Tokrat smo zaprosili …
Tokrat smo zaprosili za pogovor gospoda Ivana Otta, novinarja in publicista, ki že desetletja živi v Nemčiji. Mnogim je znan kot avtor knjig, ki govore o povojnem otroškem taborišču na zaplenjenem posestvu Petriček pri Celju. Še širše v javnost pa je segel njegov nastop v večkrat nagrajenem dokumentarnem filmu Mirana Zupaniča Otroci s Petrička, v katerem je izpovedal svojo osebno pretresljivo izkušnjo tega taborišča.
Gospod Ott, ko se da …
Gospod Ott, ko se danes ozrete na svoje življenje, kakšni občutki Vas prevevajo?
Moje življenje je bilo kot divja gorska reka, ki izvira iz ledenika v Alpah in se je divje spuščala v dolino in podirala vse pred seboj, drobno kamenje in velike skale, dokler ni prišla v dolino, kjer se je umirila v globoko in mirno reko. Ta reka je imela tudi veliko moč, ki so jo ljudje hoteli ukrotiti s številnimi jezovi: druga svetovna vojna, taborišče Teharje, umor mojih državnih sovražnikovkrušnih staršev, dve taborišči za otroke , vrnitev v rojstno mesto Zagreb, prebeg v Nemčijo … Kljub vsemu bo ta mirna, a močna reka kmalu prispela na cilj in našla svoj izliv v velikem oceanu onostranskega življenja.
* Fotografije so iz osebnega arhiva intervjuvanca
Za začetek nam, prosim, povejte kaj o svoji izvorni družini in ranem otroštvu.
Moj rodni oče je bil Stjepan Ott, Nemec, rojen v Vukovaru leta 1899. Moj stari oče po očetovi strani je bil Vendelin Ott, stara mati pa Elisabeta Ott. Oba sta prišla v Vukovar iz Schwarzwalda v Württembergu. Do leta 1921 so v takratni Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev še smeli biti Nemci, to leto pa so morali prevzeti državljanstvo nove države ali pa se izseliti v Nemčijo.
Moja mati je bila Katica Ott, rojena Basarac, v vasi Netretić blizu meje s Slovenijo. Rodil sem se 24. julija 1934 v Zagrebu. Ko je bila . na poti moja sestra Slavica, sta oče, ki je bil po poklicu krojač, in mati, ki je bila gospodinja, prosila mojega strica Franceta Kočevarja, častnika Jugoslovanske kraljeve vojske, in mojo teto Slavo Kočevar, rojeno Basarac, ki nista imela otrok in sta živela v Karlovcu, da me vzameta za nekaj časa k sebi in tako olajšata življenje materi in očetu. Še danes se spominjam, kako me je stric France prinesel v nahrbtniku na ramenih na glavno želežniško postajo v Zagreb, potem pa v Karlovec in s postaje domov. Star sem bil kakšno leto in pol. Stric in teta sta me imela zelo rada. Vse sta mi dala. Iz načrtovanega nekaj časa je nastalo več let in stric France in teta Slavka sta mi bila kot oče in mati oziroma sta postala moja krušna starša do svoje nasilne smrti v povojni Sloveniji.
Kako se spominjate začetka vojne v Jugoslaviji, ko še niste imeli niti sedem let?
V Karlovcu smo živeli nekaj let, potem pa je bil krušni oče premeščen v Ljubljano. Nastanili smo se v Rožni dolini. Leta 1939 se je v Evropi začela druga svetovna vojna. Kot je znano, je Kraljevina Jugoslavija najprej sklenila pakt z nacistično Nemčijo, potem pa ga je leta 1941 preklicala. V Beogradu so ljudje demonstrirali na ulicah in kričali: „Bolje rat nego pakt!“ Pa so dobili vojno. Nacistična Nemčija, fašistična Italija in njuni zavezniki Madžari so napadli Kraljevino Jugoslavijo in jo porazili v samo
sedmih dneh. Oče France Kočevar je šel na fronto v Vojvodino. Prišel je prepozno. Vojna je bila že izgubljena. Da bi se izognil vojnemu ujetništvu, se je z enim od kolegov častnikov kakšen mesec skrivaj prebijal od Vojvodine do Ljubljane. Ko je prišel domov, smo bili vsi srečni. Ljubljano so zavzeli Italijani. Da očeta ne bi zaprli, smo se na hitro preselili na Vič in nikomur povedali novega naslova. Oče se je zaposlil kot fizični delavec na gradbišču.
Vse je bilo dobro skrito do takrat, ko je italijanska vojaška komanda objavila razglas, da bodo ustrelili vsakega prikritega bivšega jugoslovanskega vojaka, ki ga bodo našli. Oče ni hotel tvegati in se je javil mestnim vojaškim oblastem. Takoj so ga prijeli in prepeljali v neko taborišče za jugoslovanske vojne ujetnike v Italiji. Midva z mamo sva ostala brez kakršne koli pomoči, čeprav so Italijani Ljubljano dobro oskrbovali z živežem. Za nakup hrane nisva imela italijanskih lir, le na karte sva vsak mesec dobila nekaj makaronov in riža. Makarone je mama razpustila v vodi in iz dobljene mase spekla kruh. Bil je zelo dober. Mama je pri sosedu, ki je bil kmet, menjala naš porcelan in posteljnino za krompir, moko, solato in repo. Jaz sem v šoli od sošolcev iz kmečkih družin dobil kaj od njihove malice za slike, ki sem jim jih naslikal. Tako sva z mamo živela med vojno brez očka, ki je bil zaprt v taborišču v Italiji in nama ni mogel pomagati. Kot sva kasneje izvedela, je on jedel travo po taborišču (se pasel), dokler je je kaj bilo.
Ste dočakali očetovo vrnitev iz italijanskega taborišča?
Po kapitulaciji Italije jeseni 1943 so se italijanski vojaki z zasedenih ozemelj umaknili. V Sloveniji so ustanovili Slovensko domobranstvo, in kdor se je od vojnih ujetnikov v italijanskih taboriščih prijavil za vključitev v te formacije, je bil spuščen na svobodo. Tudi oče France Kočevar se je vrnil. Še nekaj časa je bil v karanteni, zaprt v kasarni, ki je bila blizu glavne ljubljanske železniške postaje. Povratnikov se ni smelo obiskati niti jim prinesti hrane od zunaj. Bili pa so lačni in so z oken kasarne prosili, da bi jim kdo od družine prinesel hrano. Tako sva z mamo zvedela, da je oče v Ljubljani. Prinesla sva mu hrano in mu jo na vrvici, ki so jo ujetniki spuščali z okna, dostavljala.
Prinašanje hrane je bilo prepovedano iz zdravstvenih razlogov. Niso smeli na hitro veliko jesti, ker bi lahko umrli. Težko izkušnjo s hrano je imel tudi moj oče. Ko je prišel domov na Vič, se mu je trebuh napihnil kot balon. Zdravnik, ki ga je mati poklicala, ga je komaj rešil smrti. Prerezal mu je trebuh in izpustil nevarne pline. Oče je potem še več dni ostal v postelji.
Partizanski ilegalci so hitro izvedeli, da se je iz Italije vrnil moj oče, bivši častnik jugoslovanske kraljeve vojske. Take izkušene ljudi so partizani potrebovali. Večkrat so ilegalci prišli skrivoma v našo hišo in so hoteli, da bi šel z njimi v gozd k partizanom. On se je pa izgovoril, da je še težko bolan. Pravzaprav je bil takrat že Rupnikov domobranec. Brez uniforme, v civilni obleki je šel vsak dan na delo v domobranski generalni štab v centru Ljubljane. To je bilo nevarno, ker so partizanski ilegalci v Ljub-
ljani vse vedeli, kdo so njihovi nasprotniki in kaj se med njimi dogaja.
