V časopisu Slovenec …

V časopisu Slovenec je bil 20. 12. 1941 objavljen članek Kdo je gospodar človeškega življenja, ki govori o tem, kako se je v Verdu pri Vrhniki zgodil zločin, ki ga imamo lahko za začetek revolucionarnega nasilja na Vrhniškem. S svojo brutalnostjo predstavlja svojevrstno uverturo v dogajanje v naslednjih letih na Slovenskem in nekakšen vzorec, kako prebuditi med ljudmi strah in ustvariti kaos.

Začetek članka se glasi:

»Slišali smo o groznem dogodku, ki se je pripetil zvečer dne 16. decembra na Verdu pri Vrhniki v hiši Pavla Veharja. V njegovo hišo sta nenadno vstopila dva neznanca, ki sta hladnokrvno naperila revolverje proti ženi in materi treh otrok, ki so bili pri njej, ter jo s štirimi streli zadela naravnost v srce. Nato sta se podala v kuhinjo, kjer je doletela ista usoda njenega moža Pavla Veharja, tudi njega so zadeli štirje revolverski streli in sta ostala oba na mestu mrtva. Zastonj so se otroci trudili, da bi obudili k življenju očeta in mater in vso noč so morali ostati osamljeni v hiši ob truplih lastnih staršev. To je strašna slika današnjih dni. Dogodil se je umor, pred katerim ni bilo nobenega zaslišanja, ni bilo nobenega sodnika, ki bi izrekel sodbo, umor, kateremu so morali prisostvovati celo lastni otroci dveh nesrečnih žrtev. Taka dejanja se ne morejo opravičiti z nobenim nacionalizmom, ker so le izraz drugih človeških instinktov, taka dejanja niso nacionalno delo. Kaj naj rečemo na dejstvo, da troje sirot zastonj kliče svoje starše k življenju, kaj naj rečemo na pretresljivo sliko, da objemajo otroci trupla svojih staršev, ki jih nihče več ne more obuditi k življenju? Krščanski in človeški čut se upirata razlagam, da so taka dejanja potrebna ne vemo v kakšnem interesu. /…/« S

Iz dejstva, da članek ni podpisan s polnim imenom, ampak da se je avtor skril za črko S, lahko sklepamo, da so načrtovalci zločina dosegli svoj namen. Strah se ni zalezel le med krajane Verda in Vrhnike, ampak tudi med novinarje, ki so poročali o dogodku. Zanimivo pa je, da v dogodek ni zabeležen. Prav tako ni omenjen v Članku Pavla Kogeja , objavljenem v Zavezi 1. junija 1992, ki govori o razmerah na Vrhnika – poletje 1942Črnih bukvah začetku vojne in o revolucionarnem nasilju na Vrhniškem. Takole pravi Kogej: »Že konec leta 1941 se je začela propaganda za OF. Fantje iz katoliških društev so se vedno bolj ogibali sodelovanja z OF in partizani. Toda nihče ni v času od jeseni do poletja 1942 pripravljal kakršnegakoli vojaškega odpora proti partizanom; še manj pa, da bi se kdo vdinjal Italijanom /…/ Sistematično so partizani-komunisti začeli z likvidacijami svojih ideoloških nasprotnikov julija in avgusta 1942. Takrat še ni bilo nobenih vaških straž. Med prvimi žrtvami je bil zaplaninski župnik Jožef Geoheli. Kmalu po uboju župnika Geohelija se je začela »čistka« na Vrhniki. Prvi so prišli na vrsto Hrenovi fantje. Zgodilo se je med 2. in 3. avgustom.« Zakaj se zločina, ki se je zgodil v Verdu decembra 1941, ne omenja ne v Črnih bukvah in zakaj ga ne omenja Kogej, je težko reči. Morda zaradi tega, ker je groza, ki jo je sprožilo revolucionarno nasilje leta 1942, zatemnila oz. potisnila iz fokusa pozornosti tiste sporadične zločine, ki so se zgodili pred tem.

Pogovor s Pavlom in Danijelom Vehar o umoru staršev oz. starih staršev

Pisec teh vrstic – JK – sem hotel več izvedeti o tem dogodku in sem se šel pogovorit s Pavlom (PV) in Danijelom Veharjem (DV), sinom in vnukom žrtev tega umora. Prijazno sta me povabila na svoj dom in mi predstavila svoje spomine, poglede, razmišljanja o tej družinski tragediji in o stanju duha v naši polpretekli dobi na Vrhniškem. V svoji pripovedi sta zelo stvarna, izogibata se vsaki prenagli in neutemeljeni sodbi. Pripoved je vseskozi prežeta z željo po razkritju resnice, ki se kaže prav iz drobnih dogodkov, gest, besed, in izzveni v željo po pomiritvi in spravi. Tako kot tudi osmrtnica, ki je bila decembra 2021 objavljena v lokalnem časopisu Naš časopis.

JK: Kako ste doživeli dogodke tistega strašnega večera 16. decembra 1941?

PV: Bil je večer, mrak je padel. V hiši nas je bilo vseh pet: ata, mama in trije otroci. Zdi se mi, da smo imeli večerjo. Jaz sem moral iti ven, ne vem zakaj, na stranišče ali kaj, ne vem, ali so bila vrata odprta. In sem na pragu srečal dva človeka, ki sta me odrinila in vstopila v hišo. Jaz sem bil takrat še čisto majhen, šest let star. V prvi razred sem hodil na Vrhniko, rojen sem bil leta 1935. Moja učiteljica je bila žena vrhniškega zdravnika Zoltana Žekša. Bila je do nas, do naše družine, zelo dobra; večkrat nam je kaj prinesla. Brat je bil takrat štiri leta star, rojen je bil leta 1937, najstarejša je bila sestra Malči, rojena leta 1931 – imela je deset let. Sedaj sta že oba pokojna.

JK: In kaj se je zgodilo, ko sta prišla onadva v hišo?

PV: Ja, takoj je pokalo. Nihče ni nič vprašal. Oni so popokali in šli.

JK: Nekdo je rekel, da je bila mama noseča.

PV: Tudi jaz sem to slišal, a sam tega ne morem trditi. To mi je rekel pokojni Gustelj Ogrin iz Ligojne.

JK: In kdo sta bila ta dva likvidatorja?

PV: Eden je bil Ciril Mlinar, Juričev, drugi pa Tone Vidmar – Luka,[1] ki je bil glavni. Ciril Jurič je bil iz Podgore. Po vojni je bil pri milici v Ljubljani v službi. Spomnim se, da so pravili, da je nekoč povzročil prometno nesrečo, da je povozil neko žensko, a ni bil potem nič kaznovan.

JK: Od kod je bil vaš oče? Kaj je delal?

PV: Bil je doma iz Podlipe, a ni prav dolgo živel tam, ne vem, zakaj. Zaposlil se je na Hrenovi žagi. Bil je občasno tudi zidar. JK: So se morilca in vaši starši poznali? Seveda so se poznali. Saj smo bili s Tonetom Vidmarjem skoraj sosedje in tudi Vidmar je bil zaposlen na Hrenovi žagi. In Jurič je PV: tudi stanoval blizu, v Podgori. Mi smo stanovali kot najemniki v hiši za cesto v bregu takoj za mostom čez Ljubijo proti Borovnici. Vidmarjevi v Verdu, Mlinar pa tudi ne daleč, v Podgori.

JK: In kaj je bil po vaše, g. Vehar, razlog, da so starša ubili?

PV: Rekli so, da sta izdajalca.

JK: Sta bila z Vidmarjem v sporu?

PV: Žaga, kjer sta delala, je bila od Hrena, od političnega nasprotnika, ki je bil »kapitalist«, član SLS. Nanj je bil Luka jezen. Nekdo mi je pripovedoval – ne spomnim se več, kdo – da je Luka Vidmar, ki je tudi delal na Hrenovi žagi, vrgel v žago, v gajtr, kos železa, da se je vse zdrobilo v njej, da jo je poškodoval, da je tako sabotiral. Morda sta se zato sprla, ker moj oče ni bil za tako sabotažo. DV: Stvar mi je generalno jasna. Partija je izvajala revolucijo. Pri revoluciji so potrebne žrtve in vsak, ki se kakorkoli zameri ali se izpostavi in pove, da se z revolucijo ne strinja, bo žrtev. Da revolucija uspe, moraš vzpostaviti strah. To narediš tako, da pobiješ toliko in toliko ljudi. Ko vzpostaviš strah, boš lahko zavladal. Čer ubiješ nekoga, ki je na socialnem dnu, se zanj ne bo nihče zavzel. Je pa žrtev, ki vzbuja strah.

1 Vidmar Tone, partiz. ime Luka Suhadolc, narodni heroj, r. l. 1917 v Verdu pri Vrhniki, umrl l. 1999 v Celju.

JK: In kje sta starša obležala?

PV: Ko so ustrelili, je oče padel in ležal napol v kuhinji, napol v veži. Otroci smo ostali sami. In šli smo k sosedom, h Križaju, tam je živela ena profesorica, tja k tisti hiši smo šli povedat. Ta profesorica je šla potem, že pod Slovenijo, pričat, da sem dobil neko odškodnino. Drugače pa ne vem, kaj se je potem dogajalo. Vem samo, da sta mama in oče ležala v totenkamri v Verdu. Pogreba se nič ne spomnim in ne vem, če sem na njem bil ali ne.

JK: Pa so ljudje vedeli, da so to naredili partizani?

PV: Seveda, to mi je ne vem koliko ljudi povedalo, da sta bila ta dva in da je bil Luka organizator.

JK: In kaj je bilo z vami, otroki, potem ko se je to zgodilo?

PV: Ja, dali so me k sorodnikom, v Malo Ligojno št. 13, k staremu očetu. To je bil oče od moje mame. Pisali so se Novak. V Verd je stari oče prišel z vozičkom, me naložil in peljal v Ligojno. V Mali Ligojni sem potem živel 20 let. Moj oče pa je bil drugače doma iz Podlipe in v Kozlovi bajti v Verdu smo stanovali kot najemniki. Še danes ne vem, čigava prav je bila tista hiša. Po tistem dogodku nisem nikoli več šel nazaj. Bilo me je groza. Pa ne le jaz, tudi sestra in brat nista šla. Od takrat nisem nič več hodil v šolo na Vrhniko. Prepisali so me na šolo v Ligojno in tam sem nadaljeval šolo do konca vojne. Tam sta učila en učitelj in učiteljica, ki sta se pisala Mison. Kasneje sta šla v Črni Vrh. V Ligojni sem hodil štiri leta v šolo.

JK: Ste imeli zaradi tega, ker so vaše starše ubili, kake težave v šoli?

PV: Ne, ne. Učitelji so bili kar dobri do mene. Verjetno sem se jim smilil. Učitelji so me hvalili. Učitelj Mison še posebej. Sem še deklamiral pri proslavah.

JK: Se kaj spomnite požiga Ligojne, ki je bil julija 1942?

