Pod tem naslovom objavljamo del poglavja »Pomona mesteca Drohobycz« iz knjige »Imperium« poljskega pisatelja, o katerem smo napisali več v predprejšnji številki. Besedilo je prevedel Marko Kranjec.

Lvov. Nekega večera me oče Ludvik Kamielowski vzame k sebi domov. Stanuje z materjo in hoče, da bi jo spoznal.

Gospa Bronislava je starejša žena s toplim, dobrodušnim obrazom. Sključena, kot da bi nosila nevidno breme, govori z mirnim, uravnoteženim glasom, kot da se to, kar pripoveduje, tiče nje, ampak v nekem drugem utelešenju, s katerim ona, ta, ki sedi pred menoj, pravzaprav že nima več dosti skupnega. Če sem kasneje pomislil nanjo, mi je prišel na misel stavek starega Paula Claudela: »Na svoje minulo življenje gledam kot na oddaljujoči se otok.« Blazna naglica in spremenljivost zgodovine, ki sta bistvo časa, v katerem živimo, povzročata, da v vsakem od nas istočasno živi nekaj osebnosti, ki so skoraj ravnodušne ena do druge ali pa so si celo med seboj protislovne.

Gospa Bronislava je rodila deset otrok. Šest od njih ji je na rokah umrlo od lakote. Je žensko utelešenje Joba, Joba časa Velike lakote. To, da je prav ona – ženska – preživela to kataklizmo, samo potrjuje resnico, da je Velika lakota pobrala največ žrtev med otroki in moškimi. Izkazalo se je, da so ženske relativno najmočnejše, najodpornejše. Kako je Gospod Bog dober, pravi v nekem trenutku, da mi je dal toliko moči!

Tu, v malem stanovanjcu, gledam prizore Velike lakote z očmi matere očeta Ludvika (duhovnik je njen najmlajši otrok). Niti ne vprašam za imena umrlih niti ali sploh imajo grobke, kajti mislim, da ne smem vprašati ničesar in moram poslušati samo tisto, kar mi bo zaupano.

Najprej kratko o zgodovini Velike lakote: V začetku 1929. leta je XVI. konferenca VKP(b) potrdila program splošne kolektivizacije. Stalin je sklenil, da se morajo do jeseni 1930 vsi kmetje v njegovi državi (kar je takrat pomenilo tri četrtine prebivalstva, več kot sto milijonov ljudi) znajti v kolhozih. Vendar pa kmetje nočejo vstopati v kolhoze. Takrat Stalin duši njihov odpor z dvema metodama. Stotisoče kmetov spravi v taborišča ali pa jih prisilno izseljuje in naseljuje v Sibiriji, ostale pa hoče z lakoto prisiliti k poslušnosti.

Glavni udarec pade na Ukrajino, na deželo, kjer je v vasi Butrin, v okraju Šepjetuvka, z možem Juzefom in otroki živela gospa Bronislava.

Formalno je bila stvar videti tako: Moskva je za vsako vas določila višino obvezne oddaje žita, krompirja, mesa itd. Količina teh oddaj je bila znatno večja od vsakršnih realnih pridelkov žita in drugih poljščin, ki so jih dosegali na teh zemljiščih. Razumljivo je, da kmetje niso mogli izpolniti planov, ki so jim jih vsilili. Takrat so jim s silo, ponavadi vojaško, začeli jemati in pleniti vse, kar je bilo v vasi mogoče pojesti. Kmetje niso imeli kaj jesti in niso imeli kaj sejati. Z letom 1930 se je začela množična in smrtonosna lakota, ki je trajala sedem let, najturobnejšo žetev je pobrala leta 1933. Večina demografov in zgodovinarjev danes soglaša, da je Stalin v teh letih z lakoto pomoril okrog deset milijonov ljudi.

Podobe lakote so strašne in raznovrstne. Lakota je postala življenjsko pravilo. V vsej deželi so imeli samo nekateri posamezniki zadostno količino hrane. To so bili najvišji funkcionarji ali pa ljudožerci. A obe tidve kategoriji sta predstavljali le zanemarljiv del družbe. Milijoni gladujočih so bili pripravljeni na vse, da bi prišli do koščka kruha Lakota je razdvajala ljudi. Mnogi od njih so izgubili zmožnost za sočutje, željo pomagati drugim. Na fotografijah iz tega obdobja vidimo ljudi, ki ravnodušno hodijo mimo otroka, ležečega v obcestnem jarku, vidimo ženske, ki se mirno pogovarjajo poleg trupel v cestnem blatu, vidimo voznike na vozovih, s katerih štrle mrtve roke in noge. Šestletna Tanja Pokidko je izpulila na gredi soseda – Gavrila Turka – glavico česna. Ta jo je tako pretepel, da je, ko se je privlekla domov – umrla. Njen oče – Stepan, bivši rdeči partizan, je vzel svoje štiri otroke, že nabuhle od lakote, in šel z njimi k okrajnim oblastem prosit za pomoč. Ko so mu jo odrekli, je rekel sekretarju okrajnega sovjeta Polonskemu: »Raje jih pojejte, kot da moram gledati, kako se mučijo.« In se je obesil na drevo pred stavbo sovjeta. Kmetica Fedorčukova se je usmilila sosedovih otrok[Stran 047] – šestletnega Nikola in dveletne Olje, in je obljubila, da jima bo dajala lonček mleka na dan. A otroka mleka nista dobivala, ker je njun oče rekel ženi: »Vsem sosedom so otroci že zdavnaj pomrli, zakaj bi hranila najine? Morava se rešiti sama, dokler ni prepozno.« Sedemletni deček je na trgu ukradel ribo. Razjarjena množica se požene za njim, ga potepta in se razide šele, ko deček obleži mrtev. Kmet Vasil Lučko je živel z ženo Oksano, z enajstletno hčerko in dvema sinovoma – šest- in štiriletnim. Njegova žena, energična ženska, je odšla v Poltavo iskat hrane. Nekoč pride k Vasilu sosed in vidi, da je starejši deček obešen na podbojih vrat.

Kaj si napravil, Vasil?

Obesil sem fanta.

Kje pa je drugi?

Drugi leži v kamri, obesil sem ga že včeraj.

Zakaj si naredil to?

Nimamo kaj jesti. Kadar Oksana prinese kruh, vse da otrokom. Ko ga bo sedaj prinesla, bo dala jesti tudi meni

Strašne tragedije so se dogajale, kadar tisti, ki so potovali v druge pokrajine, da bi dobili hrano, ob povratku niso našli živega nikogar več. V vasi je vladala smrt. Pravočasno so kopali skupinske grobove za po nekaj deset trupel – nihče ni podvomil, da se bodo v nekaj dneh napolnili in bo treba kopati nove. Vozovi, ki so prevažali trupla na pokopališča, so postali vsakdanja podoba vaškega pejsaža. Po hišah so hodili predstavniki oblasti, spraševali, če je kdo umrl, in če je, so pomagali prepeljati truplo do skupinskega groba. Kaj so ljudje jedli? Želod so imeli za delikateso. Poleg tega otrobe, pleve, pesno perje, drevesno listje, iverje, žaganje, mačke, pse, vrane, gliste, žabe. Spomladi, ko je zrasla trava, sta driska in griža pobrali več ljudi kot lakota. Sredi tridesetih let je postal položaj kmečkega prebivalstva tako strašen, da se je tisti, ki so ga vtaknili v zapor, imel za izbranca usode – tam je dobil vsaj košček kruha. (Sergej Maksudov, »Zvenja«, Moskva 1991.)

Da bi zlomili odpor kmetov, so po vaseh zapirali trgovine, šole in zdravstvene domove. Kmetom ni bilo dovoljeno zapuščati vasi, niso smeli stopiti v mesta. Ob poteh pred vasmi, ki so jih imeli za opozicijske, so postavili table: Tu se ni dovoljeno zadrževati, ne sme se pogovarjati z nikomer! Iz vasi ob železniških progah so, ko se je bližal vlak, prihajali ljudje. Padali so na kolena, dvigali roke, klicali: Kruha! Kruha! Vlakovno osebje je moralo zapirati okna in spuščati zavese.

Figure 1. Za resnico 7 – Komunizem in kmet

Umirale so cele družine, nato – cele vasi.

»Vas je tulila, videč, da se bliža smrt. V vsej vasi so zavijali kmetje – to ni bil glas razuma ali duše, to je bilo kot šum listja v vetru ali šelest slame. Zgrabil me je bes: zakaj tako žalostno tožijo, saj že niso več ljudje, pa tako obupno kričijo. Včasih sem šla na polje in poslušala: tulijo. Šla sem dalje, kakor da je potihnilo, pa napravim še nekaj korakov in spet slišim – zavija sosedna vas. In zazdi se mi, da vsa zemlja tuli hkrati z ljudmi. Boga ni, kdo naj jih torej sliši?« (Vasilij Grossman, »Vsë tečët«.)

Gospa Bronislava pripoveduje, da se je najhujše začelo poleti 1932. Takrat so izdali zakon, ki so ga kmetje imenovali zakon o klasu. Ta zakon si je izmislil in napisal Stalin. Govoril je o zaščiti kolhoznega premoženja. Po njem je bilo mogoče obsoditi na nekaj let taborišča ali celo streljati, če je kdo ukradel samo klas žita, korenček ali repo. Podobna kazen je čakala traktorista, če se mu je pokvaril traktor, ali kolhoznika, ki je izgubil motiko ali lopato.

Ta zakon so proglasili v začetku avgusta, ko je bilo žito še na poljih. Na mnogih krajih,[Stran 048] kjer je rastla pšenica ali rž, so postavili stražne stolpe. Na njih so stali enkavedejevci z orožjem, pripravljenim na strel – morali so odgnati vsakogar, ki bi si hotel na polju odtrgati vsaj klasek. Ob poljih in po poteh so jezdile patrole NKVD – čuvale so letino. Celo pionirje so pošiljali na stražo, a so jih potem umaknili – to so bili otroci in otroci so največ umirali, ne le od gladu, ampak tudi zato, ker so jih ugrabljali ljudožerci.

Ljudje so torej videli žito, videli klasje. Kdor je še imel moči, je prišel iz koče, da bi videl polje v rasti. Toda kmetje so morali stati daleč od polja. Vedeli so, da bo, če se bo kdo preveč približal, počil strel. Poletja so bila takrat vroča, soparna, sončna. Z okna koče so se daleč na obzorju videle črne lise – to so bili človeški skeleti, odeti v cape, izmučeni od vročine in tifusa. Nekateri se niso več vrnili v vas, ostali so tam za zmeraj.

Dogajalo se je, se spominja gospa Bronislava, da je pod enkavedejevcem padel konj, kajti tudi žival je bila suha in slabotna. Nad žitnim poljem se je videl obris enkavedejevca, sedečega na konju. Sedel je, razgledoval se je, nato pa hitro izginil. Takrat je nastopil redki trenutek upanja, ker je med enkavedejevci nastala zmeda, in to so bile sekunde, ko je bilo možno priti do žita in odtrgati nekaj klasov. To je bilo nekaj, za dan, dva, a vendar nekaj.

Smrt je prihajala od lakote, pa tudi od hrane. Včasih je prišla iz mesta agitatorska brigada in pripeljala kruh. Ljudje so se vrgli nanj, jedli, jedli, potem pa kričali in se zvijali od bolečin. Med njimi pa so bili tudi taki, ki so takoj umrli.

Najhujše so bile preiskave. Trgali so pode, razkopavali vsak košček vrta, kopali po polju. Iskali so, če ni kje skrite hrane. Takrat so pobrali vse, gospodarja pa vzeli v zapor. Njenega moža, o katerem pripoveduje, Južika, so zaprli šestkrat. Hodila je na občino, klečala, jokala. Bila je srečna ženska, kajti nekako so ga zmeraj izpustili. Bila pa je srečna zato, ker je verovala v Boga. Bog človeka nikdar ne zapusti, mi pravi z globokim prepričanjem. Ona sama je najboljši dokaz za to. Kajti kasneje so jo poslali v Kazahstan, moža pa vzeli v vojsko. V Kazahstanu je bilo prav tako težko kot v Ukrajini, povrh pa še hujše podnebje. Osem kilometrov daleč je hodila iz kolhoza na delo po ledu in skozi viharje. Prepričana je bila, da so ji moža ubili v Nemčiji. In glejte, tedaj se je mož vrnil iz vojske! Prav iz tega srečanja se je rodil oče Ludvik, ki sedi tu z nami in se smehlja.

Kaj so počeli boljševiki, se ne da povedati. Nekdo je iz mesta prinesel časopis. In v njem na sliki visoko žito. In napisano, da mesta gladujejo, da so vrste za kruh ponoči in podnevi, da so kmetje leni, da nočejo pospravljati žita, da vse gnije na poljih. Sovraštvo do kmetov je bilo strašno, pa vendar so oni umirali od lakote! Ko so jih deportirali v Kazahstan, so jih vozili skozi prazne vasi. Okna zabita z deskami, vrata odprta, nihajo in cvilijo v vetru. Nikakih ljudi, morda kak enkavedejevec. Nobene živine – živina je bila zaklana ali je poginila. Celo noben pes ne zalaja – pse so že zdavnaj pojedli.

Maksudov meni, da je zločinski genocid, kakršen je bil Velika lakota v Ukrajini, ki se je uradno imenoval kolektivizacija kmetijstva in izgradnja kolhoznega sistema, vrgel na to kmetijstvo tako strašno prekletstvo, da se do današnjega dne ni opomoglo in postavilo na noge: »Toda, tudi življenje zmagovalcev v tej okrutni vojni,« piše, »spet ni bilo tako veselo. Kajti to je bila pirova zmaga. Proizvodnja žita, ki se je v letih 1923-28 skoraj podvojila, je po kolektivizaciji ostala skozi 25 let na isti nizki ravni, čeprav je število prebivalstva seveda rastlo. Živinoreja si nikoli več ni opomogla od udarca, ki sta ga pomenila zakol ali izstradanje sto milijonov konj, krav, bikov, ovac in svinj. Ni dvoma, da sega kriza kmetijstva, ki traja v ZSSR do danes, s svojimi koreninami v ta davna leta, v to »zmago«, ki se je izkazala za poraz. Zemlja in kmetje so se maščevali tistim, ki so jih uničevali, na svoj način. Zemlja je prenehala roditi in kmetje so izgubili ljubezen do dela na njej. To je bilo strašno, a pravično maščevanje.«

Zgodovinarji pojasnjujejo genocid v Ukrajini (in na severnem Kavkazu) na različne načine. Ruski zgodovinarji vidijo v njem orodje za uničenje tradicionalne ruske družbe in izgradnjo brezoblične, poslušne, napol suženjske mase »homo sovieticus«. Ukrajinski zgodovinarji (npr. Valentin Moroz) pa menijo, da je bil Stalinov cilj rešitev imperija. Imperij ne more obstajati brez Ukrajine. Istočasno pa so bila dvajseta leta desetletje preroda ukrajinskih narodnih ambicij, ki so se razvijale pod geslom: Proč od Moskve! Glavni čuvarji ukrajinskega duha pa so kmetje. Da bi zlomil tega duha, je moral Stalin zlomiti kmetstvo. Kmetov Ukrajincev je bilo takrat okrog 30 milijonov. Tehnično bi jih bilo mogoče velik del uničiti tako, da bi zgradili mrežo plinskih celic, a Stalin ni naredil te napake. Tisti, ki bi zgradil plinske celice, bi vzel nase vso krivdo in se proglasil za sramotnega morilca. Namesto tega pa je Stalin krivdo za zločine pripisal žrtvam samim: umirate od gladu, ker nočete delati, ker ne vidite koristi, ki vam jih[Stran 049] daje kolhoz. Vrh tega, se je pritoževal, zaradi vas gladuje mestno prebivalstvo, ženske ne morejo hraniti dojenčkov, ker nimajo mleka, otroci ne morejo hoditi v šolo, ker so preslabotni.

Ukrajinska vas je umirala molče, izolirana od sveta, grizoč drevesno lubje in ličje lastnih opank, obdana s prezirom in sovraštvom ljudi iz mest, ki so stali v neskončnih vrstah za kruh.

Letos mineva 66 let od padca Turjaka in poboja vaških stražarjev. Ob vseh strahotnih morijah po koncu vojne včasih kar malo pozabimo na ta prvi višek revolucionarnega besa in dolgo vrsto pomorjenih pred njim. Malo je še živih prič tega dogajanja in še te navadno molčijo, mnogi zato, ker se za vsak primer ne želijo izpostavljati, nikoli se namreč ne ve, kako se bo svet še zavrtel, in jim odkritost ne bi prišla prav. Mnogi molčijo tudi iz obzirnosti do prizadetih oseb, s katerimi so v kakem odnosu. In vendar: kako naj pridemo do kolikor mogoče objektivne podobe, če dopuščamo, da jo sestavljajo samo tisti, ki so si nekdaj vzeli pravico do vodstva odpora proti okupatorju in so vse nepokorne proglasili za izdajalce, manjvredna bitja, ki se lahko kakorkoli pokončajo. Ali ni prav, da vedno znova razkrivamo, kakšni ljudje so bili eni in drugi v resnici. Zakaj toliko skrivaštva, če je bilo vse lepo in prav, zakaj toliko nejevolje, če se odkrijejo novi zločini, nova ozadja. Ali smo nekateri ljudje še vedno manj vredni in bi se ne smeli braniti, tako kot bi se ne smeli med vojno. Kakšna enakopravnost pa je to, če trdimo, da imamo demokratično družbo.

Zadnje čase zlasti pri prizadetih vzbuja grozo zločin v Hudi jami, čeprav bi njegova presežnost morala pretresti vse. Ko sem se pogovarjala z nekim znancem o tem, da me je Barbarin rov tako prizadel, da mi neznansko trpljenje žrtev in hudobija morilcev kar fizično ne dasta normalno dihati, je omenil izjavo, ki da jo je že davno dal nekdo, ki je gotovo vedel za vso stvar: »Tako smo jih zazidali, da niti Mati Božja ne pride do njih«. Torej se je le vedelo za to grozoto, čeprav se javno o njej ni govorilo, vendar pa usoda pomorjenih ali samo zazidanih tudi zdaj še ni javno razjasnjena in njeni načrtovalci in uresničevalci molčijo. Nam kristjanom pa kljub vsemu ne zmanjka upanja. Mnenje v gornji izjavi se je namreč izkazalo za napačno. Marija je vendarle dobila svoje znamenje pred tem strahotnim rovom in pot do žrtev se je kljub mnogim zidovom in nasutjem odprla. Ne vemo pa, kako so te žrtve prestajale smrtni boj. Morda so čutile božjo bližino, morda so se čutile zapuščene kot Kristus na križu, morda so v smrtni grozi zgubile um ali pa so takoj ugasnile od smrtne rane ali onemoglosti. Najbrž se ni nihče rešil, da bi o tem pričal, kakor so pričali v nekaterih drugih primerih.

Po tem malo dolgem uvodu o pomembnosti pričevanj naj se vrnem k Turjaku. Ko zdaj že malo pospravljam za seboj, sem našla dva pisna odgovora Kati Breznik v zvezi z najinim pisanjem o poboju ranjencev na Turjaku za Zavezo. Da bi namreč dobili čim več potrdil za spomine, ki jih je hranila v sebi Kati, sva povprašali tudi nekaj oseb, ki so bile povezane z[Stran 044] dogajanjem na Turjaku. Tako sva dobili tudi omenjena odgovora, ki imata pričevanjsko vrednost, zato ju ne bi hotela zavreči. Eno govori o stiski vaških stražarjev, ko so se znašli med partizani in Nemci, drugo pa prinaša drobec o pobijanju ranjencev.

Gospod Stanko Dolšina, pisec prvega tu navedenega sporočila, se je rodil 18.5.1919 v Podsmreki pri Velikih Laščah na Stritarjevem domu. Klasično gimnazijo je obiskoval v Šentvidu, zadnji dve leti pa v Ljubljani in tedaj je stanoval v Marijanišču, kjer mu je bil prefekt Stanko Lenič. Po gimnaziji je šel v bogoslovje in maja 1945 je z drugimi bogoslovci odšel na Koroško in nato v Italijo, kjer je bil v benediktinskem samostanu v Praglii leta 1946 posvečen v duhovnika. Odšel je v Ameriko, kjer je služboval v raznih krajih. Takole piše o svojem odhodu na Turjak in vrnitvi v Ljubljano.

Ob kapitulaciji Italije se v Ljubljani nisem čutil varnega, bal sem se Nemcev in komunistov. Pri Nemcih sem najbrž imel črno piko, ker sem še pred vojno sodeloval pri pretepu nekega petokolonaša v Slovenskih Konjicah. Policija je prišla na šolo in trije smo morali na sodnijo. Pred nekim gospodom Novakom smo morali vse povedati, kako je bilo, in podpisati zapisnik. Gospod na nas ni bil hud, češ da smo ga še premalo. Takrat je že rogovilil Hitler.

Ob italijanskem razpadu sem zato poskušal priti iz Ljubljane. Zmeda je bila velika, zveze prekinjene, vendar sem ujel dolenjski vlak in se pripeljal do postaje Šmarje – Sap. Od tam sem šel domov peš po bližnjici. Ko sem prišel v Lašče, sem tam že videl rdeče zvezde in spraševal sem se, zakaj nisem vseeno raje ostal v Ljubljani. Govorili so, da so partizani v Ribnici in bodo vsak čas prišli v Lašče. Vaški stražarji so menili, da bodo bolj varni med zidovi Turjaškega gradu ali pa bi morali v gozdove. Začeli smo nalagati hrano in bog ve kaj še vse na vozove, tudi nekaj ruma, in to odpeljali na Turjak. Pri nalaganju in razlaganju na Turjaku je bil zraven tudi velikolaški župan Janez Paternost. (Ne vem, kdaj in kako je prišel spet v Lašče. Tam se je skrival partizanom, in ko so požgali sodnijo, je bil on v tej stavbi skrit. Od takrat ga ni nihče več videl, verjetno je zgorel. Njegova hči Anica in žena Marija sta šli ob koncu vojne na Koroško in od tam v Ameriko. Bili sta do vseh ustrežljivi in večkrat smo se videli.) Bil sem zelo utrujen in neznansko žejen. Pil bi vse, kar bi teklo. Neki fant mi je natočil kozarec pijače. Mislil sem, da je vino, pa je bil rum, zato ponoči nisem mogel spati in sem šel v reber za gradom. V nedeljskem jutru me je bodrilo zvonjenje z Osolnika, a ni pregnalo strahu. Popoldne sem šel v Škocjan v župnišče in srečal bogoslovca Breznika. Vprašal me je: »Kako je?« »Nič dobrega,« sem odgovoril. »Potem moram tudi jaz v grad?« Samo skomignil sem z rameni. Nič več ni spraševal.