Pot od zadnje tramvajske postaje na Viču pri cerkvi do naše hiše je vodila po temni cesti, polni grmovja in koruze. Idealno za atentatorje, da postavijo zasedo. Zato je mati prišla na neumno idejo, naj ga zvečer, ko se bo oče vračal, jaz čakam pri zadnji tramvajski postaji na Viču in ga spremljam vso pot do doma. Saj partizani ne bodo streljali na očeta, če je otrok z njim. Neumnost. Partizani so po vaseh pobili na stotine otrok. Imel sem srečo, da se nikoli ni nič zgodilo.
Ste se kot otrok zavedali resnosti položaja? Se Vam je kakšen dogodek iz vojnega časa posebej vtisnil v spomin?
Partizanski ilegalci so ponoči z rdečo barvo pisali politične parole po fasadah ljubljanskih hiš: Smrt fašizmu ali OF. Jaz sem pa v naši šupi našel pločevinko rdeče barve. Ponoči, ko je mati spala, sem šel v noč, in kjer sem videl parolo OF, sem pred OF dopisal KR pa je tako nastala beseda KROF. To je bilo moje maščevanje partizanskim ilegalcem. To sem delal nekaj tednov, dokler me neke noči ni mati ujela pri tem delu. Okarala me je, mi vzela rdečo barvo in mi pojasnila, v kakšno nevarnost sem se podal s tem početjem. Če bi me partizanski ilegalci pri tem ujeli, bi me lahko ubili. Prav tako bi me lahko ustrelili, če bi me ujela italijanska nočna patrola. Jasno mi je bilo, da ima mati prav, in nisem več poskušal partizanskih parol in po cestah zbirati in uničevati popravljati partizanskih hujskaških letakov.
Oče je bil komandant domobranske postaje v Šiški na meji z žico obdane Ljubljane. Tam sem ga večkrat obiskoval in se učil voziti kolo z domobranskimi vojaškimi kolesi. Nekega dne je bil partizanski napad na bližnjo domobransko postajo. Sprožili so alarm in se nisem več mogel vrniti domov. Tako sem ostal na domobranski postaji v Šiški. Zvečer, ko se je stemnilo, so vsi domobranski vojaki zavzeli mesta po celotni progi, ki je peljala ob postaji in naprej. Vsi vojaki so bili zunaj. Potrebovali so ročne bombe, ki jih niso nesli s seboj. Oče je bil sam na postaji in je koordiniral obrambo pred možnim partizanskim napadom. Bil sem edini, ki bi lahko dostavil vojakom bombe. Ampak takrat sem bil še otrok, star devet let. Oče se je težkega srca odločil, naj jaz po malem v torbi prenesem nekaj bomb vojakom, ki so ležali v temi na kamenju ob progi. To sem naredil večkrat v tisti noči. Pred jutrom so sosedni domobranci napadalce pregnali in vsi vojaki so se vrnili na postajo. Jaz pa sem se s prvim jutranjim tramvajem vrnil domov. Ko je zaskrbljena mati slišala, kaj se je zgodilo in kaj sem delal, je ponorela. Takrat je pozabila, da me je tudi ona pred nekaj dnevi poslala v noč, da spremljam očeta ob vračanju domov po pusti in temni cesti na Viču.
Kako pa ste doživeli konec vojne? Vam je prinesel olajšanje?
Poslušali smo radijska poročila in tiho jokali, ko smo slišali poročevalca reči: „Naši hrabri vojaki so se morali brez nemške pomoči in pred močnimi partizanskimi enotami umakniti iz teh in teh krajev in mest. Vse bližje so Ljubljani.“ Oče France je bil ves čas v kasarni. Tam so delali načrt za umik pred prodirajočimi partizani skozi izkopan, a še ne dokončan ljubeljski predor v Avstrijo. Vendar umikajoči se Nemci niso dovolili prehoda civilnim beguncem in domobrancem, ampak so tunel stražili za svojo vojsko, ki je prihajala iz Grčije, Albanije in južnih delov Jugoslavije.
Mati je bila v velikem strahu. Če bi jo partizani zajeli, bi jo kot ženo domobranskega častnika gotovo ubili. Oče je naročil, naj midva pripraviva stvari, ki jih bomo vzeli s seboj, ko bomo odšli s konjsko vprego nekega kmeta z Viča, ki nas bo moral prisilno peljati v Avstrijo. V začetku maja je oče iz kasarne po kurirju sporočil: „Tunel je svoboden. Civili in domobranci iz Ljubljane se lahko prek meje na Ljubelju umaknejo v južno Avstrijo, na Koroško. Kmet bo prišel z vozom in dvema konjema na naše dvorišče. Natovorite prtljago na voz in me počakajte. Pomagal vama bo naš prijatelj, domobranski vojak Lojzek.“
Tako je tudi bilo. Mama je sicer pripravila mnogo stvari, ki jih ne bi mogli naložiti niti na več konjskih vpreg. Ona je vse to natovarjala na voz, Lojzek pa je odstranjeval. Kuhinjsko posodje, porcelanast jedilni servis, srebrn jedilni pribor, male nočne omarice, kuhinjsko mizo in stole, kuhinjsko omaro, posteljnino, prevleke, osebno obleko, čevlje … Jaz sem vzel nekaj knjig, med njimi je bila Qvo vadis, nekaj svojih šolskih zvezkov in slik ter domine, ki jih je oče osebno izdelal v taborišču za vojne ujetnike v Italiji.
Nekako nam je uspelo natovoriti voz. Mati je jokala za stvarmi, ki smo jih morali pustiti. Natovorili smo tudi nekaj hrane: suhe hruške in jabolka, pečene zajce, posušen lipov in kamilični čaj, sladkor in malo moke, posušene gobe lisičke in poln vrč medu. Ključe svojega stanovanja smo dali sosedi, ki je stanovala tik poleg nas.
Kako pa je bilo na poti od doma v neznano?
Padla je komanda: „Vsi naj se zberejo pred gasilskim domom na Viču. Tam se bo formirala kolona, ki se bo priključila glavni ljubljanski koloni in bo šla skozi Šiško proti Kranju.“ Prišel je oče France in nam povedal, da mora on iti s svojimi vojaki. Pri nama z mamo bo ostal prijatelj, vojak Lojzek. Imeli smo manjši problem. Kmet je prišel samo z enim konjem namesto z dvema, kot mu je bilo naročeno. Drugi konj je domnevno zbolel.
Vozili smo se mimo sosedne kmečke hiše, kjer so bili moji prijatelji. Klicali so mi: “Zbogom, kmalu se vrnite!“ Prijatelji so mi dali nekaj repe za na pot. Povedali so mi, da je nekdo v naše skrivališče odložil veliko streliva in ročnih bomb. Ta nekdo sem bil jaz. To sem pobral pred našo šolo, ki so jo Nemci napolnili z raznim strelivom in jo pred odhodom iz Ljubljane vrgli v zrak.
Iz Ljubljane smo šli pred večerom. Vse mestne ulice so bile polne beguncev in voz. Iz daljave smo gledali, kako Ljubljana gori. Nemci so zažgali vsa skladišča z oblekami, uniformami, odejami, hrano in municijo, da ne bi prišla v roke partizanom. Ropotalo je in grmelo. Pokale so granate in drugo strelivo. Ljubljana je bila vsa v ognju.
Vozili smo se počasi celo noč. V Kranj smo prišli zgodaj zjutraj. Naprej nismo mogli. Vse ceste so bile polne beguncev in vozov s konji ali voli. Avtomobili so bili redki. Mnogi so šli peš. Po glavni cesti so ropotale nemške motorizirane kolone. Kmečke družine so peljale s seboj krave, ovce in manjšo živino. Vse polno je bilo tudi tankov in topov. Nihče ni smel na cesto, ker bi ga povozili. Domobranci so spali na travnikih, pokriti z vojaškimi dekami. Ljudje so nekam hiteli. Šli so si nabirat čevlje v kranjsko tovarno. Tudi jaz sem se dokopal do tovarne čevljev, vendar prepozno. Vse so že pobrali ljudje pred menoj. Samo nekaj razmetanih posameznih čevljev brez parov je še ostalo. Vzel sem jih, ker sem mislil, da bom po poti našel kak par, ki bi ga kdo odvrgel. Nič nisem našel, pa sem svoje vrgel v graben. Na robu Kranja je bilo veliko skladišče sladkorja. Tudi tja so prodrli begunci in nosili iz nje velike vreče sladkorja. Jaz sem bil premajhen in prešibek, da bi lahko nesel 50 kilogramov težko vrečo. Eno sem raztrgal z žebljem v deski in napolnil oba žepa na kratkih hlačah. Potem je začelo pokati. Nekdo je branil skladišče. Stekel sem za našim vozom v koloni, ki se je premaknila. Na cesti ni bilo Nemcev, zato so vsi hiteli naprej.
