Teharje, Huda Jama …
Na kraj svojega rojstva nisem imel vpliva. S starši, brati in sestro smo živeli v Celju in tam je kraj mojega rojstva. Mladost, ki sem jo devet let preživljal na Jožefovem hribu, je bila polna lepih trenutkov in spominov. Moj spomin sega nazaj do tistega trenutka, ko smo pokopali mojega bratca, ki je bil rojen za menoj. To sem, glede na svojo starost, dojemal po otroško in verjel odraslim, da imamo sedaj v nebesih angelčka, ki nas bo varoval.
Vsi ti spomini bi ostali kot spomini odraščanja, če …
V življenju pa se zgodijo stvari, ki se ne bi smele zgoditi, in so tiste lepe spomine na mladost naenkrat postavile v kruto realnost. Čez trideset let, ko že misliš, da je bilo na svetu tako, kot si ti doživljal, pa se pojavi resnica, ki je moje poti v rodnem Celju postavila v čas, ko zanje nisem vedel oziroma nisem smel vedeti, ker sem bil premajhen in se o njih ni smelo govoriti, dokler …
Z očetom hitimo po gozdnih poteh v hribe nad Laškim, kjer je živel njegov sorodnik. Med potjo smo nabirali gobe in uživali v jesenski naravi. Kaj se je oče pogovarjal z sorodnikom, mi ni bilo znano, saj glede na starost niti ne bi razumel, kaj govorita. Sorodnik je bil rudar v premogovniku Laško. Meni kot otroku, staremu sedem ali osem let, je bilo prijetno hoditi po teh gozdovih in nabirati gobe. Spomini na te poti so bogatili mojo mladost, dokler … čez trideset let ni prišla na dan resnica. Odprli so Barbarin rov rudnika v Hudi Jami. Odkritje, posnetki in celotna tragedija pobitih in celo živih zakopanih v rudniških rovih so počasi iz tistih otroških spominov risali tragedijo, o kateri se ni smelo govoriti. Vse tiste poti nad Hudo Jamo, po katerih sem veselo skakal, so postale črne od strašnih zgodb vseh tistih, ki so postali neme priče dogodkov, ki so se zgodili pod hribi. Poboji, ki se ne bi smeli zgoditi, poboji, o katerih pa se ni smelo govoriti.
Ko se je začela odkrivati kalvarija tistih, ki so skozi moje mesto Celje hodili lačni, pretepeni, popljuvani proti Teharjam, je to postala tudi moja kalvarija. V mislih sem se veliko let po teh dogodkih vračal na cesto, ki je vodila v smrt. Po tej cesti sem hodil v mesto, v šolo, tam sem hodil v cerkev svetega Danijela, kjer sem bil krščen. Takrat še nisem vedel, da se je valila množica v taborišče na Teharjah.
Čez mnogo let sem stal na prostoru, kjer je bilo taborišče, kjer življenje zapornikov ni imelo cene, kjer so dojenčke naložili na voz, da jih je sonce usmrtilo. Sonce, ki pomeni življenje, je zanje postalo sonce smrti. V svoji duši sem prosil Boga za odpuščanje vsem tistim, ki so bili rablji tem zapornikom, in vsem tistim, ki so jih ponoči nalagali na kamione in jih vozili v rudniške jaške, jih pobili ali žive zazidali ali pa so jih vozili in zmetali v kraške jame Kočevskega Roga.
Nisem ga poznal niti nisem vedel, da obstaja. Nisem bil še rojen. Moji brat in sestra in starša pa so od njega izvedeli kruto resnico. Bil je sorodnik in je prišel nekega dne po koncu druge svetovne vojne na obisk, v vojaškem oficirskem plašču, ves nadut in ves krvav in se širokoustil: »Danes smo jih pa spet pobijali.« Človek pošast, človek brez vesti in pijan od ideologije komunizma.
Zatiranje verujočih
Od Celja sem se poslovil leta 1959. Z mamo in brati smo se preselili v Kranj, kjer je imel oče službo. Z njim sta bila v Kranju že brat in sestra. Novo okolje, nova prijateljstva nov začetek življenja, ki ga je narekoval blokovski način življenja. Župnija svetega Kancijana in tovarišev je postala kraj novih dogodivščin. Ministriranje, veroučna osnovnošolska skupina in potem mladinska veroučna skupina so bogatili moje življenje.
