Nova Slovenska zaveza

Biti izgnanec

28 oktobra 2023

V tem prispevku bi ž …

V tem prispevku bi želela bralcu približati zgodbo Marije Resman, rojene Mertelj, ki je bila doma iz Srednjega vrha na Gorenjskem. Srednji vrh je vas v občini Kranjska Gora na 972 m nadmorske višine na ledeniški polici v Karavankah, severno od naselja Gozd Martuljek. V njeni okolici se razprostirajo strmi gorski pašniki, na katerih so v preteklosti pasli koroški pastirji. Na usodo ljudi po drugi svetovni vojni je močno vplivalo dejstvo, da so živeli ob meji z Avstrijo. To je bil tudi eden od razlogov za njihov izgon, prisilno preselitev v letih od 1947 do 1949.

Pred seboj imam fotografijo poročila o rojstvu gospe Marije. Na prvi pogled to ni nič posebnega. No, razen morda tega, da je bilo poročilo o rojstvu male Marije, ki se je rodila 9. decembra 1949, izdano šele na Veliki šmaren leta 1950 in da je bila tudi v rojstno matično knjigo vpisana šele tega leta, ne takrat, ko se je rodila. Iz poročila o njenem rojstvu izvemo, da se je rodila v Ljubljani, na naslovu Šlajmerjeva 3, kjer je bila porodnišnica. Mimogrede, ulica je dobila ime po uglednem predvojnem zdravniku Edvardu Šlajmerju, začetniku sodobne kirurgije v Sloveniji. Toda za temi suhoparnimi podatki se skriva še ena izmed zamolčanih in pretresljivih zgodb, ki so jih doživeli ljudje v Sloveniji po drugi svetovni vojni. Marijina mama Ana, rojena Samonik, je namreč v tistem času, ko se je rodila Marija, kot izgnanka iz obmejnega pasu z Avstrijo živela v Kočevju. Toda da bi bolje razumeli njeno zgodbo, naj najprej nekaj besed namenimo izgonu prebivalstva, ki ga je povojna komunistična oblast izvajala v prvih letih po vojni.

Izgon prebivalstva iz Slovenije po drugi svetovni vojni

Prve žrtve odločitve povojne oblasti, da izženejo del prebivalstva, so bili v Sloveniji živeči Nemci. Števila teh, ki so jih izgnali v prvih mesecih po vojni, ni mogoče točno določiti. Po podatkih Poročila o selitvah Volksdeutscherjev iz LRS v letih 1945–1946, izdanega leta 1951, naj bi bilo v Sloveniji registriranih skupaj 9474 izgnanih oseb nemške narodnosti,[1] vendar to poročilo zagotovo ni zajelo vseh izgnanih oseb nemške narodnosti.

O izgonu nemškega prebivalstva so se vrh OF in nekateri pokrajinski odbori OF pogovarjali že več mesecev pred koncem vojne, zato ne preseneča, da je že maja 1945 začela oblast nekatere skupine Nemcev izseljevati v Avstrijo; med temi, ki so morali zapustiti domovino svojih prednikov, so bili tudi Kočevarji, ki so jih konec leta 1941 in na začetku leta 1942 nemške oblasti s Kočevske preselile v okolico Bistrice ob Sotli in ob Savo. Drugi val izgona Nemcev je oblast izvedla septembra 1945, saj je taborišča, v katerih so bili zaprti, potrebovala za zapiranje ljudi, obsojenih na povojnih montiranih sodnih procesih. Najhujši in največji izgon Nemcev pa se je začel v drugi polovici decembra istega leta. Med temi, ki so bili izgnani decembra 1945, je bil tudi v Sloveniji dolga desetletja zamolčani pisatelj Karel Mauser. Kot je zapisal Mitja Ferenc v knjigi Kočevska – pusta in prazna, je bil »izgon v hudih zimskih mesecih z neustreznimi prometnimi sredstvi (živilskimi vagoni) prek mejnih prehodov Podrožca, Koren, Jezersko, Jesenice, Dravograd, Šentilj, Hodoš in Kotoriba, pa tudi tajni pregon ljudi mimo omenjenih uradnih prehodov, ob nasprotovanju britanskih in sovjetskih zasedbenih organov v Avstriji in na

1 Milko Mikola, Rdeče nasilje, Celjska Mohorjeva družba, 2012, str. 163.

Madžarskem, prava tragedija«. Brez hrane in vode ter v neogrevanih živilskih vagonih so sredi mrzle zime potovali več dni in noči, preden so prispeli na cilj. Zaradi oslabelosti, lakote in hudega mraza so zlasti otroci in starejši ljudje umirali. Po pričevanju enega izmed izgnancev, Jožefa Petka iz Apaške kotline, je njihov vlak na tej poti na enem izmed stranskih tirov stal celih 17 dni.

Med izgnanimi so bili tudi Slovenci. Te je zavezniška oblast na Dunaju poslala nazaj v Slovenijo, vendar jih komunistična oblast ni želela sprejeti, saj jih je sama označila za Nemce. Po vrnitvi so jih zato zaprli v nedograjeno stavbo mariborskega bogoslovja, nato pa so jih nekega večera naložili na tovornjake in jih odpeljali do avstrijske meje. Eden izmed njih je kasneje pripovedoval: »Partizan se je pogovarjal z očetom, ki ga je poznal, čisto po tiho, in mu rekel, gospod Hajnžič, sedaj gremo v dolino solz in smrti. V tej dolini so veliko ljudi postreljali. Na močvirnatem travniku nas ustavi, rekel je, tukaj spredaj je majhen potok, na oni strani je Avstrija. Šli smo do potoka, partizan pograbi otroke, enega za drugim je zmetal na ono stran. Nato sta prišla oče in mama čez, ob potoku je bil en jarek, tam nas je oče vrgel na tla in se z mamo vrgel na nas. Že se je oglasila puška in počilo je šestkrat. Partizan je streljal v močvirje, nam pa rešil življenje. Nato se sliši druga skupina, jok in kričanje, pokalo je nekaj časa, nato je vse utihnilo. Vse skupaj je 2 trajalo dobre pol ure, postala je tišina. Preživela je samo naša družina.« [2]

Izgon prebivalcev iz obmejnega pasu

Izgonu nemškega prebivalstva je spomladi leta 1947 sledil množičen izgon prebivalstva iz obmejnega pasu z Avstrijo. Če je izgon nemškega prebivalstva po vojni iz Slovenije že relativno dobro raziskan, pa tudi vsaj nekoliko prisoten v zgodovinskem spominu (seveda brez vsake

2 Mikola, str. 171.

Figure 1. Poročna slika očeta in mame, 10. julija 1944

ga širšega poznavanja krutega ravnanja oblasti do izgnanih), pa ostaja velika siva lisa izgon ljudi, ki so živeli v obmejnih krajih. Kot da ga ni bilo, čeprav so bile s svojih domačij izgnane številne družine.

Razloga za izgon sta bila vsaj dva. Po vojni, ko je bila meja z Avstrijo že hermetično zaprta, so prek nje začeli prihajati v Slovenijo pripadniki ilegalnih skupin in organizacij, Matjaževa vojska in Križarji, za katere je oblast uporabljala izraz »bande«. O tem v knjigi Za svobodo, kralja in domovino: ilegalne skupine v Sloveniji med letoma 1945–1952 piše tudi dr. Mateja Čoh. Oblast je bila prepričana, da ljudje, ki živijo ob meji, pomagajo ljudem na poti čez mejo ter jim dajejo zatočišče in hrano.

Prav tako je slutila, da prebivalci ob meji pomagajo ljudem, ki želijo prebegniti iz Slovenije v Avstrijo. Toda nje niso motili samo tisti, ki so se aktivno vključevali v pomoč prebežnikom, temveč je oblast pritiskala na prav vsakega z zahtevo, da naznanja tako tiste, ki hočejo »čez«, kot one, ki jim pri tem pomagajo. Da bi kar najbolj zmanjšala možnost prihoda »band« in odhoda prebežnikov, se je odločila, da bo »nezanesljive elemente«, kot je poimenovala ljudi ob meji, izgnala v notranjost Slovenije. Kot prostor kolonizacije oziroma naselitve teh ljudi je izbrala izpraznjeno Kočevsko, ki jo je želela znova gospodarsko obuditi. V naslednjih dveh, treh letih je tja pripeljala do zdaj še neznano število prisilno preseljenih ljudi z obmejnih območji Gorenjske, Štajerske in Prekmurja pa tudi s Koroške. Kot omenja naša gospa Marija, so bile med izgnanimi družinami z Gorenjske, od koder sama prihaja, predvsem družine večjih posestnikov. Gospodarje je oblast zaprla, njihovo premoženje zaplenila, družine pa prisilno preselila na Kočevsko.

Figure 2. Slika ohceti pred Dvorom pri Merkelnu

Drugi večji razlog za izgon družin iz obmejnega pasu in notranjo kolonizacijo pa je bil v pomanjkanju delovne sile na državnih posestih. Država je namreč potrebovala ljudi, ki bi obdelovali njene posesti. Še poseben načrt je imela za Kočevsko, kjer je hotela pokazati in dokazati, da kolhozni in zadružni modeli planskega gospodarjenja delujejo, kar pa se je zelo hitro izkazalo kot utopija. Da je bil tak projekt že vnaprej obsojen na propad, je logično, če pomislimo, da so ljudi prisilno odpeljali z njihovih domov, jim pri tem še pobrali premoženje, ob tem pa pričakovali, da bodo ljudje, oropani osebne svobode in zasebne lastnine, zemlje, ki je bila v njihovih družinah tudi stoletja, z enako vnemo delali na državnih poljih. Omeniti je tudi treba, da za svoje delo na državnih posestih, kot so bila Državno posestvo Gotenica, Državno posestvo Rajndol, Državno posestvo Stari log, Kmetijsko gozdarsko posestvo Kočevje, niti niso bili dostojno plačani, saj so prejemali le minimalno plačo oziroma mezdo.

O tem, kako neprizanesljivo, nehumano in brezčutno je ravnal pretekli sistem z ljudmi, govori podatek, da so se morali ljudje s svojih domov izseliti v nekaj urah, pri čemer o tem predhodno niso bili niti obveščeni, prav tako niso prejeli nobenega uradnega dokumenta, iz katerega bi bilo razvidno, zakaj jih selijo, kam jih selijo in ali sploh imajo kakršnokoli možnost ugovora. Mitja Ferenc v že omenjeni knjigi navaja, da iz arhivskega gradiva, ki ga je pregledal, »drugega, razen potrditve, da so bili na kmetijskem državnem posestvu zaposleni prisilno naseljeni delavci z obmejnih območij, ni niti najti, sicer pa prizadetim niso izdajali odločb o preselitvi« (str. 467). Dejansko takratna oblast ni imela zakonite podlage za izvajanje takega ukrepa, kar zgovorno priča o tem, da se je počutila že tako vsemogočno, da se ni niti potrudila, da bi vsaj navidezno poskrbela za zakonitost svojega ravnanja. Osrednjo vlogo pri izgonu je imela Udba, ki je s pomočjo svojih zaupnikov na terenu pridobivala podatke o ljudeh ob meji, ki naj bi bili »sovražno razpoloženi do ‚ljudske oblasti‘ in ki naj bi 3 podpirali ‚bande‘ ter jim pomagali pri ilegalnih prehodih državne meje«. Na podlagi pridobljenih podatkov je Udba sestavila sezname za izgon ljudi ter načrt izgona. Ker so oblasti predvidevale, da bi lahko izgon družin povzročil splošno zgražanje, so takoj po odhodu izgnancev predstavniki lokalnih partijskih odborov začeli med prebivalci širiti negativne informacije o izgnanih, češ da so bili sovražniki ljudstva. Po dveh letih terorja oblasti, množičnih aretacij, številnih političnih procesov, premnogih izginulih sosedov je razumljivo, da ljudje niso glasno protestirali proti takemu ravnanju niti se javno izpostavljali z branjenjem dobrega imena družin, ki so jih odpeljali. Po dveh letih totalitarne oblasti je bilo pač vsem jasno, da je najbolje molčati.

Najbolj množični izgoni prebivalstva iz obmejnih krajev so bili izvedeni v letu 1947, nadaljevali pa so se potem tudi v naslednjih letih.

3 Mikola, str. 178.

Figure 3. Družina dve leti pred izselitvijo, jesen 1947

Eden najobsežnejših izgonov prebivalstva iz obmejnega pasu, o katerem se je ohranilo nekaj podatkov, se je zgodil 30. junija 1947, ko je bilo z območja Maribora, Prevalj, Murske Sobote, Gornje Radgone in Dolnje Lendave izgnanih 49 družin. Večina nekdanjih izgnancev pove, da so imeli na razpolago dve uri, da spakirajo stvari za na pot, pri čemer, kot že omenjeno, niti niso vedeli, kam gredo. Z vlaki, tudi živinskimi, ter kamioni so jih nato pripeljali v Kočevje, od tam pa so jih nastanili po okoliških vaseh v opuščene hiše Kočevarjev. Izgnanci niso smeli zapuščati območja okraja Kočevje, razen v izjemnih okoliščinah (smrt, huda bolezen ali druge zadeve), brez posebnega dovoljenja poverjeništva za notranje zadeve pri okrajnem izvršilnem odboru Kočevje.

Figure 4. Mama Ana, brat Andrej in Marija leta 1952

Figure 5. Z bratom Andrejem leta 1952, oče je bil še v zaporu.

Življenje izgnanih družin na Kočevskem je bilo težko, pri mnogih je pustilo posledice za vse življenje. Zaradi slabih stanovanjskih razmer, podhranjenosti, bolezni, psihičnega in fizičnega trpljenja so nekateri celo umrli. Mikola v svoji knjigi Rdeče nasilje omenja primer družine Jeršiča, kjer so »zaradi tako krutega življenja, podhranjenosti in nato še bolezni tam umrli babica, dve sestri in brat« (str. 182).

Družine in posamezniki so bili v izgnanstvu različno dolgo. Prve družine so se začele vračati leta 1951, večina pa se jih je nato vrnila v naslednjih dveh letih. Ob tem je bilo najhuje to, da se družine, ki so bile izgnane iz obmejnega pasu, niso smele kar tako vrniti na svoje domove, temveč so morale pridobiti soglasje pristojnega okrajnega poverjeništva za notranje zadeve za bivanje v obmejnem pasu, pridobitev soglasja pa je bila pogojena tudi s soglasjem okoliških prebivalcev, da se z njihovo vrnitvijo strinjajo. Tiste, ki so pridobili soglasje in so se lahko vrnili na svoj dom, pa je čaka lo novo razočaranje. V času njihove odsotnosti so namreč oblasti dajale njihove domove na razpolago oblastem naklonjenim posameznikom, ki niso skrbno ravnali z objekti, prav tako se niso potrudili z obdelovanjem zemlje. Domačije so bile tako zanemarjene, pogosto pa tudi izropane. Toda ljudje so bili vendarle veseli, da so se lahko vrnili na svoje domove.

Zgodba gospe Marije

Z gospo Marijo sva se pogovarjali na terasi njene hiše letos poleti. Želela je deliti izkušnjo svoje družine, kar sama kot zgodovinarka zelo cenim. Premnogo ljudi namreč še vedno ne želi povedati, kaj so doživeli sami ali njihovi domači med vojno ter po njej. Marsikoga je bilo v preteklosti tudi strah, ta strah pa nekako ostaja vse do danes oziroma se spreminja v nekakšno odsotnost vsakršnega zanimanja za čas, ki je tako kruto zaznamoval naš narod in ki še kliče po tem, da dobi svoje mesto v

Figure 6. Družina Resman

zgodovini. Zaradi množičnega uničenja dokumentarnega arhivskega gradiva konec osemdesetih let oz. v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja nam prav pričevanja pomagajo osvetljevati in razumeti dogajanja pri nas v času medvojne revolucije in povojnega totalitarnega sistema.

