V časopisu Slovenec …
V časopisu Slovenec je bil 20. 12. 1941 objavljen članek Kdo je gospodar človeškega življenja, ki govori o tem, kako se je v Verdu pri Vrhniki zgodil zločin, ki ga imamo lahko za začetek revolucionarnega nasilja na Vrhniškem. S svojo brutalnostjo predstavlja svojevrstno uverturo v dogajanje v naslednjih letih na Slovenskem in nekakšen vzorec, kako prebuditi med ljudmi strah in ustvariti kaos.
Začetek članka se glasi:
»Slišali smo o groznem dogodku, ki se je pripetil zvečer dne 16. decembra na Verdu pri Vrhniki v hiši Pavla Veharja. V njegovo hišo sta nenadno vstopila dva neznanca, ki sta hladnokrvno naperila revolverje proti ženi in materi treh otrok, ki so bili pri njej, ter jo s štirimi streli zadela naravnost v srce. Nato sta se podala v kuhinjo, kjer je doletela ista usoda njenega moža Pavla Veharja, tudi njega so zadeli štirje revolverski streli in sta ostala oba na mestu mrtva. Zastonj so se otroci trudili, da bi obudili k življenju očeta in mater in vso noč so morali ostati osamljeni v hiši ob truplih lastnih staršev. To je strašna slika današnjih dni. Dogodil se je umor, pred katerim ni bilo nobenega zaslišanja, ni bilo nobenega sodnika, ki bi izrekel sodbo, umor, kateremu so morali prisostvovati celo lastni otroci dveh nesrečnih žrtev. Taka dejanja se ne morejo opravičiti z nobenim nacionalizmom, ker so le izraz drugih človeških instinktov, taka dejanja niso nacionalno delo. Kaj naj rečemo na dejstvo, da troje sirot zastonj kliče svoje starše k življenju, kaj naj rečemo na pretresljivo sliko, da objemajo otroci trupla svojih staršev, ki jih nihče več ne more obuditi k življenju? Krščanski in človeški čut se upirata razlagam, da so taka dejanja potrebna ne vemo v kakšnem interesu. /…/« S
Iz dejstva, da članek ni podpisan s polnim imenom, ampak da se je avtor skril za črko S, lahko sklepamo, da so načrtovalci zločina dosegli svoj namen. Strah se ni zalezel le med krajane Verda in Vrhnike, ampak tudi med novinarje, ki so poročali o dogodku. Zanimivo pa je, da v dogodek ni zabeležen. Prav tako ni omenjen v Članku Pavla Kogeja , objavljenem v Zavezi 1. junija 1992, ki govori o razmerah na Vrhnika – poletje 1942Črnih bukvah začetku vojne in o revolucionarnem nasilju na Vrhniškem. Takole pravi Kogej: »Že konec leta 1941 se je začela propaganda za OF. Fantje iz katoliških društev so se vedno bolj ogibali sodelovanja z OF in partizani. Toda nihče ni v času od jeseni do poletja 1942 pripravljal kakršnegakoli vojaškega odpora proti partizanom; še manj pa, da bi se kdo vdinjal Italijanom /…/ Sistematično so partizani-komunisti začeli z likvidacijami svojih ideoloških nasprotnikov julija in avgusta 1942. Takrat še ni bilo nobenih vaških straž. Med prvimi žrtvami je bil zaplaninski župnik Jožef Geoheli. Kmalu po uboju župnika Geohelija se je začela »čistka« na Vrhniki. Prvi so prišli na vrsto Hrenovi fantje. Zgodilo se je med 2. in 3. avgustom.« Zakaj se zločina, ki se je zgodil v Verdu decembra 1941, ne omenja ne v Črnih bukvah in zakaj ga ne omenja Kogej, je težko reči. Morda zaradi tega, ker je groza, ki jo je sprožilo revolucionarno nasilje leta 1942, zatemnila oz. potisnila iz fokusa pozornosti tiste sporadične zločine, ki so se zgodili pred tem.
Pogovor s Pavlom in Danijelom Vehar o umoru staršev oz. starih staršev
Pisec teh vrstic – JK – sem hotel več izvedeti o tem dogodku in sem se šel pogovorit s Pavlom (PV) in Danijelom Veharjem (DV), sinom in vnukom žrtev tega umora. Prijazno sta me povabila na svoj dom in mi predstavila svoje spomine, poglede, razmišljanja o tej družinski tragediji in o stanju duha v naši polpretekli dobi na Vrhniškem. V svoji pripovedi sta zelo stvarna, izogibata se vsaki prenagli in neutemeljeni sodbi. Pripoved je vseskozi prežeta z željo po razkritju resnice, ki se kaže prav iz drobnih dogodkov, gest, besed, in izzveni v željo po pomiritvi in spravi. Tako kot tudi osmrtnica, ki je bila decembra 2021 objavljena v lokalnem časopisu Naš časopis.