PV: Ja, dobro se spomnim. Otroci smo, ko je gorelo, šli nad Malo Ligojno, na najvišjo točko, tja, kjer je sedaj gasilski dom, in gledali na Veliko Ligojno, ki so jo Italijani požigali. Vedeli smo, kje so hiše in po dimu sklepali: »Aha, pri Mavsarju se je vžgalo, na Hribu že gori, pri Mikšu gori …«

DV: Ja, ta požig je bil odgovor na partizansko izzivanje. Ustrelili so iz gozda tri Italijane, ko so šli v Horjul, potem pa so zbežali. Italijani

Figure 1. Mama Marija Vehar, rojena Novak, in oče Pavel Vehar st.

pa so za maščevanje požgali vas in kot talce ubili tri domačine. To je bila partizanska taktika. Tak napad so sprožili z namenom, da je vas nastradala. Tako se je zgodilo tudi v Dražgošah. S takim izzivanjem so vnesli zmedo in prisilili ljudi v diferenciacijo: ker niso imeli več doma, naj bi se laže odločili za odhod v partizane. A se niso. Večina Ligojnčanov je šla k vaškim stražam in kasneje k domobrancem. Seveda ne zato, ker bi bili ljudje naklonjeni Italijanom. Saj so se mnogi moški že v prvi svetovni vojni borili proti njim in gotovo so bili jezni nanje, saj je Italija zavzela oz. okupirala velik del slovenskega ozemlja. A ko so leta 1941 prišli v naše kraje in jugoslovanska vojska države ni ubranila, so ljudje vedeli, da se brez prave vojske ne moreš proti njim boriti. Da jih lahko le razdražiš. Tako kot so partizani razdražili Nemce v Dražgošah.

JK: In zakaj taki zločini, kot je bil v Verdu? Kako so sploh pridobili ljudi za kaj takega?

DV: S tem, da si si umazal roke, si postal narodni heroj, kot. npr. vrhniška »heroja« Luka in Kragulj. S takim dejanjem si vstopil v ožji krog revolucionarne druščine. In iste sorte ptiči letijo skupaj. Oni so se poznali in so vedeli, kdo je pripravljen to narediti. Saj ni enostavno, da nekam prideš in človeka ubiješ. Za to moraš biti poseben tip človeka. Kajti tu gre za terorizem. Nekaj je, če si v vojski, v uniformi in si prisiljen na fronti ubijati nasprotnika. Če pa prideš v mraku, in to na začetku, ko se vojno nasilje še ni razmahnilo, v neko hišo in umoriš dva civilista, je to čisto nekaj drugega. Vedeti moramo, da sta bila moja stara starša prvi žrtvi na Vrhniškem.

JK: Kako je bilo po vojni? Kako ste se počutili, ko so vas vprašali po očetu in materi?

PV: Bilo je čudno. Ko so drugi dobili kake stvari od UNRE, nisem jaz nikoli nič dobil. In ko sva nekoč s starim očetom šla na krajevni ljudski odbor po živilske karte, ki so pripadale

Figure 2. Pavel Vehar st.

vsem, je bil tam eden iz Ligojne, pa je rekel staremu očetu: »Ne bo nič s kartami! Ne ne, tega boste pa kar sami preživeli.«

JK: In kam sta šla sestra in brat?

PV: Ja, Malči so dali na Drenov Grič, mlajšega brata pa v Podlipo, v hišo, kjer je bil oče doma. Otroci, ki so nas raztepli na različne kraje, smo se potem le malo videvali. Brat je umrl leta 2000, sestra pa 2009.

JK: In kako ste se počutili pri starem očetu?

PV: Bilo mi je kar dobro. Seveda sem tudi kako ušpičil in sem bil okregan. Družil sem se z vrstniki, Šimnovcovo Elo, Kržetovo Mici in živel kot drugi otroci. In ko sem postal dovolj velik, je bilo nekoč v Mali Ligojni žegnanje, je prišel k maši tudi mojster Furlan in potem se je ustavil še pri nas, pri Franc, kjer sem bil jaz doma, in vprašal starega očeta, če bi me dal k njemu za vajenca. Oče je bil precej za, jaz pa tudi. In potem sem takoj šel in 15 let delal pri Furlanu. Sem pa hodil tudi v obrtno šolo na Vrhniko. 12 let sem bil pomočnik, medtem sem odslužil vojsko v Beogradu.

JK: In kam ste šli potem delat?

PV: Potem pa sem šel l. 1968 v Ljubljano v službo v Zavod za raziskavo materiala in konstrukcij za Bežigradom. Tam smo delali razne raziskovalne aparature za zavod, ki so jih skonstruirali njihovi inženirji.

Figure 3. Veharjevi otroci: Pavel, Amalija – Malči, Frančišek

JK: Pa vas niso na delovnem mestu zaradi vaših staršev in njihove usode nič sekirali ali spraševali?

PV: Ne ne, nič. Očitno jim nisem bil nevaren.

Figure 4. Amalija – Malči

Ga. Vehar: Še potem so nas sekirali. Znašali so se še nad otroki. V vrtcu na Vrhniki je bila neka vzgojiteljica, ki je naše otroke očitno prezirala. Med njimi je bilo neko sovraštvo do nas. To je bilo še ob koncu 60. let. Hči je bila rojena leta 1961, sin pa 1965. In kasneje je bilo podobno tudi na šoli. Saj učiteljice so bile skoraj vse iz njihovih krogov. Če si bil kristjan, nisi mogel postati učitelj ali vzgojitelj.

DV: Ja, pri razpisih za delovna mesta je bila vedno med pogoji tudi »moralnopolitična neoporečnost«. To je pomenilo, da je bila sicer »vera svobodna«, da lahko hodim k maši, a v družbi in pri delovnih mestih je veren človek lahko dosegel samo določen nivo, kjer ni potrebna »moralno-politična neoporečnost«. To je praktično pomenilo, da če nisi bil v partiji, nisi mogel opravljati nobene malo bolj odgovorne in plačane službe. Te so bile rezervirane za »posvečene«. Pa si bil lahko še tako sposoben, še tako pošten, prišel si lahko samo do določenega nivoja. Bilo pa je tudi neizrečeno pravilo: če ne boš javno izražal svojih pogledov, boš imel mir.

JK: In kako ste pa to hišo sezidali?

PV: Ja, od predvojnega vrhniškega trgovca Jernejčiča s Stare ceste sem kupil gradbeno parcelo, a gradbenega dovoljenja zelo dolgo nisem mogel dobiti. Hodil in hodil sem na občino, a ni bilo nič. To parcelo so očitno imeli rezervirano za nekoga drugega. Najprej so se izgovarjali, da se bo cesta širila in da se tu ne more zidati. A naši sosedje, ki so dobili parcele zastonj, so pa lahko zidali. Njihove parcele so bile na Jelovškovem zemljišču, ki je bilo nacionalizirano. Potem ko so Jelovšku zemljo pobrali, so jo zastonj razdelili med svoje. Rekli so, da v najem za 100 let. Tako so naredili tudi v Delavskem naselju, kjer so delavcem razdelili Mulajevo zemljo, ki so jo prej nacionalizirali.

DV: Tudi Slomškova šola je na Mulajevem. Njihov svet je bil vse od cerkve sv. Lenarta do Slomškove šole. Tudi tam, kjer je bila Kovinarska in kjer je danes Delavsko naselje. Ko so ob koncu 90. let zidali šolo, je potekala denacionalizacija. Pokojni župan Vinko Tomšič je šel v Avstrijo k eni Mulajevi dedinji, s katero se je zmenil, da se na tem svetu, ki je pod denacionalizacijo, lahko zgradi šola.

JK: In kdaj ste dobili gradbeno dovoljenje?

PV: Nekako v 60. letih; leta 1964 smo začeli zidati. Na velikonočni ponedeljek je prišel mojster. Zakoličil je in mejnike postavil. Prvo leto smo naredili do prve plošče, leta 1965 pa do strehe. leta 1967 smo se vselili.

DV: Če nacionalizirajo zemljo, je nekaj, a če pobijejo ljudi … Če vzamejo gozd, je hudo, a se to lahko spremeni, dobiš nazaj, a življenja ne moreš več dobiti. Pomor ja strašna groza!

JK: In kje sta pokopana stari oče in stara mama?

DV: Na pokopališču v Verdu; onadva in

Figure 5. Birma na Vrhniki – ga. Lenarčič iz Verda je bila botra devetim dekletom. V drugi vrsti, tretja z leve, Amalija – Malči Vehar.

teta Malči. Na nagrobniku piše: Vehar Pavel, Vehar Marija, Vehar Amalija.

Moj učitelj zgodovine na OŠ je bil Tone Jesenko, kasneje sekretar za ljudsko obrambo na Vrhniki. Z njim sva se odlično razumela, čeprav je bil liberalnega duha. Njegov oče je bil domobranec in se je po vojni rešil, ker je bil mladoleten. On me je spodbudil, da naj grem in vložim vlogo na komisijo za popravo krivic. In na upravni enoti sem hotel dobiti iz mrliške knjige izpis za svoje stare starše. A ko sem neko uradnico go. Pečar prosil za te podatke, je takoj nastopila težava. In prav tako potem, ko sem šel k šefu oddelka Cvetu Moletu, ki je le nekoliko starejši od mene. Vprašal me je, zakaj potrebujem te podatke in čutil sem, da ima cmok v grlu. Jaz sem sicer vedel za grob starih staršev, na katerem pa ni bilo nagrobnika z napisom o datumu smrti. Ko sem mu povedal, da bi te podatke rad napisal na nagrobnik, je dal dovoljenje, da je uradnica le posredovala te podatke. Tako sem prišel do datuma: 16. december 1941.

JK: Kako je možno, da je imel tako mlad človek še po osamosvojitvi tak strah pred tem datumom. Je vedel za zgodbo!?

DV: Ne vem, če je vedel. Gotovo pa je imel določena navodila. In zaradi te naše družinske preteklosti sem tudi kot veteran vojne za Slovenijo imel na občini težave, ko sem hotel uveljaviti ta status.

Figure 6. “Kozlova hiša” v Verdu, v kateri se je zgodil zločin

JK: Vidi se, da je bila tu velika zadrega, kaj narediti s to resnico.

DV: Tudi teta Malči je imela na komisiji za popravo krivic težave, ko je hotela povedati, da je bila zaradi tega dogodka poškodovana. Morala je iti v arhiv (ARS) v Ljubljano in komaj je dosegla formulacijo, da starša nista bila kriva, da nista izdajala, kakor sta bila prej uradno okarakterizirana. In to formulacijo je moral potrditi celo predsednik lokalne organizacije ZB Franc Passeta.

JK: Ste se z morilci potem kdaj srečali?

DV: Ko sem bil še otrok in smo za vse svete šli v Verd na pokopališče, je bila tam tudi očetova sestra Malči in teta Roza, ki je v času umora živela nedaleč, kakih 700 m stran od njihove hiše. Po zločinu je prav ona poskrbela, da so prišli otroci k svojim, da so bili kolikor toliko preskrbljeni. (Sam sem bil premlad, da bi teto Rozo povprašal o okoliščinah in podrobnostih, a stvar je morala biti grozna.) Ko smo torej tedaj bili v Verdu na pokopališču, je bil tam tudi Luka Vidmar in atova sestra Malči ga je prepoznala. To je bilo grozno!

O umoru pa ni nikoli nič pripovedovala. In šele po njeni smrti mi je neka gospa, ki jo je prišla kropit, povedala, da ji je Malči zaupala: »Meni so starša ubili!« Nam pa ni hotela o tem nikoli nič pripovedovati. Ko so ji starša ubili, je imela deset let. Bila je najstarejša in gotovo je imela od tistega travmatičnega doživetja posledice. In tudi na nas ostale v družini je to nezavedno gotovo močno vplivalo. Moram pa reči, da se ne spomnim, da bi name zaradi te družinske tragedije kdaj kaj pritiskali. Osmrtnica ob 80. obletnici Decembra 2021, ob 80. obletnici tega dogodka, je bila v lokalnem časopisu Naš časopis objavljena naslednja osmrtnica:

… kakor tudi mi odpuščamo …
V SPOMIN
OČETU IN MAMI VEHAR

Bil je čas, ko so v našo deželo prihrumeli besi treh totalitarnih ideologij in z njimi vojna. V torek, 16. decembra 1941, se je nad našo družino zgrnilo nezaslišano gorje. V hišo v Verdu, kjer smo stanovali, sta zvečer vstopila dva oborožena moška, pripadnika Osvobodilne fronte, in s streli iz pištole vpričo treh majhnih otrok: Amalije (1931), Pavla (1935), in Franceta (1937) pokončala oba starša: očeta Pavla (1902), delavca na Hrenovi žagi, in nosečo mamo Marijo (1904). Otroci smo pri mrtvih starših tisto noč ostali sami. Sami tudi potem, ko smo osiroteli in ločeni drug od drugega živeli vsak v drugem kraju – ranjeni in zaznamovani.

