Kolendrove sirote iz Dražgoš
Zgodba je ena izmed zelo tragičnih. Do podatkov je bilo težko priti. Najbolj verodostojni so v župnijskih knjigah. Župnijski arhiv v Dražgošah je bil uničen.[1]Torej uradnih podatkov ni. Čas je oddaljen, dokumenti so bili uničeni, govoriti je bilo kaznivo, zatrli so govorjeno besedo.
Minka Pohleven (1934–2022), roj. Megušar, p. d. Pintarjeva, je bila, ko se jim je družina kar naenkrat povečala, stara osem let in se je marsičesa zelo dobro spominjala. Že leta 2018 mi je dala fotografijo družine Megušar s p. d. Kolendrovimi otroki in želela, da jo objavim.
Iskala sem vsebino, v katero bi fotografijo umestila, ki bi pospremila fotografijo, kajti o družini do takrat nisem vedela ničesar, sama fotografija pa me je prevzela. Žal je gospa leta 2022 umrla. Čutila pa sem se dolžna, njeno željo izpolniti.
Fotografija družine Megušar, p. d. Pintar, s Češnjice in štirih Kolendrovih otrok iz Dražgoš je bila posneta po vojni pod lipo pri Polajnarju na Češnjici. V času opisanih dogodkov in fotografskega posnetka so bili pri Pintarjevih štirje Kolendrovi otroci in Lojzetova ter Marijina mati Ana.
»Očeta so neprestano spraševali, zakaj ne gre v partizane, kot da ne bi vedeli, da ima veliko družino. Med žrtvami dražgoške bitke je tudi 36-letna Marija Šolar, p. d. Kolendrova mama. Bila je med tistimi, ki so se pred prihodom Nemcev umaknili na Jelovico, na Rovtarico. Ko so prišli Nemci z bohinjske strani, so opazili, da se iz koče na Rovtarici kadi. Kar na slepo so začeli streljati v leseno kočo. Marija je bila pri tem ranjena in je potem umrla v bolni šnici na Golniku. Nesreča je bila še hujša, ker je zbolel še oče in 13. decembra 1942 umrl. Moj oče je bil brat Kolendrove mame. Otroci njegove sestre v starosti od treh do sedmih let so ostali pri nas, dokler se niso poročili, zadnji s 23 leti.«[2]
Fotografija je izjemna in je same ni bilo mogoče objaviti. Povezala sem jo s krutimi dogodki, ki so zaznamovali Dražgoše in s tem tudi družino Megušar. Odvisna sem bila le od pričevalcev. Ljudje do leta 1990 niso smeli pripovedovati in še danes so kratene pravice do pisanja o polpretekli zgodovini, kar sama od nekaterih posameznikov zelo občutim. Večina ljudi pa vsebino odobrava.
Lojze Šolar (1936–1957), p. d. Kolendrov, je veliko pomagal pri Mlinarjevih na Češnjici. Utopil se je v Mlinarjevem bajerju zaradi zdravstvenih težav, mi je povedala Tončka Thaler (1933) 30. novembra 2022. Peter Polajnar mi je 28. februarja 2023 povedal, da je Lojze rad ure in ure gledal mlin in pretok vode, kot bi ga voda privlačila.
Pomembno je, da ta resnična zgodba, usoda Kolendrovih otrok, ki so jih sprejeli pri p. d. Pintarjevih, ne bo nikoli pozabljena. Vse v življenju se izravna. Zaprla so se ena vrata in odprla druga. Tragika ob izgubi matere, v kratkem času še očeta, potem pa najdeno zatočišče v ljubeči družini p. d. Pintarjevih na Češnjici, o kateri se še danes govori. Dobrota Megušarjeve mame in očeta ne bo nikoli pozabljena. Sosedje so povedali, da starša med otroki nista delala nobenih razlik. Otrokom sta dala najlepši zgled kot bogato popotnico za življenje. Poklon staršema za skrbno vzgojo in izobrazbo vseh otrok.
1 Tudi večina arhiva v Selcih je bila uničena, mi je sporočil župnik Damjan Prošt v e-pošti 31. decembra 2022.
2 Ustni vir: Marija, Minka Pohleven (1934–2022), roj. Megušar, p. d. Pintarjeva s Češnjice, pogovor septembra 2018.
![Družina Megušar, p. d. Pintar, s Kolendrovimi otroki iz Dražgoš, leta 1946. Prva vrsta, od leve proti desni: Rezka (1939), mati Ana, roj. Pfajfar (1908–1975), pri Bošk na Češnjici, v naročju ima Tončko (1945), oče Lojze Megušar (1907–1968) z Lojzko (1943), stara mama Ana (1869–1958),[3] Anica (1941). Kasneje sta se rodila še Janez (1948) in Lojze (1950). Druga vrsta, od leve proti desni: Jože Šolar (1935–2020), Cilka Šolar (1939–2009), Lojze Šolar (1936–1957), Janez Šolar (1937–1993), vsi štirje p. d. Kolendrovi, Minka (1934– 2022) in Jože Megušar (1936), oba p. d. Pintarjeva.](/slike_z_129/z_129_.png)
Dobrota in udejanjeni pogum
Usoda mlade, 36-letne Kolendrove mame je zelo tragična in je bila zaradi te tragičnosti večkrat omenjena, kar je razvidno iz opomb. Sama sem želela prikazati tudi drugo plat, dobroto in izjemno ljubezen, ki so je bili Kolendrovi otroci deležni v Pintarjevi družini. Ana in Lojze Megušar, p. d. Pintarjeva s Češnjice, takrat mati in oče šestih otrok, sta vzela v skrb oziroma posvojila še štiri sirote, otroke Lojzetove sestre Marije Šolar, por. z Jožetom Šolarjem iz Dražgoš. Sprva je bil pri njih še otrok iz prvega zakona Jožeta Šolarja Franc.
Zgodbo svoje družine je z izjemno pretresljivo bolečino že opisal Franc Šolar, p. d. Kolendrov Francelj (1930–2003), v Železnih nitih (štev. 4, 2007). Naj v kratkem spominu le dodam nekatera spoznanja, zbrana med ljudmi. Franc je v dneh dražgoške tragedije opisal
3 Mama je bila Koširjeva iz Luše, njen sorodnik Lovrenc Košir je bil idejni izumitelj poštne znamke.
pot njihove družine, ubežnikov na Jelovico, od negotove prihodnosti, poti brez vrnitve, brezdomstva do popolnih sirot. Prestano gorje, trpljenje in duševna stiska so čez pol leta ugonobili tudi očeta. Pričevanje je hvalospev materi, njeni moči, vzdržljivosti in pogumu.
