Karl Lichtenberg je bil bratranec turjaškega grofa, toda družina je obubožala. Poročen je bil z Jožefo Saksida, s katero sta imela osem otrok. Živeli so v Bevkah, kjer je bil Karl oskrbnik posestva Ivana Tavčarja, pisateljevega sina. Živeli so v skromni hiši tik ob Ljubljanici, sredi barjanskih travnikov, približno en kilometer od vasi.
Partizani so to družino napadli že na sveti večer leta 1941, vendar jih je Karl odgnal s puško. Pri tem je bila dveletna hči Vera ranjena v roko in v nogo in se je dlje časa zdravila v bolnici. Od takrat dalje je družina Lichtenberg prenočevala pri sosedih. Tam so jih partizani zopet napadli 23. maja. Prišli so umorit vse družinske člane, starejše od štirinajst let. Wanda Lichtenberg je bila stara šestnajst let, vendar se je rešila, ker se je skrila pod posteljo. Leta 1995 je po spominu opisala, kaj se je zgodilo.
Niso jih postrelili hkrati, temveč v časovnih presledkih, da so zadnji morali gledati umiranje tistih, ki so bili na vrsti pred njimi. Najprej so se lotili Ide. Ponudili so ji življenje, če gre z njimi. Dekle je ponudbo odločno zavrnilo: »S takimi barabami pa ne! Raje v smrt.« Petronila je omedlela, ko je videla, kako so ustrelili Ido. Naslednjo so ustrelili Petronilo; pred strelom so jo spravili k zavesti. Kot tretja je bila na vrsti mati Jožefa, nazadnje pa so ustrelili še očeta. Po končanem pokolu, ropanju in požrtiji so partizani odšli. Mati in Ida sta bili takoj mrtvi, Petronila in oče sta pa bila težko ranjena. Wanda se spominja, da so mlajše hčere še nekaj časa po odhodu partizanov zadrževale dih, ker so se bale njihove vrnitve. Naposled pa so v obupu in grozi začele glasno jokati.
Na binkoštno jutro sta Wanda in Jožica odšli v Ljubljano in na nekem italijanskem poveljstvu povedali, kaj se je ponoči pri njih zgodilo. S precejšnjo zamudo so prišli Italijani z reševalnim avtomobilom in odpeljali očeta in Petronilo v bolnišnico, osirotele otroke v Lichtenturn, mater in Ido pa v mrtvašnico. Oče in Petronila sta v bolnišnici kmalu umrla. Vse štiri umrle so pokopali 26. maja na ljubljanskih Žalah. Preživele hčere niso bile pri pogrebu, sinova Marjan in Herbert sta pa bila v internaciji v Italiji.
Iz arhivskih virov je razvidno, da je sredi junija prvi bataljon Ljuba Šercerja poročal: »23. 5. je patrulja 4. čete likvidirala denuncianta grofa Lichtenberga, njegovo ženo in dve hčeri.«
(prim. Janko Maček, Kako se je začelo, v: Zaveza, št. 51; Damjan Hančič, Revolucionarno nasilje na osrednjem Notranjskem, str. 37, 38)