Ob 80-letnici tega krutega dogodka, ki predstavlja tudi začetek revolucionarnega nasilja in bratomorne vojne na Vrhniškem, želimo sporočiti, da odpuščamo vsem, ki so bili kakorkoli obremenjeni s krivdo tega zločina, v upanju, da bo to naše dejanje prispevalo k spravi v našem kraju in domovini. Prosimo dobrega Boga, naj tudi on odpusti.

Sin Pavel, vnukinja Viktorijana, vnuk Danijel, pravnukinji Neža in Zala

Vrhnika, december 2021

MALČI

Po tisti strašni noči v Kozlovi hiši se ji dan ni več prebudil kot prej. Mrtva starša so odnesli. Rekli so, da v totenkamro na pokopališču. Naslednji dan je bil pogreb, a ona se nič ne spomni, kam so starša položili. Ve samo, da je odšla k teti na Drenov Grič, k sorodnikom, v hišo Poldeta Rusa. Nastanili so jo v dolg pritličen prostor, ki ga je pred vojno uporabljal Rusov stric za delavnico. Bil je tišler, a je pred vojno umrl in sedaj je bila delavnica prazna. V njej so ji uredili kar lično bivališče. V šolo na Vrhniki ni več hodila. Vpisali so jo v enorazrednico na Drenov Grič. Pa saj ni vedela nič, za kaj gre. Vedno znova so se ji v zavesti pojavljali prizori tiste strašne noči. Učiteljica ni mogla biti pozorna nanjo in ni vedela, da pouku prav nič ne sledi, da samo čemi v razredu in čaka, kdaj bo lahko šla domov. Bila je kot izgubljena v množici otrok. Saj ni bilo čudno: v šoli je bilo veliko učencev in v enem prostoru učenci različnih razredov. Življenje se ji je dogajalo, ne da bi ga razumela. Tudi ni vedela, kaj se z njo dogaja. Vsak dan je kot omotična hodila v šolo in se po tisti mrzli ravnini na Sapi vračala na Drenov Grič k teti in stricu. Naredila je le kake tri razrede OŠ.

In tudi nekateri sošolci so jo gledali postrani. Imeli so jo za pritepenko, saj ni bila iz Drenovega Griča ne iz kake druge bližnje vasi. In sploh je bila čudna: ni se znala smejati, le redko je kaj povedala. Učiteljici v šoli pa sploh nič. Silno si je želela človeka, ki bi jo razumel, in neka čudna sladkoba jo je spreletela, ko je na Frtici na poti v šolo nekoč videvala fanta – Frtiški Joža so mu dejali. In ko so njeni sošolci odkrili to njeno simpatijo, so jo zbadali: »Malči in Jože, Malči in Jože sta lepi par! Ona bo šivilja, on pa dimnikar!« In težko ji je bilo. In ni več hodila mimo frtiške hiše, izogibala se ji je.

Že ko je še hodila v šolo, je morala kaj tudi zaslužiti. Bila je draginja, denarja malo. Že kmalu je začela z drugimi otroki nabirati zdravilna zelišča po Mahu in okoliških poljih in gozdovih, jih sušila na dvorišču novega doma in prodajala na Vrhniki. A z njimi ni bilo veliko zaslužka. Kmalu je dobila delo na železnici – stric je imel zveze in ji ga je zrihtal. Skupaj z drugimi otroki je hodila po progi in pleli so travo, mlade vrbe, jelše, leske, ki so kar naprej poganjale ob progi in celo med lesenimi pragovi. To delo je bilo mukotrpno. Posebej v poletnem času, ko je ubijala vročina, ki ni žarela le z neba, ampak tudi od razbeljenih tračnic.

A tudi to delo je prinašalo le malo zaslužka. Zato je hodila delat tudi na kmete, za pestrno k Andrnjčetu na Vrhniko in tudi k Minčetu v Verd. Minčetovi so jo sprejeli že takoj po tistem strašnem dogodku in sedaj se je vrnila k njim. Kasneje pa je dobila pravo službo, in to v fabriki. Stric Polde je kot železničar poznal veliko ljudi in tako ji je uredil službo v Ljubljani, v Plutalu. Tja se je vozila z vlakom in pešačila do tovarne na Cesto dveh cesarjev. Dolga in mučna pot, zato tam ni dolgo zdržala. Kmalu so ji zrihtali novo službo, in sicer na Vrhniki, od doma le kake pol ure peš – v ščetinarni. Tu so prali ščetine iz tovarne usnja, jih prebirali, urejali po velikosti in vezali v šope. Tudi stanovanje je dobila drugo: oče Polde je na podstrešju hiše zgradil prav zanjo pravo pravcato sobo, v kateri ni bila le postelja, ampak tudi majhen kuhinjski kot. Tam gor je živela svoje življenje. Bila je izredno snažna in urejena. V ščetinarni pa se ni počutila najbolje; vseskozi je imela občutek, da jo gledajo postrani. Verjetno zaradi njenih staršev. Posebno direktor, težek partijec, ji ni bil naklonjen. Vanjo se je naselil strah, da ji bodo kaj naredili. Ta strah se je še povečal potem, ko se ji je zgodila nenavadna nesreča. V ščetinarni so imeli globok bazen, v katerem so se ščetine namakale v nekih kemikalijah. Ko je nekoč šla mino tega bazena, ji je na mokri deski spodrsnilo in padla je v ogabno ščetinasto brozgo. Navdal jo je silen strah, da bo utonila. Prepričana je bila, da bi se je radi znebili. Ta občutek se je v njej še okrepil, ko je kar nekaj časa vpila, a ji nihče ni prišel na pomoč. Že je tonila, ko jo je neki delavec, ki je slišal njeno vpitje na pomoč, le pritekel, jo zgrabil za obleko in jo potegnil iz bazena.

Od tistega dne je zelo nerada hodila v ščetinarno. Iskala je drugo zaposlitev. In res jo je našla. In sicer v Tovarni usnja Vrhnika, v nekdanji Pollakovi usnjarni. Bila pa je že zrela ženska. Ko se je primerjala z drugimi, je hotela biti enaka, želela se je osamosvojiti, živeti sama, v svojem stanovanju, stran od svojih, ki niti niso bili prav njeni. In ponudila se ji je prilika. Izvedela je, da neka njena prijateljica, ki ima stanovanje v Logatcu, išče cimro, in takoj se je preselila k njej. A samostojno življenje se je kmalu spremenilo v svoje nasprotje. Sedaj je bila odvisna od svoje nove cimre, od njenih muh in čudaštev. In odločila se je, da bo šla nazaj k Poldetu v Sinjo Gorico. In je res šla in spet zaživela bolj mirno življenje. Tu ji je vseskozi stala ob strani teta in njen mož Polde. On je bil sicer strog, a dober; teta pa je bila zlata duša.

Kmalu pa se je tudi v tovarni našla neka zlata duša, ki je Malči zrihtala pravo stanovanje, delavsko garsonjero na Poštni ulici 7. Sedaj pa je Malči bila res že skoraj enaka drugim. V fabriki – Vrhničani so samo eno tovarno imenovali preprosto fabrka, to je bila Industrija usnja Vrhnika ( IUV) – je bila Malči čistilka. Ne najbolj spretna, a marljiva in natančna, vedno na delu. Včasih je čutila sočutne poglede, ko je s svojo metlo slonela in brezizrazno strmela v prazno na hodnikih ali v tovarniški hali ob smrdljivih bazenih s kožami. Čutila je, da mnogi vedo za njeno skrivno zgodbo, ki je sicer ni nikomur pripovedovala. Čutila pa je tudi drugačne poglede; predvsem tistih iz uprave, ki so jo komaj prenašali – kot ostanek neke pretekle družbe, kot hudo in nadležno vest.

Zgodilo se je nekega dne, ko je stala vrh stopnic in se spet zamislila vase, v svojo temno skrivnost. Nenadoma jo je kot iz polsna prebudil grob glas. Ozrla se je navzdol po stopnicah in videla ga je, ki je šel oblastno po stopnicah navzgor in se ji bližal. Bil je prav tak, če ne isti, kot tisti, ki je prišel onega večera skozi vrata in se spravil nad mamo in očeta. V tistem trenutku ji je šel skozi možgane še en prizor: tisti s pokopališča. Ko je za vse svete z bratom in teto obiskala pokopališče, kjer sta bila pokopana njena draga ata in mama, je naenkrat zagledala tistega Luka, grobega človeka z grdim pogledom. Tudi on je prišel na pokopališče k sv. Antonu. Je prišel potolažit svojo vest? Uvidela je, da je tisti … Ali bo tudi njej kaj hudega storil, kot je atu in mami? In takrat ji je zavrela kri, butnila v glavo in zameglilo se ji pred očmi in grgraje je izgubila zavest. Teta in brat sta jo pobrala in jokajočo odpeljala domov. … In sedaj se ji je tu na vrhu stopnic spet prikazal tisti … Ne, ne ni tisti! Tisti je bil, dobro je videla, Luka. Ta pa ni isti, ni Luka, a je prav tak. Ta je Kragulj, vodja v fabriki, vsi se ga bojijo. Saj ni čudno, prav tak nastop ima kot oni Luka … In spet se je vse za vrtelo okrog nje in groza jo je prevzela … In naenkrat je priteklo toplo in mokro po nogi, po volnenih žabah, napolnilo pošvedrane čevlje in se cedilo iz njih. In slišala je za sabo: »Čuda velikoga! Vidi, vidi, popiškala se!« In hihitajoč smeh se je razlegel med mladimi Bosankami, ki so se vračale z malice po stopnicah navzgor v tovarniško halo med smrdeče bazene. Malči pa se je kot omamljena od groze ovedla, ko jo je usmiljena roka pocukala za rokav in jo peljala v sobo za snažilke, da se je preoblekla.

Od tistega dne je bila še bolj rahla, še večkrat zasanjano zazrta v svoj svet. Najraje je samevala v svoji majhni sobici. Ja, imela je tudi svoje svetle trenutke. Najbolj všeč ji je bilo pri Poldetovih. Njihova mama ji je vedno rada postregla s čim dobrim. No, kdo drug pa naj jo pocrklja, če ne ona, njena teta, nadomestna mama. Za božič in veliko noč je nakupila orehov, moke in rozin in jih nesla teti. In ona je vsakič rade volje spekla potico. To ni bil le njen vsakoletni običaj, pečena potica je postala tako rekoč njena pravica, ki si jo je izborila pri Poldetovih.

Čeprav ni stanovala pri njih, so jo imeli še vedno za svojo. Ne le teta in stric Polde in njuni otroci, celo njuni vnuki so jo klicali »naša Malči«. In dobro ji je delo to, da nekomu pripada, da jo ima kdo za svojo.