France je bil otrok iz prvega zakona Jožeta Šolarja. Prva žena mu je umrla na porodu, torej ob Francetovem rojstvu. Marija Šolar je bila Francetu Šolarju mačeha, on pa je bil drugim štirim Kolendrovim polbrat. Marija Šolar, čeprav mu je bila krušna mama, je zanj skrbela kot prava mama. Iz njegovega toplega zapisa veje hvaležnost za sprejetost, ki jo je imel v krušni materi. Franc je bil star enajst let in bil je prav tako njen. Spominja se ranjene matere, ki jih je lahko le še božala z očmi. Izgubil je dve mami. Žrtve, iti kljub nevarnostim prek vseh ovir, je zmožna le mati. Materinska skrb, materinski nagon nikoli ne popusti. Nekaj časa je živel pri Megušarjevih, nato je skrb zanj prevzela druga družina.
Tragedija na Rovtarici, kot so jo opisali sovaščani
Naj najprej citiram iz dveh virov.
»Tistega večera je na Rovtarici prišlo do dogodka, ki je kruto posegel v življenje Kolendrove družine iz Dražgoš. Nemci, ki so prišli na Rovtarico iz smeri Martinčka, so ob vdoru v delavsko naselje hudo ranili mamo Marijo Šolar, ki je nekaj dni za tem umrla v bolnišnici na Golniku.«[4]
»Kolendrova mama, Marija Šolar (1905– 1942), stara 36 let, mati petih otrok, ranjena na Rovtarici, umrla na Golniku.«[5]
Marija Šolar, p. d. Kolendrova mama, stara 36 let, je bila ob dražgoški tragediji ranjena na Rovtarici. Peter Polajnar (1928) mi je 5. in 11. decembra 2022 povedal: »Spomnim se, kako so jo Nemci pripeljali iz Jelovice ponoči ob tretji uri s posmojkami (posmojke so lesene sani za vleko hlodov iz gozda z okovanimi šinami, op. a.) na Češnjico. Na posmojke so dali dve lati, ki sta se vlekli po tleh, in na to položili Marijo. Zavita je bila v laneno rjuho za sušenje sena. Tako so jo pripeljali do Češnjice. Vse se je dogajalo pri Megušarjevi, p. d. Pintarjevi hiši. Na določenih hišah so bile namreč luči, za katere so morali skrbeti domačini, ki so jih v primeru, da bi preletavala kraj letala, morali ugasiti. Okrog tretje ure zjutraj je bilo v vasi Češnjica zelo hrupno. Sosedje smo imeli možnost videti, kako je nesrečnico odpeljal nemški Rdeči križ, Deutsches Rotes Kreuz v bolnišnico na Golnik.« Dodal je, da je po vsej verjetnosti prišlo do zastrupitve in nesrečni materi v tistem času niso mogli pomagati.
Nov dom Kolendrovih otrok
Krušna starša Kolendrovih otrok sta tako postala njihov stric Lojze Megušar in njegova žena Ana. »Lojze Megušar je bil v stari Jugoslaviji predsednik gospodarske zadruge, med vojno je nekaj časa sodeloval z OF, potem je bil na Sv. Križu. Takrat je imel šest otrok, skrbel pa je še za štiri dražgoške sirote. Njegova sestra Marija Šolar je bila ranjena na Rovtarici, kamor se je družina umaknila iz Dražgoš pred Nemci, in je pozneje umrla v bolnišnici na Golniku. Kmalu je umrl še oče teh sirot Jože (1901– 1942). Oba, Marija Šolar in njen mož Jože, sta pokopana na pokopališču v Selcih.
Nekoč med vojno so Lojzeta vlekli na področje. Takrat je bila v vasi akcija. Megušarjeva, Lojzetova žena Ana je šla k Jurju, p. d. Bošku, ta pa k Turku, kjer se je vse dogajalo; tam je bila vaška partizanska centrala. Takoj so odposlali pošto, da ga morajo izpustiti, ker bi bilo nedopustno, da bi desetim (dva sta bila rojena po vojni) otrokom vzeli očeta. Res so ga izpustili in mu rekli, po kateri poti naj gre
4 Janko Pintar, Beg iz Dražgoš, osebno pričevanje: https://radio.ognjisce.si/sl/186/aktualno/6514/. Ogled 25. 3. 2023.
5 Kronika župnije Dražgoše, zapisal Maks Ocepek.
domov. Šel je po drugi in preživel. Takrat je bila splošna praksa, da so ljudi pričakali na določenih točkah in mnogi se niso več vrnili domov. Podobno se je dogajalo v Spodnjih Danjah. Še dolgo so nesrečnim vdovam govorili, 6 da možje delajo, in so jim domači pošiljali pakete.«
Lojze Megušar je umrl po vojni, leta 1968.
Sin Jože Megušar (1936) je povedal, da je oče imel že pred vojno trgovino. Prvo leto vojne je veliko pomagal partizanom, potem pa to ni šlo več. V družini je bilo takrat že deset majhnih otrok, skupaj s Kolendrovimi. Večkrat so ga iskali partizani. Nekoč se je skril za dimnik, eden od prišlekov ga je videl in ni povedal. Soseda Habjana, očeta šestih otrok, so leta 1942 partizani ubili pred otroki. Ni bilo drugega izhoda, kot da je oče leta 1943 ali 1944 odšel v Kranj, od tam pa na Koroško delat na neko posestvo. Po vojni se je vrnil. Prišli so ga iskat. Kogar niso dobili med vojno, so ga ubili po vojni. Redkim se je uspelo rešiti. Moral je z njimi nekam v Potok ali Davčo ali Soriški potok, kjer so po vojni ubijali ljudi. Ukazali so mu, po kateri poti naj gre nazaj domov. Tam so ga čakali. Oče je vedel, kaj se dogaja, in se je izognil po drugi poti. Najbližji so potem o sorodnikih, ki se niso vrnili, spraševali. Odgovorili so jim, da je od njih odšel. Oče je preživel, oblastnike prišel nazaj domov, šel na urad ter povedal, kaj delajo in naj se to konča. Še danes bi nekateri resnico radi prepovedovali, pa čeprav vemo, kaj se je dogajalo. Vse je res, nekateri pa še danes, polni privilegijev, govorijo, da ni res. Vse se je dogajalo zaradi /…/.«[7]
Peter Polajnar je 5. decembra 2022 povedal, da so po vojni očeta Lojzeta zaprli. Njegovo življenje je bilo po vojni večkrat na nitki. Njegova pot je v marsičem neznana. Znano je bilo tudi to, da se je leta 1945 vrnil s Koroške in da je bil pri Sv. Križu. Po vojni so ga zaprli. Rešil se je prav zaradi Kolendrovih otrok. Avtoprevoznik, ki je prevažal ljudi, je ustavil na Češnjici. Iz tovornjaka je skočil oče Lojze in tekel po poti proti domu. Stekel je po poti za hišo, ki gre v Kališe, nato je v hišo vstopil zadaj. Tri tedne se je skrival, nato se je počasi pokazal. Do takrat ni nihče vedel, da je po vojni prišel domov. Kasneje je bil v Železnikih oskrbnik usnjarne, mesarije. Kolikor je bilo le mogoče, je družini na pomoč priskočila tudi Mlinarjeva mama, ki je imela mlin.