Naslednji dan je skupina stražarjev šla v Zapotok. Z njimi je šel tudi brat Janez, ki je bil kurat in bolničar. Povabil me je, naj grem z njim. Rad sem šel, ker se v gradu nisem počutil varnega.

V Zapotoku nas je bodril neki jugoslovanski oficir: »Ne bojte se, momci!« V zvoniku je bila jugoslovanska zastava, pomoči ni bilo mogoče pričakovati od nikoder. Ponoči smo se podali po goščavi in strmini v dolino proti Pijavi Gorici. Tedaj se je že danilo. V Želimljem je na nas v zvoniku zaropotal mitraljez. Zaklonišče so nam bile žaganice, zložene ob poti za prevoz. Brat se je oglasil od daleč: »Si še živ?« Edi Škulj, ki je bil z nama, se je nekje izgubil. Na planjavi iz vasi ven smo zaslišali motorje, ki so nas iskali. Skrili smo se, kakor je kdo mogel. Prišli smo do barjanskih jarkov in jih preskakovali. Nisem imel prtljage, zato zame to ni bilo težko, brat pa se je bolj mučil. V daljavi sva zagledala rakovniško cerkev. Obljubila sva obisk pri Mariji, če prideva tja. Molila sva. Hoteli smo v Ljubljano, a skrbelo nas je, kdo je na meji. Neka priletna ženička, ki je prišla mimo, je rekla, da so Nemci. Ni kazalo drugega, kot da gremo v Ljubljano. Na meji so bili res Nemci. Na najino presenečenje so imeli ti vojaki le kakih 16, 17 let, le poveljnik je bil starejši. Janez je znal nemško in je rekel, da gre k škofu. Pokazati smo morali vse, kar smo imeli v nahrbtnikih. Naložili so nas (bilo nas je pet, poleg naju z bratom še Janez Jelenc iz Lašč in še dva druga) na tovornjak in nas odpeljali v kasarno. Pred kasarno nas je bilo več. Preden smo vstopili, je oficir potegnil iz vrste mladega rdečelasca in ga vpričo nas ustrelil. S tem nas je ustrahoval. Pognali so nas po stopnicah proti celicam in nas porinili v eno izmed njih. Na oknih sem zagledal gavtre in srce mi je zastalo. Prevzela me je klavstrofobija in me še do danes ni izpustila.

Stražar nas ni grdo gledal in malo smo si oddahnili. Bil sem premočen. V nahrbtniku sem si poiskal suhe hlače. Brat je prosil stražarja za malo juhe, ki jo je res prinesel. V nahrbtniku je imel še pol štruce kruha in malo špeha. To nama je dalo malo korajže, saj nisva vedela, kdaj nas bodo zaslišali. Zvečer sva pogrnila odeje, si podložila čevlje pod glavo in poskušala zaspati. Po nogah nama je začel lesti mrčes in spanja je bilo konec.

Drugi dan sem pod oknom zaslišal svoje ime. Brat me je prehitel, ko sem planil k lini. Klical me[Stran 045] je moj sošolec Karel Auersperg. Vedel je, da sem bil na Turjaku, ni pa vedel, kdo je živ prišel od tam. Vse nas je spravil na svobodo.

Odšel sem zopet v lemenat. Sošolci so se čudili, da sem živ. Bilo je dosti govoric: ene so imele resnično podlago, druge ne. Treba je bilo kljub težavam nadaljevati s študijem, dokler ni prišla katastrofa ob koncu vojne.

Drugo pismo je napisal France Okoren, doma iz Bajdinškega mlina pod Turjakom, v vasi Mali Ločnik. Ob napadu na Turjak je bil še gimnazijec škofijske gimnazije, ki je gostovala v Baragovem semenišču in pri uršulinkah. Obleganje Turjaka je preživljal doma, skrit v neki jami v Bajdinški grapi. Ob koncu vojne je šel z nekaterimi gimnazijci in bogoslovci na Koroško, nato pa po izročitvi domobrancev Titovi Jugoslaviji peš v Brixen, kjer je bil sprejet v internat in je lahko nadaljeval gimnazijo. Maturiral je v taborišču v Senegallii v Italiji in šel s Slovenci v Argentino. Tam je bil sprejet v slovensko bogoslovje in imel 1953 novo mašo. Odšel je v misijone v Čile, kjer je deloval med Indijanci. Zelo prav mu je prišlo tudi njegovo medicinsko znanje, saj je pomagal več kot 100.000 bolnikom. O sebi je nekaj povedal ob zlatomašnem jubileju v Družini (Franc Okoren, Čile, Kaj mi pomeni duhovništvo; Družina 2003, št. 29).

Figure 1. Turjak ob šestdesetletnici

Spoštovana gospodična Katica!

Zahvaljujem se Vam za Vaše božično pismo, ki sem ga včeraj prejel. Tudi jaz želim Vam, kakor tudi vsem Slovencem, poseben božji blagoslov in božje varstvo v novem letu 2004, ki se je včeraj začelo. Na Vaša vprašanja zelo rad odgovarjam, v kolikor se pač spominjam tistih tako žalostnih dogodkov.

Med ranjenci, ki so bili pomorjeni še isti dan po predaji, je bil tudi moj starejši brat Anton. Poleg grajske kašče, kamor so spravili ranjence, so bili grajski hlevi in pred njimi velik prostor, ki so ga imenovali »Reitschule«. Pred kaščo je bila samo ena precej visoka kamnita stopnica. Pobite fante, ki jih sorodniki niso odpeljali na domače pokopališče, so pokopali na turjaškem pokopališču, tako mi je povedal moj brat, sedaj tudi že pokojni.

Ko sem leta 1976 obiskal domače in turjaške razvaline, je bilo še vse tako, kot je bilo leta 1943. Ko sem se pa lansko leto (2003) zopet vrnil domov, sem našel novo zgradbo, ki je menda lovski dom. Na Vaše zadnje vprašanje moram odgovarjati, da je res, kar Vi omenjate. Vsaj prvih 6 ranjencev je ustrelil domačin s Turjaka, šesti je bil namreč moj brat Anton, ki ga je ustrelil v tilnik naš daljni

sorodnik s Turjaka; s streljanjem so potem nadaljevali drugi.

Kot se še spominjam iz pripovedovanja, so bili vsi ranjenci duhovno dobro pripravljeni na »odhod k Očetu«. Ni bilo nobenega vpitja, obupa ali podobno, ko so drug za drugim padali čez prag s strelom v tilnik. Vaš brat Lojze, ki je bil kot begunec pred Nemci v Škocjanu, je s svojim zglednim obnašanjem veliko vplival na mene, da sem se odločil za duhovniški poklic. Naj on in vsi naši slovenski mučenci počivajo v miru pri Bogu v nebesih.

Prisrčno Vas pozdravljam vdani France Okoren.

Naj na koncu dodam še eno misel. Krščanska Slovenija je tedaj imela mnogo čudovitih ljudi, sposobnih prenašati težave življenja in delati za njen blagor, pa jih njeni napredni bratje v svoji oblastiželjnosti, domišljavosti in razbrzdanosti niso prepoznali, pomorili so jih ali izgnali in ostanek zatirali in sramotili. Resnica je, da so se povsod, kamor so prišli, izkazali kot izredni ljudje, na katere smo lahko ponosni, v domovini pa se njihova odsotnost bridko pozna.

France Novak je bil rojen leta 1927 kot šesti otrok Novakove, po domače Kavškove družine v Zajasovniku pod Trojanami. V družini je bilo vsega devet otrok, vendar sta dva umrla kmalu po rojstvu. Zajasovnik je tedaj spadal pod občino Motnik in okraj Kamnik, sedaj pa je tu občina Vransko v celjskem okraju. France rad pove, da je imel modrega očeta. Bil je navaden kmet, vendar je že v začetku druge svetovne vojne imel jasne pojme glede takratne in bodoče ureditve sveta: »Nemci bodo kmalu propadli in zapustili našo deželo, komunizem pa ne bo tako hitro propadel, jaz tega ne bom dočakal. OF je komunizem.« V mamini družini – njen dekliški priimek je bil Učakar – so imeli duhovnika, ki je pred vojno župnikoval v Kolovratu. Mama je zelo rada brala. Redno branje dobrih časopisov in knjig ji je dalo neformalno izobrazbo, ki jo je posredovala tudi svojim otrokom.

France se je jeseni 1940 vpisal na gimnazijo v Celju in do začetka okupacije dokončal prvi razred. Oba s sestro Ivanko, ki je tedaj tudi obiskovala gimnazijo, sta v tem času stanovala pri neki gospe v Celju. Jeseni 1941, ko bi bilo treba iti v nemško gimnazijo, je ostal doma in potem do pomladi 1944 dokaj mirno živel v zavetju domače družine. Starejša brata sta bila leta 1943 mobilizirana v nemško vojsko. Anton je bil na vežbanju v kraju Mistelbach. Malo pred usodnim 1. majem 1944 so dobili od njega pismo, naj ga pride kdo obiskat, ker pozneje obisk ne bo več mogoč, saj bodo kmalu poslani na fronto. Prav to je France izkoristil, da se je tisti dan umaknil pred pričakovano nemško represalijo. Kaj se je pravzaprav zgodilo? Kaj je 1. maja 1944 nenadoma razburkalo mirno življenje vasice pod Trojanami? Partizani so iz zasede, ki so jo pripravili nedaleč od vasi, napadli kolono kamionov z nemškimi vojaki, ki je pripeljala od Celja in bila namenjena preko Trojan. Zavladal je strah, da bodo zato Nemci pobrali vaščane in jih odpeljali v taborišče ali celo postrelili kot talce. Še preden so Nemci mogli začeti preiskavo, je odšel France z bratovim[Stran 041]pismom v žepu na Vransko in nato naprej na obisk v Mistelbach.

Na srečo tedaj Nemci v Zajasovniku niso izvedli nobene represalije, toda mirnega življenja za še ne 17-letnega Franceta je bilo kljub temu konec. Prišli so partizani Zasavskega odreda in njega ter še nekatere sovaščane mobilizirali v svojo enoto. Njihova prva »bojna« naloga je bil prenos soli na Dolenjsko. Vsak novinec je dobil svojo vrečo. Pred odhodom jih je poveljujoči opozoril, naj pazijo na tovor in naj se držijo kolone, kajti oboroženi spremljevalci bodo streljali nanje, če bo kdo skušal pobegniti. Po treh dneh napornega pešačenja so oddali tovor v neki vasi – ime je France pozabil – blizu Žužemberka. Čeprav so z velikim naporom prinesli svoj tovor na določen kraj, je bila »menaža«, ki so jo dobili iz kotla, neslana. Seveda pa so »štabovci« imeli posebno hrano, kjer so takoj uporabljali prineseno sol. Novinci so potem ostali nekaj časa v tisti vasi in čez dan vežbali, ponoči pa počivali.

Približno po enem tednu vežb – France je med tem nekaj časa cepil drva za štabno kuhinjo – so jih nekega večera postrojili in odšli so na pohod. Novinci so bili še vedno brez pušk, bili pa so nekateri izmed njih določeni za bombaše. France je tako dobil 1/2 kg plastike z detonatorjem. Obkolili so vasico s cerkvijo na hribčku, kjer je bila domobranska postojanka. Mitraljezec Janez, doma iz Žalca, je bil med napadom zadet in je tam umrl. Prav on je bil določen, da napada tam, kjer naj bi se France približal žičnim preprekam in v njih z eksplozivom naredil vrzel. France je tako z nekoliko zamude aktiviral svojo bombo in imel srečo, da med napadom ni bil ranjen. Domobranci so sprevideli, da napada ne bodo vzdržali, zato so naredili izpad. Dva težko ranjena domobranca sta prišla v roke napadalcem in partizanski oficir ju je kar tam ustrelil. Ko so vdrli v postojanko, so prišli tudi do vina. Toda veselje ni dolgo trajalo, kajti domobranci so od nekod dobili pomoč in partizani so se morali hitro umakniti.

Premaknili so se proti Novemu mestu. Naslednji dan je komisarka Majda zbrala skupino osmih novincev v senci košatega drevesa nekoliko vstran od čete. Tedaj so bili že oboroženi. France je postal pozoren, ko jih je nagovorila z »dragi skojevci«. Pohvalila jih je, ker so pomagali izbojevati zmago in opozarjala, naj bodo povsod čuječi, naj imajo vedno odprte oči in ušesa.

Franc se ne spominja natanko, kdaj so odšli na Notranjsko. Zapomnil si je kraje: Slivnica, Pikovnik in Preserje pod Krimom. Z njim je bil tedaj tudi Rado Kropivšek iz njegove vasi, ki je bil nekoliko starejši in je že dobil čin vodnika. Spoprijateljila sta se in sklenila, da ob prvi priliki pobegneta od partizanov. Nekega večera sta bila določena za patrolo, ki naj bi v okolici Preserja likvidirala neke skrivače. V patroli so bili večinoma novinci, le neki Belokranjec je bil »star« partizan. Ko so se približali Preserju, je Kropivšek naredil tak razpored, da sta se s Francom ločila od ostalih in pobegnila. Bil je september 1944. Kam zdaj? Nekaj časa sta tičala v gozdu pod Krimom in si tešila lakoto z malinami. V bližini Iškega Vintgarja sta srečala partizana v angleški uniformi, ki jima je povedal, kje so partizanske zasede in kod hodijo domobranci. Ta informacija jima je pomagala, da sta srečno prišla do Šentjurija in se predala domobrancem.

Figure 1. Novakovi trije, France, Janez in Anton, ko še ni bilo nemške in partizanske mobilizacije

Po zaslišanju so ju vključili v 62. domobransko četo. Marca 1945 sta oba prišla v Kočevje. V začetku maja 1945 so se močne partizanske enote že približale Kočevju in domobranci so se umaknili proti Ljubljani. Z njimi sta šla seveda tudi Novak in Kropivšek. Do Črne vasi so s seboj vozili tudi top. Tisto noč je pod Krimom pokalo kot na fronti. Tudi oni so streljali s svojim topom, potem pa so ga onesposobili in odšli skozi Ljubljano do Ljubelja. Po nekaj težavah so prišli skozi tunel na avstrijsko stran. Pri dravskem mostu so morali oddati[Stran 042>]orožje. Polastil se jih je občutek negotovosti, ki se je še povečal, ko so na poti proti Vetrinju srečali oboroženega partizana na kolesu. Novak je med begunci v Vetrinju srečal strica Franca Učakarja, župnika v Kolovratu, ki mu je priporočil, naj se kar drži svoje enote.

V Vetrinju je imel Novak tur na trebuhu. Bolečine so bile zelo hude. Zdravnica, ki ga je pregledala, je povedala, da bo potrebna operacija, in vprašala: »Ali boš kaj jokal?« Njeno vprašanje pove, da je v fantu videla še otroka, kar je v resnici tudi bil. Kar kmalu je prišel dan vrnitve v domovino. Angleži so jih s kamioni odpeljali v Podrožco in naložili na vlak, ki jih je pripeljal v Kranj. V spremstvu partizanskih straž so šli po klancu navzgor in prišli do barak. Prav tisti večer so tam ustrelili mladega domobranca, ker so pri preiskavi njegovega nahrbtnika našli naboj za puško. Ko so pešačili iz Kranja v Šentvid, so bili žejni. V neki vasi so jim ženske postavile k cesti nekaj veder vode, vendar jim stražarji niso dovolili piti. Neki domobranec se ni mogel premagati in je kljub prepovedi pristopil, da bi pil, toda stražar je najprej brcnil njega, nato pa še vedro, da se je voda zlila po tleh. V Škofovih zavodih so jih stlačili v dvorano nasproti glavnemu vhodu. Iz Šentvida sta Novaku najbolj ostali v spominu dve partizanki, ki sta nekajkrat, navadno zvečer ali ponoči, prišli v njihovo sobo in z bikovkami kar povprek mlatili po fantih. Bilo je očitno, da se izživljata nad njimi, ne da bi koga posebej poznali in osebno imeli kaj poti njemu. Že proti koncu so jih stražarji nekega večera v hodniku pred dvorano postavili v vrsto. Ko so tam stali in čakali kaj bo, je pristopil k Novaku neki oficir, ga zgrabil za ovratnik in nadrl: »Mulec, kaj pa ti delaš tukaj? Marš ven!« Potegnil ga je iz vrste in potem ga je še drugi partizan porinil proti sobi tam blizu: »Zgini v sobo!« V polni sobi je Novak legel na tla, kjer je bilo še malo prostora. Šele drugi dan je videl, da so v sobi sami mladoletniki, ki so jih tako kot njega ločili od ostalih, ki so jih tisto noč odpeljali v Kočevje in nato naprej v Rog.

Nekega avgustovskega dne so spet stali v vrsti, tokrat na zavodskem dvorišču. Pred nje je stopil partizanski kapetan in jih nagovoril: »Tovariši, sedaj vas imenujem tovariši! Prosti ste. Dobili boste odpustnice in odšli domov.« Res so jih čez uro ali dve izpustili. Novak je bil lačen, zato se je na poti ustavil pri neki hiši v Črnučah. Sprejeli sta ga dve starejši ženski, mu dali kruha in mleka in ponudili, da pri njima prespi, ker se je že mračilo. Drugi dan po zajtrku je nadaljeval pot proti domu – do Zajasovnika je imel 45 km. V klancu pred Trojanami mu je zmanjkalo moči in nezavesten je obležal v jarku poleg ceste. Ko je prišel k zavesti, je zagledal nad seboj znan obraz. Rabil je nekaj časa, da ga je prepoznal. Bil je sovaščan iz Zajasovnika, ki se je slučajno tam mimo pripeljal s kolesom. Nekoliko sta se pogovorila in Novak si je toliko opomogel, da je prisedel na kolo, in kmalu sta bila pred domačo hišo. Ker je bil že večer, so bila vrata zaklenjena. Mati in dve sestri, ki so prišle odpirat, so prestrašeno gledale, kdo jih moti ob tej uri, saj Franceta niso prepoznale. Ob povratku domov je imel 49 kg, prej pa 84. Vedel je, da mora s hrano začeti počasi, in to ga je rešilo. Tako je Franc Novak preživel drugo svetovno vojno. Tudi oba starejša brata sta se srečno vrnila s fronte oziroma iz ujetništva. Najprej je prišel Janez, ki so ga Angleži ujeli v Normandiji in je bil na koncu vključen v 5. prekomorsko brigado, nato pa še Anton iz ujetništva v Rusiji.

Figure 2. Franc Novak po vrnitvi iz zapora v Šentvidu

France je bil od leta 1950 do 1954 v zaporu. Kaj je zagrešil, s čim si je to zaslužil? Ko je leta 1950 hotel pobegniti čez mejo v Avstrijo, so ga na Hrušici pri Jesenicah prijeli in kmalu se je znašel v celjskem Starem piskru, ki je predvsem znan kot zloglasni nacistični zapor v času okupacije. Celih osem mesecev je France Novak preživel v tem zaporu in iz njegove[Stran 043] pripovedi sledi, da je novim »lastnikom« po maju 1945 uspelo ohraniti njegovo medvojno »kvaliteto«. Ker je bil toliko časa v lisicah, so mu prsti na obeh rokah skoraj odmrli. Skoraj neverjetna se zdi Novakova pripoved, kako so ga zasliševali. Prvo zaslišanje je trajalo kar 34 ur. Med zaslišanjem je moral stati. Ko se ni mogel več držati na nogah, so ga obesili na lisice in zasliševanje se je nadaljevalo. Kljub temu pa ga niso zlomili. Sam pravi, da je bil trden in trmast, seveda pa tudi ni mogel priznati stvari, ki jih ni bilo. Ko je prišel v taborišče Medvode, so ga dali v sobo, kjer je bil jezuit pater Lederhas, in tudi pri nalaganju gramoza sta bila skupaj. Takoj je zaslutil, kaj to pomeni. Potem so ga poklicali v pisarno, da bi mu dali navodila, kako naj opravlja svojo nalogo, on pa jih je zavrnil: »Lahko vam povem, kako sem bil v lisicah, kako sem zlezel skupaj med neskončno dolgim zaslišanjem, nimate pa ne zlata ne srebra in ne take svobode, da bi zato koga zalezoval in tožil.« Besno so ga gledali in razgovor je bil takoj končan. Od tedaj ga niso več klicali v pisarno, ga je pa povsod spremljala črna pika.

Franc je v zaporu izgubil oko. Poškodoval mu ga je drobec, ko so na roko vrtali luknje za miniranje. Iz Medvod je tudi pobegnil in ponovno hotel oditi čez mejo. Prebil se je skozi vse taboriščne straže in potem spoznal, da ni izbral pravega časa, da po snegu ne bo prišel daleč. Nameraval je iti domov, pravzaprav je bil že blizu doma, pa je sprevidel, da se ne bo mogel skriti, saj so povsod prežali nanj. Končno se je odločil in se sam šel javit v Ljubljano. Oznovec, ki ga je sprejel v Ljubljani, ga je začudeno gledal, ali je sploh pri pameti, Franc pa mu je mirno pojasnil: »Pretehtal sem svoj položaj in sprevidel, da je to še najboljša rešitev.« Za štirinajst dni so ga vrgli v bunker, potem pa je spet normalno hodil na delo.

No, tudi štiri leta zapora so končno minila in Franc Novak je kljub težkim preizkušnjam v mladih letih ostal pokončen mož in dočakal 82 let.

Nadaljevanje iz prejšnje številke

Prisilna vrnitev v svobodno domovino in pobeg iz zapora

Božo se spominja: »Kako smo se počutili na poti na Koroško, kako doživljali naše bedno stanje na Vetrinjskem polju in vse, kar se je tam dogajalo z nami, se ne more opisati. Oba brata in jaz smo bili dodeljeni v Gorenjski polk. Pred nami sta bila vrnjena v Jugoslavijo transporta domobranske policije in godbenikov. Nekdo, ki je pobegnil, je povedal, da domobrance vračajo. Prevladalo je mnenje, da je to le provokacija, da bi se razbila enotnost domobranske vojske. Tako je menil tudi dekan Škrbec in prepričal nas je, da Angleži domobrancev ne izročajo partizanom.

Ko smo nekje pred Podrožco, verjetno je bilo to v Podgorju, zlezli s kamionov, so nas zastražili Angleži, pobrali so nam fotoaparate in zemljevide. Postali smo zmedeni, nismo vedeli, kaj se dogaja.

