.
Po vojni je bila naša družina zaznamovana. Dva brata sta se sama izšolala in eden je končal fakulteto. Zadnji letnik učiteljišča sem obiskovala leta 1946 in pred maturo so me hoteli izključiti iz učiteljišča, ker prihajam iz belogardistične družine. Bila sem priljubljena med SKOJ-evci in znana po resnicoljubnosti, čeprav nisem bila članica njihove organizacije. Dosegli so, da me niso izključili in sem lahko maturirala. Učitelji moje generacije smo imeli v krvi poštenje in odgovornost do dela in taki smo ostali.
Ko sem se z družino leta 1954 preselila v Beograd, je vsa leta na šolo, kjer sem poučevala, prihajala pošta iz Bohinja, od koga ne vem, češ da nisem primerna za učiteljico, zaradi svojega belogardističnega porekla. Ravnateljica mi ni nikoli povedala imena podpisanega.
Že v obdobju demokracije, ko smo živeli v Bohinju sem na sodišču, kjer sem imela opravke, živo občutila sovraštvo do družine Žmitek. Tudi v prijateljskih pogovorih z mladimi, vnuki nekdanjih bohinjskih revolucionarjev, občutim sovraštvo in posmeh do vseh in vsega, kar ni bilo na strani NOB. Trdno sem prepričana in na vsakem koraku to občutim, da so otroci in vnuki bohinjskih borcev, obveščevalcev in terencev ‘zadojeni’ s sovraštvom do nas, kot da so ga pili z materinim mlekom. Če hočem komu povedati resnico o Zori in naši družini, me nekdo drug opozori: ‘Nada, tiho bodi, samo škodovala boš otrokom in vnukom.’ Saj to ni normalno.
Najmlajši brat Branko, zdaj že pokojni, je z nekaterimi somišljeniki snoval načrt za postavitev kostnice v spomin vseh pobitih med vojno v Bohinju. Po njihovem mnenju je bilo vseh žrtev približno osemdeset. Pa v tem niso uspeli. Ostalo je le pri zamisli.
Bojim se, da bo tudi tale, zelo skop zapis o moji sestri in naši družini, o našem trpljenju in bolečini, sprožil ponoven val sovraštva. Vendar z njim želim doseči ravno nasprotno: da bi postali ljudje odprti za resnico, da se je ne bi bali priznati in bi tako presegli sovražna in zlobna podtikanja. To bi bil tudi pogoj za postavitev kostnice, ki je prav gotovo ne bom dočakala. Dočakati pa bi jo morali mladi. Težko mi je živeti med ljudmi, ki niso na strani resnice.«
S takimi in podobnimi mislimi je končala pogovor Nada Vandot, sestra mučene in ustreljene Zore Žmitek. Žal ji je, da med vojno ni živela v Bohinju in bi bila tako bolj živo povezana z medvojnimi dogodki in domačimi. Tudi ji je žal in čudi se, da nihče še živečih v Bohinju, kljub njenim prošnjam, noče povedati ničesar, kar ve o Zori.
4.1.3. Gnus in prezir do podlih laži
V nekaj stavkih smo bežno pokukali v žiljenje ‘znane gestapovske vlačuge’ in ‘be-ga kurirke’, kot trdi o njej partizanski pisatelj Jože Vidic. Ne moremo drugače kot da tudi mi – podobno kot Nadini domači – z gnusom in prezirom zapremo knjigo. Omenim naj le, da Vidic v svoji lažnivi, sovražni in propagandni strasti upa trditi celo to, da je Zora Žmitek mladeniča, ki ga je zapeljala in ga tako pridobila za svoje belogardistične posle, povabila na svoj dom maja 1944 leta. Takrat je bila Zora skoraj že eno leto mrtva. (Njene smrti in njenih krvnikov ne omenja nikjer). Morda se je Vidicu ta letnica zapisala zato, ker maja 1943 o domobranstvu ali belogardizmu kot so ga komunisti preimenovali, ni bilo na Gorenjskem ne duha in sluha. Nastalo je šele leta 1944 in le v širši okolici Kranja in v Poljanski dolini. V Bohinju in v Zgornjesavski dolini ga nikoli ni bilo! Verjetno je avtor laži tudi zato svoje idiotske trditve podkrepil še z Zorinim pripadništvom plavogardizmu in Črni roki.
Vidicu je bilo premalo, da je posvinjal samo mrtvo Zoro. Tudi njenega brata Jožefa, umrl je kmalu po rojstvu, je obtožil belogardizma. V že omenjeni knjigi zapiše : »Družina Ž. (iz Bohinja, ime izpuščam; opomba J.V.) je belogardistična. Sam Ž. vohuni po vasi za našimi simpatizerji. Njegov sin Jožef je v Kranju v be-ga pisarni in mu je poverjen Bohinj … « (str. 111, 3. odstavek)
Lahko je zamahniti z roko, češ, saj vemo kakšne laži in izmišljotine je pisal Jože Vidic. Toda ostajajo zapisane, sejejo še naprej sovraštvo in razdore ter zastrupljajo mlajše generacije. Niti ene njegove napisane besede Zveza borcev in njeni ideološki nasledniki in priskledniki še niso javno preklicali, nobena njegova knjiga ni umaknjena s knjižnih polic! Gospa Nada Vandot zameri Vidicu, da ni nikoli prišel do staršev in se pozanimal o Zori.
Tudi nobenega opravičila za vse prestano gorje, ki so ga povzročili revolucionarji še nismo slišali, čeprav vemo, da izrečene besede nikoli ne morejo izraziti in izbrisati iz spomina nedopovedljivega trpljenja žrtev in njihovih domačih. Spomnimo se, kaj je izjavila v tej pripovedi Zorina sestra Nada: »Skušali smo potoniti v neko stanje, kjer nismo več razmišljali, »je povedala v imenu vseh domačih. »Tako hudo je bilo, da se tega ne da povedati.«
Ali se lahko zavemo teže teh besed? Ali pomislimo kdaj, da je bilo v tako stanje potopljenih na tisoče nesrečnikov med vojno in še dolgo po njej, nekateri še danes. Ali jim je že kdo ponudil roko, da bi jih potegnil iz tega stanja?
5. Iskanja in besede
5.1. Iz ilovice
France Balantič
5.1.1.
5.2. Prihod slovencev v Argentino
5.2.1.
Branko Rebozov
5.3. Cestna svetilka
Ana Gabrščik
5.3.1.
Cestna svetilka je mežikala nekje sredi zasneženih polj, ki so se raztezala med vasjo in gostilnami ob železniški postaji. Stala je pravzaprav na samem, kot da ne spada ne sem ne tja. Politika si je takrat zamislila, da bo iz gostilniškega zaselka ob postaji ustvarila nekaj spodobnega, primernega novim časom. Bila je pravzaprav zametek občinskih sanj. Osvetljevala je presečišče makadamskih poti, po katerih je avtobus vsako jutro lovil moške in jih prevažal v mesto, da bi iz njih napravil proletarce.
Najbolj oddaljene je avtobus še v temi pripeljal na križišče, pod svetilko pa so vstopali vanj še vsi tisti, ki so iz posameznih zaselkov in kmetij prišli bodisi peš bodisi na mopedih, zaviti v stare odeje in šotorska platna. Križišče je bilo za vse nekakšno prikrito, skorajda ilegalno postajališče, ki je vsem na očeh čakalo boljših časov. Ob njem so se ustavljali tudi redki pohodniki. Takrat so jih domačini, nekoliko staromodno in zafrkljivo, še imenovali hribolazci. Čeprav so se ti tujci počutili malce izgubljene, saj niso vedeli, ne od kod in ne kdaj bo prišel »delavski« avtobus, so vendarle vztrajali in ga vedno tudi dočakali. Šoferji pa so zamižali na obe očesi in dovolili, da so se pomešali med dremajoče. Morda jih je pomirjala za današnji čas nekolikanj utopična, vendar zelo prijetna misel, da so vsi prebivalci te dežele neke vrste delavci (saj ni bilo ne brezposelnih in ne klošarjev). Najslajši pa je bil privid raja, saj je takrat (skorajda) vse pripadalo (skorajda) vsem.
Ko sta se iz teme bližala svetlobi, kjer naj bi se njuni poti do naslednjega jutra ločili, se je tema pričela umikati v nekakšno temno brezno, ki se je globilo čisto blizu, pa se je vendar ob vsakem koraku odmikalo. Kmalu je postajal krog svetlobe vse večji in svetlejši. Zdelo se je, da se nenehno premika, ne da bi se v resnici premaknil. Kot da gre za čudežen pojav, nekakšno fatamorgano.
Končno sta stala natanko pod svetilko in šele takrat je Mirina opazila, da svetloba utripa, se ziblje in valovi. Iz teme so vanjo padale komaj vidne pernato snežne mušice, se nato sunkovito obračale in vzpenjale navzgor proti kovinskemu krožniku, ki je ločeval svetlobo od teme. Kot da bi si želele na kakršenkoli način vrniti v blagodejno skritost polmraka.
Tudi onadva sta bila še drug drugemu skrita. V tem je bila pravzaprav tudi nedoločljiva privlačnost, ki ju je privedla na tisto s snegom zasuto makadamsko pot sredi v temo ovitih polj.
Seveda sta se poznala, kot se poznajo ljudje, ki delajo skupaj na istem kraju, z istimi ljudmi, ob istem času, kot ljudje, ki jedo drug ob drugem ali drug nasproti drugega v zanikrni, pozimi ledeno mrzli, s čudnimi vonjavami prepojeni jedilnici. Jedo s krožnikov, ki jih vse dni v letu prinaša vedno ista roka. Tolsta, s črno obrobljenimi nohti, ki tu in tam posežejo v juho ali v omako, obilno začinjeno z moko in papriko. Jedo v družbi sodelavcev, ki so v zakotju izgubili mladostni nasmeh in sta se vanje zajedla grenkoba in otožnost. Kraj, kjer sta se našla, je po vojni veljal za nekakšno polkazensko postojanko. Čeprav je bil sorazmerno blizu prestolnice, so tja pošiljali oblasti bolj ali manj neljube ljudi.
Poznala sta se natanko toliko, kolikor naj bi se ljudje takrat poznali: tovarišica Mirina, tovariš Peter. In nič več. Vse ostalo, kar naj bi ljudje vedeli drug o drugem, za tisti čas in za tiste ljudi sploh ni obstajalo. Čas jih je vse potisnil v osamo, kjer je bilo že vse določeno, izračunano in izmerjeno. Brezčasje je bilo v tistem času prepovedano. Ni bilo znanstveno, ker se ga ni dalo ne izmeriti in ne določati po veljavnih predpisih.
Ko je tisto jesen zapirala okno svoje sobe, je v meglenem jutru na dvorišču nerazločno opazila postavo, ki je ni poznala. To jo je nekolikanj zmedlo. Zdelo se ji je skorajda nemogoče, da bi se mogel kdo od sodelavcev tako spremeniti, da ga ne bi prepoznala. Da bi prišel nekdo na novo, pa je bilo še toliko manj verjetno. Potem pa se je spomnila, da so govorili, da bo odšel tisti zoprni tovariš Počivavšek v pokoj. Misel, da je tista neznana postava v jutranji megli Počivavškov nadomestek, jo je pomirila. Ni se ji zdelo možno, da bi mogel na svetu živeti še kdo, ki bi bil tako zelo neznosen, kot je bil tovariš Počivavšek, ta zafrkljivi, suhljati, prekljasti moški, ki ga je, to je nagonsko čutila, s svojo mladostno ženskostjo tako zelo vznemirjala.
Čez nekaj dni sta se Mirina in novi prišlek znašla pri kosilu za isto mizo. Branila se je misli, da je drugačen od ostalih, ki so kot čredica ubogljivo srkali redko juho ali z vilicami poberkovali in med rižem iskali zgubljene koščke mesa. Podzavestno pa je vendarle želela izvedeti, ali novinec spada v čred(ic)o ali ne. Neopazno je kradoma pogledala proti desni.
Tovariš Peter je z zanimanjem (ni mogla ugotoviti ali resničnim ali le vljudnostnim) sledil razlagam svojega soseda. Njene vilice so švignile nezavedno, kot da jih nosi nevidna sila, proti njegovemu krožniku, nabodle košček mesa in se ubogljivo vrnile na svoje mesto.
V tej kretnji je bilo nekaj otroško spontanega, sama ni vedela, zakaj je to storila. Tako nekako se ji je dogajalo kot takrat, ko je, še ne petletna, na sprehodu z gospodično Verico v botaničnem vrtu popolnoma nerazumno vrgla v bazen z lokvanji robček, upajoč v svoji prebujeni ženskosti, da se bo zanj potegoval Marjan, nečak gospodične Verice, in zaradi nje tvegal skok v vodo. Pa ni bilo tako. Verica jo je le oštela, zakaj je tako nerodna, da ji je robček padel v vodo, in ga s palico pribezala do roba bazena, Marjan pa ga je nato res potegnil na suho. Gospodična Verica o ženskosti verjetno nikoli ni kaj prida razmišljala, zato je tudi ni bila spodobna prepoznati.
Tokrat pa je Mirina zaslutila, da leteče vilice s koščkom ukradenega mesa niso bile samo nekakšen ženski izziv pač pa bolj vprašanje, naslovljeno na novega sodelavca. »Si mar tudi ti tak kot ostali? Ali pa si morda drugačen?«
Tovariš Peter jo je nekako osuplo pogledal, ko je videl svoj kos mesa pri njej. Tako bi ravnali tudi vsi ostali, ko bi zaznali, kaj se je zgodilo, vendar pa dogodka k sreči nihče ni opazil, saj so bili vsi zaverovani v svoje krožnike. Čez obraz mu je nekaj prebegnilo, potem pa se je na glas in prav prisrčno zasmejal. Nihče ni dobro vedel, zakaj. Večina je najbrž menila, da mu je sosed povedal kakšen dober vic. Tako je ostalo vse samo njuna skrivnost. Po dogodivščini z rižoto in koščkom mesa sta se začela tikati. Vedela sta, da sta drugačna.
Tistega zimskega večera sta odšla skupaj s sestanka, kjer so ljudem prali možgane. Mirina je globoko srkala ostri zimski zrak, da bi si prečistila z lažmi napolnjeno glavo. Snežinke so se zapletale med svedre las, ki so ji uhajali izpod volnenega šala.
»Veš, da te poznam že iz Ljubljane!«
Nezaupljivo ga je Mirina pogledala. Kako le si je mogel v množici mladih ženskih teles zapomniti ravno njo. Vanjo sta zavrtala dvom in previdnost. Morda naklada kot vsi ostali. Samo da bi prišel kar najhitreje do cilja. Nehote se je nekoliko odmaknila. Saj ga pravzaprav sploh ne pozna, morda ji bo natvezil štorijo za štorijo; menda ja ne misli, da komajda čaka, da se ob njej ustavijo kakšne postavne moške hlače. Najbrž so ga že posvarili, da je tovarišica Mirina čudaška »grajska gospodična«, saj se zaklepa v svojo sobo in ne odgovarja na v kraju običajna nočna trkanja.
Morda je opazil, da se je odmaknila, morda je začutil njeno nezaupanje. Zato je nadaljeval: »Veš, pri frančiškanih, vedno si zamujala, največkrat si ostala kar tam spredaj, blizu predavatelja. Neobičajno … čeprav po zdravi pameti. Tam je bilo še vsaj malo prostora in zraka za dihanje. Zdela si se mi posebna, drugačna … Vedno sem premišljal, kdo si, odkod si … Sedaj pa te najdem tukaj!«
Ko se je obrnila k njemu in mu pogledala v obraz, jo je skozi pajčolan snežink oplazil njegov pogled. Bil je sicer zvedav, vendar čist in nevsiljiv. To jo je pomirilo. Umazane vsiljivosti, pa naj je bila še tako skrita, ni prenesla. »Če je prihajal k frančiškanom, potem je res drugačen … «, si je rekla v globini, na površje pa je pripravljalo vprašanje:
»Kako, da po predavanjih nisi ostajal, bile so tako zanimive debate? Ne veš, kako zelo mi tukaj manjkajo! To zadnje je bilo kot neke vrste prošnja, morda zametek upanja, da bo v tem čudnem zakotju našla sogovornika.
»Pravzaprav ne vem, zakaj sem vedno takoj odšel. Zdelo se mi je, da se že vsi poznate in da bi bil morda odveč.«
Ta misel o odvečnosti jo je nekoliko zbegala. Tudi sama je imela tu in tam občutek, da je kje odveč, vendar je to ni tako zelo motilo, da ne bi vztrajala. Pogosto je v svoji odvečnosti opazovala soljudi iz varne daljave, in čeprav v pogovoru ni sodelovala, je vase srkala vse, karkoli se je dogajalo. Ker je bila drugačna in ker je njena drugačnost sploh ni bolela ali kakorkoli prizadevala, je bila zadovoljna in celo srečna v tem položaju. Navadno so jo kasneje sprejeli, ker jih v ničemer ni ogrožala. Tu in tam je navrgla opazko, ki jim je dala snov za razmišljanje, vsem, njej in ostalim. Tako so kljub različnosti, prihajali so namreč z vseh vetrov, postajali prijatelji. Povezovala jih je zavest, da so vsi in vsak posebej iskalci, ki nočejo in ne morejo živeti v zaukazanem svetu, zaukazani svet pa je bil edini svet, v katerem je bilo takrat ljudem dovoljeno živeti.
Zagledala se je v Petra, snežinke so se ji topile v laseh in polzele kot dežne kaplje po čelu in licih. V njegovih očeh je utripalo brezčasje. »Morda me bo dojel,« si je dajala poguma in tvegala:
»Nikoli nihče na svetu ni odveč. Če sprejemaš sebe kot odvečnost, daješ nezaupnico Tistemu, ki nas je ustvaril, da bi prinašali drug drugemu srečo po Njegovi in ne po naši, človeški meri.«
Peter se je nasmehnil. Zamišljeno. Kot da gleda skozi okno, ki ga še nikoli ni odprl. »Midva si menda ne bova odveč?,« je rekel čez čas, kot da govori sam sebi.
Mirina je vedela, da govori obema in zaslutila je utrip brezčasja. Skoraj bi se ga prestrašila. Da bi skrila svoj strah, je počasi okrenila pogovor v drugo smer.
»Gotovo si že slišal kakšno na moj račun. Da sem gosposka, gospodična iz Ljubljane. Vse življenje sem res živela v mestu. Kaj pa ti?«
»Vedno smo se selili iz kraja v kraj, mama je učiteljica. Sedaj je v Novi Cerkvi.«
Mirina je v svoji domišljiji že ugledala prijazno podeželsko šolo v staroavstrijskem stilu. Z velikim vrtom, polnim sadja in cvetja, in uto, v kateri poseda učiteljski par, ki se vse svoje življenje razdaja tujim otrokom. Zagledala je prijetno, prijazno gospo, tako zelo podobno gospe Viktoriji. Uglajeno, kot iz starih časov, in ravno prav naravno, kot so ljudje, ki žive obdani z rožami. Ob njej pa mož – upravitelj. Saj kaj pa naj bi bil Petrov oče drugega v majhnem kraju, ki premore samo trgovino in velikansko državno kmetijsko posestvo, sestavljeno iz večjih in manjših nacionaliziranih zaplat? No ja, lahko bi bil tudi agronom, saj direktor zaradi ideološke neprimernosti ne bi mogel biti.
»Kaj pa oče, kaj dela oče?«, je zanimalo Milino.
Peter je neodločno utihnil. Samo za trenutek. Spogledala sta se in Mirini se je zazdelo, da okleva, potem pa je komaj slišno rekel:
»Nimam več očeta.«
»Kako?«
Mirini se je začel z bliskovito naglico odvijati film. Le trenutek, utrip časa, ki je v sebi skrival neskončnost brezčasja. V njem so se gnetli ljudje, ki jih je poznala ali pa so ji o njih pripovedovali. Zanje je vedela, da so umrli, od bolezni ali od nesreč, ali pa so izginili med vojno. Drugih mrtvih tisti čas ni poznal. O pač! O tistih, drugačnih, se je samo šepetalo. Tako tiho, da je otroško uho o njih komajda kaj slišalo.
Še vedno je snežilo in cestna svetilka ju je varovala pred temo. Mirini se je dozdevalo, da ju kristalna belina ovija in zapreda v svet, ki bo samo njun. Slutila je namreč, kaj ji bo Peter povedal.
Besed pravzaprav sploh ni slišala, saj jih ne bi znala ponoviti. Ob njegovem glasu je v svoji notranjosti ugledala ogromne, temne smreke, ki so v polmraku gozda zagrinjale skrivnost, za katero so v deželi vsi nejasno vedeli.
Pred Mirino je namreč stal eden tistih, ki so vedeli, da je v Rogu skrita velika skrivnost tistega časa. On sam je bil del te skrivnosti. Slutila je, pravzaprav je to zatrdno vedela, da z njegovim odgovorom sprejema v naročje skrito bolečino. Da bo tista bolečina zanjo hujša kot zdaj. Da pa tega nikoli ne bo mogel dojeti.
Potem se mu je nasmehnila. Skozi padajoči sneg. Tudi on se je nasmehnil. Kot da je končno odložil težko breme. Potem sta se prijela za roke. Sneg je vedno gosteje naletaval. Stožec svetlobe ju je ločeval od sveta. Ko je pogledala kvišku, so se kristalni zastori že spuščali. Njena roka je utripala v njegovi.
»Lahko noč, dobro spi do jutra,« je še rekla, ko mu je izvila ozko dlan in stopila v gaz. Obrnila se je in z roko skušala razgrniti snežinke, da bi ga še jasno videla, kako stoji v stožcu luči in počasi odhaja v svojo smer. Snežinke so se gostile. Mirina je z vsakim korakom bolj jasno vedela, da jo je Peter ujel v svojo dlan. Kot pastir ptico. In da mu je podarila svojo svobodo. Za vedno.
5.4. Spomin na Lamberta Ehrlicha
Marija Janežič
5.4.1.
Te dni sem prebirala Javornikovo knjigo Pero in čas II in v njej našla njegovo ganljivo pričevanje o Ehrlichovem obnašanju v težkih trenutkih ob razsulu stare Jugoslavije pod naslovom Mož božje volje. Oba sta bila v skupini ljudi, ki je upala, da se bo lahko z vladnimi letali umaknila iz Jugoslavije, pa so jih pustili na cedilu. Ehrlich je kot vnet zagovornik samostojne Slovenije nosil s sabo dokumente o mejah. Tudi z barko se niso mogli umakniti, čeprav so mu šli člani angleške ambasade na roko, kajti morje je bilo polno sovražnega ladjevja in se podmornica ni mogla prebiti do njih. Tako so se vrnili v Ljubljano.
Javornik vsem prizorom daje močno čustveno barvo in v divje okolje Boke Kotorske, polno vrvenja in usodnih trenutkov, postavi mirno podobo Ehrlicha, ki v vsem, kar se mu dogodi, vidi božjo voljo, ki ima z njimi drugačne namene. Ves je osredotočen na to, da bi te namene prav razbral.
Letos maja bo poteklo 65 let od nasilne smrti tega velikega moža, zato se mi zdi prav, da se ga spomnimo z odlomki iz teh Javornikovih spominov, ki mu dodajam svoje doživetje njegove smrti. Naj najprej spregovori Mirko Javornik.
»Bilo nas je pet in stali smo na koncu svoje žalostne poti, podobne onemoglim fantastičnim sanjam. Zdelo se nam je, da smo pred pragom poslednjega obupa. Pred nami je na obzorju gorel umirajoči dan. Za nami je gorela domovina, mladost, preteklost, vse. Bilo je pod večer enajstega aprila 1941. Od nekdanje države Jugoslavije je ostalo svobodnega kaj malo, skoraj samo prostor, kar ga je to uro objel trudni, topi pogled: zveriženi Kotorski zaliv, nad katerim so jezno strmeli ostareli črnogorski grebeni, razsekani od božje roke in zdaj od bomb. A še to prgišče prostosti so že od vseh strani naskakovali temni oblaki. Zdaj pa zdaj so jih prebodli bliski – kakor je bolečina nam prebadala srce …
Daleč doli ob robu zaliva so se previjali dimasti plameni, ki so požirali ostanke jugoslovanskega bojnega ladjevja, kolikor jih je ušlo uničenju izpod neba. Po breznih nad vodami in ob vrtoglavih poteh, ki se vijejo mimo njih, so ležali razbiti stroji, mrtva živina, razmesarjeni ljudje … Vse je bilo le še zmeda bežečih ljudi in strasti, ki se razvežejo tedaj, ko se človek spači v splašeno žival in misli samo nase …
Bilo nas je le pet, vendar smo še tako postajali drug drugemu breme. Stopali smo vsak na svojo stran, z lastno usodo za edino družico. Ne vem, kako dolgo smo postavali v teh osamljenih krogih. Na lepem pa je to potrto večnost pretrgal zvonek, miren, skoraj svetal glas:
‘Čemu tako? Božja volja je, da smo tukaj, a ne kje zunaj, a vendar živi! Očitno so nam namenjene druge, morda večje reči, kakor pa je emigracija. Storili smo vse, kar je bilo v človeški moči in pameti, da bi se rešili. Božja volja nas je hotela imeti za priče naše sramote in majhnosti. Nečesa je zdaj konec. A ne mi ne tisti, ki nas čakajo, ne moremo, ne smemo živeti od tega. Treba je spet začeti, kajti božja volja je, da se življenje vsak trenutek znova rodi. Življenje in zgodovina se nikdar ne ustavita. Vsi smo ju dolžni vedno in sproti na novo začenjati, ker nam je tako zapovedano od zgoraj!’
Ni se bilo treba ozreti, da je človek vedel, od koga prihaja ta prepričane vere in bodrega poguma polna beseda. Samo eden med nami je bil to uro česa takega sposoben. On, sloki, dognani, za čuda mirni in za čuda živi duhovnik s srebrno glavo, božje vdano dušo in kamnito voljo. Dr. Lambert Ehrlich.
Kakor zmeraj, tako so tudi ta večer njegove oči zrle čez sedanjost in čez ljudi. A vendar je bil tako pričujoč tukaj, tako zavedajoč se časa in življenja kakor nihče drugi od nas.
Po videzu je bil tisti čas na kotorskem bregu kakor zmeraj, v vsem podoben kateremukoli nas tam. Imel je le še več vzroka biti potrt in razočaran, zakaj njega so bili osleparili najbrezobzirneje in najzahrbtneje. Poklicali so ga na predvečer viharja od doma, češ da pojde kot minister v tujino. Bil je edini strokovnjak za obmejna vprašanja; edini, ki je imel zbranih tovor dokazov o tem, kateri kosi slovenske zemlje so naši od nekdaj in za vselej; edini, ki bi bil po svojem razgledu, po skušnjah iz prve delitve Slovenije in po svojih zvezah sposoben tem dokazom pomagati do veljave ali vsaj do posluha v mednarodnih posvetih. Pod bombardiranji in skozi gnečo umikajoče se vojske se je prebil čez Belgrad do bežeče vlade na eni njenih kratkih postaj, tam pa so nevredni tekmeci že bili odločili drugače. A vse to ga v naši temni uri ni žalostilo. Bil je prepričan, da je tudi to božja volja. In zaradi tega je bil ta večer, sredi podirajočega se našega sveta, tudi sredi nas tako sam in tako edini. Mi nismo videli ne luči ne poti, on pa je že živel iz novega začetka, tukaj, pri priči, v brk vsemu …
Čez deset dni smo po preplašeni, zlih pričakovanj polni noči stopili z vlaka na dolenjski postaji in boječe hiteli v sredo mesta, ki se nam je režalo z valovi belo-rdeče-zelenih zastav. To je bila Ljubljana, komaj po treh tednih od slovesa, spet prva dekla enega tujega gospodarja …
Preden smo se razbegli vsak proti svojemu zaskrbljenemu domu, nam je v slovo dejal samo:
‘Odpočijte se in se skušajte znajti. Ni vseh dni konec, čeprav se nam tako hoče zdeti. Potem se bomo dobili za tisto, kar nas še vse čaka. Ne pozabite: bodočnost se vsak dan sproti začenja. Tudi za nas, z božjo pomočjo.’
Čutil sem njegovo vero v božjo voljo ob neštetih prilikah, a morda nikoli tako, kakor ob tem razhodu. Bil sem zmeraj njegov spoštovalec, včasih nasprotnik, včasih sodelavec, vedno pa priznavalec te njegove veličine, ki se je kazala v molitvah, v njegovi skrbi za bližnjega, v njegovi delovni ljubezni do slovenstva, tisoč različnih dejanjih njegovega svetega, neutrudnega, nesebičnega življenja.
Nisem imel žalostne sreče, da bi bil videl njegove oči tisti veličastni trenutek, ko je kot žrtev bratovske slepote in tujčeve krivice ležal v vencu svoje krvi pred Ljudskim domom v
Ljubljani, tam, kjer mu je slovenska morilska roka ustavila korak in dih, ko se je vračal s poslednje božje poti, na katero je romal vsa ko jutro za svoj zatirani narod, trpeč v treh ognjih.
A ko so njegove ugašajoče oči zrle tja, kjer je njegovo ljudstvo doslej edino našlo svobodo, v nebo, vem, da je ostal zvest sebi in resnici, katero je oznanjal in živel; da je tudi tedaj, na pragu poslednjega, največjega razodetja šepetal svojo edino oporoko: ‘Vse, tudi to, je božja volja!’«
Ko sem prebirala to pretresljivo pričevanje, mi je prišlo na misel: »Saj jaz sem pa vendar videla, kako so ga ubili.« Poskušala sem se spomniti, a moj spomin je že nebogljen in se jasno spominjam samo nekaterih bolj zunanjih stvari. Takrat sem stanovala v Ljudskem domu nad Ljudsko kuhinjo, kjer so bila med vojno stanovanja za študentke, bivše savičarke, in tudi dijakinje, predvsem z Dolenjske in Štajerske. Večinoma so bile take, ki zaradi okupacije niso mogle domov. Takrat sem bila v četrtem letniku univerze. Režim v domu ni bil internatski. Z nami je stanovala slavistka Boža Anžič, ki je bila nekakšna garde dama in je malo popazila na red. Naši prostori so bili v drugem nadstropju.
Na sredi je bil velik prostor, okrog so bile pa sobe, v katerih smo stanovale po dve ali tri. Stopnišče iz prvega v drugo nadstropje je bilo zaklenjeno, tako da je bilo treba ob prihodu pozvoniti in počakati, da kdo odpre.
Tisto jutro, 26. maja 1942, sem šla na zajtrk v Ljudsko kuhinjo spodaj, kot smo navadno hodile vsak dan. Ko sem se vračala od zajtrka, sem se v prvem nadstropju pred vrati stopnišča za drugo nadstropje ustavila in pozvonila, da bi mi kdo z druge strani odprl. Medtem ko sem čakala, sem gledala skozi okno. Ploščad pred stavbo je bila prazna, ne spomnim se ljudi. Videla sem, kako sta Ehrlich in Rojic prišla izza Ljudske kuhinje na ploščad. Poznala sem ju. Na drugi strani Ljudske kuhinje so namreč stanovali študentje. Tam je bila verjetno kapela, kjer je maševal. Brez misli sem gledala dol. Naenkrat se je naredila kot nekakšna gručica. Slišala sem dva strela in videla, da sta dva obležala na tleh, dva pa sta zbežala. Mislim, da sta bila dva. Ubita sta obležala bolj proti škarpi. To je vse, česar se spomnim. Vem še, da je bil delavnik. Ne spominjam se svojega čustvovanja ob tem. Mislim, da sem kar nekam otrpnila. Toliko hudega je bilo tedaj in velikokrat smo zvedeli za kako smrt, da drugače ni bilo mogoče preživeti.
