Spet smo se zbrali v …
Spet smo se zbrali v tej naravni katedrali kot že tolikokrat in se še bomo, da proslavimo in priznamo veličino, da se poklonimo življenju in obsodimo krivično smrt, da mrtvim po vsej Sloveniji, ležečim v več kot 750 evidentiranih množičnih grobiščih, izkažemo čast in da se jim zahvalimo za zgled.
Pred dobrimi osemdesetimi leti je našo domovino zadela najhujša nesreča, ki jo je v tisoč petsto letih lahko doletela. V okviru svetovne kataklizme, druge svetovne vojne, so nas od zunaj napadli in okupirali trije sovražniki. Proti njim smo se bili pripravljeni bojevati, kot smo to svojo odpornost uspešno izkazali večkrat v preteklih stoletjih. A leta 1941 nas je napadel še četrti sovražnik, ki se je kmalu začel izkazovati kot najhujši, ker je bil notranji, čeprav je po miselni zasnovi prihajal tudi od zunaj. Da je bil ta najhujši, se je pokazalo že maja 1945, ko je v nekaj tednih pomoril desettisoče lastnih ljudi, potem se je pa to izkazovalo skoraj pet desetletij in se izkazuje še danes. Trije sovražniki so okupirali našo zemljo med vojno za dobra štiri leta, domači sovražnik nas je pa okupiral za 46 let. Ta je zmes evropskih in neevropskih evrazijskih tokov, tako kot so se med nami začeli javljati v revolucionarnem nasilju. Zunanje sovražnike smo po njih delih že dvajset let prej poznali, predvsem na Primorskem in Koroškem. Italijanski fašizem in germanski nacizem sta nas hotela uničiti. Proti njima so se že po mesecu napada in zasedbe začele organizirati ilegalne odporniške skupine, ki jih je bilo vseh skupaj devet in so bile vse demokratično nastrojene. Slovenski narod je bil tedaj kljub normalnim razlikam politično enoten v istem cilju: priprava na oborožen odpor in končni izgon okupatorjev v soglasju z večjimi narodi, ki so bili prav tako napadeni in zasedeni, ko bodo okoliščine narekovale, da so večje akcije smotrne in da vsaj minimalno zagotavljajo uresničitev končnega namena.
Komunistična partija Slovenije, četrti sovražnik, ki je do 22. junija 1941 soglašala s nacistično-komunistično kolaboracijo iz pakta Hitler-Stalin, torej tudi z okupacijo našega ozemlja, je pa po tem datumu v hipu obrnila plašč po vetru in prek Osvobodilne fronte, ki jo je ustanovila, oklicala totalen in takojšen oborožen odpor proti prvim trem na vsem slovenskem teritoriju. Naj spomnim, da je ustanovitev te Partije pred nekaj tedni, to je letos, proslavljala sedanja slovenska vlada v Čebinah. Tedaj je ta Partija klicala že prej napadeni enomilijonski slovenski narod, naj pomaga pravkar napadeni dvestomilijonski Sovjetski zvezi. V tistem trenutku so bili okupatorji v največji vojaški moči in neprimerno večji narodi in države so ječale pod njihovimi škornji. Za Slovenijo je bil oklic totalnega in oboroženega odpora poziv k narodnemu samomoru. Komunistična partija Slovenije je samo sebe razglasila za edino legitimno voditeljico tega odpora, vsakogar drugega, ki bi se mimo nje hotel bojevati proti okupatorju, pa razglasila za izdajalca.
Hkrati so pa začeli domačo revolucijo. Saj je šlo izključno in samo za revolucijo! Govorjenje o domnevnem narodno-osvobodilnem boju ni nič drugega kot laž in varanje še danes po skoraj 80 letih. Komunistični partiji je prek OF šlo samo za prevrat in za dosego oblasti. Ker oblasti v mirnodobnem času po demokratični poti ni mogla doseči, ji je prišel prav najhujši trenutek slovenskega naroda, ko ji je v kalnem uspelo ribariti in marsikaterega iskrenega Slovenca pregovoriti, da se ji je pridružil. Vsi imamo znance in morda sorodnike, ki so se na začetku iz domoljubja pridružili OF, a kmalu od znotraj spoznali njeno resnično naravo. Nekaterim je uspelo od nje odstopiti, drugim ne, velika večina takih, ki so ostali, je pa desetletja pozneje z grenkobo ugotavljala: za 46 let totalitarne nesvobode se nismo
bojevali. Bilo bi pa zdravo za našo družbo, če bi se ti oz. njih potomci danes od tega javno in jasno distancirali.