Morali smo na tovorni vlak, prva dva vagona sta bila potniška, vsi ostali živinski. Potniška sta bila za domobranske oficirje. Ko smo bili v vagonih, so Angleži zaprli vrata, z notranje strani jih ni bilo mogoče odpreti. Skozi line smo opazili od vseh strani prihajati partizane, ki so do takrat ostali skriti. Zdaj je bilo jasno, da so nas Angleži prevarali. Vlak je odpeljal, toda ne proti Trbižu, ampak v karavanški predor. Na Jesenicah se je vlak ustavil in v vagone so vdrli južnjaki: ‘Davaj! Davaj!’ so zahtevali od nas ure in zlatnino. Z Jesenic nas je vlak odpeljal direktno do Škofje Loke. Prvih dveh potniških vagonov nisem videl. Verjetno so ju odklopili že na Jesenicah

Od železniške postaje so nas odgnali do mesta; na mostu preko Sore so tisti, ki so še imeli skrite ure, zmetali te v vodo. Mimo uršulinskega samostana in cerkve smo prišli do stopnic, ki so vodile na grad.

V vagonu smo bili še vsi trije skupaj: Rado, Zdravko in jaz. Med potjo smo se razšli, tako da sem hodil prvi, brata sta zaostala bolj zadaj. Bilo mi je jasno, da nas peljejo v zapor in v smrt. Na enem od podestov med stopnicami sem se ustavil, da počakam Rada in Zdravka. Dali smo si roke. Slutil sem, da se ne bomo več videli. In res smo se poslovili za zmeraj. Odšla sta naprej, jaz sem še nekaj časa postal. Na enem od podestov malo više so stali partizanski funkcionarji in prežali na ujetnike. Ko sta Rado in Zdravko prišla do njih, so ju divje zgrabili in odgnali v bunker v kleti gradu.

Čez čas sem se ponovno pridružil žalostnemu sprevodu ujetnikov tam, kjer jih je bilo največ. Upal sem, da me partizanski funkcionarji ne bodo prepoznali, saj se z nobenim od njih nikoli nisem srečal. Poleg tega sem bil po obrazu zaraščen in dolgi lasje so mi prekrivali lica. Prišel sem na podest … in srečno mimo partizanov do gradu, v zadnje nadstropje med obema stolpoma, v sobo, ki je bila nekdaj učilnica.

Vzdušje je bilo nepopisno strahotno. Najraje bi takoj umrl. Dobili smo malo čorbe, potem smo morali po stopnicah v pritličje in odložiti še tisto, kar je kdo morda še hranil. Prihajali so terenci in nas ogledovali. Ali me bo kdo prepoznal? Bilo me je strah, vedel pa sem, da me nobeden od terencev ne pozna. To me je ves čas reševalo. Ko sem srečno spet prišel v sobo, me je obup malo popustil. Začutil sem, da me prevzema uporništvo: Ne dam se kar tako!

Na steni nekdanje učilnice so bile pritrjene omarice za obleko učencev. Nekatere so bile odprte. Naslednji dan je prišel v sobo spet eden od terencev, iskal in našel svojo žrtev: nekega moškega iz Črnega Vrha. Pretepel ga je do nezavesti. Po tistem sem odprl eno od omaric, se stisnil vanjo in priprl vrata. To sem ponavljal vsako dopoldne, ker so terenci hodili največkrat dopoldne, popoldne malokdaj. Nihče od ujetnikov me ni posnemal. Ležali so po tleh, izmučeni, brez volje, apatični.

Jaz sem postajal čedalje bolj uporniški in drznejši, morda zato, ker me nobeden od terencev ni prepoznal. Skupaj z mano v sobi se je znašel tudi moj stari znanec iz Cerkelj, Matija Kepic. Pravili smo mu Matic. Tudi v njem se je prebudil uporniški duh. Kako bi se dalo pobegniti? Večkrat sem skozi okno opazoval stražarja, kje hodi in v kakšnem času napravi svojo pot od enega stolpa mimo drugega, ga nekaj časa ni, nato pa se spet prikaže izza stolpa. Toda midva z Maticem sva bila v[Stran 036] zadnjem nadstropju in pogled navzdol v globino ni dajal nobenega upanja.

Če bi se le dalo kje dobiti rjuhe, jih zvezati in se spustiti navzdol? Toda kako izpod gradu, grad je obdajalo visoko obzidje. Možnosti za pobeg nisva iztuhtala. Naslednje dni se nama je približal eden od domobrancev, ki je poznal Matica. Pisal se je Grmek in vedel sem, da je bil telovadni mladinski prvak pri Zvezi fantovskih odsekov. Zaupal je Maticu, da je na zadnjem stolpu videl žico, ki vodi od strelovoda, in mu naročil, naj si jo grem ogledat.

Če sem hotel na stranišče, sem moral mimo vrat, ki so vodile v stolp. Uspelo mi je, da sem se neopažen pritihotapil v stolp. Tudi tukaj je bilo vse polno ujetnikov, ki so apatično ležali po tleh in se zame še zmenili niso. Nekako sem se prebil preko njih do okna. Odprem ga in zagledam približno pol metra od okna žico, dosti debelo in močno. Pričnem jo majati, da sem preizkusil njeno trdnost. Na steni so bili kavlji in nanje je bila pritrjena žica.

Vrnil sem se v sobo in vse povedal Maticu: ‘Mogoče bi pa šlo!’ Toda, kako naprej, ko bi bili enkrat na tleh? Kako čez obzidje, bilo je dosti visoko. Kot nalašč je na bregu pobočja med gradom in obzidjem stala jablana; najmočnejša in najdaljša veja se je stegovala nad obzidje. Ponujala nam je rešitev. Matic je načrt zaupal Grmeku in strinjal se je. Pobegniti bi morali v trenutku, ko stražar odide za stolpom, ko se vrne, bi morali biti že preko obzidja. Ali nam bo uspelo in kaj, če nam ne bo? Toda v vsakem primeru nas čaka smrt. Tvegajmo!

Vsako jutro smo se morali na hodniku postaviti v vrsto. Prihajali so partizanski funkcionarji. Med njimi sem prepoznal partizanskega oficirja Bernika. Bil je brat domobranca Joža Bernika, s katerim sva bila skupaj v Kranju. Hodil je od enega do drugega. Vsak mu je moral povedati svoje ime in od kod prihaja. Če bi povedal, da sem Božo Murnik, bi me še tisti trenutek vrgli v bunker k bratoma. Izmislil sem si ime in tudi kraj bivališča.

Vedel sem, da se ne bom mogel dolgo skrivati pod drugim imenom. Čimprej moramo pobegniti! Prijavila sta se nam še dva ujetnika: neki Grmekov znanec in Ivan Pečan iz Ljubljane.

Za pobeg smo določili deseto uro zvečer, ko bo že temno. Vseh pet nas je postopoma odšlo v stolp. Jetniki na tleh so še vedno odsotno gledali predse, nobeden se ni zmenil kaj počnemo. Je mar res vse zajela apatija?

Prvi se je spustil Grmek. Jaz naj bi šel zadnji: vsem naj pridržim žico, da se ne bo preveč majala in ropotala. Grmek, nekdanji telovadec, je hitro in neslišno priplezal dol. Za njim se je spustil njegov prijatelj, ta pa je bil manj spreten. Ko je pristal na tleh, je žica močno zaropotala. Zastal mi je dih. Prisluhnil sem, ali se ni morda vrnil stražar, če je zaslišal ropot. Hvala Bogu, ni ga bilo. Onadva spodaj sta že plezala na obzidje. Spustil se je še Matic, nato Ivan in za njim hitro jaz. Meni ni nihče pridržal žice. Majala se je in ropotala. Nenadoma začutim, da se mi je gumbnica na hlačah zataknila v kavelj. Obvisel sem, ni šlo ne gor, ne dol. Tekli so zadnji trenutki. Sunkovito sem se potegnil navzgor, nato z vso silo dol, da sem si strgal gumbnico. Posnelo mi je kožo z dlani, toda niti za trenutek se nisem smel obotavljati. Po mojem občutku je pretekel čas, ko bi se moral stražar vrniti z druge strani. Planem na drevo in po veji na obzidje. Bilo je kakih pet metrov visoko. Vsi so že bili preko obzidja in stekli naprej na dogovorjeno mesto. Nisem si upal skočiti. Prijel sem za rob in se spustil obrnjen proti obzidju. Z nogami sem se odgnal, skočil in priletel na noge. Stražar se je v tem času že gotovo vrnil z obhoda, sem pomislil. Kako to, da ni ničesar slišal? Se je prav tokrat malo dlje zadržal na drugi strani gradu? Je bil mlad in neizkušen in sam prestrašen? Je morda kaj slutil, pa namenoma ni streljal? Morda pa se je le meni zdelo, da bi že moral priti?

Pod obzidjem so počakali name. Skupaj smo prebredli potok in nato zavili levo v gozd. Kam zdaj? O tem se prej nismo pogovorili. Grmek in njegov prijatelj sta sklenila, da odideta proti Notranjski in naprej v Italijo. Ločili smo se. Mnogo let kasneje sem od Grmeka zvedel, da sta s prijateljem prišla v Samotorico nad Horjulom, kjer je nekdo prepoznal njegovega prijatelja. Ubili so ga, Grmek pa je srečno pobegnil v Italijo in od tam v Ameriko.

Mi trije: Matic, Ivan in jaz smo celo noč tavali in se vrteli v krogu. Proti jutru smo prišli do neke hiše. Matic je potrkal na okno, morda je ljudi poznal, in kar skozi okno so nam dali nekaj kruha in mleka. Predlagal sem Maticu, naj naju on vodi, ker najbolje pozna teren. Do jutra smo se zadrževali na robu gozda v bližini hiše. Zagledali smo partizana, ki je šel proti hiši. Umaknili smo se globje v gozd in šli navzdol po nekem hribu. Čez dan smo se hranili z borovnicami in skriti čakali večera. V temi smo prišli do Sore, jo prebrodili in celo noč hodili, da smo prišli do ceste Kranj–Ljubljana. Oprezovali smo, če ni morda kakšna straža ob cesti. Previdno smo se napotili proti[Stran 037] Smledniku in nekje v bližini današnjih Zbilj smo morali čez Savo. Spet smo oprezovali, če ni morda most zastražen. Nič sumljivega nismo opazili, zato smo hitro in prihuljeno stekli čez most in naprej do hoste. Jutro je bilo še temačno, ko smo ob robu hoste prišli do vasice Hraše pri Smledniku. Ob podružnični cerkvi smo zagledali hiško, sklepali smo, da je mežnarija. Ali je zadosti varno, da potrkamo. Odprli so nam in zvedeli smo, da je bil njihov sin tudi domobranec. Pisali so se Bobnar. Komaj smo nekaj malega pojedli in se pogovorili, priteče domača hči: ‘Partizani gredo!’ Šli so naravnost proti hiši in bilo je prepozno, da bi mi trije pobegnili. Smuknili smo v kamro, se zaklenili in v strahu čakali.

Prišleci niso bili partizani, temveč miličniki, ki so prignali v gozd skupino ujetnikov, morda nemških, ki so morali pripravljati drva, miličniki pa so jih nadzorovali in stražili. Ves čas so hodili noter in ven; ko so ujetniki delo opravili, so jih odpeljali. V miru smo pojedli, namazali so mi ranjeno dlan in dali mazilo. Naš cilj je bil avstrijska meja.

Po hosti smo šli naprej proti Cerkljam. Ko je bilo hoste konec, smo na njivi polegli med koruzo in čakali večera. Zvečer nas je Matic pripeljal do svojega znanca nekje pri Velesovem. Vse smo mu povedali. Dal nam je nahrbtnik, vanj hleb kruha, malo smo pozaspali, ob treh zjutraj pa smo se odpravili na pot. Meni je bila okolica neznana. Matic nas je hotel pripeljali do zaselka Štefanja Gora. Pričelo se je svitati.

Nenadoma zaslišimo: ‘Stoj!’ Padli smo v partizansko zasedo. Odpeljali so nas do neke hiše in nas tam zasliševali. Matic se je najbolje znašel in imel glavno besedo. Govoril je, da smo hoteli z reko beguncev na Koroško, a smo se premislili. Sprevideli smo svojo prenagljenost in nespamet ter se odločili, da se vrnemo. Beg ni rešitev.

Res smo bili neumni, če smo upali, da bomo partizane prelisičili s takim govorjenjem. Odpeljali so nas v neko hišo pri Dvoru. Pojavila se je ženska, si nas ogledala in pokazala na Matica: ‘Ta je bil domobranski komandant v Cerkljah!’ Zlagala se je, ker to ni bilo res. Ne vem, kako je za nas zvedela Maticeva teta. Prinesla mu je nekaj hrane. Odvedli so nas, a so nekje med potjo Matica od naju ločili. Kasneje sem zvedel, da so ga ustrelili.

Zdaj sva ostala z Ivanom sama, brez najinega vodiča Matica; saj ga nisva več potrebovala. Dva partizana sta naju ogledovala od nog do glave. Enemu so padle v oči moje hlače in čevlji. Moral sem se sleči in sezuti in mu oboje izročiti. Takoj je slekel svoje cape in raztrgane čevlje in vse vrgel predme, on pa je oblekel moje hlače in obul moje čevlje. Odpeljali so naju nekam v dolino Kokre in spet zaprli v zapuščeno poslopje. Popoldne so prišli z vozom po naju, oba naložili in odpeljali v Kranj.

Izložili so naju na glavnem trgu pred farno cerkvijo. Takoj so se zbrali ljudje in naju obstopili. Grozeče so zijali v naju, potem pa je drhal kot ponorela začela pljuvati po nama, kričati in nenadoma vidim, da so nama okrog vratu obesili karton z napisom: Zapoznela Rupnikova zaščita. Šele ko se je znočilo, so naju odpeljali v neko zapuščeno stavbo. Prespala sva na golih tleh in že zvečer sva ugotovila, da je bila sosednja soba natrpana z zaporniki.

Naslednji dan so naju odpeljali v zapor v Kranju, v dolg in ozek prostor z lino, napolnjen z jetniki. Nekatere sem spoznal, npr. Osenarja, frizerja iz Cerkelj in Fridla iz Smlednika. Ne spominjam se, da bi nas kaj dosti zasliševali, le eden mi je na hodniku z vso močjo dal zaušnico, a sem se takoj vrgel na tla in si s tem omilil udarec. Vzel mi je tudi mazilo za roko. Od tu so nas odpeljali s kamionom v Šentvid: z žico so nam zvezali roke na hrbtu in stlačili na kamion. Zasliševali so me. Povsod isto: zanimalo jih je od kod prihajam, moje premoženjsko stanje, in v kateri organizaciji sem bil. Povsod sem povedal, da prihajam iz Lesc (tam me ni nihče več poznal), da sem bil član slovenske dijaške zveze in dijaške kongregacije.

(Preden se napotimo z obema ujetnikoma v zapore v Šentvid, se za trenutek vrnimo nazaj na škofjeloški grad. Morda smo bili nekoliko presenečeni, kakšno srečo je imelo vseh pet ubežnikov. Skupaj z Božom se je na gradu znašel tudi njegov kolega iz dijaških let Zvonko Grahek. Podobno kot Božo ugotavlja tudi on: »Mi smo bili prvi zaporniki na gradu, ko so bile razmere še precej neurejene. Naši stražarji so bili fantje, ki so jih pobrali verjetno kar s ceste in okoliških hiš. V Škofji Loki sem imel teto in enemu od stražarjev sem dal zanjo listek s sporočilom, da sem na gradu in jo prosil za hlebček kruha. Fant je listek prostodušno odnesel in ga potisnil skozi špranjo pod vrati tetine hiše. Naslednji dan sem že imel hlebček kruha! Ko pa so prišli za stražarje knojevci, je bila vsaka zveza z zunanjim svetom nemogoča.

Jaz sem bil sprva tri mesece pri partizanih, od njih sem 1943 pobegnil k domobrancem. Pri partizanih je bil moj politkomisar Niko[Stran 038] Šilih. Potem pa se prav on nekega dne znajde v sobi na gradu, kjer smo bili natrpani ujetniki in prične tuliti: ‘Kdor je bil pri domobrancih od leta 1943, bo vsak ustreljen!’ Ko so nas popisovali, sem se zlagal, da sem bil pri domobrancih samo zadnje tri mesece vojne. Šilih me pozna in ve, da sem prebegnil k domobrancem. Kaj, če me prepozna in izsledi, da sem se zlagal? Šel sem v pisarno k partizanki, da bi popravila lažne podatke. Pa me kar nič ni hotela poslušati. Odločno me prekine: ‘Nazaj pojdi in tiho bodi!’

Da sem se rešil smrti, se moram zahvaliti tej partizanki, ki bi me lahko takoj ovadila!

Seveda pa me je bilo še vedno strah. Kadar so prišli terenci pretepat, običajno starejše kmečke gospodarje, ki so lahko pod udarci podlegli, sem se vedno skril in pohulil na vrh peči. Strah je čudna stvar. Bolj kot vsaka injekcija se razleze pod kožo, še več, zleze v kosti, kot pravijo. Nekaterih se drži vse življenje.«

Prvi dnevi zapora na gradu, ko se je še našel kakšen človeški stražar ali partizanka, so verjetno tudi pripomogli k uspelemu pobegu naše petorice. Ali se je za njihov pobeg sploh kdaj zvedelo, mi danes nihče ne ve povedati. Če bi zaradi pobega naslednje dneve vladal na gradu kakšen ‘preplah’, bi verjetno Zvonko Grahek to vedel.

Ivan Jan v svoji knjigi Odstrte zavese (Knjižnica NOB in POS 58, Ljubljana 1992) in Jože Vidic v že omenjeni knjigi, kjer oba pišeta o Murnikovih bratih, pobega Boža ne omenjata, marveč se le začudeno sprašujeta, kako le je mogel ostati živ Božo Murnik!)

Vrnimo se zdaj k Božu in Ivanu v šentviške zapore.

»Še vedno zvezane so nas v Šentvidu pahnili za dan ali dva v kletne prostore, od tam pa v sobo v prvo nadstropje. Skozi okno sem budno spremljal dogajanje zunaj poslopja. Večkrat sem videl, kako so postrojili v vrsto zvezane domobrance v uniformah, nato so morali na kamione, ki so jih odpeljali neznano kam. To se je ponavljalo vsak dan.

Zasliševali so nas vedno ob enih ponoči. Verjetno me iz Lesc ni nihče ovadil, kajti kljub temu, da sem zdaj povedal svoje ime in priimek, nisem dobil vtisa, da bi me kdo prepoznal, da sem Radov in Zdravkov brat. Pri vseh zaslišanjih sem se držal pričevanja Matija Kepica: hoteli smo na Koroško, a med potjo spoznali, da je naš beg nesmiseln in smo se raje vrnili.

Prepoznal pa me je stražar na hodniku. Bil je domačin nekje iz Rovta in me je enkrat srečal pri starem očetu Gabrčanu. Vstopi se predme in me vpraša: »Ali veš, kako je umrla tvoja mama?« Kako naj bi vedel? »S puškinimi kopiti smo jo pobili,« mi je hladnokrvno pojasnil. Bridkost zadnjih tednov me je končno zrušila. Jokal sem glasno, neutolažljivo. Tudi Rada in Zdravka so gotovo zverinsko pobili. Kako je bilo z najmlajšim Milošem, ki je ‘padel’ tam nekje pri Uralu? V vsakem trenutku preži smrt tudi name. Povsod sama smrt! Znanec iz Rovta nad sv. Lenartom, mi je mnogo let kasneje povedal, da so Rada in Zdravka ‘tako pretolkli, da ni ostal košček cele kože na njima’. Potem, ko sem zvedel, kako so pobili mamo, mi je bilo še bolj jasno, da Rado in Zvonko nista ušla mučeniški smrti.« Razumljivo, da Vidic tega v svoji knjigi ne omenja, tudi ne, da so ju ubili, bilo je le ‘zadoščeno pravici.’ Njihovi, seveda. Zato, da so maščevali zločin pri Lenartu.

»V prvem nadstropju so nas dvakrat ali trikrat zaslišali. Vedno isto. V sobi smo se držali načela, da se z nikomur ne poznamo. Če bi zasliševalci izvedeli, da sta dva med nami znanca, bi od enega in drugega hoteli izvleči vse, kar ve o drugem. V sobi skupaj z mano je bil zaprt moški, iz Čirč pri Kranju, ki se je pri mojem očetu izučil za krojača. Pa se nisva nič poznala.

V isti sobi je bil zaprt domobranec, doma z Golnika, ki je pobegnil od partizanov in so ga ujeli domobranci. V nemško vojsko ni hotel in se je pridružil domobrancem. Zakaj pa je pobegnil od partizanov? Pripovedoval je srhljive stvari. Tudi to, kako so partizani ubili lastnika gradu Strmol in njegovo ženo. Njo je moral ubiti on. Ta dolžnost ga je prvikrat doletela. Nanj je delovala porazno. Po umoru je bruhal, partizani so se mu zagabili in odslej je iskal samo priliko, da pobegne. Nekega dne odpre oficir vrata naše sobe, pokliče fanta predse in ga prične zasliševati: »Kaj si počel pri domobrancih?« »To kar ste me naučili pri partizanih,« mu je fant prostodušno odgovoril. Oficir se je brez besed obrnil in odšel iz sobe. Kasneje sem slišal ali pa nekje prebral, da je ta fant ušel iz Šentvida in pobegnil čez mejo.

Pri zadnjem zaslišanju so porinili predme zapisnik. Nisem vedel, kaj sem podpisal. Bilo mi je vseeno, saj ne bi ničesar spremenil, samo poslabšal svoje bedno stanje. Nekako v zadnjih dneh junija ali v prvih julija so nas preselili v drugo nadstropje. V sobi je bilo spet vse polno ujetnikov. Med njimi je bil znanec iz študentskih let, Raztresen se je pisal. Tudi on[Stran 039] je po zaprtju univerze pristopil k domobrancem, naredil oficirski tečaj in bil poveljnik domobranske postojanke v Polhovem Gradcu. Po vojni ni odšel na Koroško. Imel je brata partizana in verjetno mu je ta pomagal, da je ostal živ. Končal je študij strojništva in dobil zaposlitev v Mariboru pri Metalni. Ko sva se po petnajstih letih srečala, mi je povedal, da mu še vedno ni uspelo dobiti potnega lista.

