Ferdreng 2012 – nagovor Majde Pučnik Rudl

F

Spoštovane bivše zapornice in svojci, spoštovane gospe in gospodje!
Lepo Vas pozdravljam v imenu Študijskega centra za narodno spravo in v imenu Komisije Vlade RS za izvajanje zakona o popravi krivic.

Splošno deklaracijo človekovih pravic, katero je podpisalo 40 od 48 držav, tudi Jugoslavija, je Generalna skupščina Združenih narodov razglasila v Parizu 10. 12. 1948. Toda, kot ugotavlja dr. Drago Ocvirk, je Jugoslavija to Deklaracijo vztrajno kršila vse do razpada in to »vsak njen člen po črki in po duhu. Svojevrsten pokazatelj, koliko so Jugoslaviji in republiki Sloveniji v njej pomenile človekove pravice, je dejstvo, da smo dobili zbirko mednarodnih dokumentov v knjižni obliki za širšo rabo v slovenščini šele leta 1988«.

Taborišče Verdreng je ustanovil minister za notranje zadeve 7. 7. 1949, to je pol leta po podpisu te deklaracije. V to taborišče, obdano z gosto žično ograjo, miličniki in miličnicami in tudi z psi, so na t.i. »poboljševalno delo« poslali predvsem politične nasprotnice režima. To je bil pravi obraz tedanje Jugoslavije in Slovenije v njej!

V srce mi je seglo pričevanje ene izmed zapornic Verdrenga, ki se zaradi zanikanja obstoja taborišča sprašuje: » … tri dnevno stanje v vodi, striženje na golo, prenašanje težkih skal, ure dolgo klečanje na pesku in soncu, noči brez spanja in počitka, ker so nas zbujali vsake pol ure, prepoved uporabe vode za pitje in umivanje, prepoved medsebojnega pogovora, življenje v podrtih hišah, kjer so nas ponoči napadale in grizle podgane, (…) življenje v smrtnem strahu pred pobojem, s katerim so nam grozili, češ da smo belogardistična banda in zalega, ali vse to ni duševno in telesno mučenje in kruto ravnanje?«

Komunistični režim je v Sloveniji povzročil mnoge kršitve človekovih pravic. Vloge upravičencev za status po Zakonu o popravi krivic, priložena dokazila in izjave prič dokazujejo, da je bil komunizem do skrajnosti brezobziren in zločinski totalitarni sistem. Načrtoval in omogočil je množične protipravne odvzeme življenja, likvidacije, mučenje, zapiranje, izvensodne in montirane procese, prisilno delo, izseljevanje, odvzeme premoženja, nerazumno visoke obvezne oddaje in davke, nadzor in poseganje v zasebnost ljudi ter druge zlorabe …; Vse to brez dejanske pravice do pravnega varstva! Vsi našteti ukrepi in drugi »produkti« komunizma so bili povečini povezani s poniževanjem in mučenjem, žrtvam so odvzeli vso človekovo dostojanstvo ter jih diskreditirali kot zločince in narodne izdajalce. Tako so obravnavali tudi žrtve, ki se politično niso udejstvovale, a so uživale ugled ali so imele premoženje ter svojce vseh žrtev, tudi otroke.

Večina svojcev še sedaj ne ve, kdaj, kje in kako so bili pobiti njihovi dragi in kje je njihov grob; Mnoge žrtve in njihovi svojci ne vedo za vsebine in dejanske okoliščine krivičnih obsodb ter za razloge diskriminiranja in zaznamovanja njihovih družin. Rablji so še sedaj zavezani molku. Vso to breme se prenaša skozi generacije.

Članice in člani Komisije Vlade RS za izvajanje Zakona o popravi krivic smo zadovoljni v točki, da je Vlada RS upoštevala našo pobudo ter napotila Resolucije Evropskega parlamenta o evropski zavesti in totalitarizmu in 23. avgust opredelila kot dan spomina na vse žrtve totalitarnih in avtoritarnih sistemov. Sedaj bomo lahko tudi na nivoju države dostojanstveno počastili spomin tudi na žrtve komunističnega režima.

Z vidika žrtev je vseeno, kateri režim jih je prikrajšal za svobodo, jih mučil ali ubijal! Na letošnji prireditvi ob vseevropskem dnevu spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, smo se v ŠCNR spomnili 70. obletnice začetka prisilne mobilizacije slovenskih fantov v nemško vojsko v času 2. svetovne vojne. Ker so bili mobilizirani od Nemcev, so padli v nemilost tudi v komunističnem režimu.

Na naši reki življenja so preteklost, sedanjost in prihodnost. Prihodnost temelji na preteklosti, zato dan spomina 23. avgust lahko razumemo tudi kot opomin in prizadevanje, da se totalitarni teror in totalitarna hudodelstva nebi nikoli več ponovila.

Obenem pa je enako pomembno, kot pravi Resolucija, »da pomnimo tiste, ki so dejavno nasprotovali totalitarni vladavini in ki bi morali zaradi svoje požrtvovalnosti, zvestobe idealom, časti in poguma imeti mesto v zavesti Evropejcev kot junaki totalitarne dobe«.

Toda dolg države je še velik! in mnoge naloge so še pred nami! Predvsem je civilizacijski dolg, da svojci izvedo, kje ležijo njihovi dragi in da žrtve pokopljemo na civiliziran način.

Seveda je tudi v Sloveniji potrebno povedati, kaj je prav in kaj narobe ter obsoditi storjene zločine in režim, ki je Slovencem in Sloveniji storil toliko hudega; tudi rodovom, ki prihajajo za nami. Po prepričanju Evropskega parlamenta naj bi bil končni cilj »razkritje in ocena zločinov, ki so jih zagrešili komunistični totalitarni režimi ter sprava, ki jo je mogoče doseči s priznanjem odgovornosti, prošnjo za odpuščanje in spodbujanjem moralne prenove.«

Mnogi v Sloveniji se zavedamo, kot pravi dr. Andreja Valič Zver, da je temelj za moralno prenovo »(…)razgradnja totalitarnih struktur in praks«.

Spoštovane bivše zapornice Verdrenga, spoštovane žrtve drugih vrst komunističnega totalitarnega nasilja, spoštovani svojci, vljudno Vas vabim, da podate vlogo za priznanje statusa po zakonu o popravi krivic in da podate pričevanje o svojih izkušnjah in doživljanju komunizma; Da bomo lahko dopolnili razumevanje dogodkov polpretekle zgodovine, ki so zaznamovali slovenskega človeka; Da bomo lahko bolje osvetliti še neraziskane ter pogosto zamolčane teme.

Prepričanje Papeža Janeza Pavla II je bilo:

“Kadar se ne odzovemo na kršenje ene izmed človekovih pravic, postavljamo v nevarnost vse …

.. Kjer človekovih pravic ne upoštevajo, jih zaničujejo ali kjer iskanje ozkih posamičnih interesov krivično prevladuje nad skupno blaginjo, tam se neizogibno sejejo klice nestabilnosti, uporov in nasilja … Kultura človekovih pravic je nujno obenem kultura miru … Za oblikovanje kulture človekovih pravic, ki bi prepojila vest ljudi, je potrebno sodelovanje vseh družbenih sil.”

Hvala.

Avtor Urednik