V Osnovni šoli Simona Jenka sem nadaljeval šolanje v drugi polovici drugega razreda. Takrat sem se prvič srečal z meni nerazumljivo delitvijo na tiste, ki smo hodili v cerkev, in tiste, ki niso. Že kmalu po prihodu je razredničarka ukazala: »Vstanejo naj tisti, ki hodijo v cerkev!« Seveda sem vstal z občutkom veselja in z naivno miselnostjo, da bo vstal ves razred. Pa nas je vstalo samo nekaj. Od takrat naprej sem bil na seznamu tistih, ki smo bili pod posebnim režimom. Kasneje, ko nisem več hodil v šolo, je oče od učitelja glasbenega pouka, s katerim sta prijateljevala, izvedel, da sem bil po nalogu ravnatelja določen, da šole ne smem izdelati. To se k sreči ni zgodilo.
Rušenje cerkva
Z leti, ko sem postajal starejši, vendar še vedno najstnik, smo z očetom prehodili dobršen del lepih krajev v okolici Kranja. Tako sem še kot pubertetnik vedel za vso zgodovino tragedije v Dražgošah, kjer so nam jo opisali nekateri prebivalci Dražgoš. To, kar danes naši osvoboditelji govorijo o dogodkih v Dražgošah, je zlagano in sprevrženo.
Bil sem med mnogimi verniki, ki smo prišli 2. junija 1968 v Dražgoše na posvetitev na novo zgrajene cerkve svete Lucije. Takrat je bil to zame dogodek, kateremu kot otrok nisem posvečal pozornosti. Šele ko sem izvedel, kakšno kalvarijo je moral prestati takratni župnik, da je dobil dovoljenje za gradnjo nove cerkve, sem občutil spet pridih komunizma. Morda pa je bila posvetitev nove cerkve čudež. Še danes mi odmeva v ušesih pesem Santa Lucia, ki smo jo slišali še daleč po poti proti domu.
Po dogodkih, ki so pripeljali do gradnje nove cerkve v Dražgošah, sem začel bolje razumeti tisto temno stran komunizma, ki je bila za mnoge v tisti časih še vedno usodna.
Zaradi tega sem bil ponosen na krajane Lajš, ki so bili sposobni zgraditi novo cerkev svete Jedrti v Lajšah. Staro cerkev so partizani porušili leta 1945. Septembra 1992 smo romali na blagoslovitev nove cerkve in s ponosom sem poslušal zgodbo novo nastajajoče cerkve.
Nekaj dni po blagoslovitvi na novo zgrajene podružnične cerkve svetega Gabrijela na Planici, ki spada v župnijo Stara Loka, sem sedel v senci pri vhodu v cerkev, ki je bila zaprta. Užival sem v miru in razmišljal o ljudeh, ki so cerkev pozidali na novo. Ne vem, od kod se je ob meni naenkrat pojavil starejši možakar. Nekaj časa sva bila tiho, potem pa je začel pogovor o isti temi, o kateri sem po tiho razmišljal sam. »Pa so mislili, da so jo zminirali za vedno,« je začel pogovor. Nisem vedel, o čem mi je pripovedoval. Ker je iz mojega molčanja razbral, da ne vem, o čem govori, je nadaljeval: »Proti koncu vojne so partizani prejšnjo cerkev porušili. Tisti miner, ki jo je porušil, naj bi še istega dne popoldne padel v borbi.« Spet ena cerkev, spet partizani in spet ista zgodba kot v Lajšah. Cerkev svetega Gabrijela stoji nova in priča o božji slavi.
Usoda mobiliziranih v nemško vojsko
V Kranju smo stanovali pri vodovodnem stolpu. Način življenja v bloku, kjer je bilo 64 stanovanj, pomeni, da smo se mladi družili in uživali mladost v igranju nogometa, taroka, pozimi smo si na ploščadi med bloki naredili led in drsali. Tako so minevala leta. V cerkev je hodilo malo stanovalcev iz našega bloka, ker je bilo hoditi v cerkev v takratnem času za marsikoga tvegano početje in je bil lahko ob službo.
Na enem od predavanj v okviru župnije sem spoznal mobiliziranca v nemško vojsko Alojza Žiberta, ki mi je v pogovoru povedal stvari, ki jih kot Kranjčan nisem vedel. Govoril je o barakarskem naselju, v katerega so po letu 1945 novi oblastniki zaprli ujetnike, ki so bili med vojno mobilizirani v nemško vojsko. To barakarsko naselje je bilo desno na prostoru pri sedanji porodnišnici.
Od železniške postaje so jih gnali po Jelenovem klancu. Ljudje so jih zmerjali in marsikateri je bil popljuvan. Kot da bi bili živali, ne ljudje. Spet se mi je vrnil spomin na Celje in Teharje.