Mama me je nosila čez Jelovico 8
Janko Jelenc se je rodil 28. februarja 1942 kot najstarejši otrok. Po domače se je pri hiši reklo pr Hkavšču na Pečeh. V preteklosti so tkali platno, še oče je imel statve. Pravi, da ga je mama ob dražgoški tragediji nosila čez Jelovico. »Partizanski štab je bil v kuhinji, navadnim partizanom so kuhali v prašičjem kotlu, zunaj. Pri njih je bil nastanjen partizan iz Poljanske doline. Z očetom sta se poznala, pred vojno sta bila skupaj na orožnih vajah. Očetu je, ko so bili partizani v vasi, svetoval, naj se umaknejo iz Dražgoš, ker se bodo Nemci maščevali. Dejal mu je, da bo tukaj v vasi hudo, ko bodo Nemci vdrli vanjo, zato se je ata odločil, da bodo odšli. Mama Francka in teta Marica sta na hitro nabrali nekaj nujnih stvari in jih naložili v koše. Bilo je že pozno in noč temna, ko so se odpravili po furmanski poti proti vrhu Dražgoške gore. V nedeljo zgodaj zjutraj so prispeli na planino Kališnik. Bilo jih je skupaj deset: ata Janko, mama Frančiška, teta Marica, stari ata Jaka, stara mama Marija in pet fantov iz vasi Rudno.
Na Kališnik je prišel tudi Blažev Evgen. V Jelenščah je bil v vrsti za streljanje, vendar se je čudežno rešil. Zaradi strahu, kaj se bo zgodilo, so moji domači in fantje z Rudna zapustili
6 Ustni vir: Peter Polajnar (1928), pogovor 18. 8. 2017.
7 Ustni vir: Jože Megušar (1936), pogovor 4. junija 2022.
8 Janko Jelenc mi je zgodbo pripovedoval decembra 2021 in jo kasneje zapisal: Janko Jelenc, Kako je naša družina preživela dražgoško tragedijo in drugo svetovno vojno, Železne niti, št. 19, Muzejsko društvo Železniki, 2022, str. 111–117.
Kališnik. V snegu so šli po poti, ki je vodila k Švebovi gozdarski koči na Pstinah. Tam so že bili Švebovi, ki so se tja umaknili. Nabito polna jelovška bajta je ponudila toploto in mir. V njej so preživeli preostanek dneva in prenočili. V torek zjutraj so odšli proti vrhu Jamniške gore. Vseh pet fantov in teta Marica so hodili prvi, da so v visokem snegu naredili gaz. Moj ata in mama so šli za njimi. Zaradi bolezni in oslabelosti je moral moj oče svojega ata pogosto nositi. Tako so prišli do vrha Jamniške gore že zelo utrujeni. Pričeli so se spuščati proti Jamniku. Navzdol je šlo laže, zato so fantje šli naprej. Tam so naleteli na vaščana z Jamnika, ki jim je odsvetoval pot na Jamnik, ker so vse hiše zaprte. Nemci so namreč na plakatih razglasili, da bo vsak, ki bo sprejel begunce iz Dražgoš, hudo kaznovan.
Fantje so se zato vrnili proti vrhu Jamniške gore in drugim povedali, kaj so zvedeli. Kljub utrujenosti vseh, starega očeta je bilo treba nositi, se je ata odločil, da nadaljujejo pot. Ognili so se Jamnika in odšli do vasi Podblica. Pozno zvečer so prišli do prve Zakovnikove hiše. Ata je poklical gospodarja. Zakovnikov ata se je takoj oglasil. Rafko Eržen (Po spominu lastnih doživetij, Železne niti, št. 4, Muzejsko društvo Železniki, 2007, str. 145) piše, da so jih takoj gostoljubno sprejeli. Napolnili so vso hišo, saj jih je bilo deset. Ogreli so se in posušili premočena oblačila. Zakovnikova mama pa jim je skuhala mleko in žgance.
V sredo zjutraj so se razdelili. Stara mama in teta Marica sta odšli iz Podblice v Kranj k sinu oziroma bratu Vilku. Moja starša, stari ata in fantje z Rudna pa so odšli čez Blata skozi vas Topolje v Selca. Iz Selc so se mladi Rudenčani takoj napotili proti domu, saj so si po skoraj tednu dni tega najbolj želeli. Moji domači pa so nekaj dni ostali pri Žnidarjevih v Selcih in potem odšli na Rudno k Ambrušču, kjer so potem ostali pri maminih starših do konca vojne.
Naj napišem še nekaj o sebi. Namreč med umikom iz Dražgoš čez Jelovico me je mama varno nosila pod svojim srcem in sem se 28. fe bruarja 1942 srečno rodil na Rudnu. Maja 1943 se mi je pridružila sestra Minka, leto kasneje, decembra 1944, pa še druga sestra Lucija.«
Janko mi je januarja 2022 pripovedoval: »Kaj pa Dražgoše? Porušene in opustošene so čakale na delovne roke. Aprila 1942 so območje Dražgoš spet odprli in starši so lahko hodili obdelovat polje. Očetu se je uspelo izogibati raznim mobilizacijam do sredine marca 1945. Tedaj pa, 13. marca, so partizani zagrozili, da bodo Ambruščevo hišo zažgali, če se jim ata sam ne prikaže iz skrivališča. Grožnja je bila resna in ata se jim je sam javil. V zapisniku o aretaciji je zapisano, da so aretirali mojega ata Janka Jelenca, zabitnika. Odgnali so ga na področje v Farji Potok.
Oče se je partizanom večkrat izmuznil. Na ženinem domu je imel bunker. Čez dan je hodil delat in obdelovat v Dražgoše. Spomladi 1945 so spet prišli partizani, ki jih je vodil neki Črnogorec. Tastu je dejal, da ve, da se Janko v hiši skriva. Če se ne bo javil, bodo hišo zažgali. Tast je bil prepričan, da bo to res storil, in je šel Janka iskat. Zato se je ta odločil, da gre z njimi. Gnali so ga v Potok, na področje, kjer je bilo vojaško sodišče. Nekaj dni je bil tam, potem pa je moral skupaj še z nekom v patrolo. Takrat je že dobro vedel, kako se tej stvari streže. Ni mogel vedeti, kaj so tistemu s puško naročili. Prišla sta že nad Idrijo, on spredaj, tovariš za njim. Izkoristil je priložnost in skočil v grmovje. Spremljevalec je za njim dvakrat ustrelil. Oče je prišel v Idrijo, kjer se je javil orožnikom.
V Idriji sta se hkrati znašla Alojz Čufer (1928) in moj oče. Odpeljali so ju v Ljubljano. Naslednji dan, bil je velikonočni ponedeljek, 2. aprila 1945, sta se morala odločiti, ali gresta k domobrancem ali na Koroško. Odločila sta se za Koroško, za nekakšno delovno taborišče, 35 km od Beljaka. Bližal se je konec vojne, Alojz je bil izučen čevljar, delal je v čevljarski delavnici. Ko se je vojna končala, zjutraj ni bilo nobenega Nemca več. Ker je bilo v taborišču veliko Italijanov, je Alojz Čufer šel z njimi proti Trstu in se iz Trsta vrnil domov. Alojz je bil
mladoleten, star šele 17 let.