Revolucija je bila krvava kot redkokje po svetu. Dejstva o likvidacijah ljudi, ki so se ji uprli, danes ni treba več argumentirati. Obstaja že dovolj napisanih publikacij o umorih in mučenjih ne samo izstopajočih osebnosti, temveč mož, žena, celo otrok, celih družin. O tem je že dovolj napisanega, da je evidentiran slovenski razkol, ki ga je povzročila Komunistična partija Slovenije. Brez njene revolucije tudi protirevolucije ne bi bilo.
Zaradi revolucije in že nevzdržnega nasilja je normalno nastopila obramba. Alternative ni bilo. Okupator se za morijo ni zmenil kljub dolžnostim, ki jih je v zvezi s tem imel po mednarodnem pravu. Ostalo je samo, ali prepustiti se domačim nasilnežem, kar bi pomenilo izginotje naroda in kulture ob že siceršnjem pritisku totalitarnih zunanjih okupatorjev, ali pa poskusiti samoobrambo s komaj razpoložljivimi sredstvi. Navadni ljudje so predvsem na podeželju z dovoljenjem italijanskega okupatorja začeli ustanavljati vaške straže, ki so se začele množiti in uspešno braniti življenje in imetje. Kako je do tega prišlo, je tudi že znano in dokumentirano, zato ne bom ponavljal.
Po kapitulaciji Italije septembra 1943 je nastala nova situacija. Italijanski okupator je izginil, partizani so od fašistov radi vzeli orožje. Nemški okupator je bil nevarnejši, a so se razmere spremenile toliko, da so njegove vojaške sile na svetovnih bojiščih že začele trpeti bistvene poraze. Zato ni bil sposoben ohranjati reda na okupiranem ozemlju.
Revolucionarno nasilje se je nadaljevalo in stopnjevalo. Zato so se vaške straže preuredile v Slovensko domobranstvo, ki je bilo ustanovljeno med oktobrom in novembrom 1943, torej se letos spominjamo 80. obletnice njegove ustanovitve. Objektivnega ocenjevalca ne smejo motiti okoliščine nastanka niti vaških straž niti Slovenskega domobranstva. Šlo je za trenutni stek različnih interesov med okupatorjema na eni strani in od OF napadenimi slovenskimi ljudmi na drugi. Okupatorju je šlo za lastne vojne interese, posebno nemškemu, ker je v tistem času njegova vojaška uspešnost na svetovnih bojiščih že jenjala. Napadenim slovenskim ljudem je šlo pa za najelementarnejši namen preživetja pred krvavimi napadi lastnih, s tujo ideologijo okuženih ljudi.
Da se pred revolucionarji in teroristi, ki te ubijajo in ropajo, uspešno braniš, moraš dobiti od nekod primerna sredstva. Orožje in denar po svojih učinkih nimata narodnosti. Orožje katerega koli izvora povzroči isti učinek. Slovensko domobranstvo je že ob nastanku nastopalo kot Slovenska narodna vojska, kar se je izkazovalo v izključno slovenskem namenu njenega formiranja, ki je bil specifična obramba zgolj domačih interesov, v slovenskem imenu, v slovenskem pogovornem in poveljevalnem jeziku, v slovenskih znakih (slovenski
zastavi in kranjskem deželnem grbu), v domobranskih pesmih (ki so še na razpolago), predvsem pa v bojevanju zase, na svoji zemlji. Izjeme so bili tisti Slovenci, ki so bili od okupatorjev prisilno mobilizirani. Končno: na zasedanju Narodnega odbora za Slovenijo 3. maja 1945 so predstavniki vseh demokratičnih strank tudi formalno razglasili Slovensko domobranstvo in še nekaj drugih bojnih formacij za Slovensko narodno vojsko.