V drugem nadstropju smo bili kakšen teden. Nekega dne so nas približno dvajset do petindvajset poklicali po imenih. Morali smo na hodnik, od tam so nas peljali v neko sobo. V sobi je bila podolgovata dolga miza, za njo so sedeli partizani v uniformah, okrašenih s čini. Vse so poklicali po imenih. Bili smo sami gorenjski domobranci. Bilo mi je takoj jasno, da stojimo pred vojaškim ‘sodiščem’. Kakšna bo sodba? Vsakemu so namenili nekaj besed o njegovi krivdi brez navedbe konkretnih dejanj in takoj nato izrekli sodbo, ne da bi bil kdo karkoli vprašan. Šlo je kot po tekočem traku; približno v pol ure je bilo ‘sojenja’ konec. Že takrat sem vedel, da so na sodbe vplivali terenci iz domačega kraja, ki so posredovali samovoljne podatke o obsojencu. Spominjam se, da je bila dobra polovica domobrancev obsojena na smrt, drugi pa smo dobili dolgoletne zaporne kazni s prisilnim delom in odvzemom državljanskih pravic. Mene so obsodili na dvanajst let prisilnega dela in izgubo državljanskih pravic za deset let.

Na smrt obsojene so odpeljali, nas preostale pa spet strpali v neko sobo. Do srede julija smo bili v Šentvidu, potem pa so nas z vlakom odpeljali v Kočevje. Z Ivanom sva ponovno ostala skupaj. Zaprli so nas v nekdanje italijanske barake na robu mesta. Spali smo na golih deskah pogradov. Kmalu smo opazili, da so v baraki, ki je bila nekoliko proč od naših in ograjena z bodečo žico, zaprti kulturniki. Vedeli smo za operno pevko Valerijo Heybalovo, režiserja Cirila Debevca in nekdanjo primabalerino Kirbosovo, drugih se ne spominjam več.

Vsak dan smo urejali okolico barak: prevažali in prenašali smo kupe zemlje. Proti večeru smo morali skozi mesto do železniške postaje: iz kupa nametanih lesenih desk je moral vsak eno vzeti, si jo naložiti na ramo in jo odnesti do naših barak, kjer smo jih zlagali. Nekega dne so kulturniki pripravili umetniško prireditev, na kateri sta nastopili tudi Heybalova in Kirbosova. Smeli smo do žične ograde in ju poslušali. Ko smo znosili deske, so nas vozili v bližino Kočevja, kjer smo pospravljali seno za vojaške konje. Oskrbovali so jih vojaki, vsi južnjaki. Eden od njih, bil je nekje iz Srbije, mi je na skrivaj zaupal, ker se nismo smeli pogovarjati med seboj, da so tudi oni zaporniki, toda puške so smeli nositi.

3. avgusta so nas postrojili pred barako. Pred nas je stopil upravnik taborišča. Vsak, kogar je poklical, je moral stopiti iz vrste. Zaslišal sem svoje ime. Kaj bo sledilo? Poklical je tudi Ivana. Povedal je, da smo pomiloščeni in izpuščeni. Smo resnično svobodni? Težko sem to dojel in še dolgo let se nisem mogel znebiti občutka, da sem pod nadzorom in me lahko vsak čas ponovno zaprejo. Živel sem v strahu in stalni napetosti, kaj vse me še lahko doleti. Kasneje sem za mnoge, ki so bili pomiloščeni, izvedel, da so jih terenci pobili, še preden so prišli do doma.

Vsakemu od nas so dali listek. Na njem je bilo napisano ime in kraj bivališča. Ivan, ki je bil že poročen in imel družino, mi je ponudil, da bom lahko stanoval kar pri njih v Ljubljani. Najprej sem šel k svoji nekdanji študentski materi na Šentpetrsko cesto. Pri njej sem hranil nekaj obleke. Kako prav mi je prišla, saj sem bil popolnoma brez vsega. Takoj nato sem se moral javiti na krajevnem odboru v Gradišču.

Tukaj nisem imel sitnosti, pač pa je k Ivanu domov večkrat prihajal ulični zaupnik Jaklič in osorno nastopal. Potem, ko sem mu pokazal odpustnico iz Kočevja, kjer je lahko prebral, da moram stanovati v Ljubljani, je končno dal mir.

Iskanje zaposlitve

Nemogoče je bilo, da bi se ponovno vpisal na pravno fakulteto. K prošnji za vpis bi moral priložiti nostrificirano maturitetno spričevalo, ki mi ga ne bi nikoli nostrificirali, potrdilo o nekaznovanju in življenjepis. S tem bi si lahko nakopal le ponovno ustrahovanje in pritiske. Raje sem ostal v anonimnosti. Pa tudi nobenih sredstev nisem imel.

Preživljal sem se s težaškim, priložnostnim fizičnim delom in zaslužil ravno toliko, da sem preživel. Pomladi 1947 sem bil poklican k vojakom. Pred naborno komisijo, v kateri je bil tudi vojaški zdravnik, sem povedal, da sem bil pri domobrancih pri saniteti in bi bil zato rad odrejen k saniteti. In sem bil! Verjetno so takrat potrebovali nov kader. Ponovno sem spoznal, da me spremljata božji blagoslov in božja previdnost kot že tolikokrat prej.

V Beograd je nabornike odpeljal poseben vlak z živinskimi vagoni. Od Slovencev so bili za saniteto določeni trije. Namestili so nas v vojni[Stran 040] bolnici in bili smo tri tedne v karanteni. Imel sem hrano, obleko in stanovanje, čeprav so si ga z nami delile stenice! Iz Beograda so nas poslali v vojno bolnico v Skopje. Slovencev nas je bilo kakih osem ali devet. Stanovali smo v lesenih barakah. Vsak dan tja do jeseni smo imeli predavanja. Po končanih predavanjih smo naredili izpit in dobili potrdila. Tiste, ki so bili v nemški, italijanski ali bolgarski vojski, so poslali domov, nekaj so jih razporedili po oddelkih v bolnici, nekaj pa nas je bilo določenih, da uvajamo nove rekrute v sanitetno delo. Seveda smo ves čas šolanja imeli tudi politična predavanja, saj bi bilo samo sanitetno delo premalo za služenje vojaškega roka. V začetku leta 1948 je izšel nov zakon, da se maturantom in študentom skrajša služenje vojaškega roka na eno leto. Tako sem se konec aprila 1948 vrnil v Ljubljano.

Zopet sem iskal službo. Zdaj sem imel že nekoliko lažji položaj in uspelo mi je, da sem dobil zaposlitev najprej pri enem, nato pri drugem gradbenem podjetju kot uradnik. Življenjepisa in potrdila o nekaznovanju še vedno nisem nikjer predložil in bil zato povsod nastavljen le honorarno in enkrat so me klicali na občino, da bi kaj več zvedeli o meni. Ko so okrog leta 1950 pričeli ustanavljati delavske svete, so honorarne uslužbence odpuščali. Meni se je do konca mandata posrečilo obdržati službo v gradbenem podjetju, ker sem bil izvoljeni član delavskega sveta.

Ko mi je potekel mandat, sem bil spet ob službo. Kateri poklic ni odvisen od politike, da se zanj usposobim? sem se spraševal. Ali sploh kateri? Pozorno sem prebiral oglase in tehtal možnosti, kje bi lahko uspel s svojim znanjem in sposobnostmi. Naletel sem na oglas, da tiskarna Ljudske pravice išče prostovoljce za stavce pri časopisu. Vedel sem, da me čaka garaško delo v nezdravem okolju svinčevih hlapov. Toda javil sem se. Bilo je leta 1953. Najprej sem se usposobil za ročnega, potem za strojnega stavca. Po treh letih dela in učenja sem postal kvalificiran strojni stavec; vestno sem delal dalje, se izobraževal in po nekaj letih postal visoko kvalificiran strojni stavec. Leta 1968 so mi ponudili delo korektorja; najprej sem bil slovnični, nato tehnični in napredoval sem v slovnično-tehničnega korektorja. Stalno sem se izobraževal in delal izpite. Spoznaval sem, da mi je klasična gimnazija dala ogromno znanja slovenske slovnice in jezika (tam je bil moj zadnji profesor slovenščine dr. Mirko Rupel), splošne izobrazbe in razgledanosti. Nazadnje sem postal revizor vseh številnih izdaj založbe, tudi knjižnih. Revidirati sem moral že prvi odtis in dati končni podpis. Uvidel sem, da sem iskan, zanesljiv in cenjen revizor na katerega so se lahko zanesli.«

V 73. številki Zaveze smo v uvodu h Kako se je začelo opozorili na Resolucijo o evropski zavesti in totalitarizmu. Že tedaj so nam bili znani nekateri »slovenski« pomisleki proti omenjeni resoluciji, kasneje pa se jih je nabralo še več, med njimi tudi ta, da pri nas obsodba komunizma ni potrebna, saj ga po letu 1953 pravzaprav ni bilo več, in drugi, da se imenovani resoluciji preveč pozna splošna tendenca desnice po prevladi v evropski politiki.

V svojem 15. členu Resolucija poziva k »razglasitvi 23. avgusta za vseevropski dan spomina na žrtve vseh totalitarnih in avtoritarnih režimov, da bi lahko dostojanstveno in nepristransko počastili njihov spomin«. Ker naš parlament o resoluciji ni razpravljal in je vprašanje, koliko bo sploh razpravljal, politični vrh tudi o obeležitvi 23. avgusta ni dal nobenega mnenja oziroma predloga, le Študijski center za narodno spravo je v ta namen pripravil predvajanje filma o Angeli Vode na gradu Rajhenburg v Brestanici, kjer je bila Vodetova kar šest let zaprta. Očitno se slovenska politika niti približno ne more poenotiti glede obsodbe zločinov med vojno in po njej oziroma obsodbe totalitarizmov, med njimi tudi komunizma, zato se vedno znova govori »o potrebi poštene in nepristranske analize polpretekle zgodovine«.

Ali ni vsak Kako se je začelo delček take analize. Tudi tragična zgodba Kopačevih z Žirovskega vrha, ki je na videz čisto preprosta, v resnici pa silno zapletena, je lahko korak k večji preglednosti in boljšemu razumevanju našega polpreteklega časa. Do otrok, ki niso niti načrtovali nasilja niti ga izvajali, pač pa bili njegove žrtve in večinoma nosili težke posledice hotenih ali nehotenih dejanj drugih, čutimo še posebno sočutje. Naj bo njim posvečena naša zgodba ob prvem vseevropskem dnevu spomina na žrtve totalitarnih sistemov. Nobena poprava krivic jim ne more vrniti izgubljenega otroštva, ne more dokončno ozdraviti ran, ki jim jih je vsekal ta ali oni totalitarni sistem.

Balantačevi z Dobračeve

Leta 1906 je prišel v Žiri za kaplana Pavel Perko, ki je le nekaj let prej pel novo mašo v Poljanah. Domnevamo, da je mladi gospod že tedaj čutil v sebi pisateljsko žilico, saj je leta 1914 pri Mohorjevi družbi v 68. zvezku Slovenskih večernic izšla njegova črtica Goljuf – kot spomin na leta kaplanovanja v Žireh. Čeprav je tu deloval samo štiri leta, se je nekaterih žirovskih dogodkov spominjal še v poznih letih, ki jih je preživljal na Muljavi na Dolenjskem, kjer je leta 1970 zaključil svoje zemeljsko popotovanje. V času Perkovega kaplanovanja so v Žireh gradili novo župnijsko cerkev, kar na hitro pa so na Dobračevi dobili prosvetni dom, prvi kulturni dom v občini. Toda ali nismo napovedali zgodbo o družini z Žirovskega vrha? Zakaj sedaj besede o kaplanu in njegovi Mohorjevi knjigi? Ta Perkova črtica je namreč povezana s Kopačevo družino, govori o njenih koreninah. Zemljišče za postavitev prosvetnega doma je namreč odstopil Janez Kopač, po domače Balantač, in s tem omogočil, da je prosvetni dom postal tako rekoč njegov sosed.

Janez Kopač, mladi gospodar Balantačeve kmetije, se je leta 1898 poročil z Marjano Gnezda in v zakonu se jima je rodilo osem sinov: Janez, Albin, Filip, Hieronim, Maks, Feliks, Alojz in Anton. Leta 1909, še pred rojstvom najmlajšega sina Antona, je komaj 35-letni oče Janez umrl. Vse breme skrbi za številno družino in domačijo je tako padlo na mamo Marijo. Pogumno ga je sprejela in nekaj desetletij vztrajno skrbela za materialne in duhovne potrebe svojih fantov; z njimi je preživela čas miru in čas dveh svetovnih vojn ter komunistične revolucije, ko so se tudi nad žirovsko kotlino in okoliškimi hribi zgrnili hudourni oblaki.

Feliks Kopač je bil rojen leta 1907 kot šesti otrok v družini. Kot večina njegovih vrstnikov se je izučil za čevljarja in dobil zaposlitev v domačem kraju. Ko je imel za silo zagotovljeno materialno eksistenco, je seveda začel misliti na lastno družinsko ognjišče. V Plastuhovi grapi je kupil nekaj zemlje in postavil hišico, ki naj bi bila prijeten dom njemu in njegovi družini. Spomladi 1929 se je poročil s Terezijo Mlinar, Grogcovo iz Žirovskega Vrha, in še isto leto sta dobila sina Antona, ki pa je še ne dveleten umrl. Leta 1932 je prijokala na svet hčerka Marija; dočakala je sedem let starosti in umrla. Leta 1934 je bil rojen Heronim,[Stran 026] najstarejši od še živečih Kopačevih otrok, dobro leto za njim pa Viktorija. Marca 1937 sta luč Plastuhove grape zagledala dvojčka Tomislav in Hilda. Kot zanimivost v zvezi z njunim rojstvom naj omenimo, da sta bila rojena opolnoči, zato ima Tomislav, ki je prvi prišel na svet, rojstni datum 1.3.1937, Hilda pa 2.3.1937. Po 13 mesecih življenja je Hilda aprila 1938 umrla. Dober mesec po njeni smrti se je pa rodila Bernarda, ki je najmlajša od štirih še živečih otrok Feliksa Kopača in njegove žene Terezije.

Figure 1. Pogled na Žirovski vrh

Kmalu po rojstvu hčerke Bernarde sta se Feliks in Terezija razšla, kar je bilo za tisti čas precej nenavadno. Sicer se je pa vse življenje na nekoč odmaknjenem in samotnem Žirovskem vrhu precej spremenilo, odkar so leta 1936 začeli graditi Rupnikovo linijo. Pri gradnji je bilo zaposlenih veliko domačinov, vendar so prišli tudi tuji delavci, zlasti oficirji, inženirji in delovodje. Ti so poleg stanovanja potrebovali tudi gostilne za prehrano in razvedrilo. Samo ugibamo lahko, kaj je mamo Terezijo nagnilo, da je s štirimi otroki v starosti od 4 let do nekaj mesecev zapustila hišico v Plastuhovi grapi in odšla na zapuščeno Česnovo domačijo v Žirovskem Vrhu. Nekateri menijo, da ji je oče Feliks tudi po tem še dajal del svojega zaslužka in tako pomagal pri vzdrževanju otrok, otroci se pa spomnijo, da je bila mati veliko zdoma, ker je hodila na dnino k okoliškim kmetom, in da so vedno težko čakali, kdaj bo prišla domov in prinesla kruha ali kaj drugega za njihove lačne želodčke. Preden je zjutraj šla od doma, jim je navadno pripravila kako jed, saj kruha skoraj nikoli niso imeli, toda dan je bil dolg in poleg lakote jim je bilo tudi dolgčas. Niso razumeli, zakaj morajo biti cele dneve sami in večkrat jih je bilo strah, ko je okrog hiše zatulil veter in so iz nevihtnih oblakov, ki so se skoraj dotikali hriba, švigale strele.

Ločena družina v času vojne in revolucije

Anton Žakelj pripoveduje v svojih spominih, kako je bil spomladi 1940 šest tednov na orožnih vajah na Golem vrhu, vzhodnem koncu 11 km dolgega Žirovskega vrha. Njegov vodni oficir je bil Stane Žagar, v Poljanski vstaji decembra 1941 in nato v dražgoški bitki znan kot politkomisar Cankarjevega bataljona. Nekega dne po kosilu je Žakelj zlezel v breg nad barako in bral knjigo. Branje ga je tako prevzelo, da je skoraj pozabil na popoldansko predavanje, ki je bilo obvezno. Stekel je v barako, v naglici zgrešil vrata predavalnice in planil v sobo, kjer so v zaupnem pogovoru[Stran 27] sedeli Žagar, slaščičar iz Ljubljane More, ki je kasneje imel pomembno vlogo pri OF in neki mizar iz Novega mesta. Očitno je Žagar že zbiral okrog sebe somišljenike.

Figure 2. Sedem Balantačevih fantov z Dobračeve; drugi z leve je Felix

V marcu 1941 je Žakelj spet dobil poziv na orožne vaje. Na cvetno nedeljo so zvedeli, da se je začela vojna. V sredo, 9. aprila zvečer, so na lesene vozove z volovsko vprego, ki so jih morali dati okoliški kmetje, naložili nove trdnjavske strojnice še v zabojih, municijo in nekaj druge opreme, zažgali barake in odšli proti Polhovemu Gradcu in Dobrovi. Blizu Dobrove je njihova četa razpadla in Žirovci so se vrnili domov. Proti Dobrovi je tedaj bežalo tudi precej žirovskih civilistov; bili so namreč opozorjeni, naj se umaknejo, kajti ko se bo začel boj, bodo Žiri med dvema ognjema. Seveda je bil njihov umik čisto brez potrebe, saj iz domnevno nepremagljivih utrdb na Žirovskem vrhu proti Italijanom ni bil oddan niti en strel. Nekateri, ki so se zatekli samo v Plastuhovo grapo, so se lahko hitro vrnili domov. Italijani so na veliki petek zjutraj poslali na Žirovski vrh nekaj topovskih granat, potem pa je spet vse utihnilo. Sredi dopoldneva so »prodrli« prvi Italijani v Žiri in potem se je po tej poti proti Ljubljani menda zvrstila cela divizija. Italijanska zasedba v Žireh pa je bila kratkotrajna; 27. aprila 1941 so prišli Nemci in ostali do 23. oktobra 1943, ko je bila njihova žirovska postojanka ukinjena. Iz Žirov in Gorenje vasi so nemške patrole prihajale tudi na Žirovski vrh, kjer pa so se na samotnih domačijah že zgodaj pojavili tudi partizani, čeprav poljanska vstaja do tja ni segla in tudi leto 1942 ni prineslo večjih pretresov.

Kopačevi otroci na Česnovi domačiji so bili tudi po aprilu 1941 večinoma sami. Verjeli so, da mati hodi v »žernado«, saj mora zaslužiti tudi zanje. Na redke čase jih je obiskala stara mama in jim kaj malega prinesla, včasih so šli za kako uro k njej k Grogcu, vendar so se morali kmalu vrniti domov, da so poskrbeli za kozo in zajčke. Niso vedeli, da je njihova mama novembra 1942 rodila osmega otroka, sina Janeza, ki ga menda nikoli ni prinesla k Česnu in je že spomladi 1943 umrl. Proti koncu bivanja pri Česnu in še posebno kasneje, ko so eno leto spet stanovali v Plastuhovi grapi, so jih večkrat obiskali neki vojaki. Spraševali so za mamo in se jezili, ko je ni bilo doma. Mati je otrokom naročila, kako naj odgovarjajo, če bodo spraševali zanjo, pa jim niso verjeli. Tako so se otroci takih obiskov bali. Nekoč, ko so opazili, da se vojaki bližajo hiši, so hitro zaklenili vrata in se poskrili. Rukali so na vrata in gledali skozi okna, nato pa odšli. Otroci so se oddahnili,[Stran 028] da se ni bilo treba izgovarjati, zakaj mame ni doma.

Figure 3. Feliks Kopač, Balantačev, vojak stare Jugoslavije

Ob drugi priliki je mama poslala Viktorijo, da je iz Plastuhove grape nesla pisemce k stari mami v Žirovski Vrh. Pisemce ji je pripela pod krilce in zabičala, da ga lahko izroči samo stari mami. Če na poti koga sreča, naj pozdravi in pove, da gre k babici na obisk. Viktorija je bila tedaj stara nekaj več kot osem let in je to in ono že vedela, ne pa še dobro razumela. Čeprav ji mama tega ni povedala, je slutila, da je pisemce namenjeno partizanom in da ga je mama skrila pred Nemci. Od Kopačeve hiše v Plastuhovi grapi do Grogca je bilo približno pol ure hoda navkreber. Ko je bila že blizu babičine hiše, ji je nepričakovano prišlo nasproti nekaj vojakov. Ni poznala njihove uniforme, vendar je pomislila, da so Nemci in pozdravila: »Heil Hitler!« Čudno so jo pogledali in eden od njih je zapretil: »Glej, da ne boš nikoli več tako govorila, sicer boš ob glavo!« Bili so partizani, morda prav tisti, ki jim je bilo namenjeno njeno pisemce.

Ko so bili v Plastuhovi grapi že brez očeta, mame čez dan skoraj nikoli ni bilo doma. Navadno je odšla zgodaj zjutraj in se šele proti večeru ali ponoči vrnila. Ko se je na povratku bližala domači hišici, je vedno že od daleč klicala: »Vika, Vika!« Na te klice ji je hči pritekla naproti in tako je mama vedela, da je doma varno, da je ne čakajo kaki vojaki, ki so večkrat spraševali zanjo in tudi grozili otrokom.

Med veliko nemško hajko so bili še pri Česnu v Žirovskem Vrhu. Bilo je tedaj ali morda kdaj drugič, ko je nizko nad hribom priletelo letalo in tudi odvrglo nekaj bomb. Menda je otrokom nekdo naročil, naj pred letali zbežijo v gozd, ki je bil tik za hišo. Prestrašeni so čepeli v grmovju in čakali, da se je vse umirilo, potem pa se vrnili v hišo. Na drugem koncu hriba blizu meje se je slišalo drdranje brzostrelk in mitraljezov. Otroci seveda niso mogli vedeti, kaj se je tedaj dogajalo. V Enciklopediji Slovenije beremo pod geslom Žirovski vrh sledeče: Poleti 1943 so se na ozkem grebenu Žirovskega vrha zbrale pred odhodom na Dolenjsko enote Prešernove brigade in čakale na orožje, ki jim ga je obljubil nemški provokator; 2. avgusta so enote nemških orožnikov, obmejnih stražnikov, policistov in vojakov, okrepljene z oklopnimi vozili in reflektorji, obkolile okrog 600 partizanov v 30 km dolg obroč, ozemlje pa sta v naslednjih dneh v strelcih preiskala dva bataljona 19. SS policijskega polka. V prvi noči se je iz obkoljenega območja prebil 1. bataljon brigade z okrog 100 borci, naslednjo noč še 143 borcev, drugi so se skušali prikriti in se rešiti v manjših skupinah; padlo je 55 partizanov, 93 je bilo ujetih. (ES 15) Anton Žakelj pa je v ponedeljek, 2. avgusta 1943, zapisal sledeče: »Naše spanje je postalo tako rahlo, da me zbudi brskanje vrabca v strešnem žlebu. Nič čudnega, če me je ob pol štirih zbudilo večje število financarjev, pa kakih 30 različnih avtomobilov, ki so prihajali iz Loke in se usmerili proti Račevi. Najprej sem pomislil, da bodo spet selili. Ko se je zdanilo, smo izvedeli, da se je začela hajka na Žirovskem vrhu, v kateri menda sodeluje tudi nekaj domačih policistov, ki so bili mobilizirani pred nekaj tedni. Govori se, da je prišlo včeraj v Kladje 800 ali celo več partizanov, le redki so imeli puške, torej za odpor popolnoma nesposobni.