Moj oče se je peš vračal domov, izogibal se je ljudem. Na Koroškem je srečal znanko, Žnidarjevo iz Selc. Svetovala mu je, naj se ne vrača domov, ker se čez mejo dogajajo hude stvari. Uredila mu je namestitev pri nekem kmetu, kjer je delal za hrano in ostal na Koroškem še dva meseca. Ob prihodu v Kranj je moral v stavbo današnje gimnazije, kjer so ga zasliševali popolnoma mladi ljudje. Do Škofje Loke je šel peš, potem pa s konjsko vprego do Selc. Z vozom je nekdo od ljudske milice prišel po Iz Selc je šel domov na Rudno. Dejali so mu, naj se čez dva dni spet javi. hrano za miličarje. Res se je javil, takrat so mu sami dejali, naj gre domov, naj bo tiho in da mir.«
Janko ima še osem sester in bratov: Minko
(1943), Lucijo (1944), Rezko (1946–1952) je v Dražgošah zasul snežni plaz, Franca (1948), Francko (1950), Matija (1952), Jožeta (1955) in Nado (1957). Imeli so najlepšo kmetijo v Dražgošah, na Pečeh. Oče je Janku Jelencu velikokrat dejal, da je imel velikega angela varuha, da je preživel. Če ob Jankovem zapisu pomislim, kaj bi bilo, če bi ubili očeta, danes ne bi bilo teh krasnih ljudi, ki jih poznam in ki so za našo družbo pravo bogastvo. V mislih imam široko razvejano družino otrok, vnukov, nečakov. Njihova sorodnica Anica Vrhunc (1930) mi je oktobra 2022 dejala, kako zelo so se celo vojno bali za Jankovega očeta Janka Jelenca (1914–2002).
Pričevanje Janeza Prevca
V nekrologu Janezu Prevcu je bil objavljen del njegovih spominov, v katerih je opisal doživljanje tragedije.
»Rodil sem se 9. oktobra 1925 v Dražgošah na Gorenjskem. Imeli smo kmečko posestvo, družina je bila velika. Nas je bilo 11 otrok, sedem bratov in štiri sestre. Živeli smo spodobno
in udobno. Vas Dražgoše je bila fara. Štela je 400 prebivalcev in 82 hiš s poslopji. Leta 1941 so Gorenjsko zasedli Nemci. Leta 1942 so v vas prišli partizani. Takrat je bila huda zima. Naselili so se v šoli, župnišču, prosvetnem domu in sokolskem domu. 10. januarja so prišli Nemci po Selški dolini s tovornjaki in topovi. Prišlo je do spopada in bitka je trajala tri dni. Nemci so prodrli v Dražgoše od juga, partizani so se umaknili čez goro in nas prepustili usodi. Nemci so se kruto maščevali nad civilisti. Polovico so jih postrelili, polovico pa požgali v kleteh prosvetnega doma in župnišča. Med njimi sta bila tudi moja dva brata. Ostali smo se umaknili v gozd. Mamo so dobili doma in jo z ostalimi vaščani zaprli v Šentvid. Po petih tednih so jih izpustili, ker je župan prosil, naj jih izpustijo, da bi šli živet k sorodnikom. Nemci so po vsem tem vas zažgali in porušili, da je bila ena sama razvalina. Mi, preživeli, smo potem bivali pri sorodnikih. Januarja 1943 sem bil potem klican v nemško vojsko, star komaj 17 let. Umaknil sem se po raznih skritih potih čez mejo v Ljubljano, kjer so bili Italijani. Živel sem v Vajeniškem domu in se tam učil pleskarstva in soboslikarstva. V Ljubljani sem imel dva brata. Eden od njiju, Gabrijel, zdaj živi v Londonu. Drugi, starejši (že nekaj let pokojni) pa je pozneje dolga leta deloval kot misijonar v Čilu (Južna Amerika). Leta 1944 sem odšel k primorskim domobrancem v Trst. Ob koncu vojne 1945 sem se umaknil z drugimi v Italijo (Eboli), kjer sem bil zaposlen pri Angležih. Leta 1947 sem preko Nemčije prišel v Anglijo. 9 Zaposlil sem se v rudniku premoga v Coventryju. Tu sem ostal 35 let.«
9 Nekrolog Janezu Prevcu (1925–2009), Dražgoše, Naša luč, februar 2010, str. 16, 17.
Spomini J. P.: »Kjer je bila kuhinja, sem malo odvalil skale, ako se še kaj dobi, štedilnik je bil še tam in nekaj obtolčenih loncev. Steber od glavnih vrat je ležal sto metrov proč v Kališniku. Dolgo se nisem mudil, šel sem po bližnjici do cerkve, Lojzetovo znamenje je ostalo, to je edino, česar niso zrušili. Malo naprej pod potjo je ležala poginula krava. Cerkev v razvalinah, na vrh te groblje je ležal veliki zvon, razbit na več kosov. Malo spodaj šola, ni dosti ostalo, župnišče je bilo bolj trdna stavba, vse razbito, ležale so cele stene nezdrobljene. Na pokopališču veliki križ je še stal in tudi spomenik padlim v prvi svetovni vojni, znamenje sv. Luciji so razbili. Vrnil sem se nazaj, med celo potjo in tam nisem srečal nobenega človeka. Našega senika v vrtu in na Ravniku niso požgali. Menda so ljudje nekaj živine rešili. Tako smo mi dobili dve kravi nazaj, eno smo šli iskat k Talarju v Železnike in jo peljali v Podlonk, drugo je vzela Meta. Dražgošani so se razkropili vsepovsod. V Podlonku je bila še ena družina. Kosmova dva sta šla na Rudno k Lovrih. Po vseh sosednih vaseh so se naselili, večinoma pri sorodnikih, nekateri so šli tudi v Kranj. Enkrat spomladi smo se zbrali Dražgošani v Selcih, v cerkvi so bile molitve za umrle Dražgošane. Ženske so bile črno oblečene, moški pa črne kravate ali trakove, vsak je za kom žaloval. Ko sva šla z mamo na Češnjico, sva srečala Šimnovo mamo v Dašnici, šla je proti Podlonku, vsa zbegana je vprašala mamo in druge ljudi, ako so kje videli njihove, ona je izgubila moža in tri sinove. Z očetom sva potem šla tja čistit in pobirat skale po travi. Najslabše je bilo, ker ni bilo nobenega orodja, oče je nabral polno rjastega orodja, brez ročajev, nekaj je bilo še dobro, mnogo orodja pa smo morali kupiti. Na koncu Kališnika sva naredila eno streho za seno, četudi je bilo prepovedano graditi kako streho. Toliko so dovolili, da smo šli obdelovat polje, pa to so obdelovali samo nekateri. Oče je prespal tam, jaz sem hodil vsak dan tja, zvečer pa nazaj v Podlonk.[10]
Jamnik, nove Dražgoše
A za vaščane Dražgoš se trpljenje s tem nikakor ni končalo. Najprej so bili pregnani s svojih domov, nato tudi z začasnih domov.