V jedru so bili vaške straže in Slovensko domobranstvo protirevolucija. Tega pojma komunistično zgodovinopisje ne uporablja. Niti ne uporablja imena Slovensko domobranstvo, ampak se ga dosledno izogiba. Beseda “domobranec” je bila v 80. letih namenoma razvrednotena. Mi jo hočemo znova ovrednotiti. V komunističnem zgodovinopisju ponavljajo različne sramotilne vzdevke. Seveda, če bi omenjene pojme dovolilo, bi s tem priznavalo, da pri njih ni šlo za narodnoosvobodilni boj, temveč za revolucijo, domobranstvu bi bil pa priznan namen obrambe doma v ožjem in šir šem pomenu besede. Protirevolucija je bila revolucionarjem nevarna, najprej zato, ker se je pojavila, a tudi zato, ker je bila na vojaškem področju uspešna. Treba jo je bilo torej čim prej in čimbolj radikalno onemogočiti, če ne pa jo vsaj propagandno diskreditirati. Za to še danes uporabljajo besedo “kolaboracija”, tujko, ki je popolnoma kontaminirana. Človek je po naravi družbeno bitje, zato soživi in sodeluje z drugimi z najrazličnejšimi nameni.
Med drugo svetovno vojno so za svoje vojne in politične cilje kolaborirali, sodelovali, vsi z vsemi. Najprej Stalin in komunistične partije s Hitlerjem. Ko je za pakt zvedela idealistična komunistka Angela Vode in protestirala, so ji rekli: Stalin že ve, kaj dela. Potem so kolaborirali zahodni zavezniki s totalitarnim Stalinom. Titovi partizani so kolaborirali z imperialističnimi Britanci, da so od njih dobivali orožje. Obrnjeno je tudi Churchill dejal, da se je za zmago pripravljen povezovati in kolaborirati s hudičem iz najglobljega pekla in se tudi je. So pa Britanci kolaborirali s tretjim rajhom na otoku Guernsey, edinem britanskem ozemlju, ki je bilo okupirano od rajha. Po vojni je britanska vlada podelila več priznanj tamkajšnjim funkcionarjem, ker so s svojim delovanjem med okupacijo prebivalstvu prihranili dodatno trpljenje. Danska je bila zasedena brez odpora, kralj in vlada sta ostala na oblasti. Iz Belgije je vlada emigrirala, kralj pa je po kapitulaciji ostal na svojem položaju. Na Holandskem je ostal neokrnjen ves upravni aparat. Peklenska učenca Stalin in Tito sta rada kolaborirala s kapitalističnimi imperialisti Britanci in ZDA, da sta od njih dobivala pomoč, predvsem orožje. Partizani so na mnogo skritih načinov, kar se počasi razkriva in o čemer govori nešteto osebnih pričevanj, kolaborirali z Nemci in Italijani. S temi so na viden način rade volje kolaborirali, ko so fašistični topničarji rušili Turjak. Pa je kolaboriral Tito s Stalinom, s katerim se je samo tri leta po koncu vojne sprl na smrt (in na Goli otok pošiljal proruske prejšnje tovariše). Pa spet je Tito kolaboriral s kraljevo jugoslovansko vlado v Londonu (dogovor Tito-Šubašič) in požrl dejstvo, da je dobro leto prej na 2. zasedanju AVNOJ-a revolucionarno prekinil z njo vse stike in ji odrekel vse pristojnosti. Tito je že vedel, kaj je delal!