4. avgusta, četrtek: Pred četrto uro zjutraj me je zbudilo kričanje: „Juriš! Živio Stalin! Smrt fašizmu!“ Pa to morajo biti partizani, Nemci ne bi tako vpili. Po glasu bi sodil, da jih je bilo vsaj 200 na razdalji od 1 do 2 km. Streljanje se je ponavljalo vse do petih. Ob šestih sem vstal in se s kolesom odpeljal na Selo. Od Dobračeve naprej so bile povsod ob cesti[Stran 029] straže, pripravljene na napad. Žarometov, ki so tipali vso noč navzgor po Šurkovi grapi, ni bilo več. Pozneje sem izvedel, da so bili partizani nekje na Ledinici v stalni zvezi z onimi v gozdu s signalno lučjo in jim dajali navodila, kje naj narede izpad. Tega je vodil mlad fant Leopold Kavčič, Mrovcov Polde iz Stare vasi, ki se je splaznil po gosti praproti v grapi v bližino žarometa in ga z rafalom razbil. To je bil znak za izpad. Partizani so vdrli čez cesto v koruzo in po njej proti Ledinici. Na travniku so dali duška svoji sreči. Čez dve uri so bili na italijanski strani na varnem. Rezultat te največje hajke na Žirovskem je bil 55 (po drugih vesteh 45) mrtvih in 98 ujetih. Nekaj mrtvih so ljudje našli še pozneje, ko so spravljali praprot. 5. avgusta 1943, četrtek: Govori se, da je partizansko poveljstvo že v soboto vedelo, da Nemci pripravljajo ofenzivo, pa niso nič ukrenili, ali pa je bila celo izdaja. Zdaj za vso nesrečo dolže ‘belčke in Mihajlovičeve četnike’.« Tako Anton Žakelj.

Med partizani, ki so jih Nemci v začetku avgusta 1943 zajeli na Žirovskem vrhu, je bil tudi Maks Kopač, eno leto starejši brat Feliksa Kopača, očeta razbite družine iz Plastuhove grape. Iz daljšega zapisa, ki ga je nekdanji partizan Vinko Govekar v nadaljevanjih objavljal o Žireh in Žirovcih med osvobodilnim bojem in ljudsko revolucijo v Loških razgledih, zvemo, da je Maks Kopač z Dobračeve skupaj z Rudijem Kavčičem iz Nove vasi in še nekaterimi žirovskimi fanti šel k partizanom v juniju 1943. Kot trdi Govekar, se je Maks kmalu po veliki ofenzivi pojavil v Žirovskem Vrhu kot nemški policist. »Očitno se je takoj ponudil v njihovo (nemško) službo in izdal vse, kar je vedel o partizanih in njihovih sodelavcih. Ugotovljeno je, da je šel v partizane po nalogu gestapa v Škofji Loki. Njegov partizanski psevdonim je bil Judež. V službi gestapa je bil eden najbolj zloglasnih in za takšno mrežo je pritegnil tudi brata Feliksa in Rudolfa Kavčiča, ki sta za svoje delo prejela zasluženo kazen.« ( Loški razgledi 14, str. 31) Tako žirovski partizanski kronist Govekar. Ali mu lahko verjamemo? Iz dnevnika Antona Žaklja, ki seveda gleda na tedanje razmere precej drugače kot Govekar, pa tudi iz drugih pripovedi vemo, da je bil Maks Kopač 23. oktobra 1943 v policijski uniformi med Nemci, ki so prišli na pomoč ob umiku posadke iz Žirov. V dnevnik sobote 23. oktobra 1943 je namreč Žakelj zapisal tudi tole: »Opazoval sem množico pred zadrugo. Skoraj brez izjeme je vsak nesel kak zavoj ali vsaj par čevljev; nekateri so pomagali nakladati, drugi so nosili na svoje domove. Neki domačin, ki je delal pri Gestapu v Loki, je spremljal tovornjak, in kadar je kje videl kakega človeka, metal čevlje s tovornjaka. Bolje, da dobe domačini kot Nemci! Tako se je tisti dan izgubilo kakih 5 do 6 tisoč parov čevljev. V Ljudski dom v Kranju so jih pripeljali samo okrog 24.000 parov.«

Figure 4. Mati Terezija s prvo hčerko Marijo

Zakaj govorimo o Maksu Kopaču in o čevljih? Ker bi radi vsaj nekoliko spoznali vzroke smrti Maksovega brata Feliksa. 17. avgusta 1943, manj kot štirinajst dni po hajki na Žirovskem Vrhu, so ga partizani – verjetno domačini – odpeljali v gozd in ubili. Ko skušamo o njegovi smrti kaj več izvedeti od domačinov, slišimo, da je bil tudi on gestapovec ali esesovec. Ker nas zanimajo dokazi za tako hudo obdolžitev, nam ponudijo tisto znano krilatico: Nekaj je že moralo biti, nekaj so gotovo vedeli, da so se ga lotili. Torej je tista »zaslužena kazen«, o kateri piše Govekar, sama po sebi umevna? Nekateri menijo, da bi razlog za Feliksovo smrt lahko bil v tem, da sta bila z ženo sprta in vsak na drugem bregu slovenske[Stran 030] razdvojenosti. Kaj pa podatek, da je oče verjetno do zadnjega vsaj občasno prispeval za vzdrževanje otrok? Kako bi Maks v enem tednu po odhodu od partizanov že imel vohunsko mrežo na Žirovskem vrhu? Koliko je sploh vedel o partizanih, ko je bil med njimi komaj en mesec? Mar ga ni že od prvega dne spremljalo njihovo nezaupanje, ker je izhajal iz »klerikalne« družine?

Feliksovo truplo so konec avgusta, kakih štirinajst dni po njegovi smrti, našli otroci, ki so nabirali gobe. Med njimi sta bila tudi Viktorija in Tomaž Kopač, ki v razpadajočem truplu sicer nista prepoznala očeta, jima je pa odkritje kljub temu vtisnilo težak pečat. Truplo sploh ni bilo v zemlji, ampak je ležalo v neki kotanji, delno pokrito z listjem in vejami. Za dostojen pogreb so poskrbeli Feliksovi bratje, različnih govoric, ki so se tedaj razširile, pa niso mogli preprečiti. Mati Terezija in otroci so se takoj po pogrebu preselili v Plastuhovo grapo in potem tam ostali do njene nasilne smrti.

Vpad četnikov 13. septembra 1944 in smrt matere Terezije

Tudi po preselitvi so bili Kopačevi otroci veliko sami. Hieronim je bil tedaj že v desetem letu, Viktorija pa v devetem. Težko življenje ju je zgodaj naučilo razmišljati s svojo glavo. Slutila sta, da mama poleg dnin, na katere se je vedno izgovarjala in z njimi opravičevala svojo odsotnost od doma, opravlja še neka druga nevarna pota. Tudi usodnega 13. septembra je šla od doma, ko je bilo še temačno. Mogoče je v podobnih slučajih res večkrat šla na Žirovski vrh, toda tisti dan je očitno šla v Žiri, kjer so jo potem prijeli četniki, ki so menda prišli od idrijske strani, čeprav je njihova baza bila nekje v Polhograjskem hribovju. 15. zvezek Enciklopedije Slovenije temu četniškemu vdoru v Žiri nameni en sam stavek: »Četniški odred iz Polhograjskega hribovja je 13. septembra 1944 aretiral 40 domačinov in 3 od njih z 2 ujetima partizanoma na poti proti Goropekam ustrelil.« O tem dogodku precej obširno piše Vinko Govekar v Loških razgledih. Pravi, da je bil 12. septembra v Kladju napaden Vojkov bataljon. Napadla naj bi ga Rupnikov udarni bataljon in gorenjski četniški odred, ki je navadno imel svoj sedež v okolici Podlipe. 13. septembra pa se je že okoli 3. ure zjutraj slišalo streljanje iz pušk in mitraljezov v Žirovskem vrhu in tudi po drugih hribih, okrog sedmih zjutraj pa so se v Žireh pojavili »četniki z domobranci in črnorokci«. Pobirali so ljudi po hišah in jih zganjali na dvorišče Katrnikove gostilne. Obnašali so se grobo in vsevprek streljali. Pri Katrniku je četniški komandant Bitenc govoril preplašeni množici, da partizani ne bodo nikdar zmagali in naj ne sodelujejo z njimi. Napovedal je, da bodo četniki v Žireh naredili red tako, da bodo ob vsakem obisku pobili nekaj ljudi. Nato so večino množice spustili domov, obdržali pa zdravnika Demšarja, Poldeta Potočnika, Vinka Zajca, Milko Zajc, Marjanco Jereb, Terezijo Kopač in dva neznana partizana. Milko Zajc so na posredovanje Francke Demšar izpustili, ostale pridržane pa odpeljali s seboj proti Goropekam. Vso pot so streljali in okrog treh popoldne končno izginili za goropeškimi gmajnami. Naslednje jutro sta se žena dr. Demšarja in Ivanka Peternel odpravili proti Goropekam, da bi poizvedeli, kam so četniki odpeljali žrtve. Zelo sta se prestrašili, ko sta ob poti naleteli na več trupel. »Zdravnikova žena je takoj prepoznala moža dr. Demšarja, Peternelova pa svojo sestro Marjanco Jereb iz Brekovic, poleg njiju je ležala še Terezija Kopač, gospodinja in mati treh otrok z Žirovskega vrha in oba partizana.« (Loški razgledi 15, str. 28) Govekar zaključi svoje poročilo s pripombo, da je ta zločin pretresel vso bližnjo in daljno okolico. Ne vemo, zakaj navaja osem oseb, ki naj bi jih četniki po »mitingu« pred Katrnikovo gostilno zadržali, ko je že od začetka znano, da so proti Goropekam odpeljali le dr. Demšarja, dva neznana partizana in Kopačevo ter Jerebovo. Zmotil se je tudi v številu Kopačevih otrok.

Naj dodamo še zanimivo izpoved domačina, ki je bila napisana šele po osamosvojitvi, pričevalec pa je bil v času dogodka star devet let: »Tisti dan so prišli v Žiri ta beli in še neki drugi. Nagnali so nas iz hiš in smo morali tja pred Katrnika. Dobro se spominjam, da so bili na mizi ravno krompirjevi žganci. Morali smo ubogati in vse pustiti. Mama je šla naprej, mi otroci pa za njo. Meni so bili v glavi samo žganci, zato sem jo ucvrl nazaj domov, se najedel in se potem pridružil našim pri Katrniku. Tam smo se prerivali in eden je nekaj govoril. Vsebine se pa ne spomnim več. Vem le to, da so potem nas vse spustili, le tiste štiri ali pet pa odgnali proti Goropekam. Starejši ljudje so brž izginili na svoje domove, mi otroci pa smo se še lovili in podili tam okoli. Naenkrat pa se je pojavil terenec Mirko Loštrek z brzostrelko in še dva oborožena domačina. Nas okrog deset otrok so nagnali, da smo šli kakih 50 m pred njimi proti Goropekam. Ko smo prišli do Mršakove[Stran 031] hiše, je zaropotalo. Takrat so jih pobili. Morali smo iti še naprej, in ko smo prišli do tistega ovinka, smo jih zagledali: Marjanca je prav čudno ležala, dr. Demšar je imel v glavi tri luknje, tega se še dobro spominjam. Pa še drugi so bili tam okoli. Za nami so prišli še oni trije. Ne vem, kje so bili prej skriti. Ko so videli mrliče, so nas spustili domov. Bili smo jim živi ščit. Če bi prišlo do spopada, bi najprej udarilo po nas. Bili pa smo tako tudi prve priče umora.«

Figure 5. Terezija s hčerko Hildo

Potem so dr. Demšarja položili na mrtvaški oder v njegovi domači hiši, Marjanco, Terezijo in oba partizana pa v cerkvi. Pogreb je bil na Dobračevi 15. septembra zvečer. Govekar piše, da je bil pogreb zvečer zaradi varnosti. – V zvezi z našo zgodbo bi radi kaj več zvedeli o Tereziji Kopač; kje so jo 13. septembra prijeli, zakaj so jo uvrstili med talce in podobno. Govekar o tem nič ne pove. V tednu med 11. in 17. aprilom 1948 je bila v Ljubljani sodna razprava proti Mirku Bitencu in njegovi skupini, o kateri je Slovenski poročevalec obširno pisal. Na razpravi so sicer govorili tudi o petih žrtvah v Žireh, iz nje izvemo, da sta bili Marjanca Jereb in Terezija Kopač aktivistki, kaj več pa ne. Seveda je bil žirovski dogodek le ena od številnih točk Bitenčevega procesa. Sodišče je vložilo veliko truda, da bi Bitencu dokazalo neposredno odgovornost za ustrelitev dr. Demšarja in drugih, čeprav se je sam skliceval na to, da je bil pri tistem pohodu samo zraven, vodil in o vsem odločal pa da je tedaj njegov kapetan Kuhar.

Govekarjev opis 13. septembra 1944 se nam zdi v nekaterih točkah skregan z logiko, vendar se ujema s spomini Kopačevih otrok in jih potrjuje. Viktorija je namreč še danes prepričana, da je mati tisto usodno jutro nekje na Žirovskem vrhu namesto na svoje zaupnike naletela na četnike, ki so jo potem odpeljali s seboj v Žiri. Na ta način bi bilo tudi pojasnjeno, kako sta v skupino petih četniških žrtev prišla dva Žirovcem neznana partizana. Ko listamo po Govekarjevi kroniki, stopajo pred nas številni žirovski domačini, tako ali drugače zaslužni za Partijo in OF, vendar Terezije Kopač ni med njimi. Zdi se, da je tudi v gibanju, kjer so se nekateri zelo hitro povzpeli, ostala samo »dninarica«. Pravijo, da so represalijo 13. septembra 1944 v Žireh na splošno obsojali tudi tisti, ki niso bili somišljeniki OF. V dr. Demšarju so videli zlasti zdravnika, ki jim je bil vedno na razpolago, vedno pripravljen pomagati, ne pa revolucionarja in politika.

Upali bi si trditi, da se ena stran z umori nikoli ni sprijaznila, čeprav jih je tu in tam tudi zagrešila, medtem ko jih je druga stran od začetka imela kot normalno sredstvo za uveljavitev svoje oblasti. Poglejmo nekaj, večinoma že znanih primerov. V maju 1943 je v Žireh in okolici močno odjeknil umor štirih Polonkarjevih iz Račeve. Anton Žakelj je tedaj zapisal, da so ljudje to dejanje vsi od kraja obsojali. Partizani so potem grozili, da si bodo zapomnili vsakega, ki bi »likvidirane« šel kropit ali na njihov pogreb. Govekar pa to dejanje takole opravičuje: »Področje Račeve in zgornji del Žirovskega vrha je bil za partizane vedno nevarnejši. Tu so se pojavili belogardisti, ki so organizirali svojo postojanko na Vrhu Treh Kraljev, pa tudi Nemci so imeli v tem delu razpredene svoje mreže. Partizansko vodstvo se je odločilo, da temu naredi konec. V spodnjem delu Račeve so 20. maja likvidirali najbolj osumljene, kar naj bi bilo opomin ostalim. – Za vsako ceno je bilo treba ustrahovati izdajalce in vohune. Tako so 30. maja tudi na Selu za vedno posvetili nekemu vohunu, ki se je po navodilih gestapa vrinil celo na avtobus za sprevodnika, da bi kontroliral potnike.« Anton Žakelj o tem[Stran 032] trezno zapiše sledeče: »30. maja popoldne je Barborčev Pavle iz gostilne na Selu odpeljal 18-letnega Franca Eržena, Gantarjevega z Dobračeve, in ga nad Aleksandrom ustrelil. Pravijo, da je bil France v službi Gestapa ali SS. Težko je verjeti, da bi bilo med nami toliko izdajalcev.« Na praznik vnebohoda, 3. junija, se je Anton Žakelj na Dobračevi sestal s partizanskim funkcionarjem Milanom Žirovnikom, ki je kljub bližini nemške postojanke prišel domov na obisk. Imela sta dolg pogovor in na koncu je Žakelj vprašal: »Ali je res, da partizani morijo noseče žene in da so na neki kmetiji v Potoku pri Šentjoštu umorili osem ljudi, ker niso našli domačega sina bogoslovca? Zakaj partizansko vodstvo tega ne demantira? To je namreč zelo slabo za dober glas OF«. Rad bi vprašal glede Polonkarjevih iz Račeve, pa se ni upal. Žirovnik je dolgo premišljeval, končno pa odgovoril: »Ljudem je treba zabiti strah v kosti.« Ali ni Govekar v nekoliko prijaznejšem tonu povedal isto? Tudi po nemški hajki na Žirovskem vrhu je bilo treba pokazati, da ima OF oziroma VOS vajeti še vedno v rokah. Zato sta morala pasti Feliks Kopač in Rudi Kavčič.

Figure 6. Mlinarjevi – Grogcovi – ob grobu strica Pavleta, ki se je ponesrečil julija 1943 kot partizan pri obiranju češenj

Le dober mesec po 23. oktobru 1943, ko so Nemci zapustili Žiri, vendar so se občasno še vračali, so partizani na njegovem domu na Dobračevi ustrelili Anžeta – Ivana Zajca, kar bi lahko označili za prelomnico v odnosih med taborom revolucionarjev in drugim taborom, ki mu do Zajčeve smrti skoraj ne bi mogli reči protirevolucionarni, saj ni ničesar ukrenil proti svojim nasprotnikom; molče je sprejemal njihove zastraševalne »likvidacije« in mobilizacije, ni jih izdajal okupatorju, ideološko pa se seveda z njimi ni strinjal. Ko pa so domači partizani v noči na 30. november ubili Ivana Zajca, je situacija, ki je bila že nekaj časa napeta do skrajnosti, dosegla vrelišče. Nekaj čevljarjev je že pred pogrebom, še več pa takoj po pogrebu odšlo v Kranj, drugi fantje pa k domobrancem v Rovte. Ko so Nemci 23. oktobra odpeljali čevljarske stroje, nihče ni bil pripravljen iti z njimi, sedaj pa so vsi obziri nenadoma odpadli. Nič ni pomagalo, da so razširili govorico, da je bil Ivan Zajec ustreljen po pomoti, zaradi nesrečnega naključja in podobno. O tisti »pomoti« zgovorno priča dejstvo, da so po vojni zaplenili vse Zajčevo premoženje. Sicer smo pa o tem v Zavezi že nekajkrat pisali, pa vendar nekatere opise ponavljamo, ker se nam zdijo bistveni za razumevanje dogodkov letu 1944 in 1945.

16. novembra 1943, štirinajst dni pred Zajčevo smrtjo, je preko Žirovskega vrha prišla v Žiri močna nemška enota. Partizani in vsa nova oblast so se pred njimi še pravočasno[Stran 033] umaknili. Tri dni so se Nemci zadrževali v Žireh in okolici, preiskovali in plenili, nato pa odšli proti Rovtam. Bili so surovi in pred odhodom so zagrozili, da bodo s topniškim ognjem uničili Žiri, če bodo zvedeli, da so tu partizani. Ljudje so bili prestrašeni in nekateri so pomislili, da bi bilo dobro imeti v Žireh domobransko postojanko. Bi bili vsaj varni pred Nemci. Za mnenje so vprašali tudi Ivana Zajca, ki je veljal za enega najbolj poštenih in preudarnih mož v trgu in okolici. Njegov odgovor je bil približno takšen: »Dobro vem, kaj nam preti – meni še posebno, toda mi katoličani ne smemo začeti oborožene akcije. Ko bodo nekatere od nas pobili, se bodo pa ljudje sami organizirali. Začeti pa mi ne smemo!« Štirinajst dni kasneje je bil Zajec mrtev in precej mož ter fantov se je organiziralo tako, da so zapustili Žiri. Kljub temu so partizani v začetku februarja podrli in požgali v Žireh vse javne zgradbe. Govekarjeva kronika o tem takole poroča: »V noči med 5. in 6. februarjem 1944 so v Žireh odjeknile močne eksplozije. Minerski vod Prešernove brigade je miniral in zažgal vsa javna poslopja: prosvetni dom, Sokolski dom, staro in novo župnišče, mežnarijo, šolo in carinarnico v Osojnici. Ljudje so se zelo bali, ker niso vedeli, kaj se dogaja. V nedeljo, 6. februarja zvečer, so zažgali še občinsko hišo. Čez nekaj dni se je izvedelo, da so partizani s temi akcijami preprečili ustanovitev domobranske postojanke. Vendar se domačini s tem kar niso mogli sprijazniti. (Loški razgledi 15, str. 15 in 16 )

Figure 7. 13.9.1944 – Žrtve četniške represalije pri Goropekah

Težka usoda Terezijinih otrok

Tisti večer, ko so na dobračevskem pokopališču položili v jame pet krst z žrtvami četniške represalije, so bili pogrebci priča še enemu žalostnemu dogodku. Kar tam ob nezasuti jami matere Terezije so se sorodniki, ki niso bili različni le po rodbinskih vezeh ampak tudi po nazorskem prepričanju, dogovorili glede otrok. Lepo so se sporazumeli, za otroke pa je bil ta sporazum, na katerega niso mogli prav nič vplivati, še dodatna bridkost, saj so bili zelo navezani drug na drugega, sedaj pa so jih naenkrat ločili. Toliko osamljenosti in pomanjkanja, toliko strahu in nevarnosti so skupaj prestali, sedaj pa ne bodo pogrešali samo mame – čeprav jih je tolikokrat pustila same, so jo imeli radi, bili nanjo navezani in se je vedno znova razveselili, ko je prišla domov – ampak tudi drug drugega. Hieronim, ki je bil star deset let in ga je vzel k sebi očetov brat Hieronim, poročen v Kresnicah pri Litiji, se je moral posloviti tudi od domačega kraja. Stric in žena nista imela svojih otrok in sta ga vzela za svojega, nudila sta mu ljubezen in vse materialne dobrine, toda on je stalno mislil na prave starše in na skromni dom, kjer je bil rojen. Tomislav je prišel k stricu Janezu na Dobračevo. Čeprav je bil to očetov rojstni dom in je stric lepo skrbel zanj, mu rojstnega gnezdeca ni mogel nadomestiti. Viktorijo je v svojo družino sprejel stric Albin z Dobračeve. Imela je srečo, da sta se vsaj z bratom Tomislavom lahko večkrat videla. Pri stricu so lepo skrbeli zanjo, toda ona se nikoli ni čutila enakovredno stričevim trem otrokom, vedno je imela občutek, da je nekako odveč. Bernardo, ki je bila najmlajša in stara komaj šest let, je odpeljala s seboj v Žirovski Vrh stara mati Minka. Pri Grogcovi materi se je Bernarda kar dobro počutila, toda že po treh letih je stara mama umrla in dekle se je moralo preseliti k teti Veroniki v Tržič. Nekaj časa je bila celo v dekliškem domu – internatu. Pretresljivo je slišati Hieronimovo pripoved, kako se je na redke čase srečeval s sestrama in bratom. Pred vsakim srečanjem je bil poln pričakovanja, ko so prišli skupaj, so jokali od sreče, in ko so se čez nekaj časa morali posloviti, spet niso mogli skriti solz.