Ljudje so se bali komunizma. Komunizem je izhajal iz laži in tudi danes ni nič drugače. »Nemci so napovedali hudo maščevanje nad tistimi, ki bodo sprejeli begunce iz Dražgoš.«[11 ] Na enak način je pogorelo več slovenskih vasi. Med njimi, v neposredni bližini Dražgoš tudi vas Jamnik. Mnogi vaščani Dražgoš so bili begunci večkrat. Selili so se večkrat, z ene domačije na drugo. »Oblečeni smo bili v najslabša oblačila, saj smo mislili, da je za v klet vse dobro, za v Jelovco pa tudi. Koši so nam ščitili hrbte, pa tudi za nošnjo so bili najbolj pripravni. Tudi ženske so majhne otroke nosile kar v koših. Spominjam se, kako so otroci jokali zaradi mraza. Jakčevi Marici (Marija Kavčič, por. Mihelič) je nekje za Jazbenkom iz koša padel bratec Rafko (Rafko Kavčič, 1925–1971, 1940–2005), star eno leto in nekaj mesecev. Ko smo na vrhu Kališnika prišli na glavno pot, smo dohiteli nekaj sosedovih družin. Partizanov, ki naj bi nas po nekaterih pisanjih spremljali, jaz nisem videl. Lahko pa so se umikali pred nami ali pa za nami. Pot je bila naporna. Že takoj v ponedeljek, 12. januarja 1942, okrog poldneva smo se Miklavževi odpravili proti Podlonku, kjer je imela naša mama sorodnike. Devet nas je krenilo na to pot. Miklavževi smo gostoljubje pri Gotnarju v Podlonku uživali še cel mesec.«[12]
»Okrog svečnice (torej v začetku februarja 1942) smo se Miklavževi iz Dražgoš preselili na Jamnik k Pravharju, kjer je bila doma moja mama. Moj ata je vedno napovedoval, da se bo z Jamnikom zgodilo tako, kot se je z Dražgošami, kajti tam in v okolici so se velikokrat zadrževali partizani. Posebej ob koncu leta 1943. Takrat so bile ustanovljene že nekatere partizanske brigade. Ena izmed njih je bila na Jamniku prvič 22. decembra 1943. Zvečer istega dne so bili za njo že Nemci. Partizani so se takoj umaknili na Jelovico. Ob koncu leta, natančneje 28. decembra 1943, je zgodaj zjutraj začelo pokati pri Sv. Mohorju in v Zabrekvah. Videli smo, da gori Duševceva štala. Na našo grozo in grozo domačinov so se na Jamnik vrnili partizani. Kmalu za njimi so prišli Nemci. Spet je pokalo. Tudi po novem letu se je v vasi večkrat po nekaj dni zadrževala Prešernova brigada. Februarja so bili v vasi že več kot 14 dni skupaj in nič več se niso bili pripravljeni seliti. Nemci (žandarji iz Besnice) so vaščanom pošiljali pošto, naj se brigada umakne, sicer bodo vas požgali. Nekaj gospodarjev, ki so se bali za življenje članov svojih družin in usodo domačij, se je zbralo in šlo v štab brigade povedat, kaj Nemci grozijo. Partizane so prosili, naj se umaknejo, ti pa vaščanom niso hoteli prav nič prisluhniti. Res bi bilo za partizane laže prezimovati v vasi kot pa v visokem snegu Jelovice. A še vedno laže zanje kot pa za toliko družin z otroki, ki so se potem morale reševati na Jelovico.
Mojemu stricu Jakobu, ki je bil pobudnik te skupine, je en član štaba celo dejal, da bi bilo treba takega človeka, kot je on, postaviti pred zid. Življenje mu je verjetno rešilo le to, da je imel sina v partizanih.
Še istega dne so Nemci na Jamniku požgali skoraj vse hiše. Tudi nam je zgorelo vse, kar smo v dveh letih spravili skupaj. Tako nam je v tej vojni že drugič vse pogorelo. Na Jamniku so poleg naše družine stanovale še tri družine iz Dražgoš. Grogovčevim (Lotrič), ki so začasni dom našli v Pstoti, in Ožbicevim (Habjan),
10 Arhiv J. P., spomini.
11 Rafko Eržen, Po spominu lastnih doživetij, Železne niti, št. 4, Muzejsko društvo Železniki, 2007, str. 145.
12 Janko Pintar, Kako smo Miklavževi bežali pred drugo svetovno vojno, Železne niti, št. 4, Muzejsko društvo Železniki, 2007, str. 149.
ki so stanovali pri Urbanovcu, je tako kot nam vse zgorelo. Blažicevi iz Dražgoš so na Jamniku stanovali v majhni hiši, ki pa ob požigu vasi ni zgorela. Gospodarja (Blažicevega očeta) je ubil drobec granate malo pred koncem vojne (19. marca 1945). Ponovno smo bili begunci in začasno zatočišče smo našli pri Zakovniku. Seveda pa smo se bali tudi Nemcev, ki so bili za nas nezaželeni okupatorji. Bali smo se ponemčevanja, nadaljnjih selitev in streljanja talcev. Nemcev pa nas je bilo strah predvsem takrat, ko so bili v vasi partizani. Vedeli smo, da bodo za partizani prišli Nemci, ki se bodo nad nemočnimi domačini in nad vasjo lahko kruto znesli. Seveda smo vsakega postregli in mu dali tisto, kar je zahteval. V vsaki vojni je pač tako, da ima v soočenju s civilisti prav tisti, ki ima v rokah orožje. Naša družina, tako kot vse 13 ostale družine, ki sem jih poznal, si je zato želela predvsem miru.«
Spomini
Janez Habjan (23. 1. 1934), izgnan iz Dražgoš, živi v Žireh: Proti koncu dražgoške bitke, 11. januarja 1942 popoldne, so Nemci zasedli zaselek Dražgoš Jelenšče. »Pridržali so nas na prostem, v snegu poleg ubitih talcev. Proti večeru so nas zaprli v hlev k živalim. Naslednji dan so nas odgnali v sosednjo vas Selške Lajše. Tam smo bivali po domačijah. Čez dan ali dva so nas odgnali v Selca in nas spustili, a vrnitev domov ni bila več mogoča, saj so bili domovi požgani. Bivališče smo našli v opuščeni žagi, ki 14 je bila last leta 1941 izseljenih prebivalcev Selških Lajš.« V nadaljevanju je povedal, da je družina stanovala skupaj z družino Lotrič, čez poletje je ostal v Selcih s staro mamo in tetino družino. Mama se je preselila na Jamnik k stričevi družini. Jeseni se je tja preselil tudi sam. 27. februarja 1944 so Nemci požgali vas Jamnik. Že med bojem so se prebivalci razbežali v Podblico, Nemilje, Kropo. Mama ga je poiskala, zatekla sta se v mlin v Podblici. Preživljali so se z nabiranjem gob, malin, brusnic. Potem so mu zaupali pašo živine in delo v mlinu. Leta 1945 so začeli obdelovati zemljo v Dražgošah, kasneje so zgradili barako in se vanjo vselili.