Bila pa ni Malči nič kaj potratna. Bila je skoraj skopuško šparovna. Vedela je, da pogosto človek toliko velja, kolikor denarja ima, da je denar sveta vladar. To je izvedela tudi iz pogovorov med sodelavkami, ki so marljivo spravljale svoje težko prislužene dinarje v fabriški banki, ki z obrestmi ni le lovila inflacije, ampak se je v njej denar resnično plemenitil. Malči je to vedela in tudi ona posnemala svoje fabriške sodelavke. In nabiral se ji je kupček na banki, bančni račun se je kar lepo dvigoval. In z večjo vsoto se je počutila močnejšo in bolj samozavestno. Vsi – ona sama, sorodniki in sodelavci – so vedeli: Malči ima denar, bila je pridna in varčna. Ima ga že toliko, da bi si lahko celo stanovanje kupila. A ni nič kupila … Tudi potem ne, ko je šla v penzijo. Tudi potem, ko so po Jazbinškovem zakonu vsi kupovali državna stanovanja, se ona ni hotela posloviti od privarčevanega denarja. Iz izkušenj je vedela, da so okrog nje grdi, hudobni ljudje, ki jo hočejo samo izkoristiti. Tako so ji govorile tudi sodelavke. Še posebej tiste iz upravnih pisarn.

Tako so prišla stara nadložna leta. A tisti grozni prizor iz Kozlove bajte se ji nikoli ni umaknil iz zavesti. A nikomur ga ni zaupala. Le nekoč, ko se je pogovarjala s prijetno sosedo, s katero sta si bili dobri, je v neke vrste slabosti zaupala. Kot bi ji uteklo čez ustnice, je rekla: »Veš, moja starša so ubili! Ko sem bila še čisto majhna. Joj, joj!« Leta 2009 se ji je zdravje nenadoma poslabšalo. Dobila je pljučnico in odpeljali so jo v bolnico na Golnik. In čez dva tedna so Poldetovim sporočili, da je umrla. Pokopali so jo pri sv. Antonu, na pokopališču v Verdu, k očetu in mami.

Kolendrove sirote iz Dražgoš

Zgodba je ena izmed zelo tragičnih. Do podatkov je bilo težko priti. Najbolj verodostojni so v župnijskih knjigah. Župnijski arhiv v Dražgošah je bil uničen.[1]Torej uradnih podatkov ni. Čas je oddaljen, dokumenti so bili uničeni, govoriti je bilo kaznivo, zatrli so govorjeno besedo.

Minka Pohleven (1934–2022), roj. Megušar, p. d. Pintarjeva, je bila, ko se jim je družina kar naenkrat povečala, stara osem let in se je marsičesa zelo dobro spominjala. Že leta 2018 mi je dala fotografijo družine Megušar s p. d. Kolendrovimi otroki in želela, da jo objavim.

Iskala sem vsebino, v katero bi fotografijo umestila, ki bi pospremila fotografijo, kajti o družini do takrat nisem vedela ničesar, sama fotografija pa me je prevzela. Žal je gospa leta 2022 umrla. Čutila pa sem se dolžna, njeno željo izpolniti.

Fotografija družine Megušar, p. d. Pintar, s Češnjice in štirih Kolendrovih otrok iz Dražgoš je bila posneta po vojni pod lipo pri Polajnarju na Češnjici. V času opisanih dogodkov in fotografskega posnetka so bili pri Pintarjevih štirje Kolendrovi otroci in Lojzetova ter Marijina mati Ana.

»Očeta so neprestano spraševali, zakaj ne gre v partizane, kot da ne bi vedeli, da ima veliko družino. Med žrtvami dražgoške bitke je tudi 36-letna Marija Šolar, p. d. Kolendrova mama. Bila je med tistimi, ki so se pred prihodom Nemcev umaknili na Jelovico, na Rovtarico. Ko so prišli Nemci z bohinjske strani, so opazili, da se iz koče na Rovtarici kadi. Kar na slepo so začeli streljati v leseno kočo. Marija je bila pri tem ranjena in je potem umrla v bolni šnici na Golniku. Nesreča je bila še hujša, ker je zbolel še oče in 13. decembra 1942 umrl. Moj oče je bil brat Kolendrove mame. Otroci njegove sestre v starosti od treh do sedmih let so ostali pri nas, dokler se niso poročili, zadnji s 23 leti.«[2]

Fotografija je izjemna in je same ni bilo mogoče objaviti. Povezala sem jo s krutimi dogodki, ki so zaznamovali Dražgoše in s tem tudi družino Megušar. Odvisna sem bila le od pričevalcev. Ljudje do leta 1990 niso smeli pripovedovati in še danes so kratene pravice do pisanja o polpretekli zgodovini, kar sama od nekaterih posameznikov zelo občutim. Večina ljudi pa vsebino odobrava.

Lojze Šolar (1936–1957), p. d. Kolendrov, je veliko pomagal pri Mlinarjevih na Češnjici. Utopil se je v Mlinarjevem bajerju zaradi zdravstvenih težav, mi je povedala Tončka Thaler (1933) 30. novembra 2022. Peter Polajnar mi je 28. februarja 2023 povedal, da je Lojze rad ure in ure gledal mlin in pretok vode, kot bi ga voda privlačila.

Pomembno je, da ta resnična zgodba, usoda Kolendrovih otrok, ki so jih sprejeli pri p. d. Pintarjevih, ne bo nikoli pozabljena. Vse v življenju se izravna. Zaprla so se ena vrata in odprla druga. Tragika ob izgubi matere, v kratkem času še očeta, potem pa najdeno zatočišče v ljubeči družini p. d. Pintarjevih na Češnjici, o kateri se še danes govori. Dobrota Megušarjeve mame in očeta ne bo nikoli pozabljena. Sosedje so povedali, da starša med otroki nista delala nobenih razlik. Otrokom sta dala najlepši zgled kot bogato popotnico za življenje. Poklon staršema za skrbno vzgojo in izobrazbo vseh otrok.

1 Tudi večina arhiva v Selcih je bila uničena, mi je sporočil župnik Damjan Prošt v e-pošti 31. decembra 2022.

2 Ustni vir: Marija, Minka Pohleven (1934–2022), roj. Megušar, p. d. Pintarjeva s Češnjice, pogovor septembra 2018.

Figure 1. Družina Megušar, p. d. Pintar, s Kolendrovimi otroki iz Dražgoš, leta 1946. Prva vrsta, od leve proti desni: Rezka (1939), mati Ana, roj. Pfajfar (1908–1975), pri Bošk na Češnjici, v naročju ima Tončko (1945), oče Lojze Megušar (1907–1968) z Lojzko (1943), stara mama Ana (1869–1958),[3] Anica (1941). Kasneje sta se rodila še Janez (1948) in Lojze (1950). Druga vrsta, od leve proti desni: Jože Šolar (1935–2020), Cilka Šolar (1939–2009), Lojze Šolar (1936–1957), Janez Šolar (1937–1993), vsi štirje p. d. Kolendrovi, Minka (1934– 2022) in Jože Megušar (1936), oba p. d. Pintarjeva. Minka Pohleven (1934–2022), roj. Megušar

Dobrota in udejanjeni pogum

Usoda mlade, 36-letne Kolendrove mame je zelo tragična in je bila zaradi te tragičnosti večkrat omenjena, kar je razvidno iz opomb. Sama sem želela prikazati tudi drugo plat, dobroto in izjemno ljubezen, ki so je bili Kolendrovi otroci deležni v Pintarjevi družini. Ana in Lojze Megušar, p. d. Pintarjeva s Češnjice, takrat mati in oče šestih otrok, sta vzela v skrb oziroma posvojila še štiri sirote, otroke Lojzetove sestre Marije Šolar, por. z Jožetom Šolarjem iz Dražgoš. Sprva je bil pri njih še otrok iz prvega zakona Jožeta Šolarja Franc.

Zgodbo svoje družine je z izjemno pretresljivo bolečino že opisal Franc Šolar, p. d. Kolendrov Francelj (1930–2003), v Železnih nitih (štev. 4, 2007). Naj v kratkem spominu le dodam nekatera spoznanja, zbrana med ljudmi. Franc je v dneh dražgoške tragedije opisal

3 Mama je bila Koširjeva iz Luše, njen sorodnik Lovrenc Košir je bil idejni izumitelj poštne znamke.

pot njihove družine, ubežnikov na Jelovico, od negotove prihodnosti, poti brez vrnitve, brezdomstva do popolnih sirot. Prestano gorje, trpljenje in duševna stiska so čez pol leta ugonobili tudi očeta. Pričevanje je hvalospev materi, njeni moči, vzdržljivosti in pogumu.

France je bil otrok iz prvega zakona Jožeta Šolarja. Prva žena mu je umrla na porodu, torej ob Francetovem rojstvu. Marija Šolar je bila Francetu Šolarju mačeha, on pa je bil drugim štirim Kolendrovim polbrat. Marija Šolar, čeprav mu je bila krušna mama, je zanj skrbela kot prava mama. Iz njegovega toplega zapisa veje hvaležnost za sprejetost, ki jo je imel v krušni materi. Franc je bil star enajst let in bil je prav tako njen. Spominja se ranjene matere, ki jih je lahko le še božala z očmi. Izgubil je dve mami. Žrtve, iti kljub nevarnostim prek vseh ovir, je zmožna le mati. Materinska skrb, materinski nagon nikoli ne popusti. Nekaj časa je živel pri Megušarjevih, nato je skrb zanj prevzela druga družina.

Tragedija na Rovtarici, kot so jo opisali sovaščani

Naj najprej citiram iz dveh virov.

»Tistega večera je na Rovtarici prišlo do dogodka, ki je kruto posegel v življenje Kolendrove družine iz Dražgoš. Nemci, ki so prišli na Rovtarico iz smeri Martinčka, so ob vdoru v delavsko naselje hudo ranili mamo Marijo Šolar, ki je nekaj dni za tem umrla v bolnišnici na Golniku.«[4]

»Kolendrova mama, Marija Šolar (1905– 1942), stara 36 let, mati petih otrok, ranjena na Rovtarici, umrla na Golniku.«[5]

Marija Šolar, p. d. Kolendrova mama, stara 36 let, je bila ob dražgoški tragediji ranjena na Rovtarici. Peter Polajnar (1928) mi je 5. in 11. decembra 2022 povedal: »Spomnim se, kako so jo Nemci pripeljali iz Jelovice ponoči ob tretji uri s posmojkami (posmojke so lesene sani za vleko hlodov iz gozda z okovanimi šinami, op. a.) na Češnjico. Na posmojke so dali dve lati, ki sta se vlekli po tleh, in na to položili Marijo. Zavita je bila v laneno rjuho za sušenje sena. Tako so jo pripeljali do Češnjice. Vse se je dogajalo pri Megušarjevi, p. d. Pintarjevi hiši. Na določenih hišah so bile namreč luči, za katere so morali skrbeti domačini, ki so jih v primeru, da bi preletavala kraj letala, morali ugasiti. Okrog tretje ure zjutraj je bilo v vasi Češnjica zelo hrupno. Sosedje smo imeli možnost videti, kako je nesrečnico odpeljal nemški Rdeči križ, Deutsches Rotes Kreuz v bolnišnico na Golnik.« Dodal je, da je po vsej verjetnosti prišlo do zastrupitve in nesrečni materi v tistem času niso mogli pomagati.

Nov dom Kolendrovih otrok

Krušna starša Kolendrovih otrok sta tako postala njihov stric Lojze Megušar in njegova žena Ana. »Lojze Megušar je bil v stari Jugoslaviji predsednik gospodarske zadruge, med vojno je nekaj časa sodeloval z OF, potem je bil na Sv. Križu. Takrat je imel šest otrok, skrbel pa je še za štiri dražgoške sirote. Njegova sestra Marija Šolar je bila ranjena na Rovtarici, kamor se je družina umaknila iz Dražgoš pred Nemci, in je pozneje umrla v bolnišnici na Golniku. Kmalu je umrl še oče teh sirot Jože (1901– 1942). Oba, Marija Šolar in njen mož Jože, sta pokopana na pokopališču v Selcih.