Ehrlich je bil med študenti znan, vendar se njegovega pomena in usodnosti tega dejanja tedaj še nisem jasno zavedala. Pravzaprav bi morali ob tem dejanju iz vseh hiš pridrveti ljudje in obsoditi tako nasilje kot nekaj zavrženega, popolnoma nesprejemljivega, pa ni bilo tako, pa ni bilo tako. Tudi zato smo morda morali vso tragedijo revolucije preživeti v polni meri, o čemer pričajo novoodkriti zločini. O Ehrlichu se je ves povojni čas molčalo, njegovi nasprotniki pa so ga imenovali izdajalca in s tem najhuje zamazali njegov spomin.
Ali ni zanimivo, kako so naši oblastniki ravnali s tem žlahtnim možem. Staro jugoslovanski oblastniki so ga izločili, ko so prebirali, kdo naj gre z njimi; samooklicani komunistični oblastniki so ga za njegovo trezno razumnost obsodili na umor, ker niso trpeli nikogar razen sebe; sedanji oblastniki v uresničeni samostojni Sloveniji pa so nanj pozabili, kot da ni svojih umskih in duhovnih sposobnosti uporabljal prav za samostojno Slovenijo.
Zato je prav, da se predstavi Širši javnosti neznano pričevanje Mirka Javornika, ki je bil z njim skupaj v težkih in lepih trenutkih, da se oživi njegov lik in pomen.
5.5. Preživeli
Terrence Des Pres
5.5.1.
S tem končujemo pripoved o preživelih PREŽIVELIH. Srčno upamo, da bo kdo od bralcev še kdaj prebral celo zgodbo. Težko bi nam s čim bolj ustregel. Še enkrat se tudi zahvaljujemo Katarini Bogataj Gradišnik za tako zahteven in za tako odličen prevod.
5.5.2. Pot navzdol in pot navzgor
To hrepenenje in možnost te izbire je tista os, okrog katere se sučejo zadeve v Prvem krogu. V Solženicinovem tropu preživelih je najvidnejši in središče moralne razumnosti tega romana Gleb Neržin, »kaznjenec v petem letu vpreženosti, ki nikoli ne hiti, ker od tistega, kar je pred njim, pričakuje samo poslabšanje.« Kakor Solženicin je bil tudi Neržin aretiran na fronti zavoljo kritiziranja v zasebnem krogu in obsojen na deset let. Je matematik, po štirih letih taborišč ga pripeljejo v posebni zapor v Mavrinu. Mavrino je za večino zekov pravi božji dar: »Meso za kosilo. Zjutraj maslo. Roke niso odrte od dela. Prsti ne zmrzujejo.« Tukaj so zeki znanstveniki in tehniki in so prisiljeni delati pri izpopolnjevanju posebne tehnologije – pri mehanizmih, ki bodo še okrepili moč totalitarnega nadzora. Večina od njih se samo spreneveda, kakor da dela, vsakdo pa, ki odkrito odkloni sodelovanje, pride zagotovo v naslednji transport, to pa pomeni –
Morda ne bo prispel na svoj cilj. V živinskem vagonu bo morda umrl od griže ali od lakote, ker prevažajo zeke po šest dni brez kruha. Ali pa ga bo morda paznik potolkel s puškinim kopitom, ker je nekdo poskušal pobegniti. Ali pa bodo morda na koncu popotovanja v nezakurjenem vagonu zmetali ven kakor klade zmrznjena trupla zekov. Na drugi strani pa utegne zek, ki izumi novo napravo, zaslužiti, da ga izpustijo na svobodo. Ampak kakor pravi Gerasimovič, »težava je v tem, da so izumi … – no, skrajnje nezaželeni.«
Ljudje zunaj morajo presoditi, koliko je njihova »svoboda« vredna: s koliko lažmi bodo živeli, do kolikšne stopnje se bodo vdali, medtem ko pokončavajo njihove bližnje. »Če je človek ves čas previden, ali lahko še ostane človeško bitje?« Tako premišlja Inokentij Volodin, mladi diplomat, ki ga dejanje običajne človečnosti spravi v zapor. Ostati v takem svetu človeški pomeni postati zek, vendar ima tudi zek svoje trenutke odločitve. Korobrova so zaprli, ker je pokvaril volivno kroglico, in po letih taborišč pride v Mavrinu do naslednje krize:
V Šaraški je zdrava pamet zahtevala, da se posveti dejavnosti Številke sedem in si zagotovi, če že ne prostosti, pa vsaj spodobno bivanje. Toda gnus spričo vseh krivic poleg njegove lastne zadeve je v njem naraščal, dokler ni dosegel stopnje, ko človek ne mara več živeti.
V skrajnosti lahko postane to kriza katerega koli človeka. Vsakdo se mora odločiti, kako bo usklajeval željo po življenju in udobju z željo po čistosti in samospoštovanju. In v razmerju do te izbire vsak lik v Solženicinovem svetu zasede svoje mesto na lestvici moralnega bivanja, ki sega od pošastnosti do svetništva.
Spodnji konec je zaseden z ljudmi na položajih moči in oblasti: neznatni birokrati, državni ministri, vsem na čelu Stalin. Minister državne varnosti Abakumov, na primer, je vzor uradnega uspeha. Začenši s tem, da je bil samo kurir NKVD-ja, »se je izkazalo, da Abakumov uspešno vodi zaslišanja; njegove dolge roke so bile prednost, kadar je bilo treba treščiti človeka v obraz«. Uspeh ga je pripeljal v Stalinovo bližino, s tem pa je krogla v tilnik postala verjetnejša in njegov strah je prenikal navzdol skozi uradniško hierarhijo, v kateri je bil vsak človek pod peto tistega, ki je stal nad njim. Vsi ministri, birokrati, ječarji itn., ki sestavljajo sistem, so »Oni«, kadar jih omenjajo zeki, ljudje brez značaja ali globine, produkti stroja, ki ga poganjajo. Tu najdemo neizmerno brezsrčnost, brezmejno trpljenje, vendar surovost »Onih«, na primer, ni stvar sadizma. Večidel je to institucionalizirano zlo; izvajajo ga ljudje, ki so se ločili od svoje človečnosti, ljudje, ki so se odločili – iz strahu, iz želje po varnosti in udobju – da bodo sodelovali s sistemom. Isto bi lahko rekli o zekih, ki so se prodali. Siromanka, kralj ovaduhov, je človek tiste vrste, katerega zmožnost preživetja je legendarna: »Tisti, ki so bili kot taboriščni pazniki zmožni biti svoje rojake v obraz; tisti, ki so kot rezavci kruha in kuharji bili zmožni jesti kruh drugih, ki so stradali.« Očitno je preživelih več ko le ena vrsta in je neka meja, na kateri se junaštvo preživetja sprevrže v svoje nasprotje. »Volčjak ima prav, ljudožerec pa nima prav.«
V Mavrinu je Neržin prisiljen delati, vendar se ne posveča nalogi, ki mu je bila vsiljena. Na njegovi pisalni mizi se kopičijo knjige in fascikli, vendar »je bilo vse to v resnici varljiva fasada«. Njegovo pravo delo je zbiranje zapisov, v katerih analizira neuspeh revolucije – se pravi, kako je zgodovina med svojim prečiščevanjem pristala v koncentracijskih taboriščih. Potem pa ga pokličejo pred uradnike in zahtevajo, da se prostovoljno priglasi za poseben projekt, vendar tega noče storiti. Če bi bil na to pristal, bi si bil morda prislužil prostost, po drugi strani pa »je bilo gotovo, da bo posledica njegove zavrnitve morda že zelo kmalu dolgo in naporno popotovanje v Sibirijo ali na Arktiko, v smrt ali k težavni zmagi nad smrtjo«. Drugi zeki, kakor sta Rubin ali Sologdin, se odločijo, da bodo služili za svojo prostost (in Solženicin dopušča sočutno razumevanje zanje). Neržin pa je brezkompromisen; ostati hoče čist in tvegati. Kakor hitro je bila odločitev sprejeta, začne njegov duh utrjevati svojo moč, zajemajoč iz posebne modrosti preživelega:
Neržin … je zdaj preudarjal, da bi ga lahko pokončalo samo prvo leto taborišča, da si je bil pridobil povsem drugačen tempo, da se ne bo skušal drenjati v vrste tistih, ki se sprenevedajo, da se ne bo bal taboriščnega dela, temveč se bo počasi, z doumevanjem življenjskih globin, šel zjutraj postavit v vrsto v svojem podloženem jopiču, zamazanem od malte in kurilnega olja, in se bo trmasto prebijal skozi dvanajsturni delavnik – in tako naprej, vseh pet let, ki so mu še ostala od njegove zaporne kazni. Pet let ni deset let. Pet let lahko zdržiš.
Osupljivo je, da ima Neržin rajši taborišča kakor Mavrino. Če že mora prebivati v najnižjih globinah, gre rajši celo pot; tam namreč, na absolutni meji duše in telesa, je življenje prignano k svojim neodtujljivim virom, in na resnici le-teh, če bo preživel, bo lahko trdno gradil. »Življenje v taborišču,« nam pripoveduje Solženicin, »s svojo brezobzirnostjo presega vse, kar vemo o življenju ljudožercev in podgan.« Vendar pa istočasno govori o »težavnem vajenstvu taborišča«. Na kaj naj bi se že to nanašalo, če ne na vajenstvo človekove lastne duše, na kristalizacijo – kakor se pod neznanskim pritiskom ogljik spremeni v diamant – tistega jedra, ki je skupno vsem ljudem, a se ga leti redko zavedajo ali ga celo priznavajo. Kakor to pove Neržin, »človek mora poskušati, da kali, brusi, lošči svojo dušo, da postane človeško bitje«. To spominja na Šukova: »dlje ko je prebival v taborišču, močnejši je postajal.«
Očitno se zdi, da preskušnja preživetja vsaj za nekatere ljudi postane izkustvo rasti in prečiščenja. Zavoljo izjemnih zahtev, ki se postavljajo človeku v skrajni stiski, je njegov boj, da bi ostal človeški, v resnici proces, v katerem postaja – bistveno, čisto – bolj človeški. Ne morda človečnost občutljivosti in bujnega razmaha, temveč človečnost temeljne moralne vizije, vednosti o dobrem in zlem ter volje, da pri tej vednosti vztraja, saj je od nje odvisna vrednost vsega drugega. Neržina pravi: »Nisem imel pojma, kaj je dobro in zlo, in kar koli je bilo dovoljeno, se mi je zdelo odlično. Ampak čim globlje se pogrezam v ta nečloveško okrutni svet, tem bolj sem dovzeten za tisto, kar celo v takem svetu nagovarja mojo vest.« Tudi za preživelega je pot navzdol hkrati pot navzgor.
Pot navzdol je prehod skozi izgubljanje in tveganje in trpljenje brez konca, proces, iz katerega izvirata osredinjenost in samospoznanje za tiste, ki se prebijejo skozenj, v čisti izpolnitvi duhovne rasti in pristne osebnosti. Bolečina preživelega traja ves čas, v telesu, v srcu in duši – celica brez špranje, v kateri je ujet, in vendar je to položaj, ki mu vzame vse, kar ni bistveno in neuničljivo. V skrajnosti je človekova moč obratno sorazmerna s številom njegovih potreb, kakor trdi Bruno Bettelheim, ko graja »običajne opravke«.1 Preživeli nima običajnih opravkov, ne družine ne položaja ne imetja ne priložnosti, da bi se pehal za običajnim ugodjem. Naj bo že to dobro ali slabo, osvobojen je tistih potreb, ki druge ljudi zasužnjujejo s početjem, ki jih odtujuje njim samim. Ima samo čistost jaza, ki obstaja onkraj vsega razen potrebe po življenju in ta položaj, kakor koli že mučen, je tudi pozicija moči. Minister Abakumov sicer lahko povzroča, da se njegovi podrejeni tresejo v nervoznem strahu (kakor se tudi sam trese pred Stalinom), vendar njegova moč ne prodre v železno dušo zeka Bobinina. »Kar kričite na svoje polkovnike in generale,« mu reče Bobinin, »oni imajo v življenju preveč takega, kar se bojijo izgubiti.«
V celi Stalinovi Rusiji nihče razen ubornih zekov ne more govoriti brez strahu. In prav to, kakor opozarja Bobinin, je razpoka v totalitarni popolnosti: … močni ste samo tako dolgo, dokler ljudi ne oropate prav vsega. Človek, kateremu ste vzeli vse, ni več v vaši oblasti. Je vnovič popolnoma svoboden.
Kakor drugi tipi junakov tudi preživeli dosledno zastopa svoje stališče, enkraten pa je v tem, da na njem tudi vztraja. In tukaj, kjer se enakovredno srečujeta življenje in smrt, postaneta njegova osebna svoboda in moč stvarna in učinkovita. Njegovo videnje ni zamegljeno z varovalnimi iluzijami, kakršne goji civilizacija, in tako jasno in ostro vidi, da je bivanje stava med življenjem in smrtjo, da duh uspeva v ravnotežju med biti in ne biti. Svoje smrtnosti ne odkrije iznenada, ko nanj preži kriza, saj mora za to, da ostaja živ, vsak hip priznavati smrti osrednje mesto. In ta bližina je uspela v njem spodbuditi ustrezno vzvišenost: lahko da ga bodo ubili, ampak dokler živi, se ne bo pustil ustrahovati.
In ker je preživeli bliže smrti, je tudi življenju bliže kakor drugi ljudje. Njegova volja, da preživi, je že sama na sebi naval življenja, numinozna in neizčrpna, brezobzirno radostna in trdoživa kakor valovanje pomladi. V tem stanju napolnjuje dušo nenavadno zmagoslavje, občutek, da si kos najhujšemu (in dokler živi, tudi je kos najhujšemu). To je drža tistih zekov – Neržina, Gerasimoviča, Korobrova – ki so na koncu Prvega kroga odposlani s transportom:
Pozorni na zavoje, ki jih je delal vagon, so zeki obmolknili. Da, čakali sta jih tajga in tundra, najhujši mraz Ojmjakona in rudniki bakra v Džezkazganu; kramp in samokolnica; stradanje ob racioniranih obrokih razmočenega kruha; bolnišnica; smrt. Najhujše.
Vendar je bil v njihovih srcih mir.
Napolnjevala jih je neustrašenost tistih, ki so izgubili prav vse, neustrašenost, ki je ni lahko pridobiti, ki pa je vzdržljiva.
To je stanje duha, kakršno nekateri izmed nas morda pričakujejo, da ga bodo spoznali. Toda vpeti kakor smo v manjša sorazmerja življenja in smrti, to samo občutimo kot nekaj neprecenljivega, pogum onkraj upanja, ki razodeva nepričakovano in celo radostno moč človeka na skrajnih mejah življenja.
5.5.3. Navzočnost življenja
Solženicinovi preživeli pa so tudi vojaki, ki so se bojevali proti nemškemu vdoru, in za take se tudi imajo, ko dan za dnem kljubujejo skrajni sili s skromno taktiko in ta jih ohranja. »Vojak se najbolje znajde v obrambi,« pravi Kostglotov v Rakovem oddelku in res je boj preživelih zelo podoben gverilskemu vojskovanju – kakor ga definira Mao »taktične ofenzive s strategijo obrambe«. V Prvem krogu se Neržinu posreči, da dobi nazaj od paznika svoj izvod Jesenina, v načrtovani bitki, izpeljani s presenečenjem in naglico, s taktiko in strategijo duhovne samoohranitve. Kakor pravi Neržin, »Ne gre toliko za knjigo … kakor za načelo: ne smejo nas potolči.« Toda sovražnik preživelega je smrt in na koncu je preživeli vojak, ki ne more upati kaj več kakor v majhne in začasne zmage.
Rakov oddelek je domače ozemlje smrti in tisti, ki se znajdejo tam, ne mislijo na nič drugega kakor na to, kako preživeti, kako uporabiti sleherno zdravstveno taktiko, ki bi utegnila okrepiti njihovo obrambo; in ker se smrt noče umakniti, se sprijazniš s svojim položajem tako, da živiš onkraj strahu in obupa. »Pred obličjem smrti, pred obličjem progastega panterja smrti, ki se je že ulegel zraven njega v isto posteljo, je Vadim kot razumnik moral najti neki obrazec za življenje.« Odgovor Konstoglotova je: živeti, kakor živi vojak, zavedajoč se nevarnosti in pripravljen umreti, vendar upirajoč se v kar najdaljšem boju, pri tem pa gledati na vse ljudi naklonjeno, vendar brez pomilovanja, kot na brate v izgubljeni vojni – »Ta krogla je bila tvoja; naslednja utegne biti moja.«
Ta trdota živega srca je nekaj, česar mož, kakršen je Kostoglotov, ne more pogrešati. Po vojni se je vpisal na univerzo, a še preden se je njegovo življenje sploh lahko začelo oblikovati, je bil aretiran in poslan v taborišča. Potem izgnanstvo in nato rak, tako da se ne moremo izogniti vtisu, da je Kostoglotov, še v tridesetih letih, že star mož. V njegovem položaju je najbolj pretresljivo to, da je na robu smrti to mož, ki ni nikoli imel življenja, »reka, ki ne teče nikamor, ki med potjo na slepo srečo razliva svojo najboljšo vodo in moč«.
Preživel je leta neverjetnih tegob, za las zgrešil smrt, samo zato, da je našel, ne drevesa življenja, žarečega od cvetov, obetavnega in brstečega od sadov, temveč tega neizprosnega raka, ki ga bo kmalu izključil iz življenja. Kostoglotova žeja po izpolnitvi s silovitostjo, ki se lahko enači samo z obupom nad tem, da bi jo kdaj dosegel, in potem ko je v taboriščih pridobil »zmožnost, da se otrese vsega razen poglavitne stvari«, se naposled dokoplje do najskromnejšega upanja: »Rad bi še malo živel brez paznikov in brez bolečin in tu je meja mojih sanj.«
To je tudi vse, kar si lahko obeta od zdravljenja na rakovem oddelku: ne novega življenja v celoti, temveč dodaten zalogaj, kakršen se drži hlebca, priložen h glavnemu delu obroka, treščica, zataknjena skoznju, da ju drži vkup – del istega obroka, vendar poseben kos.
Ta podoba je vzeta iz življenja v taboriščih in nakazuje, da tedaj, ko umira na milijone ljudi, umira tudi mit prerojenja. Preživeli samo životari; tisto, kar doseže, je »majhno, dodatno, primaknjeno življenje«. In celo to ima svojo ceno in tako prisili preživelega, da vnovič pretehta ravnotežje vrednot. Kakor to pove Kostoglotov:
Večkrat sem se že spraševal in posebno zdaj se sprašujem: Kaj je navsezadnje najvišja cena, ki bi jo moral človek plačati za življenje? Koliko bi moral plačati, koliko je preveč?
To vprašanje je vedno tu in vsak zasuk položaja terja nov odgovor. Tako tudi, ko pride Kostoglotov na rakov oddelek. Ko je že malodane mrtev, je verjetnost, da preživi, odvisna od hormonskega zdravljenja, ki bi ga oropalo njegove moškosti, in to je odločitev, s katero se mora spoprijeti: »Da bi postal živa lupina moškega – ali ni to pretirana cena? To bi bilo norčevanje. Ali naj jo plačam?« In če jo plača, kaj potem?
Koga naj poiščem, s kom naj delim
otožno veselje svojega preživetja?
Delil bi ga z neko žensko, z Vego Gangart, in dosegel bi polnost življenja v ljubezni in domu. Ampak če naj sploh ostane živ, se mora odreči tej možnosti. Domnevamo lahko, da je ta krepki mož nekoč živel preprosto rodovitno življenje. Zdaj pa mora živeti še naprej v kljubovanju napredujočemu raku in pri tem vedeti, da je izgubil vse, da ne bo izkusil ljubezni in dela, otrok, življenja, ki bi dozorevalo ob svojem času. In ta samota, onkraj rešitve ali odgovora, je gotovo najhujša bolečina preživelega jaza.
Vendar se odloči, da bo živel, kakor da za človeka, kakršen je on, ni druge izbire, ali kakor da bi bilo življenje sámo končni razsodnik, kolikšno ceno je vredno plačati. Kostoglotov spet žrtvuje del samega sebe, da bi ohranil tisto, kar imenuje »poglavitna stvar«. Noče se vdati, ker po taboriščih ne more v tej zadnji skrajnosti zavreči edinega smisla, ki ga je njegovo življenje imelo; in ker je živeti še naprej, četudi le za nekaj mesecev, tega absolutno vredno. To se jasno vidi po njegovem zadovoljstvu, ko se sprehodi po mestu: njegov stik z vrvežem življenja in gibanja, silna slast, s katero pojé nekaj pečenke, nežna hvaležnost, ki jo čuti do Vege za njeno ljubezen. To je čudovit dan in modrost te globoke radosti Kostoglotova je očitna: »Tudi če prihodnja pomlad nikoli ne pride, tudi če bi bila ta pomlad zadnja, je to dodatna pomlad! In naj bo zahvaljena!« Kostoglotov je zmožen, podobno kakor Šukov in Neržin, da se na najmanjši dar življenja odziva z obiljem hvaležnosti, ki je konec koncev večja in močnejša od upanja.
To je mala, vendar neprecenljiva dediščina preživelega. V tem stanju duha gre Kostoglotov iskat cvetočo marelico, seveda ne zato, da bi si jo prilastil, temveč samo zato, da bi jo za hip pogledal, da bi se njegovo veselje spočilo na tem nežnem, trajnem znamenju življenja. Potem bo stopil na vlak, si poiskal ležišče na polici za prtljago in se namestil za popotovanje nazaj v izgnanstvo:
Drugi niso preživeli. … Dobro dene, če se pretegneš. … Samo ko se je vlak zatresel in se začel premikati, je začutil vbodljaj bolečine blizu srca, blizu duše – Obrnil se je, se ulegel z obrazom navzdol na trenčkot, zaprl oči in prižel obraz k nahrbtniku, bulastemu od krušnih hlebcev … Vlak je potegnil in čevlji Kostoglotova so kakor mrtvi viseli nad hodnikom s prsti na nogah navzdol.
Presunljivost njegovega končnega položaja je hudo velika, vendar jo blaži njegova volja, da ga bo prenašal. Kostoglotov je človek brez upanja, vendar je celo tako živel tako dolgo, kolikor je mogel, ne da bi bil omadeževal svojo nedolžnost, ne da bi bil škodoval soljudem.
In v tem prizadevanju – da vztrajaš, ko so običajne avenije izpolnitve zaprte in ko stoji smrt vidna pred njim – doseže junaštvo preživetja svojo mejo. Na koncu Kostoglotov nima nič, sploh nič razen tega kratkega odloga, to dodatno življenje, brezplačno in samo njegovo. Toda za preživelega je to vse. Zanos se razprši v osvobojenju popolne izgube in odpoved posameznostim življenja se razpira v sijaj in moč poglavitne stvari, navzočnosti življenja samega na sebi.
Solženicinovo poveličevanje življenja je nasledek njegovega lastnega vajenstva. Ničesar ne dolguje abstraktnemu vitalizmu zadnjega stoletja in je nekaj, kar bi bilo komajda mogoče spoznati samo z mišljenjem. In vendar, ker preživeli izgubi vse razen življenja, življenja in svoje zmožnosti, da vidi v njem absolutno vrednoto, si ne moremo kaj, da se ne bi spraševali, kaj je tisto, kar najde, kaj je tukaj, da ga krepi in podpira. Zakaj en človek preživi in drugi ne, se ne da do kraja razložiti; naključje in značaj imata vsak svojo vlogo, vendar je tu še nekaj drugega, neke vrste milost. In kaj je tisto, do česar se preživeli dokoplje, ko dospe onstran obupa in upanja, se zdi podobno neizrekljivo. Vendar se gotovo približa nečemu, nekemu vhodu v osrčje bivanja, siloviti čistosti neskončne energije, življenja samega, nečemu nepričakovano razkritemu, ko je duh prignan navzdol do svojih korenin, ko izgubi vso ošabnost in ko ga bolečina pripelje do prvobitne osredinjenosti in do občutka dokončnosti in spokojnosti, ki, naj bo ponovno rečeno, presega razumevanje. V kaki drugi dobi bi to imenovali Bog, mračni Bog, nalet, končna stopnja utripajočega, neomajnega miru.
Kar koli že to je, preživeli je to prisiljen sprejeti, zavedajoč se njegove moči in svetosti. In kar koli že to je – zadostovati mora, če to imenujemo življenje – je temelj telesa in duše, tla, na katerih preživeli stoji, pokončen v svoji nedolžnosti in z voljo vztrajati kot človeško bitje.
6. Iz arhiva Nove Slovenske zaveze
6.1. Dopisovanje med Danielom Šerkom in Mirkom Javornikom
Ivanka Kozlevčar
6.1.1.
Daniel Šerko, o katerem smo nekaj povedali v prejšnji številki ob njegovih pismih Francetu Koblarju, je ohranil tudi velik del korespondence z Mirkom Javornikom. Prvo Javornikovo pismo ima datum 15. 7. 1945, zadnje pa 16. 4. 1986, malo pred njegovo smrtjo 1. 5. 1986.
Mirko Javornik se je rodil v Cerknici 1909 in je bil 5 let starejši od Daniela Šerka. Oba so povezovali skupni mladostni spomini, skupna potovanja, tudi na tovorni ladji, in skupna usoda po vojni. Šerkov stric po materini strani, ki je živel na Sušaku, je bil delničar prekooceanske družbe in jima je omogočil dvomesečno potovanje. Za jafa pomaranče so delali leseno embalažo preko družbe Marad, katere predsednik je bil Lojze Žumer. Po tej zvezi je bilo Javorniku tudi omogočeno potovanje v Palestino, na katerem je dobil snov za Pomlad v Palestini. Imela sta tudi skupne prijatelje, med katerimi so bili tudi krščanski socialisti Marjan Brecelj, Drago Ulaga, Aleš Stanovnik, Ruda Jurčec, kasnejši urednik Slovenca. Pri Javorniku je nastala sprememba po kongresu PEN klubov v Barceloni 1935, ko je v levi usmeritvi videl manj svobode in ko je doživel zanj šokantno snubljenje Josipa Vidmarja, ki si ga je hotel podrediti in mu je v ta namen obljubljal vso podporo. To doživetje je popisal v Listu iz dnevnika, ki ga je vključil v izbor krajših del Pero in čas v obeh izdajah (1944 in razširjena 1980). Tedaj je dobil tudi službo urednika pri Slovenskem domu, kjer je ostal do konca vojne.
Ob koncu vojne se je umaknil najprej na Koroško, nato pa v Rim in delal kot uradni prevajalec za angleško in ameriško oblast, nato pa je šel v Trst in delal za Radio Trst. V Trstu se mu je pridružila tudi njegova družina: žena Agna, hčerki Agica in Alenka ter sin Mirko. Dobili so dovoljenje za izselitev k očetu, ker so otroci šli prosit Tita, ki se je mudil na Bledu. Leta 1961 se je preselil v Washington in delal pri ameriški vladi kot jezikovni strokovnjak in sodelavec službe za stike z javnostjo za goste iz Jugoslavije in se tako seznanil z mnogimi pomembnejšimi jugoslovanskimi predstavniki in deloma tudi z njihovim mišljenjem. V tej službi je kot spremljevalec mnogo potoval in sam pravi, da bolje pozna Ameriko kot Amerikanci. Ves čas je po malem pisal v slovenske emigrantske liste, kolikor je pri svoji zaposlenosti mogel.
Daniel Šerko se je v Argentini naselil v Salti in tam začel s predelavo lesa, ki jo je poznal že od doma. Brat Franci, ki je bil inženir kemije, se je najprej zaposlil pri neki ameriški firmi v Paragvaju, kasneje pa se je preselil k bratu v Salto, ker je pri njem živela tudi mati. Po bratovi in nato še materini smrti se je počutil popolnoma brezvoljnega, saj je izgubil vse svoje ljudi. Za ostarelo in bolno mater, na katero je bil ljubeče navezan, je porabil dosti moči. To svojo stisko je potožil Javorniku, ki ga je kot dober prijatelj vzpodbujal, naj začne misliti nase in naj pride k njemu v Washington na obisk, da se bo malo razvedril. Priporočal mu je tudi obisk Evrope, kjer bi se srečal s starimi znanci in kraji, čeprav ne bi mogel v Slovenijo.
Te nasvete je Šerko upošteval in začel načrtovati svoja potovanja v Evropo, ki jih je do Javornikove smrti tudi trikrat uresničil, čeprav v Slovenijo do leta 1991 ni šel, na prvem potovanjuje pa je bil v Opatiji s svojo tedanjo simpatijo Bredo. Tako je v omenjeni korespondenci drugo in tretje potovanje popisano precej natančno, prvo /leta 1982/ pa je omenjano v njegovih in Javornikovih pismih. Na prvem potovanju, ki je trajalo pol leta, se je srečal z Javornikom v Trstu, ker je ta šel na knjižni sejem v Frankfurt, potem pa sta še nekaj skupno potovala in se poslovila v Lurdu, v kraju, ki ga je obiskal na vseh treh potovanjih. Pred drugim potovanjem je najprej obiskal Javornika v Washingtonu in sta opravila skupaj nekaj poti po Ameriki in Kanadi. Po Javornikovi smrti so mu ostala samo ta in mladostna skupna doživetja. Z njim je izgubil dobrega in zvestega prijatelja, na katerega se je lahko obračal v težavah in ki ga je seznanjal s kulturnimi in političnimi dogodki, za katere je Daniel imel zanimanje, vendar jim zaradi oddaljenosti od centrov in drugačne dejavnosti ni mogel slediti.
V naš prikaz dopisovanja med Šerkom in Javornikom smo vključili to pot prav ta zadnji del dopisovanja, ki kaže Šerkovo bolečino ob izgubi matere, razmišljanje o bodočnosti in veselje nad tem, da obiskuje kraje v Evropi, na katere ga vežejo spomini in kjer se srečuje z znanci, raztresenimi po Evropi, ali tistimi, ki so prišli iz domovine v Trst ali Beljak samo zato, da se vidijo. Na mnogih mestih se kaže bolečina človeka, ki ga je »domovina« razdedinila kljub njegovi veliki ljubezni in ga je tedanja oblast oropala vsega. Tako npr. primerja usodo beguncev s Trubarjevo, kar bi Šerko rad na neki način povedal s spominsko ploščo.
To so bila zadnja leta njunega tovariševanja in v ta sklop je vključeno tudi zadnje Javornikovo pismo.
Pisma so zaradi dokumentarne vrednosti objavljena v celoti. Izpuščena je kakšna zelo osebna ali splošno nepomembna stvar. Izpusti so označeni s pikami. Pri nekaterih nepolnih imenih smo zaradi jasnosti v oklepaju dodali ime, tudi kak podatek, kolikor je bilo mogoče, da se bralec lažje orientira. Dodatki so v poševnem tisku.