Nastanitve v Selški dolini
»Na Studenem je bilo med vojno toliko hudega, da nikjer toliko. Ves čas je bila povezava med žandarji in partizani. Sveti Križ–Studenska grapa partizani, žandarji Selca–Železniki. Na dvorišče k nam na Studeno, p. d. k Prevc, so pripeljali tri vozove ljudi iz Dražgoš. Ne vem, kdaj je bilo to. Ali so prišli iz Šentvida ali so prišli takoj iz Dražgoš, ne vem. Bila sem otrok. Jakčovi so se nastanili v Antonovi hiši spodaj, Bitcovi so bili zgoraj. Bitcove so potem vzeli Prevcovi na Češnjici. Pripeljali so še eno družino, pa se ne spomnim več imena. Naša mama je začela pripravljati ležišča, modroce. Imeli smo koruzno listje, ki smo ga z vilicami razdrobili na koščke. Večino ležišč smo naredili iz koruznih listov. Potem smo sešili skupaj po dve rjuhi. Spomnim se, kako smo jih nabasali. Še dobro vem, kako smo delali v veži in kako je bilo mrzlo. Toplota je prihajala iz hiše. Nekaj je bilo ovsenih ležišč. Velika sreča je bila, da smo sploh imeli posušene koruzne liste. Včasih se je porabilo vse. Danes ne plevnic, morem poslušati, kako praznujejo. Kako bodo ljudje praznovali, če so jim v hišah zgoreli sinovi, Šimnovi trije. Ljudje se nismo upali pogovarjati, ničesar nismo govorili. Povsod je bilo tako, če si slučajno kaj ujel, si vedel. Vsak to pove. Po vojni nisi o tem smel govoriti. Delali pa smo tako, kot so nam ukazali, ničesar po svoje.«[15]
Gospa, takrat otrok, je povedala, da so po tragediji v Dražgošah prišli k Mlinarjevim na
13 Arhiv J. P., spomini.
14 Rafko Eržen, Po spominu lastnih doživetij, Železne niti, št. 4, Muzejsko društvo Železniki, 2007, str. 145.
15 Ustni vir: Marjanca Pintar (1936), nekoč p. d. Prevčeva s Studena, Bodovlje 2, pogovor 30. januarja 2023.
Češnjico nekateri Dražgošani. Ne ve, ali so prišli iz Šentvida. Ostali so nekaj dni. Imeli so hrano, bili so vsaj na toplem, spali so na klopeh. Potem so si jih vzeli drugi ali pa so jih namestili v prazne hiše, npr. k Čoču na Češnjici. Spomni pa se, da so po vojni prišli oznovci in jim pobrali vso moko, ki so jo mleli za sovaščane. Nič ni veljalo, da so celo vojno kuhali in skrbeli za partizansko vojsko.
Pričevalec iz Češnjice, takrat star petnajst let, pripomni, da bi o tem lahko največ povedali Dražgošani sami. »Spomnim se, da so Dražgošane ponoči pri mostu izpustili iz tovornjaka. Nihče ni vedel, kam naj gredo. Ponoči so se skrivali po štalah, kozolcih, zjutraj pa so šli od hiše do hiše in prosili, da jih vzamejo.«
»V Šentvidu smo bili skoraj dva meseca. Nekoč je padel ukaz, da se moramo v desetih minutah pripraviti. Naložili so nas na tovornjake. Nič nismo vedeli, kam gremo. Pripeljali so nas na Češnjico. Znašli smo se sredi ceste. Do nas je prišel Erzarjev, sorodnik, ki je imel hišo nasproti današnje tovarne Niko, in nas sprejel k sebi. Do 25. aprila 1942 je bila stroga prepoved s smrtjo, nihče ni smel v Dražgoše. Na to so opozarjali plakati. Z mamo sva šla na Rudno, k Markčevim po hrano, sem videl z Rudnega (od Novakove žage), ko so Nemci zrušili dražgoško cerkev. Gledava, turn še stoji. Nato strahovito poči, ko se razkadi ni bilo več cerkve. Mama je dejala: ‘Zdaj pa še cerkve ni!’ To še vedno slišim in vedno bom slišal! Ni bilo več vasi, le kamen na kamnu.«[16]
Obdelovanje kmetij
»Naš dobrotnik ni dobil nič dela, a nam je pomagal. Dve leti smo hodili s konjem, ki smo ga dobili nazaj na Rudnem, iz Češnjice obdelovat kmetijo v Dražgoše. Konja, s katerim so prepeljali nemškega ranjenca na Rudno, smo dobili
16 Ustni vir: Franc Kavčič (1931–2022), pogovor, 6. aprila 2016.
17 Enako.
v hlevu pri Gašperju. Skalovka nam je dala liter koruze, ki je tisto leto bogato obrodila. Posejali smo oves. Sprva smo stanovali v pajštvi. Pajštvo (preprosto stavbo za sušenje sadja, lanu) so požgali. Star sem bil trinajst let. Hodili smo gor delat, dejali smo, da jo bomo pokrili z deskami, da bi šli lahko noter, če bi padal dež. Pokrili smo jo. Velika je bila tri krat štiri metre. Ko sem leta 1945 peljal deske, prišel sem nad Rudnim, pa je zažvižgala bomba. Zažgala je kozolec, konja sem komaj obdržal. Vedno bolj pogosto so padale bombe. Nemci so streljali iz Lajš na Sv. Križ, ker so bili gor partizani. Bombe so šle čez. Lajše so na ono stran Površnice. Zadnja je padla deset metrov od naju. Potem so prišli partizani, nas spodili iz pajštve in se naselili noter.«[17]
Franc Kavčič (1931–2022), Dražgoše, p. d. Hkavščov, je oktobra 2018 povedal: »Stanovali smo na Češnjici pri Erzarju. Konja pa smo imeli pri Skalovcu v hlevu. Nekje v Železnikih je bilo skladišče. Prodajalca so mobilizirali. Takrat Nemcev v Železnikih ni bilo več. Med vojno je potekala le menjava, na primer kilogram masla za kilogram soli. Zazidali so sol, zid podrli, jo skrili, a so jo odkrili. Spomnim se, da sva morala peljati z mojim kasnejšim tastom z vozom sol na področje 3. bataljonu Prešernove brigade. Takrat je bil njihov poveljnik, slavni, J. L. M., p. d. A. Krtina je bil glavni. Borci so bili v štali. Mene in Darinkinega očeta (takrat še nisem vedel, da bo moj tast), ki je bil takrat na stanovanju na Škovinah, so mobilizirali, da sva peljala sol napodročje s pleteno cizo. Notri smo dali rjuho in sol, čez orodje, krampe, da sva skrila. Pustil sem, da se je tudi moj konj nalizal soli. Ko sva pripeljala, so nama rekli, naj dava konje v hlev, zjutraj pa gremo naprej do Novakov. V hlevu je bil bataljon, dobila sva malo kuhane repe. Potem se je začelo. V hiši je bil štab. Pekli so prašiča, vino je teklo, bili so pijani kot mavre. Z njimi so
bile vse razvpite ženske: /…/ iz Selc in Češnjice. Bodoči tast je dejal, da ko bodo pospali, bova šla. Ob dveh ponoči so bili vsi tako nasekani, da je vse zaspalo po hiši, midva pa sva zapregla in sva jo v globokem snegu pobrisala nazaj. Stražar pri požgani elektrarni ni nič vedel, ali imava dovoljenje ali ne. Že prej sem se odločil, da neslane (plovke) hrane doma ne bom več jedel. Pri nekem drevesu sem slekel suknjič, vanj nabasal sol in ga odložil. Ko sem se vračal, sem ga vzel. Takrat sem se močno prehladil, da sem dva tedna ležal. Če bi takrat ostal s konjem, ga ne bi več dobil nazaj.«[18]
Spet begunci
»Nekaj časa smo stanovali pri Erzarju, imeli smo dve sobi. Danes pogosto mislim na mamo. Bila je zelo močna ženska. Nekoč, ne spomnim se datuma, je skozi Češnjico šel Bo hinjski odred, gnali so živino. Napadli so jih Nemci. Na Erzarjevo hišo sta padli dve granati. Vrata so se razbila, granata je pristala v sobi, v kateri k sreči ni bilo nikogar. Druga granata je prebila steno v hlevu, vendar živine ni poškodovala. Hiša ni bila več primerna za bivanje, preselili smo se k Anžicu na Češnjico. Žena je bila sama, eden od sinov je bil ubit. Pomagali smo ji obdelovati kmetijo. Ljudje smo si izredno pomagali,« je povedal Franc Kavčič v januarju 2022. Vračali so se v Dražgoše, čeprav tam ni bilo ničesar.