JK: Kako ste doživeli dogodke tistega strašnega večera 16. decembra 1941?
PV: Bil je večer, mrak je padel. V hiši nas je bilo vseh pet: ata, mama in trije otroci. Zdi se mi, da smo imeli večerjo. Jaz sem moral iti ven, ne vem zakaj, na stranišče ali kaj, ne vem, ali so bila vrata odprta. In sem na pragu srečal dva človeka, ki sta me odrinila in vstopila v hišo. Jaz sem bil takrat še čisto majhen, šest let star. V prvi razred sem hodil na Vrhniko, rojen sem bil leta 1935. Moja učiteljica je bila žena vrhniškega zdravnika Zoltana Žekša. Bila je do nas, do naše družine, zelo dobra; večkrat nam je kaj prinesla. Brat je bil takrat štiri leta star, rojen je bil leta 1937, najstarejša je bila sestra Malči, rojena leta 1931 – imela je deset let. Sedaj sta že oba pokojna.
JK: In kaj se je zgodilo, ko sta prišla onadva v hišo?
PV: Ja, takoj je pokalo. Nihče ni nič vprašal. Oni so popokali in šli.
JK: Nekdo je rekel, da je bila mama noseča.
PV: Tudi jaz sem to slišal, a sam tega ne morem trditi. To mi je rekel pokojni Gustelj Ogrin iz Ligojne.
JK: In kdo sta bila ta dva likvidatorja?
PV: Eden je bil Ciril Mlinar, Juričev, drugi pa Tone Vidmar – Luka,[1] ki je bil glavni. Ciril Jurič je bil iz Podgore. Po vojni je bil pri milici v Ljubljani v službi. Spomnim se, da so pravili, da je nekoč povzročil prometno nesrečo, da je povozil neko žensko, a ni bil potem nič kaznovan.
JK: Od kod je bil vaš oče? Kaj je delal?
PV: Bil je doma iz Podlipe, a ni prav dolgo živel tam, ne vem, zakaj. Zaposlil se je na Hrenovi žagi. Bil je občasno tudi zidar. JK: So se morilca in vaši starši poznali? Seveda so se poznali. Saj smo bili s Tonetom Vidmarjem skoraj sosedje in tudi Vidmar je bil zaposlen na Hrenovi žagi. In Jurič je PV: tudi stanoval blizu, v Podgori. Mi smo stanovali kot najemniki v hiši za cesto v bregu takoj za mostom čez Ljubijo proti Borovnici. Vidmarjevi v Verdu, Mlinar pa tudi ne daleč, v Podgori.
JK: In kaj je bil po vaše, g. Vehar, razlog, da so starša ubili?
PV: Rekli so, da sta izdajalca.
JK: Sta bila z Vidmarjem v sporu?
PV: Žaga, kjer sta delala, je bila od Hrena, od političnega nasprotnika, ki je bil »kapitalist«, član SLS. Nanj je bil Luka jezen. Nekdo mi je pripovedoval – ne spomnim se več, kdo – da je Luka Vidmar, ki je tudi delal na Hrenovi žagi, vrgel v žago, v gajtr, kos železa, da se je vse zdrobilo v njej, da jo je poškodoval, da je tako sabotiral. Morda sta se zato sprla, ker moj oče ni bil za tako sabotažo. DV: Stvar mi je generalno jasna. Partija je izvajala revolucijo. Pri revoluciji so potrebne žrtve in vsak, ki se kakorkoli zameri ali se izpostavi in pove, da se z revolucijo ne strinja, bo žrtev. Da revolucija uspe, moraš vzpostaviti strah. To narediš tako, da pobiješ toliko in toliko ljudi. Ko vzpostaviš strah, boš lahko zavladal. Čer ubiješ nekoga, ki je na socialnem dnu, se zanj ne bo nihče zavzel. Je pa žrtev, ki vzbuja strah.
1 Vidmar Tone, partiz. ime Luka Suhadolc, narodni heroj, r. l. 1917 v Verdu pri Vrhniki, umrl l. 1999 v Celju.
JK: In kje sta starša obležala?