Kako ste prešli Ljubelj?
Pred ljubeljskim predorom so nas napadli partizani. Hoteli so ustaviti kolono. Domobranci in nemški vojaki so izvedli protinapad in jih pognali v gozd.
Vstopili smo v tunel. Bilo je mračno in vse polno globokih jam, napolnjenih z blatno vodo. S kamnitega stropa je na nas kapljala hladna umazana voda. Ljudje so kričali in jokali. Konji so hrzali. Bili so preplašeni kot mi. Stvari so padale z voz. Bile so izgubljene. Nihče se ni smel ustaviti. Ko smo prišli iz tunela, smo bili v Avstriji in smo mislili, da smo se rešili. Spustili smo se na veliko poljano, polno pobitih konj, krav, druge živine in ljudi. Preden smo mi prišli do tja, je bil tam boj s partizani na mostu čez reko Dravo. Domobranci in Nemci so pognali partizane daleč stran od mostu in tako omogočili prehod naprej.
Oče nam je prinesel topel golaž iz vojaškega kotla. V trenutku smo ga pojedli in se ulegli na deke, da bi malo zaspali. Čez nekaj časa smo se odpravili naprej. Na drugi strani reke so nas čakali Angleži s tanki. Da bi nas pustili naprej, so jim morali domobranci predati vse orožje, ki so ga prinesli s seboj. Mnogi so jokali. Potem smo šli dalje in se utaborili na Vetrinjskem polju, nedaleč od Celovca. Tam je tragično umrl moj dober prijatelj z Viča Janez. Med lovljenjem rib v tamkajšnjem potoku je stopil na odvrženo ročno bombo, ki je eksplodirala.
Angleži so nas s prevaro, da nas peljejo v Italijo, predali partizanom, ti pa so skoraj vse pobili. Okoli 12.000 domobranskih vojakov, nekaj hrvaških vojakov in šeststo žensk, otrok in starejših ljudi. Tudi moje krušne starše so ubili. Kje? Tega do danes nisem zvedel.
Se spominjate, kdaj ste nazadnje videli krušnega očeta in mamo?
Očeta sem zadnjič videl, ko so nas iz Vetrinja vrnili v Slovenijo. Bilo je to v Slovenj Gradcu na nekem velikem dvorišču, mislim, da je bila tam neka gimnazija, kjer so domobranske oficirje ločili od drugih domobranskih vojakov. Tudi očeta od mame in mene. Domobranske oficirje so v zgradbi mučili celo noč.
Mamo pa sem videl zadnjič v taborišču smrti na Teharjah, kamor so naju pripeljali skupaj z drugimi vrnjenimi domobranci in civilisti. Tu so nas, otroke, odtrgali od mater in nas naložili na star avtobus. Mati je pritekla iz barake mimo stražarja do avtobusa, mi v roko potisnila vrč z ostankom medu in rekla: „Sine, vzemi med, da boš z njim preživel. Meni ni potreben, mene bodo kmalu ubili!“ Potem so jo partizani s puškinimi kopiti pretepali in pognali nazaj v barako. Nikdar več nisem videl svoje dobre in skrbne krušne matere. Nas, otroke, pa so z avtobusom odpeljali na posestvo Petriček, ki leži na vzpetini nad Celjem na desnem bregu reke Savinje.
Življenje v otroškem taborišču na posestvu Petriček ste opisali v svojih biografskih knjigah, nekatere so izšle tudi v slovenskem jeziku in so bile kmalu razprodane. Ali lahko, prosim, na kratko povzamete, kaj se je tam dogajalo.
V otroškem taborišču Petriček je bilo zelo, zelo hudo. Tu so bili zaprti otroci od dojenčkov do starosti 15 let slovenske, hrvaške in nemške narodnosti. Nova oblast jih je imela za otroke državnih sovražnikov. Taborišče je bilo obdano z bodečo žico in so ga dan in noč varovali partizanski stražarji. Nas je dočakala komisarka, ki je imela vso moč. Zato, ker je bila zlobna in je imela črne lase in je nosila črno uniformo in črne škornje, smo jo otroci klicali Črna vdova – kot tistega pajka, katerega pik je smrtonosen. Nas, otroke, ki smo prišli iz taborišča Teharje, je postrojila na dvorišču, se ustopila pred nas z razširjenimi nogami in z bičem, spletenim iz usnja, mahala po zraku. Glasno je kričala: „Vi, pankrti državnih sovražnikov, niste prišli sem na počitnice. Tako kot vaši starši morate plačati za to, ker so se skupaj z našimi tujimi sovražniki, Italijani in Nemci, borili proti svojemu narodu!“ Pri teh besedah je z bičem mahala po zraku. „Vsak košček kruha, ki ga pojeste, je odtrgan od ust našemu ljudstvu. Zato boste za vse, kar boste napačnega storili, strogo kaznovani.“ Kazni pa so bile strašne. Če kdo ni dobro spremljal političnega pouka, jih je dobil nekaj okrog ušes, z usnjenim bičem po hrbtu ali pa je moral na dvorišču klečati na pesku ali stati mirno na soncu. Težja kazen je bila prepoved hrane za en dan ali več. Še težja kazen je bila spuščanje v prazen silos za žito, kjer si ostal en dan in noč ali celo več dni in noči. Spal si na deski, telesno potrebo pa opravljal v kantico. Če ti hrane niso prepovedali, so ti jo spuščali po vrvi na dno silosa, ki je bilo pokrito z urinom. Notri je smrdelo po urinu in iztrebkih.
Ena od težjih kazni je bilo tudi bičanje otrok pred postrojenimi otroki na dvorišču. Izvajali so ga Črna vdova ali partizani. Ampak najtežja kazen je bila, biti zaprt v nekdanjo sušilnico za meso na podstrehi gospodarskega poslopja, ko so spodaj v peči kurili mokro vejevje, da se je zgoraj močno kadilo. Zaprti otrok se je dušil, in ko so ga izpustili, je več dni smrdel po dimu. Sam sem imel to čast, da sem prvi izkusil to kazen. Zakaj sem bil kaznovan? Narisal sem veliko sliko vojaške bitke, na kateri so imela vsa goreča letala na sebi rdečo zvezdo. Pa tudi vsi uničeni tanki so imeli rdečo zvezdo, velika zmagujoča zastava pa je imela orla, simbol domobrancev. Od tega dne nisem na Petričku nikoli več risal, ampak sem se pripravljal na beg z enim od otrok, s katerim sva se spoprijateljila. Kam bi pa bežala? Prek reke Savinje in nazaj v taborišče smrti Teharje k svojima materama. Naivno otroško razmišljanje.
Je komu od otrok uspelo pobegniti iz taborišča na Petričku?
Trije otroci so res pobegnili. Črna vdova je vse svoje partizane, razdeljene v skupine po tri, poslala iskat pobegle otroke. Šele pozno popoldne jih je ena od patrulj ujela. Mi, drugi otroci, smo čakali ves dan brez hrane, postrojeni pod vročim soncem na dvorišču posestva. Črna vdova je osebno z bičem tepla pobeglo deklico pred nami, da je kri špricala po vročem pesku, deklica pa je od bolečine strašno kričala.