Nekoč med vojno so Lojzeta vlekli na področje. Takrat je bila v vasi akcija. Megušarjeva, Lojzetova žena Ana je šla k Jurju, p. d. Bošku, ta pa k Turku, kjer se je vse dogajalo; tam je bila vaška partizanska centrala. Takoj so odposlali pošto, da ga morajo izpustiti, ker bi bilo nedopustno, da bi desetim (dva sta bila rojena po vojni) otrokom vzeli očeta. Res so ga izpustili in mu rekli, po kateri poti naj gre

4 Janko Pintar, Beg iz Dražgoš, osebno pričevanje: https://radio.ognjisce.si/sl/186/aktualno/6514/. Ogled 25. 3. 2023.

5 Kronika župnije Dražgoše, zapisal Maks Ocepek.

domov. Šel je po drugi in preživel. Takrat je bila splošna praksa, da so ljudi pričakali na določenih točkah in mnogi se niso več vrnili domov. Podobno se je dogajalo v Spodnjih Danjah. Še dolgo so nesrečnim vdovam govorili, 6 da možje delajo, in so jim domači pošiljali pakete.«

Lojze Megušar je umrl po vojni, leta 1968.

Sin Jože Megušar (1936) je povedal, da je oče imel že pred vojno trgovino. Prvo leto vojne je veliko pomagal partizanom, potem pa to ni šlo več. V družini je bilo takrat že deset majhnih otrok, skupaj s Kolendrovimi. Večkrat so ga iskali partizani. Nekoč se je skril za dimnik, eden od prišlekov ga je videl in ni povedal. Soseda Habjana, očeta šestih otrok, so leta 1942 partizani ubili pred otroki. Ni bilo drugega izhoda, kot da je oče leta 1943 ali 1944 odšel v Kranj, od tam pa na Koroško delat na neko posestvo. Po vojni se je vrnil. Prišli so ga iskat. Kogar niso dobili med vojno, so ga ubili po vojni. Redkim se je uspelo rešiti. Moral je z njimi nekam v Potok ali Davčo ali Soriški potok, kjer so po vojni ubijali ljudi. Ukazali so mu, po kateri poti naj gre nazaj domov. Tam so ga čakali. Oče je vedel, kaj se dogaja, in se je izognil po drugi poti. Najbližji so potem o sorodnikih, ki se niso vrnili, spraševali. Odgovorili so jim, da je od njih odšel. Oče je preživel, oblastnike prišel nazaj domov, šel na urad ter povedal, kaj delajo in naj se to konča. Še danes bi nekateri resnico radi prepovedovali, pa čeprav vemo, kaj se je dogajalo. Vse je res, nekateri pa še danes, polni privilegijev, govorijo, da ni res. Vse se je dogajalo zaradi /…/.«[7]

Peter Polajnar je 5. decembra 2022 povedal, da so po vojni očeta Lojzeta zaprli. Njegovo življenje je bilo po vojni večkrat na nitki. Njegova pot je v marsičem neznana. Znano je bilo tudi to, da se je leta 1945 vrnil s Koroške in da je bil pri Sv. Križu. Po vojni so ga zaprli. Rešil se je prav zaradi Kolendrovih otrok. Avtoprevoznik, ki je prevažal ljudi, je ustavil na Češnjici. Iz tovornjaka je skočil oče Lojze in tekel po poti proti domu. Stekel je po poti za hišo, ki gre v Kališe, nato je v hišo vstopil zadaj. Tri tedne se je skrival, nato se je počasi pokazal. Do takrat ni nihče vedel, da je po vojni prišel domov. Kasneje je bil v Železnikih oskrbnik usnjarne, mesarije. Kolikor je bilo le mogoče, je družini na pomoč priskočila tudi Mlinarjeva mama, ki je imela mlin.

Mama me je nosila čez Jelovico 8

Janko Jelenc se je rodil 28. februarja 1942 kot najstarejši otrok. Po domače se je pri hiši reklo pr Hkavšču na Pečeh. V preteklosti so tkali platno, še oče je imel statve. Pravi, da ga je mama ob dražgoški tragediji nosila čez Jelovico. »Partizanski štab je bil v kuhinji, navadnim partizanom so kuhali v prašičjem kotlu, zunaj. Pri njih je bil nastanjen partizan iz Poljanske doline. Z očetom sta se poznala, pred vojno sta bila skupaj na orožnih vajah. Očetu je, ko so bili partizani v vasi, svetoval, naj se umaknejo iz Dražgoš, ker se bodo Nemci maščevali. Dejal mu je, da bo tukaj v vasi hudo, ko bodo Nemci vdrli vanjo, zato se je ata odločil, da bodo odšli. Mama Francka in teta Marica sta na hitro nabrali nekaj nujnih stvari in jih naložili v koše. Bilo je že pozno in noč temna, ko so se odpravili po furmanski poti proti vrhu Dražgoške gore. V nedeljo zgodaj zjutraj so prispeli na planino Kališnik. Bilo jih je skupaj deset: ata Janko, mama Frančiška, teta Marica, stari ata Jaka, stara mama Marija in pet fantov iz vasi Rudno.

Na Kališnik je prišel tudi Blažev Evgen. V Jelenščah je bil v vrsti za streljanje, vendar se je čudežno rešil. Zaradi strahu, kaj se bo zgodilo, so moji domači in fantje z Rudna zapustili

6 Ustni vir: Peter Polajnar (1928), pogovor 18. 8. 2017.

7 Ustni vir: Jože Megušar (1936), pogovor 4. junija 2022.

8 Janko Jelenc mi je zgodbo pripovedoval decembra 2021 in jo kasneje zapisal: Janko Jelenc, Kako je naša družina preživela dražgoško tragedijo in drugo svetovno vojno, Železne niti, št. 19, Muzejsko društvo Železniki, 2022, str. 111–117.

Kališnik. V snegu so šli po poti, ki je vodila k Švebovi gozdarski koči na Pstinah. Tam so že bili Švebovi, ki so se tja umaknili. Nabito polna jelovška bajta je ponudila toploto in mir. V njej so preživeli preostanek dneva in prenočili. V torek zjutraj so odšli proti vrhu Jamniške gore. Vseh pet fantov in teta Marica so hodili prvi, da so v visokem snegu naredili gaz. Moj ata in mama so šli za njimi. Zaradi bolezni in oslabelosti je moral moj oče svojega ata pogosto nositi. Tako so prišli do vrha Jamniške gore že zelo utrujeni. Pričeli so se spuščati proti Jamniku. Navzdol je šlo laže, zato so fantje šli naprej. Tam so naleteli na vaščana z Jamnika, ki jim je odsvetoval pot na Jamnik, ker so vse hiše zaprte. Nemci so namreč na plakatih razglasili, da bo vsak, ki bo sprejel begunce iz Dražgoš, hudo kaznovan.

Fantje so se zato vrnili proti vrhu Jamniške gore in drugim povedali, kaj so zvedeli. Kljub utrujenosti vseh, starega očeta je bilo treba nositi, se je ata odločil, da nadaljujejo pot. Ognili so se Jamnika in odšli do vasi Podblica. Pozno zvečer so prišli do prve Zakovnikove hiše. Ata je poklical gospodarja. Zakovnikov ata se je takoj oglasil. Rafko Eržen (Po spominu lastnih doživetij, Železne niti, št. 4, Muzejsko društvo Železniki, 2007, str. 145) piše, da so jih takoj gostoljubno sprejeli. Napolnili so vso hišo, saj jih je bilo deset. Ogreli so se in posušili premočena oblačila. Zakovnikova mama pa jim je skuhala mleko in žgance.

V sredo zjutraj so se razdelili. Stara mama in teta Marica sta odšli iz Podblice v Kranj k sinu oziroma bratu Vilku. Moja starša, stari ata in fantje z Rudna pa so odšli čez Blata skozi vas Topolje v Selca. Iz Selc so se mladi Rudenčani takoj napotili proti domu, saj so si po skoraj tednu dni tega najbolj želeli. Moji domači pa so nekaj dni ostali pri Žnidarjevih v Selcih in potem odšli na Rudno k Ambrušču, kjer so potem ostali pri maminih starših do konca vojne.

Naj napišem še nekaj o sebi. Namreč med umikom iz Dražgoš čez Jelovico me je mama varno nosila pod svojim srcem in sem se 28. fe bruarja 1942 srečno rodil na Rudnu. Maja 1943 se mi je pridružila sestra Minka, leto kasneje, decembra 1944, pa še druga sestra Lucija.«

Janko mi je januarja 2022 pripovedoval: »Kaj pa Dražgoše? Porušene in opustošene so čakale na delovne roke. Aprila 1942 so območje Dražgoš spet odprli in starši so lahko hodili obdelovat polje. Očetu se je uspelo izogibati raznim mobilizacijam do sredine marca 1945. Tedaj pa, 13. marca, so partizani zagrozili, da bodo Ambruščevo hišo zažgali, če se jim ata sam ne prikaže iz skrivališča. Grožnja je bila resna in ata se jim je sam javil. V zapisniku o aretaciji je zapisano, da so aretirali mojega ata Janka Jelenca, zabitnika. Odgnali so ga na področje v Farji Potok.

Oče se je partizanom večkrat izmuznil. Na ženinem domu je imel bunker. Čez dan je hodil delat in obdelovat v Dražgoše. Spomladi 1945 so spet prišli partizani, ki jih je vodil neki Črnogorec. Tastu je dejal, da ve, da se Janko v hiši skriva. Če se ne bo javil, bodo hišo zažgali. Tast je bil prepričan, da bo to res storil, in je šel Janka iskat. Zato se je ta odločil, da gre z njimi. Gnali so ga v Potok, na področje, kjer je bilo vojaško sodišče. Nekaj dni je bil tam, potem pa je moral skupaj še z nekom v patrolo. Takrat je že dobro vedel, kako se tej stvari streže. Ni mogel vedeti, kaj so tistemu s puško naročili. Prišla sta že nad Idrijo, on spredaj, tovariš za njim. Izkoristil je priložnost in skočil v grmovje. Spremljevalec je za njim dvakrat ustrelil. Oče je prišel v Idrijo, kjer se je javil orožnikom.

V Idriji sta se hkrati znašla Alojz Čufer (1928) in moj oče. Odpeljali so ju v Ljubljano. Naslednji dan, bil je velikonočni ponedeljek, 2. aprila 1945, sta se morala odločiti, ali gresta k domobrancem ali na Koroško. Odločila sta se za Koroško, za nekakšno delovno taborišče, 35 km od Beljaka. Bližal se je konec vojne, Alojz je bil izučen čevljar, delal je v čevljarski delavnici. Ko se je vojna končala, zjutraj ni bilo nobenega Nemca več. Ker je bilo v taborišču veliko Italijanov, je Alojz Čufer šel z njimi proti Trstu in se iz Trsta vrnil domov. Alojz je bil

Figure 2. AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve, t. e. 651, Okraj Selca, 301–38, str. 1446

mladoleten, star šele 17 let.

