16. junija 1942 je komanda 1. čete bataljona Ljuba Šercerja poslala štabu bataljona uradno sporočilo, v katerem med drugim piše:»14. 6. 1942. sta bila aretirana v Tomišlju
Sattler Ivan roj. 15. 5. 1868 Zg. Šiška, Ljublj.
Škvarča Reza roj. 15. 8. 1882 Dravlje, Ljubljana.
Ker sta se sumljivo ponašala in hodila iz kraja v kraj ter prosjačila, kakor sta sama izjavila, je bilo iz tega razvidno, da sta tudi kradla. Bila sta likvidirana še istega dne.
Smrt fašizmu – svobodo narodu!
Komandir Maks Politkomisar Frenk«
Tudi na tem primeru lahko lepo vidimo značilno zločinsko objest partizanskih poveljnikov, ki je prišla do izraza v prvi polovici leta 1942. Dva uboga potepuha, stara devetinpetdeset in štiriinsedemdeset let, sta bila umorjena, ker sta bila »sumljiva«: potepala sta se in beračila ter domnevno tudi kradla. Zanimivo je, da ju morilci tokrat za spremembo niti niso obdolžili denunciantstva, kot je bilo to v navadi pri navajanju razlogov za umore: za smrtno kazen je bila dovolj obtožba klateštva.
To je dodatno absurdno, saj naj bi »socialna revolucija«, ki jo je partizanska vojska uvajala, prinesla boljše življenje prav revnejšemu delu prebivalstva in ljudem na družbenem obrobju. Kot vselej se lahko človek samo čudi, kako da taki primeri niso med samimi privrženci OF povzročili resnejšega pretresa.
Poveljnik 1. čete je bil Anton Popek – Maks, njen politkomisar pa Franc Kraljič – Frenk; poveljnik bataljona je bil Tone Vidmar – Luka Suhadolc, politkomisar pa Mirko Novak – Fric.
(prim. http://www.geocities.ws/siorli/dokumenti_revolucije.htm; Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje v Ljubljani, str. 86, 98.)