Pa nasprotni primer Draže Mihajlovića in njegovega takojšnjega odpora proti okupatorju. On se na noben način ni povezal z okupatorjem, pa je ob koncu njega in njegove zadela ista obsodba kolaboracije in izdajstva kot naše domobrance, vojake Slovenske narodne vojske. Še naprej bi lahko naštevali. Medvojna kolaboracija med zahodnimi zavezniki in Stalinom se je pa kmalu po koncu vojne spremenila v skoraj polstoletno hladno vojno. Pa nekateri govorijo o “pravi strani zgodovine”! Kateri “pravi strani”? Vsi so za svoje interese kolaborirali z vsemi, le slovenski narod bi med tem svetovnim kolesjem ne smel iskati svojih legitimnih in najelementarnejših interesov za preživetje, ampak bi se moral pustiti ugonobiti od ene in/ ali druge strani. Pri vprašanju o sodelovanju je očitno, da je edino važno vprašanje: če je kdaj za zaščito najosnovnejših interesov nujno treba pristati na nezaželeno sodelovanje, ki predstavlja manjše zlo, se je treba vedno vprašati za cilj oz. namen oz. nagib tega sodelovanja. Ali tisti, ki še vedno trobijo o kolaboraciji, sploh vedo, kaj govorijo? Retorično vprašanje. Pač, lažite, lažite, nekaj bo že ostalo. Komunistične partije ljudstvo ni zanimalo. Znana je bila njihova parola: Žrtve morajo biti. Če gre za revolucijo, je menda tedaj bilo vse dovoljeno; kar gre proti njihovi revoluciji, je vse umazano in izdajalsko. Za Slovence in Slovenijo je tedaj edino pravo stran predstavljalo Slovensko domobranstvo, ki je bila Slovenska narodna vojska. Pri domobrancih je šlo dosledno in izključno za lastne, domače in narodne interese in nič drugega.
Mednarodni splet dogodkov, odnosi med zavezniki, silnice, ki so delovale, odločitve pred in med Jalto in po njej so povzročili, da so slovenski narodni in državni interesi, sicer doma vojaško uspešni, ostali iznakaženi na najbolj brutalen način, za kar so poskrbeli domači revolucionarji s Komunistično partijo na čelu, komunistični internacionalizem, in nekateri drugi mednarodni interesi, ki so se izkazovali bodisi s svojo kratkovidnostjo bodisi s perverznostjo, kar ima po svojih posledicah iste učinke. Ti učinki so se pa pokazali nekateri takoj s sramotno britansko izdajo in predajo Slovenske narodne vojske revolucionarjem in s sledečimi množičnimi poboji. Oboroženih niso mogli premagati, znesli so se pa, kot vedno, nad neoboroženimi. Drugi učinki so se izkazovali skozi 46 let totalitarnega enopartijskega sistema, brez najosnovnejših človekovih pravic in svoboščin. Končno se pa izkazujejo tudi v njegovih ostalinah, ki se kažejo še danes in jih doživljamo vsak dan, med drugim npr. v zadevi RTV Slovenija. Kažejo se tudi danes v spremenjenem slovenskem narodnem značaju, ki ga opažajo tisti Slovenci, ki so dalj časa ali celo dober del svojega življenja preživeli v tujini. Že 8. novembra 1941 je Komunistična partija Slovenije prek OF objavila Temeljne točke, med katerimi se Točka 4 glasi: “Z osvobodilno akcijo in aktivacijo slovenskih množic preoblikuje OF slovenski narodni značaj.” Ali ji je to do danes uspelo ali ne, je lahko predmet razmisleka. Pa se nekateri še vedno sprašujejo, zakaj se pri nas stvari tako počasi spreminjajo. Pa trditev, da mlajših generacij vse to ne zanima. Seveda, ker se o tem menda ne sme govoriti, najmanj v šolah. Očitno je, da je slovenska družba danes še vedno hudo ranjena.
Tragedija, ki se je kljub poštenim naporom, da bi jo preprečili, zgrnila nad nami, pa ni bila sad naravne kataklizme, temveč človeške podlosti, ki je bila sad delovanja nekaterih ljudi in združb z imenom in priimkom. To je treba poudariti. A da bo jasno. Osebno je bilo že vse gorje z nadnaravno pomočjo odpuščeno. Osebnih krivcev tudi danes ni več. Vendar z javnega/družbenega/državnega vidika ne more biti vse kar tako pozabljeno, kot da se ni nič zgodilo. Nenehno spominjanje na to ni nikakršna maščevalnost, kot zlohotno ponavljajo sejalci megle v službi nekdanjih krvnikov. Nerazčiščena preteklost bremeni sedanjost in ji onemogoča zdravo pot naprej. O tem govori psihološka stroka. Slovenski genocid, ki se ga danes še na tem mestu formalno spominjamo, je zadnja etapa revolucionarne tragedije. Kot njena posledica je cela naša država eno samo pokopališče in mi živimo na njem. Naša zemlja nosi v sebi zemske ostanke desettisočev različnih narodnosti, ki so bili vsi žrtve iste revolucije. Ne glede na pietetno razpoloženje do vseh, se mi posebej spominjamo pobitih domobrancev, pripadnikov Slovenske narodne vojske. Ti so neprestano med nami. Izkazujemo jim čast in zahvalo.