Oba dečka pa so partizani pretepali v kleti hiše. Ko je bilo te demonstracije terorja konec, so vse tri pretepene otroke pod močno partizansko stražo odpeljali oziroma odvlekli nekam v gozd. Kam in kaj se je z njimi zgodilo, nam nihče ni nikoli povedal. Vedeli smo samo, da se je straža, ki jih je odvedla, zelo hitro vrnila.
Desetletja kasneje, ko smo na hribu nad Petričkom snemali dokumentarni film Otroci s Petrička, smo od nekega kmeta zvedeli, da je njegov prednik globoko v gozdu našel tri sveže grobove. Nikoli več se ni vrnil na tisto mesto. Gozd se je na tem mestu zarasel v pragozd. Ti trije grobovi so še danes neodkriti in zarasli.
Kako je bilo poskrbljeno za hrano in higieno?
Vedno smo bili lačni. Hrane smo dobili zelo malo. Ne dovolj, da bi bili siti. Jaz sem iznašel metodo, kako je lahko dobim več. Med prvimi sem se postavil v vrsto otrok, ki so čakali pred kuhinjo. Ko sem dobil v pločevinasti posodi malo hrane, sem jo hitro odnesel na vrt in jo skril v živo mejo, nato pa pohitel nazaj v vrsto za čakanje. Tako sem dobil dve porciji. No, to so kmalu opazili tudi drugi otroci in začeli delati enako. V nekaj tednih so skoraj vsi dobivali po dve porciji hrane. To nikakor ni moglo ostati neodkrito. Kuharice, ki niso bile del osebja Petrička, ampak so prišle delat od zunaj, so opazile, da za zadnje otroke v vrsti nimajo več hrane. Hitro so odkrile našo prevaro. Tako se je končalo naše dvakratno prejemanje hrane.
Nekega dne smo bili vsi veseli, ko nam je Črna vdova povedala, da bomo za kosilo dobili fižol z mesom. In smo dobili fižol z mesom. V vsaki porciji je med kuhanim fižolom plavalo nekaj kuhanih debelih črvov. Kaj zdaj? Naj ješ fižol s črvi in mogoče bruhaš ali ne ješ in ostaneš lačen?
Kar se tiče higiene, tekoče vode na Petričku ni bilo. Mi, dečki, smo morali vsak dan nositi vodo iz reke Savinje, ki je bila kakih 20 metrov niže od posestva. Na poti so nas stražili in spremljali oboroženi partizani. Majhni otroci so umirali drug za drugim. Bili so bolehni, imeli so grižo. Že na Teharjah so bili izmučeni, saj niso imeli nič jesti. Zanje so skrbele starejše deklice, ki so bile z nami na Petričku. One so jih hranile, umivale in jih zavijale v krpe. Nekega dne so malčki izginili. Odpeljali so jih partizani. Kam? Tega nihče od nas ni izvedel.
V čem ste našli moč za preživetje?
Moč za preživetje je bila v krščanski veri v Boga. Še danes se spominjam, kako smo na Petričku pod vodstvom neke 14-letne deklice vsak večer na skritem mestu prosili dragega Boga za življenje naših staršev in nas, otrok. Pred spanjem sem se v mislih pogovarjal s Stvarnikom in iskal odgovor na vprašanje, zakaj so nekateri ljudje tako zlobni in proti katoliški veri in Bogu. Kasneje, v drugem otroškem zaporu v Štigerjevi vili v Celju, nam je dobra upraviteljica Gigica Nerat dovolila, da smo na sveti večer pred Božičem peli katoliške božične pesmi. Mi smo peli Sveta noč in solze so nam tekle po licih. To nas je držalo pri življenju.
Oktobra 1945 pa so otroško taborišče na posestvu Petriček izpraznili. Kam so vas takrat odpeljali?
Ko je neka komisija odkrila, kaj so z nami, otroki, delali Črna vdova in njeni vojaki, partizani, so odločili, da taborišče Petriček zaprejo in otroke razporedijo po raznih otroških taboriščih po Sloveniji. Jaz sem bil z več fanti in deklicami dodeljen v bivšo Štigerjevo vilo na Ljubljanski cesti številka 26 v Celju.
To je bil dvorec, obrasel z bršljanom, sredi velikega parka. Vila je bila pred vojno v lasti Wernerja Stigerja, ki je bil trgovec in na začetku druge svetovne vojne vodja nacističnega vohunskega centra v Celju, zato je ob koncu vojne pobegnil v Avstrijo. V vili so leta 1945 do prihoda 35 otrok s Petrička – 25 dečkov in 10 deklic – bivali otroci iz Bosne – t. i. Bosančki, stari od osem do deset let, ki so jim med vojno ubili starše. Bili so partizanske sirote.
Je bilo v Štigerjevi vili za otroke življenje kaj lažje?
Ko smo prišli, nas je v jedilnici pozdravila
ženska srednjih let, prijetne zunanjosti in kostanjevih las. Njen glas je bil nežen in ženski. Govorila je umirjeno in s premišljenimi besedami:
„Jaz sem sedaj vaša nova upravnica. Dobrodošli v vašem novem domu! Skupaj z že znanimi vzgojiteljicami in nekaterimi novimi se bomo trudile, da vam, kolikor je v naši moči, nadomestimo starše.“
To je bila Frančiška Nerat, upravnica doma. Otroci smo jo klicali Gigica. Bila je zelo prijazna in razumevajoča. Otrokom je vlivala po-
gum in upanje, prav tako nam je ponudila pomoč v primeru stiske. Otrok ni utrujala s hišnim redom ali predpisi, prav tako ni izvajala nasilja nad nami.
Življenje se je normaliziralo. Otroci smo se morali držati osnovnega reda. Določene so bile ure za spanje in vstajanje, v določenih urah dneva smo dobili zajtrk, kosilo, malico in večerjo. Hrana je bila neprimerljivo boljša kot na Petričku. Kopanje je bilo obvezno enkrat na teden, po želji večkrat. Frizer je prihajal vsakih štirinajst dni.
V domu so veliko časa namenili risanju in igranju družabnih iger. Nekega dne so nas odpeljali na prostovoljno delo. To je bilo raztovarjanje UNRA-paketov z vagonov. Ker smo se peš odpravili do celjske železniške postaje, se je v nekaterih otrocih pojavil spomin na pretekle mesece, ko so jih iz Pliberka pripeljali v Celje in tam grozno pretepali domobranske oficirje. Čez nekaj dni so se otrokom pridružili partizanski otroci iz Hrvaške in Srbije. Bili so stari od šest do trinajst let. Večinoma so bili oblečeni v predolge vojaške suknje, ki so bile prepasane z vojaškim pasom. Na glavi so imeli šajkače, na katerih je bila prišita peterokraka zvezda. Njihove kratke hlače so bile narejene iz dolgih vojaških hlač, ki so bile ovite okoli nog z vojaškimi golenicami. Imeli so upadle obraze in nezaupljive poglede. V naslednjih dneh so povzročili veliko nereda. Stranišča so bila umazana, okolica doma je bila polna iztrebkov, v medsebojnem odnosu pa so bili agresivni in verbalno brutalni. Celo bojevali so se med seboj s pravimi ročnimi bombami, ki so jih našli v vrtu. Življenje se je pozneje ustalilo. Čez nekaj časa smo se otroci soočili z novim problemom – z ušmi.
Tu ste preživeli prvo zimo. So vam dali primerna oblačila ali vas je zeblo?
Ko se je bližala zima, smo otroci dobili zimsko garderobo. Ponošeni puloverji, plašči in visoki čevlji so bili preslabi, da bi nas varovali pred zimo in mrazom. Naokoli, na pobočju ob železniški progi, so se otroci iz Celja sankali. Mi pa nismo imeli sank.