6.1.2.
Dragi Mirko!
Kot sem Ti pred božičem, ko sem se Ti na hitro zahvalil za sožalno pismo, po praznikih obljubil malo daljše poročilo, sem sedaj na tem, da držim besedo in izpolnim obljubo.
S čim drugim naj pričnem kot z dogodki, ki sem jih prav pred kratkim doživel, in to seveda o mamici. Po onem padcu pred poldrugim letom v kopalnici se je kar dobro popravila, tako da se je z mojo pomočjo, včasih pa tudi brez nje kar še nekako, recimo dobro, premikala po hiši. Kaka dva meseca pred smrtjo je pa pričela vidno pešati, iz tedna v teden bolj, a le telesno, duševno je bila bistrejša od mene, in to prav do zadnjega. Točno dan pred smrtjo, ko je bil Hinko /Pogačnik Hinko, bratranec/ pri njej, je brezhibno sledila pogovoru, le bolj težko je odgovarjala oz. vstavljala svoje pripombe ali ugovore. Zadnji dan, v nedeljo 4. 10., je hotela nemškega patra, slovenskega duhovna tu seveda ni. Telefoniral sem ponj, je prišel, in ko je odšel, je rekla: »Sedaj bom umrla.« Po teh besedah ni poteklo dve ali tri ure in bilje konec. Ko je izdihnila, se mi je zazdelo, da je umrla svetnica. In tudi je! Do konca, do pol ure pred smrtjo, ena sama skrb zame: »Kaj bo s teboj!« kot vse življenje od njenega dvaindvajsetega leta, ko je ovdovela, do konca, dobesedno do zadnjega diha.
Več kot dve leti sem bil stalno pri njej in odklanjal vsako tujo pomoč, hoteč sam pomagati, kolikor sem znal in mogel. Neštetokrat mi je zatrjevala, da boljše postrežbe, kot jo ima ona, nima nihče. A kljub vsemu sedaj, ko vse v spominu ponovno podoživljam, ugotavljam mnogo napak, ki sem jih zagrešil, in kaj vse bi lahko bolje naredil, kot sem, kar mi otežuje srce in dela slabo vest. V glavnem sem pa, hvala Bogu, le miren in si ne morem očitati brezbrižnosti ali celo egoizma.
Sedaj se ne morem in ne morem spraviti k temu, da bi preuredil njeno sobo, vse pospravil, požgal ali razšenkal. Vsaka malenkost ima toliko spominov, vse je mamica tako zelo cenila, in kar naenkrat naj vse to postane brez vrednosti. Soba je sedaj s priprtimi vrati in oknom in težko stopam vanjo. Pa bom moral prej ali slej začeti s tem žalostnim poslom, saj konec koncev so vse skupaj le sentimentalne bedarije in nič več, pa je le težko in še kako. Nikoli nisem zaznal v taki meri kot sedaj razlike med pametjo in sentimentom. Ko bom enkrat to opravil, boš prišel sem ali pa še jaz preje preko Kanade v Washington.
Seveda sem prejel Tvoje pismo od 14. dec. in se Ti zahvaljujem za pismo in božična voščila. Hudo razgibano živiš kljub letom in kljub bolezni, ki si jo prestal. Vsak dan zahvali Boga za ženo, ki Ti jo je dal, le kako jo je porajtala mamica! Oni intervju je odličen in ne vem, če si kdaj boljšega napisal v tej sorti pisanja. Ma Te imajo v želodcu v Ljubljani! Če se Ti ljubi, mi kopiraj ono iz »7 D« in mi pošlji. Me zanima, kako je mogoče zavrniti Ti le eno samo trditev. Na pot v Evropo za sedaj še ne mislim, predvsem pa da bi šel v Slovenijo: po kaj neki, jokat?
Pred enim mesecem sem šel po desetih letih v Buenos Aires brez kakršnekoli potrebe, le tako na špancir in da malo spremenim okolje in ljudi. Nameraval sem ostati tam vsaj 14 dni, pa sem bil nazaj v petih in komaj čakal vrniti se. Saj tam ni nikogar več, vse je pomrlo: Ruda (Jurčec), (Srečko) Baraga, Jože Kessler že kdaj in cela vrsta drugih. Če bi šel v Evropo, bi me imelo, da bi šel v Trst in tja poklical Johana Šviglja (gozdar pri Šerkovih) pa Gena (Evgen Strmecki, Šerkov prijatelj iz dijaških let) in Korelna (Karla) Košaka, če bi zadnji, bojazljiv kot je, si tja sploh upal. Pa še na Lago Maggiore bi šel pogledat Ano Golobičko (Golob), v Torino k Opressijevim in Nadi Žerjavovi, večjih itak ni. Spoznavati pa nove kraje in dežele, ki jih ne poznam, me pa prav nič ne briga. Je pa pri tem še druga ovira. Naš denar je napram dolarju v enem letu padel petkratno in povrh vsega sem moral vso rezervo, ki sem jo imel, vložiti v podjetje, ki pa trenutno niti misliti ni, da bi mi dolg lahko vrnilo. Za kolikor toliko dostojno potovanje bi moral kaj prodati ali zemljo ali briljante, ker niti hiša niti žaga ne prideta v poštev, kaj bi sicer brez teh. Za zemljo bi sedaj, ko vsi prodajajo, dobil malo, mamičino zlatnino pa hranim za zadnjo rezervo. Na žagi gre sedaj neprimerno boljše kot lani in še lepi izgledi so kljub najslabšim časom, kar smo jih doživeli v tej deželi, ko je šlo nešteto dobro vpeljanih podjetij po gobe. Veš, pa me poslovni uspehi v minulem letu niso prav nič ganili in mi ne bi bilo dosti na tem, če bi vse skupaj faliralo. Časi za te sorte skrbi so za menoj. Na žago gledam zdaj ko na neke vrste hobi, kjer se pri delu prijetno zabavam ter sem vesel, če se mi kaj novega posreči. Tja hodim vsak dan in ostajam tam po osem ur pa tudi več in hvala Bogu, da imam to, tako sem zaposlen in bolj kot kdaj sem prepričan, da je delo najboljše zdravilo proti malodušju in naveličanosti.
Že nekaj let sem in sedaj me čedalje bolj vznemirja misel, da bi napisal sebi v zabavo in drugim v opomin in poduk spomine. Gradiva imam dovolj, na vesti imam tri rešena življenja. Kaj meniš Ti, ki si od foha, bi bil za to delo?
Naj bo za danes dovolj. Lepo, prav lepo pozdravi Agno in bodi pozdravljen Ti sam z željami za vse najlepše.
Tvoj Dano 8. 1. 1982
6.1.3.
Dragi moj Dano!
Že dva meseca v novem letu odrajtujem pisemske dolgove za lani, a jim nisem še povsem kos. In sproti prihajajo nova sporočila, na katera je treba odgovoriti takoj. Kar zgrozil sem se, ko sem videl, da je Tvoje zadnje pismo prišlo že 16. januarja, pa nisi nanj doslej dobil še drugega ko molk. Pismo je naju oba ganilo, mene pa razveselilo, ko praviš, da misliš na pripravo spominov. Po enem svojih čutov, ki se je izkazal za nezmotljivega pri rajnem Rudu (Jurčecu) in marsikom drugem, imaš »božansko iskro« za pisanje, kakor je temu rekla rajna Lily Novy – dar za nevsiljivo, jasno, neposredno pripovedovanje z dovolj človeške globine in čustva. Torej začni brez odlašanja. Bodo prvi spomini, ki jih je kdaj napisal kak Notranjec, literat ali ne. Tako se boš razodevno oddolžil najini edinstveni deželici in njenim prav takim ljudem, ki jih ni več. Pusti govoriti dejstvom, dogodkom in ljudem s čim manj lastne filozofije.
Omenjaš tvarne težave z morebitno potjo v Evropo. Za svoje tvarno stanje veš najbolje sam, a po mojem se Ti bo to tveganje splačalo.
Prijemljivi spomini na kogar koli ali kar koli niso prazna sentimentalnost. Že kratek pogled na katerega človeku živo obudi celo obdobje življenja, lepo ali bridko. Brez njih ni moč živeti, posebno ljudem, ki so bili tako prikrajšani za sedanjost ko Ti ter bolj ali manj mi vsi. Človek brez včeraj je človek brez jutri. Torej izbiraj pri zametavanju maminega nič manj s čustvom kakor s premislekom.
Z mojimi potmi v Evropo je kakor pri Tebi. Hodim tja ne zaradi pokrajin in stvari, pač pa zaradi ljudi, ki jih je vedno manj. Nekateri so odšli na ono stran, druge so odtujili čas, oportunizem in kompromisarstvo. V Trstu samo štirje ne hodijo v matico in si me zaradi tega nihče ni upal povabiti k sebi. Seveda me zmeraj vse vprašuje, če bom šel domov. Odgovor je: »Po kaj?« Slovenija z gorami je lepa tudi pod socializmom. Javornik sem leta gledal in ga še z Opčin, z druge strani, kakor sem ga pol življenja z one. Ljudje, ki sem jih poznal in imel rad, so ali mrtvi ali v svetu ali pa na takih pozicijah, da se bo vsak bal pogledati me, kakor se boji še v Trstu ali na Koroškem. Zmagovalci se bojijo premaganca. Tudi zaradi slabe vesti ali pa ker me vidijo svobodnega kakor nikdar poprej in kakor oni niti za silo ne smejo biti.
Pošiljam Ti »7 D« in še nekaj drugega branja o sebi. Iz Trsta mi pišejo, da je Detelov (Lev Detela, pisatelj) esej v Mostu prava izzivalna senzacija na obeh straneh meje. Ime pisca poznaš iz Glasa SKA. Živi na Dunaju kot politični emigrant. Je iz povojnega rodu ter se mu šola in okolje totalitarizma, zlasti kulturnega, zaradi katerega je šel v svet, poznata. Levica mu je še vedno napredna, vse drugo je desnica, skoraj fašizem. Še vedno verjame v dialog s pravimi komunisti. Pisal mi je, da so titovci skoraj leto dni pritiskali na uredništvo revije, naj razpravice o meni ne priobči. Zanj pa da so celo pripravljali ugrabitev iz Avstrije.
Ob Kocbekovi (Edvard Kocbek, politik, pesnik, pisatelj) smrti je doma celo Cerkev ponorela. Ljubljanski pomožni škof (Stanislav) Lenič gaje v pogrebnem govoru že prištel med svetnike in prosil, naj Slovence blagoslavlja iz svoje večne blaženosti. Če dobivaš Vestnik – Sij, boš v Znamenjih časa (marčna štev.) bral, kako mislim jaz o tem.
Edvard (Pogačnik Edvard, Šerkov bratranec) je seveda hud name, ker se oktobra, ko sem bil v Torontu zaradi priloženega govora, nisem oglasil v Kingstonu. Vsega sem imel slab teden časa, dosti premalo, da bi se bil oglasil ljudem, katerim se moram vsaj toliko kakor njim. Slovenci v Kanadi se že leta izkazujejo do mene kakor nikjer drugod, s simpatijo, spoštovanjem in gostoljubnostjo, tako da imam v Torontu deset krajev, kjer sem lahko z vsem, kakor dolgo hočem biti. Zadnjič mi je nekdo, ki me je peljal na letališče, ob slovesu stisnil 100 dolarjev z besedami: »Samo zato, ker si prišel«. Krekova hranilnica mi je dala kulturno nagrado za preteklo leto. Ljudje me imajo radi, ker sem edini razumnik z nekaj imena, ki hodi mednje in zna z vsakomer govoriti kakor z enakim. In Kanada je pokupila mojih knjig več kakor katerakoli druga slovenska skupnost v Evropi in v svetu.
Doma čas neusmiljeno melje navzlic vsej propagandni trdnosti in videzu. Delo je oni mesec priobčilo dolgo razpravo, katere sklep je bil, da je stanje v SFRJ zaradi nacionalnih nasprotij in drugega danes tako, kakor je bilo v Avstroogrski leta 1916. Treba je znati čakati in upati.
Z Agno Te iz srca pozdravljava in Ti želiva sto sreč, saj si jih potreben.
Tvoj stari
Mirko
Washington, 4. marca 1982
6.1.4.
Dragi Dano!
Z Agno se Ti zahvaljujeva za božično voščilo. Jaz ga tokrat nisem mogel poslati na Tebi ne komu drugemu.
Iz Evrope sem se vrnil konec novembra. Še preden sem se spet za silo vživel v dom in Ameriko ter se izkopal iz grmade pošte, ki se mi je nabrala v treh mesecih odsotnosti, me je zgrabila čudna trdovratna virusna influenca, da sem večino decembra polegaval in sem šele zdaj spet za kako rabo.
Pismu dodajam kopijo poročila o prvem nastopu svobodnih Slovencev na mednarodnem knjižnem sejmu v Frankfurtu iz »Slovenske države«, ki sem ga napisal še v Trstu. Brez slik je decembra izšlo v goriškem Katoliškem glasu. Prvo pa je v začetku novembra pripravil za Radio Trst A Franc Jeza (sodelavec Radia Trst A, pisatelj in publicist) zaradi ozirov na matico in na titovsko radijsko cenzuro zelo previdno, vendar so v Sloveniji iz njega zakonito zvedeli za stvar. Do mojega odhoda ni bilo iz Ljubljane še nobenega odmeva na to. Prosim, naredi kopijo in jo daj Genu, a ne onstran meje.
Reci Genu, da ga rotim, naj Tebi pove ali meni piše čim bolj natanko vse, česar se spomni o pismu, ki ga je dobil od Ruda Jurčeca malo pred njegovo smrtjo, kjer mu je sporočil, da je rokopis četrtega dela Luči in senc imel povsem pripravljen za tisk, a je potem prišlo do nesporazuma z založnikom in je objava šla po vodi. Zakaj, meni ni uganka. Iz zasnutka vsebine, ki ga je objavila 1–2 št. Meddobja, je vidno, da je v tem zvezku obravnaval dogodke izza konca vojne in začetka emigracije, ki bi bili klerikalni politiki neprijetni. Lenček (Ladislav Lenček, lazarist, orgnizator duhovnega, kulturnega in gospodarskega življenja argentinskih beguncev) je očitno zahteval, naj jih spremeni ali izpusti, česar pa ni maral storiti.Vedel je grdih skrivnosti dosti, saj je bil do odhoda iz Rima v Krekovem tajništvu. Jaz sem si zdaj za eno prvih nalog zastavil, da bom dognal, kaj se je z rokopisom zgodilo in kdo ga ima, če ga niso uničili. Če ne drugje, bom vse, kar bom zvedel o tem, priobčil v svojih spominih.
Če Te Breda in njen advokat še nista zapletla v uveljavljanja pravice do mamičinega ostanka vašega imetja, se nikar ne spuščaj v to. S tem boš nase in na svojo navzočnost v SFRJ opozoril Cerknico, kjer imajo še zmeraj dosti besede nekateri stari medvojni razbojniki, kakor je to nevarno skusil Miloš Kravanja (Cerkničan, četnik, uslužbenec trgovskega ministrstva v Washingto nu), in pa Ljubljano, ki bo pod pretvezo »ljudskega glasu« uprizorila proces, v katerem Te bodo obsodili zaradi nekdanjega kapitalističnega izkoriščanja ljudskih množic in boš izgubil ne le dediščino, ampak tudi svobodo.
Lepo Te pozdravlja
Tvoj stari Mirko
Washington, 4. dec. 1982
6.1.5.
Dragi moj Dano!
Obljubo na razglednici, da se boš oglasil bolj na dolgo, brž ko boš mogel, si izpolnil za čuda hitro in temeljito. Sporočila sem bil na moč vesel in presenečen, da si svoja pota in srečanja od najine ločitve v Lurdu dalje popisal tako natančno, strnjeno, trezno in modro. Potrdil si me v prepričanju, da imaš dar za krepkega pisatelja …
Vidim, da si po šestih mesecih Evrope in Brede v enakem, če ne hujšem precepu, kakor si bil prej. A iz njega se moraš rešiti, četudi brez poroke ali sožitja z njo. Po mojem bi bilo najpametneje, če bi sprejel pobudo francoskega prijatelja in se preselil k njemu, če Ti zagotovi streho, kruh in vino, pa vsa potrebna zavarovanja, za katero po mojem v Franciji ne bo težav, ter potrebno mero prostega časa za Tvoja pota po Evropi …
Če bi si kupil kako zavetje na Krasu, si v tem primeru zagotovi rezidenco tudi tam.
Če bi se odločil za selitev v Evropo, ostani argentinski državljan, ker boš tako lahko kupoval Evrailpass v nedogled. In pošlji mamičin ter Francijev pepel počivat k Sv. Janezu v Cerknico … Pred kratkim sem spet prebral Javorškovo Črno krizantemo. Iskal sem odstavek, ki daje s škripajočimi zobmi priznanje mojemu jeziku: »Celo pisanje kakšnega Mirka Javornika, ki je pisanje popolnega zoprnika, vendarle človek bere z užitkom in se še zmeni ne za njegovo umsko grozo (?), moralno razdvojenost (?) in človeško prodanost (???), ker je njegov jezik višja oblika slovenskega klasičnega pisanja.«
Citat sem potreboval za brošuro, v kateri bo liberalna Slovenska prosvetna matica v Trstu ponatisnila iz Peresa in časa II razpravo o slovenski besedi, kateri bodo dodali tudi povzetek ocen o knjigi …
Ima me, da bi napisal Javorškov avtoportret v njegovi lastni besedi, kakor sem to delno storil za Kocbeka. Tam bom na koncu citiral njegovo napoved, kakšen bo konec Borisa Pahorja, ko mu bom še prej jaz dal svoj smrtni poljub. Nekako takole: »Ker nisem homič (ljubljansko ime za buzije), se za razliko od Javorška z moškimi ne poljubljam. Od žensk, ki sem jih s to usodo osrečil, pa doslej ni še nobena umrla … «
Naj bo za prvo silo dovolj. Piši, kadar boš utegnil, in povej, kako se boš odločil.
Pozdrav, zvesto Tvoj
Mirko
Washington, 27. 4. 1983
6.1.6.
Dragi Mirko!
V svojem zadnjem pismu, še iz julija, si mi pisal, da nameravaš v Kanado in tam ostati do konca avgusta, nakar mi boš takoj po povratku sporočil, kaj si tam opravil in kako izgleda s knjižno razstavo v Franfurtu prihodnje leto in s Tvojim potovanjem radi tega tja ter da boš obiskal Edvarda. Ta mi je pisal, da te vsled nekega nesporazuma pri telefonskem razgovoru, ali kaj vem kako, med Teboj in Ksenjo (Edvardova žena) k njemu ni bilo, meni pa tudi nisi pisal, kaj si opravil v Kanadi in ali boš potoval na sejem v Nemčijo. V pričakovanju tega sporočila Ti na pismo nisem odgovoril. Vse to me zelo zanima, ker se pripravljam na pot k Tebi in Edvardu tam nekje od junija naprej in rad bi vedel, kje boš tedaj in koliko boš imel časa za moj obisk pri Tebi.
Pisal mi je Geno (sošolec in prijatelj Evgen Trmecki) iz Ljubljane, prav pred kratkim. Lepo Te pozdravlja in mi sporoča vse, česar se spominja iz zadnjih Rudovih (Ruda Jurčec, novinar, urednik, politik in pisatelj) pisem glede izdaje četrte knjige spominov, kakor si mi bil naročil, naj od njega izvem, ko sem bil še v Opatiji. Vse bi ti prepisal v prihodnjem pismu, če je še aktualno, ker v vseh poznejših pismih tega nisi več omenil. Geno mi je odgovoril takoj, pisal sem mu prav po vrnitvi iz Evrope, a kot izgleda, je šlo pismo po zlu in sedaj se vse ponavlja.
Ta mesec ali v pričetku prihodnjega nameravam v Buenos Aires, kamor sem mislil in si želel, da bova šla skupaj. Grem brez potrebe, le tako za spremembo in »na lepše«, kot se je včasih reklo. Dolar tu postaja vedno trši ter potovanja izven države vedno dražja, pa upam, da bom one solde za pot do Vaju na severni konec skupnega kontinenta že nekako skupaj dobil. Sicer je pa življenje tu poceni, lepo in prijetno in škoda, da nočeš sem, pa mogoče se boš še premislil.
Pričakujem Tvoje že obljubljeno pismo ter Agno in Tebe najlepše pozdravljam,
Vajin Dano
5. 11. 1983. Prav nekako leto po najinem slovesu v Lurdu.
6.1.7.
Dragi moj Dano!
Tolčem se po prsih, ker sem Ti še zmeraj dolžan odgovor na pismo iz začetka lanskega novembra in na vprašanje iz božičnega voščila. Mislil sem, da bom vse odgovore na pošto iz leta 1983 napisal med božičem in novim letom, ko sem bil sam doma … A tisti prosti čas in skoraj ves januar sta šla v nič zaradi nečes drugega.
Dva dni pred božičem me je naša regolacijska komisija za jedrsko energijo prosila za nujen in zaupen prevod iz slovenščine v angleščino. Šlo je za dolgo študijo o teoretičnem idealnem modelu bodočih atomskih elektrarn v Sloveniji, ki so ga s pomočjo kompjuterske simulacije izdelali učenjaki v ljubljanskem jedrskem Inštitutu Jožef Štefan …
Najprimernejši čas za obisk tukaj in v Kanadi je september in oktober. Maj utegne biti še mrzel, junij pa pasje vroč. Jaz bi Ti torej svetoval jesen ali pa pozno poletje. Najboljše bi bilo, če bi prišel v Washington konec avgusta. … Hiteti ne velja, če hočeš od krajev in ljudi kaj imeti. Pri nas bova skovala načrt kam, kdaj in h komu od tod …
Novembra nisem vedel še nič, kako bo z mano letos. Agno bratje in sestre na moč silijo, da bi prišla na obisk v Ljubljano. Njej se to da prav toliko kakor meni, poleg tega se pa boji sama potovati. Jaz sem bil za to, da bi šla maja ali junija za tri tedne skupaj v Evropo in bi se z žlahto dobivala na Koroškem ali v Trstu. Meni je prav, da je šlo po vodi tudi to. Prav sinoči se ji je obudil srd na Jogoslauland, posebno slovenski, zaradi tistega, kar je po vojski tam prestala. Prišlo je sporočilo, da je za božič v Bufalu umrla njena prijateljica, s katero sta bili leta 1949, 1950 skupaj na delu v kočevskih gozdovih blizu Roga, pozneje pa v Škofji Loki.
Z našim nastopom na lanskem knjižnem sejmu v Frankfurtu ni bilo nič. Slovenski improvizatorji, na katere sem se zanašal, mi na več prošenj niso poslali ne informacij o pogojih in stroških
za samostojno slovensko razstavo v lastnem prostoru ne potrebnih formularjev za priglas …
Vse kaže, da tudi letos ne bo nič, razen če bi se zgodil čudež.
V Argentino me bolj in bolj vabijo vsi, od krekovcev do sijevcev in kar je vmes. Vzroki, da ne morem, so čas, denar in pa zastrupljene osebne razmere med našimi ljudmi tam doli, ki ne vem, ali bolj sovražijo drug drugega, ne da bi vedeli zakaj, ali vsi skupaj komunizem. Nisem več vajen, da bi me kdo hotel imeti samo zase, in bi me izobčil, če bi hotel videti koga, ki ga on ne mara.
Te pa lepo prosim, da bi mi čimprej sporočil vse, kar Ti je o Rudu in 4. delu Luči in senc pisal Geno. Zdaj je vse še bolj aktualno, ker je Rudova svakinja Milena vso njegovo zapuščino, kar jo je imela, dala ne vem komu in se preselila k hčerki, poročeni na holandskem …
Napisal sem Ti, kakor sem vedel in znal ter za prvo silo. Ostani zdrav do prihodnjega glasu. V upanju na svidenje Te pozdravljava oba z Agno.
Tvoj Mirko
Washigton, 31. jan. 1984
6.1.8.
Dragi Mirko!
… Počasi se pripravljam na pot do Tebe in Edvarda in že zbiram dolarje, ki so postali sedaj tu hudo trdi. Če jih bom nabral dovolj, bi potem, ko bom opravil pri Vama, naredil ovinek pri povratku prek Evrope in ostal nekaj časa pri Tončku Komotarju (prijatelj iz gimnazijskih let, s Šerkom sta skupaj stanovala) v Stuttgartu, katerega sem vabil v Salto … če bom res šel v Evropo, si bom nabavil Evrailpass in križaril po Evropi. Hudo me mika Grčija, ki je menda celo Ti nisi videl … Pomisleke imam radi izkušnje od zadnjič, ko sem videl, da je potovanje nadvse prijetno v dvoje, kot najino v Rim in Lurd. Če se pa prekladaš po svetu sam, se pa vsega kmalu naveličaš. Rad bi pa le videl Grčijo in Pariz in zopet seveda Italijo …
Nadvse rad bi še videl Johana Šviglja v Trstu, le če bo prišel radi kavcije pa radi let. Kot mi piše hčerka, je pričel zelo pešati … Pa seveda Gena tudi, po možnosti v isti oštariji kot zadnjič in hudo boš manjkal Ti.
Prilagam Genovo pismo, nanašajoče se na Rudo, malo si boš s tem pomagal.
Prilagam tudi dve fotografiji, da vidiš mamičin in Francitov grob, pa moj tudi, če mi bo Bog to srečo dal. Tam, kjer sedim, je prostor zame, mamica je v sredini in gomila se še vidi, poleg nje je Franci, pa hišica, kjer živim že 31 let.
Umrl je Miloš Stare, prav malo sem ga poznal. Pravzaprav ni bil star. Pri vsaki znani smrti se zamislim: zdi se, da smo kot hruške na hruški, zdaj cepne ena, potem druga, nato nekaj časa nobena, potem pa zopet ena in druga in za vse svete je drevo zagotovo golo in prazno. Tonček Komotar pravi, naj pohitim, časa da je malo. Pred mesecem sem dopolnil 70 let.
Odgovori, prosim, takoj, saj ni treba, da bi bil roman, povej le, kaj praviš k mojemu načrtu in če Ti je v začetku avgusta prav.
Lepe pozdrave Agni in Tebi.
12. 5. 1984 Tvoj Dano
6.1.9.
Preljubi moj Dano!
Tvoje pismo se je nekje nad širokim morjem križalo z mojim …
Vesel sem bil slik. Ena je rekordna. Še nikoli mi je ni kdo poslal s kraja lastnega groba.
Ne pusti še tako trdim dolarjem preprečiti, da bi prišel sem in k Edvardu … …
Pri nas si bova v glavnem gospodinjila sama, ker Agna še hodi v službo. A Ti si takega samstva vajen, kuharija pa je poleg vina in ljubezni od nekdaj bila moj poglavitni hobi …
Zelo dragoceno je tudi priloženo Genovo pismo. Iz njega mi je očitna usoda 4. in 5. knjige Luči in senc. Založnik dela je bil Editorial Baraga, katere lastnik je lazarist Lado Lenček, misijonski
podjetnik … Lenček se za trdno ni strinjal s trdimi resnicami o naši klerikalni politiki v 4. in 5.
zvezku Rudovih spominov. Pokazal jih je še Kreku ali pa Staretu, nakar so jih sklenili uničiti. Ruda ni bil toliko previden, da bi si bil naredil kopijo. Tako je šel v nič dragocen dokument o naši zgodovini in o tem, kar nas je zadelo.
A o tem in toliko drugem bova govorila tukaj. V pričakovanju tega veselega dogodka Te lepo pozdravljam.
14. 5. 1984 Tvoj M. J.
6.1.10.
Dragi Mirko!
Kot prvo, ljubi moj, najprisrčnejše čestitke k Tvojim 75-im letom. Če si, kot praviš, na slavje skoraj pozabil Ti sam, kako ne bi jaz. Ne zameri torej!
V drugo Ti potrjujem prejem in se Ti zahvaljujem za karto iz New Yorka, za hudo zanimivo pismo od 1. t. m. in za voščila za praznike, ki Ti jih kljub že poslani razglednici še enkrat voščim.
In v tretje Ti tu sedaj poskusim napisati potopis moje Evrope 1984, kot si želel in kot ga rekonstruiram po pripombah k dnevom, ki sva jih pri Vas v Washingtonu skupaj pričela.
September
5. sept. prispel po kratki in neprespani noči v Frankfurt ter takoj nadaljeval pot v Stuttgart, kamor sem prispel ob treh popoldne. Tone mi je pisal sicer še v Washington, naj pridem enkrat po 9. septembru, ni pa povedal zakaj. Tega se nisem držal, misleč si, dan preje ali kasneje je pač vseeno. Pa ni bilo tako, ker so 8. v hiši praznovali družinsko slavnost ženine 70-letnice in so prišli vsi trije otroci s petimi vnuki, eden celo iz New Yorka. Na srečo sem padel v hišo dan pred glavnim navalom in kljub najodkritosrčnejšim vabilom, naj praznujem njihov praznik z njimi, sem jo takoj, ko sem se naspal, prihodnji dan potegnil preko Munchna in Beljaka po prelepi Kanalski dolini v Trst. Imajoč Eurailpass, je bilo vse zelo enostavno in 7. sept. sem že spal v svoji stari in lepi oštariji pri prijaznih ljudeh na Bazovici.
8. sept. na večer me je bogaboječi oštir napotil k nočni procesiji s svečami /praznik Marijinega rojstva in cerkniško žegnanje/ in bilo je prelepo. Po vasi po hišah prižgane sveče, obhodili smo ves kraj, prepevajoč vse poznane mi /slovenske seveda/ Marijine pesmi.
9. sept. Breda radi obiska v hiši v Trst ni mogla, pa sem se odpeljal v Benetke in Vama od tam poslal prvi glas iz Evrope.
10., 11., 12. in 13. sept. je bila v Trstu Breda in sva se kljub prejšnjemu prerekanju v pismih hudo lepo razumela.
14. sept. sem se po isti poti, kot sem prišel, vrnil k Tonetu in ostal tam tri dni ter bil
16. sept. pri slovenski maši v Stuttgartu in se rokoval z znanci in menišovskimi rojaki, ki sem jih spoznal že predlansko leto. Mašo je bral slovenski fajmošter, bivši domobranec, ki je pobegnil iz lagerja v Vetrinju dan prej, ko naj bi bil vrnjen.
17. in 18. sept. sem bil v Zurichu pri Korelnu (Karlu) Vojski, Tonetovem prijatelju in Tvojem ter Mavrovega Lojza tovarišu iz Marijanišča, kot mi je pravil. Pri telefonskem razgovoru mu je namreč Tone mimogrede omenil, da sem pri njih, in Vojska, potem ko je zvedel, kdo sem, me je hotel na vsak način spoznati kot pričo zadnjih dni življenja brata, komandanta bele garde v Begunjah, Jožeta Vojske.
18., 19. sept. Milano, Rim, Trst.
20., 21. in 22. sept. sem bil v Trstu in prenočeval na Bazovici seveda, kjer sem plačeval celih 10.000 lir za noč v perfektno čisti sobi. Telefoniral sem preko meje, obiskal Branka Agneletta (odvetnik v Trstu) in v soboto smo z Johanom (Švigljem) in hčerko Ivanko cel dan pri vinu in pršutu sedeli s prijaznim krčmarjem na Bazovici. Na večer, ko sta Johan in Ivanka odšla, sem moral k maši – zopet oštir – , ker sem se prihodnji dan
23. sept. odpeljal v Gorico in Udine–Videm, ki ga nisem poznal in mej e presenetil s svojo lepoto in starostjo.