PV: Ko so ustrelili, je oče padel in ležal napol v kuhinji, napol v veži. Otroci smo ostali sami. In šli smo k sosedom, h Križaju, tam je živela ena profesorica, tja k tisti hiši smo šli povedat. Ta profesorica je šla potem, že pod Slovenijo, pričat, da sem dobil neko odškodnino. Drugače pa ne vem, kaj se je potem dogajalo. Vem samo, da sta mama in oče ležala v totenkamri v Verdu. Pogreba se nič ne spomnim in ne vem, če sem na njem bil ali ne.
JK: Pa so ljudje vedeli, da so to naredili partizani?
PV: Seveda, to mi je ne vem koliko ljudi povedalo, da sta bila ta dva in da je bil Luka organizator.
JK: In kaj je bilo z vami, otroki, potem ko se je to zgodilo?
PV: Ja, dali so me k sorodnikom, v Malo Ligojno št. 13, k staremu očetu. To je bil oče od moje mame. Pisali so se Novak. V Verd je stari oče prišel z vozičkom, me naložil in peljal v Ligojno. V Mali Ligojni sem potem živel 20 let. Moj oče pa je bil drugače doma iz Podlipe in v Kozlovi bajti v Verdu smo stanovali kot najemniki. Še danes ne vem, čigava prav je bila tista hiša. Po tistem dogodku nisem nikoli več šel nazaj. Bilo me je groza. Pa ne le jaz, tudi sestra in brat nista šla. Od takrat nisem nič več hodil v šolo na Vrhniko. Prepisali so me na šolo v Ligojno in tam sem nadaljeval šolo do konca vojne. Tam sta učila en učitelj in učiteljica, ki sta se pisala Mison. Kasneje sta šla v Črni Vrh. V Ligojni sem hodil štiri leta v šolo.
JK: Ste imeli zaradi tega, ker so vaše starše ubili, kake težave v šoli?
PV: Ne, ne. Učitelji so bili kar dobri do mene. Verjetno sem se jim smilil. Učitelji so me hvalili. Učitelj Mison še posebej. Sem še deklamiral pri proslavah.
JK: Se kaj spomnite požiga Ligojne, ki je bil julija 1942?
PV: Ja, dobro se spomnim. Otroci smo, ko je gorelo, šli nad Malo Ligojno, na najvišjo točko, tja, kjer je sedaj gasilski dom, in gledali na Veliko Ligojno, ki so jo Italijani požigali. Vedeli smo, kje so hiše in po dimu sklepali: »Aha, pri Mavsarju se je vžgalo, na Hribu že gori, pri Mikšu gori …«
DV: Ja, ta požig je bil odgovor na partizansko izzivanje. Ustrelili so iz gozda tri Italijane, ko so šli v Horjul, potem pa so zbežali. Italijani
pa so za maščevanje požgali vas in kot talce ubili tri domačine. To je bila partizanska taktika. Tak napad so sprožili z namenom, da je vas nastradala. Tako se je zgodilo tudi v Dražgošah. S takim izzivanjem so vnesli zmedo in prisilili ljudi v diferenciacijo: ker niso imeli več doma, naj bi se laže odločili za odhod v partizane. A se niso. Večina Ligojnčanov je šla k vaškim stražam in kasneje k domobrancem. Seveda ne zato, ker bi bili ljudje naklonjeni Italijanom. Saj so se mnogi moški že v prvi svetovni vojni borili proti njim in gotovo so bili jezni nanje, saj je Italija zavzela oz. okupirala velik del slovenskega ozemlja. A ko so leta 1941 prišli v naše kraje in jugoslovanska vojska države ni ubranila, so ljudje vedeli, da se brez prave vojske ne moreš proti njim boriti. Da jih lahko le razdražiš. Tako kot so partizani razdražili Nemce v Dražgošah.
JK: In zakaj taki zločini, kot je bil v Verdu? Kako so sploh pridobili ljudi za kaj takega?
DV: S tem, da si si umazal roke, si postal narodni heroj, kot. npr. vrhniška »heroja« Luka in Kragulj. S takim dejanjem si vstopil v ožji krog revolucionarne druščine. In iste sorte ptiči letijo skupaj. Oni so se poznali in so vedeli, kdo je pripravljen to narediti. Saj ni enostavno, da nekam prideš in človeka ubiješ. Za to moraš biti poseben tip človeka. Kajti tu gre za terorizem. Nekaj je, če si v vojski, v uniformi in si prisiljen na fronti ubijati nasprotnika. Če pa prideš v mraku, in to na začetku, ko se vojno nasilje še ni razmahnilo, v neko hišo in umoriš dva civilista, je to čisto nekaj drugega. Vedeti moramo, da sta bila moja stara starša prvi žrtvi na Vrhniškem.
JK: Kako je bilo po vojni? Kako ste se počutili, ko so vas vprašali po očetu in materi?