Marijina družina prihaja iz Srednjega vrha na Gorenjskem. Oče, rojen leta 1913, je bil doma v Srednjem vrhu, mama Ana, rojena 1919, pa je prišla s Koroške, iz Spodnjega Dobja ob Baškem jezeru na Koroškem, občina Bekštanj. Kot je povedala gospa Marija, je bil oče velik posestnik, ki je imel 104 ha veliko kmetijo, prav tako so imeli svoje pašnike, travnike, njive in gozd ter tri hleve, pod katerimi je bil spodaj prostor za živino, zgoraj pa za seno. Kmetijo je dobil od svojega očeta leta 1943, ko je bil star trideset let. Na njihovih pašnikih so konje in krave pasli tudi tisti, ki niso imeli svojih pašnikov, v zameno pa so nekaj dni pomagali očetu na njegovi posesti. Oče je imel še dva brata, Jožeta, ki je bil zelo pobožen in bi lahko bil celo duhovnik, če bi ga kdo le spodbudil k temu, ter Janeza, ki je bil prav tako velik posestnik, njegova zgodba pa je bila predstavljena v 67. številki Zaveze.

Leta 1944 sta se mama in oče poročila. Spoznala sta se dve leti prej, ko je mama prišla pomagat v Srednji vrh k sosedom, Hlebanjevim. Tja se je namreč po koroškem plebiscitu primožila mamina teta Helena Samonik in po izgonu družine v nemški rajh je moral nekdo poskrbeti za živino, ki je ostala v hlevu. Teta je imela sedem sinov, zadnji, Lojzek, je bil rojen leta 1939. Eden od sinov, Janez Hlebanja (1928–2003) je po vojni odšel na Koroško, od tam pa leta 1954 v Brazilijo, kjer je postal zelo uspešen podjetnik. Kasneje, ko je bila Slovenija že samostojna, je postal tudi častni konzul Republike Slovenije v zvezni državi Sao Paulo. Za njim je šel v Brazilijo tudi njegov brat Friderik, ki je prav tako postal uspešen podjetnik.

Figure 7. poročilo o rojstvu

Figure 8. Marija v oblekici od tete Mile iz Švice

Med drugo svetovno vojno se oče ni pridružil partizanom, saj je bilo treba skrbeti za posest ter pridelovati hrano, po katero so prihajali tudi partizani. Prav zaradi podpore partizanom je bil zaprt v gestapovskih zaporih v Begunjah na Gorenjskem, vendar ga je nova oblast po vojni kljub temu označila za izdajalca. Med vojno je v Begunjah pred smrtjo rešil sedem vaščanov, ki naj bi jih Nemci ustrelili. Ker je kot otrok obiskoval nemško ljudsko šolo v Beli Peči, je znal nemško in je šel oblast prosit, da vaščanom prizanese. Kot je povedala gospa Marija, je po vojni oblast iskala različne razloge, da bi prišla do očetove posesti. Oče je bil pač uspešen, dober gospodar, iniciativen, ustvarjal si je družino, bil je tudi proti kolektivizaciji, o kateri se je po vojni govorilo. Prav tako je bila njihova družina zelo verna. Oče sicer o tem, kar se je dogajalo med vojno in v zaporu, ni nikoli nič pravil. Niti ne o tem, kaj je doživel, ko je bil zaprt po vojni. »Bog ne daj!« je v pogovoru vzkliknila gospa Marija. Nekaj let pred njegovo smrtjo ga je sicer zopet spraševala o tistih časih, vendar je povedal le to, da se v Mariboru niso smeli med seboj pogovarjati in da jih je v Kočevju zeblo, saj so imeli premalo odej, ter da so bili lačni. Od doma so mu sicer domači pošiljali pakete, vendar pa je vprašanje, kaj je dejansko prišlo do njega, saj so vse pakete prej odprli. Kadar so ga obiskali prijatelji, ki so bili skupaj z njim zaprti, so otroci morali vedno iti ven iz kuhinje. Jih je pa nekoč, ko je bila gospa Marija stara nekako sedem let, morda kakšno več, obiskal duhovnik s Primorske. Z očetom sta šla na sprehod ven iz hiše, toda v spominu ji je ostalo, kako je ujela drobec njunega pogovora. Pogovarjala sta se o tem, kako so ljudi v Kočevskem Rogu na pol žive metali v jame.

Figure 9. Marija z mlajšo sestro Mili, 1958

Figure 10. Oče, Jožefov semenj, Jesenice 1975, obleka izpred druge svetovne vojne; nosil jo je več kot 30 let.

Dve uri za odhod in zapor očeta

25. julija 1949, ravno ko je bil oče pri zajtrku v kuhinji, je v hišo prišel birič, kot mu je rekla gospa Marija, in očetu dejal: »V imenu postave ste aretirani.« Marijin brat Andrej, ki je bil takrat star štiri leta, se spominja, da je atu, kot so pravili očetu, padla žlica iz rok. Očeta so torej aretirali, mami pa so dali dve uri časa, da vzame seboj najnujnejše stvari. Bil je ravno čas žetve. Mama je bila takrat ravno štiri mesece noseča z gospo Marijo. Na voz z volom je naložila najnujnejše stvari (med drugim je vzela seboj žimnice in šivalni stroj), nato pa so jih odpeljali na železniško postajo v Kranjsko Goro, kjer so že bili pripravljeni tovorni vagoni. Le večer prej se je pri njih oglasil stric Janez ter se skupaj z Marijinimi starši spraševal: »Kaj bodo pa vozili, da je toliko tovornih vagonov na postaji v Kranjski Gori?« Dejansko ni nihče vedel, kam jih bodo peljali. Tako kot njih so izselili tudi nekatere družine iz Rateč, Podkorena, Kranjske Gore, Gozda Martuljka, Dovjega, Svetega Križa pod Golico ter Javorniškega Rovta.

Oče je bil najprej zaslišan na Jesenicah. Tam je mož gospe, s katero so kasneje skupaj stanovali v Kočevju, po hudem mučenju umrl. Očeta so nato odpeljali v zapor v Šentvid nad Ljubljano, od tam pa v zapore v Mariboru. Toda s tem njegova zaporniška pot še ni bila končana. Poslan je bil v Borovec pri Kočevju, v delovno taborišče. Obsojen je bil na devet let zapora, prestal jih je tri leta in pol, kar pomeni, da se je leta 1952 lahko vrnil domov.

V Kočevju

Mamo ter Marijinega bratca so ob prihodu v Kočevje naselili v hišo na naslovu Morava 7. Z njimi je prišla tudi mlada vdova Dragica Lavtižar ter njena dve leti stara hči Jana. To je tista gospa, ki je v zaporih na Jesenicah izgubila svojega moža. Bili so premožni, med drugim so imeli v Kranjski Gori hotel Balkan (danes je to hotel Kotnik). To je bil verjetno tudi razlog, da so Dragičinega moža zaprli. Na ta način so se lahko polastili njihovega premoženja. Hiša, v katero so jih poslali, je bila v slabem stanju. Manjkala so vrata, pred okna je mama dala žimnico, da je vsaj malo zaščitila notranje prostore pred prepihom in dežjem. Za mamo so bili to stresni, hudi časi. Mož je bil zaprt, skupaj s sinom in noseča je bila izgnana iz domače hiše v neznane kraje, kjer ni vedela niti, kaj jo čaka. Družine, ki so prišle skupaj z njimi, so prav tako naselili v Kočevje pa tudi v druge kraje, med drugim v nekdanjo kočevarsko vas Štalcerji. Zgovoren je sicer podatek, ki ga je omenila gospa Marija, da se sosedje in tisti, ki so se poznali, ob vrnitvi na svoje domove med seboj niso nikoli pogovarjali o izgonu ter času, ki so ga preživeli na Kočevskem.

Mami je bilo dodeljeno delo na državni posesti, na polju, skrbela pa je tudi za živino, kar je rada delala. Nihče se ni ukvarjal s tem, da je noseča in da je bil z njo štiriletni sin, za katerega je bilo treba tudi poskrbeti. Kot pripoveduje gospa Marija, so tam morali delati vsi, tudi otroci, ki so bili dovolj stari za delo. Tiste, ki so bili premajhni, so preprosto pustili na robu njive, da so se igrali sami.

Ko je napočil čas, je mama z vlakom šla rodit v Ljubljano. Za to je morala pridobiti posebno dovoljenje, saj je bilo gibanje izgnancev omejeno na območje Kočevske. Šele po tem, ko je Slovenija postala samostojna, ji je mama upala povedati, da je le nekaj dni po porodu morala v porodnišnici prebirati riž, da je odslužila za stroške poroda. Kdaj se je mama vrnila nazaj v Kočevje, ni mogoče ugotoviti, vsekakor je bila v Ljubljani (stanovala je pri teti) vsaj do 18. decembra, ko je bila mala Marija krščena v frančiškanski cerkvi pri Tromostovju v Ljubljani. Oče si je sicer želel, da bi dobila ime Barbara (kip svete Barbare je bil na

Figure 11. Gospa Marija v narodni noši, ki jo je sešila sama.

stranskem oltarju v cerkvi v Kranjski Gori), vendar se je mama odločila, da ji da ime Marija. V krstni knjigi je sicer vpisana kot Marija Barbara, ne pa tudi v matični knjigi, saj naj bi uradnik ne želel vpisati obeh imen.

Po pripovedovanju brata sta šli mama in atova sestra, ko je bila Marija stara okoli pol leta, z vlakom do Maribora, da je lahko oče, ki je bil tam zaprt, prvič videl svojo hčerko. Tudi atova sestra je bila izgnana v Kočevje, z njo pa tudi njenih sedem otrok. Oče je lahko svojo hčer videl le skozi mrežo ograje, saj ju zaporniške oblasti niso spustile v notranje prostore. Kasneje, ko je bil oče že premeščen v Borovec pri Kočevju, so šli očeta spet obiskat. Marija je bila takrat stara že tri leta in pol in ji je v spominu ostala predvsem vožnja z vlakom, saj je ob progi videla koze, ki so pritegnile njeno pozornost.

Figure 12. Gospa Marija z avbo, ki jo je sešila sama.

Zopet doma

Po letu in pol izgnanstva se je mama lahko skupaj z otrokoma vrnila domov. Z vlakom so prišli do Radovljice, naprej pa niso smeli, saj niso imeli dovolilnice za bivanje v obmejnem pasu, čeprav je bil tam njihov dom. Eno noč so tako prespali kar v opuščenem čebelnjaku. K sreči je mamina teta, ki je delala kot hišna pomočnica pri Šumijevih v Ljubljani, poznala patra Romana, ta pa Marijana Breclja, podpredsednika slovenske povojne vlade. Po njegovem posredovanju je družina dobila dovolilnico za bivanje v obmejnem pasu, tako da se je lahko vrnila nazaj na dom v Srednjem vrhu. Tam jih je zopet čakalo neljubo presenečenje. V hiši je namreč bivalo okoli dvajset graničarjev, ki so si večkrat privoščili zabavo, tako da se je mama bala, da bodo zažgali hišo. Večkrat so morali poslušati tudi grožnje: »Šuti, ubit ču te.« Dokler se oče ni vrnil iz zapora, jim je bil v veliko pomoč očetov brat, stric Janez, ki je mali Mariji nadomeščal očeta, ki ga pravzaprav, razen po pripovedovanju, ni poznala.

Čeprav so se vrnili na svoj dom, ta ni bil več njihov, saj je odločba o zaplembi premoženja, ki je bila verjetno izdana, ko so zaprli očeta, ostala. Vzeli so jim vso zemljo, ostali so jim le hiša, hlev in enajst hektarjev zemlje. Potem so bili, kot je dejala gospa Marija, »Titovi podložniki«. Za lastno zemljo so morali, da so jo lahko obdelovali, plačevati najemnino, v njihovem nekdanjem gozdu pa je država izsekavala drevesa. Oče je kljub temu vse življenje ostal na svoji kmetiji, čeprav ta ni bila več njegova. »Kaj bo hribovski kmet brez gozda. To je bila banka za gorsko kmetijo. Brez gozda je bilo zelo težko,« je mimogrede v pogovoru omenila gospa Marija. K sreči so imeli mamini sorodniki, ki so živeli na avstrijskem Koroškem, veliko srce in so jim radi, in kolikor so mogli, pomagali. Njihova pomoč je bila še kako dobrodošla v letih, ko se je družinica povečala še za enega člana. Leta 1956 se je namreč rodila Marijina mlajša sestra Ljudmila oziroma Mili, kot so jo klicali. Tako oče kot mama sta ostala doma, na kmetiji. Da bi si finančno vsaj malo pomagali, so s pomočjo posnemalnika mleka, ki jim ga je kupila stara mama po mamini strani, delali smetano ter maslo in ju prodajali, tudi Marija, potem ko je začela hoditi v šolo.

Ko je bila Marija dovolj stara, je šla v šolo – prva štiri leta je obiskovala šolo v Gozdu Martuljku, nato pa je šolanje nadaljevala v Kranjski Gori. Vsak dan je morala prehoditi dvanajst kilometrov, šest kilometrov v vsako smer. V toplejših mesecih, ko ni bilo snega, so si pomagali s kolesom, ki so ga imeli spravljenega v dolini pri neki hiši. Pot je bila neprijetna, saj je bila kmetija na samem, drugih otrok, ki bi šli po isti poti, ni bilo, zaradi bližine meje pa je bilo okoli vedno tudi več vojakov.

Življenje ob meji

Kot je povedala gospa Marija, je bilo ob meji nevarno živeti. Vsak dan so imeli Goli otok za vratom. Ves čas so živeli v strahu, da bi jih oblasti obtožile, da so tudi oni »protidržavni element«. Prav zato so bili naučeni, da vse, kar vidijo, takoj prijavijo. Nihče si ni namreč želel, da bi bil oče, ki je izkusil že dva zapora, tako gestapovskega kot komunističnega, še kdaj zaprt. Le pet minut od njihove hiše je bila karavla, v njej pa so bili nastanjeni oboroženi vojaki, graničarji. Pot do šole je vodila prav mimo njih. Da bi se jim izognila, je šla raje po nevarni stezi, ki je bila speljana prav nad prepadom. Posebej ponoči je bilo nevarno hoditi tu. Ne le zaradi prepada, temveč tudi za to, ker bi jo lahko graničarji zamenjali za nekoga, ki želi na skrivaj prebežati čez mejo. Spomnila se je zgodbe družine Budenik iz Kranjske Gore. Ko so prišli iskat očeta, se je izgovoril, da mora še na stranišče, ter pobegnil čez mejo. Ženo so zaprli v Brestanico, ni pa vedela, kam so poslali njunih pet otrok. Verjetno so jih k sebi vzeli sorodniki. Kasneje je žena dobila dovoljenje, da se je lahko skupaj z otroki (eden je ostal v Sloveniji) pridružila možu v Argentini. Morda je dobro omeniti, da se je oče čez dvajset let vrnil v Slovenijo z željo, da najde za svojega sina v Argentini slovensko dekle.