Moj oče se je peš vračal domov, izogibal se je ljudem. Na Koroškem je srečal znanko, Žnidarjevo iz Selc. Svetovala mu je, naj se ne vrača domov, ker se čez mejo dogajajo hude stvari. Uredila mu je namestitev pri nekem kmetu, kjer je delal za hrano in ostal na Koroškem še dva meseca. Ob prihodu v Kranj je moral v stavbo današnje gimnazije, kjer so ga zasliševali popolnoma mladi ljudje. Do Škofje Loke je šel peš, potem pa s konjsko vprego do Selc. Z vozom je nekdo od ljudske milice prišel po Iz Selc je šel domov na Rudno. Dejali so mu, naj se čez dva dni spet javi. hrano za miličarje. Res se je javil, takrat so mu sami dejali, naj gre domov, naj bo tiho in da mir.«

Janko ima še osem sester in bratov: Minko

Figure 3. AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve, t. e. 651, Okraj Selca, 301–38

(1943), Lucijo (1944), Rezko (1946–1952) je v Dražgošah zasul snežni plaz, Franca (1948), Francko (1950), Matija (1952), Jožeta (1955) in Nado (1957). Imeli so najlepšo kmetijo v Dražgošah, na Pečeh. Oče je Janku Jelencu velikokrat dejal, da je imel velikega angela varuha, da je preživel. Če ob Jankovem zapisu pomislim, kaj bi bilo, če bi ubili očeta, danes ne bi bilo teh krasnih ljudi, ki jih poznam in ki so za našo družbo pravo bogastvo. V mislih imam široko razvejano družino otrok, vnukov, nečakov. Njihova sorodnica Anica Vrhunc (1930) mi je oktobra 2022 dejala, kako zelo so se celo vojno bali za Jankovega očeta Janka Jelenca (1914–2002).

Pričevanje Janeza Prevca

V nekrologu Janezu Prevcu je bil objavljen del njegovih spominov, v katerih je opisal doživljanje tragedije.

»Rodil sem se 9. oktobra 1925 v Dražgošah na Gorenjskem. Imeli smo kmečko posestvo, družina je bila velika. Nas je bilo 11 otrok, sedem bratov in štiri sestre. Živeli smo spodobno

Figure 4. Janko Jelenc (1914–2002) ob vrnitvi iz taborišča na Koroškem. V rokah drži Lucijo (1944), mama Frančiška (1916–2005) drži Minko (1943), spredaj Janko (1942), leta 1945. Janko Jelenc

in udobno. Vas Dražgoše je bila fara. Štela je 400 prebivalcev in 82 hiš s poslopji. Leta 1941 so Gorenjsko zasedli Nemci. Leta 1942 so v vas prišli partizani. Takrat je bila huda zima. Naselili so se v šoli, župnišču, prosvetnem domu in sokolskem domu. 10. januarja so prišli Nemci po Selški dolini s tovornjaki in topovi. Prišlo je do spopada in bitka je trajala tri dni. Nemci so prodrli v Dražgoše od juga, partizani so se umaknili čez goro in nas prepustili usodi. Nemci so se kruto maščevali nad civilisti. Polovico so jih postrelili, polovico pa požgali v kleteh prosvetnega doma in župnišča. Med njimi sta bila tudi moja dva brata. Ostali smo se umaknili v gozd. Mamo so dobili doma in jo z ostalimi vaščani zaprli v Šentvid. Po petih tednih so jih izpustili, ker je župan prosil, naj jih izpustijo, da bi šli živet k sorodnikom. Nemci so po vsem tem vas zažgali in porušili, da je bila ena sama razvalina. Mi, preživeli, smo potem bivali pri sorodnikih. Januarja 1943 sem bil potem klican v nemško vojsko, star komaj 17 let. Umaknil sem se po raznih skritih potih čez mejo v Ljubljano, kjer so bili Italijani. Živel sem v Vajeniškem domu in se tam učil pleskarstva in soboslikarstva. V Ljubljani sem imel dva brata. Eden od njiju, Gabrijel, zdaj živi v Londonu. Drugi, starejši (že nekaj let pokojni) pa je pozneje dolga leta deloval kot misijonar v Čilu (Južna Amerika). Leta 1944 sem odšel k primorskim domobrancem v Trst. Ob koncu vojne 1945 sem se umaknil z drugimi v Italijo (Eboli), kjer sem bil zaposlen pri Angležih. Leta 1947 sem preko Nemčije prišel v Anglijo. 9 Zaposlil sem se v rudniku premoga v Coventryju. Tu sem ostal 35 let.«

9 Nekrolog Janezu Prevcu (1925–2009), Dražgoše, Naša luč, februar 2010, str. 16, 17.

Figure 5. Jelenčeva družina leta 1960, brez Jožeta, ki je bil nekje s svojo druščino. Od leve zadnja vrsta: Lucija, zraven Janko, mama, ata, Minka. Spredaj z leve: Franc, Matija, Nada in Francka. Janko Jelenc

Spomini J. P.: »Kjer je bila kuhinja, sem malo odvalil skale, ako se še kaj dobi, štedilnik je bil še tam in nekaj obtolčenih loncev. Steber od glavnih vrat je ležal sto metrov proč v Kališniku. Dolgo se nisem mudil, šel sem po bližnjici do cerkve, Lojzetovo znamenje je ostalo, to je edino, česar niso zrušili. Malo naprej pod potjo je ležala poginula krava. Cerkev v razvalinah, na vrh te groblje je ležal veliki zvon, razbit na več kosov. Malo spodaj šola, ni dosti ostalo, župnišče je bilo bolj trdna stavba, vse razbito, ležale so cele stene nezdrobljene. Na pokopališču veliki križ je še stal in tudi spomenik padlim v prvi svetovni vojni, znamenje sv. Luciji so razbili. Vrnil sem se nazaj, med celo potjo in tam nisem srečal nobenega človeka. Našega senika v vrtu in na Ravniku niso požgali. Menda so ljudje nekaj živine rešili. Tako smo mi dobili dve kravi nazaj, eno smo šli iskat k Talarju v Železnike in jo peljali v Podlonk, drugo je vzela Meta. Dražgošani so se razkropili vsepovsod. V Podlonku je bila še ena družina. Kosmova dva sta šla na Rudno k Lovrih. Po vseh sosednih vaseh so se naselili, večinoma pri sorodnikih, nekateri so šli tudi v Kranj. Enkrat spomladi smo se zbrali Dražgošani v Selcih, v cerkvi so bile molitve za umrle Dražgošane. Ženske so bile črno oblečene, moški pa črne kravate ali trakove, vsak je za kom žaloval. Ko sva šla z mamo na Češnjico, sva srečala Šimnovo mamo v Dašnici, šla je proti Podlonku, vsa zbegana je vprašala mamo in druge ljudi, ako so kje videli njihove, ona je izgubila moža in tri sinove. Z očetom sva potem šla tja čistit in pobirat skale po travi. Najslabše je bilo, ker ni bilo nobenega orodja, oče je nabral polno rjastega orodja, brez ročajev, nekaj je bilo še dobro, mnogo orodja pa smo morali kupiti. Na koncu Kališnika sva naredila eno streho za seno, četudi je bilo prepovedano graditi kako streho. Toliko so dovolili, da smo šli obdelovat polje, pa to so obdelovali samo nekateri. Oče je prespal tam, jaz sem hodil vsak dan tja, zvečer pa nazaj v Podlonk.[10]

Jamnik, nove Dražgoše

A za vaščane Dražgoš se trpljenje s tem nikakor ni končalo. Najprej so bili pregnani s svojih domov, nato tudi z začasnih domov.

Ljudje so se bali komunizma. Komunizem je izhajal iz laži in tudi danes ni nič drugače. »Nemci so napovedali hudo maščevanje nad tistimi, ki bodo sprejeli begunce iz Dražgoš.«[11 ] Na enak način je pogorelo več slovenskih vasi. Med njimi, v neposredni bližini Dražgoš tudi vas Jamnik. Mnogi vaščani Dražgoš so bili begunci večkrat. Selili so se večkrat, z ene domačije na drugo. »Oblečeni smo bili v najslabša oblačila, saj smo mislili, da je za v klet vse dobro, za v Jelovco pa tudi. Koši so nam ščitili hrbte, pa tudi za nošnjo so bili najbolj pripravni. Tudi ženske so majhne otroke nosile kar v koših. Spominjam se, kako so otroci jokali zaradi mraza. Jakčevi Marici (Marija Kavčič, por. Mihelič) je nekje za Jazbenkom iz koša padel bratec Rafko (Rafko Kavčič, 1925–1971, 1940–2005), star eno leto in nekaj mesecev. Ko smo na vrhu Kališnika prišli na glavno pot, smo dohiteli nekaj sosedovih družin. Partizanov, ki naj bi nas po nekaterih pisanjih spremljali, jaz nisem videl. Lahko pa so se umikali pred nami ali pa za nami. Pot je bila naporna. Že takoj v ponedeljek, 12. januarja 1942, okrog poldneva smo se Miklavževi odpravili proti Podlonku, kjer je imela naša mama sorodnike. Devet nas je krenilo na to pot. Miklavževi smo gostoljubje pri Gotnarju v Podlonku uživali še cel mesec.«[12]

»Okrog svečnice (torej v začetku februarja 1942) smo se Miklavževi iz Dražgoš preselili na Jamnik k Pravharju, kjer je bila doma moja mama. Moj ata je vedno napovedoval, da se bo z Jamnikom zgodilo tako, kot se je z Dražgošami, kajti tam in v okolici so se velikokrat zadrževali partizani. Posebej ob koncu leta 1943. Takrat so bile ustanovljene že nekatere partizanske brigade. Ena izmed njih je bila na Jamniku prvič 22. decembra 1943. Zvečer istega dne so bili za njo že Nemci. Partizani so se takoj umaknili na Jelovico. Ob koncu leta, natančneje 28. decembra 1943, je zgodaj zjutraj začelo pokati pri Sv. Mohorju in v Zabrekvah. Videli smo, da gori Duševceva štala. Na našo grozo in grozo domačinov so se na Jamnik vrnili partizani. Kmalu za njimi so prišli Nemci. Spet je pokalo. Tudi po novem letu se je v vasi večkrat po nekaj dni zadrževala Prešernova brigada. Februarja so bili v vasi že več kot 14 dni skupaj in nič več se niso bili pripravljeni seliti. Nemci (žandarji iz Besnice) so vaščanom pošiljali pošto, naj se brigada umakne, sicer bodo vas požgali. Nekaj gospodarjev, ki so se bali za življenje članov svojih družin in usodo domačij, se je zbralo in šlo v štab brigade povedat, kaj Nemci grozijo. Partizane so prosili, naj se umaknejo, ti pa vaščanom niso hoteli prav nič prisluhniti. Res bi bilo za partizane laže prezimovati v vasi kot pa v visokem snegu Jelovice. A še vedno laže zanje kot pa za toliko družin z otroki, ki so se potem morale reševati na Jelovico.

Mojemu stricu Jakobu, ki je bil pobudnik te skupine, je en član štaba celo dejal, da bi bilo treba takega človeka, kot je on, postaviti pred zid. Življenje mu je verjetno rešilo le to, da je imel sina v partizanih.