24. sept. sem bil domenjen za sestanek s sestričnama Mileno in Sonjo (hčerki Milana Šerka), ki sta pa prišli šele naslednji dan. Da ne izgubim dneva, sem se odpeljal v Tržič–Monfalcone, nazaj pa z omnibusom v Devin in Sesljan, od tam pa z vlakom v Trst in na Bazovico.
25. sept. ves dan z Mileno in Sonjo v oštariji na Bazovici.
26. in 27. sept. z Bredo po Trstu.
28. sept. z Genom in ženo za mizo zopet na Bazovici.
29. sept. nazaj domov v Stuttgart, kjer sem počival, ogledoval mesto in sprehodi s Tonetom (Komotarjem) in ženo po prelepem jesenskem bukovem gozdu, ne več kot 300 metrov od hiše, kjer živita.
Oktober
3. okt. se peljal preko Švice in Chiassa v Milano in v Domodossolo, kjer sem bil
4. okt. zarana zjutraj pri maši za mamičino smrtno obletnico, potem pa od enajste do poznega popoldneva na obisku in kosilu v Villa Emilia, ki jo poznaš in od koder sem Ti tudi poslal pozdrave. Ko sem opravil tu, sem v Intri obiskal Righettijeve. Gospa je lani umrla, prej pa še ena hčerka. Oče oz. možje star 85 let in je spal, zato nisem hotel, da bi ga prebudili, sin Gigi pa ni vreden nič in ni pri hiši. Govoril sem le s hčerko Giuseppino, dvomim pa, če se teh ljudi še spominjaš, vem pa, da smo bili enkrat skupaj pri njih. Na večer sem iskal ono tratorijo, kjer smo ob spremljavi harmonike neustrašeno prepevali Giovinezzo, nakar so nas stavili v pržon, kakor sva onega dne, menda na Edvardovem otoku, obujala spomine. Tratorije nisem našel, mogoče je ni več, pržon je pa še, ker sem ga videl.
5. okt. odhod iz Domodossole, kjer sem dvakrat prespal, prek Milana po najini skupni poti izza dveh let v Lurd. V Milanu sem klical Anico Golob (Anna Maria Colombo), da bi se dobila, pa se nisva mogla, ker je bila bolna. Klical sem jo potem še neštetokrat iz najrazličnejših krajev prav do povratka v Argentino, pa na mojo in najbrže še večjo njeno žalost se nisva mogla videti. Predpostavljam, da še veš, kdo je to. Živela je z materjo v Villa Emilia in spominjam se, da smo se skupaj s Teboj kopali v jezeru.
6. okt. sem v Lurdu in je sobota, jaz pa brez enega samega franka, tako da še kufra nisem mogel zakleniti v omarico, ki sedaj v Franciji, pa tudi drugje nadomestujejo dobre, stare in zanesljive kolodvorske garderobe. S kufrom in peš pa s svojo francoščino sem po uri hoje ves neprespan v Banque Agricol, ki ne vem, kako to, da je poslovala, zamenjal dolarje za franke. Zanašal sem se na zadnjič, ko sva na postaji v menjalnici zamenjala denar. Sedaj po vsej francoski socialistični bedariji tega ni več. Še isti dan sem se podal v Dax, kjer sta me čakali obe Francozinji brez očeta oz. moža (Danielov prijatelj, h kateremu bi se lahko priselil), ki je lansko leto umrl.
7., 8. in 9. okt. sem bil pri njiju v Onesseu, obiskal grob dobrega prijatelja in peljali sta me med drugimi izleti tudi v Biarritz, sloviti Hotel du Palais, nekdanje letno bivališče Napoleona III. Obisk pri Francozinjah je motila žalost po možu in očetu ter mojem prijatelju, pa tudi tri dni stara novica, da advokat v Salti zahteva 50.000 USA dolarjev za zapuščinsko razpravo od posestva 7.500 ha v Salti, ki je bilo vpisano na pokojnikovo ime.
10. okt. Madrid, muzej Prado pa s taksijem hitro po mestu in naslednji dan v Malago oz. Marbello. Na poti malo pred Malago se mi je pripetila sitna nevšečnost. Najbrž prvič po najmanj 20-ih letih sem, kaj vem zakaj, na vlaku kupil sladoled, ki ga sicer ne maram. Bila je to trdo zmrznjena štanga, in ko sem krepko ugriznil vanjo, se mi je razklala gornja čeljust. Zobno razvalino sem vtaknil v aržet in že prihodnji dan so mi jo, na veliko srečo mojo, že dopoldan skupaj zlimali.
11., 12., 13. okt. Marbella, Malaga, Puerto, Banus, Ojem, Fuengirola: ribe, raki, vino, arabsko petrolejsko bogastvo, jahte, nepojmljiv luksuz, dolarji, dolarji in še dolarji.
15., 16. in 17. okt. v enem zaletu z vlakom v Milano, kjer sem prespal in upal na sestanek z Anico, ki ga pa ni bilo. Po čudoviti vožnji v prekrasnem jesenskem dnevu spet v Stuttgart.
18., 19. okt. v Stuttgartu. Sprehodi po gozdu in pogovori. Povabljen sem bil k družini Oblak iz Sevščka. Oblakova žena je Pavlova Dora iz Kožljeka, s katero smo bili po 8. sept. 1943 skupaj v Begunjah. Tedaj je bila stara 12 let, pa se nas vseh in vsega dobro spominja. Hranijo in kazali so mi številke Slovenskega doma, nanašajoče se na one groze polne dni. Mož Lado Oblak je v Nemčiji zidar-pečar, specialist za kamine, in si zida hišo v Dobcu, grozno fejst ljudje, sto od sto naši ali pa še več, kar je med drugimi gastarbajtarji redkost. Bil sem pri njih na večerji in postregli so mi s krvavimi klobasami iz Begunj, šnopcem in medom iz Dobca in z jabolki s Peščenka (del Cerknice, kjer so Šerkovi) Lepo, lepo, hudo lepo! V soboto opoldan sem se odpeljal na Koroško in noč prespal v Celovcu. Drugi dan
20. okt. pa sem bil na Gosposvetskem polju pri vojvodskem prestolu, popoldan pa v cerkvi v Vetrinjah:
Jokal sem.
22. okt. sem šel preko Udin zopet v Benetke in zvečer že spal v Bazovici.
23., 24., 25., 26. in 27. okt. v Trstu, kamor Breda radi prehlada in hudih bolečin v križu ni mogla in je nisem videl več. V teh dneh sem še enkrat šel v Gorico in Videm, ki se mi je tokrat še bolj dopadel. En dan zopet z Genom, opoldan v gostilni Citta di Londra. Prišel je sam, ker ima neke sorte obmejno karto in mu ni treba plačati pologa na meji. Prinesel mi je Fakinovo knjigo Umiranje na obroke, o kateri mi pišeš tudi Ti. En dan me je pa Joškovcov Pepe (Ronko Jože, profesor v Trstu, Ronkovi, gradbeniki v Cerknici) z avtom prevažal po Krasu in spustil sem se po kdo ve koliko sto stopnicah v Briško brezno prav do dna ter bil v skrbeh, kako bom sopel nazaj. Pa je šlo, tako da me celo mladi italijanski soldatje niso pustili zadaj.
28. okt. v Parizu, od tu dalje glej pismo Genu, ki ga v kopiji prilagam, da istih dogodkov ne bi dvakrat premleval.
V Koelnu sem se v dolgem telefonskem pogovoru poslovil od Anice Golob in povedala sva si lepe besede. Revica je imela kar naprej angino z vročino, morala bi na operacijo, da ji odstranijo mandlje v grlu, pa se boji. Stara je 59 let in še hudo fejst, kot sem ugotovil predlanskim, ko sva se srečala v Milanu.
To naj bi bil v glavnem skopo strjen opis vsega, kar sem videl in doživel, potem ko sva se v Torontu poslovila in ločila. Seveda bi lahko bilo poročilo trikrat ali večkrat daljše, pa še ne bi povedalo vsega tako, kot bi rad in kot sem doživljal, manjka mi vztrajnost, predvsem pa ona božanska iskra daru pisanja, ki je, kot jo imaš Ti, nima vsak.
Sedaj pa k drugi stvari.
Že v Derendingenu mi je padla v glavo misel, ki jo vedno bolj zibljem in mi ne da miru in je ta:
Drugo leto, to se pravi 1986, bo 400-letnica Trubarjeve smrti. Trubar je bil politični in verski begunec, najeminentnejši slovenski vseh časov, prav točno isto smo tudi mi. Na grobu nima enega samega slovenskega znamenja, mar ne bi bilo hudo na mestu, da mi – begunci, ki smo tudi čuvarji njegovega doma tako hudo ogroženega jezika, proslavimo to imenitno obletnico lepše, kot moremo. Najprej z besedo v našem tisku, potem pa mogoče še s ploščo na cerkvenem zidu, tam kjer naj bi bil njegov grob. Pošiljam ti prepis latinskega napisa na stari, še iz onih časov leseni tabli, ki do sedaj zanj nisem vedel in dvomim, če je v naši slovstveni zgodovini sploh kje omenjen, kaj šele predstavljen. Ta isti list sem že poslal Tinetu Debeljaku, da ga predstavi, in to bi že bil del našega doprinosa k Trubarjevemu letu 1986. Pisal bom v Stuttgart Tonetu in že omenjenemu župniku Cirilu Turku, da poizvesta, kako bi se dalo v Derendingenu vse pripraviti in če bi nam Nemci dovolili napis na plošči, tudi politično pofarban in to bolj, kot je mogoče. Že sedaj premisli, kako in kaj naj bi bilo napisano. Časa je dovolj, več kot leto dni. Denar tu bi nabral jaz, v Ameriki in Kanadi Ti, vAvstraliji Klakočer (Ludvik Klakočer, urednik pri Slovenskem domu, glasbenik, kulturni delavec), v Evropi pa Tone (Komotar) in fajmošter Turk. Ni vrag, da ne bi nabrali vsaj za kamen in napis, če ne celo za bronast Goršetov kip. Vse premisli in sporoči mi, kaj misliš o tej zadevi. Upam, da častitih gospodov, brez katerih se med nami ne da ničesar narediti, ne bo motilo, da je bil Trubar protestant in krivoverec. Turk na primer v tej protestantski cerkvi večkrat mašuje in je z derendinškim pastorjem v najboljših odnosih.
Naj torej tu končam. Napisal sem precej, le če je kaj vredno. Pozdravljam prav lepo Agno in Agico, da ne pozabim mačke Sivke in seveda Tebe, ter čakam na odgovor.
Vaš Daniel
23., 24., 25. december 1984.
6.1.11.
Dragi Mirko!
Dobil sem kot prvo Tvojo razglednico iz Washingtona od 14. 1., kjer mi potrjuješ prejem mojega dolgega božičnega pisma, ki si ga prebiral pri vinu in češnjah ter Ti je bilo pogodu vse troje: vino, češnje in pismo. Hvala za poklon ter za Agnino in Tvoje priznanje. Na tej karti, praviš, da boš odgovoril, čim boš preudaril možnosti za naš nagrobnik emigrantu Trubarju. Na ta odgovor sem čakal in čakam še. Kmalu nato je priletelo pismo z istim datumom, pred par dnevi pa to zadnje od 25. 2. s kopijo onega prejšnjega. Letalske tiskovine s fotografijami do sedaj še ni, kot kaj vem koliko božičnih pisem in voščil od vseh mogočih, o katerih ne dvomim, da mi ne bi pisali.
Odgovoril mi nisi oz. nisem prejel odgovora niti iz Buenos Airesa od Tineta Debeljaka, kateremu sem poslal latinske heksametre Trubarjeve starodavne lesene spominske table v prestavo, in to že 16. dec. Prejel pa je, to vem, ker je Ličetu (Lice Urankar, družabnik na žagi), ki je bil za božič pri njem, rekel, da bo prestavil, a po nemškem prevodu, češ da latinskega ne razume, kar mu prisodil ne bi, saj je bil »zavodar« in tam ste bili latinci nič kakšni, ko še jaz sirota iz realne gimnazije s pomočjo nemške prestave ono hudo srebrno latinščino zastopim. Prvi verz bi prevedel: Svet mož, slovenskega rodu, pod to počiva gomilo.
V pismu od 11. 1. mi Tone Komotar o Trubarju poroča:
»Govoril sem telefonsko s protestantskim župnikom v Derendingenu. Rekel mi je, da načelno nima nič proti naši zamisli /predlogu/. Za zadevno dovoljenje je pristojen on s svojim župnijskim svetom 8 laikov. Župnik pa je vedel, da bo 1986. 400-letnica Trubarjeve smrti in je o tem govoril z nekim Rotarjem (dr. Janez Rotar je ob Trubarjevem simpoziju v Tubingenu 1984 neuradno obiskal pastorja in omenil, da bi bilo treba postaviti ploščo Trubarju. Ne spominja se, da bi kaj natančnejšega predlagal) lansko leto na obisku v Derendingenu. Protestantski župnik in Rotar sta se domenila, da bo sporočil župniku kratek tekst o Trubarju v slovenščini in nemščini, kateri naj bi nato stal na kamniti plošči, ki naj bi jo za 400-letnico vzidali znotraj cerkve.
Župnik mi je rekel, naj bi se mi s svojo mislijo zgoraj navedenemu priključili, kar bi bilo sila negativno, za nas nemogoče. Pri Rotarju gre po vsej verjetnosti za titovca in bi vsa stvar izpadla v čisto drugem smislu, kot mi želimo. Jaz tudi ne smem pri župniku vzbuditi suma, da smo mi nasprotniki režima in da ne gremo skupaj z Rotarjem. Če bi župnik to vedel, bi brez dvoma ne dopustil naše akcije, ker sedaj Nemci, ne izvzemši cerkev, in duhovščina, bodisi protestantska ali katoliška stojijo na strani jugoslovanskega režima /več ali manj/ ter prav gotovo ne bi šli v nobeno stvar, ki Jugoslovanom ne bi bila všeč.
Zato moramo biti silno previdni. Dejal sem župniku, da bi mi eventualno postavili svojo slovensko ali slovensko-nemško ploščo zunaj cerkve na zidu, dočim bi bil Rotarjev slovensko-nemški izrek v cerkvi oz. znotraj cerkve. Verjetno bo Rotar takrat s kako skupino prišel iz Ljubljane. (Glej prejšnjo pripombo. Ob 400-letnici je bila slavistična ekskurzija in škof Vekoslav Grmič je imel mašo v Trubarjevi cerkvi)
Jaz bom šel čez nekaj tednov k župniku v Derendingen, da osebno preučim situacijo zelo zelo diplomatsko. Medtem pripravi vse potrebno, da bi se zbral potrebni denar hitro, če bi bil položaj za nas sprejemljiv. Če ne bi bil sprejemljiv, bi morali pač vse opustiti. Čakaj torej moje obvestilo in pripravi medtem vse potrebno, da se lahko pozneje hitro zbere denar. Verjetno bom konec februarja vedel kaj več iz osebnega pogovora s tem župnikom in Te bom obvestil.
Tonetu Komotarju sem glede Trubarja 10. 2. pisal in še ne dobil odgovora: »Če bodo Ljubljančani postavili tablo v cerkvi, bo gotovo režimska, pa naj bo na njej napisano karkoli. Popolnoma pravilno predlagaš Ti, da bi mi postavili našo zunaj na cerkvenem zidu, tam nekako nad ali poleg nemškega križa, to pa le v primeru, če bi bilo v tekstu karkoli povedano ali vsaj nakazano, kdo to tablo postavlja in poklanja Trubarjevemu spominu, sicer izgubi vse skupaj svoj smisel in pomen. To bo razjasnil Tvoj pogovor s pastorjem in ne vem, če ne bi bilo najbolje, da mu »odpreš srce« in mu poveš vse po pravici, kot je, ter ga celo prosiš za nasvet, kako daleč v kritičnih besedah lahko gremo. Vsekakor se posvetuj s Turkom, ki pastorja pozna in bi mogoče še pred razgovorom izšpijoniral, kakšne farbe perja ptič to je in kakšen je njegov odnos do komunistov.«
S tem si o moji akciji za počastitev Trubarjevega spomina do dobra o vsem poučen. Zelo rad bi to izpeljal, me je grob, cerkev, ves kraj in sploh vse hudo ganilo, premišljajoč in primerjajoč Trubarjevo in našo usodo. Sporoči mi, prosim, svoje mnenje o vsem, in če bi bil v danem primeru pri volji sodelovati na kakršenkoli način, predvsem z besedo in nabirko denarja.
Mimo tega ni kaj prida, kar bi Ti pisal. Sem priden in vsak dan hodim na žago, 20 km od Salte, z omnibusom zjutraj ob sedmih in se vračam zvečer ob šestih. Ne hodim tja toliko iz pridobitnih nagibov kot radi tega, da ubijem čas in se pri delu zabavam. Delam le tisto, kar mi dela špas, me zanima in veseli. Vse nevšečnosti, ki jih ni malo, prepuščam Ličetu (družabniku Ličetu Urankarju). Trenutno imam opravka z novo hobel mašino, ki mi jo delajo po moji zamisli in bo taka, kakršne svet še ne pozna, vsaj jaz in nihče tu ne ve za slično. Prvi predposkus je pokazal dobro, a če bo kaj vredna, se bo izkazalo, ko bo gotova in bo delala. Na jesen nameravam in zelo si želim zopet na pot v Evropo, če bom nabral dovolj dolarjev, ki gredo pri naši inflaciji v neverjetne višine.
V upanju, da bo pošta to pot štimala in da kmalu dobim Tvoj odgovor, pozdravljam najlepše vse in ostajam Vaš
10. 3. 1985 Dano
6.1.12.
Dragi Dano!
Tvoje zadnje pismo me je razveselilo predvčerajšnjim.
Po tem, kar poveš o Tončkovih pogovorih z župnikom v Derendingenu, in po tistem, kar sem tukaj otipal sam, za kak emigrantski spomenik Trubarju slabo kaže. Režim v SRS za nobeno ceno ne bo zamudil še ene prilike, da Trubarja znova uvrsti med prednike revolucije. Storil bo vse, da prepreči kakršnokoli drugačno interpretacijo njegove usode in dela v bližini njegovega groba. V svoja prizadevanja bo vpregel luteransko Cerkev, ki je precej močna v Prekmurju in ima tam svojega škofa. Poleg starokatolikov je v Sloveniji najbolj režimska in najbolj podpirana od oblasti, da jim pomaga šibiti vpliv katolicizma.
V svetu bo odločen nasprotnik te naše zamisli izseljenska duhovščina, ki Trubarja gleda v tradicionalni luči naše protireformacije – kot krivoverca in odpadnika. Mimo duhovnov v emigraciji ne moreš, ti pa bodo še tako idealnemu in slovensko simbolnemu našemu načrtu pritisnili znamenje herezije, liberalizma in brezverstva.
Pisal sem o tem enemu najboljših med njimi, Trubarjevemu ožjemu rojaku iz Raščice, pri katerem sem doslej še zmeraj naletel na razumevanje in odprte roke za vsak svoj načrt. Previdno sem ga povprašal za njegovo sodbo o stvari, a se je izkazal za neodjenljivega privrženca jegličevsko-rožmanovskega gledanja na našo reformacijo, ki Trubarju stežka priznava kako zasluženje za slovenski jezik in kulturo. Zanje je bil po pravici pregnani verski, ne politični emigrant.
Edina rahla možnost za uresničenje tega načrta bi bila, če bi se posrečilo od luteranskega farmana v Derendingenu dobiti nepreklicno dovoljenje za ploščo na pokopališču, brez ozirov na to, kaj bo v cerkvi koncediral Ljubljani. Za to bo vnaprej zahteval besedilo napisa, ki bi ga pripravili, če bi se Komotarju posrečilo tako zagotovilo dobiti. Šele potem bi se za denar lahko zaupno obrnili na imovitejše poedince, ki jih bo pa spričo vsega povedanega treba temeljito prepričevati. Najlažje bi bilo, če bi za zamisel pridobili enega samega mecena.
Ali Komotar pozna brata Lajovica (Dušan in Milivoj Lajovic) v Avstraliji? Sta liberalca stare poštene vrste, ki bi utegnila imeti zanimanje za to, če bi ju primerno pošlatali. Dušan, mlajši od obeh, ki ima tovarne križem sveta in prihaja vsako leto sem in v Kanado, bi sam zlahka odrinil 10.000 dolarjev. Če si je Tone na roke z njima, naj jima piše ter Dušanu naroči, da bi se oglasil pri meni, če bo letos spet v Ameriki. Zmeraj obišče Miloša, ki je njega in ženo že enkrat pripeljal tudi k meni, sicer pa mi je o njiju povedal šele, ko sta že zdavnaj odšla. Po mojem bi veljalo poskusiti in bi s tem bili rešeni velike skrbi. Jaz bi seveda Dušana pretental po svoje, da le kaj.
Da bi za spomenik karkoli javno zbirali, ne bo mogoče, ker si noben list na svetu ne bo upal priobčiti še tako utemeljenega vabila za to.
Če si Debeljaku (Tine Debeljak) načrt omenil, bo zame značilno, kako se bo do njega opredelil on. Kakor vem iz precej izkušenj, pri njem tudi nad najbolj trdnim osebnim prepričanjem nazadnje zmaga disciplina do duhovske in klerikalne svetne gosposke. Pomagalo pa bi, če bi v njem dobili zagovornika za stvar.
Kakor sem Ti, mislim, omenil, že od lanske jeseni vodim v Ameriški domovini pravdo proti celovški Mohorjevi družbi zaradi njene dvolične založniške politike do politične emigracije. Ker lista ne dobivaš, Ti pošiljam vse, kar sem o tem pisal jaz in moji nasprotniki. Od teh mi nihče ni dokazal najmanjše neresnice. Vsi mi očitajo samo, da sem v polemiki krivično oster. Pod to pretvezo so se vrgli v grde osebne napade name, hkrati pa tudi še sprožili gonjo proti »Domovini«, ki ni zakrivila drugega, kot da mi je dala prostor, kakor ga daje vsakomur, ne da bi s tem prevzela odgovornost za tisto, kar kdo piše. Jaz sem vse svoje trditve ne samo podprl z viri, temveč jih podpisal in zanje odgovarjam sam.
Najgrše je, da me je poleg vseh še odbor za Rožmanovo sobo v novem celovškem mohorjevskem študentskem domu ne samo obdolžil neresničnega poročanja, temveč z imenom pokazal name, da nisem za ta namen nič dal.
Nisem dolžan dati nikomur nič za karkoli in nihče nima pravice klicati me za to na odgovor, posebno ko gre za prostovoljne prispevke. Prisilna prostovoljnost je za zdaj uzakonjena samo v komunistični Sloveniji. Koga imenovati, ker ni nič dal, pomeni javno obrekovanje ter poskus zastraševanja in izsiljevanja, kakor mu med Slovenci nisem našel primere. Koliko rojakov ni za to samozvano zbiranje prispevalo nič in iz istega vzroka kakor jaz: ker je bil denar namenjen celovški Mohorjevi, založnici »Križa s križi«. Značilno za slovensko poniglavost je, da si pri meni ni upal zaradi tega protestirati še nihče. Pač pa sem iz ZDA in Kanade dobil za to polemiko toliko priznanj ko zlepa za katero pisanje še ne. Živa duša pa se ni spotaknila nad Mohorjevo, da je v njenem Koledarju za 1985 bil Orlov vrh na Slovenski pristavi v Clevelandu preimenovan v Oslov vrh.
Brž ko bo kaj novega v tem in čem drugem, Te bom obvestil. Do tedaj pa ostani zdrav in čil. Pozdrav od naju obeh. Tvoj stari Mirko.
Washington, 20. marca 1985
6.1.13.
Dragi Mirko!
Že nekaj tega, kar sem prejel Tvojo razglednico od 24. 4. Nisem pisal prej, ker od tu pač ni kaj poročati. Salta je daleč za gorami in kar se zgodi, če se kaj, se v stolnem mestu. Kar od tam vem, izvem le iz časopisa, in to izveš po isti poti tudi Ti.
Počasi se pripravljam na pot v Evropo v septembru. Letalsko karto že imam Buenos Aires–Frankfurt–Buenos Aires, denarja pa bolj malo, pa bom že na kak način skupaj spravil. Kupiti moram še Evrailpass in nesti v Trst za grob doma /Šerkov/, ki ga moram dati popraviti. Delo bo naredil France Bauman in sedaj čakam na predračun.
Prodajam zemljo, ki jo imam v mestecu Guemesu, 50 km od Salte, kamor sva s Francijem še pred 25-imi leti nameravala prenesti žago. Prodajam provinci, ker hočejo tam zidati novo šolo. Kredit za to pa še ni odobren, pravijo pa, da gotovo bo, in na to čakam že več mesecev. Pred par dnevi mi je od tam telefoniral diputado, da bodo šolo gotovo zidali in da bo v kratkem vedel kaj več. Če mi to vžge, Ti bom pomagal za pot sem in drži fige v ta namen.
Geno mi piše, da me bosta prišla z ženo sem obiskat, najbrže na našo jesen, v aprilu in maju. O vseh podrobnostih se bova pogovorila v Trstu. Tonček Komotarjev bo z ženo od 31. 8. – 20. 9. pri sinu v New Yorku, in tako bo najbrže moja prva pot iz Frankfurta v Trst ali na Dunaj, kjer se bova dobila z Izo, ki je nisem videl od tedaj, ko smo od doma bežali. Burja Jože je že več ko leto dni doma na Bledu, se bo pa vrnil v Argentino, čeprav je pri odhodu domov predvideval možnost, da bi tam ostal. Titovina mu ne gre in toži se mu po Argentini. Dobila se bova pri Komotarjevih ali v Trstu, kamor bo najbrže prišel tudi Božo Benedik, če še veš, kdo je to.
Za danes in za prvo silo naj bo torej le to, ni dosti, pa je še vedno precej več kot nič. O priliki mi potrdi prejem pa še kaj pripiši Ti, ki znaš in imaš štofa neprimerno več kot jaz.
Najlepše pozdravljam Agno in Agico pa Mimo in soseda Franceta Dehinca, ko boš telefoniral tja ali če pride ona k vam, pa seveda Tebe in prijazno mačko Sivko tudi.
Vaš Dano
30. junij 1985
6.1.14.
Dragi Dano!
Oglašam se Ti šele 14 dni po prejemu Tvojega pisma, ki sva ga bila oba vesela, z Mimo vred. Vidim, da si že več kot z eno nogo v Evropi in se Ti že zdaj priporočam za tak dnevnik, kakor je bil lanski. Bom vsaj tako popotoval s Tabo, ko mi drugače ni dano. Figo za Tvoj namen pa še za marsikateri drugi že držim. Za let v Argentino nisem še poizvedel, koliko velja, vem pa, da je tudi za isto daljo precej dražji ko v Evropo.
Če se mi prav zdi, nisem vedel, da je Komotarjev sin v New Yorku. Tam ni tega nihče omenil. Očitno se ne prikaže k nobeni slovenski stvari. Toneta, zdaj velikega politika, pozdravi, kjer ga boš videl. Prav tako Gena, da bom v duhu pri Vajinih popivanjih v Trstu. Pozdravljam tudi Jožeta Burjo. Prosim, dobi od njega naslov v Argentini, ker ga moram v zvezi s svojimi spomini vprašati vrsto stvari o Dachauu, zlasti kako so se Milan Kravanja, dr. Zdravko Kalan in nekateri drugi po prihodu Amerikancev rešili, vrsto drugih pa so komunisti lahko odvlekli v Ljubljano pred procese in v smrt, čeprav so bili odpeljani v lager zaradi istega greha kakor oni prvi – vohunstva za Angleže.
Benedikove sem poznal vse, eden je bil nekaj let moj sošolec v Šentvidu. Mislim da Stanko. Kot študent sem bil nekajkrat pri njih na Bledu, torej se me bo Božo najbrž spomnil.
Sem v večni stiski s časom zaradi pisanja za sproti v boju z rdečim in črnim zmajem. Tega, klerikalnega, simbolizira dvolična založniška politika Mohorjeve družbe v Celovcu do emigracije. O tem je več ko leto dni tekla huda polemika v »Ameriški domovini« in drugod. Zaradi poseganja vanjo sem bil deležen grdih osebnih napadov, ki jih še ni konec. Enkrat sem nanje temeljito odgovoril, na naslednje pa mi obrambe niso marali več priobčiti. Če bi Te to zanimalo, Ti bom poslal kopije.
Te dni mi je nekdo iz Nemčije poslal izrezek iz ljubljanskega Nedeljskega dnevnika. V njem se neki Zvone Šeruga krvavo norčuje iz emigracije v Argentini. Bil je na kosilu pri Tinetu Debeljaku, govoril tudi z njegovim zetom Juretom Vombergerjem in nekaterimi drugimi. Čeprav so vedeli, da jim udbovskega lačenpergarja pošilja titovska ambasada, so mu izblebetali vsa svoja razočaranja in politične utvare o kompromisu s Partijo za oblast v Sloveniji, seveda jugoslovanski. Tineta in drugih ni nič izučila izkušnja, ki so jo doživeli s podobnim »žurnalistom« Čučkom pred leti, ko je potem doma objavil knjigo Sramota umira počasi.
Pri tem so razodeli še nekaj, da je edini ideal rajnih (Miha) Kreka in (Miloša) Stareta, pa zdaj (Rudolfa) Smersuja, Marka Kremžarja, (Cirila) Žebota, Urbanca in podobnih: za vsako ceno priti v kakršnokoli, tudi komunistično vlado doma. Vse za oblast in posest, pa k vragu mili narod, svoboda, slovenstvo, vera in kar je takih nepraktičnih neumnosti. Zanima me, če bo Tine ali kdo drug kaj odgovoril v Svobodni Sloveniji.
Tukaj nas že od konca aprila dajeta vročina in suša kot že zlepa ne. Zadnjih 14 dni smo imeli povprečno 30–32 stopinj C, tako da se človek poti, če začne zgolj misliti.
In zdaj pozdrav še Tebi od nas treh.
Washington, 23. julija 1985
Tvoj stari M. J.
6.1.15.
Dragi moj Dano!
3. dec. je šlo na pošto tri strani dolgo pismo s poročilom o glavnih dogodkih po najinem slovesu vTorontu. Hkrati z njim sem kot letalsko tiskovino oddal kakih 30 fotografij in nekaj razglednic z najine poti po Ameriki in Kanadi. Nič ne omeniš, če si to dvoje prejel, in me seveda skrbi. Če nisi, sporoči takoj, da Ti bom poslal kopijo pisma, fotografije pa, ko bom naredil nove.
Dan pred novim letom sem prejel še Franca Jožefa Iz Milana, ki je očitno hodil sem peš od 27. okt. lani. Da tak izdajalski simbol s cesarsko pesmijo v italijanščini prodajajo danes tam, kaže, da so habsburške korenine močne tja do Pada in prek Benetk. V Milanu imajo še zmeraj tudi Ulico maršala Radetzkega, zadnjega dunajskega guvernerja Lombardije in Veneta. Milanski Corriere della sera ter Il Giornale, ki ga izdaja Indro Montanelli, sta pred nekaj leti dosti in s simpatijo pisala o habsburškem obdobju treh italijanskih dežel, povsem drugače, kakor smo bili vajeni sicer brati v italijanskem tisku; se pravi objektivno in zgodovinsko resnično. Kako je glede tega v Trstu, veš sam. Od Slovencev je celo veliki četniški Jugosloven Branko Agnelleto bil in je menda še med vodniki gibanja Mitteleuropa, ki je do zadnjih volitev imelo celo svojega zastopnika v mestnem občinskem odboru.