Ljudem so kljub prepovedi domačini pomagali. Prvič sem se srečala s temi usodami, ko sem raziskovala versko življenje med vojno in skozi fotografije objavila obsežen članek.[19]V prispevku sem predstavila vidik vzgoje otrok med vojno, ki ga je uradna zgodovina doslej zanemarjala. Da so bolje ozaveščena dekleta lahko pripravila otroke za prejem zakramenta
18 Ustni vir: Franc Kavčič (1931–2022), Dražgoše, p. d. Hkavščov, pogovor oktobra 2018.
19 Marija Gasser, Slovesna prva obhajila v Selški dolini pred vojno in v vojnih letih skozi fotografije, Železne niti, št. 15, Železniki, Muzejsko društvo Železniki, 2018, str. 95–124.
svetega obhajila, so jih morala naučiti osnov branja, pisanja in računanja. Skozi harmonijo črno-belih fotografij sem prikazala nekaj zelo lepega, kar je takratno življenje potegnilo iz tirnic zla in težav ter ga v tistih hudih časih osmišljalo. Dogodki ob prvem obhajilu in živi spomini nanje so bili kratek časovni izstop iz brezupnega položaja. Ljudje so se v tistem času soočali z izgubami, z nejasno prihodnostjo, oropani so bili osnovnega človeškega dostojanstva, prevladoval je strah za življenje. Obrazi na fotografijah se svetijo iz neke ožarjene čudežne lepote in miline. Vsak otrok na fotografijah nosi svojo resnično zgodbo, v katero se je vrnil, ko je ta lepi dogodek minil. Iskanje teh fotografij, opisovanje spominov nanje, vse to se me je izjemno dotaknilo. Srečanja in pripovedi so bili izjemno lepo doživetje. Verski obredi, rožni venci, podobice so lajšali stisko, vlivali pogum in vračali dostojanstvo.
Večinoma smo s pomočjo domačinov prepoznali prvoobhajance in birmance. Nekaterih žal ne, bili so iz Dražgoš ali krajev, ki so imeli podobno usodo. Otroci, sirote, so si zatočišče našli pri sorodnikih ali dobrih ljudeh.
Dražgošani, ki so jih po nekaj tednih Nemci pripeljali s tovornjaki iz Šentvida ter pustili sredi ceste na Češnjici in v Selcih, so bíli zelo težak boj za preživetje.
Družina Mesec s Češnjice
Zgodba Petra Mesca, pradeda politika Levice Luke Mesca. Nemška oblast je bila strožja od italijanske, zagotavljala pa je dober gospodarski razvoj. Oba kmeta, Habjan in Mesec na Češnjici, sta zagovarjala dober gospodarski razvoj in se o tem tudi pogovarjala, da je to za kmete dobro. To se je izvedelo, ena izmed sosed je to nesla k /…/ in odločitev za umor je padla.
»Zvečer, 26. julija 1942, so na Češnjici partizani ustrelili v domači hiši vpričo vse družine kmeta Habjana (Cvernovega). Iskali so tudi kmeta Prevca (Peter Mesec), vendar se jim je skril in si tako rešil glavo. Nihče od njiju ni imel nikakršnega greha na sebi. Bila sta le večja kmeta in precej razgledana.« [20]
»Ob pojavljanju prvih partizanov je sedaj že pokojni Peter Mesec (1889–1953), izjavil: ‘Taki čudni ljudje z rdečimi zvezdami se pojavljajo. Hudič se bo začel, to so komunisti!« [21]
»Načrtovan je bil še drugi uboj kmeta, kulaka iz vasi, ki pa ni bil izveden. Druga žrtev naj bi postal Peter Mesec, ki pa se je uspešno prikril in se tako smrti izognil. Sledil je umik na Koroško.«[22]
Ko so ubili Habjana, p. d. Cverna, so bili Češnjičani močno prestrašeni. Cela vas se je obrnila proti partizanom, mi je 5. decembra 2022 povedal Peter Polajnar, ki je bil pri njem pastir. Habjan se je bal partizanov, kot bi čutil. Bil je dober gospodar, prizadeval si je za napredek. Ko so prišli Nemci, so podpirali gospodarski razvoj. Kmetje so dobili zastonj semena, semenski krompir, živali za pleme. Peter Polajnar se spomni, da je šel na občino po potrdilo za Cvernovo kmetijo, pa ga ni dobil, ker so ta dan ubili komisarja Demšarja. »Ob vračanju sem se ustavil pri Cvernu, ki je sušil krmo.« Ta je vzel njegovo kolo in se odpeljal domov. Tega dne ni šel več iz hiše. Peter Polajnar je povedal, da je ves čas nekaj težkega slutil in se bal. Enako je reagiral, ko so ubili Luznarja v Selcih. Kmet, p. d. Cvern, je dal življenje za železni plug, ki ga je dobil od Nemcev.
»Kmet Prevc je prišel na seznam za odstranitev samo zato, ker je bil velik kmet. Bil je poštenjak, delaven, pripravljen pomagati. Vsi smo ga občudovali, bil je razumen, umirjen človek,« mi je 5. decembra 2022 povedal Peter Polajnar. Ljudje, predvsem starejši, poznajo zgodbo. »Vse lahko napišeš! Vse, kar sem izjavil, kar
20 Alojz Žumer, Minula leta, avtobiografija, 2012, str. 45.
21 Simon Lorber, Selška dolina in cerkev med drugo svetovno vojno. Diplomska naloga, Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani, 1996, str. 19.