Čeprav se otroci po videzu nismo razlikovali, je kljub temu prihajalo do razvrščanja v skupine »mi« in »oni«. K nam v Štigerjevo vilo so prihajali nemški vojni ujetniki, da so delali na vrtu in v lopah. Za malico niso dobili nič. Mali partizančki so se jim rogali in vanje metali kamne. Mi, teharske žrtve, pa smo jim dali piti svoj čaj in jesti košček kruha, namazan z marmelado. Bili so nam zelo hvaležni. Govorili so: „Danke, danke, danke!“ Nekega dne so nam dali improvizirano izdelane sanke. Dva bencinska kanistra so med seboj zvarili in do polovice napolnili z vodo, ki je v kanistrih zmrznila. Na ročaje kanistrov so privezali močno vrv. Pokazali so nam, kako naj eden od otrok sede nanje, drugi otroci pa naj ga vlečejo. To je bilo zelo luštno. Nismo ostali samo v našem vrtu, ampak smo šli na pobočje ob progi, kjer so se sankali celjski otroci. Naše kanister sanke so bile najhitrejše in tudi drugi otroci so se želeli sankati na njih. Menjali smo sanke.
Bilo je zelo veselo in celjski otroci so nas sprejeli v svojo družbo. To je trajalo dva tedna ali tri. Nekega dne pa smo našli sanke uničene. To so storili partizančki iz zavisti. Nemški vojni ujetniki niso več prihajali v Štigerjevo vilo, tako nam sank ni nihče popravil.
Na sveti večer smo ob božičnem drevescu prepevali božične pesmi. Gigica nam je to dovolila. Tudi partizančki so prepevali. Vendar niso slavili Jezusovega rojstva, ampak vojno in uboje ustašev. Mi, , pa smo mislili na svoje ubite starše, objeli smo se in bridko teharske žrtve jokali.
Koliko časa ste prebili v otroškem domu v Štigerjevi vili?
Nastopila je pomlad in kmalu je bila Velika noč. Mi, otroci iz Štigerjeve vile, smo po vaseh prosili za jajca. Imeli smo pisno dovoljenje naše Gigice. Čeprav nas je večina kmetov zavrnila, smo vendarle dobili nekaj jajc, ki smo jih pozneje pobarvali s čebulnimi olupki, drevesno skorjo in raznimi drugimi olupki. Za Veliko noč smo tako dobili pobarvane pirhe in bogato hrano.
V spominu mi je ostalo, kako me je nekega dne eden od partizančkov, ki je dobil epileptični napad (partizansko padavico), zgrabil za vrat in me skoraj zadušil. Deset rok ga ni moglo odtrgati od mene. Kadar so potem partizančki dobili napad padavice in so nemočni ležali na tleh, smo jih mi tepli, namesto da bi jim pomagali. Oni so se potem čudili, od kod imajo toliko ran.
Maja 1946 so nove oblasti nas, otroke brez staršev, povabile k vpisu v vojaško šolo v Rusijo. Partizančki so se vsi radi vpisali, od nas, teharskih žrtev, pa le malokdo. Sam sem se takoj vpisal, ker sem mislil, da se bom tam naučil bojevati in se bom, ko se bom vrnil v komunistično Jugoslavijo, komunistom maščeval za umor svojih staršev. Na srečo nisem odšel v Rusijo, ker avion iz Rusije ni prišel po nas, ampak me je prej v Štigerjevi vili našel moj biološki oče Stjepan Ott, ki me je odpeljal v rodni Zagreb.
Z vlakom sva se peljala iz Celja v Zagreb. Od železniške postaje pa sva se s tramvajem peljala do stanovanja mojih bioloških staršev po Petrovi cesti mimo cerkve sv. Petra. Bil je praznik sv. Petra in Pavla. Pred cerkvijo so bili postavljeni številni štanti z raznimi sladkarijami: sladkorno vato, pečenimi mandlji, s sladkorjem oblita jabolka, razni bomboni in keksi. Pomislil sem na lačne otroke v slovenskih taboriščih in sem tiho zajokal. Potniki v tramvaju so se obračali k meni. Očetu je bilo neugodno. Rekel je – malega boli trebuh. Mene pa ni bolel trebuh, ampak ranjena duša!
Kje ste se šolali, kakšne spomine imate na šolo?
Ko sem bil še na Petričku, so nas pred novim šolskim letom 1945/46 vprašali, kateri razred smo končali. Jaz in dva druga otroka smo končali štiri razrede osnovne šole. Na Petriček je prišel neki učitelj, ki je preveril, ali smo povedali po resnici. Vsi trije smo uspešno prestali kontrolo in so nas vpisali v prvi razred ene izmed dveh gimnazij v Celju. Na to šolanje v celjski gimnaziji imam pa zelo slabe spomine. Nismo dobili nič za pisanje niti knjig niti šolske torbe. V začetku so nam sošolci dovolili, da smo brali iz njihovih knjig. Ko pa so zvedeli, kdo smo, so se nas začeli izogibati in se nam rogati, da smo smrdljive ovce. Imeli smo samo po ene kratke hlače in letno srajco. Hodili smo v starih čevljih ali bosi.
Nekega dne nas je pred šolo čakala velika skupina sošolcev iz našega in drugih razredov. Brez besed so se vsi vrgli na nas tri in so nas grdo pretepli. Mi smo se branili, kolikor smo mogli, a jih je bilo preveč. Na koncu smo bili vsi trije krvavi po glavi in telesu. Srajce smo imeli razcapane in krvave. Ko smo prišli do lesenega mostu čez Savinjo, nam je stražar dovolil, da se operemo v hladni reki. Ko smo prišli na Petriček, se je Črna vdova zgrozila, ko nas je zagledala. Stražar je povedal, da smo se pretepali s sošolci. Partizanska komisarka je ponorela: „Mi vas pošiljamo v šolo, da se nekaj naučite, vi pa tam pretepate pridne celjske otroke!“ Mi trije proti skoraj celi šoli? Vzela je bič in nas dobro prebičala. Potem smo morali iti spat brez večerje. To se je še večkrat ponovilo. Mi trije smo se odločili, da ne gremo več v to gimnazijo. Če že moramo biti tepeni, naj bo to samo enkrat. Na Petričku od Črne vdove, a ne enkrat v celjski šoli, drugič pa na Petričku. Črna vdova nas je večkrat grdo pretepala, v šolo pa nismo hoteli več iti. Pri tem je ostalo.
Ko so nas preselili v Štigerjevo vilo v Celju, je nas tri gimnazijce Gigica nagovarjala, da bi šli v drugem polletju šolskega leta 1945/46 zopet v šolo. Mi nismo pozabili, kako so nas pretepali partizanski in drugi naščuvani dijaki tiste gimnazije. Odklonili smo. Gigica nam je obljubila, da nas bo vpisala v drugo gimnazijo in da bo vsak dan v šoli vprašala, kako nam gre. Za šolo nam je priskrbela lepo obleko, barvice, knjige in lepe šolske torbe. Na koncu smo privolili in šli v novo gimnazijo v Celju. Imeli pa smo probleme z ušmi. Smrdeli smo po petroleju ali prašku DDT, s katerim smo pokušali odstraniti gnide.
Gigica ni zahtevala od nas, da uspešno zaključimo šolsko leto. Preveč šolskih ur smo prej izgubili. Dovolj je bilo, da smo šli v šolo in se pripravljali za ponavljanje naslednje leto. Jaz sem bil zagrizen in sem si mislil: V Ljubljani si bil odličnjak, zakaj to ne bi bil tudi v Celju. V Štigerjevi vili so nam trem pomagale pri učenju dobre vzgojiteljice. In na veliko začudenje
vseh sem prvi razred gimnazije v Celju uspešno zaključil s prav dobrim uspehom.
Kako pa ste se izobraževali za poklic in kje ste potem našli zaposlitev?