Še istega dne so Nemci na Jamniku požgali skoraj vse hiše. Tudi nam je zgorelo vse, kar smo v dveh letih spravili skupaj. Tako nam je v tej vojni že drugič vse pogorelo. Na Jamniku so poleg naše družine stanovale še tri družine iz Dražgoš. Grogovčevim (Lotrič), ki so začasni dom našli v Pstoti, in Ožbicevim (Habjan),

10 Arhiv J. P., spomini.

11 Rafko Eržen, Po spominu lastnih doživetij, Železne niti, št. 4, Muzejsko društvo Železniki, 2007, str. 145.

12 Janko Pintar, Kako smo Miklavževi bežali pred drugo svetovno vojno, Železne niti, št. 4, Muzejsko društvo Železniki, 2007, str. 149.

ki so stanovali pri Urbanovcu, je tako kot nam vse zgorelo. Blažicevi iz Dražgoš so na Jamniku stanovali v majhni hiši, ki pa ob požigu vasi ni zgorela. Gospodarja (Blažicevega očeta) je ubil drobec granate malo pred koncem vojne (19. marca 1945). Ponovno smo bili begunci in začasno zatočišče smo našli pri Zakovniku. Seveda pa smo se bali tudi Nemcev, ki so bili za nas nezaželeni okupatorji. Bali smo se ponemčevanja, nadaljnjih selitev in streljanja talcev. Nemcev pa nas je bilo strah predvsem takrat, ko so bili v vasi partizani. Vedeli smo, da bodo za partizani prišli Nemci, ki se bodo nad nemočnimi domačini in nad vasjo lahko kruto znesli. Seveda smo vsakega postregli in mu dali tisto, kar je zahteval. V vsaki vojni je pač tako, da ima v soočenju s civilisti prav tisti, ki ima v rokah orožje. Naša družina, tako kot vse 13 ostale družine, ki sem jih poznal, si je zato želela predvsem miru.«

Spomini

Janez Habjan (23. 1. 1934), izgnan iz Dražgoš, živi v Žireh: Proti koncu dražgoške bitke, 11. januarja 1942 popoldne, so Nemci zasedli zaselek Dražgoš Jelenšče. »Pridržali so nas na prostem, v snegu poleg ubitih talcev. Proti večeru so nas zaprli v hlev k živalim. Naslednji dan so nas odgnali v sosednjo vas Selške Lajše. Tam smo bivali po domačijah. Čez dan ali dva so nas odgnali v Selca in nas spustili, a vrnitev domov ni bila več mogoča, saj so bili domovi požgani. Bivališče smo našli v opuščeni žagi, ki 14 je bila last leta 1941 izseljenih prebivalcev Selških Lajš.« V nadaljevanju je povedal, da je družina stanovala skupaj z družino Lotrič, čez poletje je ostal v Selcih s staro mamo in tetino družino. Mama se je preselila na Jamnik k stričevi družini. Jeseni se je tja preselil tudi sam. 27. februarja 1944 so Nemci požgali vas Jamnik. Že med bojem so se prebivalci razbežali v Podblico, Nemilje, Kropo. Mama ga je poiskala, zatekla sta se v mlin v Podblici. Preživljali so se z nabiranjem gob, malin, brusnic. Potem so mu zaupali pašo živine in delo v mlinu. Leta 1945 so začeli obdelovati zemljo v Dražgošah, kasneje so zgradili barako in se vanjo vselili.

Nastanitve v Selški dolini

»Na Studenem je bilo med vojno toliko hudega, da nikjer toliko. Ves čas je bila povezava med žandarji in partizani. Sveti Križ–Studenska grapa partizani, žandarji Selca–Železniki. Na dvorišče k nam na Studeno, p. d. k Prevc, so pripeljali tri vozove ljudi iz Dražgoš. Ne vem, kdaj je bilo to. Ali so prišli iz Šentvida ali so prišli takoj iz Dražgoš, ne vem. Bila sem otrok. Jakčovi so se nastanili v Antonovi hiši spodaj, Bitcovi so bili zgoraj. Bitcove so potem vzeli Prevcovi na Češnjici. Pripeljali so še eno družino, pa se ne spomnim več imena. Naša mama je začela pripravljati ležišča, modroce. Imeli smo koruzno listje, ki smo ga z vilicami razdrobili na koščke. Večino ležišč smo naredili iz koruznih listov. Potem smo sešili skupaj po dve rjuhi. Spomnim se, kako smo jih nabasali. Še dobro vem, kako smo delali v veži in kako je bilo mrzlo. Toplota je prihajala iz hiše. Nekaj je bilo ovsenih ležišč. Velika sreča je bila, da smo sploh imeli posušene koruzne liste. Včasih se je porabilo vse. Danes ne plevnic, morem poslušati, kako praznujejo. Kako bodo ljudje praznovali, če so jim v hišah zgoreli sinovi, Šimnovi trije. Ljudje se nismo upali pogovarjati, ničesar nismo govorili. Povsod je bilo tako, če si slučajno kaj ujel, si vedel. Vsak to pove. Po vojni nisi o tem smel govoriti. Delali pa smo tako, kot so nam ukazali, ničesar po svoje.«[15]

Gospa, takrat otrok, je povedala, da so po tragediji v Dražgošah prišli k Mlinarjevim na

13 Arhiv J. P., spomini.

14 Rafko Eržen, Po spominu lastnih doživetij, Železne niti, št. 4, Muzejsko društvo Železniki, 2007, str. 145.

15 Ustni vir: Marjanca Pintar (1936), nekoč p. d. Prevčeva s Studena, Bodovlje 2, pogovor 30. januarja 2023.

Češnjico nekateri Dražgošani. Ne ve, ali so prišli iz Šentvida. Ostali so nekaj dni. Imeli so hrano, bili so vsaj na toplem, spali so na klopeh. Potem so si jih vzeli drugi ali pa so jih namestili v prazne hiše, npr. k Čoču na Češnjici. Spomni pa se, da so po vojni prišli oznovci in jim pobrali vso moko, ki so jo mleli za sovaščane. Nič ni veljalo, da so celo vojno kuhali in skrbeli za partizansko vojsko.

Pričevalec iz Češnjice, takrat star petnajst let, pripomni, da bi o tem lahko največ povedali Dražgošani sami. »Spomnim se, da so Dražgošane ponoči pri mostu izpustili iz tovornjaka. Nihče ni vedel, kam naj gredo. Ponoči so se skrivali po štalah, kozolcih, zjutraj pa so šli od hiše do hiše in prosili, da jih vzamejo.«

»V Šentvidu smo bili skoraj dva meseca. Nekoč je padel ukaz, da se moramo v desetih minutah pripraviti. Naložili so nas na tovornjake. Nič nismo vedeli, kam gremo. Pripeljali so nas na Češnjico. Znašli smo se sredi ceste. Do nas je prišel Erzarjev, sorodnik, ki je imel hišo nasproti današnje tovarne Niko, in nas sprejel k sebi. Do 25. aprila 1942 je bila stroga prepoved s smrtjo, nihče ni smel v Dražgoše. Na to so opozarjali plakati. Z mamo sva šla na Rudno, k Markčevim po hrano, sem videl z Rudnega (od Novakove žage), ko so Nemci zrušili dražgoško cerkev. Gledava, turn še stoji. Nato strahovito poči, ko se razkadi ni bilo več cerkve. Mama je dejala: ‘Zdaj pa še cerkve ni!’ To še vedno slišim in vedno bom slišal! Ni bilo več vasi, le kamen na kamnu.«[16]

Obdelovanje kmetij

»Naš dobrotnik ni dobil nič dela, a nam je pomagal. Dve leti smo hodili s konjem, ki smo ga dobili nazaj na Rudnem, iz Češnjice obdelovat kmetijo v Dražgoše. Konja, s katerim so prepeljali nemškega ranjenca na Rudno, smo dobili

16 Ustni vir: Franc Kavčič (1931–2022), pogovor, 6. aprila 2016.

17 Enako.

v hlevu pri Gašperju. Skalovka nam je dala liter koruze, ki je tisto leto bogato obrodila. Posejali smo oves. Sprva smo stanovali v pajštvi. Pajštvo (preprosto stavbo za sušenje sadja, lanu) so požgali. Star sem bil trinajst let. Hodili smo gor delat, dejali smo, da jo bomo pokrili z deskami, da bi šli lahko noter, če bi padal dež. Pokrili smo jo. Velika je bila tri krat štiri metre. Ko sem leta 1945 peljal deske, prišel sem nad Rudnim, pa je zažvižgala bomba. Zažgala je kozolec, konja sem komaj obdržal. Vedno bolj pogosto so padale bombe. Nemci so streljali iz Lajš na Sv. Križ, ker so bili gor partizani. Bombe so šle čez. Lajše so na ono stran Površnice. Zadnja je padla deset metrov od naju. Potem so prišli partizani, nas spodili iz pajštve in se naselili noter.«[17]

Franc Kavčič (1931–2022), Dražgoše, p. d. Hkavščov, je oktobra 2018 povedal: »Stanovali smo na Češnjici pri Erzarju. Konja pa smo imeli pri Skalovcu v hlevu. Nekje v Železnikih je bilo skladišče. Prodajalca so mobilizirali. Takrat Nemcev v Železnikih ni bilo več. Med vojno je potekala le menjava, na primer kilogram masla za kilogram soli. Zazidali so sol, zid podrli, jo skrili, a so jo odkrili. Spomnim se, da sva morala peljati z mojim kasnejšim tastom z vozom sol na področje 3. bataljonu Prešernove brigade. Takrat je bil njihov poveljnik, slavni, J. L. M., p. d. A. Krtina je bil glavni. Borci so bili v štali. Mene in Darinkinega očeta (takrat še nisem vedel, da bo moj tast), ki je bil takrat na stanovanju na Škovinah, so mobilizirali, da sva peljala sol napodročje s pleteno cizo. Notri smo dali rjuho in sol, čez orodje, krampe, da sva skrila. Pustil sem, da se je tudi moj konj nalizal soli. Ko sva pripeljala, so nama rekli, naj dava konje v hlev, zjutraj pa gremo naprej do Novakov. V hlevu je bil bataljon, dobila sva malo kuhane repe. Potem se je začelo. V hiši je bil štab. Pekli so prašiča, vino je teklo, bili so pijani kot mavre. Z njimi so

Figure 6. Birmanci iz Dražgoš. Nastanjeni so bili pri domačinih na Češnjici pri Železnikih in v Železnikih. Nekateri otroci so morali odrasti čez noč, kar odraža tudi njihova resnobnost na fotografiji. Franc Kavčič

bile vse razvpite ženske: /…/ iz Selc in Češnjice. Bodoči tast je dejal, da ko bodo pospali, bova šla. Ob dveh ponoči so bili vsi tako nasekani, da je vse zaspalo po hiši, midva pa sva zapregla in sva jo v globokem snegu pobrisala nazaj. Stražar pri požgani elektrarni ni nič vedel, ali imava dovoljenje ali ne. Že prej sem se odločil, da neslane (plovke) hrane doma ne bom več jedel. Pri nekem drevesu sem slekel suknjič, vanj nabasal sol in ga odložil. Ko sem se vračal, sem ga vzel. Takrat sem se močno prehladil, da sem dva tedna ležal. Če bi takrat ostal s konjem, ga ne bi več dobil nazaj.«[18]

Spet begunci

»Nekaj časa smo stanovali pri Erzarju, imeli smo dve sobi. Danes pogosto mislim na mamo. Bila je zelo močna ženska. Nekoč, ne spomnim se datuma, je skozi Češnjico šel Bo hinjski odred, gnali so živino. Napadli so jih Nemci. Na Erzarjevo hišo sta padli dve granati. Vrata so se razbila, granata je pristala v sobi, v kateri k sreči ni bilo nikogar. Druga granata je prebila steno v hlevu, vendar živine ni poškodovala. Hiša ni bila več primerna za bivanje, preselili smo se k Anžicu na Češnjico. Žena je bila sama, eden od sinov je bil ubit. Pomagali smo ji obdelovati kmetijo. Ljudje smo si izredno pomagali,« je povedal Franc Kavčič v januarju 2022. Vračali so se v Dražgoše, čeprav tam ni bilo ničesar.