Ko skušamo podoživeti zgodbo Kopačevih otrok, vidimo pred seboj mamo Terezijo. Kaj jo je nagnilo ali morda celo prisililo, da je kljub štirim majhnim otrokom postala aktivistka? Kako brezčutni so bili »možgani« revolucije, da so v svoje kolesje potegnili mater tolikih otrok in jo izpostavili nepredvidljivim nevarnostim. S tem pa seveda ne mislimo zmanjšati odgovornosti protirevolucionarjev, ki v njej niso zmogli prepoznati mater in njeno dolžnost do otrok. Današnji svet veliko[Stran 034] govori o človekovih in otrokovih pravicah, ima pa malo pojma o trpljenju otrok, ki so ostali brez staršev. Težko je verjeti, da ljubezni in skrbi staršev, pa če je še tako skromna in preprosta, ne more nadomestiti nič drugega, še najmanj pa materialne dobrine. Ljudje, ki jim je bilo ukradeno otroštvo, večkrat celo življenje nosijo v sebi posebne travme, ki jih mimoidoči oziroma mimohiteči navadno sploh ne opazijo.

Figure 8. Sinova Hieronim in Tomaž, verjetno po smrti staršev

Gotovo je prav, da se ob priliki, kot je dan spomina na žrtve totalitarizmov, spomnimo na Auschwitz in podobna prizorišča množičnih smrti. Prizori, ko policisti naravnost z vlaka ženejo v zaplinjevalnico židovske žene, otroke in starce, nas vedno pretresejo, hkrati so pa nekoliko odmaknjeni, da nas ne vržejo iz tira. »Otroci s Petrička« so med nami, vendar jim mnogi ne verjamejo ali si pred njimi zatiskajo oči, zato jih ne vidijo. Nekdanji otroci naše današnje zgodbe, otroci brez obeh staršev iz Šentjošta in drugih krajev so naši znanci in sosedje, pa se nam zdi, da jim nič ne manjka in da si zaradi njih ni treba delati skrbi. Pa vendar bo prej ali slej treba vse to zagledati, priznati in urediti. Bog ne daj, da bi se še kdaj uveljavil kak totalitarizem!

V nedeljo, 26. aprila 2009, so na pokopališču dragatuške podružnične cerkve sv. Ožbolta v Dragovanji vasi pokopali duhovnika Zdravka Bahorja. Komaj dva meseca mu je še manjkalo, da bi izpolnil 80 let življenja in 54 let duhovništva. Po novi maši leta 1955 je bil najprej kaplan na Vrhniki, nato osem let župnik na Bohinjski Beli, kar osemnajst let župnik in dekan v Kranju, trinajst let župnik v Preski pri Medvodah, nato pa štiri leta duhovni pomočnik na Skaručni v župniji Vodice. Leta 2004 se je s sestro Milko, ki mu je skoraj vsa duhovniška leta gospodinjila, vrnil v Belo krajino in naselila sta se v prijazni hišici sredi vinogradov Stražnjega vrha nad Črnomljem.

Člani in prijatelji Nove Slovenske zaveze imamo gospoda Bahorja v spominu predvsem kot maševalca oziroma somaševalca ob blagoslovitvi nekaterih spominskih plošč in pri obletnih slovesnostih v Kočevskem rogu, na ljubljanskih Žalah, pri Krimski jami in še kje.

Ko v soparnem poletnem popoldnevu potrkamo na vrata zadnjega Bahorjevega doma, takoj začutimo, da je spomin nanj in na njegovo nenadno slovo še zelo živ. Začutimo tudi, kako sta brat in sestra kljub napornemu delu in skrbem na dušnopastirskih postojankah povsod nosila s seboj sliko rodnega kraja in trpljenja njegovih ljudi v letih krute revolucije. Vse to je gospod Bahor lepo opisal v knjigi Leta preizkušenj, ki jo je leta 1998 izdala Družina. Namesto naših skromnih besed v njegov spomin nam bo tu sam spregovoril po izbranih odlomkih iz svoje knjige. Prisluhnimo mu!

»Dragovanja vas je moja rojstna vas. Tu sem se rodil l9.7.1928 kot tretji otrok kmečke družine. Vseh otrok nas je bilo deset, sedem nas je še živih. Trije so umrli zelo zgodaj, kmalu po rojstvu, zaradi otroške bolezni, ki smo ji rekli ‘fras’. To je neke vrste božjast, ki pa pozneje sama po sebi premine. Prvi je bil Polde in je umrl dva meseca star, druga je sestra Milka, tretji sem jaz, ki so mi dali pri krstu ime Valentin, klicali pa so me in me še danes Zdravko. Po domače se je pri nas reklo pri Ankinih, po očetovi stari mami Anki. V vasi so štiri hiše z imenom Bahor, z dvema smo v sorodu, verjetno pa izhajamo vsi iz ene družine. Stric Mate je odšel v tujino v Holandijo in v Rusijo, se leta 1939 vrnil kot komunist in aktivno sodeloval kot partizan od leta 1941.

Mi smo starše vikali. Še danes ne morem reči drugače kot: ‘naša mama so rekli, ata so rekli’. Mnogi današnji starši in otroci se temu čudijo, mi pa vemo, da smo tako pokazali do staršev veliko spoštovanje. Ne mislim pa trditi, da tega spoštovanja danes ni, ko otroci starše tikajo. Starši so nam veliko dali. Štirje smo šli v šolo, štipendije pa nismo dobili, ker smo bili ‘zaznamovani’. Milka je šla od doma[Stran 021] bolj pozno. Ko smo drugi odhajali, je morala ona doma pomagati pri kmečkem delu. Odšla je v Ljubljano v službo v bolnišnico in ob delu je z večerno šolo pridobila službo medicinske sestre. Družinska molitev je bila v naši družini nekaj samoumevnega. K maši smo redno hodili. Nikoli nikomur niti na misel ni prišlo, da ne bo šel v nedeljo k maši, prav tako ob praznikih. Po navadi smo šli otroci k deseti maši, starši pa k jutranji. Šli smo peš. Če sem kdaj izostal od maše iz upravičenega razloga, sem moral iz molitvenika prebrati mašne molitve.

Za božič je bila vedno maša v Dobličah. Leta 1944 je bilo pri tej maši veliko partizanov, celo od Glavnega štaba, saj so imeli razne postojanke v Doblički Gori in na Maverlenu. Med tistimi, ki so prišli za božič k maši, je bil tudi minister Franc Snoj, član kraljeve vlade v Londonu. Prišel je kot zastopnik begunske vlade posredovat za spravo, vendar z njegovim posredovanjem ni bilo nič. Po vojni je bil na Nagodetovem procesu obsojen na sedem let ječe, po nekaj letih izpuščen in živel zapostavljen od takratne oblasti vse do smrti. Partizani so sploh zelo pazili, da so s propagando dokazovali ljudem, da niso proti veri in Cerkvi, v resnici pa je bilo drugače. Tudi partizanski pogrebi so bili cerkveni. V partizanih je bilo celo nekaj duhovnikov, med njimi Metod Mikuž, ki so s svojo navzočnostjo zavajali ljudi.

V Novem mestu sem končal štiri razrede gimnazije. Malo maturo smo imeli v četrtem razredu leta 1943. Med počitnicami 1943 je Italija kapitulirala. Novo mesto so začasno zasedli partizani, kmalu pa Nemci in tako nam je bila pot iz Bele krajine v Novo mesto zaprta. V Beli krajini je bila vzpostavljena ljudska oblast. V Novo mesto nisem mogel, da bi nadaljeval šolanje. V Črnomlju so odprli neke vrste gimnazijo za tiste, ki nismo mogli v Novo mesto ali v Ljubljano. Bila pa je to ‘partizanska’ gimnazija. Nekajkrat sem šel k pouku, pozneje pa sem ga opustil, ker mi tudi doma niso dali podpore, še raje so videli, da ne bom hodil v to šolo.

Belo krajino imenujejo ‘zibelko partizanstva’. To je v nekem smislu morda bila, čeprav se vsi Belokranjci s tem zibanjem nismo strinjali. Čeravno sem bil v tem medvojnem času bolj otrok kot odrasel, se marsičesa dobro spominjam. Kmalu po prihodu Italijanov 1941 so se pojavili partizani. Ena prvih njihovih akcij je bila, da so v rudniku Kanižarica iz skladišča odnesli večjo količino razstreliva. Z njim so izvedli prvo diverzantsko akcijo, ko so na železniški postaji v Rožnem Dolu razstrelili vodno črpalko. Z akcijo so opozorili Italijane nase in ti so tudi ukrepali. Zaprli so nekaj rudarjev, ki naj bi bili sodelovali pri njej. Med njimi je bil tudi moj stric Matija. Spominjam se, da je nekega večera prišel k nam s kolesom dragatuški župnik Jakob Omahna in povedal, da so Italijani razdraženi in da se zaprtim rudarjem lahko zgodi kaj hudega. Moramo jih rešiti, je dejal, in dal navodila, kako naj govorimo, če nas bodo Italijani kaj vprašali. Če se prav spominjam, stric Matija tisto noč, čeprav je sodeloval v akciji, kot rudar ni bil v službi. Gospod župnik je dejal, naj to Italijanom povemo v stričevo obrambo. S črnomaljskim dekanom Bitnarjem sta šla k Italijanom in dosegla, da so zaprte rudarje izpustili. V resnici so bili med njimi tisti, ki so akcijo pomagali izvesti, tudi moj stric Matija.

Figure 1. Zdravko Bahor

Župnika Omahna so leta 1942 partizani odpeljali in v gozdu nad Maverlenom pod Sv. Križem umorili. Dobro mi je še v spominu večer v začetku julija, ko smo prignali živino s paše domov. Pod Bancufovo hišo na Grivi so sedeli partizani v civilnih oblekah. Teh prvih partizanov smo se zelo bali, saj smo o njih slišali samo slabe stvari. Še posebno smo se bali rdeče zvezde, ki so jo imeli na kapah.[Stran 022] Drugi dan sem šel z mamo na Tančo Goro k maši, ki je bila oznanjena za ta dan. Pri cerkvi so že zbrane žene vedele povedati, da maše ne bo, ker so ponoči odpeljali župnika in kaplana. Odpeljali so ju tisti partizani, ki smo jih videli prejšnji večer. Gospoda kaplana so čez tri tedne izpustili, rešil ga je brat partizan, župnika pa so umorili. Župnišče so dobesedno izropali, vse naložili na vozove, župnika privezali za voz, zraven pa kaplana Škerlavaja. Na čelu te žalostne procesije je bil harmonikar, ki je igral partizanske pesmi. Pri akciji in aretaciji duhovnikov so bili tudi domači partizani in partizanke. Ena od njih, tako sem slišal, je šla v cerkev, z revolverjem trkala na tabernakelj in rekla: ‘Si doma?’ Ob slovesu je župnik Omahna zaklical: ‘Živel Kristus Kralj!’ Odslej je bil naš župnik g. Bogomir Škerlavaj, dotedanji kaplan. Pri nas je bil do konca vojne 1945.

Bilo je prav tako v juliju istega leta. Deževno nedeljsko jutro. Mimo naše hiše so partizani gnali cigane. Na spominski plošči v Vojni vasi piše, da jih je bilo 64, vendar točno število ne bo nikoli ugotovljeno. Otroci, žene, možje, stari, mladi. Enega partizana, ki jih je stražil, smo poznali. Bil je iz Jerneje vasi. Med ženami je bila tudi noseča žena, tik pred porodom. Ko ni več mogla hoditi, ji je stražar prizanesel in jo pustil. Še tisti dan je nekje rodila in se z otrokom rešila v Črnomelj. Sestra Milka se spominja, da je poleg novorojenčka prinesla s seboj tudi eno leto starega otroka. Kako je to zmogla? V bližini groba župnika Omahna so vse cigane pomorili. Neki partizan je na Bistrici povedal, da jih niso streljali, ker so varčevali z municijo. Ko je bila pred leti prva komemoracija pri grobu župnika Omahna, so bili zraven tudi cigani. Ko smo z njimi govorili, je ena izmed njih povedala, da je ona tisti otrok, ki ga je mati tedaj rodila in prinesla v Črnomelj.

Ubili so župnika v Preloki, na Suhorju, kaplana Salmiča na Vinici in mnoge druge civilne osebnosti. Ko je na nekem sestanku v črnomaljskem župnišču, kjer so bili zbrani belokranjski duhovniki, vprašal adlešički župnik Štrus Borisa Kidriča, ki je duhovnike sklical, zakaj so ubili kaplana Salmiča, je odgovoril, da je bila to pomota. Torej po pomoti so ga mučili pod Žežljem in ubili. Žene, ki so delale na polju, so slišale njegove krike in dva strela. Zakaj so ga ubili? V novembru 1943 so prišli na Vinico Nemci. Na trgu so zbrali nekaj ljudi z namenom, da jih postrelijo. Salmič je znal nemško, šel na trg in Nemce prepričal, da ljudje niso nič krivi. Dosegel je, da so jih izpustili. 13. novembra so prišli ponj partizani in ga usmrtili, ker je imel z Nemci ‘zveze’.

Spominjam se, da sem med vojno bral knjigo Ukrajina joka. Naši izseljenci v Argentini so izdali knjigo Bela krajina joka. Res je jokala, ves čas revolucije, najbolj pa ob koncu vojne. Kaj ne bi jokala Verderberjeva mama s Snečjega Vrha, moja teta, za štirimi sinovi, ki se niso vrnili: Žane, Stanko in Rudi so bili domobranci. Žane in Stanko ležita nekje v kočevskih breznih, Rudi pa na Teharjih. Za Frenka ni znano, kje so ga partizani likvidirali. Tudi Bela krajina se je upirala revoluciji. Žal ji ni uspelo. To dokazujejo grobovi, ki so jih polni belokranjski gozdovi.

V jeseni 1945 se je šola normalno začela. V Črnomlju je bila ustanovljena gimnazija. V petem razredu se nas je zbralo 16 fantov in deklet. Verouk je bil še v rednem urniku in učil ga je črnomaljski župnik g. Lojze Žabkar. V tej gimnaziji sem bil dve leti, še šolsko leto 1946/47. Ker nas je bilo premalo, so višja dva razreda ukinili in smo odšli v Ljubljano na prvo državno v Vegovi ulici. V osmem razredu nas je bilo nekaj manj kot 40. Prav v času naše mature poleti 1949 je umrl pesnik Oton Župančič. Vsi smo pričakovali, da bomo pisali pri slovenščini kaj o njem, pa nismo. Naslov naloge je bil: Ne, kar mora, kar more, to mož je storiti dolžan. Podnaslov: Razmišljanje o bodočem poklicu. Ne vem več, kako sem pisal. Vem samo to, da sem lagal. Bil sem odločen, da grem v semenišče. Vedel sem pa tudi, da tega ne smem napisati. Če bi, mature ne bi naredil. Pisal sem, da bom agronom, ker me domovina potrebuje. Kot sem že omenil, sem bil odločen, da grem v semenišče. Glavno odločitev sem prinesel od doma, čeprav nikoli nisem preveč kazal kakšnih znamenj za ta poklic. Bil sem normalen, povprečen dijak, normalnega obnašanja. Ko sem stanoval v Šiški, sem hodil v cerkev sv. Frančiška k frančiškanom in bil zelo vesel, ko sem tam srečal profesorja Adlešiča, ki nas je učil fiziko. Doma nisem povedal o svoji odločitvi. Ko sem pa dobil pismo škofa Vovka, da sem sprejet v semenišče, sem jim to pismo pokazal. Začudili so se: ‘Si dobro premislil’, so rekli. Zagotovil sem jim, da sem.

24. septembra, na praznik Marije Rešiteljice jetnikov, so me aretirali. Mislil sem si, da je to dan, ko se mnogi Mariji zahvaljujejo, da jih je rešila, jaz pa moram prav na ta dan na pot zapornika. Aretirala sta me dva mlada oznovca, ko sem se vračal z obiska pri teti na Snečjem Vrhu, in me odpeljala naravnost v zapor[Stran 023] v Črnomelj. Zaslišal me je oznovski kapetan. Zanimalo ga je, v kakšnih organizacijah sem med vojno bil v Novem mestu. Z njegovo pomočjo sem se spomnil Katoliške akcije, ki jo je vodil kaplan Volbank. Do njega so komunisti gojili veliko sovraštvo. Po vojni je v Slovenskem poročevalcu izhajal podlistek pod naslovom Sveti satan, v katerem so ga z vsemi možnimi lažmi obrekovali. V zaporu v Črnomlju sem bil vsega štiri tedne, tri tedne sam. V celici sem na steni zapazil s svinčnikom napisano ime: Jarc. Istega leta februarja meseca so v Črnomlju obsodili na smrt dragatuškega župnika Alfonza Jarca. Z njim je bil na smrt obsojen tudi njegov kaplan v Starem trgu, Viljem Savelli. Župnik Jarc je bil znan kot sposoben gospodarstvenik. Naš župnik Škerlavaj ga je po vojni prosil, naj pride v Dragatuš, da bo obnovil cerkev in župnišče. Leta 1946 je res prišel in se takoj lotil obnove. Januarja 1949 so ga aretirali in po kratkem času zasliševanja in mučenja obsodili na smrt. Zakaj? Pri ljudeh je bil vsesplošno priljubljen in v Črnomlju je bilo treba pripraviti insceniran proces proti duhovnikom in s tem proti Cerkvi. Očitali so mu, da je v Starem trgu Italijanom povedal imena tistih, ki so bili odpeljani v internacijo. Mirko Šefanič, stanujoč v Kočevju, je povedal, da mu je nekdo, ki je hodil v zaprto področje Gotenice, leta 1961 povedal, da je govoril z njim. Torej ni bil justificiran po obsodbi, ampak odpeljan na suženjsko delo. Kje je njegov grob? Pri župniku Jarcu je značilno tudi to, da so ga za ‘tako velike zločine’ obsodili šele štiri leta po koncu vojne. Kako da niso tega prej vedeli?

Figure 2. Bogoslovci ljubljanske škofije v semenišču leta 1951. Zdravko Bahor Skrajno desno v srednji vrsti

Seveda sem v zaporu razmišljal tudi o sebi in spoznal, da sem zaprt zato, ker me hočejo odvrniti od namere, da bi šel v semenišče. Sam sebi sem si dopovedoval, da ne bom odnehal, pa naj storijo z menoj, kar hočejo. Pri zadnjem zaslišanju, me je kapetan vprašal: ‘Kaj pa sedaj, bi rad kaj povedal?’ ‘Ne, nič’, sem odgovoril. On pa: ‘No prav. Kramp in lopata te bosta spravila k pameti, to ti povem.’ Kmalu potem sem dobil dve odločbi: eno za tri mesece poboljševalnega dela z obrazložitvijo, da ves čas študija nisem pokazal pozitivnega odnosa do nove oblasti, da se nisem udeleževal udarniških akcij in podobno, drugo pa za 24 mesecev družbenokoristnega[Stran 024] dela, ker prva odločba ne bo dosegla svojega namena. 30. oktobra sem se s štirimi drugimi zaporniki v spremstvu dveh miličnikov z vlakom odpeljal v Ljubljano. Prišli smo v taborišče Litostroj. Naslednjo leto sem bil 17. marca z nekaterimi prestavljen v Tacen, kjer smo gradili šolo za miličnike. Tretja postaja pa so bile Medvode, kamor so nas prepeljali v začetku julija. Tu je bilo življenje že bolj znosno. Pripravljali so se na to, da nas bodo spustili domov. Gradili smo elektrarno. V taborišču nas je bilo za tri izmene: dopoldanska, popoldanska in nočna. V vsaki nas je bilo okrog 50.

V drugi polovici leta 1950 so začeli množično odpuščati DKD zapornike. Vsak dan je šla kakšna skupina domov. 28. avgusta 1950 sem bil odpuščen tudi jaz. V pisarni sem moral podpisati listino o izpustu, kjer je tudi pisalo, da ne bom nikoli nikjer govoril, kje sem bil in kaj sem delal. Doma je bilo ob mojem prihodu splošno veselje, ki pa ni dolgo trajalo. Čez dan ali dva me je prišel iskat miličnik in me odpeljal na Ozno v Črnomelj. Proti večeru sta me zaslišala dva mlada oznovca in mi grozila s sodnim procesom: ‘Dobro premisli! Zdaj je od tebe odvisno, kako se boš obnašal.’ Noč sem prebil v kleti na razmajanem kavču. Zgodaj zjutraj so me ponovno zaslišali. Ko sem rekel, da nimam kaj razmišljati, je oznovec udaril kar naravnost: ‘Če je tako, bomo pa očeta aretirali.’ To me je zlomilo, da sem mu rekel: ‘Če je tako, bom pa šel kaj drugega študirat.’ Takoj je vstal, mi dal čez mizo roko in dejal: ‘Saj sem vedel, da se bo dalo iz tebe še kaj narediti. Kot maturant imaš odprta vsa področja študija. Pojdi kamorkoli, samo tja ne, kot si mislil!’