22 Peter Polajnar (1928), tipkopis, februar 2021.
sem rekel, je resnično, in kar je resnično, se lahko napiše. Ljudje se čutijo ogrožene, ljudje so še danes zaslepljeni. Še danes ni nič drugače. Kaj je bil praded Luka Mesca? Praded Luka Mesca je ušel partizanskim morilcem. Kaj je danes Luka Mesec? Kaj dela?«[23]
»Ko smo bili med vojno na Češnjici pri Erzarju, sem se hodil igrat k p. d. Prevcu (Mesec. Domačija na Češnjici, ni v sorodu s Prevčevimi iz Dražgoš, op. a.). Spomnim se, da so jim partizani vse izropali. V hiši ni bilo ničesar več. Kar niso mogli nesti, so pred hišo zažgali. Če bi pravnuk Luka Mesec vedel, kaj je doživel njegov praded, bi še navijal za komunizem? Praded se obrača v grobu! Če bi vedel, bi še to počel?«[24]
»Poleti so se znesli nad Cvernom, ker so tako zahtevali: /…/, /…/ in /…/. Cverna so ubili vpričo otrok. Tisti, ki ga je ustrelil, se je oblekel v njegovo obleko. Nato so prišli nad našega, nad Petra Mesca (1889–1953). V naši družini je bilo sedem članov: Marica (1926), Ivanka (1927), Stanka (1928), Francka (1933) in Anton (1935). Razbili so vrata. Rešile so ga ženske iz Dražgoš. Na dom smo vzeli dražgoške družine. Pri nas smo vzeli dve družini: Pavlnovo z materjo in šest tednov staro Maro ter Kovačeve. Oče je v samih spodnjicah tekel v zgornje nadstropje. Ulegel se je na sredino zakonske postelje, ženske so ga pokrile s kovtrom, nanj pa so položile dojenčico Maro. Ženske so morilce prestregle pri vratih in preprečile, da bi vstopili: ‘V Dražgošah so nas Nemci, a tukaj nas boste pa vi?’ Takrat so nam pokradli popolnoma vse. Na šupi je bila sedem let stara stelja, pod njo je bila skrinja s pšenico; to je ostalo, da smo se preživeli. V mlin mama ni smela nesti, pač pa soseda, p. d. Novakova. Mati je v kevdru pod pragom skopala in skrila dežo zaseke. Ko je pekla kruh, ga je skrila v ohlajeno peč. Le tako smo preživeli. Še v škafu namočena oblačila v veži so partizani ovili in jih odnesli. Od Blažka so nam naslednji dan prinesli hrano pa žlice tudi. Med vojno so nam pobrali 22 govedi. Oče se je nato umaknil v Avstrijo. Na Koroškem je pomagal na neki kmetiji, kjer je bil gospodar mobiliziran. Čez nekaj časa se je vrnil in spet začel rediti živino. Vendar se je spet moral umakniti v Škofjo Loko. Njegova sestra je bila pri Hajnriharjevih za kuharico. Kasneje so ga mobilizirali domobranci. Z njimi je šel na Sv. Križ. Večino časa je preživel pri Žanu, med napadom je bil v postojanki na Sv. Križu. Tiste, ki so jih zajeli, so mučili kot norce. Po končani vojni se je umaknil na Koroško in tam ostal do jeseni, septembra 1945. Ko se je vrnil, so ga en dan zasliševali v Ljubljani, od koder se je vrnil domov. Za tako stanje je bila največ kriva nevoščljivost. V našem hlevu je imelo med vojno pet gospodarjev živino. Vse tri močne kmetije na Češnjici smo bile na udaru: p. d. Cvernova, p. d. Prevčeva in p. d. Anžicova. Anžicovega gospodarja so mobilizirali partizani. Vedno je bil v prvih vrstah, a smrt mu ni bila namenjena. /…/, je bil zaščiten, ker je bil poročen s /…/, pa mu ni bilo nikamor treba. Stara Turkova mati 25 je za svojega sina Maksa, ki je bil ubit na Lenartu, dejala: Maksim, Maksim, ti si bil v zmoti!« To pa je že druga zgodba, povezana z zločinom na Lenartu.
Zaključek
»Partizani vaščanov niso branili, ampak so se najpogosteje kratko malo umaknili, podobno[26] kot so ravnali na Gorenjskem v vasi Dražgoše.«
23 Ustni vir: Konrad Triler (1929), tel. pogovor 8. aprila 2020.
24 Ustni vir: Franc Kavčič (1931–2022), pogovor v Dražgošah 16. januarja 2022.
25 Ustni vir: Anton Mesec (1935), pogovor julija 2019.
26 Jože Možina, Slovenski razkol: okupacija, revolucija in začetki protirevolucionarnega upora, Medijske in raziskovalne storitve, J. Možina, Celjska Mohorjeva družba, Mohorjeva družba Celovec in Goriška Mohorjeva družba, Ljubljana, 2019, iz spremne besede Tamare Griesser Pečar, str. 550.
Ob 81. obletnici dražgoške tragedije je bilo še vedno vse po starem. Še vedno na slovesnost hodijo ponosni nasledniki komunistov, pametniki ne razmišljajo s svojo glavo, nazorsko in ponosni na smrt vaščanov, proslavljajo, namesto da bi žalovali in se poklonili žrtvam revolucije. Kakšna sleparija, podkrepljena s prisotno jugoslovansko totalitarno ikonografijo, ki jo vsako leto začinijo s svojimi koračnicami. »Ker na vsakoletnih romanjih v Dražgoše ne gre za nič drugega kot za propagando in [27] poveličevanje komunizma, je hoditi tja nekulturno, nespodobno in zavržno.« V preteklosti se je o dražgoški »bitki« govorilo mnogo laži in to se je ohranilo do danes. Ne morem razumeti, da kljub napisani literaturi nekateri to laž še vedno sprejemajo. »Vse to je samo zaradi denarja! Vsa društva napolnijo blagajne,« je povedal domačin. Komunistom je vse to potrebno, da si z ustrahovanjem in denarjem utrdijo oblast.
Odločitve za stran potvorjene resnice še zdaleč niso bile samo ideološke. Manjši del Dražgošanov je ta boj priznaval kot borbenost, kajti obrniti se k zmagi je pomenilo boljši gmotni položaj, boljšo pot v prihodnost, kar je bilo in je še danes pogojeno s partizanskimi pokojninami, svobodo govora, izbiro službe. Šlo je za materialno varnost. Skratka, dobro so živeli. Nekdanja komunistična elita brani svoje pridobljene privilegije. Naša dolžnost je, da predamo védenje o polpretekli zgodovini naprej.
27 Davorin Kopše: https://nova24tv.si/kolumna/poslovilni-govor-milana-kucana-v-drazgosah/. Ogled 25. 3. 2023.
[Page 48]