Vrstili so se dnevi zasliševanj in nekateri so bili po vseh teh dnevih zasliševanj izmučeni. Po pripovedovanju so nekateri dočakali tam tudi smrt. Še danes je skrivnosten tisti del zemljišča desno ob križišču, če pelješ proti Kokrici, kjer rastejo drevesa in se na tistem delu ne smejo opraviti izkopavanja. So morda tam zagrebli umrle?
Povojni begunci
Kot otrok nisem kaj dosti vedel o romarski cerkvi na Brezjah in o čudežnih ozdravljenjih. Zame so bile Brezje romarska pot, kamor smo z očetom šli peš 1. maja, na obletnico poroke mojih staršev. Spominjam se, da smo od doma odšli ob tretji uri zjutraj, in to v vsakem vremenu. Med jutranjo sveto mašo sem dremal, če nisem celo zaspal. Hodili smo po stari cesti, o kateri sem nekaj let kasneje izvedel, da so po njej hodili begunci, ki so bežali pred komunistično oblastjo in si življenje reševali z begom čez Ljubelj v Avstrijo. Vetrinjsko polje je bilo za veliko beguncev srečen kraj. Že spet spomini na Teharje, na Celje, na Kranj. Spomini na vozove, ki so jih vlekli konji, spomini na jok otrok in na molitve k materi Mariji, da jih reši. Kolone ljudi, ki so zapustili svoje domove, ker so bili verni in so si na ta način reševali življenje. Tako je bil 1. maj na tej poti vedno srečanje spominov na preteklost, ki so živeli v moji duši. Stojim na Vetrinjskem polju. Mnogo let po tistem, ko so tukaj bivakirali begunci.
Stojim na polju, kjer je bilo spuščenih veliko konj, ki so rešili življenje marsikateri družini, ko so vlekli vozove čez Ljubelj. Sedaj stojim tukaj in razdalja med preteklostjo in sedanjostjo izgine in nima več časovnih dimenzij. Sedaj o begu pred komunisti, o ljudeh, ki so si reševali življenje z begom, vem veliko, ker sem slišal zgodbe ljudi, ki so našli pribežališče v Argentini, Ameriki in drugod po svetu. Vendar, kar je sledilo, so bile še bolj grozljive zgodbe.
Nekateri, ki so mislili, da bodo svoje življenje rešili, so se zmotili. Pod lažno pretvezo so jih konec maja in junija 1945 Angleži po kravji kupčiji s takratno komunistično oblastjo predali partizanom. S tem se je za mnoge začela kalvarija mučenja in na koncu smrt. Mnogi so umrli v breznih v Kočevskem Rogu ali pa so bili vrženi v rudniške jaške. Smrt pa je mnoge doletela tudi bliže njihovim domovom.
Ravnica, vas pri Lancovem. S prijateljem, ki je imel kamion, sva šla kupit drva za zimo. Vinko je bil moj sodelavec, ki je imel tudi manjšo kmetijo. Med nalaganjem drv na kamion je beseda nanesla tudi na kompozicije vrnjenih beguncev, ki so vozile po vojni proti Ljubljani skozi Radovljico. Še danes ne vem, kako sva prišla na to temo. Potem pa mi je Vinko naenkrat zaupal, da so po vojni z Jesenic pripeljali pred njihovo vas kamioni, polni vrnjenih beguncev, in so jih tam postrelili in na hitro zagrebli. Kasneje je zemlja zaradi dežja zdrsela in razkrila pobite. Kaj je bilo s temi trupli kasneje, ni vedel.
Množica prikritih grobišč
Pisalo se je leto 1991. Po kratki vojni z Jugoslovansko ljudsko armado smo si izborili lastno državo. Se je pa odstrlo tisto, kar je bilo vrsto let zamolčano. Vedno več grobišč s trupli pobitih po drugi svetovni vojni je bilo odkritih. Morilci, ki so pobijali, so bili željni krvi tistih, za katere je partija odredila, da morajo biti ubiti. Spoznal sem, da so se mnogi poboji zgodili s prepričanjem morilcev, da se o njih ne bo nikoli izvedelo. Pobiti so bili kulturniki, duhovniki, gospodarstveniki, kmetje, katerim je nova oblast pokradla premoženje, zgradbe in hiše v mestih, v katerih so dobili stanovanja zagovorniki pobojev.