Za poklic sem se izobraževal po prihodu v rojstno mesto Zagreb. Imel sem velik talent za risanje. Zato sem se želel prepisati z gimnazije na šolo za uporabno umetnost na Trgu Hrvatskog narodnog kazališta (HNK). Sprejemni izpit sem opravil zelo uspešno. Ko pa je moj biološki oče Stjepan Ott slišal, kaj sem naredil brez njegovega dovoljenja, me je napodil iz stanovanja. Potem sem iskal kakršno koli šolo, ki bi imela internat. Našel sem jo in se vpisal na Elektroprivredno školo Zagreb, kjer sem se šolal za elektromonterja.
Najprej sem se zaposlil v zagrebški Električni centrali in delal pri gradnji termoelektrarne v Konjščini (Hrvatsko Zagorje). Po od služenju vojaškega roka pa sem se zaposlil pri Elektroprenosu Zagreb, postaji za distribucijo električne energije. Zvečer sem obiskoval elektrotehnično šolo, ki sem jo zaključil z diplomo in prav dobrim uspehom.
Kdaj in zakaj ste odšli v Nemčijo?
Zakaj sam odšel v Nemčijo? Zato ker sem se bal, da me bodo poslali v zapor za politične obsojence na Goli otok. Bilo je tako. Ko sem končal elektrotehnično šolo, sem se zaposlil v podjetju Elektroprenos. Med sodelavci sem bil priljubljen kot dober športnik in organizator. Nekega dne me je poklical sekretar podjetja, bivši oziroma morda še takratni član Udbe, in mi je predlagal: »Če stopiš v komunistično partijo, ti bomo dali dvosobno stanovanje (leta 1960 pravo bogastvo), mesto direktorja na manjši postaji za distribucijo električne energije, veliko plačo, in če želiš dalje študirati elektrotehniko, boš dobil za vsa štiri leta dobro štipendijo. Sprejmeš ponudbo?«
Zgrozil sem se. Jaz, komunist?! Po vsem tem, kar so mi komunisti storili, ubili moje krušne starše, moj starejši brat pa je bil hrvaški vojak, ki je po vojni pobegnil v Avstrijo, se oženil z Avstrijko, se preselil v ZDA, tam študiral in dobil državljanstvo. Ne! Niti pomisliti nisem hotel na to. Zato sem sekretarju rekel, da moram dobro razmisliti. Čez nekaj dni me je spet poklical. Bil je vesel in nasmejan, ker bo dobil novega komunista. Na kraj pameti mu ni prišlo, da lahko kdo odbije takšno ponudbo. Široko je odprl usta in oči, ko sem mu rekel: »Prav lepa hvala za ponudbo, ampak mene politika ne zanima in ne želim biti član nobene partije. V podjetju je dovolj ljudi, ki to želijo biti.«
»Jaz pa hočem tebe,« se je zadrl, se malo zamislil in rekel: »Kdor odbije takšno ponudbo, je nor ali pa je sovražnik komunizma. Ti nisi nor. To si pokazal s šolanjem in dobro organizacijo. Ljudje te spoštujejo in imajo radi. Ostane samo eno: ti ne maraš nas, komunistov. Jaz bom vse naredil, da te odpeljejo na Goli otok, da boš tam na vročem soncu tolkel kamne.«
Od tedaj sem se tresel od strahu kot šiba na vodi. Kaj če sekretar odkrije, da imam v Ameriki brata, bivšega hrvaškega vojaka? Da sem bil v taborišču smrti na Teharjah? Zaprt v dveh otroških taboriščih, Petriček in Štigerjeva vila. Da so moje krušne starše ubili partizani v Sloveniji. Da sem prehodil Križni put … Zgrozil sem se ob misli, da me moja preteklost še danes preganja. Moral bi se aktivno vključiti v boj proti komunistom, pri čemer bi tvegal življenje, ali pa moram pobegniti v tujino. Odločil sem se za drugo.
Kako in kdaj pa vam je uspelo oditi iz Jugoslavije? Je bilo takrat že možno po želji potovati v tujino ali ste odšli ilegalno?
Skoval sem načrt. Vložil sem prošnjo za vizo za potovanje v inozemstvo. Izmislil sem si, da je pred menoj ženitev z neko Nemko. Zato moram iti v Nemčijo podpisat dokumente, da bi lahko to dekle prišlo v komunistično Jugoslavijo, s katero nimajo diplomatske zveze. Na moje veliko začudenje sem dobil izlazno-ulazno vizo za tri dni za Nemčijo in nazaj. Pohitel sem v Nemčijo, preden bi me podjetni sekretar poslal na Goli otok. Bilo je to jeseni 1961.
Ste v Nemčiji lahko svobodno zadihali?
Seveda sem v Nemčiji toliko let po svetovni vojni doživel pravo svobodo. Ta svoboda pa je imela dve plati. Po eni strani sem lahko delal, kar sem hotel (seveda v duhu nemškega zakona). Po drugi strani, kar je bila za mene novost, sem moral sam poskrbeti zase. Kje bom spal, kje bom delal, kje bom jedel, kje si bom kupil obleko … Kako bom izpolnil toliko formularjev: za bivanje, delovno dovoljenje, socialno zavarovanje, bančne podatke, vozovnico za tramvaj, versko pripadnost in še in še? In kar je bilo zelo pomembno: poznati jezik dežele, v kateri živiš. V Zagrebu sem se v srednji tehnični šoli štiri leta učil nemški jezik. Mislim, da sem ga za konverzacijo dobro znal. Vendar ko sem prišel v Stuttgart, nisem nič razumel. Direktor mi je rekel: »Vi ste napisali, da razumete nemško, zato smo Vam rezervirali mesto konstruktorja. Zdaj vidim, da me skoro nič ne razumete. Pojdite na našo montažo v tovarno, in ko se boste naučili nekaj našega jezika, Vas bomo vzeli v konstrukcijo.«
Kaj se je zgodilo? V direkciji firme, kjer so me sprejeli, so govorili težek švabski dialekt. Zato nisem razumel niti besede. Namesto da bi bil konstruktor, sem bil zdaj elektromonter. Plača je bila dobra. Vendar delavci niso bili tako cenjeni kot uradniki.
In še nekaj. Iz stanovanja so te lahko vrgli vsak trenutek. Meni se je to zgodilo. Stanoval sem v domu za delavce, katerega lastnica je bila neka ženska hrvaškega rodu. Bila je zelo ljubezniva do mene. »Ivica, potrebuješ to, ti lahko kaj dam? Kako si zadovoljen s posteljo in z drugimi ljudmi v sobi?« Same lepe besede. Ko je komunistična Jugoslavija vzpostavila diplomatske odnose z Zahodno Nemčijo, smo jaz in moji trije zagrebški prijatelji dobili v potne liste dovoljenje za več let življenja v Nemčiji. To smo proslavili s pitjem alkohola v moji sobi. Z nami so pili tudi Nemci. S pijačo smo pošpricali vse stene in tudi strop. V sobo je prišla lastnica, in ko je to videla, me je nadrla:
»Takoj ven iz moje hiše!« Poklicala je tudi policijo. Na sveti večer sem z dvema kovčkoma prišel na glavno železniško postajo v Stuttgartu, sedel nanju in poslušal, ko so po zvočniku predvajali pesem Sveta noč, blažena noč. Takrat sem zajokal in s prvim vlakom bi se najraje vrnil v komunistično Jugoslavijo. A takega vlaka ta večer ni bilo. Tudi to je bil svobodni Zahod.
Kako ste doživljali padec berlinskega zidu in komunizma v Evropi?
Padec berlinskega zidu in komunizma v Evropi sem doživljal kot veliko srečo. Srečen, da je tisto, kar mora biti skupaj, zdaj skupaj in da je del nemškega naroda, ki je veliko trpel pod Hitlerjem in potem pod komunizmom, končno združen z rojaki iz Zvezne republike Nemčije in svoboden. Po drugi strani sem bil skeptičen do padca komunizma. Zakaj? Kot pravi tisti rek: Volk dlako menja, narave pa nikdar! To se je pozneje pokazalo v Sloveniji, Hrvaški, Nemčiji, Rusiji in tako dalje. Preveč bivših komunistov, njihovih otrok in somišljenikov se je vrinilo v oblastne strukture novih držav in tam delajo naprej, kar so prej delali komunisti.
