Ko se spominjamo Jan …
Ko se spominjamo Janka Mačka, ki je kot odraščajoč otrok v rodnem Šentjoštu med drugo svetovno vojno od blizu doživljal boljševiško revolucijo na eni in organiziranje odpora proti revolucionarnemu nasilju na drugi strani, po koncu tuje okupacije pa pod partijskim totalitarizmom različne ravni političnega, ideološkega, razrednega in verskega zatiranja ter kratenja osnovnih človekovih pravic, in se oziramo na njegov izjemen prispevek pri ohranjanju spomina na najusodnejši čas boljševističnega napada na tradicionalne vrednote slovenske zavesti, ne moremo mimo njegovega manj znanega prispevka pri odkrivanju, reševanju in ohranjanju arhivske zapuščine Akademskega kluba Straža. Janko Maček je bil zadnja vez med tistimi redkimi Šentjoščani, ki so se na koncu svojega zavedanja še spominjali, da so v njihovo neposredno bližino iz Ljubljane v prvih majskih dneh leta 1945 pripeljali in zakopali del stražarskega arhiva, in tistimi, ki so po slovenski osamosvojitvi v devetdesetih začeli za njim poizvedovati. Po skorajšnjem pozabljenju je med sorodniki obudil že nekoliko zamrli spomin na komaj zavedno pripoved preminule tete in usmeril iskanje zakopanega arhiva na domnevno mesto, kjer so zunaj pozidanega sveta našli tisto, kar so iskali. Na zunanjo pobudo je bil po njegovi zaslugi odkrit arhiv, ki je v naši zavesti in pojmovanju medvojnega in povojnega dogajanja v prvi vrsti relikvija, seveda pa dopolnjuje tudi naše vedenje o medvojnih dogodkih. Dokončno uporabno vrednost bo najdenemu arhivu dala podrobna analiza celotnega gradiva in njegova primerjava s podobnim gradivom, ki je danes dostopno v državnih arhivih. Posebna vrednost odkritega gradiva je predvsem v dejstvu, da je preživelo dobo komunistične diktature in nadzora tajne politične policije.
Z vzpostavljanjem absolutne in totalitarne oblasti komunistične partije ni bilo le pogro ma proti vojaškim, političnim, razrednim in idejnim nasprotnikom in plenjenja njihovega premoženja, ampak so med njimi sistematično iskali in jim odvzemali tudi vsakršno gradivo, dokumente ali literaturo, ki so imeli politični značaj in bi s svojo pričevalnostjo lahko ogrozili partijski nadzor nad resnico. Za posest tovrstnega gradiva so sodišča še v osemdesetih letih prejšnjega stoletja izrekala ostre kazni in z obsodbami na večletni zapor opozarjala, kako pomembno je bilo zgodovinsko gradivo o revolucionarnem nasilju za vladajoči režim. Številnim političnim preiskovancem zaseženo gradivo: njihovi zapisi in druga osebna dokumentacija ter predmeti, nikoli ni bilo vrnjeno. V arhivu politične policije je veliko dokazov, da ni bilo vrnjeno niti njihovim potomcem ali dedičem. Težko ali skoraj nemogoče je danes ugotavljati, koliko zasebnega gradiva političnega in nepolitičnega značaja je tajna komunistična politična policija zasegla v obdobju svojega delovanja. Znano je le, da je najbolj občutljivo arhivsko gradivo ob svojem koncu pred prvimi svobodnimi volitvami leta 1990 uničevala. Prav tako je težko oceniti, koliko je tega še ostalo in se porazgubilo med ljudmi in kakšna bi bila njegova vrednost za zgodovinsko raziskovanje. Nesporno je, da ga je bilo v obdobju enopartijske diktature veliko uničenega iz strahu pred morebitnimi posledicami, če bi na njegovo sled prišla tajna policija. Gradivo, ki se je pod diktaturo ohranilo zunaj nadzora politične policije, je bilo lahko le tajno. Stražarski arhiv v Šentjoštu je eno redkih, če ne že edino nekoliko bolj obsežno gradivo, ki je preživelo komunistično totalitarno oblast. Ohranil se je, ker je bil dobro skrit in je zanj po srečnem naključju vedelo ravno prav malo posameznikov. Njihova vez je bil Janko Maček.
Partijsko vodstvo se je dobro zavedalo, kaj so arhivi in kako se z njimi vlada. Ob pripravi kartoteke nasprotnikov, ki so jih po prevratu 1945 sistematično iztrebljali, so bili arhivi ena glavnih nalog Ozne vse od njene ustanovitve. Če legalne in ilegalne protikomunistične organizacije, vojaške formacije ter druge ustanove svojih arhivov ob koncu vojne niso uničile ali jih odpeljale s seboj, jih je zasegla prav Ozna, ki je poslej z njimi razpolagala, jih obdelovala, izkoriščala za razne procese, z njimi posameznike izsiljevala in jih izrabljala za vzpostavitev svoje obveščevalne mreže, vseprisotnosti in nadzora. Po svojih merilih je obdelano gradivo pozneje zelo selektivno predajala tudi javnim arhivom in s tem zgodovinarjem v raziskovanje.
Stražarji so bili posebna politična skupina v okviru Slovenske ljudske stranke z izrazito protikomunistično usmerjenostjo. Delovali so v legalnih protirevolucionarnih vojaških in policijskih formacijah, ki jih je okupator toleriral. Zgodovinskega gradiva, ki je nastajalo ob njihovem delovanju, in gradiva, ki so ga v svoji »izbi« zbrali iz različnih virov, pa pred odhodom iz Slovenije ob koncu vojne niso uničili ne odpeljali, ampak so ga zakopali pri zanesljivih ljudeh na več skrivnih mestih. V Šentjoštu je bilo eno mesto, kjer so ga zakopali. Odkrito gradivo, za katero ima velike zasluge Janko Maček, je zato samo del stražarskega arhiva. Do zdaj sta znani in odkriti dve mesti. Zelo verjetno obstaja še eno, vendar je še vedno neodkrito.
Pri najdbi dela stražarskega arhiva v Šentjoštu je Janko Maček odigral glavno vlogo. Brez njega bi najbrž gradivo še danes trohnelo pod zemljo. Njegovo ravnanje z odkritim gradivom je bilo sicer nekoliko zadržano in previdno, zato pa toliko bolj odgovorno. Njegova prva skrb je bila, da se krhko in navlaženo gradivo ne poškoduje, da se ga ozdravi in zavaruje in da se hrani v primernih razmerah. Zavedal se je, da ga bo treba po celovitem pregledu in obdelavi publicirati in uporabiti za raziskovanje. Za njegov prispevek pri odkritju, reševanju in hranjenju šentjoškega dela stražarskega arhiva bomo Janku Mačku lahko vedno hvaležni.