Oblasti so lojalnost ljudi ob meji preverjali tudi s »štih probami«. Marija se spominja, kako sta bila z bratom, takrat stara 20 in 16 let, na seniku. Prišla sta dva moška, ki sta ju prosila, če jima lahko pokažeta pot čez mejo. Brat je takoj stekel proti karavli, da sporoči graničarjem, da moška sprašujeta za pot, Marija pa je stekla v hišo. Sledila sta ji v kuhinjo in zopet prosila, če bi jima pokazala pot. Pokazala jima je pot proti Špiku. Takrat pa je že prišel v hišo tudi graničar, ki je imel seboj puško z bajonetom. Moška je vklenil ter ju odpeljal, onadva pa sta dobila denarno nagrado. Po tej izpovedi je gospa Marija težko vzdihnila: »V takem živeti … v takem živeti …« Večkrat so slišali

Figure 13. Gospa Marija

streljanje. Takrat so vedeli, da je spet nekdo poskusil priti čez. Tudi Marijo bi pomotoma dvakrat skoraj ustrelili. Ko je Kocjanov Francek prišel iz Kočevja, je šel najprej pogledat v hlev, tam pa je naletel na patruljo, ki ga ni poznala. Ustrelili so ga v trebuh, tako da so ga komaj rešili. Podobne izkušnje so imeli tudi tisti, ki so živeli v Planini pod Golico, v Javorškem rovtu ali na Dovjem. Po zaključku osnovne šole je gospa Marija šolanje nadaljevala na avstrijskem Koroškem. Leta 1966 se je vpisala v gospodinjsko šolo, ki so jo v Šentpetru vodile šolske sestre. Šolo je zaključila leto kasneje, vmes pa je na Jesenicah naredila še dvomesečni šiviljski tečaj. Ker gospodinjska šola, ki jo je naredila na Koroškem, pri nas ni bila priznana, se je lahko v tovarni pletenin Almira zaposlila le kot nekvalificirana delavka. Tam je bila nato zaposlena dvajset let. Kot je povedala sama, je celo življenje šivala za družino in za druge. Še preden je začela delati v Almiri, je kot šivilja tri leta delala tudi v Beljaku.

Najin pogovor je gospa Marija zaključila s tehtno besedo. To, o čemer je pripovedovala, se je njeni družini dogajalo štiri leta po koncu vojne. To bi moral biti čas miru. Pa ni bil, bila je revolucija.

[Page 33]

V spomin in Zahvalo Janku Mačku

Stane Okoliš

28 oktobra 2023

Ko se spominjamo Jan …

Ko se spominjamo Janka Mačka, ki je kot odraščajoč otrok v rodnem Šentjoštu med drugo svetovno vojno od blizu doživljal boljševiško revolucijo na eni in organiziranje odpora proti revolucionarnemu nasilju na drugi strani, po koncu tuje okupacije pa pod partijskim totalitarizmom različne ravni političnega, ideološkega, razrednega in verskega zatiranja ter kratenja osnovnih človekovih pravic, in se oziramo na njegov izjemen prispevek pri ohranjanju spomina na najusodnejši čas boljševističnega napada na tradicionalne vrednote slovenske zavesti, ne moremo mimo njegovega manj znanega prispevka pri odkrivanju, reševanju in ohranjanju arhivske zapuščine Akademskega kluba Straža. Janko Maček je bil zadnja vez med tistimi redkimi Šentjoščani, ki so se na koncu svojega zavedanja še spominjali, da so v njihovo neposredno bližino iz Ljubljane v prvih majskih dneh leta 1945 pripeljali in zakopali del stražarskega arhiva, in tistimi, ki so po slovenski osamosvojitvi v devetdesetih začeli za njim poizvedovati. Po skorajšnjem pozabljenju je med sorodniki obudil že nekoliko zamrli spomin na komaj zavedno pripoved preminule tete in usmeril iskanje zakopanega arhiva na domnevno mesto, kjer so zunaj pozidanega sveta našli tisto, kar so iskali. Na zunanjo pobudo je bil po njegovi zaslugi odkrit arhiv, ki je v naši zavesti in pojmovanju medvojnega in povojnega dogajanja v prvi vrsti relikvija, seveda pa dopolnjuje tudi naše vedenje o medvojnih dogodkih. Dokončno uporabno vrednost bo najdenemu arhivu dala podrobna analiza celotnega gradiva in njegova primerjava s podobnim gradivom, ki je danes dostopno v državnih arhivih. Posebna vrednost odkritega gradiva je predvsem v dejstvu, da je preživelo dobo komunistične diktature in nadzora tajne politične policije.

Z vzpostavljanjem absolutne in totalitarne oblasti komunistične partije ni bilo le pogro ma proti vojaškim, političnim, razrednim in idejnim nasprotnikom in plenjenja njihovega premoženja, ampak so med njimi sistematično iskali in jim odvzemali tudi vsakršno gradivo, dokumente ali literaturo, ki so imeli politični značaj in bi s svojo pričevalnostjo lahko ogrozili partijski nadzor nad resnico. Za posest tovrstnega gradiva so sodišča še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja izrekala ostre kazni in z obsodbami na večletni zapor opozarjala, kako pomembno je bilo zgodovinsko gradivo o revolucionarnem nasilju za vladajoči režim. Številnim političnim preiskovancem zaseženo gradivo: njihovi zapisi in druga osebna dokumentacija ter predmeti, nikoli ni bilo vrnjeno. V arhivu politične policije je veliko dokazov, da ni bilo vrnjeno niti njihovim potomcem ali dedičem. Težko ali skoraj nemogoče je danes ugotavljati, koliko zasebnega gradiva političnega in nepolitičnega značaja je tajna komunistična politična policija zasegla v obdobju svojega delovanja. Znano je le, da je najbolj občutljivo arhivsko gradivo ob svojem koncu pred prvimi svobodnimi volitvami leta 1990 uničevala. Prav tako je težko oceniti, koliko je tega še ostalo in se porazgubilo med ljudmi in kakšna bi bila njegova vrednost za zgodovinsko raziskovanje. Nesporno je, da ga je bilo v obdobju enopartijske diktature veliko uničenega iz strahu pred morebitnimi posledicami, če bi na njegovo sled prišla tajna policija. Gradivo, ki se je pod diktaturo ohranilo zunaj nadzora politične policije, je bilo lahko le tajno. Stražarski arhiv v Šentjoštu je eno redkih, če ne že edino nekoliko bolj obsežno gradivo, ki je preživelo komunistično totalitarno oblast. Ohranil se je, ker je bil dobro skrit in je zanj po srečnem naključju vedelo ravno prav malo posameznikov. Njihova vez je bil Janko Maček.

Partijsko vodstvo se je dobro zavedalo, kaj so arhivi in kako se z njimi vlada. Ob pripravi kartoteke nasprotnikov, ki so jih po prevratu 1945 sistematično iztrebljali, so bili arhivi ena glavnih nalog Ozne vse od njene ustanovitve. Če legalne in ilegalne protikomunistične organizacije, vojaške formacije ter druge ustanove svojih arhivov ob koncu vojne niso uničile ali jih odpeljale s seboj, jih je zasegla prav Ozna, ki je poslej z njimi razpolagala, jih obdelovala, izkoriščala za razne procese, z njimi posameznike izsiljevala in jih izrabljala za vzpostavitev svoje obveščevalne mreže, vseprisotnosti in nadzora. Po svojih merilih je obdelano gradivo pozneje zelo selektivno predajala tudi javnim arhivom in s tem zgodovinarjem v raziskovanje.

Stražarji so bili posebna politična skupina v okviru Slovenske ljudske stranke z izrazito protikomunistično usmerjenostjo. Delovali so v legalnih protirevolucionarnih vojaških in policijskih formacijah, ki jih je okupator toleriral. Zgodovinskega gradiva, ki je nastajalo ob njihovem delovanju, in gradiva, ki so ga v svoji »izbi« zbrali iz različnih virov, pa pred odhodom iz Slovenije ob koncu vojne niso uničili ne odpeljali, ampak so ga zakopali pri zanesljivih ljudeh na več skrivnih mestih. V Šentjoštu je bilo eno mesto, kjer so ga zakopali. Odkrito gradivo, za katero ima velike zasluge Janko Maček, je zato samo del stražarskega arhiva. Do zdaj sta znani in odkriti dve mesti. Zelo verjetno obstaja še eno, vendar je še vedno neodkrito.

Pri najdbi dela stražarskega arhiva v Šentjoštu je Janko Maček odigral glavno vlogo. Brez njega bi najbrž gradivo še danes trohnelo pod zemljo. Njegovo ravnanje z odkritim gradivom je bilo sicer nekoliko zadržano in previdno, zato pa toliko bolj odgovorno. Njegova prva skrb je bila, da se krhko in navlaženo gradivo ne poškoduje, da se ga ozdravi in zavaruje in da se hrani v primernih razmerah. Zavedal se je, da ga bo treba po celovitem pregledu in obdelavi publicirati in uporabiti za raziskovanje. Za njegov prispevek pri odkritju, reševanju in hranjenju šentjoškega dela stražarskega arhiva bomo Janku Mačku lahko vedno hvaležni.

Figure 1. Janko na mestu najdbe, Šentjošt 2009

Mnogo več kot ustanovni član

Matija Ogrin

28 oktobra 2023

Za Novo Slovensko za …

Za Novo Slovensko zavezo je bil naš dragi Janko Maček mnogo več kot ustanovni član. Bil je glas neštetih pričevalcev o revoluciji in odporu zoper njo; poznal ali poiskal je brezštevilne priče usodnega časa, očividce hudih dogodkov na Notranjskem, Dolenjskem in Gorenjskem; dal je glas njihovi besedi, da je postala javna. Pri tem so ga vodili veliko znanja, načitanost iz raznih virov in izjemno bister spomin, ki mu je bil dan vse do konca. Nad vsem tem pa je usmerjal g. Janka, kot smo ga klicali, občutljiv odnos do resnice.

Janko Maček se je rodil leta 1931 v Šentjoštu nad Horjulom. Komunistična revolucija je drastično prizadela njegovo družino, otroštvo in mladost v domačem kraju. Po mnogih zapletih je z maturo končal gimnazijo, ko je bil star 24 let. Kljub težavam je akademsko pot nadaljeval: po vojaščini se je vpisal na Filozofsko fakulteto in diplomiral kot germanist in anglist leta 1963, star 32 let, in si kmalu ustvaril družino.

Gospod Janko, ki je toliko doživel sam in iz prve roke slišal pričevanja o toliko hudih dogodkih, je bil pri pisanju nenavadno uravnotežen, zadržan v sodbi, bolj kot sebi je raje pustil do besede dejstvom samim.

V tem sta se izražali njegova natančnost in skromnost pred resnico. Iz tega dvojega je nastalo nekaj velikega. Pod skupnim naslovom Kako se je začelo je Janko Maček v Zavezi kar 30 let, v skoraj vsaki številki, objavljal temeljne članke s pričevanji o začetkih revolucije in o samodejnem slovenskem odporu zoper njo. Mačkovi članki Kako se je začelo so postali sinonim za nepristranski, uravnotežen prikaz trpljenja naših ljudi med okupacijo in komunizmom; citirali so jih mnogi zgodovinarji. Predvsem pa so članki g. Janka Kako se je začelo in njegove tri knjige pomenili za vse nas edinstveni prostor slovenskega spomina in spoznavanja – spoznavanja naših ljudi, vasi, dolin in pokrajin v času preizkušenj, kakršnih ni bilo nikoli poprej.

Ljudje, ki imajo srce za to, so veličino pisanja Janka Mačka čutili in ob njej tudi sami rasli. To se je nazadnje izrazilo tudi v podelitvi Ehrlichovega priznanja leta 2012 in Meškove nagrade za publicistično delo v letu 2020, tik pred Jankovo 90-letnico. Takrat so ob podelitvi mdr. zapisali, da je delo Janka Mačka »otelo iz anonimnosti in pozabe premnoge človeške glasove, obraze, usode naših prednikov, ki so danes že pokojni, le po zaslugi g. Mačka pa njihova beseda živi dalje in čaka v prostorju slovenske javnosti na posluh in srce živečih. Na drugi strani pa je rubrika Kako se je začelo omogočila tistim, ki smo Zavezo željno spremljali, da smo ob raziskavah in pričevanjski besedi Janka Mačka spoznavali izvore in nastanek nepremaganega revolucijskega časa, v katerem še vedno živimo, in smo ob tem spoznavanju, ne da bi vedeli, tudi sami zrasli, se zavedli svoje zgodovine, zagledali svojo umeščenost v čas in spoznali obličja čudovitih oseb, ki so v tem času utrpele največjo strahoto«.

Prešernovi verzi o stari Sibili, ki ni mogla umreti, dokler ji niso prinesli grude prsti iz domačega kraja, govori o tem, kako človek nazadnje nujno potrebuje stik s svojim izvorom:

Mogla umreti ni stara Sibila, de so prinesli ji z doma prsti.

Janko Maček je to željo izpolnjeval zadnja leta z novimi, še podrobnejšimi članki o svojem domačem Šentjoštu. To pisanje je bilo zanj gruda domače zemlje. Vračal se je v tisti začetek, od koder je videl vse. In če bi nekdo ničesar ne vedel o tem, kaj je bila komunistična revolucija na Slovenskem, in bi prebral samo članek Naša očeta in usodni čas vojne ter revolucije (Zaveza št. 119), bi se odprtemu srcu odprla slika nekega našega sveta. Ta svet je Janko

Figure 1. Janko Maček Tamino Petelinšek

Maček doživel in nosil v sebi, znal pa ga je tudi odlično opisati. Težo in zlo preteklosti je premagoval z vero, ki mu je dajala optimizem in vedrino.

Hvala vam za vse to, gospod Janko! Bog vam daj dobro! Bog vam daj dobro!

[Page 20]

Navdušeni nad poznavanjem zgodovine

Anica Intihar

28 oktobra 2023

Janko Maček se je ro …

Janko Maček se je rodil leta 1931 kot najstarejši od sedmih otrok v kmečki družini v Šentjoštu nad Horjulom. Njegov oče Janez Maček je bil župan in je prihajal iz Štantove družine, mama Marijana Žakelj pa s Krvinatove domačije. Oče je kot župan imel veliko opravkov. Otroci so bili z mamo večkrat sami doma, ji pomagali pri delu na kmetiji in hodili v šolo, Janko pa je tudi redno ministriral pri svetih mašah. Živeli so složno, otroci so starše celo tikali, kar je bilo za tisti čas v Šentjoštu prava redkost.

Nato pa je mirno življenje v Štantovi družini ogrozila najprej okupacija in nato še revolucija. Zelo hudo je bilo julija 1942, ko so partizani izropali in požgali domačijo. Družina se je morala odseliti na mamin dom h Krvinatovim. Domov so se v napol dograjeno novo hišo vrnili jeseni 1944. Tudi po vojni ni bilo konec težav. Leta 1945 je oče v strahu za življenje odšel najprej na Koroško, po nekaj letih pa naprej v Argentino, kjer je ostal dolgih 18 let. Zaradi očetove odsotnosti je bil zaplenjen tudi večji del kmetije. Mama in otroci so se sami prebijali skozi trdo življenje.

Janko se je po končani osnovni šoli vpisal na škofijsko gimnazijo v Ljubljani. Zaradi že omenjenih zapletov zaradi revolucionarnega in povojnega časa je moral prekiniti šolanje.