Za božič se mi je z nekaj vrstami oglasil Geno iz Ljubljane, še ves poln radosti nad snidenjem s Tabo in želje, da bi se Vama še kdaj pridružil tudi jaz. Pravi, da že kuješ načrte za novo pot v Evropo letos. Edino prav! Piši mi kaj, kako je bilo ob Vajinem praznovanju.
Miloš Kravanja (sin trgovca iz Cerknice, uslužbenec tr govskega ministrstva v Washingtonu) je bil pred prazniki tri tedne v Evropi, največ z mamo, Milanom Žumrom in drugo žlahto v Trstu. Govorila sva samo po telefonu. Po ustoličenju Reagana danes teden ga bova z Agno povabila na obilno večerjo in na dolgonočni pogovor. Naročil je pozdrave za Ličeta.
Si že dobil Stalinistično revolucijo na Slovenskem, prvi zvezek. Jaz sem jo samo preletel, a sem že takoj ugotovil resne pomanjkljivosti v zasnovi, v prikazovanju dogodkov in ljudi ter političnih in drugih ozadij. Če drži, kakor mi je pisal Beličič (Vinko Beličič, pesnik in pisatelj), da je avtor igralec Nikolaj Jeločnik (publicist in pisatelj), potem je vse razumljivo.
Si se, domov grede, kaj ustavil v Buenos Airesu? Novi predsednik SLS Marko Kremžar baje že sestavlja ekipo za prevzem oblasti v Sloveniji, ki da je tik pred durmi. Če to drži, je vzrok samo eden: iluzija slovenskega argentinskega geta, da je on center sveta.
Ponavljam prošnjo: sporoči, tudi če le v dveh besedah, ali si prejel moje decembrsko pismo in slike. Saša Martelanc (kulturni delavec v Trstu) je za božič pri Mohorjevi družbi v Gorici izdal svojo prvo knjigo Melodija. Ni slaba, naša tradicionalna kritika je ne bo vedela kam uvrstiti kakor večino mojih z zadnjo vred ne.
Lep pozdrav od naju obeh! Tvoj stari
Washington, 14. dec. 1985 M. J.
6.1.16.
Dragi Mirko!
Po želji, ki si mi jo večkrat sporočil, in da ne boš sitnaril naprej, ti sedaj poskusim spraviti na papir svojo 1985 v Evropi. Pripominjam pa že takoj v začetku, da vsako potovanje, ki ga naredim po onem iz leta 1982, v katerem sva skupaj romala v Rim in Lurd v stilu onega davnega iz 1935. leta, ni več tako polno, rekel bi, vsako je revnejše doživetij in emocij. Če le pomislim na pot tedaj s tržaškega letališča v Trst, ko sem po 35-ih letih prvič videl jesenske lipe, bukovje, hrastje, lesko in brinje, potem srečanje z Johanom (Johan Švigelj), s teboj, z Genom in drugimi, vse dogodki prvega reda, ki se pozabiti ne dajo. Sedaj sem na to že nekako navajen ter vsakokrat in vse bolj se mi zdi, da postaja vse, kar tam doživim, prvič tako čudno otožno lepo, vedno bolj, skoraj bi rekel, pretirano seveda, vsakdanje.
Naj takoj pričnem in po zapiskih, ki sem jih delal vsak dan, naj bi bilo nekako takole.
14. sept. opoldne sem priletel s Swissairom v Zürich in po eni uri z zamenjanim letalom v Stuttgart. Tone z ženo je bil ta čas pri sinu v Ameriki, zato sem prve dve noči prespal pri Oblakovih, to je pri Brešcovi Dori iz Bezuljaka. Kdo in kaj so ti ljudje, sem Ti pisal lani. Sedaj le še to, da sva v pogovorih tja in sem dognala, da sva si v žlahti po Zgornjih Malenskih iz Begunj. Od tu sem odšel z Evrailpassom v Trst ter se dobil najprej z Genom, njegovo ženo in hčerko, ki je na svetu taka, kot je bil on v svojih zornih letih, le da nosi kiklo, to se pravi hlače. Tu sem zvedel za smrt Čira Šoukala (sodnik, delal v Jugoslovanski tiskarni) in še za smrt nekega najinega skupnega sošolca Cimolinija, za katerega sem se celo nadejal, da me bo prišel z Genom obiskat v Trst. Čez tri dni mi je pa Johan Švigelj povedal, da je ravnokar umrl doma Brkinov Nace. Teden pred odhodom pa v Buenos Airesu sestra Lampretove žene Polonce Kalan, kateri obe sta bili dolga leta naši sosedi v Salti. Štiri smrti v enem mesecu.
V Trst me je prišla obiskat Iza, žena strica Ladota (maminega brata Premrov Vladimira), ki je nisem videl točno 40 let. Razočarala me je do dna. Porazno! Niti senca tega, kar je nekoč bila. Pa ne izgled, ta itak in se razume, ampak drugače: pogovor, mišljenje, obnašanje in sploh vse. Nikogar od tam preko, kar sem jih do sedaj videl, nista razmere in čas tako, da nekam čudno rečem, pojahala kot njo. V nedeljo je prišel Johan (Švigelj) s hčerko in sinom. Hudo je v enem letu mož opešal, skleroza se ga prijema in težko če se bova še kdaj videla. Jokal je siromak pri slovesu.
Iz Trsta sem šel nazaj v Stuttgart, kamor sta se medtem Komotarjeva že vrnila. Od tedaj naprej sem kvartiral pri njiju, kolikor sem bil v tem mestu. En dan sem odšel v Freiburg in Breisgau pogledat tovarno strojev za obdelavo lesa, katere smo imeli doma in tudi tu. Je ni več. Nato sem šel pa v Francijo. Najprej po tradiciji v Lurd, potem pa k francoskim prijateljicam v Onesse blizu Daxa-a. Za ti dve sem mesec pred odhodom v Salti založil 2.000 dolarjev, kolikor jima je še manjkalo do 25.000 za advokata, ki jim je vodil in končal zapuščinsko razpravo po možu oz. očetu. Denar sta mi ob tej priliki vrnili. Revi – revi pravzaprav ne, saj sta hudo bogati – nista vedeli, kako bi se mi izkazali dovolj hvaležni. Pri njiju sem ostal cel teden. Gostili sta me na pomaganje, vozili z avtom vsenaokoli in višek je bil Hotel du Palais v Biarritzu. Štirje kelnarii so nas stregli. Najprej pokažejo surovo ribo, če ti je pogodu, nato pečeno, če je prav pripravljena, nato jo poleg na posebni mizi raztrančirajo, nakar jo šele postavijo predte. Eden je skrbel za pijačo, drugi za sladoled, kavo, sadje in ostalo. Še nikdar nisem večerjal tako gosposko, res po francosko. Po tednu vseh sort namiznih dobrot in voženj z zadnjim velikim mercedesom po Landes de Gascogne, Paises Vascos v St. Jean-de-Luz, Dax, Biarritz, Bayonne do španske meje in kaj vem kam še, sem odšel iz Bayonne v enem samem štihu v Trst, na Bazovico v mojo staro oštarijo k prijaznemu oštirju Pepitu Križmaniču. Tu sem ostal tri dni od 6. do 9. X. in dobila sva se zopet z Genom in ženo. Bilo je par dni pred odhodom v Afriko, v Somalijo, še točneje v Mogadiš, kjer je dobil parmesečno dobro plačano delo pri ameriško-angleški družbi. Domenili smo se, da me pride obiskat v Salto, čim bo s tem delom gotov.
9. okt. na noč sem že bil v Domodossoli, tam prespal in drugi dan na kosilu v Villa Emilia, popoldne pa v Intri s starimi spomini na one hude, pa vseeno lepe čase v letih 1945, 46, 47, in 48. Od tu zopet nazaj h Komotarjevim in 15.okt. sva bila s Tonetom na sestanku v Dusseldorfu pri Geselschaft für Menschenrechte ter tam spoznal Mihajla Mihajlova, ki je govoril. Že na sestanku, še več pa drugi dan na vlaku sem govoril s Hrvatom dr. Petričevičem iz Basla, ki ima neke sorte knjižno založbo Adria Ferlag in te pozna s knjižnega sejma v Frankfurtu, kjer Ti je odstopil prostor v hrvaškem paviljonu za naše knjige. Za čuda vseh čud in ne vem kako, Te ima za integralnega Jugoslovena in nisem prav gotov, če sem ga uspel prepričati o nasprotnem.
17. okt. sem jo potegnil v Beljak, kamor je priburil Jože Burja z Božom Benedikom in njegovo ženo. Par ur smo sedeli v kolodvorski. Pravila sta mi od tam čez hude reči. V 50–100 letih, če bo šlo tako naprej, pravita, ne bo doma nobenega Slovenca več. Na Jesenicah je npr. šolski razred s 35 učenci in 5 od teh je Slovencev. Šiptarji, ki se množe kot zajci, so polni denarja, obvladajo popolnoma vso cukreno obrt in na debelo kupujejo zapuščeno zemljo v Sloveniji, prav tako Bosanci in Srbi pa po malem tudi Hrvati. Odpor proti Bizantincem, to so vsi, ki ne govore po naše, narašča.
Burja je na Bledu pri bratu že leto in pol. Sprva je dopuščal možnost, da bo sploh tam ostal. Sedaj pa, ko vidi, kakšna godlja je to, je trdno odločen vrniti se. Je na glasu največjega argentinskega skopuha in prihrčkal je lepe solde 100.000 dolarjev, ki jih ima v Švici in sedaj ne ve, kaj z njimi. »Glej,« mi je tožil, »je hudič, če je kdo tako skop kot jaz. Sedaj, ko bi moral vse zapraviti, pa ne znam in srce mi ne da«. Ima pooblastilo in prodaja del posestva, ki ga je podedovala nekje pri Bledu punca, s katero je živel in delal pokojni Stane Zupan v Buenos Airesu. Ko bo prodal, se bo vrnil in me bo obiskal v Salti, jaz pa njega v Barilochah. V Beljaku smo se razšli, oni trije na Bled z avtom, jaz pa ponoči z vlakom v Trst in z Burjevo besedo, da se v nedeljo dobiva na Bazovici v moji oštariji. Prinesel mi je pehar češpelj in škrnicelj zaseke, v kateri je bila skrita klobasa. Lepo in dobro in torej le ni tak skopuh, kot trdi, da je.
Rečeno – storjeno: v nedeljo je priburil vnovič, tokrat z mladim Jevnikarjem (dr. Ivo Jevnikar, pravnik in politik, publicist). Tem, ki je kolega Saša Martelanca pri tržaškem radiu. Raziskuje slovensko špijonažo za Angleže med vojno v Trstu, predvsem glavnega Joja Golca (Januš Goleč, urednik, publicist, politični delavec), čigar eden najvažnejših sodelavcev naj bi Jože Burja bil. Tega radi sta se v Trstu dobila in to srečanje sem zrihtal pred meseci iz Salte jaz. Slučaj je bil, da sem bil pri srečanju zraven. Jevnikar je naju peljal k spomeniku bazoviških žrtev in k sloviti bazoviški fojbi, v kateri bi utegnil biti tudi jaz, da se mi ni posrečilo preslepariti Gašperjevega Vladota na Piazza Unita pri prvem kandelabru, če prideš po Corsu, menda 4. maja 1945 in Bog bodi zahvaljen! Obiskali smo še očeta prof. Martina Jevnikarja, ki se ga spominjam iz kampa v Monigu, on pa mene ne.
Burja mi je prinesel nekaj papirja, bolj ali manj zanimivega. En list pošiljam Tebi, da šele sedaj izveš, če še ne veš, da si bil po vojski ustreljen. Kot sva se v Beljaku v kolodvorski srečala, tako sva se v Trstu v kolodvorski tudi poslovila.
Od 28. X. do 6. XI. sem bil v Španiji v Marbelli, od tam en dan v Sevilli, enkrat pa v gorskem mestu La Ronda, od koder sem Ti poslal karto. Čas se je pričel iztekati. Nazaj grede sem bil v Stuttgartu v enem zamahu.
12. XI. sem odletel v Zürich, kjer sem imel čas, da bi obiskal Karla Vojska (brat Jožeta Vojska, umorjenega poveljnika vaške straže v Begunjah), ki ga pa ni bilo. Bil je nemara, kot je domneval Tone, z ženo v Sloveniji v toplicah, kjer si ona cajta revmo. Ob enajstih ponoči smo odleteli, opoldne drugi dan v Buenos Airesu in do sedme zvečer, ob devetih pa že v Salti, kjer me je na letališču pričakal Liče (družabnik Liče Urankar) ter me odpeljal domov. Potovanja sem imel dovolj in vesel sem bil, da sem bil zopet doma, kjer sem našel, vsaj zdi se mi, vse tako, kot sem pustil. V dveh dneh sem se vživel v staro orengo in skoraj pozabil, da sem bil v Evropi.
Teden nato, ko sem se vrnil, sem bil operiran na levem uhlju zgoraj, kjer sem imel že več let neke vrste krasto na ozeblini še z jage na Kožljeku. Rekli so, da bi to utegnil biti kožni rak, kar pa po analizi ni bil.
Najbrž sem Ti enkrat že pisal, da pripravljam novo hobel mašino po svoji zamisli. Mesec pred odhodom je stekla in se mi je posrečila sto od sto, le z brušenjem so še težave, ki jih pa bomo premagali in sedaj je že mnogo bolje kakor v začetku.
Tu je sedaj zanič. Denarja nima nihče in prodati se ne more ničesar. Prodajam veliki 110 HP diesel motor, Deutz, z novim generatorjem in novo šalttablo, ki ga sedaj ne rabimo več. Taka nova mašina stane 20.000 dolarjev, jaz pa hočem zanjo 5 in ne gre. Pred odhodom sem imel resnega kupca in bil sem gotov, da se bo do tedaj, ko bom nazaj, prodala, pa se ni. Na ta račun sem si sposodil dolarje za na pot, za vsak slučaj več, kot sem nameraval porabiti. Na srečo jih nisem zapravil in sem jih takoj po prihodu vrnil. Bog mi daj srečo, da bi prodal zemljo v Gumessu. Tam je drugače, zanima se provinca, ker hočejo zidati novo šolo in rabijo prostor. Moj je najprimernejši. Kupili in zidali bodo gotovo, ker šola manjka, le kdaj.
Tako glej, ljubi moj, sem prišel do konca, pa ne brez truda. Spisovanje mi gre že od vselej težko od rok, posebno če hočem narediti malo boljše. Spočetka sem mislil pisati vse od dneva do dneva kakor lani, a ker jih je bilo precej praznih, sem se premislil, boječ se da bo na ta način pisanje še dolgoveznejše, kot mogoče je. Za praznike imamo počitnice. Da zamašim ure, s katerimi ne vem kam, sem jih zamašil s tem in žrtev ni tako hudo velika, kot izgleda.
Končujem torej s pozdravi in še z vsem drugim, kar h koncu dostojnega pisma spada, čakajoč odgovora, ostajam kot vedno in še naprej Tvoj
Dano
30. XII. 1985
6.1.17.
Dragi moj Dano!
Tvoje dolgo, na moč zanimivo in nepotrpežljivo pričakovano pismo je prišlo 21. januarja, na godovni dan treh mojih ženskih rodov: Agne, Agnice in Alenkine Nežke. Tvoj molk sem pripisoval napovedanemu Genovemu obisku v Salti, zdaj vidim, da ga še dobršen čas ne bo.
O Čirovi smrti me je obvestila njegova sestra Magda nekaj tednov pozneje. Živi z možem, dirigentom Atlantske simfonije Klarom Mizeritom, v Halifaxu, Nova Škotska, Kanada. Povedala je, da se je dal sežgati in pepel dati v grob očeta, matere in brata Francija. Ne od nje ne od brata Jerona v Chicagu nisem mogel zvedeti, kdo vse od nekdanje družbe – Marjan Brecelj itd. – je bil med številnimi pogrebci, temveč samo da mu je ob jami govoril Drago Ulaga. Čiro je že nekaj let prej bil v domu za onemogle – diabetes, amnezija, odmiranje nog, nazadnje napad pljučnice, da so ga poslali iz bolnišnice umret domov.
Poleg uničenja vseh človeških odnosov celo med nekdanjimi prijatelji je en slab sad revolucije bil, da so vse ženske udeleženke v njej postale neznansko grde, tako da je človeka sram nekdanjega poznanja z njimi, posebno če je bilo bolj tesno, npr. Lidija Šentjurčeva, nekdaj prelepa Jela Vukova, Nada, druga žena Josipa Vidmarja. Ker je telo zrcalo duše, si ni težko misliti, kakšna mora biti zdaj pri njih ta. Posebno pri Izi, ki ni nikoli grešila s preveliko zunanjo lepoto.
Za Petričevićevo sodbo o meni se vprašujem, kdo ga je navdihnil zanjo. V Frankfurtu sva dosti govorila in je imel vso priliko spoznati me iz »prve roke«. Prostora za razstavo naše protikomunistične literature na knjižnem sejmu nam ni odstopil, temveč prodal, čeprav so ga prej Hrvatje ponujali zastonj, ker sami vsega niso mogli napolniti. Zanj, za uporabo telefona, za mizo in dva stola smo morali plačati 800 mark, skoraj polovico najemnine za njihovo kojo. Jaz sem mu poslal svojo knjigo in napisal v Vestnik zelo pozitivno oceno o neki njegovi, pa mi ni prejema ne enega ne drugega niti potrdil. Drugi Hrvatje tam so njega sumili jugoslovenstva, ker se je največ družil s sebi podobnim Bogdanom Radico. Radica in dva druga Hrvata sta med svojim seminarjem na tretjem mednarodnem kongresu za sovjetske in vzhodnoevropske študije, ki je bil konec lanskega oktobra v Washigtonu, po razpravah o pokolu hrvatske vojske leta 1945 rotili poslušavce samo eno: ne razbijati Jugoslavije, ker bi to pomenilo smrt hrvatskega naroda. Glavni govornik je bil grof Nikolaj Tolstoj.
Burju (Jožetu Burji) se čudim, da si je upal iti domov kot nekdanji sodelavec Golec-Vauhnikove angleške vohunske mreže. Toda že iz Vauhnikovih (Vauhnik Vladimir) okrnjenih spominov je videti, da je njegova priležnica v Zagrebu bila ves čas zaupnica partizanskega glavnega štaba in je njegovo delo po vsej priliki bolj služilo Titu kot Angležem. Zaradi tega niso po njegovem begu v Švico marali storiti zanj nič in je moral v Argentino. Ljubo Sirc, ki je bil v Ljubljani po vojni obsojen na smrt zaradi špijonaže zanje, je bil po njihovem prizadevanju pomiloščen, izpuščen in je v Italiji po 24 urah dobil vizum za Anglijo in nato profesuro v Edinburghu.
Ko je (Jože) Burja po vrnitvi iz Dachaua leta 1945 hodil na FSS v Ricionu uveljavljat svojo pravico do kakega plačila za tisto, kar je delal in prestal, čeprav so mu Stane in France Zupan, Ivo Bergant in jaz svetovali, naj da mir, so se ga Angleži nazadnje iznebili in ga spravili k pameti z grožnjo, da mu bodo sodili kot medvojnemu špijonu …
Prosil bi te pa, da mi takoj, ko bo spet v Argentini, sporočiš njegov naslov, da ga bom prosil, naj mi še enkrat pove svojo storijo za moje spomine. Izdajo Golčeve (Januš Goleč, urednik katol. usmerjene Straže na Štajerskem in Slovenskega gospodarja) mreže v Ljubljani, zaradi katere so morali v Dachau in tam umrli Ivan Pucelj (predvojni politik, okt. 1944 so ga aretirali in odpeljali v Dachau), Žebot st. (Franjo, pred vojno podžupan v Mariboru), dr. (Slavoj) Slavik iz Trsta (član primorskega Narodnega sveta, ki je bil povezan s Slovensko zavezo v Ljubljani) in drugi, so namreč tedaj klerikalci in »plavci« obesili meni. Burja pa nam je takrat razodel, da je tega bil kriv rajni inženir Jože Sodja, organizator prvih petkov, sobot in spokornih procesij, ki je v organizacijo sprejel poročnika Abwehra Fritza, mariborskega Slovenca, ki je v nekaj mesecih izvohunil vse zveze od Zagreba prek Ljubljane, Trsta in Vidma do Benetk in so potem Nemci junija 1944 v eni noči aretirali vse, med njimi skoraj pol domobranskega štaba. To so dobro vedeli tudi Krek in njegovi. (Jože) Sodja (politik, deloval v katoliških mladinskih organizacijah; bil med ustanovitelji
Slovenske legije; 1944 bil interniran v Mauthausen, ostal v tujini) so najprej vzdrževali v Linzu, nato pa ga spravili v Cleveland, kjer je spet skušal začeti s staro ljubljansko versko industrijo, a so mu politiki in duhovni brž zavezali usta in roke.
Po objavi britanskega uradnega dokumenta o mojem »kolaboracionizmu in izdajstvu« bo tako razbit še en grd mitos o meni, zaradi katerega sem veliko trpel. Ker ne vem, ali sem ti z božičnim voščilom poslal kopijo angleških ugotovitev, jo prilagam še temu pismu. V politiki in življenju je treba znati čakati, pa se prej ali slej vse izravna, kakor je prav.
Burju reci, naj svoje dolarje zapiše nama, ki se jih bova že znala koristno iznebiti.
Saša Martelanc je sicer pisatelj, a ne za pisma, kvečjemu za ganljiva opravičevanja, zakaj molči. Za božič se mi ni oglasil na moja praznična sporočila in prošnje. Pač pa sta me on in Danilo Lovrenčič, njegov somolčečnik, klicala sredi januarja po telefonu na radijski račun. Čeprav smo govorili precej čez minimum, ni Saša nič omenil snidenja med Ivom Jevnikarjem in med Tabo. Jevnikarju bom poslal neke britanske izjave, ki postavljajo na laž Vauhnikove baharije v Nevidni fronti in drugod, kako pomembno naj bi bilo njegovo obveščevalno in politično delo. Kaj praviš k temu, da je ta knjiga lahko izšla v Ljubljani, mislim da v Državni založbi Slovenije, kateri jo je prodal njegov brat, a so jo pristrigli na čas do septembra 1943 (Po ES so spomini Vladimira Vauhnika Nevidna fronta izšli v Buenos Airesu 1965).
Britanski dokument sem za božič pošiljal vsem, ki vem, da ga bodo veseli, pa tistim, ki bodo ob njem škripali z zobmi, posebno zakrknjenim žebotovcem, ki so me dolžili in denuncirali, kjer so mogli, za stvari, katerih nisem nikoli zagrešil. Zdaj vidiš, da se je mož (Žebot) rešil izročitve titovcem »by default« – zaradi tehnične pomote, ker ga je Jugoslavija zahtevala iz vzroka, ki za Angleže ni bil veljaven, namesto tistega, za katerega bi ga bili oni sicer vrnili.
(Bratku) Kreftu bom za spomin, daje kot podpredsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti ustrelil kozla z mojo ustrelitvijo, poslal »Pero in čas II« s primernim posvetilom.
Škoda, da se nisi mogel dobiti s Karlom Vojskom. Je sijajen človek in bi bil neizrečeno vesel, ko bi mu pravil, kako je bilo tiste septembrske dni pri vaški straži v Begnjah, ki ji je, žal tako nerodno, poveljeval njegov brat (Jože Vojska). Krivo je bilo, da je dejanski komandant posadk bil rajni gospod Turk (Viktor Turk, župnik v Begunjah, umorjen v Grčaricah), ki je verjel zapovedi ljubljanskega vodstva, da je treba čakati Angležev, namesto da bi se bili z izpadom prebili do Nemcev na Rakeku, kakor sem svetoval jaz, pa sem bil zaradi tega od »vojakov« izgnan v Ljubljano (Poslali so ga na Rakek in v Ljubljano po navodila). Na srečo! Duhovski poveljniški odbor, ki ni imel pojma o strategiji, je zakrivil tudi tragedijo na Turjaku.
Karlu se čudim, da se je dal pretentati ženi in šel v Slovenijo. Tam je prestal leta ječe in se prav po džemsbondovsko prebil v Avstrijo in naprej. Leta 1982, ko sem bil nekaj dni pri njem, mi je tožil, kako ga žena in hčerka, poročena v Ljubljani, na moč silita, naj bi se za stalno preselil tja. In danes!
Zdaj se začenjam neusmiljeno motiti, kar je namig usode, da je treba nehati. Zunaj v presledkih sneži, komaj drugič za silo to zimo. Čička leži za mano in mi pomaga pisati s praskanjem v hrbet.
Ker si po svojem stricu in po lastnem nagnjenju penatoslovec, Ti bom prihodnjič poslal kopijo obširne pornografske antologije, v kateri so zbrani glavni svinjski biseri te častitljive druščine pri Kolovratu, še vse drugačni kot slovita abeceda. Izbor je objavila Mladina, uradno glasilo Zveze socialistične mladine v SRS …
Želim Ti, da bi dobro izgospodaril ter Te v imenu nas vseh, posebno v svojem kar se da lepo pozdravljam.
Tvoj stari, pravijo da nepoboljšljivi
Mirko
Washington, 27. 1. 1986
6.1.18.
Dragi Dano!
Tvojo razglednico z Jujuyem, oddano 23. marca, sem prejel pred tremi dnevi, ko sem se po dobrem tednu vrnil iz Clevelanda, kamor sem šel Mirni pomagat urejati hišo in vrt ter preganjat dolgčas. Bilo je dosti pogovorov z ljudmi od Tabora, načrtov in s tem novega dela zame.
Prvo bo oster odgovor na nove klerikalne napade proti rajnemu (Leonu) Rupniku, ki jih je oni teden v »Ameriški domovini« priobčil Jože Melaher, eden podpredsednikov SLS. Čeprav ga med vojno ni bilo v Ljubljani in je ves čas brezimen četnikaril pod nemškim varstvom na Štajerskem, suvereno taji, da bi bili politiki kaj pritiskali na Rupnika, naj prevzame od Nemcev pokrajinsko predsedstvo. Poleg tega poudarja, kaj vse naj bi bil rajni (Miha) Krek naredil za rešitev Rupnika in domobranstva. Jaz bom to laž izpodbil s Krekovimi izpričanimi, nikdar preklicanimi lastnimi besedami.
Julija 1945 mu je Franci (Šerko) nesel v Rim moje poročilo o razmerah med revolucijo s prošnjo, naj doseže, da bi zavezniki generala ne izročili Titu. Krek mi je lastnoročno – ne na stroj – odgovoril, da tega ne bo storil, ker se je pri Angloamerikancih zavaroval samo proti dvojemu: da bi imel karkoli z deputacijo, ki je pod vodstvom (Marka, bana) Natlačena in (Miloša) Stareta šla spomladi 1941 k Mussoliniju, in karkoli z domobranstvom in Rupnikom.
Decembra 1963 mi je rajni svak dr. Basaj (Jože Basaj, prvi predsednik Narodnega odbora za Slovenijo), čigar dva sina domobranca sta bila vrnjena in ubita v Teharju, skoraj jokaje tožil, kako mu je nekaj dni prej dejal med drugim, da on slovenskega domobranstva ni nikoli priznal, ga ne priznava in ga nikoli ne bo.
Junija 1966 je liberalec dr. Urbanc, pozneje sam član Narodnega odbora, pisal v »Taboru«, da je leta 1945 bil pri Kreku v Rimu in ga med drugim prosil, naj reši Rupnika. Krek mu je brezobzirno odvrnil, da bodo zavezniki z Rupnikom ravnali tako kakor z drugimi vojnimi hudodelci.
Čirova (Čiro Šoukal) žena mi je januarja poslala dolgo podrobno poročilo o njegovih boleznih, koncu in pogrebu ter Ulagov govor. Naštel je v njem vse Čirove nekdanje prijatelje, le mene je previdno izpustil. Pri pogrebu je bilo več sto ljudi, a Marjana Breclja ni bilo med njimi. Ob grobu mu je operni oktet zapel Gozdič je že zelen. Enega sina je imenoval po meni.
Alojzij Geržinič (organizator slovenskega šolstva na Tržaškem ob koncu vojne, bil v prvem vodstvu Slov. kult. akcije, po smrti R. Jurčeca urejeval Slovenski sij svobode, ki je imel cilj odprava komunizma in samostojna Slovenija), od katerega tudi že dolgo ni nič, mi je pisal, da je Kremžarjeva (Marko Kremžar, gospodarstvenik in politik, pisec več knjig, osrednja osebnost med argentinskimi Slovenci) drama ZM in mrtvi bratje, ki jo je dajal v Buenos Airesu in Mendozi, vzbudila precej razočaranja in obsodb, ker menda enači domobrance s partizani. Še en voditelj, ki pri štiridesetih letih še vedno išče svojo identiteto, kakor se temu danes pravi. Z drugo besedo, še zdaj v brk slovenskemu in drugemu svetu ne ve, kaj naj bi bil, ter se vdaja iluzijam o »spravi«.
Obljubljena penatske pornografije ti danes ne morem poslati. Preden kam grem za kaj dlje, potaknem izpod nog vse svoje papirje in drugo, kar potem stane dosti iskanja. Vem, da vse je nekje, toda kje.
Nabralo se je še dosti stvari, pa danes ne utegnem zanje. Bojujem se z rdečim krščanskosocialističnim in črnim zmajem na vse strani, a s koncem aprila bom vse odrezal ter se vrgel v spomine, h katerim me nagovarjajo z vseh strani, celo iz Slovenije. Upam, da jih bom zmogel. Zasnovanih in zaokroženih imam v duhu že vrsto poglavij, ki jih bom pisal ne po kakem zaporedju, temveč po razpoloženju – enkrat literaturo, enkrat politiko, enkrat razočaranja, enkrat Cerknico – ter jih potem razvrstil.
Pozdrav in blagoslov Tvoj stari
Mirko
16. 4. 1986
6.1.19.
Draga Agna!
Že dolgo se pripravljam, da bi Vam pisal. Nisem zmogel in še zdaj težko, pač pa sem telefoniral in radi pomote v času govoril le z Alenčico ter jo nehote vikal, kar naj mi, prosim, oprosti.
Kaj mi je Mirko bil, veste, in kako mi je zdaj, ko ga ni, veste tudi in nič ne moremo. Tako je in kloniti moramo pred poslednjo, največjo in najpravičnejšo postavo, ukazano od Boga samega, pa kljub temu ne morem in ne morem zapopasti, da ga ni več.
Ko boste lahko, sporočite mi, prosim, kako je z Mirkotom bilo od tedaj dalje, ko mi je poslal zadnje pismo 16. 4., in kako je z Vami, ker Alenčica mi je rekla, da imate hudo revmo in da boste operirani. V veliko tolažbo mi je in Bogu sem hvaležen, da sva se z Mirkom onokrat v Trstu našla in za obisk pri Vas ter za potovanje z njim po Ameriki in Kanadi.