PV: Bilo je čudno. Ko so drugi dobili kake stvari od UNRE, nisem jaz nikoli nič dobil. In ko sva nekoč s starim očetom šla na krajevni ljudski odbor po živilske karte, ki so pripadale
vsem, je bil tam eden iz Ligojne, pa je rekel staremu očetu: »Ne bo nič s kartami! Ne ne, tega boste pa kar sami preživeli.«
JK: In kam sta šla sestra in brat?
PV: Ja, Malči so dali na Drenov Grič, mlajšega brata pa v Podlipo, v hišo, kjer je bil oče doma. Otroci, ki so nas raztepli na različne kraje, smo se potem le malo videvali. Brat je umrl leta 2000, sestra pa 2009.
JK: In kako ste se počutili pri starem očetu?
PV: Bilo mi je kar dobro. Seveda sem tudi kako ušpičil in sem bil okregan. Družil sem se z vrstniki, Šimnovcovo Elo, Kržetovo Mici in živel kot drugi otroci. In ko sem postal dovolj velik, je bilo nekoč v Mali Ligojni žegnanje, je prišel k maši tudi mojster Furlan in potem se je ustavil še pri nas, pri Franc, kjer sem bil jaz doma, in vprašal starega očeta, če bi me dal k njemu za vajenca. Oče je bil precej za, jaz pa tudi. In potem sem takoj šel in 15 let delal pri Furlanu. Sem pa hodil tudi v obrtno šolo na Vrhniko. 12 let sem bil pomočnik, medtem sem odslužil vojsko v Beogradu.
JK: In kam ste šli potem delat?
PV: Potem pa sem šel l. 1968 v Ljubljano v službo v Zavod za raziskavo materiala in konstrukcij za Bežigradom. Tam smo delali razne raziskovalne aparature za zavod, ki so jih skonstruirali njihovi inženirji.
JK: Pa vas niso na delovnem mestu zaradi vaših staršev in njihove usode nič sekirali ali spraševali?
PV: Ne ne, nič. Očitno jim nisem bil nevaren.
Ga. Vehar: Še potem so nas sekirali. Znašali so se še nad otroki. V vrtcu na Vrhniki je bila neka vzgojiteljica, ki je naše otroke očitno prezirala. Med njimi je bilo neko sovraštvo do nas. To je bilo še ob koncu 60. let. Hči je bila rojena leta 1961, sin pa 1965. In kasneje je bilo podobno tudi na šoli. Saj učiteljice so bile skoraj vse iz njihovih krogov. Če si bil kristjan, nisi mogel postati učitelj ali vzgojitelj.
DV: Ja, pri razpisih za delovna mesta je bila vedno med pogoji tudi »moralnopolitična neoporečnost«. To je pomenilo, da je bila sicer »vera svobodna«, da lahko hodim k maši, a v družbi in pri delovnih mestih je veren človek lahko dosegel samo določen nivo, kjer ni potrebna »moralno-politična neoporečnost«. To je praktično pomenilo, da če nisi bil v partiji, nisi mogel opravljati nobene malo bolj odgovorne in plačane službe. Te so bile rezervirane za »posvečene«. Pa si bil lahko še tako sposoben, še tako pošten, prišel si lahko samo do določenega nivoja. Bilo pa je tudi neizrečeno pravilo: če ne boš javno izražal svojih pogledov, boš imel mir.
JK: In kako ste pa to hišo sezidali?
PV: Ja, od predvojnega vrhniškega trgovca Jernejčiča s Stare ceste sem kupil gradbeno parcelo, a gradbenega dovoljenja zelo dolgo nisem mogel dobiti. Hodil in hodil sem na občino, a ni bilo nič. To parcelo so očitno imeli rezervirano za nekoga drugega. Najprej so se izgovarjali, da se bo cesta širila in da se tu ne more zidati. A naši sosedje, ki so dobili parcele zastonj, so pa lahko zidali. Njihove parcele so bile na Jelovškovem zemljišču, ki je bilo nacionalizirano. Potem ko so Jelovšku zemljo pobrali, so jo zastonj razdelili med svoje. Rekli so, da v najem za 100 let. Tako so naredili tudi v Delavskem naselju, kjer so delavcem razdelili Mulajevo zemljo, ki so jo prej nacionalizirali.
DV: Tudi Slomškova šola je na Mulajevem. Njihov svet je bil vse od cerkve sv. Lenarta do Slomškove šole. Tudi tam, kjer je bila Kovinarska in kjer je danes Delavsko naselje. Ko so ob koncu 90. let zidali šolo, je potekala denacionalizacija. Pokojni župan Vinko Tomšič je šel v Avstrijo k eni Mulajevi dedinji, s katero se je zmenil, da se na tem svetu, ki je pod denacionalizacijo, lahko zgradi šola.