Razkropljeni po slovenski zemlji, nenehno kličejo božji blagoslov nanjo in na nas, da vztrajamo, da se še bolj utrdi naš pogum in da prikličemo na dan pravico, ki jo že osem desetletij terja naš dom. Dolžni smo pa nepokopanim poleg spomina in skrbi, da se kaj takega nikoli ne ponovi, tudi najelementarnejše. Raziskati je treba vsa grozodejstva, preiskati okoliščine nasilne smrti, s tem pa evidentirati žrtve, sicer bi ostale zamolčane, neobstoječe, torej neosebe. Po uradni dolžnosti mora država žrtvam izdati mrliške liste. Mora jim nameniti spoštljiva grobišča. Končno pa vrniti dobro ime. Klicati in trkati moramo na narodno in državno zavest in vest ter neprestano opominjati. Na temelju zločina nad slovenskim narodom ni mogoče dolgotrajno sožitje, kar se očitno izkazuje. Ni dovolj samo farizejsko obžalovanje. Naravnost perverzna je floskula: Obsojamo medvojne in povojne poboje, a to pustimo preteklosti in zgodovini in se s tem danes ne obremenjujmo! Strašna preteklost nas sama po sebi še danes bistveno obremenjuje, tudi če bi tega ne hoteli. Naše današnje življenje temelji na uradni laži. Na laži se pa ne da graditi nič skupnega. Nujno jo moramo še naprej in do konca razkrinkavati!
Ob koncu tega razmišljanja pa dovolite, da se na poenostavljen način spomnim črtice Kostanj posebne sorte iz cikla Podobe iz sanj pisatelja Ivana Cankarja, ki jo je napisal med prvo svetovno vojno. V njej govori o posebnem kostanju, ki je rasel v zeleni samoti zunaj naselja. Vsi so ga hodili gledat, ker je bil čudo svoje vrste. Začel je brsteti že zgodaj v marcu, prve dni maja pa je že v svoji razkošni radodarnosti trosil belo cvetje vse naokoli in ga trosil še potem, ko ga drugi že niso več imeli. Jeseni, junak med junaki, se on še zmenil ni za sever in mraz. Njegovo listje je ostalo temno zeleno, košato. Kdor je kdaj sedel pod tistim kostanjem, je bil mlad. Prišel je poln skrbi in hudih misli, odšel pa z vedrim obrazom. Vsak posamezen list je bil znamenje moči, dobrote in vere in od vsakega izmed njih je v svetlih kapljah rosila ljubezen.
Nekoč se je stari vaščanki Marjeti sanjalo, da je ta kostanj mahoma postal ves zlat. Listi in žuželke so se lesketali v soncu kakor cekini. Sredi noči se je vzdramila in se zamislila v svoje sanje. Takoj je vstala, vzela rovnico in motiko, šla do kostanja in začela pod njim kopati. Kopala je in kopala do ranega jutra. Ko je zasvetila jutranja zarja kot še nikoli tako, je žena zavpila na ves glas, pustila rovnico in motiko in kot brez uma tekla proti vasi. Brez sape je komaj pritekla do ljudi in priklicala vse. Brez besed so šli za njo moški, ženske in otroci in se ustavili ob razkopani zemlji pod kostanjem. Med mogočnimi koreninami, ki so se vile na vse strani, so se kopičile same človeške lobanje. Druge kosti so bile vse križem razmetane. Bilo jih je toliko, da se jih ni dalo prešteti. Če bi kopali še dalje in globlje, bi morda razgrnili tako pokopališče, da ga na svetu še ni bilo. Vsi so gledali, bledi in onemeli. Ko so se pa vračali je starejši mož rekel: Zdaj se je izkazalo, od kod ta moč, ta ljubezen in ta mladost.
Spoštovani in dragi! Naj zaključim, a bom to storil z istimi besedami, s katerimi pisatelj Cankar zaključuje svojo črtico, ko pravi: “Oj prijatelji, ljubi moji! To nam bodo še cveteli kostanji!”
[Page 102]