Naj te revne besede veljajo tudi Mirni in jih ji o priliki posredujte.
Z najlepšimi pozdravi vsem, največ Vam
20. julij 1986
Vaš Mirko
6.2. Ob stoletnici Župančičevega rojstva
Tine Debeljak
6.2.1.
22. januarja 1878 se je rodil v Vinici v Beli krajini pesnik Oton Župančič. Da ni umrl 11. junija 1949 – natančno sto let po Prešernovi smrti l. 1849 – bi bil danes stoletnik. Tako pa se klanjamo njegovemu pesniškemu spominu, kajti gotovo je bil v stoletju po Prešernu naš največji pesnik. Z njim in njegovo pesniško družbo – Cankar, Murn, Kette – je povezana pomladitev slovenske lirike koncem stoletja, njen dvig na svetovno gladino, dosegli smo evropski razvoj in ustvarili mnoga klasična dela. Slednja Župančičeva pesniška zbirka je pomenila novo rast v tem razvoju: če je bila Čaša opojnosti započetek dekadence, je Čez plan zmagoslavje naše nove romantike in impresionizma, Samogovori so napovedovali prihod ekspresionizma, V zarje Vidove pa novo slovensko politično pesem ob majniški deklaraciji, celo zadnja Zimzelen pod snegom je verjetno najmočnejša partizanska poezija. Veronika Deseniška je sicer po snovi, gradnji in razkošju mišljena naša reprezentativna igra, dasi notranje dramatično oporečna, gotovo pa je besedno in poetično vrhunska stvaritev. Lotil se je tudi epa Jerala, ki pa je ostal fragment. Različne antologije in Zbrani spisi potrjujejo njegovo osrednje mesto v slovenskem pesništvu zadnjega stoletja, kakor tudi njegovi prevodi v tuje jezike in študije tujih učenjakov o njegovem književnem delu.
Ne smemo pa pozabiti, da tudi v mladinski pesmi pomeni nov razvoj, in da Cicibana, otroških pesmic, še nihče poznejših mladinskih pesnikov ni dosegel, kaj šele presegel.
Posebno mesto pa zavzema Župančič kot prevajalec iz svetovnih jezikov, tako iz angleščine (skoraj celotni Shakespeare, Galsworthy, Dickens … ), iz francoščine čudovito prevedeni Rostandov Bergerac, potem Molière, Maupassant, Balzac … ) iz ruščine (Puškin), nemščine (Goethe), italijanščine (Dante), kasteljanščine (Calderón) itd.
Poleg tega je bil tudi urednik revij Slovan in Ljubljanski zvon ter ravnatelj Drame in intendant Narodnega gledališča, kar je bil poleg začetnih službenih let kot arhivar ljubljanske občine njegov službeni poklic, v katerem se je tudi po drugi svetovni vojni upokojil.
Vsega tega dela in predvsem vrednosti in pomena se spominjamo danes, ko praznujemo Slovenci, kjer koli v svetu se nahajamo, stoletnico rojstva velikega slovenskega pesnika, ki je proslavil slovensko poezijo naznotraj med nami, pa jo tudi ponesel s slavo v svet.
Kot tak je bil predsednik slovenskega dela Mednarodnega pisateljskega društva PEN-kluba in prvi predstavnik slovenskega pesništva v Akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani.
Vse to je dosegel še pred koncem II. svetovne vojne.
Po vojni so ga čakale nove postojanke in časti, kajti med revolucijo seje opredelil za OF in pod psevdonimom »Anton Pesnik« dal predtakt za partizanske pesmi (Veš poet svoj dolg?), bil član Izvršnega odbora OF, postal po »osvoboditvi« prvi starostni predsednik slovenske zbornice, »deželni in državni poslanec« to je: član federalne in republikanske skupščine, dobil najvišji naslov »ljudskega pesnika«, ki ga je mogoče dobiti pesniku samo v deželah sovjetskega vpliva, postal častni doktor ljubljanske univerze in bil odlikovan z redom Narodnega osvobojenja I. stopnje in redom Bratstva in enotnosti I. stopnje. In ob smrti je Tito poslal družini sožalje »ob smrti velikega jugoslovanskega pesnika«.
Pokopan je pri sv. Križu v skupni grobnici Slovenske Moderne ob Murnu, Ketteju in Cankarju. Zdaj so skupaj, ta štiriperesna deteljica »slovenskih in klasičnih leposlovnih umetnikov XX. stoletja.«
Toda umetnik je tudi človek, in kot človek je lahko manjše cene kot umetnik. Če slaviš umetnika, ne povzdiguješ človeka v njem, še manj občana, njegovo obnašanje v javnosti. Prof. dr. Slodnjak je že dal svojo sodbo: »Župančič je bil večji umetnik kot človek.« In to je zapisal v naši domovini, kjer bodo v teh dneh slavili verjetno vsebolj človeka in celo občana kot pesnika. Zato mislimo, da se ne pregrešimo zoper rek »de mortuis nil nisi bene« zlasti še v spominskem članku k stoletnici, če k Slodnjakovi sodbi dodamo tudi nekaj svojega komentarja o njem kot občanu.
Kakor vemo, je Župančič izšel iz najožjega kroga prvih dr. Krekovih ligašev, ki so se zbirali ob njem, prebirali celo od šole prepovedani Mahničev Rimski katolik ter bili zato kaznovani s šolsko kaznijo. Ločil se je od njega in se pridružil protimahničevcem in pel celo protikatoliške pesmi, kakor sem skušal prikazati v zadnjem Duhovnem življenju. In zopet je nihal med vero in nevero. In Truhlar je prišel do končne oznake, da je bil Župančič »manjši duh od Ketteja in Cankarja ter celo od Kosovela«. Bil je eklektik, ki ni imel utrjenega svetovnega nazora. Pa tudi ne političnega. Kreku je ob smrti pel hvalnice v pesmi in govoru, in mu je bil simbol slovenske Besede. Toda ko se je bilo treba odločiti za slovensko avtonomijo, politično in jezikovno, ni dal na izjavo svojega podpisa, odločil se je za jugoslovanstvo, in celo za vladajoči centralizem. Pel je himne »preporodovcem«, in sestavljal grobne napise orjunašem. Podpiral je Živkovića v kraljevi diktaturi, in s tem seveda molče odobraval trganje Cankarja iz šolskih čitank, prepoved govoriti o slovenskem narodu. Vsaj protestiral ni. V debati o ameriškem pisatelju Luisu Adamiču in njegovem slovenstvu se je postavil na internacionalno stališče in s tem povzročil razkroj Ljubljanskega zvona, od katerega so se ločili »samoslovenci«, kakor so se disidenti imenovali s ponosom. (Ne vem, zakaj danes nekateri smatrajo ta naslov kot psovko.) Župančič je podprl spet centralizem. Ko pa je prišel nov režim, in se je centralizem začel krhati, je dal razglasiti po radiu, da je on spet volil za nov režim.
Ko so ubili kralja Aleksandra v Marseillu 1. 1934, je napisal ganljivo pesem Pismo kralja Aleksandra z onega sveta, ki so ga potem centralistični oblastniki z lepimi večbarvnimi črkami tiskali na trd papir in ga razobesili po vseh ljudskih šolah. Opisuje kraljeva junaštva in velike zasluge in roti mladino, naj da zdaj vso ljubezen Petru II. Temu pa je posvetil posebno pesem kot sožalnico ob očetovi smrti, kar ga ni motilo, da ga je pozneje pomagal odstaviti. Opremil je z verzi žaro, ki je bila poslana na Oplenac na kraljev grob.
Svoj čas so veliko pisali o Župančičevem zadržanju med revolucijo. Vemo, da se je po 3. maju 1941 – po ustanovitvi Ljubljanske province – , spoštljivo izrazil o italijanski zastavi v prijateljski družbi ital. cenzorja prof. Urbanija. Ostal je intendant gledališča in dovolil igrati za okupatorjeve oficirje posebne večere ter sprejemal osebna darila od Graziolija in Rösenerja, ki ga je hotel počastiti kot slovenskega »malega Goetheja«, obema se jim je osebno zahvalil, kot je pričal kapelnik Hercog. In ni veljal za kolaboratorja, kot tisti, ki so se kdaj samo rokovali z njima. Ni držal kulturnega molka; pa je bil v OF v Izvršnem odboru. Bolezen je hlinil, a po »osvobojenju« je takoj prevzel visoke funkcije. In kot je pel prej Aleksandru I. in Petru II, je zdaj pisal ode »spoštovanemu tovarišu Titu za rojstni dan«, opeval Internacionalni prvi maj, Petletko in se s patetično veliko odo poklonil veliki ruski revoluciji leta 1917 in posebej Moskvi kot svetovni voditeljici komunizma, da jo je ob kominformijski krizi zapustil. In še in še bi lahko imenovali taka pričevanja o nestalnosti Župančiča v javnih zadevah, ob bitnih vprašanjih slovenstva. Celo to: ta, ki je toliko prevajal iz zahodno evropske kulture, je dal prednost sedaj – vzhodni, azijski. Vsem vladajočim je uklanjal hrbet, česar bi Cankar ne storil. To pač ne kaže trdnega značaja kot občana. Bil je »trst, v vetru omahujoč,« kot je pisal sam in se tako nevede lepo označil. Ne moremo preko teh omemb tudi zato, kajti če bi bil res »ljudski umetnik«, bi pač moral v revoluciji stopiti na stran »ljudstva« in ne partije, in to celo v samem začetku, ko je »osvobodilno« gibanje vodila še zgolj partija, kateri on sicer ni pripadal, pa ji je služil za dekorativne kulise vse do smrti, pa tudi po njej in ji bo tudi ob stoletnici.
Vse to nič ne manjša njegove cene pesnika. Sicer sem že davno – pred 45 leti (1934, DS) – postavljal Murna »kot najčistejšega slovenskega pesnika« pred Župančiča, in sem to ponovil tudi ob sedemdesetletnici v Svobodni Sloveniji, pišoč: »bodočnost bo pokazala, da je bil Murn verjetneje večji pesnik v duši in morda tudi Kette.« Zdaj je to ugotovil prof. Truhlar v zadnjem svojem delu: »Župančič je manj globok kot Kette, pa tudi manj od Cankarja in Kosovela … «To velja sicer za njegovo globino, vidno pa je, da se moderni pesniki bolj vračajo k Murnu, pesniku čistih razpoloženj, kot pa k Župančiču, patetičnemu deklamatorju.
Vsekakor: ob stoletnici Otona Župančiča se klanjamo spominu tega velikega umetnika, pesnika in čudovitega mojstra slovenskega jezika tudi slovenski emigranti v svetu. Mislim, da že s tem izpričujemo, da imamo »srce za slovensko kulturo«, o čemer je on nekoč sodil, da »je naravno, da ga nimamo, in bi se čudil, če bi bilo drugače« (Zb. S. 1951, 133). Čast dajemo njegovem kulturnem delu, čeprav je bil tudi Župančič med onimi, ki so o nas govorili in pisali kot o »domačih izdajalcih« (Slov. por. 14. 6. 1945). In to prav v času, ko so padali domobranci v tisočih v kočevskih gozdovih in je on tedaj – »tulil z volkovi« … To se težko pozabi. Tudi ob slavljenju stoletnice.
Svobodna Slovenija 26. 1. 1978.
7. Farne spominske plošče
7.1. S Trdinovega vrha do bregov spodnje Krke
Tine Velikonja
7.1.1.
Ne ve se, kateremu od gospodov, ki so v mračnih letih realsocializma župnikovali v Brusnicah, se moramo zahvaliti za skrbno sestavljen seznam žrtev vojne in revolucije v tej župniji. Izkazalo se je, da je vreden več kot ves kasnejše trud in denar. Prav zaradi njega smo se odločili postaviti farno ploščo v kraju, v katerem ljudje niso bili za to. Ne, da bi nasprotovali, enostavno jim ni mar za spomenik ljudem, ki so že več kot 60 let pod rušo. Nismo namreč izbrskali niti enega domačina, ki bi nam priskočil na pomoč, kaj šele, da bi sestavili odbor. Drugi, ki nas je prepričal, da se kljub vsemu izplača, pa je sedanji župnik Ivan Trnovec, ki ga letargija faranov ni spravila v malodušje in je bil najmanj tako vztrajen kot mi sami.
Brusnice so značilni koglomerat predmestnih naselij, podoben kot so Medvode, Žalec ali Ruše, brez prave forme in duše. Brusničanov ne ogroža industrija, čeprav jim z novomeške strani kvari zrak, pač pa zelena nevarnost iz okoliških gozdov. Samo nekaj pravih kmetov je ostalo. Ti se tako kot drugod pehajo za ohranitev narave. Če bi odnehali, bi v deželi pod Gorjanci v pol stoletja zrastel pragozd, tako pa se jezijo na ves svet, ker jim ne priznava varuštva nad ohranitvijo narave. Bojim pa se, da bodo odnehali, ne sami ampak njihovi potomci, razprodali svoje travnike in njive za gradbene parcele ter se šli sončit na Havaje.
O Brusnicah ni slišati veliko. Ko smo v petnajst kilometrov oddaljenem Mokronogu vabili ljudi, naj pridejo na blagoslovitev plošč, so vpraševali, kje je ta župnija. Vse, kar se zgodi na tistem koncu, se v Novem mestu. Tam Brusničanom režejo kruh, vtepavajo njihovim otrokom v glavo visoko učenost sveta, tam domuje posvetna in cerkvena gosposka. Hiše stojijo po vaseh, kot se jim zdi, celo cerkev je postavljena tako nerodno sredi glavnega naselja, da je čudno, kako je niso v svinčenih časih podrli in na njenem mestu uredili krožišča.
Teritorij župnije se začenja prav na Trdinovem vrhu, se spusti navzdol po Gorjancih in ga ustavijo šele bregovi Krke. Na južni strani meji na stopiško, na severni na šentjernejsko župnijo. Partizani so našli na Gorjancih v času revolucije varno zavetje in se povezali s prebivalci vasi na njihovem pobočju ali podnožju, zlasti v Gabrjah, ki se imajo za partizansko Moskvo.Tudi drugje se hvalijo s tem, tako prebivalci Podrage pri Podnanosu, kot na Predmeji nad Ajdovščino. No, Gorjani se tudi hvalijo, da so Nevjork, tako bogati so. Dobivajo kar trojno pokojnino: italijansko, partizansko in še navadno. Do vsake, še tako zanikrne hiše so napeljali asfalt. No, za Gabrje pripovedujejo, da so prav vsem njenim prebivalcem priznali partizansko pokojnino, samo pes je ni dobil, ker je lajal na partizane, in farovška kuharica. Splošno znano je tudi, da poštarji v to vas že več kot pol stoletja prvega v mesecu vozijo pokojnine s karjolo. Toliko denarja morajo razdeliti, da ne gre v njihove torbe.
Leta 2003 zamisel o farni plošči v Brusnicah dozori. Seznam imamo, župnik, doma iz Srednje vasi pri Polhovem Gradcu in sin po vojni umorjenega domobranca, je za to, nekaj denarja se bo našlo, France Popek nam zriše načrt, sto imen postroji v štiri kolone, da plošča ne bi bila previsoka, samo še prostor. Na pokopališču je gneča, tako velika plošča se sploh ne bi ujela z okolico, morda bi se dalo porabiti mrliško vežico, vendar bo težko najti prostor za tako gmoto. Odpravimo se do farne cerkve Povišanja sv. Križa in iščemo kaj pripravnega. Na cerkveno steno plošča ne bo šla, ker je prevelika, morda nekam ob njej. Na severni strani pelje tik ob cerkvi cesta v Gabrje, na južni je prostora dovolj, vendar bo tam parkirišče za cerkev, pa tudi bližina hleva z značilnim vonjem nas prepriča, da odnehamo. Pogled se nam ustavi na nekdanji pokopališki cerkvici sv. Družine in njeni zelenici. Na livadi kakih desetih železnih križev. Lep prostor, to je tisto pravo. Župnik nam razloži, da so hoteli čez travnik in mimo cerkvice speljati cesto, da bi presekali ovinek. Komaj mu je uspelo, da jo je rešil.
Cerkvica z opuščenim pokopališčem je kulturno zaščitena. Pa smo tam. Pišemo na Območno enoto Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije v Novem mestu. Kraljuje na Grmu, prav tam, kjer je bila nekoč slavna kmetijska šola. Prejmemo odgovor, »da predlagana lokacija pregrobo posega v območje spomenika«. Zato naj poiščemo »drugo lokacijo.« France Popek, naš arhitekt, pride na idejo, da bi ostali na izbranem prostoru, ohranili videz pokopališča, spomenik pa postavili kar med križe, ne enega kamna ampak več, najboljše po enega za vsako vas. En, dva tri, spet prošnja na območno enoto z novim predlogom. Povabijo nas na Grm. Dekleta so prijazna in naklonjena. Tako bi šlo, celo več, po pogovoru nam pošljejo dopis, da »nova rešitev … s postavitvijo več kamnov … lahko kvalitetno dopolni prostor nekdanjega pokopališča«.
Čez tri leta, leta 2006, se odločimo, da stvar izpeljemo do konca. Gorazd Martinšek, lastnik Kamnoseštva Kunovar na Žalah, prevzame delo: pohorski tonalit, kamni grobo klesani, visoki do dva metra, sedem za imena, osmi za napis, ki ga bo sestavil Justin Stanovnik. Osem milijonov tolarjev niso mačje solze. Manjši del kot predplačilo, drugo naslednje leto. Saj to je skoraj celoletni proračun našega društva. A skušnjava je prehuda. Travnik in cerkvica sta taki vabi, da se jima ne moremo upreti, pa čeprav bomo kasneje stradali kruha. Stonehenge na vasi.
Blagoslovitev v nedeljo 8. oktobra 2006 ob 15. uri. Značilen jesenski dan. Čeprav je že nizko, sonce vseeno ne skopari s svojimi žarki. Farna cerkev je napolnjena do vrha. Nismo sami tujci, župnik je prepričal omahljive farane, da so prišli zraven, saj gre zanje. Oltar je praznično okrašen, kot dvatisočletna tradicija zahteva. Mašuje pravkar postavljeni novomeški škof Andrej Glavan, zbrano poje cerkveni pevski zbor. No, ob enem prejšnjih srečanj smo bili najprej pri maši v Gabrjah. Tisto ljudsko petje je bilo marijapomagaj. Saj vemo, važna sta čisto srce in dobra volja, nekaj talenta pa mora biti vseeno zraven. Škofova pridiga nas gane. Tista prava zmes je, nedeljska pridiga s mislimi o žrtvi in trpljenju. Ena od osnovnih človekovih pravic je pravica do groba in do javnega imena.
Po maši kulturni del pri ploščah oz. kamnih. Zdaj se šele pokaže, kako dober prostor smo izbrali in kako posrečena je rešitev kamen za vsako vas. Župniku ni bilo žal zelenice in njene trave. Drugače je ravnal kot kočevski gozdarji, ki so se zbali za svoje smrekice pod Krenom in preprečili, da bi stala spominska cerkvica na kraju, kjer je bila julija 1990 prva slovesnost. Livada je dovolj velika
za dvestoglavo množico, pregledna, sonce se upira na plošče, ki kot nemi vojaki pričajo o kraju in času. Pojejo pevski oktet iz Šmihela pri Novem mestu. Profesionalno. Škofov blagoslov, slavnostni govornik je Anton Drobnič. Hvalabogu se je danes pripravil in govor napisal. Ne bo vlekel celo uro, kot je pri njem navada. Jezični dohtar, zato mu ne zmanjka. Saj kadar sediš, ga je lepo poslušati, stoje pa vedno bolj čutiš, da ti bodo odpadle noge, ne poslušaš več, ampak samo iščeš, kam bi se naslonil, usesti se ne da, še manj pobegniti.
Obiskati Brusnice se splača. Ko se boste ustavili na zelenici med farno cerkvijo in župniščem, vas bo presenetil mir in osamelost kraja. Vseeno pa je vedno, ko sem obiskal ta sveti kraj, vsaj ob enem kamnu gorela sveča. Na kamnih so napisana imena ljudi, katerih predsmrtne muke so bile neizmerne, pa naj so jih pobili okupator ali partizani. Zvečine so bili mladi, veselili so se življenja in težko so umirali. Ta imena so pozabljena, v kratkem bodo umrli zadnji, ki so jim bili blizu, so jih poznali in so vedeli kaj povedati o njih. Preberite napis, ki povezuje talce, naključne žrtve vojnega nasilja, civilne žrtve revolucionarnega nasilja ter v boju padle ali pobite vaške stražarje in domobrance!
7.1.1.1.
8. Iz naše preteklosti
8.1. Slomškov zavod v Ljubljani
Jože Kočar
8.1.1.
Slomškov zavod na Poljanski 6 v Ljubljani je bil pred drugo svetovno vojno cistercijanski dijaški internat. Danes precej zapuščena, nekdaj lepa, mogočna stavba ima zelo pisano zgodovino. Kot piše Silvester Kopriva v monografiji Ljubljana skozi čas (Založba Borec, Ljubljana 1989) na strani 33, je bila v njej … »leta 1867 ustanovljena nemška višja ljudska šola in pozneje višja dekliška šola. Za Avstrije je bila močna opora ljubljanskemu nemštvu. V stari Jugoslaviji pa je imel cistercijanski samostan iz Stične v hiši internat za svoje gojence, ki so obiskovali ljubljanske šole.«
Internat je dobil ime Slomškov zavod in sprejel prve gojence skoraj gotovo po letu 1931, kajti v knjigi Popolna posvetitev Bogu (Anton Nadrah, cistercijanska opatija, Stična 2003), izdani ob 60-letnici mučeniške smrti patra Placida Grebenca, na strani 31 piše, da je fr. Placid … »skupaj z drugimi študenti tri leta teološkega študija imel vso oskrbo v Marijanišču v Ljubljani, na predavanja pa je hodil na teološko fakulteto«. Če bi tedaj že obstajal Slomškov zavod, bi fr. Placid gotovo imel oskrbo v tem zavodu, kakor je v štiridesetih letih med svojim študijem v njem bival fr. Bernard Slovša, kasnejši opat v Stamsu. V Palmah mučeništva (Mohorjeva družba, Celje 1995) na strani 331 o Avguštinu fr. Marijanu Kostelcu piše, da je »od 1932 do 1940 študiral na klasični gimnaziji v Ljubljani in stanoval v Slomškovem zavodu – «
Takratni prior in kasnejši opat dr. Avguštin Kostelec je takoj po končani prvi svetovni vojni že leta 1919 v samostanu v Stični ustanovil internat, v katerega je potem prihajalo vse več mladih. Bivanje v samostanskem okolju je bila za gojence gotovo enkratna spodbuda za duhovno rast, a gimnazijski študij je bil za podeželske fante kar zahteven. Dijaki so v Stični študirali privatno in ob koncu šolskega leta so morali opravljati še letne izpite. Iz tega internata je do leta 1936 cistercijanska družina v Stični dobila kar šestnajst novih patrov, med njimi so bolj poznani p. Simon Ašič, p. Placid Grebenc in p. Gabrijel Umek.
Ni čudno, da je opat p. Avguštin leta 1931 pridobil in za dijaški internat usposobil stavbo na Poljanski 6 v Ljubljani, imenovano »Slomškov zavod«, kjer so stanovali menihi, ki so študirali na bogoslovni fakulteti, in srednješolci (Prim. Jože Gregorič, Cistercijani v Stični, Ljubljana 1980, str. 107). Stavba je že v zasnovi imela štiri velike spalnice, dve veliki učilnici, knjižnico, kapelo, kuhinjo in veliko jedilnico, zaprte povezovalne hodnike ter vse potrebne spremljevalne prostore. Posebno je bil dobrodošel velik obzidan vrt, ki se je raztezal skoraj do Streliške ulice. Srednji del vrta je zavzemal vzorno urejen vrtnarski del s toplimi gredami za pridelavo začimb in zelenjave. Zadnji del je bil opremljen kot igrišče za odbojko ali igro med dvema ognjema, ob strani pa sta stali telovadni orodji krogi in drog.
Svoj največji razcvet je Slomškov zavod doživel v letih tik pred drugo svetovno vojno, ko je v njem prebivalo kar po okrog 50 dijakov. Obiskovali so državno klasično gimnazijo, v zavodu pa imeli materialno, vzgojno in pedagoško podporo cistercijanske redovne družine. Zaradi tega je zavod veljal za vzorno in primerno ustanovo za bistre, manj premožne podeželske fante, ki bi sicer ne mogli obiskovati gimnazije. Mesečna oskrbnina je bila med nižjimi in se je glede na socialni položaj družine gibala od 300 dinarjev navzgor. Ta vsota je takrat pomenila nekako polovico delavske povprečne mesečne plače.
Zavod je do jeseni 1939 vodil p. Jožef Vračko, s šolskim letom 1939/40 ga je zamenjal p. Štefan Kržišnik. Za vzgojo, red in študij sta skrbela dva prefekta: p. Simon Ašič, ki je pred tem nekaj časa bival v cistercijanskem samostanu v Mogilevu na takratnem Poljskem, in p. Pavel Pavlič. Materialni del življenja je navadno oskrbovalo okrog pet redovnih bratov. Občasno so v zavod prihajali tudi drugi patri in samostanski uslužbenci. V kapeli je večkrat maševal Alojzij Merhar s pesniškim imenom Silvin Sardenko. Škoda, da tedaj še ni bilo somaševanja, pač pa je bila pogosta zborna molitev. V mesecu maju so v zavodsko kapelo prihajali k šmarnicam tudi zunanji obiskovalci. V kapeli so se večkrat zbirali k rekolekcijam še mladci – člani dijaške Katoliške akcije. Zavodarji smo imeli tudi pevski zbor in možnost učenja klavirja ter tamburic. Za konec šolskega leta 1938/39 so gojenci uprizorili igro Luč z gora.
Stanje v zavodu v zadnjem normalno končanem šolskem letu 1939/40 prikazuje skupinska slika gojencev in vodstva zavoda, ki je bila posneta v juniju 1940.
Naslednje leto je prišlo še nekaj novih, tako da je drugi razred gimnazije v šolskem letu 1940/41 obiskovalo kar 13 zavodarjev.
Po spominu in Letnem poročilu Drž. klasične gimnazije v Ljubljani smo poskusili prepoznati imena gojencev, ki so v šolskem letu 1939/40 obiskovali posamezne razrede gimnazije:
Prvi razred:
– Arnež Anton, 1928, z Jesenic na Gorenjskem, živi v ZDA, Sacramento, California,
– Bojc Anton, 1926–1945, iz Dolenje vasi pri Ribnici, ubit ob koncu vojne,
– Drobnič Ludvik, 1928, Sv. Gregor, živi v Barceloni,
– Gabrič Ivan, 1928, iz Rake pri Krškem, umrl po vojni,
– Gartner Jakob, 1926–1945, iz Golice nad Selcami, ubit po vojni,
– Janežič Alojzij, 1929–1945, iz Višnje Gore, ubit ob koncu vojne,
– Kočar Jožef, 1928, iz Zaloga pri Cerkljah,
– Koželj Jožef, 1927, s Krke,
– Lindič Ludvik, 1929, iz Ljubljane,
– Marolt Janko, 1927 ?, iz Ivančne Gorice,
– Modic Ludvik, 1926–1945, iz Matene pri Igu, ubit po koncu vojne,
– Pavlic Jožef, 1927, iz Bresta pri Igu, prišel kasneje,
– Rovtar Jožef, 1927, iz Topolj nad Selcami, živi v Lusaki, Zambija,
– Štrubelj Ivan, 1927, s Police pri Grosupljem, umrl po vojni.
Drugi razred gimnazije:
– Arnež Ciril,
– Dolinar Andrej, 1927–1945,
– Gospodarič Janez,
– Kastelic Stanislav, 1926–1945, iz Dednega Dola pri Višnji Gori,
– Klinar Jakob,
– Kokalj Janko, 1927, iz Topolj nad Selcami,
– Makovec Frančišek,
– Mervar Frančišek,
– Oblak Martin, 1924–1945, iz Vrbljenj, prišel kasneje,
– Smola Roman.
V tretjem letniku so bili:
– Čampa Vinko,
– Dermota Jernej,
– Gostinčar Jožef,
– Janša Jakob,
– Kržišnik Anton,
– Lavrič Ignacij, 1924–1945, iz Hrastja pri Moravčah, ubit po vojni, pisal pesmi.
– Planišček Ljubomir,
– Šefman Viktor,
– Zupanc Ciril,
– Zupančič Ludvik.
V četrtem letniku:
– Mrak Franc,
– Petrič Anton,
– Šušteršič Anton,
– Valič Vojko,
– Zabukovec Rudolf.
V petem letniku:
– Dolinar Jožef,
– Legat Leopold,
– Starešinič Niko,
– Šeme Leopold, umrl v ZDA kot zdravnik.
V šestem letniku:
– Ferkolj Milan,
– Glavan Franc, 1923–1945, z Iga pri Ljubljani,
– Hauptman Anton, 1922, padel 21. 01. 1943 v vasi Bič pri Šentvidu na Dolenjskem,
– Koren Franc,
– Ilc Alojzij,
– Kostelec Marko, 1923–1945, iz Šentruperta,
– Zajec Jože, 1922–1945, iz Zagradca.
V sedmem letniku:
– Avsec Vincencij, 1920–1945, iz Knežje Lipe pri Ložu.
– Gregorič Alojzij, živi v Chicagu, USA,
– Jevnikar Janez,
– Judnič Stanislav, 1922–1945,
– Kastelic Jožef, 1922–1945, iz Dednega Dola pri Višnji Gori,
– Šile Jože ?.
V osmem letniku:
– Judnič Jožef, umrl zaradi bolezni 1943,
– Kostelec Avguštin, 1921–1945, iz Šentruperta,
– Nosan Anton.
Po okupaciji maja 1941 je Slomškov zavod izgubil tiste dijake, ki so bili doma na področju, zasedenem od Nemcev, začasno pa med drugimi sprejel naslednje drugošolce iz škofijske gimnazije: Alojzij Boh, 1927, iz Jurjevice; Stanislav Lovšin, 1927, iz Hrovače, Alojzij Starc, 1926, iz Žlebiča; Anton Perpar, 1927, iz Dobrniča in še druge.
Nekateri zavodarji so obiskovali druge šole: fr. Bernard Slovša, Mavsar Adolf.
Od naštetih so stopili v cistercijanski red: Vinko Avsec kot fr. Robert, Avguštin Kostelec kot fr. Marijan, Marko Kostelec kot fr. Janez, a so bili vsi trije ubiti ob koncu vojne. Kot škofijski bogoslovci so bili ob koncu vojne ubiti prejšnji zavodarji: Franc Glavan, Jožef Kastelic in Jože Zajec.
Med vojno so se v zavod začasno zatekali tudi fantje, ki so se doma počutili ogrožene ali pa so prišli iz nemškega zasedbenega področja: Janez Benko, Gorše, Dolfi Mavsar, Aleš Šimenc, Marko Vrevc in še kdo.
Kot pripomoček za prepoznavo posameznih zavodarjev na fotografiji je bil napravljen silhuetni obris z zaporednimi številkami.