JK: In kdaj ste dobili gradbeno dovoljenje?
PV: Nekako v 60. letih; leta 1964 smo začeli zidati. Na velikonočni ponedeljek je prišel mojster. Zakoličil je in mejnike postavil. Prvo leto smo naredili do prve plošče, leta 1965 pa do strehe. leta 1967 smo se vselili.
DV: Če nacionalizirajo zemljo, je nekaj, a če pobijejo ljudi … Če vzamejo gozd, je hudo, a se to lahko spremeni, dobiš nazaj, a življenja ne moreš več dobiti. Pomor ja strašna groza!
JK: In kje sta pokopana stari oče in stara mama?
DV: Na pokopališču v Verdu; onadva in
teta Malči. Na nagrobniku piše: Vehar Pavel, Vehar Marija, Vehar Amalija.
Moj učitelj zgodovine na OŠ je bil Tone Jesenko, kasneje sekretar za ljudsko obrambo na Vrhniki. Z njim sva se odlično razumela, čeprav je bil liberalnega duha. Njegov oče je bil domobranec in se je po vojni rešil, ker je bil mladoleten. On me je spodbudil, da naj grem in vložim vlogo na komisijo za popravo krivic. In na upravni enoti sem hotel dobiti iz mrliške knjige izpis za svoje stare starše. A ko sem neko uradnico go. Pečar prosil za te podatke, je takoj nastopila težava. In prav tako potem, ko sem šel k šefu oddelka Cvetu Moletu, ki je le nekoliko starejši od mene. Vprašal me je, zakaj potrebujem te podatke in čutil sem, da ima cmok v grlu. Jaz sem sicer vedel za grob starih staršev, na katerem pa ni bilo nagrobnika z napisom o datumu smrti. Ko sem mu povedal, da bi te podatke rad napisal na nagrobnik, je dal dovoljenje, da je uradnica le posredovala te podatke. Tako sem prišel do datuma: 16. december 1941.
JK: Kako je možno, da je imel tako mlad človek še po osamosvojitvi tak strah pred tem datumom. Je vedel za zgodbo!?
DV: Ne vem, če je vedel. Gotovo pa je imel določena navodila. In zaradi te naše družinske preteklosti sem tudi kot veteran vojne za Slovenijo imel na občini težave, ko sem hotel uveljaviti ta status.
JK: Vidi se, da je bila tu velika zadrega, kaj narediti s to resnico.
DV: Tudi teta Malči je imela na komisiji za popravo krivic težave, ko je hotela povedati, da je bila zaradi tega dogodka poškodovana. Morala je iti v arhiv (ARS) v Ljubljano in komaj je dosegla formulacijo, da starša nista bila kriva, da nista izdajala, kakor sta bila prej uradno okarakterizirana. In to formulacijo je moral potrditi celo predsednik lokalne organizacije ZB Franc Passeta.
JK: Ste se z morilci potem kdaj srečali?
DV: Ko sem bil še otrok in smo za vse svete šli v Verd na pokopališče, je bila tam tudi očetova sestra Malči in teta Roza, ki je v času umora živela nedaleč, kakih 700 m stran od njihove hiše. Po zločinu je prav ona poskrbela, da so prišli otroci k svojim, da so bili kolikor toliko preskrbljeni. (Sam sem bil premlad, da bi teto Rozo povprašal o okoliščinah in podrobnostih, a stvar je morala biti grozna.) Ko smo torej tedaj bili v Verdu na pokopališču, je bil tam tudi Luka Vidmar in atova sestra Malči ga je prepoznala. To je bilo grozno!
O umoru pa ni nikoli nič pripovedovala. In šele po njeni smrti mi je neka gospa, ki jo je prišla kropit, povedala, da ji je Malči zaupala: »Meni so starša ubili!« Nam pa ni hotela o tem nikoli nič pripovedovati. Ko so ji starša ubili, je imela deset let. Bila je najstarejša in gotovo je imela od tistega travmatičnega doživetja posledice. In tudi na nas ostale v družini je to nezavedno gotovo močno vplivalo. Moram pa reči, da se ne spomnim, da bi name zaradi te družinske tragedije kdaj kaj pritiskali. Osmrtnica ob 80. obletnici Decembra 2021, ob 80. obletnici tega dogodka, je bila v lokalnem časopisu Naš časopis objavljena naslednja osmrtnica:
… kakor tudi mi odpuščamo …
V SPOMIN
OČETU IN MAMI VEHAR
Bil je čas, ko so v našo deželo prihrumeli besi treh totalitarnih ideologij in z njimi vojna. V torek, 16. decembra 1941, se je nad našo družino zgrnilo nezaslišano gorje. V hišo v Verdu, kjer smo stanovali, sta zvečer vstopila dva oborožena moška, pripadnika Osvobodilne fronte, in s streli iz pištole vpričo treh majhnih otrok: Amalije (1931), Pavla (1935), in Franceta (1937) pokončala oba starša: očeta Pavla (1902), delavca na Hrenovi žagi, in nosečo mamo Marijo (1904). Otroci smo pri mrtvih starših tisto noč ostali sami. Sami tudi potem, ko smo osiroteli in ločeni drug od drugega živeli vsak v drugem kraju – ranjeni in zaznamovani.