Na Titov rojstni dan gredo v Kumrovec, njegov rojstni kraj, in tam ti nekomunisti pojejo: »Druže Tito mi ti se kunemo, da sa tvoga puta ne skrenemo!«
S katere poti? Ubojev na tisoče nedolžnih ljudi? Znani hrvaški novinar je napisal: »Bolje bi bilo, da bi šli ti ljudje namesto v Kumrovec k psihiatru!«
Ste spremljali tudi dogajanje v Sloveniji, prizadevanja za njeno demokratizacijo in osamosvojitev? Ste se takrat odločili, da boste pisali o povojnem otroškem taborišču Petriček?
Dogajanje v Sloveniji sem z navdušenjem spremljal. Bil sem na mnogih zborih Slovencev v Nemčiji in Sloveniji. Da pišem o tem, kar sem po vojni doživel v Sloveniji, sem se odločil že v času komunizma v Jugoslaviji. Prepričan pa sem bil, da bi bila knjiga v Jugoslaviji prepovedana in nihče ali le malo ljudi bi jo lahko bralo. Zato sem čakal na padec komunizma. Ko se je leta 1991 zrušil, sem začel hitro pisati zgodbo o Petričku in sem jo napisal v rekordnem času, v pol leta.
Rokopis sem ponudil več založnikom. Nekateri so pokazali interes, drugi pa so se izgovarjali, da ni dobro napisano. Prva, ki je natisnila moj rokopis, je bila Založba za alternativno teorijo v Mariboru. Iz hrvaškega jezika so ga prevedli v slovenščino in ga izdali že leta 1991 pod naslovom Ukradeno otroštvo. Direktor založbe je bil gospod Roman Leljak, ki mu bom za to vse življenje hvaležen. Slovenci so radi kupovali to knjigo. Vse, kar sem dobil s prodajo te knjige, sem dal za ureditev spomina na nedolžne žrtve komunistov v Ljubljani – za farne spominske plošče na Žalah in tudi
drugje. Veliko knjig pa sem na predstavitvi v Celju dal gospodu Tinetu Velikonji.
Leta 1996 je knjiga izšla pri hrvaškem založniku Lijepa naša iz Wuppertala, sledila je slovenska izdaja Mohorjeve družbe Celje leta 2008, potem pri nemški založbi Gerhard Hess leta 2012 in pri Nakladi Bošković v Splitu leta 2013.
Kako so knjigo sprejeli bralci?
Odzivi so bili zelo pozitivni. Posebej počaščen sem bil, ko je hrvaški parlament, Sabor, organiziral v Hrvaškem narodnem gledališču (HNK) svečano promocijo moje knjige. Udeležili so se je ministri, akademiki, pel je zbor hrvaške katedrale in mnogi znani operni pevci HNK Zagreb. Na promocijo je prišlo okrog petsto ljudi.
Slovenski pisatelj, politik in sodelavec v nemško-slovenski katoliški misiji v Ulmu je v kritiki knjige zapisal: »Po branju Ottovoga romana se v bralcu namreč poleg bolečine nenadoma pojavi avtorjevemu razpoloženju identična drža: doživlja bolečino, ne da bi se ji samopomilovalno prepuščal; loteva se ga eksistencialni strah, a se ne bo mogel polastiti njegovega naravnega poguma; živi s preteklostjo, ne da bi odmrl za sedanjost in prihodnost; obtožuje, ne da bi sodil.«
Mnogi bralci so mi pisali in njihova pisma še vedno hranim:
Ana iz Stuttgarta: »Bralcu ste zelo močno opisali dogodke in ima občutek, da Vas spremlja na tem krvavem Križevem potu. Sprva sem s strahom vzela roman v roke, a zdaj me samo utrujenost prisili, da ga spustim iz rok.«
Božidar iz Ljubljane: »Vaša knjiga ni samo zapis spomina na zverinske zločine, … je knjiga resnice, neprecenljive vrednosti za bližnjo zgodovino, ki jo plačanci sedanje vladajoče partijske elite trdovratno skrivajo.«
H. A. iz Gross Zimmerna: »Knjiga me je globoko pretresla. Da se je rdeči režim znesel nad nemočnimi otroki, je necivilizirano, popolnoma umazano in nehumano. Tak je bil sam po sebi ta sistem. Nimam besed. Me tišči v grlu. … Vaša knjiga ni samo množica pretresljivih spominov, ampak dokument neprecenljive vrednosti, ki bi ga objektivna zgodovina morala priznati.«
S. L. iz Ljubljane: »Odkrili ste nam resnico, ki je bila toliko let skrivana in izkrivljana. Potrebno je, da to knjigo prečita vsak Slovenec, da se streznimo … Razmišljam celo ponoči, kako je mogoče, da je človek človeku taka zver … Če človek ne živi po Božjih zapovedih, izgubi svoje dostojanstvo. … Štiri leta sem bila zaposlena v Cinkarni, a ni nikoli nihče omenil teh strahot. … Iz Vaše zgodbe je razvidno, da so brez milosti pobili vso slovensko inteligenco. Te izgube našega naroda ni lahko nadomestiti v treh ali štirih generacijah …«
Nekdo je zapisal: »Bral sem mnogo knjig o Bleiburgu in ‘Križnom putu’, a take knjige, kot jo je napisal Ivan Ott, še nisem. Zapomnil sem si jo po njegovih zadnjih besedah v romanu: ‘V eksodus je šel desetletni otrok, domov pa se je vrnil zrel človek dvanajstih let.’«
Po slovenski demokratizaciji in osamosvojitvi ste tudi otroci s Petrička dobili možnost, da popišete svoje trpljenje v taborišču in vložite prošnjo za priznanje statusa žrtve povojnega nasilja. Ali ste dobili od države kakšno opravičilo, odškodnino?
Poudariti želim, da je bil za to, da nam je bil priznan status žrtve za vse, kar smo od komu-
nistov pretrpeli, zaslužen zdaj že pokojni gospod Janez Črnej, ki je bil predsednik komisije Demosa za grobišča v Celju. Dolgotrajno in mukotrpno pot do priznanja statusa žrtev otrokom s Petrička je opisal v svoji knjigi Grobišča na Štajerskem. Opisal je tudi izpovedi nekaterih otrok in njihovo nadaljnjo usodo. Polno se je angažiral za nas, za kar mu bom večno hvaležen. Naj mu dragi Bog da v nebesih pravično plačilo!
Jaz osebno – kakor mnogi drugi otroci s Petrička – sem vložil prošnjo za priznanje statusa žrtve komunizma na Slovensko odškodninsko družbo. Komisija je mojo prošnjo prejela in na podlagi prvega stavka 12. člena Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja izdala odločbo, da mi je priznan status upravičenca do odškodnine. Ta je znašala 2044,70 evra. Pozneje so višino odškodnine popravili malo navzgor, ker so mi priznali status komunistične žrtve od maja 1945 pa do moje polnoletnosti. Višina odškodnine za toliko let trpljenja je simbolična. Vendar meni ni bilo za odškodnino, ampak za pravico, da se prizna, da sem bil kot otrok žrtev komunistov. Naj se ve!
Odškodninska družba mi je poleg te smešne odškodnine priznala za vsa leta komunističnega terorja, ki sem ga moral trpeti kot otrok, dodatno pokojnino. Od tega nisem imel nikakršne koristi, ker nisem nikoli delal v Sloveniji in nimam slovenske pokojnine.
Ste se otroci s Petrička kot odrasli ljudje po osamosvojitvi Slovenije kdaj srečali?
Našli smo se večkrat. Zbirati nas je začel gospod Janez Črnej, ki je v Celju spoznal nekaj teharskih žrtev, kar ga je spodbudilo, da je dal oglas v časopis, naj se mu kot predsedniku komisije Demosa iz Celja javijo nekdanji otroci, ki so bili na Petričku. Kot navaja v svoji knjigi, se mu je javilo 22 oseb. Na koncu je imel na seznamu zbranih skoraj 70 imen. Prvo srečanje je bilo konec leta 1993 v Celju. Takrat so izvolili ožji odbor, ki je predstavljal vse sirote, ki so bile na Petričku, in je z gospodom Črnejem nato hodil na pogovore s politiki.