In spet preteklost in sedanjost nista mogli druga brez druge. Stojim nad breznom v Kočevskem Rogu in spet doživljam kalvarijo na tisoče ljudi. Tukaj se je za mnoge končalo življenje. Zagrebli, zaminirali so njihova trupla in mislili, da se nikoli ne bo izvedelo za strašno morijo. Vendar vse se nekega dne morda na čudežen način izve. Kar nekaj ljudi, določenih, da umrejo v jamah, se je rešilo, zbežalo in o grozodejstvih partije napisalo tudi svoje spomine. Nepokopana trupla, nepotolaženi svojci, ki niso mogli pokopati svojih dragih, vse to vpije v dušah ljudi, da se mora krik pobitih zaslišati, tudi če so mrtvi.
Nič v življenju se ne zgodi slučajno
Marsikaj se zgodi v imenu ideologije ljudi, ki si hočejo dobiti oblast nad ljudstvom. To se je zgodilo tudi z begunci z Vetrinjskega polja. Strašna izdaja Angležev in pohlep po morda nikoli odkritih kupčkanjih sta pripeljala do tega, da so se kompozicije vlakov, polnih beguncev, vračale skozi Podrožco v domovino in potem naprej na morišča. Tako je brat ubijal brata. Ljudje v živinskih vagonih, ki so vozili skozi Otoče in Podnart, so molili in se priporočali brezjanski Mariji za rešitev ali za srečno zadnjo uro.
Vlakovne kompozicije pa so vozile naprej na morišča.
Rožnovenska pot – za celjenje ran
Ko sem že mislil, da sem o naši povojni zgodovini zvedel vse, so se številni grobovi odkrivali na novo in tragične usode pobitih so nemo prosile, da je treba pobitim dati imena in jih dostojno pokopati. Ker pa še vedno velja zaveza molčečnosti tistih, ki so pobijali, kot tistih, ki so poboje odrejali, mi seveda ni preostalo drugega kot moliti za vse pobite.
Iz te mračnosti je zasvetila svetla luč, ko se je Jani Grohar pri pisanju naloge za čisto drug namen na papirju izrisala oblika rožnega venca. Je bilo to delo Marije Pomagaj z Brezij? Ta rožni venec je kmalu dobil ime Rožnovenska pot. Pot, ki se prične na Brezjah in se po 12 ki lometrih vrne k Mariji na Brezje. Vsi štirje deli rožnega venca so dobili ob tej poti postaje v obliki kamnov z napisi. Pri vsaki postaji se moli desetka rožnega venca za različne namene. Po tej poti romajo ljudje iz različnih krajev naše domovine in od drugod.
Kako smo se srečali z Jano, da nas je povabila na prvo romanje po Rožnovenski poti, se niti ne spomnim. Mislim, da je bilo to na občnem zboru društva Kranjčani materam. Določili smo datum in z molitvijo prvič prehodili Marijino pot. Od takrat je minilo deset let in štirideset organiziranih romanj. Sedaj moli na tej poti vedno več posameznikov in organiziranih skupin.
Rožnovenska pot pa je obudila tudi spomin na tiste, ki so maja in junija 1945 bežali čez Ljubelj v Avstrijo. In spet sem se v mislih združil z vsemi tistimi, ki so skozi Kranj in druge kraje po teh poteh pod Dobrčo hiteli svobodi naproti. Nekateri so bili na tej poti ali ob njej tudi ubiti. O tem pričajo grobovi pod Dobrčo. V imenu koga in zakaj?
Na koncu potovanja po mojem spominu se pojavi samo ena, in to strašna ugotovitev, da sem že od mladih let do danes hodil po grobiščih pobitih po drugi svetovni vojni, za katere dolgo časa nisem vedel. Na vsaki poti sem se srečeval z nerazumljivim komunističnim terorjem in besom do vsega, kar je spominjalo na krščanstvo.
Danes po tej svoji prehojeni življenjski poti pa vem, da je v ljudeh še veliko dobrega in da je vstajenje Jezusa Kristusa na velikonočno jutro v ljudeh pustilo upanje na večno življenje, po katerem hrepenimo kristjani. Upanje pa obstaja tudi, da bodo pobiti med vojno in po njej kot tudi vsi, ki so jih že iznosili iz kraških ali drugih jam, končno pokopani in dobili grob.
V podzavesti vsakič, ko se peljem ob železnici, ki pelje v Kranj in naprej v Ljubljano, vidim parno lokomotivo s pripetimi živinskimi vagoni, v katerih so begunci. Spominov se ne da izbrisati, ker bi s tem zatajil vse v vagonih vozeče se trpine, njih molitve, jok in solze.