Ob 80-letnici tega krutega dogodka, ki predstavlja tudi začetek revolucionarnega nasilja in bratomorne vojne na Vrhniškem, želimo sporočiti, da odpuščamo vsem, ki so bili kakorkoli obremenjeni s krivdo tega zločina, v upanju, da bo to naše dejanje prispevalo k spravi v našem kraju in domovini. Prosimo dobrega Boga, naj tudi on odpusti.
Sin Pavel, vnukinja Viktorijana, vnuk Danijel, pravnukinji Neža in Zala
Vrhnika, december 2021
MALČI
Po tisti strašni noči v Kozlovi hiši se ji dan ni več prebudil kot prej. Mrtva starša so odnesli. Rekli so, da v totenkamro na pokopališču. Naslednji dan je bil pogreb, a ona se nič ne spomni, kam so starša položili. Ve samo, da je odšla k teti na Drenov Grič, k sorodnikom, v hišo Poldeta Rusa. Nastanili so jo v dolg pritličen prostor, ki ga je pred vojno uporabljal Rusov stric za delavnico. Bil je tišler, a je pred vojno umrl in sedaj je bila delavnica prazna. V njej so ji uredili kar lično bivališče. V šolo na Vrhniki ni več hodila. Vpisali so jo v enorazrednico na Drenov Grič. Pa saj ni vedela nič, za kaj gre. Vedno znova so se ji v zavesti pojavljali prizori tiste strašne noči. Učiteljica ni mogla biti pozorna nanjo in ni vedela, da pouku prav nič ne sledi, da samo čemi v razredu in čaka, kdaj bo lahko šla domov. Bila je kot izgubljena v množici otrok. Saj ni bilo čudno: v šoli je bilo veliko učencev in v enem prostoru učenci različnih razredov. Življenje se ji je dogajalo, ne da bi ga razumela. Tudi ni vedela, kaj se z njo dogaja. Vsak dan je kot omotična hodila v šolo in se po tisti mrzli ravnini na Sapi vračala na Drenov Grič k teti in stricu. Naredila je le kake tri razrede OŠ.
In tudi nekateri sošolci so jo gledali postrani. Imeli so jo za pritepenko, saj ni bila iz Drenovega Griča ne iz kake druge bližnje vasi. In sploh je bila čudna: ni se znala smejati, le redko je kaj povedala. Učiteljici v šoli pa sploh nič. Silno si je želela človeka, ki bi jo razumel, in neka čudna sladkoba jo je spreletela, ko je na Frtici na poti v šolo nekoč videvala fanta – Frtiški Joža so mu dejali. In ko so njeni sošolci odkrili to njeno simpatijo, so jo zbadali: »Malči in Jože, Malči in Jože sta lepi par! Ona bo šivilja, on pa dimnikar!« In težko ji je bilo. In ni več hodila mimo frtiške hiše, izogibala se ji je.
Že ko je še hodila v šolo, je morala kaj tudi zaslužiti. Bila je draginja, denarja malo. Že kmalu je začela z drugimi otroki nabirati zdravilna zelišča po Mahu in okoliških poljih in gozdovih, jih sušila na dvorišču novega doma in prodajala na Vrhniki. A z njimi ni bilo veliko zaslužka. Kmalu je dobila delo na železnici – stric je imel zveze in ji ga je zrihtal. Skupaj z drugimi otroki je hodila po progi in pleli so travo, mlade vrbe, jelše, leske, ki so kar naprej poganjale ob progi in celo med lesenimi pragovi. To delo je bilo mukotrpno. Posebej v poletnem času, ko je ubijala vročina, ki ni žarela le z neba, ampak tudi od razbeljenih tračnic.