Imena prepoznanih na fotografiji so navedena v razpredelnici, a nekaterih po tolikih letih ni bilo mogoče popolnoma zanesljivo prepoznati, zato tam, kjer obstaja dvom, to označuje vprašaj.
1. Ni bil dijak?
2. Vincencij Avsec
3. Jožef Judnič?
4. p. Simon Ašič
5. p. Štefan Kržišnik
6. p. Pavel Pavlič
7. fr. Bernard Slovša
8. Avguštin Kostelec
9. Anton Nosan
10. Alojz Gregorič
11. brat?
12. Jože Zajec
13. Alojzij Ilc
14. Franc Glavan
15. Milan Ferkolj ?
16. Rudolf Zabukovec?
17. Anton Šušteršič?
18. Ignacij Lavrič
19. Jože Kastelic
20. Janez Jevnikar
21. Stane Judnič ?
22. brat kuhar ?
23. brat Karel
24. Franc Koren
25. Dolfi Mavsar
26. Marko Kostelec
27. Leopold Šeme ?
28. Jernej Dermota?
29. Ciril Zupanc
30. Jožef Gostinčar
31. Vojko Valič ?
32. Franc Mrak ?
33. Franc Makovec?
34. brat Tarzicij Rabuda
35. Ciril Arnež
36. Anton Arnež
37. Ivan Štrubelj
38. Ludvik Modic
39. Alojzij Janežič
40. Jakob Gartner
41. Ludvik Zupančič
42. Stane Kastelic?
43. Vinko Čampa
44. Roman Smola
45. Jakob Janša?
46. Ljubo Planišček
47. Franc Mervar?
48. brat Vider
49. Ivan Gabrič
50. Janko Kokalj
51. Janko Marolt
52. Jože Rovtar
53. Ludvik Lindič
54. Anton Bojc
55. Jakob Klinar
56. Jožef Koželj
57. Anton Kržišnik
58. Janez Gospodarič
59. Ludvik Drobnič
60. Jožef Kočar
61. vratar?
9. Po branju
9.1. Še spomini
Jože Pavlič
9.1.1.
Tokrat gre za spomine ing. Ladislava Bevca, rojaka, rojenega leta 1890 v Škocjanu na Dolenjskem, ki je študiral v Ljubljani in na Dunaju, postal gradbeni inženir in služboval, ko se je vrnil s fronte po prvi svetovni vojni, predvsem v Ljubljani kot gradbeni strokovnjak in višji uradnik na banovini. Izkazal se je kot strokovnjak in dober organizator. Užival je zaupanje in imel velik ugled kot človek mnogih sposobnosti. Deloval je v gospodarstvu in raznih društvih, predvsem pa v Sokolu, organizaciji rezervnih oficirjev in v politiki. Od 1950 predsednik SDS v emigraciji.
Kot tak je bil liberalec in vseskozi tudi član liberalne stranke. Nikoli pa ni simpatiziral s komunisti tako kot mnogi liberalci. Nasprotno, z njimi je prišel navzkriž že pred II. svetovno vojno pri Sokolu v Ljubljani na Taboru. Maja 1945 je moral v emigracijo. Kot begunec je pristal v Kaliforniji, USA.
Tudi tam se ni odrekel dela za domovino, svojo stranko in sokolsko organizacijo in tam je umrl. Pričevanje o svojem delu in življenju nam je pustil v Spominih, ki jih je po njegovi smrti uredil sin, izdala pa Založba Jutro, Ljubljana, letos v jeseni.
Spomini ing. Ladislava Bevca segajo v začetek 20. stoletja in na svoj jasen, prepričljiv način pripovedujejo zgodbe o dogodkih in dogajanju v obdobju, ki je bilo tako pomembno za Slovence kot morda še nobeno dotlej. To je konec 19. stoletja in seveda 20. stoletje, čas, v katerem je živel in deloval ing. Ladislav Bevc, čas osvobajanja izpod avstrijske monarhije, čas 1. in 2. svetovne vojne, stare in nove Jugoslavije, državljanske vojne in revolucije. Priseben, kot je bil, je dogodke in dogajanja intenzivno spremljal, če ne pogosto tudi soustvarjal, in nam o njih tudi pustil sporočilo.
Sporočilo spominov so zdaj intimna doživetja avtorja, zdaj zgodbe o dogodkih ali ljudeh v dogajanjih, ki jim je bil priča. Lahko rečemo, da kar zelo verodostojna priča, ki ni imela pravzaprav kaj prikriti ali kaj posebnega dodati, saj koristi od tega ne bi bilo. Pripoveduje enostavno in jasno, kar se mu je zgodilo, kar je videl in slišal, o tistem, kjer je bil zraven in je sodeloval, naredil ali preprečil, o lepem in grdem, slabem in dobrem, veselem in žalostnem. Povsod, kjer so se sprejemali sklepi in odločitve, če je bil zraven, in so se pisali dogovori, pogodbe, pozivi ali memorandumi, jih svojim Spominom prilaga s slikovnim materialom vred ter tako še povečuje svojo pristojnost in kredibilnost. Mislim, da Bevčevih Spominov ne bo moč obiti tistemu, ki bi hotel resnično spoznati čas, ki nas zanima. Pisec je v svoji knjigi spominov posvetil precej strani prav takratnemu Sokolu v Ljubljani in dogajanju v njem. Sam Sokol in dogajanje v njem ali okoli njega nas ne bi toliko zanimalo, če nam memoarist ne bi tako jasno in zanimivo prikazal nekaterih znanih obrazov pri Sokolu iz časa pred revolucijo in med njo. Tam nastopajo kot tipični rovarji sodnik dr. Rus, učitelj Lubej, Ribičič in njegova mati, Kardelj, Vidmarji in drugi. To malo poročilo ne more omeniti vseh poant, ki so prisotne in mečejo svojo luč na kreatorje revolucije. Natančno je opisan tudi sam razkol v Sokolu in njegovo »levo krilo«.
Še veliko zanimivejši pa se mi zdi tisti del Spominov, ki govori o dogajanju med drugo svetovno vojno in času med okupacijo ali po njej. Zajema v glavnem štiri poglavja z naslovi: Druga svetovna vojna, Okupacija, Emigracija, Begunska taborišča. V prvem od teh štirih pisec pripoveduje predvsem o svojih doživetjih med vojno, v drugem in tretjem pa o nadaljevanju spora s komunisti. Če je pisec v predhodnem poglavju o Sokolu že nakazal odločen upor komunistov in pristašev in svoj nastop proti njim v sokolskih vrstah, je tu v omenjenih dveh poglavjih že naslikana vojna z njimi. Že je ustanovljen Sokolski vojni svet in Sokolska legija, ki časovno v odporu proti okupatorju prednjači pred OF, vendar so komunisti nekako v ofenzivi: spravljajo se nad sokolski tisk in se poslužujejo laži in prevar, katerih žrtve so tako pravi sokoli kot liberalna in katoliška stran. Sledi kapitulacija Italijanov in vojaški poraz četnikov v Grčaricah in njihov pomor, nato nemška okupacija, med katero Gestapo na Vidov dan 1944 v palači Bate v Ljubljani izsledi Sokolsko legijo: posledica so aretacije ljudi iz sokolskega oziroma liberalnega tabora. 29. 10. 1944 je sprejeta Narodna izjava, ki jo pisec navaja v celoti. Sprejele so jo vse tri nacionalne stranke: SLS, DS (liberalci) in SDS.
Ko se mi danes soočamo s tem datumom sprejetja Narodne izjave, se nam zdi mnogo prepozen in kaže na politično neprisebnost, če ne na nezrelost političnih strank. Kmalu po tem tudi sam avtor pade v gestapovski zapor in na vidiku je konec vojne, kateri sledi nekakšen kaos in emigracija. Pot v emigracijo je natančno popisana, je pot ponižanja in trpljenja. Povezana je z izdajo in nasiljem nad begunci, tako da ti bežijo – tisti, ki to še morejo – iz angleške okupacijske cone v Avstriji v ameriško okupacijsko cono v notranjost Italije. Pretresljivi so opisi dogodivščin na potovanju in v različnih taboriščih, večletno životarjenje in čakanje na izselitev v negotovost. Avtor vse natančno opiše in opremi z datumi. Opiše nam svoj način selitve in iskanje možnosti za ustvaritev novih pogojev eksistence zase in za družino, ki se mu čez kakih 10 let pridruži v novi domovini. Pripoveduje nam o nekaterih svojih srečanjih v begunstvu z znanimi ljudmi iz slovenske emigracije in o svojih prizadevanjih, da bi koristil slovenski in sokolski stvari. Knjigi je dodal tudi nekaj spominov na prijatelje in znance pa tudi imensko-stvarno kazalo, seznam sokolskih organizacij in spisek nekaterih svojih publikacij doma in v tujini. Knjiga obsega kakih 310 strani in jo vsekakor priporočam v branje. Zrel bralec pa bo knjigo ocenil in iz nje vzel tisto, kar je aktualno in zanj pomembno. Verjetno se bo z organizacijo sokolstva le malokdo ukvarjal, bržkone le kak zgodovinar. Nam ti Spomini govorijo o narodni tragediji in trpljenju tisočev, ki so šli na pot v izgnanstvo in o nepopravljivi škodi, ki jo je utrpel slovenski narod. Avtorjevi spomini pomagajo odgrinjati zaveso molka in laži, ki je poskušala skriti resnico in resnična zgodovinska dejstva o NOB in revoluciji v Sloveniji v času druge svetovne vojne in po njej. To si je verjetno želel tudi avtor sam in zato je spomine napisal ter objavil. Ceniti moramo njegov pošteni namen.
9.2. Poljski pianist v okupirani Varšavi 1939–1945
Marijan Smolik
9.2.1.
Celovška Mohorjeva družba je leta 2006 v svoji redni zbirki kot 63. zvezek Družinskih večernic izdala slovenski prevod knjige poljskega Juda Wladislava Szpilmana z naslovom Pianist in podnaslovom Varšavski spomini 1939–1945.
Avtor je strahote nemške okupacije Poljske in tudi varšavskega geta preživel po zaslugi številnih prijateljev in tudi nemškega stotnika Wilhelma Hosenfelda. Avtor, pianist pri varšavskem radiu, je spomine napisal 1945. leta po koncu okupacije in svoji rešitvi. Poljski izvirnik je izšel že leta 1946. Morda knjižice, ki je takoj pošla, niso ponatisnili zato, ker je hvalil nemškega rešitelja in omenjal, da sovjetska armada ni rešila Poljakov, ki so se uprli Nemcem v Varšavi (vendar v knjigi nihče ne omenja teh razlogov), Avtorjev sin Andrej je po očetovi smrti leta 1993 poskrbel za izdajo angleškega prevoda leta 1999, nemški prevod pa je poslovenil Jože Plešej.
Celovška slovenska izdaja, ki ima 207 strani, ima za uvod Andrejev Predgovor, obsega še celotne Szpilmanove spomine in odlomke iz dnevnika nemškega častnika Hosenfelda iz let 1942–1944. Oba dokumenta povezuje esej, ki ga je na pianistovo prošnjo napisal Wolf Biermann. – Slovensko celovško izdajo je podprlo Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Morda se zdi bralcem Zaveze ta knjižničarski uvod predolg, vendar je nenavadno že to, da je dokumentarna nikakor ne zabavna, ampak pričevanjsko pretresljiva knjiga izšla v zbirki mohorskih večernic. Celovška založnica je nedvomno hotela, naj bi knjiga prišla v roke čim več bralcem. Naš povzetek nikakor ne bo nadomestil branja celote. Sam sem jo bral z zanimanjem tudi zato, ker sem doživljal nemško okupacijo na Gorenjskem, ki pa nikakor ni imela tako strahotnih oblik kot v Varšavi.
V Zavezi jo predstavljam iz istega razloga, kakor sem pred leti knjigo, ki je opisovala usodo nemških prebivalcev Banata v letih 1944/45, ki so jih »osvoboditelji« namenili uničenju (Spomini vojvodinskega duhovnika, Zaveza št. 24/1997, 86–90).
Pianistovi zapiski so razdeljeni na osemnajst kronološko razvrščenih poglavij. Prvo opisuje vzdušje ob nemškem napadu 1. septembra 1939. Avtor je stanoval z očetom, materjo, bratom in sestro. Igral pa je na klavir pri Poljskem radiu. Poljaki so bili razočarani zaradi nemškega hitrega napredovanja, saj jim je domača propaganda prej zatrjevala, da imajo »Nemci samo letala iz lepenke in papirnate tanke, njihov sintetični bencin pa ni dober niti za vžigalnike« (str. 14: nekaj značilnih stavkov navajam dobesedno). Sedmega septembra so se Nemci že bližali Varšavi. Radio nekaj časa ni več oddajal, a so ga še uspeli popraviti. Pianist je zadnjikrat igral 23. septembra med obstreljevanjem prestolnice. Hiše so že gorele, eksplozije granat so se mešale z zvoki klavirja. Mesto se je vdalo 27. septembra. Poljaki so pričakovali hitro vojaško pomoč zavezniških Francije in Anglije, ki je ni bilo. Razočaranje je bilo še večje, ker so Nemci že maja 1940 prek Belgije vdrli v Francijo, ki je močno utrjena meja proti Nemčiji ni obvarovala pred okupacijo.
V Varšavi so prvi nemški plakati zagotavljali mirno delo in varstvo, Judom pa posebej »popolnoma varno življenje« (str. 26), vendar so »že decembra 1939 v Varšavi pobili sto nedolžnih ljudi. V nekaj urah je med Nemci in Poljaki zrasel zid sovraštva« (str. 29). »Preteči je moralo kar precej časa, preden smo se prepričali o tem, da sploh ni veljalo tisto, kar je bilo zapisano v nemških uredbah, … ampak samo tisto, kar je lahko zadelo človeka popolnoma nepričakovano … Kmalu so se pojavile samo proti Judom namenjene uredbe« (str. 30). Zahtevali so npr., da se prikloni vsak Jud, ki sreča Nemca na cesti. Ustreljen bo vsak, ki bo krušne izdelke prodajal nad določeno ceno, je pisalo na lepakih, toda tudi natančni Nemci niso spolnjevali vseh svojih odredb.
Ljudje so začeli skrivati dragocenosti, nekateri so bežali proti vzhodu, dokler so mogli, da bi ubežati Nemcem. Vdirali pa so v hiše pobeglih in izropali vse, kar je bilo vrednega. Varšavski Judje se niso smeli voziti z vlakom, na tramvaju pa so morali plačati štirikratno ceno. Pianistova družina je neki večer zamudila policijsko uro, ko ni bilo več dovoljeno biti na cesti. Postavili so jih ob zid, da bi jih postrelili, vendar je vojak vprašal, kaj so po poklicu. Ko so rekli, da so glasbeniki, jih je pustil oditi, ker je bil tudi Nemec glasbenik.
Od začetka decembra so morali Judje nositi na rokavu bele trakove z modro Davidovo zvezdo. Mnogi so raje ostajali doma, kakor da bi zaznamovani hodili po ulici, nekatere pa je huda zima prisilila, da so cele dneve ostali v postelji. V Varšavo so z zahoda pripeljali nove množice Judov. V začetku 1940 so organizirali judovsko skupnost, ki naj bi za Nemce pripravila transporte delavcev za nemške tovarne. Inteligenti so se lahko odkupili za 1000 zlotov, na delo pa so poslali manj izobražene.
Govorice o pripravljanju posebnega okraja za Jude, geta, se nikakor niso polegle. Uresničili so ga 15. novembra 1940 v severnem delu mesta, pol milijona ljudi so strpali vanj, čeprav niso uporabljali imena geto. Znotraj tega okraja so se lahko svobodno gibali: »getovska resničnost je bila ravno zato toliko strašnejša, ker je imela videz svobode« (str. 45). Trakovi na rokavih jih niso motili, ker so jih nosili vsi. Pianist je z družino v njem preživel od novembra 1940 do julija 1942. Veliki geto je obsegal ves severni del Varšave, mali pa je bil od njega ločen z vmesnim »arijskim« ozemljem – prehod so Judom dovoljevali le občasno v skupinah po presoji stražarjev. V pianistovi družini so si pripravljali skromno hrano, »mesa nismo videli skoraj nikoli« (str. 55). (Ni mogoče navajati vseh pretresljivih dogodkov, ki jih je avtor ohranil v spominu do konca okupacije.) Za hrano so prodajali, kar so še imeli, celo klavir, pianist pa je za skromen sprotni zaslužek igral v samem »srcu geta« (str. 57).
Prek obzidja geta so tihotapili hrano (darove arijskih Poljakov), pozneje celo strelivo, ko so mladi v getu začeli pripravljati oboroženo vstajo. V kavarni je srečeval umetnike vseh vrst, tihotapci pa so se pogovarjali tako bučno, da »na mojo glasbo ni bil nihče pozoren« (str. 60).
Zima 1941/42 je bila zelo huda, kurjava je bila draga, morje judovskih revežev je preplavilo sorazmerno udobje inteligentov. »Za tifusom je umrlo vsak mesec pet tisoč ljudi« (str. 62). Mrtve so, zavite samo v papir, odlagali pred hiše na pločnik, občinski vozovi so jih, včasih šele po več dneh, odpeljali v množične grobove na pokopališču. Avtor si je med mrliči utiral pot iz kavarne do doma.
Spomladi 1942 se je razširil preplah pred novimi oblikami nemškega divjanja. Gestapo je pridobil za službo tudi mlade Poljake-Jude, ki so oblekli nemško policijsko uniformo in »v trenutku postali nizkotni … širokoustili so se z znanjem nemščine in v neizprosnosti metod, ki so se uporabljale proti judovskemu ljudstvu, prekosili svoje šefe« (str. 69). Razbesnel se je lov na skrite prebivalce po hišah. Metali so jih skoz okna in streljali. Zajete moške so »odpeljali v taborišče Treblinka, da bi na njih preizkusili učinkovitost na novo zgrajenih plinskih celic in krematorijskih peči« (str. 70).
Kavarne z glasbo v njih pa so bile kljub strahu še naprej odprte, kakor da ni nič narobe. Nemci so nabrali pomočnike za preseljevanje Judov v geto tudi med Ukrajinci in Litovci: »Obkolili so hiše, kakor je ravno naneslo, ljudi naložili na vozove in jih odpeljali na pretovorne postaje« (str. 80). Pianistova družina je prišla na vrsto 16. avgusta 1942. Na pretovorni postaji so takrat še ležala trupla moških in žensk, ki so jih pobili prejšnji dan. Judovska policija je prepričevala ljudi, da jih bodo preselili na delo. Ženske z otroki so prosjačile za vodo, ki so jo Nemci namerno zaprli, »s sosednjih ulic so se slišali streli« (str. 92). Vse člane pianistove družine so strpali v živinski vagon, le avtorja je nekdo proti njegovi volji potegnil iz vrste, čeprav je hotel ostati pri svojih. Judovski policaj se je dobrikal in prilizoval esesovcu, pokazal na odhajajoči vlak tovornih vagonov in »poln posmehljivega prezira rekel: Vse to bo odšlo v peči« (str. 94).
Pianist je bil zdaj rešen prevoza v smrt, žalosten pa zaradi domačih, ki jih nikoli več ni videl. Skrivaj se je pomešal med delavce, v stanovanje pa ni smel več. Bil je brez zaposlitve. Nemški gestapovci in esesovci so se vsak večer zabavali in znanec mu je ponudil, da bi jim lahko igral v nemški kazini, vendar te ponudbe ni sprejel. Uspelo pa mu je, da so ga vključili med delavce, ki so podirali zid med getom in arijskim delom Varšave. Prebival je še vedno v getu. Na tržnici so sicer prodajali hrano, a on je bil brez denarja. Sposodil si je malenkost za kruh in krompir. Ob naslednjem preverjanju je bil spet v skupini, ki so ji obljubili življenje: hodili so na delo pri zidanju esesovske kasarne.
Vedno pogosteje se je omenjalo, »da bi se bilo treba Nemcem upreti. Zlasti judovska mladina je bila odločno za boj in tu in tam so tudi že začeli na skrivnem utrjevati hiše v getu« (str. 107). Leta 1943 se je na frontah začel kazati nemški poraz – upanje v Varšavi je raslo. Med pošiljkami hrane, ki so skrivaj prihajale v geto, je bilo skrito tudi strelivo.
»V spremstvu dveh orožnikov sem se odpravil v smeri proti vratom v geto. Navadno je vrata varovala samo judovska policija, ta dan pa je tam prežalo celotno orožniško poveljstvo in skrbno preverjalo dokumente tistih, ki so zapuščali geto, ker so odhajali na delo. Po pločniku je prihitel morda desetletni fantek. Bil je bled in tako prestrašen, da je pozabil pred bližajočim se orožnikom sneti čepico z glave. Nemec se je ustavil, brez besede potegnil pištolo, jo nastavil fantku na sence in ustrelil. Otrok se je zgrudil na tla, zamahnil z rokami, se vzravnal in umrl. Orožnik je čisto mirno vtaknil pištolo nazaj v tok in odšel naprej svojo pot. Ogledal sem si ga, saj sploh ni imel posebno grobega obraza, pa tudi razburjen se mi ni zdel. Bilje normalen, miren moški, ki je opravil eno svojih manjših številnih dnevnih obveznosti in potem takoj pozabil nanjo, saj se je moral ukvarjati z drugimi pomembnejšimi zadevami, ki so ga še čakale« (str. 113).
Februarja se je pianistu posrečilo skrivaj pobegniti iz geta in najti zatočišče v stanovanju arijcev. Skrivališče pa je moral menjavati. Iz geta je slišal streljanje in videl požare: obupani Judje so se že upirali Nemcem z orožjem. Izčrpan je začel obupavati in se pripravljati na samomor, če bi odkrili njegovo skrivališče; vendar se to ni zgodilo. Vedno bolj pa ga je stiskala lakota, ker prijatelji niso mogli priti do njega. V stiski se je odločil skrivaj oditi iz hiše in 18. julija 1943 je zunaj uspel kupiti hlebček kruha, od katerega je živel deset dni. Ko so ga prijatelji končno spet našli, je dobival skrajno malo hrane. »Ko bi zdaj prišel gestapo, se tudi obesiti ne bi mogel« (str. 127). Posrečilo se mu je podnevi uiti iz zastražene hiše, nikjer pa ni našel ljudi, pri katerih bi se lahko skril. Končno je pristal »v srcu enega najbolj nemških predelov Varšave, tako rekoč v levjem brlogu« (str. 130). Vnetje žolčnika pa je postalo tako hudo, da se je komaj zadržal, da ni glasno kričal in se s tem izdal.
Prišlo je leto 1944. Z nemškimi porazi na fronti je naraščal teror: »Javne usmrtitve so se dogajale skoraj vsak dan« (str. 131). Geto so že »očistili« ljudi, zdaj so uničevali še hišo za hišo. Poleti so Nemci doživeli še poraze na novi zahodni fronti. Vstaja v Varšavi ni ponehala, Nemci in Poljaki so streljali po ulicah vsevprek. »Pomoč od zunaj v mesto ni prišla, nemški teror se je še povečal« … Ukrajinci so pustili, da so stanovalci neke hiše živi zgoreli, »stanovalce neke druge hiše pa so postrelili« (str. 137). Pianist je vztrajal v goreči hiši kljub dimu, bila je namreč obkoljena od esesovcev. V usta si je vsul uspavalne tablete. Zaspal je, vendar ni umrl. Zjutraj se je po stopnicah uspel priplaziti na dvorišče. Ponoči se je med mrtvimi trupli prebil čez cesto do stavbe bolnice, v kateri je bilo takrat skladišče. Po več dneh lakote in žeje je v njej našel posode z vodo za gašenje. Rešila ga je, čeprav je bila nagnusna. Odkril je tudi nekaj plesnivih skorij kruha.
Septembra in oktobra so letala bombardirala tiste dele Varšave, v katerih so bili še Nemci. Iz svojega skrivališča na podstrešju je opazoval skupine ljudi, ki so zapuščali mesto, v katerem je bilo prej milijon in pol prebivalcev, zdaj pa je bilo porušeno in prazno (str. 147). Prebivalci iz okolice prestolnice so v ruševinah iskali plen. Če so jih Nemci odkrili, so jih še vedno streljali. Takrat je bil edini živi človek v tem delu mesta. Živel je od ostankov prepečenca in vode, na podstrešju brez strehe pa ga je novembra začel zasipati sneg. V hišo so večkrat prišli Nemci ali Ukrajinci iskat kak plen, a so odšli, ne da bi skrivača našli. Ko so ga končno odkrili na strehi in nanj streljali s sosednih hiš, je pobegnil in našel novo zatočišče v bližnji hiši, ki ni bila povsem požgana.
Ko je brskal po shrambah in iskal hrane, ga je presenetil nemški častnik. Ko mu je povedal, da je pianist, mu je pokazal razglašen klavir v sobi in naročil, naj zaigra. Zaigral je Chopinov nokturno v cis-molu. Častnik mu je pomagal najti skrivališče in občasno mu je prinašal nekaj hrane. Ko mu je zaupal, da je Jud, ga je pustil tam in 12. decembra mu je prinesel več hrane in toplo posteljno odejo. Povedal mu je, da se umikajo pred sovjetsko ofenzivo. »In kako bom po vašem mnenju prestal poulične boje?« sem ga vznemirjen vprašal. »Ker sva vi in jaz prestala že več kot pet let tega pekla,« je odgovoril, »je očitno Božja volja, da bova preživela. Treba je zaupati v to.« (str. 159). Okleval je sicer, vendar mu je povedal svoj priimek, »morda mu bo po koncu vojne prišel prav, ko mu je zdaj rešil življenje« (str. 160). Tedaj bo spet v službi pri Poljskem radiu. Častnika pa ni upal prositi, naj mu pove svoje ime.
Zadnji Nemci so 15. januarja 1945 brez boja zapustili Varšavo. Pianist si je takrat upal oditi iz hiše. Ker pa je oblekel vojaški plašč, ki mu ga je pustil Nemec, da ga ne bi zeblo, bi bil v množici kmalu ob življenje, a streli ga niso zadeli. Osvoboditelje je uspel prepričati, da je Poljak, ki se je doslej skrival. Svobodna Varšava je bila požgana in porušena, Nemci so porušili še stene požganih hiš (str. 164).
Pozneje je mimo taborišča nemških vojnih ujetnikov prišel neki njegov prijatelj violinist. Ujetim častnikom je skoz ograjo očitajoče zaklical, da so mu zaplenili violino. To je slišal eden izmed njih. Prestrašen je prišel do žice in ga vprašal, če morda pozna Szpilmana. Povedal mu je, da mu je pomagal, ko ga je našel skritega na podstrešju. Prosil ga je, naj mu pove, kje je, in naj ga reši. Res je to poskušal, a ni uspel, saj ni vedel za častnikovo ime (str. 167).
V knjigi je objavljenih nekaj odlomkov iz vojnega dnevnika tega Nemca, Wilhelma Hosenfelda, ki si je poleti 1942 in pozimi 1942/43 zapisoval, kako strašno so njegovi rojaki delali s Poljaki v Varšavi. Dne 11. avgusta 1944 si je zapisal: »To je propad naše vzhodne politike. Z rušenjem Varšave postavljamo tej politiki poslovilni spomenik« (str. 185).
Wolf Biermann je napisal za nemški prevod te knjige esej z naslovom: Most med Wl. Szpilmanom in W. Hosenfeldom (str. 182–205). Pianistovo besedilo je bilo napisano »takoj po vojni in v najgloblji pretresenosti«. Nemški častnik Hosenfeld, sicer učitelj in vojak že v prvi svetovni vojni, je v sovjetskem vojnem ujetništvu pri Stalingradu umrl po sedmih letih. Tu objavljeni dnevnik je pisec poslal svoji družini še pred koncem vojne. Oba drobno popisana zvezka so v družini skrbno shranili. Hosenfeldov sin je po vojni srečal nekega poljskega Juda, ki je emigriral v Nemčijo in tam naletel na Hosenfeldovo družino. Gospa mu je pokazala moževe zapiske, v katerih je bilo tudi Szpilmanovo ime. Poiskal ga je v Varšavi in mu dal naslov te nemške družine. Ko je leta 1957 naš pianist z violinistom Gimplom koncertiral v Zahodni Nemčiji, je obiskal tudi družino svojega rešitelja. Povedal je, da je poskušal ujetega častnika rešiti iz sovjetskega taborišča, a njegovi poljski prijatelji, kljub vplivnim položajem, niso uspeli pri sovjetskih oblasteh. Morda je to tudi eden izmed razlogov, da pianistovih spominov tako dolgo niso ponatisnili in prevajali.
Ob koncu branja in povzemanja bridke vsebine še moja duhovniška teološka misel: Pričakoval sem, da bo ob tolikšnem trpljenju Judov le kje kakšna omemba Boga, morda molitev, odlomek psalma, a ničesar, prav ničesar naš pianist ni zapisal. Ali so bili poljski Judje res tako brezverni, da bi veljalo samo to, kar je zapisano? Lahko pa upamo, da najbolj intimnih občutij ni hotel razodeti neznanim bralcem.
10. Vedno aktualno
10.1. Uvod
Janez Grum
10.1.1.
Zbornik Svobodne Slovenije, ki izhaja v Buenos Airesu, je za leto 1965 organiziral anketo KAJ SODIM O KOMUNIZMU. Za mnenjeje bil naprošen tudi dr. Peter Celestin Jelenec.
Kar nekaj razlogov nas je navedlo, da objavimo njegov prispevek v Zavezi. Nekateri so slučajni Slučajno je to, da je bil omenjen v spominih dr. Antona Komotarja, ki smo jo objavili; slučajno je tudi da nam je prof. Janez Grum poslal iz Clevelanda spominski zapis o tem možu. Ni pa slučajno to, da je Jelenc kot predsednik socialdemokratske stranke odigral pomembno vlogo v medvojni Slovenski zavezi. O tem pravi uredništvo zbornika v glosi k njegovemu prispevku: »Od vsega začetka je odklanjal vsak stik z OF. Sodeloval je pri vseh prizadevanjih za ustanovitev skupne organizacije vseh Slovencev, pred okupacijo pri ustanavljanju Slovenskega narodnega sveta in med okupacijo pri Slovenski zavezi in pri Narodnem odboru za Slovenijo.«
Prisotnost prominentnega člana socialne demokracije v Slovenski zavezi govori o njeni konceptualni in politični širini. Pri tem ne moremo, da ne bi tudi mi občutili obžalovanja, ki ga je izrazil Komotar, da socialna demokracija ni doživela večjega razmaha v predvojnem času. Mislimo, da vemo, iz katerega spoznanja izvira Komotarjevo obžalovanje. Slučajno tudi ni to, kar izhaja iz Jelenčevega pisanja: osvežujoči dotik resničnosti in stvarnosti, pa tudi globokega razumevanja in izobraženosti. Slučajna tudi ni njegova emigrantska usoda, ki nas je zadela in ki naj jo nakažemo z dvema podatkoma: ko je leta 1945 šel v emigracijo je bil star 61 let, ko pa se je 1965 v Buenos Airesu upokojil, pa 81. V Enciklopediji Slovenije ga ne iščite!
10.1.2. »Slovenski narod je še premogel toliko zdravih sil, da se je uprl komunističnemu nasilju.«
Te besede mi je izrekel dr. Celestin Jelenc dva ali tri dni po prihodu v Vetrinj. Prišel sem tja 13. maja 1945.
