Ferdreng 2012 – nagovor Lidije Drobnič

F

Zopet smo se zbrali v tem prelepem kotičku naše domovine, polnem miru in svetlobe, da  bi se spominjali temnih časov, najbolj grozne dobe naše zgodovine, umorov in sovraštva, ki je uničilo našo evropsko normalnost, kulture zločina, ki nas je vrgla iz civilizacije.  Predvsem pa smo vsako leto tukaj zato, da se spominjamo trpljenja vseh živih in mrtvih, ki so bili  žrtve pobesnelega zla, pri mnogih Slovencih še vedno pojmovanega kot »vrednote NOB-ja«, ki naj mu gre spoštovanje, čast in oblast. Kaj je z našim narodom, kaj je s slovenskimi državljani, da mirno gledajo, kako odhajajo v pozabo zločini polpretekle zgodovine, ko je po naši domovini divjala bratomorna vojna in se je revolucija polastila  naroda, njegove kulture in njegove oblasti, ko so zločinci pisali zakone, postavljali sodišča in sodnike?Zakaj tako vprašanje?.

Pred tednom dni smo bile članice Ženske zveze Nove Slovenije na izletu po Beli Krajini, po deželi izrednih lepot in toplega sprejema pri domačinih, znanih po dobrih sosedskih odnosih, kar je v Sloveniji že prava redkost. Toda kaj, ko je lepoto te pokrajine in ljubeznivost njenih prebivalcev hitro ovila senca polpretekle zgodovine. To, kar se je dogajalo v tej lepi  slovenski pokrajini,  je  res le delček velikega partizanskega zločina nad Slovenci, vendar tako velik in strašen delček, da  niti pripovedovanja o njem ni mogoče prenesti brez groze in bolečine.  Kaj šele so morale čutiti žrtve, ki so vse to morale doživljati in prestati!

Pretresla me je pripoved, da je bilo v treh mesecih leta 1942  zverinsko umorjenih kar 183 prebivalcev Bele krajine, zlasti tudi mnogo žensk. Premislite, tri mesece po dva umora na dan!

Ko v knjigi Farne spominske plošče poiščem podatke za župnijo Metlika, res najdem imena mnogih deklet, žena in mater,  se vprašam, kaj so storile 12 letna Malka, 15 letna Anica, 16 letna Nežka, koga je »izdala« 21 letna Angela in kaj Marija v starosti dvajsetih let?  Kaj je krivda žena v starosti od 30 do 50 let, da so se partizani tako kruto znesli nad njimi, jih mučili in umorili? Je bilo v drugih predelih Slovenije kaj drugače? V mislih preletim mojo domovino in se ustavim na Črnem vrhu nad Idrijo. Bilo je po nemški ofenzivi, v Trnovskem gozdu in njegovi okolici je ostalo približno 2000 partizanov IX. korpusa in od tu so izvajali posamezne pohode. Pisalo se je leto 1944, bila je mrzla in snežena zima. Petega januarja so prišli partizani v Gornje Lome pri Črnem vrhu nad Idrijo. Iskali so sestri dvajsetletno Katarino in dvaindvajsetletno Marijo ter njuno dvaintridesetletno letno prijateljico Francko. Ko so jih našli, so jih odpeljali na poveljstvo VOS-a, tajne komunistične policije. Partizanski  preiskovalci pri dekletih niso našli nobene  krivde in so jih z besedo oprostili. Vseeno so jih čez nekaj dni visoko v gori umorili, domačim pa so zatrjevali, da so prostovoljno odšle na Dolenjsko. Kakšna  podlost morilcev, ki se predstavljajo za osvoboditelje! Takih neznosnih zločinov in silnega trpljenja tako žrtev kot njihovih svojcev je v Sloveniji na tisoče.

Zato današnjo slovesnost posvečamo dekletom in ženam, ki so v času boljševiške revolucije v letih od 1941 do 1945 trpele in umirale pod udarci in streli slovenskih partizank in partizanov,  ki so morale dati svoja mlada življenja, da je bilo potešeno od tuje ideologije vzbujeno sovraštvo slovenskih revolucionarjev, danes imenovanih borcev za vrednote. Obsojene so bile brez krivde in brez sodišča, vzeli so jim mladost in življenje, da so sebi zagotovili slast, last in oblast!