Jaz nisem bil vedno z njimi, ker sem veliko delal v gospodarstvu, pisal knjige in se ukvarjal s časnikarstvom. Dobro pa se spominjam srečanja konec oktobra 1999 v Domu sv. Jožefa v Celju na predstavitvi moje knjige Ukradeno otroštvo v slovenskem jeziku in v drugih jezikih. Prišlo je veliko bivših otrok s Petrička.
Pripovedovali so o svojem doživljanju otroškega zapora in potem svobode. Med njimi na primer Lotka Pirc, Margita Werf-Trostman in Leon Turnšek, ki je bil na Petričku kot čisto majhen otrok, star kako leto in pol. Kasneje, ko je bil v domu na Polzeli, ga je neki par želel posvojiti, on pa je trikrat zbežal nazaj v sirotišnico, ker je mislil, da je tam doma. Za svoje pravo ime je zvedel šele po nekaj desetletjih in je prvič videl starše, žal le na fotografiji, pri svojih 52 letih. Rekel je: »Težko je bilo živeti, ker nisem vedel, od kod sem, kdo sem in kdo so moji starši.« Lotko so bivši komunisti terorizirali po telefonu, jo klicali ponoči in ji pretili. Precej sem že pozabil, ker je od takrat preteklo že veliko let.
Najbolj pa se spominjam neke žene, ki je po predstavitvi knjige prišla k meni in rekla: »Jaz sem hči Frančiške Nerat, nekdanje upravnice v Štigerjevi vili v Celju. Otroci ste jo klicali Gigica. Na žalost je moja mati že umrla. Vi ste o njej tako lepo pisali in vedno ste jo hvalili. Obe sva vam za to zelo hvaležni.«
Kasneje smo imeli srečanje bivših otrok s Petrička v Ljubljani na premieri dokumentarnega filma Otroci s Petrička s podnaslovi v angleščini. Ni nas bilo veliko, vsi smo bili že stari in šibki. Bili smo predvsem tisti, ki smo sodelovali v filmu.
Ste s kom od otrok s Petrička ohranili stike tudi zunaj skupinskih srečanj?
Imel sem stike z Margito (Gito) Werf-Trostman. Pisala sva si dolgo in se spominjala dni na Petričku. Zgodba njene družine je nekaj posebnega. Bila je mojih let, pripadnica nemške manjšine iz Slavonskega Broda. Na Petričku je imela tudi starejšo sestrico Lidijo. Njun oče in mačeha sta bila zaprta na Teharjah in namenjena za usmrtitev. Vendar se je zgodilo nekaj, česar nihče ni mogel verjeti. Malo pred predvideno usmrtitvijo je mačeha povedala, da je že dolgo članica komunistične partije Jugoslavije. Na Teharjah so vse preverili in družino spustili na svobodo.
Spoznal sem tudi Francija Kindlhoferja, ki je živel v Münchnu. Z njim sem v stikih še danes. Najboljše zveze pa sem imel z bivšim otrokom s Petrička Güntherjem Slamerjem iz nemške družine Schleimer, ki se je potem preselil in živel v Avstraliji. Skupaj sva sodelovala na snemanju filma Otroci s Petrička. Zdaj je že pokojni. Jokal sem za njim.
Aktivno se zavzemate za to, da bi otrokom s Petrička postavili spominsko znamenje. Kako ste se tega lotili?
Pred leti sem dobil paket z večjo količino materiala o taborišču Petriček in o otrocih, ki smo tam živeli. Prosili so me, da vse to pošljem v Celje. Nekdanji sotrpini so me namreč prosili, da jih zastopam. Rad sem prevzel to dolžnost.
Prizadevanje za postavitev spominskega znamenja za otroke s Petrička sem začel v začetku leta 2014. Na takratno ministrstvo za kulturo sem poslal pobudo za razglasitev posestva Petriček za kulturni spomenik državnega pomena in za vpis na seznam kulturne (memorialne) dediščine. Predlagal sem, da se Spominskemu parku Teharje, ki je že vpisan kot memorialna dediščina, doda objekt Petriček, ker je bila dislocirana enota teharskega taborišča. Prijazno so mi odgovorili, da bodo raziskali stanje na terenu in se posvetovali z lastniki posestva. (To so bili dediči prvotnega lastnika gospoda Petrička, ki so razseljeni po
svetu in so želeli posestvo prodati.) Kasneje so sporočili, da lastniki niso pripravljeni dati soglasja za razglasitev niti za postavitev spomenika. Je pa možnost, da bi v Spominskem parku Teharje postavili paviljon, v katerem bi bil vsaj en pano posvečen predstavitvi usode otrok s Petrička.
Leta 2016 sem dobil informacijo, da bodo v Spominskem parku postavili enega od železniških vagonov, s kakršnimi so leta 1945
pripeljali begunce iz Pliberka v Celje. V njem bi lahko bil muzej. Vagona še do danes ni.
Leta 2017 sem prosil ministrstvo za delo, takrat odgovorno za upravljanje Spominskega parka Teharje, za informacije v zvezi z načrtovano gradnjo paviljona, odgovora nisem dobil. Naslednje leto je upravljanje Spominskega parka prevzela občina Celje. Sčasoma sem začel pošiljati prošnje za informacije o napredku postavljanja spominskega znamenja na razne naslove: ministrstvo, občino, zavod za kulturno dediščino in arhitekturni atelje.
Maja 2021 sem pa dobil od Mestne občine Celje veselo novico. Pristojna komisija je odobrila našo zahtevo po spominskem znamenju za otroške žrtve s Petrička.
Potem vaš večletni trud le ni bil zaman in ste otroci s Petrička dobili vsaj delno zadoščenje.
Ampak kaj so naredili!? Na malem panoju pred Spominskim parkom Teharje so o taborišču na Petričku prikazali eno fotografijo in napisali tri suhoparne stavke, ki olepšujejo resnico.
Otrok niso ločili od staršev, ampak so jih nasilno iztrgali materam iz rok, tudi dojenčke, ki so potem umirali zaradi griže. Peljali nas niso v zavetišče, ker tam otroci nismo dobili za-
vetja, pa tudi sirotišnica to ni bila, saj so bile vsaj naše matere takrat še žive. Tam nas niso čakale težke razmere in strog režim, ampak kruta komisarka in oboroženi stražarji … Na celem panoju nikjer omembe, da je bil za vse to trpljenje kriv totalitarni komunistični režim!
Franci Kindlhofer, prav tako otrok s Petrička, ki se trudi za isto stvar po drugih poteh, je protestiral, prav tako sem jaz. Odgovorili mi niso. Morda zato, ker je bila pristojnost za Spominski park spet prenesena, tokrat na Ministrstvo za obrambo.
Tako se že skoraj deset let nič ne premakne. Mislim, da čakajo, da umre še poslednji otrok s Petrička. Mnogo jih je že preminilo. Nekaj pa nas je še. Zvedel sem, da so leta 2018 dediči posestvo prodali. Morda bo pa novi lastnik dovolil postavitev vsaj kakšne spominske table na samem Petričku?
Naše delo, upam, bodo nadaljevali mlajši, ki niso doživeli otroškega taborišča. Hvaležen sem vsem, ki se trudijo ohraniti spomin na naše otroško trpljenje. Med njimi so tudi mladi in njihovi mentorji, ki obdelujejo to tematiko v gimnazijskih raziskovalnih nalogah ali diplomskih nalogah na fakulteti. Posebno sem hvaležen režiserju Miranu Zupaniču za večkrat nagrajeni, izredno občuten dokumentarni film, v katerem je dal besedo nam, preživelim otrokom s Petrička.