Ko je oče odšel v Argentino, je ostal doma in delal na kmetiji vse do leta 1951. Nato je opravil privatni izpit za 3. in 4. razred ter malo maturo in se redno vpisal na klasično gimnazijo. Gimnazijsko maturo je opravil, ko je bil star 24 let. Nato je odslužil še 18-mesečni vojaški rok in se vpisal na germanistiko na Filozofski fakulteti. Leta 1963 je diplomiral kot profesor angleščine in nemščine. V času študija je Janko bival na Mirju v Ljubljani, pri Osanovi družini. Še vedno pa se je pogosto vračal domov v Šentjošt in pomagal pri delu na kmetiji.

Po končanem študiju se je zaposlil kot komercialist pri Slovenijalesu in tam ostal do upokojitve. Leta 1964 se je poročil s Pepco Nartnik in leto kasneje se jima je rodila hčerka Anica. Z družino je živel na Vrhovcih.

V pokoju se je posvetil raziskovanju medvojnega in povojnega časa. Prvi članek je napisal za drugo številko revije Zaveza, nato pa pisal vse do smrti. Izdal je tudi več knjig in prejel nekaj priznanj, med katerimi je treba omeniti Ehrlichovo priznanje za ohranjanje spomina na težke čase slovenske polpretekle zgodovine leta 2012 in častno priznanje Boruta Meška za leto 2020, ki mu ga je podelila Zveza novinarjev in publicistov za življenjsko delo na področju demokratizacije slovenske družbe.

Dodatek

Za našo družino pa si bil naš ata, umirjen človek, ki smo ga vnuki poznali kot velikega misleca in pripovedovalca zgodb. Ko smo bili majhni, smo z mamo Pepco pekli piškote in se igrali družabne igre, ti pa si nas v ozadju z zanimanjem opazoval. Rad si nam bral pravljice in Sveto pismo ter pripovedoval. Bil si tudi odličen »učitelj«, saj si nam pomagal pri šolskem delu, še posebej pri učenju jezikov. Bil si pravi poliglot. Govoril si angleško, nemško, celo starogrško in latinsko, nekaj tudi italijansko, špansko ter francosko in odlično bral gotico. Kot starejši smo skupaj hodili k nedeljski maši, se družili ob kosilih in družinskih praznovanjih. Navdušeni smo bili nad tvojim raziskovanjem in poznavanjem zgodovine in cenimo tvoj velik prispevek k iskanju in odkrivanju resnice.

Figure 1. Janko Maček

V četrtek, 31. avgusta, si nas nenadoma zapustil in danes se poslavljamo od tebe. Čeprav nam je težko, pa razmišljajmo kot Simon Gregorčič:

Zdaj bivaš vrh višave jasne,
kjer ni mraku, kjer ni noči;
tam sonce sreče ti ne ugasne,
resnice sonce ne stemni.

Ata, naj bosta mir in Bog s teboj!

Hčerka Anica in vnuki

[Page 18]

Janko Maček (1931–2023)

Ivo Žajdela

28 oktobra 2023

Janko Maček se je ro …

Janko Maček se je rodil 30. maja 1931 v kmečki družini v Šentjoštu nad Horjulom. Poleg njega je bilo v družini še šest bratov in sestra. Leta 1943 je začel v Ljubljani obiskovati škofijsko klasično gimnazijo in do konca vojne dokončal prvi in drugi razred. Po vojni je bil do jeseni 1951 doma, saj je moral mami pomagati na kmetiji. Oče, ki je bil v Šentjoštu župan in je med vojno sodeloval pri obrambi vaške skupnosti pred partizanskim nasiljem, se je maja 1945 umaknil na Koroško. Če se ne bi, bi ga prav gotovo ubili, kot so mnoge druge, ki so ostali. Ker je v Sloveniji zavladal izjemno nasilni komunistični režim, domov ni več mogel, ampak je z drugimi begunci odšel v Argentino. Mačkovim so zaradi tega zaplenili veliko zemlje. Ko se je leta 1963 vrnil iz Argentine, družina ni bila več taka, kot jo je zapustil. Tudi to je Janko Maček opisal v več prispevkih v reviji Zaveza ter tako zapustil napisano za zgodovino še eno težko in pomembno temo.

Jeseni 1951 se je kot redni dijak vpisal v peti razred klasične gimnazije v Ljubljani. Ko je spet sedel v šolsko klop med precej mlajše sošolce, obremenjen z mnogimi bridkimi izkušnjami in že iz navade zaskrbljen za dom, ni bilo ravno lahko. »Vsa štiri leta višje gimnazije in pet let germanistike sem stanoval pri Osanovih na Mirju, kjer je bila klasična filologija tako rekoč doma in kjer smo bili zelo podobnega mišljenja. Tam sem tudi spoznal profesorja Justina Stanovnika,« je povedal za Družino, ko smo leta 2021, ob njegovi 90-letnici, objavili njegov portret.

Po maturi leta 1955 je 18 mesecev služil vojaški rok v Beogradu. Po vrnitvi iz vojske se je vpisal na filozofsko fakulteto, oddelek za germanistiko, in leta 1963 končal študij z diplomo iz nemškega in angleškega jezika ter literature. Zaposlil se je v izvoznem oddelku podjetja Slovenijales v Ljubljani. Leta 1964 se je poročil in po enem letu dobil hčerko.

Prvi prispevek v reviji Zaveza je Janko Maček objavil v drugi številki julija 1991 in od takrat do pred kratkim je redno objavljal v njej, zvrstilo se je več kot 150 prispevkov. Večino je objavil v Zavezini nosilni rubriki Kako se je začelo. Kot pove že naslov, je v njej objavljal temeljne prikaze o nasilju komunističnih partizanov na območjih polhograjskega gričevja, na Notranjskem, Dolenjskem in Gorenjskem.

»Zasluga za moje pisanje gre predvsem dolgoletnemu uredniku Zaveze Justinu Stanovniku, ki me je najprej spodbujal, ko sem pa začel, pomagal z nasveti in razumevanjem,« je povedal. Že za drugo številko Zaveze je napisal kratek članek Njihova smrt ni več skrivnost. Motiv zanj je bila rešitev njegovega strica z dvorišča Škofovih zavodov v Šentvidu. Sredi junija 1945 je čez hribe in skozi gozdove prilezel domov ter se tam pridružil drugim skrivačem, ki niso šli na Koroško in do tedaj niso verjeli, da so Angleži domobrance iz Vetrinja vrnili partizanom.

Naslednji prispevek je imel naslov Odpustiti je težko, pozabiti nemogoče. To je zgodba matere desetih otrok, ki jo je osebno poznal. Takoj po kapitulaciji Italije so ji partizani ugrabili moža. Ko je kolona z »mobiliziranci« odhajala iz vasi, je žena z dojenčkom v naročju stala pred domačo hišo in že od daleč prepoznala moža. Ni smel stopiti iz kolone, ampak je pozdravil samo s pogledom, ki si ga je za vedno zapomnila. Bilo je hudo, saj je ostala sama z otroki in najmlajša, dvojčka, sta bila stara le nekaj mesecev. Ko so pozno jeseni nekje pri Ledinah odkopali možev grob, so na truplu ugotovili znake mučenja.

Tako se je začela rubrika Kako se je začelo, kjer je med prvimi opisal partizansko nasilje v Šentjoštu, Rovtah, Velikih Laščah in Borovnici. Potem pa je objavljal razmeroma dolge prispevke v vsaki številki – »in je postalo že skoraj navada,« kot je povedal – vse do danes.

Prispevke je pisal ob skrbni pripravi, z uporabo objavljenih virov, predvsem pa pričevanj oseb, ki so bili priče ali sorodniki ljudi, nad katerimi se je znesla roka komunistične revolucije. Skoraj v celoti je šlo za vaška okolja in za ljudi, ki so skozi rodove živeli od dela na kmečki zemlji. Veliko med njimi jih je živelo v hribovitem okolju, kjer se je trdo delalo in živelo. Tudi tu se vidi, kako absurdno je bilo nasilje komunistov nad njimi, tistih, ki naj bi po komunistični propagandi zastopali njihove interese.

Leta 2003 je v samozaložbi izdal knjigo Rovte v viharju vojne in revolucije, leta 2005 pa še Šentjošt brani svoje izročilo. Obe odlikuje izjemna berljivost in jasnost podajanja težke snovi: kako so komunisti z najhujšim nasiljem uničili dve pomembni vasi. Založba Družina je leta 2010 izdala njegovo knjigo Kako se je začelo, izbor njegovih prispevkov iz revije Zaveza. Združenje novinarjev in publicistov (ZNP) mu je za obsežno publicistiko leta 2020 podelilo Meškovo priznanje. Delo, zbiranje pričevanj in podatkov o nasilju komunistične revolucije, ki ga je opravil Janko Maček, je po obsegu orjaško. Predvsem pa je izjemno pomembno po vsebini. Veliko tega, kar je objavil, bi se drugače za vedno izgubilo v molku in času. Podatke je zbiral 50, 60 in 70 let po dogodkih in že zato delo ni bilo lahko. Osupljivo je, za kaj vse razne državne ustanove podeljujejo nagrade, takšno veliko in pomembno delo pa ostaja prezrto.

Lenart Rihar, urednik revije Zaveza, je poudaril, da je Janko Maček prvi članek objavil že v drugi številki Zaveze in potem ga srečujemo praktično v vseh številkah do danes – že od konca leta 1992 pod njegovo znamenito rubriko Kako se je začelo. »Za to ‚Mačkovo‘ vprašanje, ki je z njegovimi članki postalo sintagma sama po sebi, je zgodovinar dr. Boris Mlakar dejal, da bo terjalo največ pozornosti, če hočemo razrešiti ključne čeri nedavne zgodovine. Trideset let neprestanega raziskovanja in pogovorov s pričevalci je neverjetno delo, ki mu bo dovolj priznano in ugledno mesto odredila šele prihodnost. Lahko pa že danes vidimo, da znanstveniki, ki celovito proučujejo to področje, preprosto ne morejo mimo njegovih raziskav. Tako kot Janka Mačka krasi osebna skromnost, so tudi njegovi teksti zadržani do kakršne koli čezmernosti, zato se na njihovo neoporečnost tudi zlahka zanesejo.«

Dodatek – citat

Vsekakor se strinjamo, da nam je sprava še kako potrebna. Spomnimo se, da smo pred tridesetimi leti in kasneje še večkrat in tudi letos bili med tistimi, ki so se na slovesnosti v Kočevskem Rogu spomnili, da je sprava predvsem Božje delo in da je treba zanjo moliti. Pri tem nam lahko pomagajo naši mučenci. Z njihovo priprošnjo bomo dosegli »človečansko« soglasje in spravo.

JANKO MAČEK

[Page 16]

Novodobno kraljestvo laži

France Cukjati

28 oktobra 2023

Vse kaže, da slovens …

Vse kaže, da slovenska država preživlja moreče čase. Ne le, da je bil po nastopu sedanje oblasti tako rekoč čez noč razgrajen Urad za demografijo, zadušen poskus pluralizacije nacionalne medijske hiše RTV, preklican dan spomina na žrtve komunizma in ukinjen Muzej slovenske osamosvojitve, ponižana in razvrednotena je bila tudi tradicionalna družina (z zakonsko zvezo »dveh oseb«), na čakalni listi pa je še razvrednotenje človekove spolne identitete (s »prosto izbiro spola«) in izničenje svetosti življenja (z uzakonitvijo evtanazije).

Skratka, z novo vlado so mojstri ustvarjanja lažne podobe sveta slovensko družbo dobesedno pahnili v obsežno ideološko razgradnjo civilizacije.

Spomnimo se svetovnega nazora, ki nam ga je komunistični režim pol stoletja vsiljeval na vse mogoče načine, od zibelke do groba. Od šolske vzgoje do kulturnih stvaritev, od mladinskih delovnih brigad do delavskega samoupravljanja, od predalčkanja »prvorazrednega« privilegiranega kadra in »drugorazredne« raje pa vse do zapostavljanja, smešenja, zaničevanja in preganjanja tistih, ki niso sprejemali komunističnega primitivizma. Srčiko tako negovane ideologije nam še vedno vsako leto slikajo v Dražgošah, kjer se potomci junaške NOB še vedno borijo proti nepregledni množici pobitih »izdajalcev«. In še vedno se, kjer je le mogoče, preprečuje omenjati resnico in grozi s pregonom »sovražnega govora«. Seveda je nemogoče pričakovati, da bi taka vlada zaščitila medijsko pluralnost in ustavno pravico svobode govora. Z vsemi sredstvi hoče še poglobiti monopolizacijo medijskega prostora in brezsramno, vsem na očeh, vzpostaviti državno cenzuro pisanja – pa tudi govorjenja in mišljenja – svojih državljanov.

Prioritetna naloga sedanje vlade je očitno znova vzpostaviti in zaščititi lažno podobo sveta. Slovenci poznamo te stvari in vemo, za kaj je na primer Aleksander Solženicin po preživelem gulagu v svojem eseju Ne živite od laži trdil, da totalitarizem temelji na ideologiji laži. In posledično na strahu podložnikov, da bi dregnili v te laži in vznemirili oblast, ki zna biti tudi nesramna in surova. Prestrašeni državljani namreč najraje utihnejo, sklonijo glave in »avantgarda« dobi proste roke.

Danes naj bi bili drugačni časi, pravijo. A medtem ko se politična desnica ob vsakoletnem levičarskem obujanju mita v Dražgošah kvečjemu nasmehne in malo ponorčuje, pa sedanja vlada ponori, če se na Trgu republike zberejo ljudje, da množičnim žrtvam komunističnega nasilja pietetno prižgejo svečke.

Če je Slovenija že 80 let obremenjena z isto izkrivljeno podobo sveta, pa se drugod na Zahodu ta z neverjetno domišljijo neprenehoma dopolnjuje. Z enako strastjo in energijo, kot se je v prejšnjem stoletju širila in zagovarjala komunistična podoba sveta, se danes širi in zagovarja čudna podoba človeka, njegovega smisla, izvora in cilja, skratka vsega, po čemer človeka razumemo in vrednotimo. Gibanje BLM (Black Lives Matter) rešuje črnce s sovraštvom do belcev, feminizem in LGBTQIA+ gradita na sovraštvu do moških, prebujenstvo (wokeism) je nova religija globalnega sovraštva, še najbolj pa izstopa ideologija o »prosti izbiri spola«. In tudi slovenska družba vse bolj sledi tem lažnim in temnim podobam sveta.

Ne le smešno in otročje, neumno je, če odrasli kritični državljani molče sprejemajo ideologijo o »prosti izbiri spola« ali ji celo prikimavajo. Ni pa smešno, če naivnega otroka potopijo v zapeljiv svet laži, ki je kot risanka daleč od resničnosti. Sredi prejšnjega stoletja se je v nekih »znanstvenih« krogih rodila ideja, da se človek po spočetju razvija kot brezspolni zarodek, moški oziroma ženski spol naj bi se razvil šele kasneje. Človekova zavest o spolu pa naj bi bila sploh rezultat vzgoje in okolja. Zavest, občutek, prepričanje, utvara o lastnem spolu je za te »znanstvenike« že kar dejstvo oziroma biološka resničnost.

Pred kakšnimi dvajsetimi leti se je v »naprednih« deželah Zahoda postopno začelo uveljavljati prepričanje, da se mlad človek lahko odloči za spremembo svojega spola. Najprej s hormonskim zaviranjem pubertete in spodbujanjem drugospolnega razvoja, nato pa tudi kirurško. Starost, pri kateri naj bi se mlad človek lahko odločil za to spremembo spola, so najprej postavili pri polnoletnosti, nato pri petnajstih letih, danes pa britanska Nacionalna zdravstvena služba (NHS) načrtuje otroku že pri sedmih letih starosti dovoliti ta poseg.