Ljudem so kljub prepovedi domačini pomagali. Prvič sem se srečala s temi usodami, ko sem raziskovala versko življenje med vojno in skozi fotografije objavila obsežen članek.[19]V prispevku sem predstavila vidik vzgoje otrok med vojno, ki ga je uradna zgodovina doslej zanemarjala. Da so bolje ozaveščena dekleta lahko pripravila otroke za prejem zakramenta

18 Ustni vir: Franc Kavčič (1931–2022), Dražgoše, p. d. Hkavščov, pogovor oktobra 2018.

19 Marija Gasser, Slovesna prva obhajila v Selški dolini pred vojno in v vojnih letih skozi fotografije, Železne niti, št. 15, Železniki, Muzejsko društvo Železniki, 2018, str. 95–124.

svetega obhajila, so jih morala naučiti osnov branja, pisanja in računanja. Skozi harmonijo črno-belih fotografij sem prikazala nekaj zelo lepega, kar je takratno življenje potegnilo iz tirnic zla in težav ter ga v tistih hudih časih osmišljalo. Dogodki ob prvem obhajilu in živi spomini nanje so bili kratek časovni izstop iz brezupnega položaja. Ljudje so se v tistem času soočali z izgubami, z nejasno prihodnostjo, oropani so bili osnovnega človeškega dostojanstva, prevladoval je strah za življenje. Obrazi na fotografijah se svetijo iz neke ožarjene čudežne lepote in miline. Vsak otrok na fotografijah nosi svojo resnično zgodbo, v katero se je vrnil, ko je ta lepi dogodek minil. Iskanje teh fotografij, opisovanje spominov nanje, vse to se me je izjemno dotaknilo. Srečanja in pripovedi so bili izjemno lepo doživetje. Verski obredi, rožni venci, podobice so lajšali stisko, vlivali pogum in vračali dostojanstvo.

Večinoma smo s pomočjo domačinov prepoznali prvoobhajance in birmance. Nekaterih žal ne, bili so iz Dražgoš ali krajev, ki so imeli podobno usodo. Otroci, sirote, so si zatočišče našli pri sorodnikih ali dobrih ljudeh.

Dražgošani, ki so jih po nekaj tednih Nemci pripeljali s tovornjaki iz Šentvida ter pustili sredi ceste na Češnjici in v Selcih, so bíli zelo težak boj za preživetje.

Družina Mesec s Češnjice

Zgodba Petra Mesca, pradeda politika Levice Luke Mesca. Nemška oblast je bila strožja od italijanske, zagotavljala pa je dober gospodarski razvoj. Oba kmeta, Habjan in Mesec na Češnjici, sta zagovarjala dober gospodarski razvoj in se o tem tudi pogovarjala, da je to za kmete dobro. To se je izvedelo, ena izmed sosed je to nesla k /…/ in odločitev za umor je padla.

»Zvečer, 26. julija 1942, so na Češnjici partizani ustrelili v domači hiši vpričo vse družine kmeta Habjana (Cvernovega). Iskali so tudi kmeta Prevca (Peter Mesec), vendar se jim je skril in si tako rešil glavo. Nihče od njiju ni imel nikakršnega greha na sebi. Bila sta le večja kmeta in precej razgledana.« [20]

»Ob pojavljanju prvih partizanov je sedaj že pokojni Peter Mesec (1889–1953), izjavil: ‘Taki čudni ljudje z rdečimi zvezdami se pojavljajo. Hudič se bo začel, to so komunisti!« [21]

»Načrtovan je bil še drugi uboj kmeta, kulaka iz vasi, ki pa ni bil izveden. Druga žrtev naj bi postal Peter Mesec, ki pa se je uspešno prikril in se tako smrti izognil. Sledil je umik na Koroško.«[22]

Ko so ubili Habjana, p. d. Cverna, so bili Češnjičani močno prestrašeni. Cela vas se je obrnila proti partizanom, mi je 5. decembra 2022 povedal Peter Polajnar, ki je bil pri njem pastir. Habjan se je bal partizanov, kot bi čutil. Bil je dober gospodar, prizadeval si je za napredek. Ko so prišli Nemci, so podpirali gospodarski razvoj. Kmetje so dobili zastonj semena, semenski krompir, živali za pleme. Peter Polajnar se spomni, da je šel na občino po potrdilo za Cvernovo kmetijo, pa ga ni dobil, ker so ta dan ubili komisarja Demšarja. »Ob vračanju sem se ustavil pri Cvernu, ki je sušil krmo.« Ta je vzel njegovo kolo in se odpeljal domov. Tega dne ni šel več iz hiše. Peter Polajnar je povedal, da je ves čas nekaj težkega slutil in se bal. Enako je reagiral, ko so ubili Luznarja v Selcih. Kmet, p. d. Cvern, je dal življenje za železni plug, ki ga je dobil od Nemcev.

»Kmet Prevc je prišel na seznam za odstranitev samo zato, ker je bil velik kmet. Bil je poštenjak, delaven, pripravljen pomagati. Vsi smo ga občudovali, bil je razumen, umirjen človek,« mi je 5. decembra 2022 povedal Peter Polajnar. Ljudje, predvsem starejši, poznajo zgodbo. »Vse lahko napišeš! Vse, kar sem izjavil, kar

20 Alojz Žumer, Minula leta, avtobiografija, 2012, str. 45.

21 Simon Lorber, Selška dolina in cerkev med drugo svetovno vojno. Diplomska naloga, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, 1996, str. 19.

22 Peter Polajnar (1928), tipkopis, februar 2021.

sem rekel, je resnično, in kar je resnično, se lahko napiše. Ljudje se čutijo ogrožene, ljudje so še danes zaslepljeni. Še danes ni nič drugače. Kaj je bil praded Luka Mesca? Praded Luka Mesca je ušel partizanskim morilcem. Kaj je danes Luka Mesec? Kaj dela?«[23]

»Ko smo bili med vojno na Češnjici pri Erzarju, sem se hodil igrat k p. d. Prevcu (Mesec. Domačija na Češnjici, ni v sorodu s Prevčevimi iz Dražgoš, op. a.). Spomnim se, da so jim partizani vse izropali. V hiši ni bilo ničesar več. Kar niso mogli nesti, so pred hišo zažgali. Če bi pravnuk Luka Mesec vedel, kaj je doživel njegov praded, bi še navijal za komunizem? Praded se obrača v grobu! Če bi vedel, bi še to počel?«[24]

»Poleti so se znesli nad Cvernom, ker so tako zahtevali: /…/, /…/ in /…/. Cverna so ubili vpričo otrok. Tisti, ki ga je ustrelil, se je oblekel v njegovo obleko. Nato so prišli nad našega, nad Petra Mesca (1889–1953). V naši družini je bilo sedem članov: Marica (1926), Ivanka (1927), Stanka (1928), Francka (1933) in Anton (1935). Razbili so vrata. Rešile so ga ženske iz Dražgoš. Na dom smo vzeli dražgoške družine. Pri nas smo vzeli dve družini: Pavlnovo z materjo in šest tednov staro Maro ter Kovačeve. Oče je v samih spodnjicah tekel v zgornje nadstropje. Ulegel se je na sredino zakonske postelje, ženske so ga pokrile s kovtrom, nanj pa so položile dojenčico Maro. Ženske so morilce prestregle pri vratih in preprečile, da bi vstopili: ‘V Dražgošah so nas Nemci, a tukaj nas boste pa vi?’ Takrat so nam pokradli popolnoma vse. Na šupi je bila sedem let stara stelja, pod njo je bila skrinja s pšenico; to je ostalo, da smo se preživeli. V mlin mama ni smela nesti, pač pa soseda, p. d. Novakova. Mati je v kevdru pod pragom skopala in skrila dežo zaseke. Ko je pekla kruh, ga je skrila v ohlajeno peč. Le tako smo preživeli. Še v škafu namočena oblačila v veži so partizani ovili in jih odnesli. Od Blažka so nam naslednji dan prinesli hrano pa žlice tudi. Med vojno so nam pobrali 22 govedi. Oče se je nato umaknil v Avstrijo. Na Koroškem je pomagal na neki kmetiji, kjer je bil gospodar mobiliziran. Čez nekaj časa se je vrnil in spet začel rediti živino. Vendar se je spet moral umakniti v Škofjo Loko. Njegova sestra je bila pri Hajnriharjevih za kuharico. Kasneje so ga mobilizirali domobranci. Z njimi je šel na Sv. Križ. Večino časa je preživel pri Žanu, med napadom je bil v postojanki na Sv. Križu. Tiste, ki so jih zajeli, so mučili kot norce. Po končani vojni se je umaknil na Koroško in tam ostal do jeseni, septembra 1945. Ko se je vrnil, so ga en dan zasliševali v Ljubljani, od koder se je vrnil domov. Za tako stanje je bila največ kriva nevoščljivost. V našem hlevu je imelo med vojno pet gospodarjev živino. Vse tri močne kmetije na Češnjici smo bile na udaru: p. d. Cvernova, p. d. Prevčeva in p. d. Anžicova. Anžicovega gospodarja so mobilizirali partizani. Vedno je bil v prvih vrstah, a smrt mu ni bila namenjena. /…/, je bil zaščiten, ker je bil poročen s /…/, pa mu ni bilo nikamor treba. Stara Turkova mati 25 je za svojega sina Maksa, ki je bil ubit na Lenartu, dejala: Maksim, Maksim, ti si bil v zmoti!« To pa je že druga zgodba, povezana z zločinom na Lenartu.

Zaključek

»Partizani vaščanov niso branili, ampak so se najpogosteje kratko malo umaknili, podobno[26] kot so ravnali na Gorenjskem v vasi Dražgoše.«

23 Ustni vir: Konrad Triler (1929), tel. pogovor 8. aprila 2020.

24 Ustni vir: Franc Kavčič (1931–2022), pogovor v Dražgošah 16. januarja 2022.

25 Ustni vir: Anton Mesec (1935), pogovor julija 2019.

26 Jože Možina, Slovenski razkol: okupacija, revolucija in začetki protirevolucionarnega upora, Medijske in raziskovalne storitve, J. Možina, Celjska Mohorjeva družba, Mohorjeva družba Celovec in Goriška Mohorjeva družba, Ljubljana, 2019, iz spremne besede Tamare Griesser Pečar, str. 550.

Figure 7. Osnovna šola v Dražgošah leta 1950 v leseni baraki. Učiteljica Vida Svetek, skrajno levo Janko Kambič; vir: Janko Jelenc

Ob 81. obletnici dražgoške tragedije je bilo še vedno vse po starem. Še vedno na slovesnost hodijo ponosni nasledniki komunistov, pametniki ne razmišljajo s svojo glavo, nazorsko in ponosni na smrt vaščanov, proslavljajo, namesto da bi žalovali in se poklonili žrtvam revolucije. Kakšna sleparija, podkrepljena s prisotno jugoslovansko totalitarno ikonografijo, ki jo vsako leto začinijo s svojimi koračnicami. »Ker na vsakoletnih romanjih v Dražgoše ne gre za nič drugega kot za propagando in [27] poveličevanje komunizma, je hoditi tja nekulturno, nespodobno in zavržno.« V preteklosti se je o dražgoški »bitki« govorilo mnogo laži in to se je ohranilo do danes. Ne morem razumeti, da kljub napisani literaturi nekateri to laž še vedno sprejemajo. »Vse to je samo zaradi denarja! Vsa društva napolnijo blagajne,« je povedal domačin. Komunistom je vse to potrebno, da si z ustrahovanjem in denarjem utrdijo oblast.

Odločitve za stran potvorjene resnice še zdaleč niso bile samo ideološke. Manjši del Dražgošanov je ta boj priznaval kot borbenost, kajti obrniti se k zmagi je pomenilo boljši gmotni položaj, boljšo pot v prihodnost, kar je bilo in je še danes pogojeno s partizanskimi pokojninami, svobodo govora, izbiro službe. Šlo je za materialno varnost. Skratka, dobro so živeli. Nekdanja komunistična elita brani svoje pridobljene privilegije. Naša dolžnost je, da predamo védenje o polpretekli zgodovini naprej.

27 Davorin Kopše: https://nova24tv.si/kolumna/poslovilni-govor-milana-kucana-v-drazgosah/. Ogled 25. 3. 2023.

[Page 48]