Naključno sva se srečala med vozovi beguncev – kmetov iz poljske fare, pri vozu Lampretovih z Vevč. V pogovoru sem prek številnih voz pogledal proti domobranskemu delu taborišča, zamahnil z roko in rekel dr. Jelencu: Ob temle pogledu se vprašam, ali smo napačno storili, da smo se l. 1942 uprli komunističnemu nasilju.« In dr. Jelenc mi je izrekel besede, ki so tu v naslovu.
Nanje sem se v preteklih letih velikokrat spomnil, posebej še v majskih dneh, in vsakokrat sem jih pritrdil, da so najbolj ustrezna oznaka našega protikomunističnega boja.
Prav je, da zato nekaj povem o tem možu.
Z dr. Jelencem sva se spoznala že v D. M. Polju, ko je zadnji dve leti pred 2. svetovno vojno hodil mimo prosvetnega doma na železniško postajo v Polju. Tedaj je namreč živel na Vevčah. Začela sva se pozdravljati in rekla tudi kakšno besedo. To tudi v času vaške straže. Zato sva si v Vetrinju bila znanca.
Dr. Jelenc je bil rojen l. 1884 na Notranjskem, maturo je opravil l. 1902 na ljubljanski gimnaziji in pravni študij štiri leta kasneje na Dunaju, sodno prakso v Ljubljani in Trstu ter odvetniško pripravo pri dr. Karlu Slancu v Novem mestu, tedaj izredno uglednem advokatu. Med prvo svetovno vojno je bil na vzhodni in zahodni fronti in na koncu doživel enoletno italijansko ujetništvo. Po vrnitvi v Ljubljano je postal samostojni odvetnik. – Leta 1909 je pristopil v socialdemokratsko stranko, čeprav je izhajal iz družine, ki je bila pristaš Narodne napredne stranke. K temu prestopu so prispevala tudi predavanja o socialnih vprašanjih na Dunaju dr. Rennerja, znanega socialista in kasneje državnega predsednika Avstrije. Istega leta 1909 se je udeležil prve Jugoslovanske socialistične konference v Ljubljani, ko je bil napravljen sklep, da se bo socialistična stranka imenovala »jugoslovanska«. V 20-ih letih je bil Jelenc aktiven v socialdemokratskem klubu Svoboda in po razpustu te v Vzajemnosti, po razpustu socialistične stranke med Aleksandrovo diktaturo pa je bil predsednik ilegalnega političnega kluba.
Po razpustu politične stranke so se socialdemokrati, ki jih smemo imenovati tudi socialiste in zmerne marksiste – niso poudarjali ideje svetovne revolucije in razrednega boja – posvetili delavskemu sindikatu, ki je bil številčno močnejši, kot sta bila krščansko-socialistični in liberalni sindikat skupaj. Pri tem delu na terenu so dobro spoznali komunistično taktiko in jo zavračali. V tem so bili odpornejši kot pa krščanski socialisti. Med italijansko okupacijo so socialdemokrati odklanjali OF, od vidnejših je prešel v OF samo eden, Franc Svetek. Pri tem se niso dali prestrašiti, ko je KP ukazala uboj predsednika metalurškega sindikata Vinka Urankarja že 11. decembra 1941. Kot iskren demokrat, pa da bi bil demokratski tabor čimbolj enoten, se je dr. Jelenc pridružil Slovenskemu narodnemu svetu in leto kasneje Slovenski zavezi 1942. V vojaškem pogledu je bil somišljenik generala Mihajlovića. In v jeseni 1944 je kot predstavnik socialdemokratske strani postal član Narodnega odbora.
Kot je razvidno iz prvega stavka, je dr. Jelenc v maju 1945 odšel na Koroško in prišel v Vetrinj. Po tednu dni se mu je posrečilo, da je s poljskimi oficirji, ki so se nabrali pri Celovcu, brez ovir prišel v Italijo in končno v Rim. Z njim je bila tudi žena. Tam sva se občasno tudi doli srečala. Iz Rima sta Jelenčeva dva odšla v Argentino l. 1948. Svoj kruh si je služil kot uradnik za knjigovodstvo. Umrl je l. 1968 v Buenos Airesu.
V zamejstvu je sicer navezal stike s člani – begunci bivše JSS, a posebnega kluba ni skušal ustanoviti. Napisal pa je dva članka za argentinski Koledar – Zbornik. V l. 1961 je bil objavljen članek Kako sem videl škofa Rožmana in v l. 1965 se je udeležil ankete Kaj sodim o komunizmu z zgodovinsko preglednim člankom, ki bi zaslužil ponatis za bralce v Sloveniji. Jelenc ni nikoli izgubil tal pod nogami. Bil je življenjski realist. To si je pridobil pri advokatu dr. Karlu Slancu, ki je v duhu socializma veliko pisal o socialnih problemih in potrebah slovenske družbe pred 1. svetovno vojno. Posegel pa je krepko tudi na tedanje kulturno področje.
10.2. Kaj sodim o komunizmu
Peter Celestin Jelenec
10.2.1.
Ne morem reči, da bi kar vnaprej odklanjal vsak komunizem. Tudi Aleš Ušeničnik je nekje zapisal, da je komunizem prastara človeška misel. Vsi utopisti od Platona do Marxa, ki so v svojih glavah gradili najboljšo človeško družbo, so si jo zamišljali v komunistični obliki. Komunizem ni samo človeška misel. Čustvo družnosti je ukoreninjeno v sami človeški naravi. Zgled pravega komunizma je družina, v kateri vlada soglasje. V njej je uresničeno glavno komunistično načelo: vsak po svojih sposobnostih, vsakemu po svojih potrebah. Mati hišna gospodinja odreže pri kosilu sinu, ki že hodi na delo, večji kos mesa. Stari teti, ki ni za drugo rabo pri hiši, kakor da pripoveduje otrokom pravljice, da dopoldne za malico »šalo kofeta«. Pravni pojem zasebne lastnine izgubi v krogu družine sam ob sebi svojo veljavo. Pred hišnim pragom take družine se ustavi tudi kazenski zakonik s svojimi paragrafi o tatvini. Ker pa je v vsaki človeški družbi neka oblast potrebna, je – za vsak slučaj – otrokom za strah zataknjena šiba za ogledalo.
Kričeč paradoks je, da izpodkopavajo komunisti temelje družine, ki je predpodoba pravega komunizma. Med zadnjo vojno smo doživeli, da so komunisti ščuvali otroke zoper starše in sestre zoper brate. Zgodilo se je, da je nahujskana sestra ustrelila brata in da je sin ploskal, ko je komunistično »sodišče« obsodilo očeta na smrt.
Prav tako kakor čustvo družnosti je ukoreninjeno v človeški naravi tudi čustvo svobode. Kaj je svoboda, se z besedami ne da dobro povedati. Svoboda se občuti. Je kakor zdravje.
Občutimo jo in jo prav posebno znamo ceniti takrat, ko smo jo izgubili.
Stari grški zgodovinar Herodot pripoveduje, da je perzijski prefekt dal dvema Špartancema, ko sta potovala na perzijski dvor v Suzo, prenočišče in ju pogostil. V razgovoru z njima se je čudil, zakaj se vendar Špartanci nočejo podvreči perzijskemu kralju, ki je kralj vseh kraljev. Odgovarjala sta mu: Svobode še nisi okusil in ne veš, kako sladka je. Ti se razumeš samo na vlogo hlapca. Ko bi svobodo občutil, bi nam svetoval, naj se zanjo bojujemo ne samo s kopjem, če treba tudi s sekiro.
Vendar človek ni podoben kondorju, ki svobodno kroži nad Andi in ne potrebuje družbe. Podoben tudi ni čebeli ali mravlji ali termitu, ki so tako popolnoma podružbljeni, da vsak zase sploh ne more živeti. Bolj ali celo preveč je človek podoben včasih grabežljivemu in krvoločnemu volku, včasih bedasti in strahopetni ovci.
Čustvi svobode in družbenosti sta tako neločljivo zvezani v človeški naravi, kakor da bi bili privezani vsaka na drugem koncu iste vrvi, ki jo vsaka vleče na svojo stran. Danes se v Jugoslaviji svoboda nahaja v defenzivi in v veliki stiski. Vsi ji moramo priskočiti na pomoč.
Ne obsojam komunizma, kolikor preganja tisto zasebno lastnino, ki ima značaj kapitala, to se pravi, ki daje lastniku možnost, da z njo druge ljudi gospodarsko izkorišča, in mu daje priložnost, da jih tudi duhovno posiljuje. Treba je najti sredstva, da se to prepreči. Eno takih sredstev je tudi razlastitev in podružbljenje.
Komunisti pa so to sredstvo povzdignili v splošni cilj in preganjajo tudi lastnino, ki nikogar ne izkorišča, kakor je npr. kmetska lastnina.
Od enciklike Rerum novarum iz leta 1891 dalje, ki je socialiste obsodila predvsem zaradi njih stališča do zasebne lastnine, je bilo o tem veliko nesporazuma. Ušeničnik se je še v svojem učenem komentarju k encikliki Quadragesimo anno zelo trudil z obrambo rimsko pravnega pojma lastnine. V starem Rimu so morali opustiti zgraditev nekega akvedukta, ker neki patricij ni dovolil, da bi šel čez njegov travnik. Danes je ta pravni pojem znotraj že tako izvotljen in zunaj tako oglodan, da ni več resnega povoda za nesporazum med katoliško socialno doktrino in mnenjem demokratičnega socializma.
Komunisti pa hudo greše, ker uničujejo svobodno kmečko lastnino in s tem izpodkopavajo življenjsko rast in sam obstoj vsakega naroda. Sprva so to delali naravnost in odkrito, zdaj pa z davčnimi in policijskimi ukrepi. Slovenska zemlja je premalo rodovitna in je industrializacija neizogibno potrebna. Industrija pa je sovražnik kmetskega stanu. Vendar predvsem iz kmetije, ki korenini v zemlji in predstavlja železno rezervo vsakega naroda, prihajajo novi, telesno čvrsti in duhovno bistri rodovi. Delavci si bodo s svojim smislom za solidarnost danes že sami pomagali. Potrebna pa bo posebna zakonodajna, davčna in tehnična zaščita, da se v Sloveniji ohrani vsaj 50.000 trdnih kmetskih domov.
Če komunizma kar vnaprej ne zavračam, pa odklanjam tisti komunizem, ki ga je započel Lenin, ki ga je do zločinske popolnosti uveljavil Stalin in ki se ga je v Moskvi pri Stalinu naučil Tito in ga prenesel v Jugoslavijo. Odklanjam ga, ker je ta komunizem organizirana podlost.
Njegovo pravo ime je boljševizem. To ime so si sami dali, ko so leta 1903 dobili večino za svoj program, naj stranka ne bo široka delavska organizacija, ki bi se na demokratičen način sama upravljala, temveč ozka strogo zaključena družba skrbno izbranih, strogi pokorščini svojega vodstva podvrženih poklicnih revolucionarjev, ki naj kot nekaka elita tako rekoč od zunaj vodi nerazsodno ljudsko množico in naj s terorjem, nasiljem, goljufijo, sploh brez vsake izbire sredstev izvede revolucijo, in sicer čim prej. To ime je še danes uradno ime ruske komunistične stranke, a ga sedaj skrivajo, kakor kača noge. Preveč vzbuja spomine na njih krvavo nečlovečnost, ko so se leta 1917 v Rusiji polastili oblasti.
Svoj komunizem so spočetka imenovali marksizem-leninizem-stalinizem, zdaj ga imenujejo samo še marksizem-leninizem, odkar so Stalina zatajili in ga vrgli iz grobnice. Nizkotni in podli so prav tako, kakor proti nasprotnikom, tudi nasproti lastnim ljudem, kadar jim ne morejo več koristiti ali jim postanejo v napoto. Marxovo ime zlorabljajo za dekoracijo. Zapadni demokratični svet jim iz ustrežljivosti in površnosti naseda in pogosto še skrajšuje to ime tako, da imenujejo ta komunizem kar marksizem.
Marx sam pa je o takih komunistih napisal: »V resnici se dobe taki komunisti, ki si delo napravijo zelo lahko, tako da taje osebno svobodo in bi jo hoteli zatreti, ker po njih mnenju ovira pot k enotnosti. Mi pa nočemo doseči enakosti za ceno svobode.«
Pripomnim, da je bila prvotna znanstvena izdaja Marxovih spisov, ki jo je oskrbel Marx-Engelsov inštitut v Moskvi, na Stalinov ukaz prečiščena. V tako »izboljšani« izdaji so črtali tudi to Marxovo izjavo. Ravnatelj Inštituta Rjazanov pa je ob Stalinovih čistkah leta 1934 s svojimi 200 sodelavci vred brez sledu izginil s površja zemlje.
Komunistični teoretiki imenujejo Lenin-Stalinov komunizem s filozofsko besedo dialektični materializem. Pravijo, da je triumf razuma in zmaga čistega racionalizma. Človek je na svoj razum po pravici ponosen. Vendar je človek nekaj drugega, kakor samo računski stroj, oblečen v hlače. Sredi prejšnjega stoletja so ljudje ob velikem napredku znanosti in tehnike samozavestno pričakovali, da bo znanost rešila vse uganke sveta in življenja. Od takrat do danes so znanosti nesluteno napredovale. Znanstveniki pa so postali bolj skromni. Prav največji učenjaki prihajajo pri svojih raziskovanjih celo do religije. Max Planck je rekel, da je pri veri Bog na začetku, pri znanosti pa na koncu. Einstein je rekel, da je znanost brez vere hroma, vera brez znanosti pa slepa. Niels Bohr pa, da vodi nova teoretična fizika naravnost v religijo.
Znanost mora imeti popolno svobodo. Ima pravico, da išče odgovor na vsako vprašanje. Tudi biologi imajo pravico, da raziskujejo, kako je nastalo življenje na zemlji. Pred kratkim sem bral novo teorijo o nastanku življenja iz mrtve materije. Pri tem da ima veliko vlogo amonijak. Isto teorijo sem slišal že pred 60 leti med kmetskimi ljudmi v Suhi krajini. Naj se mi odpusti, da jo povem prav tako, kakor sem jo slišal: Če se žaganje namoči v scalnico in se vse skupaj ogreva na soncu, se rode bolhe.
Ne teoretični ne praktični komunizem ne pozna nad seboj nobene višje sile, ne Boga ne kakega Kantovega ali drugačnega kategoričnega imperativa. Vsakokratno njegovo vodstvo je nezmotljivo. Prej je bil Lenin, potem Stalin, zdaj je Hruščov in za njim bo, če ga bo sploh imel, njegov naslednik. Danes je njih nauk o dialektičnem materializmu pogoj za vstop med elito v Zvezi komunistov. Tudi je zdaj v Jugoslaviji edina policijsko koncesionirana filozofija. Vendar se zdi, da je samo zadnji gnil sad zapoznelega naturalizma in napačnega racionalizma.
Leninov historični idejni predhodnik je Bakunin, ne Marx. Kakor v Bakuninu, se tudi v Leninu in Stalinu zrcali demonski duh tatarske stepe, ki je dal Dostojevskemu snov za njegov veliki roman Besi. Strast uničevanja je v ruskem življenju znana pod imenom nihilizem.
Pač pa je Lenin iz emigracije v Evropi prenesel v Rusijo dinamični duh racionalnega materializma, ki je značilen za evropsko industrijsko družbo prejšnjega stoletja in je skupen prav tako kapitalističnemu gospodarstvu kakor Marxovemu socialnemu sistemu. Marx je sovražil kapitalizem in ga obenem občudoval, ker je ustvaril vse drugačna čuda, kakor so egiptovske piramide, akvedukti starega Rima in srednjeveške katedrale. Ruski mislec Berdjajev odklanja boljševizem, a ga še posebej obsoja, ker je zanesel buržujski racionalni materializem iz zapadnega evropskega sveta v sveto Rusijo. Zato je svetohlinstvo, če meče zapadni meščanski svet krivdo za pojav boljševizma na Marxa, ne pa prav tako tudi sam nase. Prav dežele, v katerih so se Marxove misli še najbolj razširile med delavstvom, Nemčija, Avstrija, Švica, Nizozemska, Danska, sploh niso sprejemljive za boljševizem ali sedanji komunizem. Komunizem v Italiji, Franciji itd. izvira iz drugih virov, ne iz marksizma. Tudi Marx je bil otrok svojega časa. Če se izvzame njegova sociološka analiza kapitalizma, je življenje samo ovrglo velik del njegovih trditev. Bil je fanatik pravičnosti in demokratični socialisti s spoštovanjem izrekajo njegovo ime.
Leninov in Stalinov predhodnik Bakunin je leta 1868 ustanovil Mednarodno alianso. V njej je napovedal neizprosen boj Bogu in obstoječim državam. Vsi člani so morali biti ateisti. V nasprotju z Marxom ni industrijskemu delavstvu pripisoval političnega pomena, pač pa intelektualcem, polintelektualcem, študentom, pa tudi kriminalcem, banditom in sploh tako imenovanemu lumpenproletariatu, ki ga je Marx odkrito zaničeval. Kot kažipot za revolucionarno organizacijo sta Bakunin in njegov učenec Nečajev sestavila Revolucionarni katekizem, ki predstavlja v svetovni literaturi dokument absolutne podlosti. Na kongresu Prve internacionale v Haagu leta 1872 je ta katekizem vzbudil splošno zgražanje in je bil eden izmed vzrokov, da so Bakunina na Marxovo osebno iniciativo izključili iz Internacionale.
Tudi komunisti odklanjajo od sebe odgovornost za ta katekizem. V dejanjih pa se po njem ravnajo. V dokaz, da so se tudi pri nas pri ustanavljanju Osvobodilne fronte in v svoji »revoluciji« med zadnjo vojno ravnali natančno po teh navodilih, navajam dobesedno nekaj točk iz tega katekizma.
Točka 14. Revolucionar mora živeti v sredini sedanje družbe z namenom, da jo razruši. Kazati se mora drugačnega, kakor je v resnici. Najti mora dostop v vse kroge, v srednje in višje stanove, v prodajalno trgovca, v Cerkev, v plemiško palačo, v uradniške in vojaške kroge, med znanstvenike, v policijo in v samo carsko palačo.
Točka 15. Vso ničvredno družbo je treba razdeliti v razne kategorije. Prva kategorija je obsojena na smrt brez usmiljenja. Sestavi se spisek teh ljudi v vrstnem redu, kakor utegnejo biti škodljivi za izid revolucije, s ciljem, da prvi poginejo pred drugimi.
Točka 16. Pri sestavi vrstnega reda ne kaže ozirati se na malopridnost teh oseb niti ne na zgražanje, ki jo njihova malopridnost vzbuja med ljudstvom. Njih malopridnost je lahko sprva revoluciji celo koristna, ker pospešuje sovražno razpoloženje ljudstva proti obstoječi vladi. V prvi vrsti je treba iztrebiti močne in inteligentne ljudi, ki so posebno nevarni revolucionarni organizaciji in katerih nasilna in nagla smrt zada vladi čim več strahu.
Točka 17. Druga kategorija obsega ljudi, ki so bili prvotno puščeni pri življenju, da so s svojo malopridnostjo pospeševali sovražno razpoloženje ljudstva proti vladi.
Točka 18. Tretja skupina obsega znatno število neumnih ljudi, ki razpolagajo z bogastvom, vplivnimi zvezami in oblastjo. Treba jih je izrabljati na vse načine in si jih postaviti v službo z izkoriščanjem njihovih osebnih slabosti in njihovih skrivnih grehov. Na ta način postanejo njihov vpliv, njihove zveze in njihovo bogastvo močna pomoč revolucionarni organizaciji.
Točka 19. Četrta kategorija obsega ambiciozne politike in liberalce vseh vrst. Revolucionarju je dovoljeno konspirirati v njihovi družbi, kakor da se popolnoma strinja z njih programom, in se delati, da jim je slepo vdan, dočim jih v resnici zasužnjuje, se polašča njihovih tajnosti in jih definitivno kompromitira z namenom, da jim prepreči urnik in z njihovim posredovanjem seje zmedo v državi.
Točka 20. Peta kategorija obsega doktrinarce, ideološke zanesenjake in konspiratorje, ki s praznimi besedami delajo revolucijo. Treba jih je priganjati k nevarnim izjavam, ki imajo za posledico njihovo propast ali popolno pridobitev za revolucijo.
Točka 21. Šesta, zelo važna kategorija obsega ženske. To kategorijo je treba razdeliti v tri podkategorije. Prva podkategorija obsega nečimrne, lahkomiselne in neumne ženske, ki se dajo uporabljati kakor 3. in 4. kategorija moških. Druga podkategorija obsega nesebične in požrtvovalne ženske, čeprav niso naše. Izrabljajo se lahko tako, kakor 5. kategorija moških. Tretja podkategorija obsega ženske, popolnoma naše, ki so popolnoma sprejele naš program. To so naše tovarišice, ki jih moramo ljubiti, kakor naš najdragocenejši zaklad, ker brez njih ne moremo izhajati.
Pazljivi bralec, ki je sam doživel dobo Osvobodilne fronte in »revolucije«, bo sam lahko postavil v razne kategorije teh navodil znane ljudi, ki so iz ambicioznosti, špekulacije ali neumnosti pomagali komunistom.
Vzpostavitev komunizma v Rusiji leta 1917 je imela velik odmev po vsem svetu in tudi v naši majhni Sloveniji. Tudi pri nas so ustanovili komunistično stranko. Vendar se niso mogli popolnoma izneveriti naši sicer šibki, vendarle demokratični dediščini. Saj smo imeli že od leta 1896 splošno in od leta 1907 tudi enako volilno pravico. Ko je bila stranka zaradi ponovnih atentatov razpuščena, je pod drugimi imeni obstajala dalje in se na en ali drug način udeleževala tudi volitev vse do uvedbe kraljevega absolutizma 6. januarja 1929. Ves ta čas, do srede leta 1928, je bil tajnik stranke Sima Markovića. Šele v času kraljevega absolutizma se je tudi pri nas pojavila stranka poklicnih revolucionarjev po Stalinovem vzorcu. Da gre za novo, popolnoma drugačno komunistično stranko, smo na zunaj opazili po tem, da je prvotna stranka zmerjala socialne demokrate s socialpatrioti, nova stranka pa s fašisti.
Kako delajo poklicni komunisti, sem prvič spoznal, ko me je sodišče uradno imenovalo za branilca nekemu kmetskemu dekletu iz Mežiške doline, ki je bila z nekaterimi drugimi komunisti obtožena zaradi komunizma. Prišla je na semenj v Pliberk na Koroškem. Tam se ji je približal neki mlad, zelo prijazen gosposki človek in ji tako lepo govoril, da mu je obljubila, da si bo z njim dopisovala. Posebej ji je naročil, naj mu v pismih tudi popisuje, kako slabo se godi ljudem v Mežiški dolini in zakaj so z vlado nezadovoljni. Zaradi takega pisma je prišla na zatožno klop pred deželnim sodiščem v Ljubljani.
Tisti prijazni gospod je bil Aleksij Baebler (Aleš Bebler, op. ur.), sin bogatih ljubljanskih staršev, ki je takrat »študiral« v Parizu in bil obenem zaposlen v neki poklicni komunistični agenturi. Ker se v počitnicah sam ni upal v Ljubljano, so tisto leto šli njegovi starši na letovanje na Koroško, da so lahko preživeli počitnice s svojim sinom.
Pri isti obravnavi je bil obtožen tudi neki ljubljanski visokošolec, ki je bil znan kot prepričan komunist. Baebler je pisal v Ljubljano, naj pride na vrh Stola, kjer da se bosta sešla v dolinici, ki leži med obema vrhovoma. Iz policijskih poizvedb je bilo razvidno, da se je visokošolec branil iti na tako nevarno pot. Pred kratkim je šele prišel iz zapora in bi bil rad nekaj časa na prostosti. Vendar se je končno vdal disciplini in je odšel na Stol. Obsojen je bil na šest mesecev ječe, višje sodišče pa je kazen zvišalo na dve leti, Baebler se je pa po prijetnem letovanju ob Vrbskem jezeru vrnil v Pariz.
Ko se je na beograjski univerzi profesor filozofije dr. Dragiša Djuria v predavanju skliceval na tekste iz spisov Karla Marxa, se je izmed slušateljev dvignil Milovan Djilas in je rekel: »Nas se ne tiče, kaj pravi Marx, temveč, kaj pravi Stalin. Jaz moram izvrševati samo to, kar ukazuje Stalin.«
V nasprotju z Marxom sta Lenin in Stalin v deželah, kjer socialna in razredna nasprotstva niso bila dovolj ostra, za vzbujanje sovraštva zlorabljala tudi čustvo narodnosti. To dokazuje naslednja kronologija:
1920 je bil sprejet v Vukovaru program, da komunistična stranka še nadalje ostaja na braniku narodnega edinstva in enakopravnosti vseh narodnosti v Jugoslaviji. Ta program je ostal v veljavi, dokler je imel Sima Marković kaj vpliva v stranki.
1924 je bila na V. kongresu Tretje internacionale v Moskvi sprejeta posebna resolucija, da je treba izločiti iz Jugoslavije Hrvatsko, Slovenijo in Makedonijo in iz njih ustanoviti neodvisne republike. Takrat so zvabili tudi Stjepana Radića v Moskvo. Vendar jim ni nasedel in je raje, ko se je vrnil, priznal Vidovdansko ustavo, se pobotal s kraljem in vstopil v Pašićevo vlado. Tudi med Slovenci so samo komunisti sprejeli to zapoved kominterne.
1935 je prišel iz Moskve ukaz, da ne smejo več razbijati Jugoslavije in da morajo propagirati bratstvo med njenimi narodi. Izdano je bilo geslo: Branićemo Jugoslaviju. Vsi komunisti so čez noč postali jugoslovanski patrioti.
1941, preden je napadel Hitler Jugoslavijo, je Tito, ki je bil takrat že tajnik stranke, izdal navodilo, da mora biti Jugoslavija razbita na več delov. Treba je dajati vso podporo ustašem, Makedoncem, Albancem. Ker bo Nemčija s pomočjo Italije uvedla na Hrvatskem ustaški režim, je treba podvzeti korake, da se naši ljudje vrinejo (!) v novo upravo zaradi zbiranja informacij in zaradi drugih (!) ciljev.
To navodilo je predolgo, da bi ga mogel dobesedno ponatisniti v okviru te ankete, ker mi je odmerjen prostor. Ponatisnjeno je v angleški knjigi Stephena Clissolda Whirlwind, London 1949, deloma tudi v knjigi Živka Topalovića Slom demokratije, ki jo je izdal Savez Oslobodjenje v Londonu. Upam se trditi, da je Tito napisal to navodilo na lastno pest, ne po Stalinovem naročilu, kar dokazuje, da se je dobro naučil naukov Bakuninovega katekizma.
1942, komaj poldrugo leto po tem, pa je Tito v Bihaau razglasil, da je bratstvo in edinstvo vseh narodov temelj Jugoslavije.
Vsa zgodovina komunistične stranke v Jugoslaviji je grda. Od šestih tajnikov, ki jih je imela od leta 1920 do časa, ko je postal tajnik Tito, je enega ubila jugoslovanska policija, ostalih pet pa je bilo poklicanih v Moskvo in so bili tam likvidirani.
V takem ozračju je zrastla generacija komunistov, ki danes gospodari v Jugoslaviji.
Vsi smo ljudje. Tudi na naši strani se je med okupacijo zgodilo nekaj stvari, o katerih bi raje videli, da se ne bi bile zgodile. Razlika pa je v tem: Kar je bila na naši strani neljuba izjema v podivjanem času, je bil pri komunistih premišljen sistem. Vsi smo grešni ljudje, komunisti pa so hudodelci.
Poleg Šentjernejske noči, Hitlerjevih grozodejstev in Katyna bodo tudi Vetrinj in kraška brezna po kočevskih gozdovih in pri Bazovici ostala v zgodovini kakor v nebo vpijoči spomeniki nečloveštva in komunistične podlosti.
Vsiljuje se vprašanje, ali se je v jugoslovanskem komunizmu kaj spremenilo v tem pogledu, da so se morda kaj otresli komunistične podlosti, odkar so bili izključeni iz Kominforma.
Po pravici povedano, premalo poznam današnje resnične razmere v Jugoslaviji, da bi mogel soditi ali in v koliko se je v tem pogledu obrnilo na bolje. Tujci, ki v avtomobilu prevozijo Jugoslavijo, morejo opazovati samo povrhnosti. Pripovedovanja redkih naših ljudi, ki potujejo v Jugoslavijo in se spet vračajo v svobodni svet, so zmeraj osebno pobarvana.
Fatalno napako so komunisti storili, ko so po izključitvi iz Kominforma razpustili svojo stranko in po Bakuninovem vzorcu ustanovili Zvezo komunistov kot strogo zaključeno kongregacijo pod disciplino neodstavljivega vodstva. S tem so izključili možnost morebitnega razvoja v smeri demokracije. Zveza komunistov je po svoji socialni sestavi organizacija funkcionarjev in uslužbencev vladnega aparata, ne pa delovnih ljudi. Danes je nasičena in povampirjena, po svojem značaju konservativna in celo reakcionarna politična sila.
V Jugoslaviji še vedno vlada osebni kult. Še vedno leži Kidrič na ljubljanskem javnem trgu. Ne mislim, naj bi ljubljanski komunisti v podlosti posnemali Hruščova. Samo pravo pieteto do mrtvih bi dokazali, če bi Kidričevo truplo na spodoben način pokopali v zemljo, ki je določena za zadnje počivališče mrtvih. Ne gre, da bi se ljubljanski javni trgi spreminjali v pokopališča.
Bodočnost nam je zastrta. Eno pa se mi zdi gotovo, da namreč komunisti ne bodo mogli zatreti svobode v človeški naravi in izpremeniti človeka v termita.
Vendar ima zgodovina svojo logiko, ki se ne strinja z Aristotelovo silogistiko. Zgodovina nam pripoveduje o režimih, v zločinstvu in krvi porojenih, ki so se s časom izprevrgli v koristne vladavine. Okoli Henrika IV, ki si je utrl pot do oblasti na okruten način in je zaradi oblasti celo menjal vero, se je spletla legenda, da je bil posebno priljubljen vladar. Takrat je na Francoskem nastal pregovor »de méchant homme bon roi« (iz slabega človeka dober kralj).
Ni tako važno, kdo je na oblasti v državi, bolj važno je, da se med samimi ljudmi v državi ustvarijo človeka vredni odnosi. Taki odnosi pa so izključeni, dokler na primer komunisti kljub boljši vednosti obrekujejo naše pokojnike, ki so dali življenje v boju proti komunizmu, da so narodni izdajalci in vojni zločinci. Samo človek brez vsakega značaja bi lahko brez odpora mogel trpeti obrekovanje. V smrti smo sicer vsi enaki. Še Franco v Španiji je dal zgraditi veliko svetišče v časten spomin mrtvim iz državljanske vojne ne glede na to, na kateri strani so se borili. Šele takrat, ko bodo komunisti priznali našim pokojnikom, da niso bili ne narodni izdajalci ne vojni zločinci, in jim priznali čast, da so se borili za svoje ideale, ki sicer niso bili komunistični ideali, pač pa ideali pravega človečanstva, bi po mojem mnenju storili prvi resničen korak k likvidaciji podlega komunizma.