Začetek akademskega leta se je bližal. Šel sem v Ljubljano k škofu Vovku in mu vse povedal. Dejal je: ‘Niste edini. Odločite se, kakor želite. Če se boste premislili, vrata k meni so vam vedno odprta.’ Vpisal sem se na Prirodoslovno-matematično fakulteto in en semester poslušal zelo zanimiva predavanja. V tem času sem v semenišču obiskoval prijatelje iz taborišča. Zlasti Lojze Drobež, poznejši župnik v Šentjurju pri Celju, mi je dajal korajžo, naj pridem v semenišče, da se mi ne bo nič zgodilo. In res sem spet šel k škofu Vovku. V semenišče sem prišel na sam pustni torek 1951, ko so se tam ravno začele vsakoletne duhovne vaje.

Figure 3. Bahor pri papežu leta 1993

Novo mašo sem imel 10. julija 1955 v Dragatušu. Pridigal mi je bratranec Pavel Verderber, ki je bil tedaj župnik v Vinici. Slovesnost je potekala brez težav, oblast ni prav nič nagajala. Zlobni jeziki so rekli, da sem se lepo držal samo pri ofru. Po novi maši sta bili pred menoj še dve leti bogoslovnega študija in življenja v semenišču. Ob nedeljah sem v tem času hodil pomagat v Domžale, kjer je župnikoval profesor Matija Tomc. Ob koncu šestega letnika sem dobil dekret za rednega kaplana na Vrhniki pri dekanu Pečniku in po štirih letih te službe prišel za župnika na Bohinjsko Belo.

Danes ni lahko biti duhovnik. Na rokah te bodo nosili, če boš v vsem dal ljudem prav. Če jim boš oznanjal evangelij tako, kot oni želijo. Če ga boš pa oznanjal tako, kot ga je Kristus, boš kmalu v konfliktu z njimi. Ne z vsemi, z mnogimi. Srečni smo tisti, ki nam gospodinjijo sestre, nekaterim mame, dokler le morejo, ali kdo od sorodnikov. To srečo imam jaz že ves čas, odkar sem župnik. Zame se je žrtvovala sestra Milka, ki me spremlja že od Bohinjske Bele. Dolga leta je hodila v službo kot medicinska sestra na Jesenice, pozneje v Kranj. Kolikor ima prostega časa, se ukvarja z rožami. Posebno veselje ima do gorenjskih nageljnov.

Če bi bil še enkrat mlad, na razpotju življenja, bi se kljub vsemu, kar je bilo manj veselega, ponovno odločil za duhovnika. Bilo je veliko veselega in lepega kljub težavam. Biti duhovnik, in to tudi danes, je zelo zahteven, obenem pa lep poklic.«

V današnjem svetu sprevrženega pojmovanja pravih vrednot, v jeziku, ki tako spreminja pomen besed, da nehote pomislimo na babilonski stolp, ni prav lahko govoriti o osebnosti, kot je bil pater Placido Cortese. Vendar svetilke ne stavimo pod mernik, nas uči evangelij, zato bom poskusila po italijanski knjigi, ki so jo o njem napisali Francesco Biasio, Apollonio Tottoli in Ivo Jevnikar, povzeti poročilo o življenju, delu in mučeniški smrti patra Corteseja.

Rodil se je na Cresu leta 1907, pri krstu so mu dali ime Nicoló (Nikolaj). Doma so govorili italijansko, on pa ni nikoli poudarjal svoje narodnosti, pač pa je zatrjeval, da je Črešan, in se je sporazumeval tako z italijanskimi kot s hrvaškimi vrstniki v vsem razumljivem jeziku prijateljstva. Pri trinajstih letih je zapustil svojo potepuško klapo, starše, dva brata in nadvse ljubljeno sestro ter šel v samostan v Sanpiero pri Padovi. Leta 1923 je vstopil v noviciat in prejel redovno ime Placido. Njegova navezanost na dom se kaže v skoraj vsakodnevnih pismih svojcem, v katerih ni nikoli tožb ali tarnanja, pač pa diha iz njih čista duša veselega darovalca. Domače je prosil, naj mu pošljejo kakšno hrvaško knjigo, da ne bi pozabil tega jezika. V samostanu je nadaljeval gimnazijsko šolanje, po končani srednji šoli pa so ga poslali v Rim študirat teologijo. Leta 1930 se je vrnil v Padovo, prejel mašniško posvečenje, pel novo mašo na Cresu, potem pa opravljal dušno pastirsko službo v baziliki sv. Antona v Padovi do leta 1933, ko so ga poslali v Milano. Čez štiri leta so ga spet poklicali v Padovo in mu zaupali uredništvo glasila Il Messaggero di Sant’Antonio (Glasnik Sv. Antona). To delo je opravljal zelo bistroumno in prizadevno. Musssolini in fašizem sta bila tedaj na višku svoje moči, a Cortesejevo glasilo se je razlikovalo od drugega italijanskega tiska po tem, da se ni nikoli udinjalo fašizmu, najbrž se je število naročnikov tudi zato zelo hitro in občutno zvišalo. P. Placido je bil ves predan dušnopastirskemu in uredniškemu delu, ko se pri njem pojavijo tri ljubljanska dekleta: Marija Slapšak, Majda Mazovec in Marija Ujčič, ki so zaradi vojnih razmer študirale medicino v Padovi. K njemu so prišle s prošnjo, da bi izročil internirancem v Chiesanuovi nekaj denarja, pisem in paketov, ki so jih tem nesrečnežem pošiljali svojci iz Ljubljane. Pater Cortese je vedel za moško taborišče v Chiesanuovi pri Padovi, kjer so bili internirani Slovenci in tudi Hrvatje. Prepričan pa je bil, da so interniranci sami komunisti, o teh si ni nič dobrega mislil, saj je vedel, kaj so počeli v Rusiji in v Španiji. Nič pa mu ni bilo znanega o tem, kaj je naše ljudstvo trpelo na ozemlju, ki so ga zasedli Italijani, ni vedel, da italijanski vojaki niso bili pri nas le vojaki, ampak tudi rablji, ki so pobijali, plenili in preganjali tudi čisto nedolžne ljudi, ker je hotel Mussolini izenačiti geografske meje z »rasnimi« in naseliti v izpraznjeni Ljubljanski pokrajini Italijane. Zato je sprva nekoliko okleval, dekleta pa so vztrajala, mu prikazala resnično situacijo in povedala, v kakšni stiski so njihovi rojaki v taborišču. Prevzela ga je velikodušnost teh deklet in silna želja, da bi pomagale, zato je sodelovanje sprejel. V začetku je hodil v taborišče in skrival pod meniško kuto darove za internirance, potem se je vozil tja na kolesu in ob njem vlekel voziček s pošiljkami. Spoznal je trpljenje ljudi, ki so se sestradani in daleč od doma borili za svoj obstoj. Od 3115 internirancev jih 1500 ni prejemalo nobene pomoči od doma. Okrog 100 jih ni moglo več stati pokonci od izčrpanosti, 338 jih je bilo vidno sestradanih. Še bolj nujno so potrebovali pomoč interniranci, ki so jih pripeljali v Chiesanuovo z Raba. Pater Cortese se ni več spraševal, kaj so po prepričanju, pred seboj je videl samo lačne in preganjane ljudi, zato se je trudil, da bi storil zanje vse, kar je mogel. Za svoje delo je pozneje pridobil sobrata Atanazija Kocjančiča (s krstnim imenom Kristan in poitalijančenim priimkom Cocceani) iz Hrastovelj in Fortunata Zormana (krstno ime Franc, iz Metlike). Posebno pa je bil naklonjen njegovemu delu tudi papeški delegat pri baziliki sv. Antona in apostolski nuncij Francesco Borghengini Conte, podpiral ga je moralno in gmotno.

Slovenski interniranci so bili vseh barv. Iz domovine so prinesli svoje ideološke spore in zamere, vodilno vlogo pa so seveda hoteli imeti komunisti. Organizirali so socialno akcijo, ki naj bi zbirala vse, kar je kdo dobil od doma, in pravično razdelila med vse internirance. Trije frančiškani pa so kaj hitro opazili, da so pomoč delili po »ideološki lestvici«, torej krivično in pristransko. Kot protiutež so p.[Stran 018] Cortese in njegova dva pomočnika ustanovili samopomoč, ki je res delila vse vsem enako ne glede na njihovo narodnost, vero in prepričanje. Skrbeli niso več le za internirance v Chiesanuovi, ampak tudi za one v Monigu, Gonarsu in Renicciju. To jim je uspevalo, ker so njihovo delo gmotno podpirali papeški delegat Francesko Borghengini Conte, Il Mesaggero, bazilika sv. Antona (ustanova Kruh ubogih) in škofje v Gorici, Vidmu, Padovi in Ljubljani. Tako je pomoč internirancem od skromnih začetkov kmalu prerasla v veliko dobrodelno organizacijo. Njena duša je bil vedno p. Cortese, ki je ob delu pri Messaggeru in dušnopastirski službi v baziliki sv. Antona moral zastaviti vse svoje moči in žrtvovati tudi nočni počitek, da je internirancem priskrbel vse, kar so potrebovali za znosno življenje. Vse je opravljal z veliko ljubeznijo, zato je uvidel tudi, kako uničujoče je životarjenje v brezdelju, in internirancem prinašal knjige, uredil nekakšno sobo za igranje in prostor za športno rekreacijo. Pater Zorman je za zimo 1942/43 poslal poročilo škofu Rožmanu o tem delu, podrobno je navedel vse prejemke in izdatke za živila, zdravila, obleko in druge potrebščine, s katerimi so oskrbeli internirance v Chiesanuovi. Poročilu je priložil pismo škofu, v katerem pravi: »Iz poročila spoznamo, da je delo p. Corteseja nadčloveško. Moremo reči, da dela dobesedno noč in dan za slovenske internirance. Dvomim, da bi se kak Slovenec lahko meril z njim v materialni pomoči najbolj zapuščenim. S svojim delom dokazuje, kako velikodušna je prava krščanska ljubezen. Pa s kakšnim veseljem opravlja vse to! Njegov predstojnik mu je že očital, da zanemarja svoje uredniško delo. Apostolski nuncij je predstojnika opozoril, da je sedaj to delo najbolj važno in najbolj potrebno … « Škofu je predlagal tudi, da bi se Corteseju zahvalil. Škof Rožman mu je res napisal prisrčno zahvalo, ki je p. Cortese zaradi okoliščin najbrž ni nikoli prejel. Pač pa je bil p. Cortese za svoje delo večkrat poplačan z nehvaležnostjo, a to ga ni ustavilo niti tedaj, ko je spremljal papeškega delegata po taborišču, pa so ga interniranci »pozdravili« z vzkliki proti Bogu in proti papežu. Na vse je odgovarjal s krščansko ljubeznijo in požrtvovalnim delom.

Vojni dogodki pa so se odvijali čedalje hitreje.

8. septembra 1943 je Badoglio podpisal premirje z zavezniki, sledilo je razsulo italijanske vojske in popolna zmešnjava. Slovenski interniranci v Chiesanuovi so ujeli ugodni trenutek in pobegnili iz taborišča. Trije bratje frančiškani so se razšli, saj internirancev ni bilo več. Takoj po razpadu italijanske vojske pa so v deželo vdrli Nemci, nastal je nov preplah in novo hudo preganjanje. K p. Placidu so se začeli zatekati povsem novi ljudje: razpuščeni vojaki, ki so brezglavo begali v strahu pred Nemci, zavezniški vojaki in civilisti, ki so bežali iz ujetništva, Čehi in Slovenci v pregnanstvu in Judje, ki so se bili zatekli v Italijo, da bi si skušali pomagati čez ocean, sedaj pa so bili spet v gestapovskih krempljih. P. Placido je bil ves na razpolago ljudem v stiski. Povezal se je s širokim krogom prijateljev in znancev, ki so bili pripravljeni beguncem priskočiti na pomoč. Judom je priskrbel spremstvo menihov ali deklet iz Katoliške akcije, da so jih vodili v smeri Milana, od tam sta jim pomagala naprej v Švico p. Carlo Vareschi in prof. Ezio Cranceschini s Katoliške univerze. Zavezniškim vojakom in civilistom je s tajnimi povezavami oskrbel beg po morju. Pri tem pa je čutil silno odgovornost za sodelavce, opozarjal jih je na nevarnosti in bil sam tako oprezen, da jih ni imenoval, ko je skupini razporejal naloge. Ozračje je bilo namreč zelo nevarno in sovražno, na nikogar se nisi mogel zanesti. Od povsod so prežali špijoni in[Stran 019] ovaduhi. Padova je postala pravi pekel, vrstile so se usmrtitve in čistke. Nekateri sodelavci p. Corteseja so izginili. Samostanski bratje so se začeli z nezaupanjem odmikati od vsega. Čeprav niso natančneje vedeli, s čim se ukvarja, so menili, da pretirava in spravlja vse v nevarnost. Pater Placido pa je obdržal svojo mirnost, kot da se nevarnosti zase ne zaveda, čeprav je v zadnjem času prihajal na obisk gestapo in je bilo vsakomur jasno, zaradi koga prihaja. P. Placida je pri vsem vodila ljubezen do bližnjega, ki jo je enačil s popolnostjo, o strahu pa je menil, da je njen največji sovražnik. Edini, ki je v samostanu prav vse vedel o Cortesejevem delu in ga je odobraval, je bil njegov predstojnik p. Andrea Eccher. Torej je brat Placido ostal zvest tudi svoji zaobljubi pokorščine.

Figure 1. Oče Placido Cortese Iz knjige Padova – Chiesanova

8. oktobra 1944 sta se na samostanskem dvorišču pojavila neki Mirko, ki je veljal za Cortesejevega prijatelja, in visok moški brez desne roke, vprašala sta po p. Placidu. Ta je prihitel k njima, opaziti je bilo, da so se zapletli v živahen pogovor. Nenadoma so vsi trije zapustili samostansko dvorišče, ki je ležalo na ekstrateritorialnem območju, zavili v najbližjo ulico, kjer jih je čakal avtomobil, in izginili. P. Placido se ni več vrnil v samostan, samostanski predstojnik je zaman poizvedoval o njem pri kvesturi, pa tudi druga iskanja so bila brezuspešna. Videli so ga samo še kot jetnika nekateri ljudje, ki so bili tedaj zaprti v bunkerju na trgu Oberdan v Trstu, kjer je bil sedež gestapa. Kdorkoli ga je tam videl, ni mogel nikoli več izbrisati iz spomina njegove izmaličene podobe, pa tudi ne njegove trdnosti v veri. Janez Ivan Gregorc je povedal, da je bilo njegovo telo dobesedno razmesarjeno: bil je pretepen, zbit, imel je raztrgano obleko in okrvavljen obraz, polomljene roke so bile sklenjene kot v molitvi. Spoznala sta se, p. Placido ga je opogumljal, naj zdrži, naj zaupa v Boga in naj nikogar ne izda. V bunkerju ga je srečal tudi slikar Zoran Mušič, tako globoko kot patrova strašna izmučenost in trpljenje so se mu vtisnile v spomin njegova železna volja, trdnost, neomajna vera in polglasna molitev. Ivo Jevnikar, tržaški Slovenec in časnikar, raziskuje že od svojih deških let evropske in ameriške arhive, da bi o tem menihu zvedel tudi od ljudi, ki mu jih za časa njihovega življenja ni bilo dano srečati. V Britanskem nacionalnem muzeju Kew Gardens v Londonu je našel pričevanje podnarednika Ernesta Charlesa Rolanda Barkerja, ki je bil v bunkerju na trgu Oberdan Cortesejev sojetnik in je naravnost srhljivo opisal, kako zverinsko so mučili tega meniha. Gospa Adela Lapajne se je spominjala predvsem njegove molitve, ki se je komaj slišno do zadnjega oglašala iz njegove celice. Nihče od teh, ki so ga srečali, ni natančno vedel, kdaj in kako je umrl, nekateri so domnevali, da je umrl med mučenjem, drugi, da so ga ustrelili, vsi pa so si bili edini v tem, da ni nikogar izdal.

Figure 2. Oče Placido Cortese in študentka Majda Mazovec, sodelavca v pomoči internirancem Iz knjige Padova – Chiesanova

P. Cortese je bil v zaporu približno mesec dni, v tem času so ga dan za dnem zasliševali in mučili s trdnim namenom, da izvedo od njega kar največ, torej mu ni bilo dovolj odločiti se enkrat, da ne bo nič izdal, ampak je moral svoj sklep stalno obnavljati, da mu je ostal zvest vse do mučeniške smrti. Imenovali bi ga morda junak ali heroj, ko ne bi bili tudi ti dve besedi pri nas tako zlorabljeni in omadeževani. Cerkev je uvedla postopek za njegovo proglasitev med svetnike, čutimo, da sodi prav tja. Sprva se nam ob opisu njegovega trpljenja oglaša nekakšna upornot, ki bi jo mogoče mogli imenovati pohujšanje križa, a takoj zatem zaslišimo v sebi globlji in močnejši odmev in doživimo veličastno zmago duha nad zlom, zmago, ki nam utrdi zavest o dostojanstvu človeka, vero v njegovo bogopodobnost in odrešitev.

[Stran 020]

Usoda p. Placida je bila podobna Kristusovi tudi v tem, da ga je izdal človek, ki naj bi mu bil prijatelj. Kdo sta bila izdajalca?

O prvem, Mirku, vemo prav malo, če izvzamemo, da mu je p. Placido zaupal in da ga je imel za svojega prijatelja. Nekaterim zapornikom v bunkerju na trgu Oberdan v Trstu je ostal v spominu Hrvat po imenu Mirko, ki je bil pretirano zgovoren in radoveden, govorili so o njem, da je špijon. Je bil to Mirko, »prijatelj« p. Corteseja? Drugi je bil Fritz Verdnik, podoficir nemške kontrašpijonaže, poznan kot prijatelj uporniških skupin, po nekaterih trditvah se je s p. Placidom poznal že prej. Bil je Slovenec, rojen v Mariboru v filonacistični družini, ki se je preselila v Reich. Vojskoval se je med izbranimi enotami v Branderburgu in izgubil desno roko. Vrnil se je v Maribor, kjer se je infiltriral v slovenske protikomunistične in protinacistične kroge. Iz Maribora se je preselil v Trst in se povezal z Jožetom Golecem, svojim sošolcem. Pridobil si je zaupanje in rad pomagal s ponarejenimi dokumenti, a vsi tisti, ki so sprejeli njegovo pomoč, so bili kmalu aretirani, ustreljeni ali poslani v lager. Decembra 1944 je oskrbel propustnici tudi Tonetu Duhovniku in domobranskemu častniku Rudolfu Pogačarju, a je tudi poskrbel, da so ju v Ravenni aretirali in njuna pot se je končala v plinski celici. Verdnik je umrl v Salzburgu leta 2002. Ivo Jevnikar ga je pred njegovo smrtjo obiskal, a Verdnikove ledeno mrzle oči so hladno in sistematično brisala dokumentirane trditve.

Quare fremuerunt gentes,

Et populi meditati sunt inania?

Zakaj so zahrumela ljudstva

in narodi, zakaj so začeli misliti prazne reči?

(Psalm 2)

Slovenci – najbolj razdvojen narod v Evropi

Ko je škof dr. Anton Stres med mašo za pomorjenimi v Hudi jami, ki jo je imel v nedeljo 29. marca v Laškem, dejal, da smo »Slovenci verjetno danes najbolj razdvojen narod v Evropi«, smo vsi začutili, da je tako bila potrjena neka slutnja, ki jo že dolgo nosimo v sebi in se ne manjša, ampak veča. To in pa okoliščina, da smo bili na tako žalostno in nevarno prvenstvo opozorjeni s tako veljavnega mesta, je doseglo, da smo tisti stavek potem še velikokrat ponovili, bodisi v pogovorih na dvorišču pred cerkvijo takoj po maši ali pa v tednih potem, ko so si, kot da bi si za to kdo prizadeval, sledili dogodki, ki niso mogli, da nas ne bi spet spomnili in znova potrjevali tiste besede o »najbolj razdvojenem narodu v Evropi«. Kaj je s to razdvojenostjo, od kod se je vzela, s kakšno ostrino nastopa, kakšne so v njej naše različne vloge, predvsem pa, kaj lahko ena in druga stran razdvojene celote naredi za dokončanje stanja, ki je iz dneva v dan bolj noro in pogubno?

Toda še preden se lotimo razumetja naše razdvojenosti v celoti, tako da bi bili potem v stanju odgovoriti na vprašanje, za kaj pravzaprav tu gre in kaj se tu pravzaprav dogaja; še preden bomo temu, kar se tu dogaja, mogli dati ime – »ime rože«, kakor bi se morda izrazil Umberto Eco – in potem videli, če gre res samo za razdvojenost; še preden se torej lotimo teh opravil, bi radi navedli kratek odstavek, ki bi nas mogel postaviti v izhodiščno razpoloženje.

Omenjeni odstavek smo opazili v razgovoru, ki ga je imela likovna umetnica in publicistka Ifigenija Simonovič s pesnikom, pisateljem, dramatikom, scenaristom in režiserjem Vinkom Möderndorferjem. (Ampak, april 2009.) V njem pesnik etc. etc. spregovori o svojem nedavnem filmu Pokrajina št. 2: »Gre za zgodbo povojnih pobojev nacističnih sodelavcev, katere je v njihovem narodnem izdajstvu podpirala tudi Katoliška cerkev. S podobnimi zgodbami so obremenjeni tudi drugi narodi. Vendar ne tako travmatično, saj je poboj izdajalcev v Sloveniji povezan z dolgoletno komunistično vladavino. Zgodba povojne likvidacije kvizlingov se v evropsko zavest vrača in do sedaj še nismo doživeli katarze, ki bi v arhive zgodovine dokončno pospravila travmatične dogodke. Tudi današnjo Združeno Evropo pretresajo množična grobišča, ki jih še vedno odkrivajo po veliki balkanski moriji v devetdesetih letih. Evropa je polna zamolčanih grobov, ki so velikokrat povod za različne, tudi politične manipulacije.« Saj ni mogoče, da ne bi vedeli, kaj ste prebrali:nacistični sodelavci, narodno izdajstvo, poboj izdajalcev, likvidacije kvizlingov, podpora Katoliške cerkve, katarza kot čistilna akcija, politična manipulacija z grobovi. V borih desetih vrsticah je pesniku etc. etc. uspelo vnovčiti vse izdelke politkomisarskih delavnic od začetka. Tudi če ob tem upoštevamo atavistično ideološko prizadetost avtorja, imamo pravico v navedeni kolekciji videti dosežek, ki ga bodo – že smo hoteli reči »na določenih mestih gotovo opazili«, a smo se še pravočasno spomnili, da tu verjetno gre za čisto duhovno zapisanost in bi bila misel na kake račune samo žaljiva. Nobenih računov tu ni bilo, ampak čista zagnanost, čisti ideološki galop, ki pripovedovalca zapelje v tako nepozornost, da na primer dobesedno v isti sapi potoži, da preteklost »obremenjuje nove generacije« in obenem pripomni, da so te generacije do te »problematike brezbrižne«, ne da bi opazil, da je tu nekaj, kar »ne sledi«. Ko pa malo pozneje preberemo še stavek, da »živimo v času, v katerem slepi Ojdip še vedno tava med nami«, se zavemo, da je pred nami dokaz, da za tem, kar se nam tu predstavlja, ni nobene refleksije. Ojdip nam govori nekaj povsem drugega, kot je to, o čemer nas hoče prepričati Möderndorfer: Ojdip je bil zares slep, a je bil slep zato, ker se je (po Sofoklu) sam oslepil, potem ko je zagledal, kaj je naredil in kaj je bil. Oslepil se je zato, ker je videl in vedel.Möderndorfer pa uprizarja neko povsem drugo parabolo. Njegovi boljševiki so tudi videli, kaj so naredili in kaj so bili, a ne dovolj jasno, da bi se oslepili – se[Stran 002] pravi, da bi šli v samoto, vzhodno od raja, kot smo včasih temu že rekli. Boljševiki niso, kakor Ojdip, odšli na Kolon, da bi tam dosegli očiščenje, ampak so ostali »v teh kraljestvih« in tam, kljub vsemu, kar so naredili in kar so bili, neženirano raziskovali možnosti za ponovni incest nad narodom. Njihov osnovni navdih jim je dajal vedeti, da bodo, če bodo le dovolj pazljivi in spretni, lahko še dolgo živeli od »minulega dela«. A to je sedaj že druga zgodba.

