Tam izpod razvalin t …
Tam izpod razvalin turjaških
še vedno v noči kri priteče,
grmi krvavi cvetó, grmi krvavi cvetó.
Pod soncem žarnim, soncem žgočim
še zdrkne kamenček v razpoko,
noče v pozabo spomin, noče v pozabo spomin.
»Joj, dragi moj,
sinko tvoj čuden je,
ne verjame ne v palčke,
ne verjame ne v vile,
verjame pa trdno,
da grmi krvavi ti iz prsi rastó!«
Še zdrkne kamenček v razpoko,
noče v pozabo spomin, noče v pozabo spomin.