Biomedicinski znanosti tega doslej ni uspelo ali ni hotela preprečiti. Laž se je uveljavila in tako razbohotila, da imamo danes na primer v ZDA več kot sto pediatričnih klinik, ki se ukvarjajo s hormonsko in kirurško spremembo spola oziroma s kirurškim pohabljanjem mladega človeka. Tudi nekatere evropske države že uzakonjajo pravico mladoletnika, da se odloči za to pohabljanje brez dovoljenja staršev.

In to kljub že dolgo znanemu dejstvu, da je spolni kromosomski par v moških celicah XY, v ženskih pa XX. Na prelomu tisočletja pa smo dobili tudi prvi oris celotnega človeškega genoma, ki vsebuje ves dedni zapis človeka. Sestavljen je iz treh milijard oznak in je prisoten v vsaki človekovi celici. Tudi v tisti prvi ob spočetju. V tem genomu je tudi zapisano, kakšnega spola je nosilec genoma. Nikoli ga nihče ne bo mogel spremeniti, predvsem ne s kirurško obravnavo človekovih genitalij. Vse to je jasno, kot je jasno, da je zemlja okrogla, pa vendar nekateri hočejo živeti in delati, kot da bi bila ploščata. Ali se vsaj delajo tako, da lahko na račun spremembe spola kujejo velike dobičke. Na račun naivnih ljudi in otrok, ki sanjajo, da bi bili nekaj drugega, kot jih je določila »narava«.

Zagovorniki proste izbire spola pa ne dovolijo razmišljati o možnosti, da bi si človek lah ko izbral spremembo svoje spolne usmerjenosti – iz homoseksualne v heteroseksualno. V nekaterih državah je psihiatrom celo prepovedano ponuditi terapevtsko pomoč geju, ki se želi osvoboditi homoseksualnih nagnjenj. To utemeljujejo s trditvijo, da je spolna usmerjenost gensko določena. In po odkritju genoma, človekove celotne genske karte, so res upali, da bodo našli tudi gen istospolne usmerjenosti. A kljub dolgoletnim in obsežnim raziskavam ga niso našli.

So pa zanimive ugotovitve enojajčnih dvojčkov, torej bratov, ki imata enak genom. »Verjetnost, da bo enojajčni dvojček homoseksualnega moškega prav tako gej, je statistično okoli dvajsetodstotna (v primerjavi z dvema do štirimi odstotki moških v celi populaciji), kar kaže, da genetika sicer vpliva na spolno usmerjenost, ni pa odločilna, in da geni, ki nanjo vplivajo, povzročajo nagnjenost, ne pa vnaprejšnje določenosti,« pravi direktor Ameriške zvezne biomedicinske raziskovalne ustanove (National Institutes of Health), Francis Sellers Collins (glej Jezik Boga, Celjska Mohorjeva 2019, str. 260)

Kako torej razumeti dejstvo, da v 21. stoletju kljub jasnim spoznanjem biomedicine še vedno govorimo o »prosti izbiri spola«? In da se to kot »resna« znanstvena teorija uveljavlja celo v uradnih šolskih programih? In so nosilni znanstveniki biomedicine, ki so do tega kritični, razglašeni za politično »nekorektne«? In kot pravi Rod Dreher v knjigi Ne živite od laži (Družina 2021, str. 24): »Izobčeni so iz javne sfere, stigmatizirani, zradirani ter demonizirani kot rasisti, seksisti, homofobi in podobno.« In celo EU s svojimi institucijami zastopa to »lažno podobo sveta« in preganja države, ki se upirajo obremenjevati šolske otroke z nebulozami o prosti izbiri spola! Glede tega ima bruseljska birokracija težave predvsem s Poljsko.

Ryszard Antonio Legutko, poljski filozof in politik, od 2014 pa tudi poslanec Evropskega parlamenta, je dvajset let po padcu berlinskega zidu ugotovil, da ima evropska liberalna demokracija podobna svetovnonazorska izhodišča kot komunizem. Gre za pojmovanje zgodovine, družbe, vere, politike, kulture in človeške narave.

V svoji knjigi The Demon in Democracy, ki je že prevedena tudi v slovenščino (Demon v demokraciji, Družina 2023), ugotavlja, da se je evropska liberalna demokracija uklonila istim ciljem kot propadli komunizem – in to brez revolucionarne prisile. Tako kot komunisti tudi socialisti skušajo dokazati, da so »bolj odprti, pluralistični, strpni, vključujoči in navdušeno predani pravicam posameznikov in skupin, bolj feministično naravnani in nediskriminatorni. Konservativci, ki bi načeloma morali nasprotovati socialistom in liberalnim demokratom, povsem iskreno trdijo, da so tudi oni odprti, pluralistični, strpni in vključujoči, predani pravicam posameznikov in skupin, nediskriminatorni in celo podpirajo zahteve feministk in homoseksualnih aktivistov. Na splošno so liberalni demokrati, socialisti in konservativci enotni v svojih obsodbah: obsojajo rasizem, seksizem, homofobijo, diskriminacijo, nestrpnost in vse druge grehe, naštete v liberalno-demokratičnem katekizmu, hkrati pa sodelujejo pri nepredstavljivem raztezanju pomena teh pojmov in jim odvzemajo vsakršno pojasnjevalno moč«.

In potem Legutko nadaljuje svojo logično misel: »Če splav pomeni svobodo, potem moramo zvišati zavest tistih, ki mislijo drugače; prisiliti zdravnike, da podprejo to svobodo, in utišati duhovnike, da je ne bodo ovirali. Če istospolna poroka pomeni svobodo, potem moramo njene nasprotnike prisiliti, da jo sprejmejo, in utišati bedake, ki morda dvomijo o njej. Če je politična korektnost nujnost življenja v liberalno-demokratični družbi, potem njeno vsiljevanje navsezadnje ni nič drugega kot ukrep njene emancipacije za vse. Skupine, ki jim je uspelo usvojiti to liberalno frazeologijo /…/ imajo nesorazmerno velik vpliv na vlade, celo do te mere, da so državne institucije, vključno s sodišči, začele prevzemati nalogo zlomiti odpor manj zavednih in bolj trmastih skupin – se pravi, prisiliti jih k svobodi« (str. 73).

In nato: »V zadnjih nekaj desetletjih smo opazovali, kako se je v imenu svobode in liberalne demokracije sprejemalo zakonodajo, ki je, ob majhnem družbenem odporu, vodila v znatno omejevanje svobode.« Tak primer so predpisi o kvotah, sovražnem govoru, nasilju v družini … »Te besedne zveze inkriminirajo vedno več dejanj ravnanja in govora ter omogočajo nadaljnje drastične posege vlade in sodišč v družinsko življenje, medije, javne ustanove in šole« (str. 74).

»Evropska unija verjame, da je v odnosu do preostalega prebivalstva avantgarda, da je pred njim v prepoznavanju, kaj je resnično, kaj fikcija, in da v njegovem imenu sledi cilju, katerega vrednost bo javnost razumela šele v prihodnosti« (str. 76).

»Tu naletimo na ponovitev dobro znanega vzorca, ki ga najdemo v teoriji in praksi komunizma. Na eni strani je partija, ki pozna končni cilj socializma, /…/ na drugi strani so resnični ljudje, ki se še ne zavedajo povsem, kaj je dobro zanje, in ki jih je treba kljub njihovemu odporu odločno voditi h končnemu cilju.« In nato pravi Legutko: »Nič ne kaže, da bo EU prekinila s temi samouničevalnimi in demoralizirajočimi praksami. Miselnost EU /…/ je ustvarila takšno miselno navado, da se vsako nestrinjanje šteje za bogokleten napad na samo idejo Evropske unije in plemenita načela, ki jo sestavljajo, tako kot je bilo v socializmu vsako nestrinjanje nerazumljivo dejanje izdaje, ki ni smelo ostati nekaznovano. Evropska unija je postala varuhinja vseh bolezni nadnacionalne liberalne demokracije, ob tem pa je sama najbolj nazoren primer teh bolezni« (str. 77).

Laž, da lahkotno poigravanje s splavom, evtanazijo, prosto izbiro spola in razgradnjo zakonske zveze vodi v dokončno osvoboditev človeka, ni namenjena pravi osvoboditvi človeka, ampak njegovi degradaciji in izničenju njegovega dostojanstva. Njega in njegovih potomcev. Globoko v sebi nesrečen, ranjen in pohabljen človek pa je lahek plen kakršnega koli totalitarizma. Lažna podoba sveta je osnova politične diktature.

Kar se politične zrelosti tiče, se zdi, da smo tam, kjer smo bili pred stotimi leti. Človeka, družbo in celoten svet so komunisti hoteli preoblikovati po svoji zamisli. Šlo je za vabljivo leporečje in utopijo, pa tudi za grožnje, nasilje in množične grozljive avanture. Bili smo in smo zopet tam, kjer smo po svoje že vso zgodovino. Skonstruirana in po vseh kanalih propagirana in celo vsiljevana lažna podoba sveta prevzema tudi usodo sedanje EU v svoje roke. Ko izmaličena ali celo izmišljena podoba človeka, konstrukt njegove narave in njegovega življenjskega smisla v zadostnem obsegu prodre v družbo, postane laž samostojen vir delovanja, ki spontano, sam od sebe, vodi v razvrednotenje in poneumljanje človeka.

Gibanju, ki za opravičilo, utemeljitev in iz vor svojega aktivizma izbere svetovni nazor, ki temelji na laži, ta laž postane globoko nepogrešljiva. Kdor bi to laž razkrinkal, bi s tem aktivistom in gibanju samemu spodnašal eksistencialno utemeljitev. Od tod toliko napora za ohranjanje medijskega monopola in preganjanje kritičnih razumnikov, ki si drznejo javno razkrinkavati laž. Krčevita ujetost v laž vodi v nasilno obrambno ravnanje oblasti, v »permanentno revolucijo«. Revolucionarji, ki so se identificirali s to ideologijo, čutijo smisel svojega življenja le, dokler se borijo, sovražijo in uničujejo t. i. nasprotnike revolucije.

Že mnogokrat je zgodovina dokazala, da je to pot v suženjstvo laži, pot v nesrečo in trpljenje, pot v pekel. A vedno znova so se našli tudi ljudje, ki so na to opozarjali in hoteli družbo preusmerjati na pot resnice in s tem svobode. In mnogi so – iz svojih lastnih izkušenj – laž oziroma nesmrtno dušo laži imenovali z veliko začetnico. Vse kaže, da upravičeno.

Dodatek – citat

Tu in tam pri naših ljudeh opazim kakšno zagrenjenost ali pretirano črno gledost in nezaupljivost, ker so nekateri imeli tako težke razmere in nenor malno življenje, da niso mogli ostati neprizadeti. O vsem tem razmeroma malo govorimo in malo vemo, kot tudi ne vemo o samomorih in drugih travmah nasprotne strani. Tudi zgodovinarji se s tem v glavnem ne ukvar jajo in o tem malo pišejo. Lahko pa rečem, da resničnega sovraštva pri naših ljudeh nisem srečal.