A tudi to delo je prinašalo le malo zaslužka. Zato je hodila delat tudi na kmete, za pestrno k Andrnjčetu na Vrhniko in tudi k Minčetu v Verd. Minčetovi so jo sprejeli že takoj po tistem strašnem dogodku in sedaj se je vrnila k njim. Kasneje pa je dobila pravo službo, in to v fabriki. Stric Polde je kot železničar poznal veliko ljudi in tako ji je uredil službo v Ljubljani, v Plutalu. Tja se je vozila z vlakom in pešačila do tovarne na Cesto dveh cesarjev. Dolga in mučna pot, zato tam ni dolgo zdržala. Kmalu so ji zrihtali novo službo, in sicer na Vrhniki, od doma le kake pol ure peš – v ščetinarni. Tu so prali ščetine iz tovarne usnja, jih prebirali, urejali po velikosti in vezali v šope. Tudi stanovanje je dobila drugo: oče Polde je na podstrešju hiše zgradil prav zanjo pravo pravcato sobo, v kateri ni bila le postelja, ampak tudi majhen kuhinjski kot. Tam gor je živela svoje življenje. Bila je izredno snažna in urejena. V ščetinarni pa se ni počutila najbolje; vseskozi je imela občutek, da jo gledajo postrani. Verjetno zaradi njenih staršev. Posebno direktor, težek partijec, ji ni bil naklonjen. Vanjo se je naselil strah, da ji bodo kaj naredili. Ta strah se je še povečal potem, ko se ji je zgodila nenavadna nesreča. V ščetinarni so imeli globok bazen, v katerem so se ščetine namakale v nekih kemikalijah. Ko je nekoč šla mino tega bazena, ji je na mokri deski spodrsnilo in padla je v ogabno ščetinasto brozgo. Navdal jo je silen strah, da bo utonila. Prepričana je bila, da bi se je radi znebili. Ta občutek se je v njej še okrepil, ko je kar nekaj časa vpila, a ji nihče ni prišel na pomoč. Že je tonila, ko jo je neki delavec, ki je slišal njeno vpitje na pomoč, le pritekel, jo zgrabil za obleko in jo potegnil iz bazena.
Od tistega dne je zelo nerada hodila v ščetinarno. Iskala je drugo zaposlitev. In res jo je našla. In sicer v Tovarni usnja Vrhnika, v nekdanji Pollakovi usnjarni. Bila pa je že zrela ženska. Ko se je primerjala z drugimi, je hotela biti enaka, želela se je osamosvojiti, živeti sama, v svojem stanovanju, stran od svojih, ki niti niso bili prav njeni. In ponudila se ji je prilika. Izvedela je, da neka njena prijateljica, ki ima stanovanje v Logatcu, išče cimro, in takoj se je preselila k njej. A samostojno življenje se je kmalu spremenilo v svoje nasprotje. Sedaj je bila odvisna od svoje nove cimre, od njenih muh in čudaštev. In odločila se je, da bo šla nazaj k Poldetu v Sinjo Gorico. In je res šla in spet zaživela bolj mirno življenje. Tu ji je vseskozi stala ob strani teta in njen mož Polde. On je bil sicer strog, a dober; teta pa je bila zlata duša.
Kmalu pa se je tudi v tovarni našla neka zlata duša, ki je Malči zrihtala pravo stanovanje, delavsko garsonjero na Poštni ulici 7. Sedaj pa je Malči bila res že skoraj enaka drugim. V fabriki – Vrhničani so samo eno tovarno imenovali preprosto fabrka, to je bila Industrija usnja Vrhnika ( IUV) – je bila Malči čistilka. Ne najbolj spretna, a marljiva in natančna, vedno na delu. Včasih je čutila sočutne poglede, ko je s svojo metlo slonela in brezizrazno strmela v prazno na hodnikih ali v tovarniški hali ob smrdljivih bazenih s kožami. Čutila je, da mnogi vedo za njeno skrivno zgodbo, ki je sicer ni nikomur pripovedovala. Čutila pa je tudi drugačne poglede; predvsem tistih iz uprave, ki so jo komaj prenašali – kot ostanek neke pretekle družbe, kot hudo in nadležno vest.
