Janko Maček se je ro …
Janko Maček se je rodil leta 1931 kot najstarejši od sedmih otrok v kmečki družini v Šentjoštu nad Horjulom. Njegov oče Janez Maček je bil župan in je prihajal iz Štantove družine, mama Marijana Žakelj pa s Krvinatove domačije. Oče je kot župan imel veliko opravkov. Otroci so bili z mamo večkrat sami doma, ji pomagali pri delu na kmetiji in hodili v šolo, Janko pa je tudi redno ministriral pri svetih mašah. Živeli so složno, otroci so starše celo tikali, kar je bilo za tisti čas v Šentjoštu prava redkost.
Nato pa je mirno življenje v Štantovi družini ogrozila najprej okupacija in nato še revolucija. Zelo hudo je bilo julija 1942, ko so partizani izropali in požgali domačijo. Družina se je morala odseliti na mamin dom h Krvinatovim. Domov so se v napol dograjeno novo hišo vrnili jeseni 1944. Tudi po vojni ni bilo konec težav. Leta 1945 je oče v strahu za življenje odšel najprej na Koroško, po nekaj letih pa naprej v Argentino, kjer je ostal dolgih 18 let. Zaradi očetove odsotnosti je bil zaplenjen tudi večji del kmetije. Mama in otroci so se sami prebijali skozi trdo življenje.
Janko se je po končani osnovni šoli vpisal na škofijsko gimnazijo v Ljubljani. Zaradi že omenjenih zapletov zaradi revolucionarnega in povojnega časa je moral prekiniti šolanje.
Ko je oče odšel v Argentino, je ostal doma in delal na kmetiji vse do leta 1951. Nato je opravil privatni izpit za 3. in 4. razred ter malo maturo in se redno vpisal na klasično gimnazijo. Gimnazijsko maturo je opravil, ko je bil star 24 let. Nato je odslužil še 18-mesečni vojaški rok in se vpisal na germanistiko na Filozofski fakulteti. Leta 1963 je diplomiral kot profesor angleščine in nemščine. V času študija je Janko bival na Mirju v Ljubljani, pri Osanovi družini. Še vedno pa se je pogosto vračal domov v Šentjošt in pomagal pri delu na kmetiji.
Po končanem študiju se je zaposlil kot komercialist pri Slovenijalesu in tam ostal do upokojitve. Leta 1964 se je poročil s Pepco Nartnik in leto kasneje se jima je rodila hčerka Anica. Z družino je živel na Vrhovcih.
V pokoju se je posvetil raziskovanju medvojnega in povojnega časa. Prvi članek je napisal za drugo številko revije Zaveza, nato pa pisal vse do smrti. Izdal je tudi več knjig in prejel nekaj priznanj, med katerimi je treba omeniti Ehrlichovo priznanje za ohranjanje spomina na težke čase slovenske polpretekle zgodovine leta 2012 in častno priznanje Boruta Meška za leto 2020, ki mu ga je podelila Zveza novinarjev in publicistov za življenjsko delo na področju demokratizacije slovenske družbe.
Dodatek
Za našo družino pa si bil naš ata, umirjen človek, ki smo ga vnuki poznali kot velikega misleca in pripovedovalca zgodb. Ko smo bili majhni, smo z mamo Pepco pekli piškote in se igrali družabne igre, ti pa si nas v ozadju z zanimanjem opazoval. Rad si nam bral pravljice in Sveto pismo ter pripovedoval. Bil si tudi odličen »učitelj«, saj si nam pomagal pri šolskem delu, še posebej pri učenju jezikov. Bil si pravi poliglot. Govoril si angleško, nemško, celo starogrško in latinsko, nekaj tudi italijansko, špansko ter francosko in odlično bral gotico. Kot starejši smo skupaj hodili k nedeljski maši, se družili ob kosilih in družinskih praznovanjih. Navdušeni smo bili nad tvojim raziskovanjem in poznavanjem zgodovine in cenimo tvoj velik prispevek k iskanju in odkrivanju resnice.
V četrtek, 31. avgusta, si nas nenadoma zapustil in danes se poslavljamo od tebe. Čeprav nam je težko, pa razmišljajmo kot Simon Gregorčič:
Zdaj bivaš vrh višave jasne,
kjer ni mraku, kjer ni noči;
tam sonce sreče ti ne ugasne,
resnice sonce ne stemni.
Ata, naj bosta mir in Bog s teboj!
Hčerka Anica in vnuki
[Page 18]