JANKO MAČEK

Nazaj v prihodnost

Helena Jaklitsch

28 oktobra 2023

Pisalo se je leto 20 …

Pisalo se je leto 2007, ko so v kletnih prostorih Ministrstva za pravosodje našli kovinsko omaro s predalniki. Omara je bila podobna tistim, ki jih še danes vidimo ponekod v zdravstvenih domovih, v njih pa hranijo zdravstvene kartone pacientov. Tudi tista kovinska omara v kleti pravosodja je v sebi čuvala kartone, vendar ne zdravstvenih, temveč kartone, ki so usodno zaznamovali življenje ljudi. V enem izmed predalnikov, ki je bil označen z listkom »Politični«, se je skrivalo nadvse dragoceno arhivsko gradivo – 5475 kartonov političnih obsojencev v obdobju 1945–1988 v Sloveniji, med njimi tudi kartoni Jožeta Pučnika, Ljuba Sirca, Angele Vode, Črtomirja Nagodeta in številnih drugih znanih in manj znanih političnih zapornikov. Spomnim se vznemirjenja takratnega ministra dr. Lovra Šturma, ko so mu sodelavci povedali za najdbo, odkrito bolj kot ne po naključju, pri pregledovanju nepopisanega dokumentarnega gradiva ministrstva. Šlo je za gradivo, ki je dolga desetletja zaprašeno samevalo v kletnih prostorih, z njim pa se ni ukvarjal nihče. To nikakor ne preseneča. Roko na srce, kolikokrat gremo pa mi v domače kletne prostore brskat po starih papirjih, ki so jih morda tam pustili še naši stari starši? Toda vznemirjenje ni prevzelo samo ministra, temveč tudi tiste, ki smo bili takrat zaposleni na istem ministrstvu in smo se zavedali, kako dragoceno najdbo je hranilo nedrje stavbe nekdanjega sedeža Trboveljske premogokopne družbe, po drugi svetovni vojni pa je imel v njej prostore Republiški sekretariat za notranje zadeve. Ko se je začenjal proces demokratizacije Slovenije, so takratne slovenske socialistične oblasti odločile, na skrivaj seveda, kot je bila njihova utečena praksa, da je treba vse arhivsko gradivo, ki se nanaša na zlato obdobje socializma in na pridobitve revolucije, na katere so bili tako ponosni, uničiti. Tisti, ki so bili vredni zaupanja tedanje oblasti, so zelo dosledno upoštevali navodilo ter uničili veliko večino (za rdečo oblast obremenilnega) arhivskega gradiva. Verjetno so bili izvajalci še bolj dosledni tudi zaradi strahu, kaj bi jih lahko doletelo, če bi ne izpolnili izrečenih navodil. Dokazov, kaj se zgodi s tistimi, ki ne ubogajo komunističnega vodstva, so imeli v arhivskih škatlah več kot dovolj. Skratka, večina arhivskih škatel je bila uničena, toda kartoni političnih zapornikov so ostali. Ob predaji tega gradiva Arhivu Republike Slovenije je takratni vodja Sektorja za popravo krivic dr. Milko Mikola, tudi sam neutruden delavec pri odkrivanju in popisovanju rdečega nasilja, kot je dal naslov eni izmed svojih knjig, povedal, da je bil »predalnik zasukan proti steni tako, da se oznake ni videlo, kar je bil verjetno razlog, da je bilo gradivo rešeno uničenja«. Na te kartone političnih zapornikov sem se spomnila pred kratkim, ob novici, da je bila v začetku letošnjega septembra pred Gruberjevo palačo v Ljubljani odprta priložnostna razstava z naslovom Poznaš sovražnika bolje kot svojega prijatelja? Sledenje, razvrščanje in nadzor s pomočjo kartotek (1920–1980), ki jo je pripravil Arhiv Republike Slovenije. Kot so zapisali njeni avtorji, »priložnostna razstava skozi ohranjeno arhivsko gradivo različnih kartotek, nastalih med 1920 in 1980, na desetih panojih obravnava nadzor nad prebivalstvom na Slovenskem«. Zakaj sem se spomnila ravno tistih kartonov? Verjetno v sebi nosim nekakšen alarm, ki mi zazvoni vedno, kadar gre za zadeve naše preteklosti. Še predobro se namreč zavedam, da je naš javni prostor še vedno zelo okužen z dihom smrtonosnega virusa, ki bi ga lahko poimenovali tudi rdeča ideologija. Ta virus, ki ga očitno nosimo bolj ali manj vsi v sebi, nas nezavedno in nekako (samo)cenzurirano sili k temu, da vse okoli sebe, še posebej pa našo zgodovino, skušamo interpretirati pa tudi opravičevati skozi izprijene argumente in razlage totalitarnega sistema, ki je ta virus vcepil v našo družbo in v naš prostor. Na kaj sem torej pomislila, ko sem videla naslov razstave? Na (mogoče nezaveden) poskus avtorjev razstave, da s kronološkim lokom, ki sega od 1920 do 1980, zrelativizirajo obdobje nedopustnega terorja in vseobsegajočega nadzora nad prebivalstvom, ki so ga ljudje doživljali v času nedemokratičnega sistema, ki je dušil Slovenijo od konca druge svetovne vojne do praktično zadnjega diha njegovega obstoja. Torej obdobja, v katerem je bila, kot je zapisal Edvard Kocbek, oblast komunistične partije totalna. Tako zastavljen časovni lok razstave namreč obiskovalca mimogrede napelje k misli, da je med obdobjem med obema vojnama in časom po vojni nekakšna kontinuiteta, nadaljevanje istih ali vsaj podobnih procesov. In da je bil nadzor nad prebivalstvom znotraj celotnega tega obdobja po svoje podoben ali vsaj primerljiv. Toda realnost je bila daleč, daleč narazen. Ne le da se je zamenjal družbeni red iz demokracije v totalitarizem, komunistična partija je z izvedbo revolucije poskrbela za popoln prelom s preteklostjo, z večstoletno tradicijo vrednot in pogledov na svet. Če bi morda še lahko kakorkoli primerjali nadzor nad prebivalstvom v času med okupacijo in v času »po svobodi«, čeprav že teh dveh realnosti ni mogoče dajati na isti imenovalec, saj je šlo v prvem primeru za tujo silo, okupatorja, ki je hotel imeti nadzor nad okupiranim ozemljem in njegovimi ljudmi, v drugem primeru pa za teroriziranje in ustrahovanje lastnega naroda za potrebe pridobitve in utrditve lastne nadvlade male, vendar odlično organizirane skupine, pa nikakor ne moremo v isti koš dajati desetletja trajajočega totalitarnega časa in časa dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja. Čas med obema vojnama je bil kljub uvedeni diktaturi konec dvajsetih let relativno svoboden čas, v katerem sta se posameznik in družba lahko svobodno razvijala, v katerem je svoj razcvet doživljala slovenska gospodarska iniciativa, prav tako svet kulture. Ob volitvah oblast ni nikogar pošiljala na Goli otok ali v delovna taborišča, ker so glasovali po svoji vesti in izbiri. Prav tako ljudem ni plenila premoženja niti jih ustrahovala do te mere, da so se ljudje bali še lastne sence, kot se je dogajalo nekaj desetletij kasneje. Strašljivega sveta »po svobodi« ni mogoče primerjati z ničimer primerljivim v zgodovini našega naroda. Šikaniranje, ustrahovanje, tajna policija, razpredena mreža ovaduhov, ovajanje svojih bližnjih tudi zaradi lastnega preživetja in preživetja bližnjih, kaznovanje in zapiranje zaradi verbalnega delikta je bila dovršena oblika zatiranja vsake svobodne misli, pobude in pluralnosti. Seveda je tudi v času med obema vojnama policija izvajala nadzor nad določenimi ljudmi in skupinami, ki jih je tedanja oblast razumela kot potencialno grožnjo redu in miru (komunisti nikoli niso mogli odpustiti takratnim oblastem, da so jim preprečili revolucionarno pot na oblast), toda ta nadzor je bil, glede na celotno prebivalstvo, silno skromno odmerjen, tako po številu kot po obsegu, medtem ko je bil nadzor po drugi svetovni vojni praktično razširjen na čisto vsakega človeka. Vsak je partiji, ki je do oblasti prišla na nelegitimen način, predstavljal grožnjo za moč in obstoj. Toda to razlikovanje boste pri razstavi težko našli. Kot da je bilo vse isto. Kdor ne pozna resničnega stanja obeh, vseh treh obdobij, bo odšel z ogleda prepričan, da je bilo pravzaprav vedno približno enako. Po svoje neproblematično, normalno. Prav zaradi tega so tovrstne stvaritve v sedanjem času velik problem. Ker se nam v teh treh desetletjih kot družbi ni uspelo izviti iz krempljev enoumja, ne znamo niti ne zmoremo obsoditi nedemokratičnih dejanj, ki se dogajajo okoli nas danes. Današnja relativizacija najhujših zločinov in nedemokratičnih ravnanj zoper človeka in njegovo dostojanstvo, ki ga je v izobilju izvajal komunistični sistem, predstavlja hudo grožnjo razvoju naše države,našega naroda na polju svobode, demokracije, pravnih standardov. Če najhujše zlo ni zlo, in umor deset tisoč nedolžnih bratov je najhujše zlo, potem ni zlo nič. Potem je dovoljeno vse. In to je nadvse slaba popotnica za našo prihodnost, saj se nam bo zgodovina kaj rada ponovila. Pravzaprav se nam že ponavlja. Pa ne v dobrem smislu. Tako naša družba in naša oblast še vedno nista zmožni obsoditi najhujših zločinov, ki jih je izkusil naš narod. Ob evropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih sistemov je vlada spomnila na nasilje, ki so ga doživeli Slovenci zaradi nacizma in fašizma, popoln pa je bil njen molk o komunističnem nasilju, ki po seštevku storjenega zla presega vse hudo prvih dveh. Kot da ne bi bilo žrtev brezna pod Macesnovo gorico, ki zaman čakajo človeka vrednega pokopa. Ali pa sedemstotih drugih morišč komunističnega nasilja, ki še čakajo izkop in ureditev. Ne, namesto tega se vračajo totalitarna retorika, kipi totalitarnih voditeljev, ravnanja, ki so zaznamovala pretekli sistem. Spet je na pohodu cenzura. Takšna, ki prihaja z vrha oblasti, in notranja, ki jo v sebi nosijo družbeni delavci, ves čas v strahu, da ne bodo kot otroci, ki jih jé lastna revolucija. Prva se skriva za Strateškim svetom za preprečevanje sovražnega govora, ki je pripravil smernice, ki še kako dišijo po onem zloglasnem 133. členu, ki je uvajal verbalni delikt. Verbalni delikt pa je bila vsaka kritika, izrečena na račun vladajoče elite in njenih ideoloških pogledov na svet. Po cenzuri in odsotnosti vsakega demokratičnega standarda diši tudi ravnanje predsednice Državnega zbora, ki tebi nič meni nič določa, kaj smejo poslanci vprašati in česa ne. Žal tu ne gre zgolj za poskus uveljavljanja samovolje druge v državi. Če bi bilo tako, bi na tako ravnanje takoj reagirali tudi njeni strankarski in koalicijski kolegi pa tudi predsednik vlade. Pa se to ne zgodi. Zgolj molk. Kdor molči, pritrjuje, pravi lep slovenski pregovor. Tako tudi molčijo ob nedopustnem pritisku policije, ki mirno stopi v stavbo RTV in išče urednika intervjuja. Vik in krik bi se zagnal v demokratično zdravi družbi ob takih ravnanjih represivnih organov. Pri nas pa le molk. Molk tistih, ki sicer kričijo na vse grlo vsakič, ko njihovi, se pravi »naši«, niso na oblasti. V preteklem sistemu so na plano priplavali mnogi nesposobni, nespametni, škodoželjni, pokvarjeni ljudje, ki sta jim vrata do uspeha odpirali rdeča knjižica in zvestoba ideologiji. Te je takratna oblast hranila in nagrajevala, saj je vedela, da jih potrebuje. Ni jih pa nagrajevala iz svojega. Temu so služili nacionalizacija, zaplembe pa tudi različni drugi ukrepi in bonitete. Zbirko dokumentov o privilegijih političnih in državnih funkcionarjev v Sloveniji v obdobju socializma je pred časom objavil Študijski center za narodno spravo. Nadvse zanimivo branje. Nesvobodni komunizem pač ni nikoli znal ustvarjati, ampak le izkoriščati in krasti. Toda nekaj zelo podobnega se nam pravzaprav dogaja tudi danes. Oblast finančno in drugače (zaposlitve, bonitete ipd.) nagrajuje svoje zveste kolesarje in družbene delavce. V zadnjem letu se v javnem političnem diskurzu pojavljajo besede, kot so nacionalizacija, omejevanje zasebne lastnine, nadzor nad gospodarskimi subjekti ipd. Vse skupaj je, kot se spodobi, zavito v všečno besedičenje o enakosti vseh, o pravičnosti do vseh, kar vsi radi poslušamo, saj vsi malo zavidamo onemu, ki ima več. Tega, da je prišel do tistega »več« s trdim delom, talentom in odrekanjem, največji zagovorniki »enakosti« – seveda na račun drugega – ne vidijo, kot ne vidijo svojega lagodnega življenja, znotraj katerega bi samo uživali, ne pa tudi delali. Dejansko delali. In prispevali. Ker mnogi med njimi nič ne prispevajo v državno blagajno, seveda z veseljem pozdravljajo nove in nove davke, ki se jim po novem med drugim reče celo solidarnostni prispevek. Za solidarnost smo pa menda ja vsi! Privoščljivo si mislijo, da bodo taki ukrepi predvsem njim prinesli več. Njihova sebičnost in zaverovanost vase jim očitno meglita razum do te mere, da ne vidijo, da bo na koncu zmanjkalo tudi zanje, če bo oblast zadušila, uničila ali pregnala tiste, ki uspešno gospodarijo in s tem polnijo njim tako mamljivo državno vrečo. Vsi alarmi bi nam morali zvoniti ob tem, toda nič. Družbeni delavci, ki si pravijo novinarji, so tiho, da bolj tiho ne morejo biti. Vidi se, da jih je vzgajal sistem, ki je imel demokracijo, tržno gospodarstvo in pravno državo za zlo, ki ga je treba dokončno uničiti. Svobodni se počutijo le takrat, ko so nesvobodni. Podobni so jim tudi kulturni delavci. Prav grenko sem se morala nasmehniti ob intervjuju s še kar znano pisateljico, ki je bil pred nedavnim objavljen v enem izmed osrednjih dnevnikov. Pisateljica, ki je večino svojega odraslega življenja preživela v Franciji, je bila v času korone v Sloveniji in je »enostavno morala iti« na petkove proteste za ohranitev demokracije, na koncu katerih »smo šli zmeraj kaj skupaj spit«. Takole torej imamo. To ne pomeni, da je vsega konec in da nam preostaneta samo še obup in vdaja. Daleč od tega. Toda izbrati pa moramo in se odločiti. Na dveh stolčkih se ne da sedeti. Še posebej, če sta si tako različna, kot sta si demokracija in totalitarizem. Ali pa svoboda in diktatura, tržno gospodarstvo in demokratični socializem. Potem pa vztrajno in potrpežljivo delati za dobro, pravično družbo. Iz drobnih, vsakodnevnih dejanj nastanejo velike zgodbe, se rodijo veliki ljudje. Dokaz za to je pred kratkim preminuli ustanovni član Nove Slovenske zaveze, gospod Janko Maček. Dolga leta je z neverjetno potrpežljivostjo, brez kakšnega pompa, v maniri svoje skromnosti zbiral zgodbe preprostih ljudi, ki so prestali premnogo hudega v prejšnjem sistemu. Bil je glas neštetih pričevalcev o revoluciji in odporu zoper njo; poznal ali poiskal je brezštevilne priče usodnega časa, očividce hudih dogodkov na Notranjskem, Dolenjskem in Gorenjskem; dal je glas njihovi besedi, da je postala javna, je ob zadnjem slovesu dejal predsednik NSZ dr. Matija Ogrin. Zaradi njega danes vemo, kako se je začelo in kako se je nadaljevalo. Hvala, gospod Maček.

Nekoč, ko še nihče ni govoril o dnevu mrtvih, je bil ta dan namenjen pred vsem spominu na svetnike in molitvi za rajne sorodnike, katerih grobove smo ob tej priložnosti primerno uredili in olepšali, nismo pa zaradi tega iz gubljali živcev. Ko smo bili na praznik zvečer vsi doma, smo molili vse tri dele rožnega venca, kar nas je zares povezalo z našimi rajnimi. Naslednje jutro, na dan vernih duš, smo, če je bilo le mogoče, spet šli v cerkev, zvečer pa v družinskem krogu znova molili vse tri dele rožnega venca. JANKO MAČEK

[Page 10]