Zgodilo se je nekega dne, ko je stala vrh stopnic in se spet zamislila vase, v svojo temno skrivnost. Nenadoma jo je kot iz polsna prebudil grob glas. Ozrla se je navzdol po stopnicah in videla ga je, ki je šel oblastno po stopnicah navzgor in se ji bližal. Bil je prav tak, če ne isti, kot tisti, ki je prišel onega večera skozi vrata in se spravil nad mamo in očeta. V tistem trenutku ji je šel skozi možgane še en prizor: tisti s pokopališča. Ko je za vse svete z bratom in teto obiskala pokopališče, kjer sta bila pokopana njena draga ata in mama, je naenkrat zagledala tistega Luka, grobega človeka z grdim pogledom. Tudi on je prišel na pokopališče k sv. Antonu. Je prišel potolažit svojo vest? Uvidela je, da je tisti … Ali bo tudi njej kaj hudega storil, kot je atu in mami? In takrat ji je zavrela kri, butnila v glavo in zameglilo se ji pred očmi in grgraje je izgubila zavest. Teta in brat sta jo pobrala in jokajočo odpeljala domov. … In sedaj se ji je tu na vrhu stopnic spet prikazal tisti … Ne, ne ni tisti! Tisti je bil, dobro je videla, Luka. Ta pa ni isti, ni Luka, a je prav tak. Ta je Kragulj, vodja v fabriki, vsi se ga bojijo. Saj ni čudno, prav tak nastop ima kot oni Luka … In spet se je vse za vrtelo okrog nje in groza jo je prevzela … In naenkrat je priteklo toplo in mokro po nogi, po volnenih žabah, napolnilo pošvedrane čevlje in se cedilo iz njih. In slišala je za sabo: »Čuda velikoga! Vidi, vidi, popiškala se!« In hihitajoč smeh se je razlegel med mladimi Bosankami, ki so se vračale z malice po stopnicah navzgor v tovarniško halo med smrdeče bazene. Malči pa se je kot omamljena od groze ovedla, ko jo je usmiljena roka pocukala za rokav in jo peljala v sobo za snažilke, da se je preoblekla.
Od tistega dne je bila še bolj rahla, še večkrat zasanjano zazrta v svoj svet. Najraje je samevala v svoji majhni sobici. Ja, imela je tudi svoje svetle trenutke. Najbolj všeč ji je bilo pri Poldetovih. Njihova mama ji je vedno rada postregla s čim dobrim. No, kdo drug pa naj jo pocrklja, če ne ona, njena teta, nadomestna mama. Za božič in veliko noč je nakupila orehov, moke in rozin in jih nesla teti. In ona je vsakič rade volje spekla potico. To ni bil le njen vsakoletni običaj, pečena potica je postala tako rekoč njena pravica, ki si jo je izborila pri Poldetovih.
Čeprav ni stanovala pri njih, so jo imeli še vedno za svojo. Ne le teta in stric Polde in njuni otroci, celo njuni vnuki so jo klicali »naša Malči«. In dobro ji je delo to, da nekomu pripada, da jo ima kdo za svojo.
Bila pa ni Malči nič kaj potratna. Bila je skoraj skopuško šparovna. Vedela je, da pogosto človek toliko velja, kolikor denarja ima, da je denar sveta vladar. To je izvedela tudi iz pogovorov med sodelavkami, ki so marljivo spravljale svoje težko prislužene dinarje v fabriški banki, ki z obrestmi ni le lovila inflacije, ampak se je v njej denar resnično plemenitil. Malči je to vedela in tudi ona posnemala svoje fabriške sodelavke. In nabiral se ji je kupček na banki, bančni račun se je kar lepo dvigoval. In z večjo vsoto se je počutila močnejšo in bolj samozavestno. Vsi – ona sama, sorodniki in sodelavci – so vedeli: Malči ima denar, bila je pridna in varčna. Ima ga že toliko, da bi si lahko celo stanovanje kupila. A ni nič kupila … Tudi potem ne, ko je šla v penzijo. Tudi potem, ko so po Jazbinškovem zakonu vsi kupovali državna stanovanja, se ona ni hotela posloviti od privarčevanega denarja. Iz izkušenj je vedela, da so okrog nje grdi, hudobni ljudje, ki jo hočejo samo izkoristiti. Tako so ji govorile tudi sodelavke. Še posebej tiste iz upravnih pisarn.
Tako so prišla stara nadložna leta. A tisti grozni prizor iz Kozlove bajte se ji nikoli ni umaknil iz zavesti. A nikomur ga ni zaupala. Le nekoč, ko se je pogovarjala s prijetno sosedo, s katero sta si bili dobri, je v neke vrste slabosti zaupala. Kot bi ji uteklo čez ustnice, je rekla: »Veš, moja starša so ubili! Ko sem bila še čisto majhna. Joj, joj!« Leta 2009 se ji je zdravje nenadoma poslabšalo. Dobila je pljučnico in odpeljali so jo v bolnico na Golnik. In čez dva tedna so Poldetovim sporočili, da je umrla. Pokopali so jo pri sv. Antonu, na pokopališču v Verdu, k očetu in mami.