Ne smemo  pozabiti niti tistih žena, ki jim je revolucija med drugo svetovno vojno in po njej  vzela može,  sinove in hčerke, nekaterim celo vnuke in vnukinje, drugim zopet očete, brate in sestre.. Svoje tragične usode niso smele javno doživljati, umorjenih otrok in mož še danes ne morejo pokopati in jih  objokovati, še danes ne vedo, kje bi jim lahko položile šopek rož in prižgale svečko. Na samem so trpele, saj niso vedele in še danes ne vedo, kje ležijo njihovi dragi, da bi jih obiskale in pomolile na njihovem grobu. Spominjam se žene, ki se je udeležila prve slovesnosti v Rogu. Stala je pred breznom vsa skrušena, zavita v črnino. Ko sem jo vprašala za kom žaluje, mi je rekla: »Tukaj leži moj mož in pet sinov«. Si lahko zamislite  neizmerno bolečino te žene?

Matere so morale same poskrbeti za številno družino, v kateri so bili mladoletni otroci. Navadno so se otepali s siromaštvom, saj je mati komaj zmogla vse postoriti. Otroci teh družin si niso mogli pridobiti izobrazbe in poklica, da bi jim bilo v življenju boljše V šoli so bili vsi brez izjeme obravnavani drugače kot ostali otroci. Niso dobili nobene socialne pomoči ali kasneje štipendij. Izpostavljeni so bili sramotenju in šikaniranju sošolcev in mnogokrat tudi učiteljev, bili so ožigosani za vse življenje. Poniževanja in zaničevanja so jim uničila mladost, pečat nezaželenosti jih spremlja še danes.

Zaradi trpljenja, ki ga je povzročila nacistična zločinska  tiranija in komunistični totalitarni in nedemokratični režimi se je demokratična skupnost v Evropi prebudila in 2. aprila 2009 je parlament Evropske zveze z veliko večino sprejel  Resolucije o evropski zavesti in obsodbi vseh totalitarizmov. Med ključnimi razlogi je evropski parlament poudaril, da je treba ohraniti spomin na preteklost Evrope, da je treba  počastiti žrtve, obsoditi storilce in položiti temelje za spravo na resnici in spominu. Ugotovil je, da je bilo v totalitarnih in avtoritarnih režimih v Evropi pregnanih, zaprtih, mučenih in ubitih na milijone žrtev. Obenem so v evropskem parlamentu pozvali k razglasitvi 23. avgusta za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov.

Pričakovali smo, da bo vlada Boruta Pahorja brez zadržkov sprejela resolucijo. Zgodilo se je nasprotno. Politiki levice so trdili, da se komunizem v Sloveniji ne more primerjati s komunističnimi režimi drugih držav. Res se ne more primerjatoi, vendar ne zato, ker bi bil blažji, temveč zato, ker je po oblikah  nasilja prekosil samega  učitelja Stalina. Vendar, prišel  bo dan, ko se bomo tudi slovenskih žrtev boljševiškega nasilja spominjali tako,  kot se danes spominjamo zločina v Srebrenici.  Tudi pri nas se bomo spominjali pomorjenih vojakov Slovenske narodne vojske.

Že večkrat sem omenila, da le na čisti preteklosti lahko gradimo trdno  prihodnost. Tako Praška izjava od 3. junija 2008 kot resolucija evropskega parlamenta ugotavljata, da družba, ki zanemarja preteklost, nima prihodnosti. Prav tako tudi, da evropski parlament obnavlja svojo zavezanost miroljubni in uspešni Evropi, ki temelji na vrednotah, kot so spoštovanje človekovega dostojanstva, svoboda, demokracija, enakost, načela pravne države in spoštovanje človekovih pravic. Mnogi neprestano ponavljajo, da nas spominjanje in razpravljanje o preteklosti razdvaja. Nimajo prav. Kakšni ljudje smo, če o ljudeh, ki so nekdaj bili naši sodržavljani molčimo, saj s tem zanikamo njihov obstoj. Še v smrti jim odrekamo človeško dostojanstvo. O nerazčiščenih dogodkih je treba govoriti in očistiti zgodovino vse navlake laži in mitov.. Le tako bomo s polnimi pljuči šli v prihodnost..

Sedanja slovenska vlada je to že spoznala in razglasila 23. avgust tudi v Sloveniji za  vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov. Zato se danes tudi mi poklonimo vsem žrtvam vseh totalitarizmov!

Še to, ne pozabimo, da se bliža dan volitev za predsednika republike. Glasujmo za dr. Milana Zvera, kandidata pomladi. On je porok, da bo Slovenija ostala na poti demokracije, spoštovanja človekovih pravic in osebnega dostojanstva, pravne varnosti in človške topline do živih in mrtvih Slovencev, do vseh ljudi!

LIDIJA  DROBNIČ
nekdanja taboriščnica

(Spominska slovesnost v Ferdrengu 12. 9. 2012)

Avtor Urednik

Kategorije

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.