Dve sloveniji, dva svetova

Matija Ogrin

28 oktobra 2023

Kristjani prvih stol …

Kristjani prvih stoletij so se od svojih poganskih sosedov in sorodnikov razlikovali po mnogočem; ena najbolj vidnih stvari je bila ta, da so imeli drugačen odnos do svojih mrtvih – zlasti do mučencev in svetnikov. Tudi pogani starih kultur so spoštovali svoje mrtve in to izražali z raznimi obredi. Vendar je stari poganski svet večidel gledal na pokojne, kot da so odmaknjeni, ločeni od našega človeškega sveta; predstava, da bi pokojni lahko posegali v življenje živih in jim pomagali, je bila poganom tuja. V tem pogledu so kristjani izražali nekaj korenito novega: verovali so, da svetniki lahko iz večnosti posredujejo za nas, verjeli so evangeliju, da sveti v nebesih s Kristusom kraljujejo – in da torej lahko posegajo v naš svet. Plemenito antično spoštovanje mrtvih je velevalo, naj sovraštvo ne seže prek pepela pokojnih; vendar pa je reka Aheron nepremostljivo ločevala svetova živih in mrtvih. Prvi kristjani pa so prinašali v svoje okolje nezaslišano novost, da po skrivnosti velike noči svetova mrtvih in živih nista povsem ločena, marveč, kot bi rekli mnogo pozneje, sestavljata enotno resničnost. To je še posebej veljalo za odnos zgodnjih kristjanov do mučencev: ljudska pobožnost je zelo zgodaj, že vsaj v tretjem stoletju, začela častiti njihove relikvije, saj so te vernim pomenile zemeljsko navzoče ostanke bitja, ki je poveličano v božji slavi in lahko posega v človeški svet. Svetova mrtvih in živih sta danes v pojmovanju Slovencev spet drastično ločena, toda veliko bolj, kakor sta bila v zavesti starih poganov. To nam slikovito izpričuje, kako zelo je krščanska kultura med nami oslabela in kako globoko smo zdrseli v poganstvo, a ne v tisto staro, ki je prek idolov in malikov vendarle slutilo neki kozmičen red in se po njem ravnalo. Poganstvo sodobnih Slovencev je v sorodu s poganstvom zahodnjaške blaginje, napuha in praktičnega ateizma. V njegovem jedru pa je pri nas še posebna poškodovanost uma: vtisnila so nam jo desetletja življenja v prikrojeni, potvorjeni resničnosti, ko je človeška pamet uporabljala ponarejen jezik in ga še danes – namen vsega tega pa je bil, da je slovenski človek iz svoje zavesti izrinil, odstranil resnico o najbolj temeljni slovenski resničnosti: o revoluciji in njenih množičnih umorih kot temelju komunistične oblasti – in te, ki jo imamo sedaj. * * * Izriniti iz svoje pameti resnico o najbolj temeljni slovenski resničnosti in v tem desetletja vztrajati pomeni poškodovati svojo pamet, pomeni poškodovati svojo zmožnost za odnos z resničnostjo. Strupeni sadovi ne morejo izostati: danes lahko Golobova vlada govori in izvaja skoraj kar koli, dela korake, ki grozijo, da bodo Slovenijo spravili v kaos in bedo. Toda za zdaj je videti, da mnogi ljudje tega sploh ne zaznavajo. Drastičen primer je kanalizacija, ki jo ljubljanski župan gradi nad vodonosnim območjem in bo, kot zdaj pravi celo »stroka«, zanesljivo zastrupljala pitno vodo; toda večina Ljubljančanov je kakor omamljena, zadrogirana: zdi se, da se ne morejo ovedeti tako elementarne resničnosti, kakor je nevarnost piti zastrupljeno vodo. Če to ni primer drastične izgube stika z resničnostjo, potem ne vem, kaj je. Ta izguba odnosa do realnosti, ta poškodba človekove zmožnosti za resnico je strupeni sad, ki izrašča naravnost iz pozabe revolucije kot temeljne slovenske resničnosti. Nekdaj majhne strupene kali so zdaj zrasle že v visoko latje – in nihče ne ve, kaj bo iz njih prišlo. * * * Pred nedavnim sem neke sončne sobote lahko pomagal prijatelju v Vipavski dolini pri trgatvi. Zbrala se je vsa širša družina, trije rodovi, kopica mladine in starejših, in občudovati sem moral, kako so v toplem soncu ure in ure zagnano in vedro delali, v veselih pogovorih in šalah so brali zrelo grozdje, skoraj tekmovali so, kdo bo komu pomagal in prevzel nošenje težkih veder grozdja … Neverjetno, sem si rekel, od kod to imajo, kje lahko danes še vidiš kaj takega, da bi več mladih družin s takšnim elanom delalo skupaj? Živo rumene grozdne jagode malvazije in starega muškata so, polne sončnih ur septembrskih dni, postajale že rahlo rjave, sladke kakor rozine, napite z nebesno lučjo. Toda prav tako sončni so bili pogledi in vedrina teh ljudi, ki so se tako razživeli v vinogradih svojega starega očeta. Pomislil sem: gotovo je v tem tudi navezanost nanj, toda morda je še nekaj več kot spoštovanje do starega očeta; biti mora neki spomin rodu, neka zaveza z zemljo, z domom, z izhodiščem v svet, s tistim pravim mestom, ki je človeku resnično dano pod nebom, da je to, kar je … Nekaj podobnega, čeprav v zelo drugačnih in žalostnih okoliščinah, so morda doživeli tisti, ki so pomagali prizadetim po ujmah in poplavah. Ponekod na podeželju obstaja neka druga Slovenija, ki je v mestih ni. Tam je žal ne more biti, ker v večjih mestih vlada selektivna, a zato nič manj zadrogirana odtrganost od tega, kar je. To sta brez dvoma dve Sloveniji, ki si stojita nasproti. Samo ena daje življenju razmah. Kdo ve, kako bo šlo? * * * V septembru in oktobru 2023 mineva 80 let od padca postojank v Grčaricah in na Turjaku ter žrtev, ki so jih partizani po teh dogodkih pobijali pred t. i. kočevskim procesom in po njem. Pisci s »kulturne levice« hočejo javnost prepričati, da ta »kočevski proces« pomeni začetek slovenskega pravosodja in sploh začetek suverene slovenske oblasti. Ob takšnih napol blaznih stavkih lahko razumnega človeka ozdravijo dejstva iz resničnosti, če dejstvom pusti, da ga dosežejo. 1 Članek poobjavljamo na strani 80 (op. ur.). Justin Stanovnik je ob 50-letnici padca Turjaka napisal članek po pričevanju Škindrove Fanike z Gradeža pri Turjaku: »Četrta zgodba – dan po vdaji«[1] Komaj je mogoče povedati, kako je pretresljiv ta pogled skozi oči tedaj mladega dekleta in njenih staršev, ki so tam izgubili tri sinove. In detajli o tem, kako so pobijali ranjence, med njimi težko ranjenega Fanikinega brata Franceta … Iz strašnih usod pobitih vaških stražarjev in trpljenja njihovih družin se dvigne veliko in mogočno dejstvo: Turjak posebej razločno in trdo govori o tem, da sta si tam stala nasproti dva svetova, dve popolnoma različni vrsti ljudi: čeprav so se morali bojevati, so eni skušali življenje in omiko predvsem varovati, ščititi, ohraniti; drugi pa so napadali, od vsega začetka in v samem bistvu so napadali – ljudi in omiko. Ali kakor je rekla Škindrova Fanika: »Takih, kot so bili tisti s hriba, pa ni bilo še nikoli nikjer.« Dve Sloveniji sta si stali nasproti – in tako stojita še danes. Ljudje kakor tisti, ki sem z njimi preživel sončen dan v Vipavski dolini, bodo varovali in ohranjali življenje, kjer koli bo treba. Ljudje, ki si pod vplivom ideoloških opiatov pustijo v pitno vodo natočiti fekalne izcedke, pa lahko ob vsaki nestabilnosti družbe, ob vsakem materialnem pomanjkanju planejo v izbruhe besnila. Seveda nam je tesno pri srcu, ko nam govorijo, da se je tam, v »kočevskem procesu«, začenjalo naše pravosodje. * * * Sklenem naj, kakor sem začel. Kristjani zgodnjih stoletij so vse drugače od poganov, verjeli, da sta svetova živih in pokojnih zelo povezana. Še posebej, da sveti mučenci segajo s svojimi duhovnimi rokami iz večnosti v naš čas, na naša pota … Vedeli pa so tudi, da češčenje mučencev nikakor ni garancija zoper to, da sam postaneš mučenec. To so seveda dobro vedeli.

[Page 6]

Urednikov steber

Lenart Rihar

28 oktobra 2023

Zaveza, zbrana na po …

Zaveza, zbrana na polici, daje impresivno podobo, saj se je je v 33 letih nabralo v zajetno dolžino. A to je navzven le papir –, ko pa človek zalista v to ali ono številko, se znajde sredi bogatih pokrajin, ki dajejo občutek brezmejnosti.

Zakaj ta uvod? Nimamo v načrtu cenene samohvale, pač pa si zamišljam vprašanje, kdo bi bil vključen, če bi iskali tri najbolj zaslužne ljudi za takó kakovostno Zavezino obstajanje. Vsekakor je med te ključne osebnosti uvrščen gospod Janko Maček, ki nas je za vselej zapustil zadnji dan letošnjega avgusta.

O gospodu Janku boste lahko nekaj sestavkov prebrali takoj za Zavezinimi komentarji, na mestu torej, ki je bilo običajno odrejeno njegovim člankom, tu pa naj se ga spomnim po odgovornosti, ki je bila v kolofonu leta in leta zabeležena kot »pomočnik urednika«. Prvič je bil tako naveden konec leta 1996 v 23. številki Zaveze (takrat in potem kar 17 let ob Justinu Stanovniku), zadnjič pa v prejšnji, 128. številki. To skupaj pomeni polnih 27 let.

Ko sem spremljal zadnja uredniška leta svojega predhodnika Justina Stanovnika, mi je bilo povsem jasno, da pri tej »pomoči« ni šlo za nič takega, na kar bi morda najprej pomislili. Justin ni bil človek, ki bi komu delegiral drobce svojega dela in v tem smislu potem dobil pomoč. Njegova uredniška vizija je bila kristalno jasna in speljal jo je sam od začetka do konca. Pomočnika v tem smislu ni potreboval. Janko Maček je bil potemtakem vsa ta leta »pomočnik« in eno osrednjih imen Zaveze zaradi svojega samostojnega dela, torej zaradi njegove rubrike Kako se je začelo. Resda ga je na mnoga pričevanja usmeril Justin in nemalokrat sta se na teren odpravila skupaj, a svoje delo je Janko opravljal povsem samostojno. Izogibal se je sodbam, suverenost pa so mu dajali neovrgljivi podatki, natančno podani navedki in še zlasti naravna moč pričevanjske besede.

Med prvimi možmi Zaveze gospod Janko torej ni zaradi navedbe v kolofonu, ampak je bil tam naveden kot avtor enega od osrednjih stebrov Zaveze, za katerega je delal od druge številke pa brez izjeme vse do nedavnih izdaj. Pisal, a ne dokončal, je celo tekst za pričujočo številko – prav do zadnjih dni pred smrtjo. Leta 2005 sem pri Tretjem dnevu urejal blok ob okrogli obletnici konca vojne. Za prispevek sem tedaj prosil tudi zgodovinarja dr. Borisa Mlakarja in on je zapisal: »Ni slučaj, da v reviji Zaveza verjetno najpomembnejše mesto zavzema prav rubrika z naslovom, ki postaja že sintagma, namreč Kako se je začelo.« In k temu se vrne še v samem zaključku članka: »Vsekakor pa lahko ob vsem tem na koncu ponovno ugotovimo, da je pri iskanju odgovorov na vprašanja o naši medvojni tragični zgodbi potrebno ponovno največ pozornosti posvetiti obdobju 1941/42 oziroma odgovoriti na vprašanje Kako se je začelo«.

Nič relevantnega iz časov in krajev, ki jih je obravnaval gospod Janko, ne izide brez njegovih izsledkov. Brez njega kot verodostojne reference si ni mogoče predstavljati vrste člankov, oddaj in knjig, četudi ni vselej (pošteno) naveden. Slednje je mnogokrat opazil in ga je prizadelo – tudi pri kaki razvpiti publikaciji. Sicer je bil vajen krivic od malih nog, a občutljivosti ni izgubil, čeravno jo je znal dodobra prikriti. Na sploh ni imel rad prevelike razčustvovanosti. Že zarana sta ga oblikovali trdo revolucionarno in povojno obdobje, zagotovo pa tudi zaprtost pograjskih dolin.

Tega pomočnika – velikana sem potem na svojo veliko srečo »podedoval« tudi sam. Ni mu bilo pod častjo, da je znenada padel v tandem s človekom, ki je pol mlajši od njega in neznaten v primerjavi s predhodnikom. Skoraj ni izšla številka, da bi me s svojo skromno besedo ne spraševal, če ne bi vendarle njegovega mesta odstopili komu drugemu. To je bila prilika zame, da sem mu izpovedal svojo zadoščenost nad tem, da morem imeti v njem zaupnika, svetovalca in človeka, s katerim sem lahko preveril tako rekoč vsak podatek, predvsem pa vsako pričevanje, pri katerem se mi je porajal kak dvom. A tudi on je znal vedno znova pričarati občutek, da mu je navkljub vsemu, kar prinašajo leta, ljubo ostajati v srčiki Zaveze. Po izidu številke me je rad poklical in pohvalil bogato vsebino. Nikoli mu ne bom dovolj hvaležen za vse iskrive pogovore v najinem skupnem desetletju, za gostoljubje njegovega doma, prva leta ga je izkazoval skupaj s svojo ženo, kasneje pa sva se srečevala sama. Tudi ko je bil sam, je vselej želel kaj postreči. Vsako leto je povabil – tudi mojo družino in še koga – na veliko češnjo za njegovo hišo.

V pogovorih z njim sem občudoval njegov natančen spomin. Dobra tri desetletja je hodil po terenu in po knjižnicah, a zdelo se je, da si ni zapomnil le pričevalcev, pogovorov in vseh podatkov, pač pa sem iz njegovega pripovedovanja razbral, da se natančno spominja tudi vseh povsem banalnih okoliščin posameznega obiska. Njegova nepregledna vrsta člankov je pravzaprav le substrat. Tako si lažje predstavljamo, kakšno bogastvo znanja in modrosti je odšlo z njim.

A poleg vsega naštetega bomo pogrešali njegovo tiho navzočnost. Nekaj domačnega je bilo v tem, ko si vedel, da se boš lahko na nekem dogodku ozrl okrog sebe in ga zagledal. Če si bil na koncu zadržan v pogovoru, je pa on pristopil in podal roko: »Nič ne bom motil, samo da pozdravim«. Dragi gospod Janko, stopite tudi zdaj k svojim prijateljem, skupaj pazite na nas, na Zavezo, pazite na našo drago Slovenijo, da bo nehala tako dramatično nazadovati, da se bo osvestila in stopila na pot, ki ste nam jo s svojim delom in zgledom kazali.

Dodatek – citat

Profesor Justin Stanovnik, eden začetnikov in dolgoletni urednik naše revije Zaveza, je verjetno že pred tistim večerom vedel za stražarski arhiv, medtem ko smo drugi prvič slišali zanj. Ko je bil najden, si ga je ogledal in takoj na črtoval, kako bo z njim bogatil Zavezo, ki je ostala v središču njegove pozor nosti tudi potem, ko je njeno neposredno vodenje prepustil mlajšim močem. Zaradi bolezni svojih načrtov sicer ni mogel uresničiti, dal pa nam je močno vzpodbudo, da tudi v tem težkem času ostanemo zvesti zavezi, ki smo jo prevzeli pred tridesetimi leti: Bog, narod, domovina. Naj nas stiska ne loču je, ampak združuje. In pri tem zaupajmo v pomoč Njega, ki je pomiril vihar na morju.

JANKO MAČEK

[Page 3]

Figure 1. Steber Lenart Rihar

[Page 4]

Priča priče, čudež brez zaslug

Tomaž Debevec

3 oktobra 2023

Govor sina Alojza Debevca, domobranca, ki je ušel s Teharij

Dragi rojaki, živi in mrtvi trpini ter spoznavalci!

Bil sem povabljen na prireditev v spomin na tragedijo, ki se je zgodila pred več kot 70 leti. Kot priča priče, kot ustno izročilo mojega očeta, po domače, Kranjčga Lojza Debevca iz Begunj pri Cerknici. Bil je vaški stražar in potem domobranec. Leta 1945 se je umaknil iz domovine na Koroško, z zvijačo angleške vojske je bil vrnjen v Titovino. Iz tega kraja, kjer je bilo koncentracijsko taborišče, mu je uspelo uiti 21. junija 1945. Od skupine enajstih mladih fantov se je le štirim uspelo rešiti na svobodo. Začela se je dolga pot begunstva, dolge vigilije. Na tem mestu je bil tudi njegov brat Tone, ki ga je zadnjič videl okrog deset dni pred pobegom. Na tem mestu so bili sotrpini iz Rupnikovega bataljona, pred vsem 47. čete slovenske domobranske vojske, ki letos praznuje 80. obletnico ustanovitve. Večina njih je bilo pomorjenih, njihovi ostanki so bili zmetani na različne lokacije, ki se jim uradno reče »grobišča«.

Ob spominski proslavi mislimo na vse mrtve in žive žrtve, kakor tudi na iskrene spoznavalce grozljivih dejanj revolucije med in po vojni, kjer je človek postal pritiklina.

Ata sem poslušal od otroštva, še posebno o njegovem pobegu iz koncentracijskega taborišča Teharje. Še predno sem kaj zvedel o njem, mi je mama v otroštvu dejala: »Ata so pretepali z rdečo zvezdo.« Pogosto je bil bolan, imel je glavobole, hrbta si ni mogel ogreti, še v hudi vročini je bil leden. Zato je nosil pod obleko usnjen »lajbič«, ki si ga je sam naredil. Nekoč mi je začel pripovedovati, kako si je rešil življenje. Pa ni bilo zadosti, moral je utemeljiti začetke vsega dogajanja, saj bi tako otroku, mlademu fantu, sestri in ostalim bratom bilo potešeno vprašanje: Le zakaj in kako? Kako je mogoče?

Ni bilo lahko – še posebno razumeti, kako si kdo jemlje pravico streči po življenju ljudi. Danes z gotovostjo le razumemo načrt, program in začetek revolucionarnega iztrebljanja ljudi že v letu 1941/42, ko so Slovenijo zasedli štirje okupatorji in privabili še petega. Kako je mogoče, veseliti se umorov, kakor pričajo pisni viri intelektualnih storilcev zločinov, kako razumeš organiziran teror in ustrahovanje nedolžnih ljudi? O vsem tem so že spregovorile priče, imamo dokaze v zgodovinarskih raziskavah.

Leta 1941 je bilo v Begunjah pri Cerknici zelo hudo. Moj ata je bil kot osemnajstletni fant priča umika jugoslovanske vojske brez boja iz t.i. Rupnikove linije na Javornikih proti Srbiji. Ko smo pričakovali boj z italijanskim okupatorjem, na katerega so tudi po tiho računali vojaško obvezni fantje, se je zgodilo opuščanje fronte z Italijo s pobegom in ropanjem slovenskih vasi na Notranjskem. Ata je dejal: »Zbrisala se nam je podoba Jugoslavije.« (Mimogrede: njegov brat Janez se je istočasno bojeval proti nemški okupaciji v vojaški tovarni v Užicah, kjer je bil zaposlen kot tehnik.)

Iz časa italijanske okupacije je ata opisoval podrobnosti začetka revolucije, kjer je večkrat ponovil: »Podnevi smo se skrivali pred Italijani, ponoči pred partizani.« Nekoč se je pred Italijani veliko vaščanov umaknilo ali zbežalo v gozd, kjer so se znašli skupaj. Slišal je stavek med dvema starejšima terencema, bila sta sovaščana, ki sta zagledala tudi mojega ata; eden pravi drugemu: »Kaj pa ta belček dela tukaj.« Na to tujko je postal pozoren, kakor tudi na nove izraze, kot npr. partizan, bela garda, likvidirati itd. Smo v letu 1942, prišla je pomlad po hudi zimi. Begunje in planota Menišija sta bili v popolni osamljenosti, brez povezav s širšim okoljem in Ljubljano. Kot se je potem zvedelo tudi drugod, so ob italijanskih racijah bile še partizanske. Vsaka s svojo logiko. V mesecu juliju 1942 so se tam postopoma začeli partizanski umori vaščanov, za katere ni bilo mogoče najti razlogov, pa se je slišalo, »je že kaj naredil«. Večina Begunjcev in prebivalcev širšega okolja Menišije ni sprejelo teorije in prakse komunističnih partizanov. Ob pomoru bratov družine Hiti so se še posebno uprli fantje. Enega od bratov – kot so že druge – so vrgli v globoko Mihčevo brezno. Nekaj mesecev kasneje je skesan partizan povedal lokacijo. Moj ata se je po vrveh spustil v brezno, z drugimi so fantove telesne ostanke zvlekli ven in ga prenesli ter pokopali na begunjskem pokopališču. Večkrat je ušel smrti: iz domače hiše, obkoljene od partizanov; iz goreče hiše in po predaji begunjskih vaških stražarjev partizanom leta 1943, ko se je skril v kozolcu. Predani so bili potem po prelomljeni besedi pomorjeni. Med njimi brat Jože, ki je bil umorjen v Jelendolu.

S temi bridkimi izkušnjami iz let 1941–1942 je bila zaznamovana njegova poznejša pot, kot za večino mladih fantov, sovrstnikov: vstopil je v nastale vaške straže; po razpadu Italije leta 1943 so bili primorani nadaljevati samoobrambo – vstopiti v ustanovljeno domobransko vojsko.

Domobranci so imeli zmerom pred očmi organiziran teror in umore komunističnih partizanov, prelamljanje dogovorov, posebno po vdajah vaških stražarjev po italijanskem razpadu, ki so se končali z množični pomori.

Pred koncem vojne – po porazu nacistične Nemčije – se je zgodil množičen umik domobranske vojske (v začetku maja jo je slovenski demokratični parlament preimenoval v Slovensko narodno vojsko) in ogroženih civilistov na Koroško. Verjeli so, da bodo v varstvu angleške vojske. Vendar, kot je znano, je bila večina domobrancev z zvijačo in prisilo izročena Titovim partizanom.

Moj ata je pred izročitvijo poizkusil pobegniti v Pliberku. Vendar ga je angleški vojak zasledil in tako je bil poslan proti svoji volji v novi raj, v domovino jam in brezen. Z vlakom je bil z drugimi prijatelji, znanci in sobojevniki prepeljan v Celje in naprej na kraj, kjer se nahajamo – Teharje. Na poti je bil pretepen s puškimi kopiti, v obraz je bil ves zabuhel in krvav. V tem taborišču je bil 21 dni v juniju 1945.

Kako je ušel iz taborišča?

Vrnjeni domobranci v Teharjah so ležali pod milim nebom kar več tednov. Obdani so bili z dvojno ograjo, več kot 2 m visoko. Ne daleč stran so bile barake, kjer so bili poveljniki taborišča. Med eno ograjo in drugo je bil prostor, nekako 10 m širok. Ponoči so ob zunanji ograji svetile luči. Pod njimi so bili oboroženi partizanski stražarji.

Že takoj po prvih dnevih so domobrance postopoma odvažali neznano kam. Ata je vedel, kaj se bo zgodilo z njimi. Peljejo jih na morišča. Bil je zelo slabega počutja zaradi pretepanja na poti z vlakom. Včasih je bil kakor odsoten. Spomni se, da je bil v taborišču partizanski poveljnik Hace, klical je imena domobrancev. Potem so bili odpeljani iz taborišča.

Okrog desetega junija se je za nekaj časa taborišče »umirilo«. Neki dan je ata ležal pri ograji. Ob njej je prišel po zunanji strani domobranec Marjan Tršar – poznejši akademski slikar. Tršar je v taborišču srečal partizana, ki ga je zaščitil tako, da ga je potegnil ven iz skupine vrnjenih domobrancev in je prebival v prej omenjenih poveljniških barakah. Tu je cele dneve risal. Zbirka slik se je čudežno ohranila in je danes v Zavodu Sv. Stanislava. Po atovem pripovedovanju je Marjan Tršar skozi ograjo videl ata, hodil je počasi, nato je čez njo neopazno vrgel konzervo z mesom, s sunkom nazaj. S prstom je previdno pokazal na tleh ležečim domobrancem, da je konzerva namenjena mojemu atu z zabuhlim in otečenim obrazom. Tršarjevega dejanja partizani niso opazili, drugače bi ga ubili. Skratka, tvegal je življenje!

V taborišču ni bilo hrane za trpine; ata je večkrat ponovil zgodbo: konzerva mesa, ki jo je dal Marjan Tršar, mu je vrnila moči, tako da se mu je zdravje izboljšalo … Pridobil je dovolj energije za poznejši pobeg.

V tretjem tednu se je zgodil poseben trenutek: ata je opazoval okolico, se uzrl na hribe in vzkliknil: »Kako bi bilo lepo, ko bi bil jest tam.« Vela je sapica duha iz prečistih čustev, ko oko človeka ne izda, še posebno mladega človeka. Spremenilo se mu je razpoloženje, prebudil se je v njem mladi pastir, kar v resnici je bil … ko ga je njegov ata, še dečka, poslal pasti krave. Ata je ob stiku s hribi zaživel … (Jaz bi rekel, da podobno, kot so stari Grki našli orientacijo, ko so zagledali morje.)

Začel je odločno preudarjati: ne bo več prenašal tega mučnega in ponižujočega stanja. Odločil se je za pobeg in začel razmišljati, na kakšen način bi lahko bilo to mogoče. Vse to je zaupal domobrancu Janezu Zdešarju, ki je takoj pristal na skupni pobeg. Začel se je pripravljati načrt. Za tem sta se dogovorila, da gresta k spovedi h kuratu Tonetu Poldi (ki je bil tudi pisatelj), ki je ležal malo stran. K njemu se je ata priplazil počasi, da ga ne bi opazili stražarji. Kurat Polda je atu in Janezu Zdešarju dejal, da bi se pobegu pridružilo še nekaj fantov.

Naposled jih je bilo 10. Eden od teh, Tone Švigelj (iz Bezuljaka), je našel pilo, s katero je ponoči nevidno prepilil žico. Tako so lahko razpeli žičnato mrežo in naredili luknjo. Določen je bil dan pobega, okoli 3. ure ponoči, 21. junija. Ata je imel ta dan god, priporočil se je imperativno Sv. Alojziju; nekako tako mu je rekel: »Če mi ne pomagaš, nisi nič vreden.«

Ponoči jih je deset zlezlo skozi luknjo. Ležali so v temi. Deset metrov pred njimi je bila luč na drogu, pod njo je dremal stražar, naslonjen na puško. V takem položaju je ata ob ograji zagledal prijatelja Opeko iz Topola (strica od misijonarja), ki je spal. Prosil je nekoga, naj ga zbudijo. Ata ga je nagovoril, »Jože, al’ čš uit z nami?«, prijatelj je pokimal. Nato ata reče: »A viš tisto luknjo … no, kar lezi« … in tako se je zadnjemu domobranskemu jurišu pridružil še enajsti. V mojem očetu pa se je na ustnicah pokazal smeh; verjemite mi, od malega sem pogostokrat ob kakšni hudi situaciji ali zagati v očetu spoznal smisel za humor.

Dogovorjeno je bilo, da na določeno znamenje bodo vsi vstali in začeli vpiti domobranski bojni krik »JURIŠ HURA« na kar bi sledil »napad«. Pobrali so kamenje in metali kamne na barake, kar je povzročilo preplah. Vseh enajst se je zagnalo proti zunanji ograji, ki je obdajala taborišče; stražar je za trenutek buljil v temo, nato pa spustil puško in pobegnil. Ograjo so preplezali, nekaj jim je uspelo preko neke lestve. Zbežali so v temo, dogovorjeno je bilo, da gredo v smeri severovzhodno od teharskega taborišča. Od teh enajstih trpinov je ata potem izvedel, da so se rešili štirje. V višini Dramelj je potem z bratrancem poiskal železnico in ob njej se je usmeril proti Ljubljani. V začetku je bil bos, tako da so se mu stopala zagnojila. Na poti do Ljubljane in naprej, povsod so bile vasi zastražene. Nekaj kilometrov pred Trojanami je z bratrancem šel v neko hišo prosit za hrano, morala sta pobegniti, ker je prihajala partizanska patrulja.

Bratranec je podlegel strelom – v času, ko je cela Slovenija bila koncentracijsko taborišče, dovolj je danes materialnih virov: več kot 700 morišč.

Dragi poslušalci in rojaki! Kot sem dejal na začetku, jaz sem priča priče. Se zavedam, kaj pripovedujem, večkrat sem pripoved slišal in jo podoživljal. Podoživljal sem jo med pripravo besedila, ki sem ga vam prebral, podoživljam ga tudi sedaj … Sem sin čudeža, čudež brez zaslug, in zaznamovan s čudežnim dogodkom … Verjemite mi, to je tudi današnji dan; z vso razumnostjo rečeno: če se potrudite, ga lahko prepoznate tudi vi v vašem življenju.

Naši mrtvi in živi preživeli so nam vzgled v mučeništvu, ki ga niso iskali.

Ob sklepu naše spominske prisotnosti in ne samo obujanja spomina in dogodkov bi bilo treba vključiti tudi mučence, žrtve, ki jih je namerno povzročila elita komunistične revolucije in »dvorjani« na Primorskem, na Štajerskem, Koroškem in v Prekmurju. Lokacije več kot 700 morišč na površini 25.000 km², na območju ozemlja domovine slovenskega naroda, nas spominjajo na besede, ki jih je izrekel ruski pisatelj in Nobelov nagrajenec Solženicin, ko je dejal: »V Rusiji ni bilo plinskih celic …ker ni bilo plina.« Če pustimo ob strani trde besede, izrečene sicer s humorjem, ki so mu jih narekovali naravna pamet, trpljenje v gulagu in epilog iluzij sodobnega človeka, se pa lahko sprašujemo o grobih opustitvah elit: po 30 letih naši pomorjeni sodobniki še niso pokopani. Mrtvim in živim se jim ni vrnilo dobro ime, ki jim pripada … za katerega se niso bojevali. Pred vsem mislimo na domobrance (revolucija jih je poimenovala kar belčki ali kulaški sinovi). Njihova fantovska himna, pravo geslo njihovega boja v vsiljenih pogojih je bilo: »Dom braniti, domobranci, to je naš presvetli vzor.« Pesem so peli ponosno, zbrano, z veseljem, da je bilo ganljivo. Preprosto, slovesno in prepričljivo, ker je izhajalo iz podobe celovitega obraza, ki ni prenašal dvojnika.

Vsi ljudje so lahko sotvorci prave podobe človeka. Sveta brata Ciril in Metod sta to izrazila z besedami: »VSI LJUDJE SO POVABLJENI ISKATI PRADEDNE ČASTI«. Danes se ob spominu na naše trpine zavedamo, da njihova izmaličena podoba v grozljivi smrti ni večna. Tukaj v Teharjah in hudih jamah sveti neuničljiva podoba obraza našega človeka. Njegovo trpljenje nam svetlo pokaže, da kljub doživljanju apokalipse »po malem« tudi danes spoznavamo, da sodobni družbeni eksperimenti, še posebno tisti, ki so nam pustili komunistične črepinje, niso uspeli izniči veličine človekovega dostojanstva.

Zato, dragi rojaki: slava njim, trpinom, ker nam podarjajo danes, v času še večjih kontrastov (prepadov), pravo podobo človeka. Z božjo podobo, pogum nam vsem, ki ne pozabimo na sodobno, zmeraj aktualno dejstvo: resnice se ne da izbrisati, še posebno, ker živimo od nje in ona nas ne vara. Tam, kjer je pomanjkanje nje, se nam obetajo nove oblike nasilja in zločinov (dr. Milan Komar).

Gospod je jamstvo naše svobode, katero si moramo pribojevati. Vsak od nas ima tudi svojo čast, ni pritiklina, smo edinstvena prilika (!), zato bomo tudi nekoč poklicani po lastnem imenu.

Za sklep nas spodbuja domobranski fantovski verz »Dom braniti, domobranci, to je naš presvetli vzor.«

NSZNova Slovenska Zaveza

NSZNova Slovenska Zaveza

Biti izgnanec

V tem prispevku bi ž …

Izgon prebivalstva iz Slovenije po drugi svetovni vojni

Izgon prebivalcev iz obmejnega pasu

Zgodba gospe Marije

Dve uri za odhod in zapor očeta

V Kočevju

Zopet doma

Življenje ob meji

V spomin in Zahvalo Janku Mačku

Ko se spominjamo Jan …

Mnogo več kot ustanovni član

Za Novo Slovensko za …

Navdušeni nad poznavanjem zgodovine

Janko Maček se je ro …

Dodatek

Janko Maček (1931–2023)

Janko Maček se je ro …

Dodatek – citat

Novodobno kraljestvo laži

Vse kaže, da slovens …

Dodatek – citat

Nazaj v prihodnost

Pisalo se je leto 20 …

Dve sloveniji, dva svetova

Kristjani prvih stol …

Urednikov steber

Zaveza, zbrana na po …

Dodatek – citat

Priča priče, čudež brez zaslug