Za trenutek ostanimo še pri odstavku, ki smo ga navedli, in pri tem, kar smo hoteli z njim povedati: da smo razdvojen narod zato, ker večinski slovenski človek, nepregledna möderndorferska množica, ni pripravljena narediti osnovnega zgodovinskega premisleka – iz paničnega strahu, da potem ne bi mogla več tako nonšalantno igrati vloge, ki ji jo je predpisal scenarij nekdanjih gospodarjev. Tako celostna in tako dokončna je bila vdaja, ki jo je ta večinski človek podpisal v 70-letih minulega stoletja – v času, ko, ironično, gospodarji niso imeli več absolutne moči, ampak so se po malem že pripravljali na odhod. Tako celostna je bila ta vdaja, da so se möderndorferji zaprli in zaklenili vase, da ne bi kdaj stopilo vanje kaj takega, pred čimer se ne bi mogli braniti, ko bi od njih terjalo, da so svobodni. Toliko časa so bili hlapci, da so se tega klica najbolj bali. Samo zaprti, samo za zaklenjenimi vrati so se čutili varne. Tja, kamor odslej tudi Barbarin rov ni mogel, če pa je v koga le segel, ni njegove govorice že nihče več prav razumel. Tako ostaja naša razdvojenost naprej, ne samo ostaja, ampak raste in se, kakor po kakšni zakonitosti, razrašča v sovraštvo. Kljub vsemu namreč ti ljudje globoko v sebi vedo, da so krivi, zato se rešujejo v sovraštvo.

Vinko Möderndorfer nam le nekaj vrstic za odstavkom, ki smo ga izpostavili, zaupa ambicije ljudi svojega časa: »Želimo srečno, kvalitetno in etično preživeti svoj vek.« Srečno že, spomnimo se samo na Nietzschejevega Zaratustra, ampak kvalitetno in etično! Na begu pred zgodovino je to lahko samo čudaška, ezoterična utvara.

Razdvojen narod je ena reč in morda ne tako absolutno nova, kot jo je videl dr. Stres, ko jo je ono nedeljo med mašo v Laškem registriral za nas vse. Njena velikost in novost sta planili vanj, ker je videl, da je v stanju skoraj nedotaknjena preživeti tako neznansko preizkušnjo, kot je Barbarin rov. Zdelo se mu je morda, da bi v skrajni, skoraj nečloveški napetosti tistega odkritja med obema poloblama narodnega občestva morala preskočiti iskra in bi se napetost med njima morala začeti manjšati. Da se kljub vsemu to ni zgodilo, je bilo tisto, kar ga je tako zelo vznemirilo.

Arogantnost premagancev

Razdvojenost je, kakor smo rekli, ena reč, a je še druga. Specifičnost prebivanja v postboljševiškem času je v tem, da nam njegovi nadzorniki od časa do časa priredijo kako predstavo – bodisi da kdo kaj naredi ali kaj reče – ki si je ne moremo razložiti drugače kot tako, da nas z njo hočejo preizkusiti, ali smo že dovolj »vpeljani«. Režiserji pazijo, da je vsaka predstava nekoliko bolj zahtevna, kakšna pa je opremljena s tako izzivalnostjo, da si že mislimo, da je ljudje ne bodo pogoltnili – da je tudi za vsega vajeni okus preveč oglata. A se vedno znova izkaže, da ne tvegajo preveč, ker jim stoji ob strani, kako smo temu še rekli, »minulo delo«. Polstoletna boljševiška pedagoška praksa jim še vedno zagotavlja varen teren. Ljudje so tako izučeni, da veliko gledajo, a malo vidijo – da celo vedno več gledajo in vedno manj vidijo. Vedno manj vidijo, kaj se z njimi dogaja: da iz njihovega sveta izginjajo ali pa so že povsem izginile stvari, ki jih postavljajo kot ljudi; da domala neopazno izgubljajo svoje dostojanstvo. In nihče ali skoraj nihče se ne zave, da je tako zato, ker so že prej, skoraj na začetku, izgubili prisebnost. To pa je stanje, ki zagotavlja, da se človek ob pravem času zave, kaj se dogaja in še pravočasno vstane in zavpije: nehajte, tega ne dovolimo več!

Republika Slovenija praznuje 27. aprila državni praznik, ki se že nekaj časa imenuje Dan upora proti okupatorju. Uradna slovesnost je bila tudi letos na praznični dan zvečer v Cankarjevem domu. Govoril je aktualni predsednik vlade Borut Pahor. V svojem govoru je postavil naslednje zgodovinsko-politične teze:

– brez upora ne bi bilo svobode;

– vsem našim upornikom in osvoboditeljem gresta večna čast in slava;

– upor proti okupatorju sredi najmračnejše svetovne vojne vihre 20. stoletja moramo umestiti v zgodovino vseh tistih političnih in kulturnih in vojaških prizadevanj slovenskega naroda, s katerimi je pred 18-timi leti končno dosegel svojo samostojno državo;

– brez tega, kar slavimo danes, sedaj ne bi praznovali 26. decembra, dneva samostojnosti,[Stran 003][Stran 004] in tistega, kar praznujemo 25. junija, dneva državnosti;

–sedanje in prihodnje generacije naj ohranijo to slavno ravnanje z zgodovinskim spominom kot pozitivno vrednoto;

– imamo upravičene razloge, da se vsi združimo v ponosu, da je naš mali narod takrat sprejel tako veliko odločitev;

– naj kdorkoli razlaga stvari kakorkoli, na koncu koncev brez tega upora bi bil slovenski narod kot objekt izpostavljen naključju zgodovinske usode;

– s tem uporom, ki je bil v prvi vrsti domoljubno dejanje, je vzel usodo v svoje roke in se s pogumom postavil kot zgodovinska subjektiviteta in postal gospodar svoje usode;

– današnji praznik je praznik vseh slovenskih ljudi, ne glede na politične in svetovnonazorske razlike med nami;

– šlo je za nevarnost in grožnjo za obstanek;

– itd., itd.

Figure 1. Poleti nas obiskujejo tujci in si ogledujejo pokrajino – in nas Simon Dan

Kar zadeva zgornje stavke, ne gre za to, da bi se razlikovali od stavkov, ki smo jih morali poslušati v času petdesetletnega totalitarnega nasilja, in od stavkov, ki jih še danes razpošiljajo postboljševiške medijske agenture. Kar bistveno določa zgornje stavke, kar jim daje politični, kulturni in moralni status, je dejstvo, da jih je povedal predsednik po konstitutivnih načelih demokratične politeje postavljene vlade. To so bili stavki, ki so po eni strani veljali za vsakega od nas in ki so, po drugi strani, bili brezprizivni. V ritualnem trenutku, v katerem so bili izgovorjeni, se ni pričakovalo, da bo kdo od državljanov ponudil delno ali celotno alternativo besedilu, ki so ga sestavljali. Trenutek je bil, kot del državnega obredja, en sam in za vse. Vanj smo bili vključeni vsi hkrati in vsak posebej. To je ena stvar, ki bistveno opredeljuje stavke, ki smo jih navedli iz predsednikovega govora.

Druga pa je ta, da je vsak od tistih stavkov, ki so bili izrečeni 27. aprila zvečer v Cankarjevem domu, v enem od najbolj svečanih in konstitutivnih političnih ambientov, padal na nas z vsebino, ki je bila v nasprotju z našim osnovnim zgodovinskim izkustvom. Ko pravimo našim izkustvom, ne mislimo na izkustvo vseh, pa tudi ne na izkustvo samo enega ali drugega ali tretjega, ampak na izkustvo tiste politične količine v tem narodu in tej državi, ki ima med svojimi identitetnimi papirji vse potrebne dokumente, ki legitimirajo njeno pristojnost v ta prostor in ta čas.

Sedaj se postavlja drugo vprašanje: kar se je zgodilo 27. aprila v Cankarjevem domu, ali je to še, kakor smo rekli, razdvojenost, ali pa se bomo morali ozreti po kaki drugi besedi? Saj tista sila, ki je izvedla afront na moj – na naš – zgodovinski spomin, ni bila kaka politična grupacija, ki sedaj je in je potem ni več, ampak država, za katero je treba reči najmanj to, da je tudi moja, da je tudi naša. Toda ali ni bilo tako, kakor da bi nam tistega večera hoteli povedati, da ta država ni moja ali naša: da so se nas polastili, da so nas zasedli – da smo zasedeni. Katera beseda je zmožna pokriti to nenavadno dogajanje?

Ko se je predsednik vlade v svojstvu nosilca ene od treh vej oblasti odločil, da bo pred ljudmi, ki so svobodni – državljani, nosilci izhodiščne suverenosti – falzificiral njihovo zgodovino, ki je njihova lastna, izkušena in v času potrjena zgodovina, ali se je zavedal, kaj je s tem naredil? Ali se še spominjate, kaj je rekel? »Naj kdorkoli razlaga stvari kakorkoli.« Torej je vedel, da so tu ljudje, ki stvari drugače »razlagajo«, in vendar. Kako se je ob tem počutil? Ali ga je bilo, recimo, groza? Ni ga bilo groza, ker je, vzgojen v preddverju boljševiške tradicije, to naredil z nereflektirano, rutinsko gesto. V središču boljševiškega navdiha je namreč od začetka lastništvo nad ljudmi. Pred boljševiško ero te zavesti v taki obliki ni bilo. Bili so lastniki sužnjev, despoti, diktatorji in nasilniki vseh vrst, a niso imeli teorije. Bili so bogovi, a niso vedeli, v emfatičnem pomenu te besede, da so bogovi. Boljševiki pa so vedeli, da so ljudje samo poizkusna snov za njihove laboratorije. In kakšni laboratoriji so to bili: srednja in vzhodna Evropa, Rusija, Kitajska, Kuba, Indokina. Kakšni prostori! Koliko bolečine! Koliko ponižanja! Kolikšna žalitev človeka! Ali pa politkomisarji, ki so med vojno »pohajali« po slovenskih gozdovih! Ali pa aparatčiki, ki so po vojni desetletja in desetletja nadaljevali njihovo delo po slovenskih vaseh! Ali se je kdo od njih kdaj vprašal, če se ljudje strinjajo s postopki, skozi katere so jih pošiljali? Za boljševiško politologijo so ljudje proles – nesamostojna, infantilna množica – človeški rudiment.

Moderna država je tu zato, da brani in varuje temeljne človekove pravice. Te pravice pripadajo človeku zaradi njegovega dostojanstva, ki je lastno človeku kot človeku, torej vsakomur. Sovjetska ustava iz leta 1936 je tudi poznala in ščitila človekove pravice, a so veljale samo za »delovno ljudstvo«. To pa je bila boljševiška kategorija in jo je Partija lahko vsak trenutek definirala in redefinirala. Za[Stran 005] človekovo dostojanstvo in človekove pravice v evropskem merilu pa je stalo antično naravno pravo in postulati srednjeveške krščanske teologije, ki so pozneje preko prosvetljenstva prešli v pozitivno zakonodajo moderne države. Ustava Republike Slovenije določa v 5. členu, da »država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine … in ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj države«.

Figure 2. Sončno mesto za turiste Mirko Kambič

Če pravimo, da je Slovenija razdvojena, je to brez dvoma res, a nam je naše opazovanje in naše razmišljanje pokazalo, da ima naša razdvojenost tudi pravno-politične implikacije, kar nas je napotilo na neko drugo raven. Naša razdvojenost ni samo družbena, ampak politična v izvornem pomenu te besede: ima nekaj opraviti z državo. Če smo rekli, da je država postala instrument zanikanja in žaljenja državljanov, mora biti z njo nekaj hudo narobe. Če hočemo nekoliko bolj razumeti razpoko, ki teče po njeni sredini, nam ne preostane drugega, kot da poizkušamo na kratko povzeti njen začetek. Preseliti se moramo v 20. stoletje, v njegovo sredino.

Boljševiška vstaja – slovenska dvojna vojna

Če hočemo tujcu razložiti slovensko zgodovino 20. stoletja, se znajdemo v velikih škripcih. Za nas, ki to zgodovino nosimo v sebi, je vse jasno, če le hočemo to jasnost videti, za tistega, ki pa pride od drugod, pa marsikaj prvi hip zveni protislovno in zelo se moramo potruditi, da mu razložimo, kam peljejo posamezne niti naše zgodovinske štrene. Poglavitna gibanja so tekla v dvojnem modusu: tisto, kar je bilo vsem na očeh, ni bilo hkrati tisto, za kar je v resnici šlo, in obratno; v podtoku so bile stvari drugačne kot na površini. V tem tiči težavnost našega razlaganja.

To je bilo zato, ker smo bili Slovenci vpleteni v dvojno vojno hkrati: v zunanjo ali meddržavno vojno in v notranjo ali državljansko vojno. Nobena od obeh vojn nam ni bila napovedana, obe sta se začeli de facto. Za drugo svetovno vojno velja, da je imela ugotovljiv cilj: odpravo totalitarnih ideologij in njihovih državnih nosilcev. In ker je v njenem prvem delu (1939–1945) ta program bil dosežen samo delno (uničena sta bila samo nacizem in fašizem), se je morala vojna nadaljevati v[Stran 006] podaljšku, imenovanem hladna vojna (1945– 1989), ko je bil odpravljen tudi tretji totalitarizem ali komunizem.

Na štartu 6. aprila 1941 se je tudi za nas začela odvijati 2. svetovna vojna v tej logiki, potem pa se je z odločitvijo nekaterih Slovencev, da z revolucijo in državljansko vojno izkoristijo svetovno vojno za uvedbo boljševizma – enega od totalitarizmov – tedaj se je za nas svetovna vojna izprevrgla v protislovje. V tem protislovju smo vojno tudi končali. Drugi narodi so jo končali tako, da so življenje nadaljevali v civilizaciji, ki jo je vojna samo prekinila – razen tistih narodov, ki so jih zahodni zavezniki nakazali na politični račun sovjetov za plačilo njihovih vojnih uslug. Slovence pa je čakala totalitarna usoda, ki smo si jo z velikimi žrtvami pridobili sami. To je trajalo vse do leta 1989, ko smo s sesutjem evropskega boljševiškega imperija tudi Slovenci dobili možnost, da se pridružimo skupnosti svobodnih narodov. A se to ni zgodilo.

A se to ni zgodilo. Prav to, kar bi se po večinskem pričakovanju moralo zgoditi, se ni zgodilo. Zakaj ne? Za sliko, ki jo bomo sedaj razgrnili pred sabo, bi se najraje opravičili, a se ne bomo. Zato se ne bomo, ker moramo vzeti to lekcijo, če hočemo kdaj priti k sebi.

Posebna snov slovenskih boljševikov

Tri stvari, mislimo, da moramo izločiti, če hočemo razložiti slovenske zagate in nedorečenosti. Najprej je tu posebna snov, iz katere so bili, kot vse kaže, izdelani slovenski boljševiki. To je seveda povedano v podobi in mogoče bo kdo rekel, da malo pomeni, a nas noče zapustiti ta podoba. Iz kakšne snovi je slovenski genij, da so iz njega mogli nastati Kardelj, Kidrič, Maček, Leskovšek, Stanovnik? In mnogi drugi, ki s temi zavzemajo tako odlična mesta v galeriji evropskega boljševizma? Od kod njihova strašna delavnost, od kod ti računi, napisani z najbolj hladno in brezobzirno roko, od kod ta izraziti talent za manipulacijo, od kod ta vserazpoložljivost, do skrajnosti prignana? Mogoče pa se je njihova snov tako spremenila potem, ko je v njihove celice stopil duh čistega upora. A ko ne bi razpolagali s to snovjo, se ne bi rešili ne leta 1941 ne leta 1942 ne leta 1943 ne leta 1945 ne nikoli pozneje. Tudi leta 1989 ne.

Tudi leta 1989 ne. Posebej ne moremo brez hipoteze o posebni snovi slovenskih boljševikov, če si hočemo razložiti njihovo virtuozno prestajanje časa, ko jih je zgodovina neusmiljeno odslovila in se niso imeli na kaj več sklicevati. Znašli so se v popolnem brezvetrju. Pri tem pomislimo, da je skoraj nemogoče, da jih v takem ne bi začeli obiskovati spomini: na tisoče in tisoče umorov, prevar, laži in manipulacij in neskončnih žalitev človeka. Da se to ni zgodilo, nam lahko razloži samo naša podmena o posebni snovi. Bili so tako zunaj tega, kar si je evropski človek pridobil v zgodovini, da tudi spomin ni imel več moči nad njimi. Bili so sami s svojim nezmotljivim instinktom za oblast. A kljub vsemu, kdo, z Gorbačovom na čelu, se je še tako odlično izkazal kot Kučan, Potrč, Stanovnik? Stari so z oplemenitenimi pokojninami, nonšalantno, kakor da se nikoli ni nič zgodilo, odšli na svoje ranče, mladi pa so se užaljeno odpovedali vetru izdajalske zgodovine in se izročili novim potisnim virom: denarju in drugim vzvodom moči zunaj formalne politike, začeli so pospešeno kolonizirati področje civilne družbe in se posvečati medijskem središčem in jih spreminjati v svoje agenture. Nova – »rokerska« – generacija boljševikov je naredila radikalen obrat, ki bi bil še malo prej stigmatiziran za revizijo. (Sedaj je pa ta beseda izgubila vsak pomen.) Namesto nekdanje ideologije, skrbno kodificirane in policijsko varovane, so postavili kult drugačnosti, različnosti in poljubnosti. »Vsi drugačni, vsi enakopravni!« Zaenkrat, ko so v podtoku javne zavesti še sledi nekdanjih kulturnih in etičnih norm, je »drugačnost« še nekoliko rangirana, ko pa bo dosegla popolnost nove ideologije, bo nasledstvena elita dosegla razkošje, o katerem je nekdanja lahko le sanjala: vsako še tako drugačno stvar bo lahko razglasila za enakopravno, za normalno in legitimno. Takšen je novi navdih: če hočeš imeti ljudi v šahu, forsiraj kaos.

Kolaboracija z boljševizmom

Druga od treh stvari pa je kolaboracija. Slovenci so z režimom, ki je prišel nadnje v dvojni meri, ki so si ga naložili ali pa jim je bil naložen, veliko kolaborirali. Glede tega se je vedelo takrat in se ve sedaj: totalitarni prostor je preizkusna komora, v kateri se izkaže, kaj kdo je, kaj je človek. V tistem prostoru so človeka vse čutnice opozorile, da se bo sedaj prej ali slej izkazalo, kaj je. Vsi so vedeli, na najgloblji ravni svoje biti, da je nastopil čas velikega preizkusa. Nihče ni mogel temu uiti. Prej ali slej je bil vsak preizkušen. (Tako je pravzaprav še danes.) Na tistem civilizacijskem izpitu niso padli samo vsi tisti, ki so stopili v Partijo, ampak tudi vsi tisti, ki so[Stran 007]kimali tudi takrat, ko to ni bilo nujno potrebno, in vsi tisti, ki so molčali tudi, kadar to ni bilo izrecno zapovedano. S tem niso samo grešili zoper sebe, ampak so ljudje veliko grešili drug nad drugim. Grešili so tudi zoper domovino: natikali so ji naličje vsesplošne vdaje. To je razlog, da se danes sprašujemo: kje so tvoje zgodbe, slovenski spomin, kje je tvoje ostrina? Kakor da že zdavnaj ni bilo postavljeno načelo: spomin molka, molk spomina!

Figure 3. Pod Prešernom se slišijo vsi jeziki Mirko Kambič

Boljševiška peta kolona – katoličani ostanejo sami

Tretja stvar, ki v nemajhni meri prispeva k temu, da sedanja Slovenija daje podobo zaprašene postboljševiške province, pa je nekaj, kar bi še najbolj natančno označili z besedo peta kolona. Postboljševiške nasledstvene sile še danes dobivajo podporo od moralne degradacije petokolonaštva. Izraz sem prihaja od Francovega generala Mola, ki je, ko je šel nad Madrid s štirimi kolonami, baje rekel, da to ni vse, s čimer razpolaga, ampak da ima tudi v Madridu somišljenike, ki bodo v primernem trenutku nastopili kot peta kolona. Beseda je postala produktivna v pripravah na drugo svetovno vojno. Tudi Italijani in zlasti Nemci so računali, da imajo v državah, ki jih nameravajo napasti, simpatizerje. Nanje so računali, da bodo, ko bo čas, opravili svojo nenaravno izdajalsko vlogo.

Ko so slovenski boljševiki udarili, pravzaprav že takoj po 22. juniju 1941, ko je kominterna čez noč postala antifašistična, so jim v taboru, ki je bil napaden, ponudili dobre usluge liberalci, krščanski socialisti in kocbekovci. Brez pete kolone boljševiki v Sloveniji, kljub angleški intrigi, ne bi uresničili svojega revolucionarnega projekta. V najtežjem trenutku je obramba civilizacije v Sloveniji prešla v celoti na rame katoličanov. Ostali so sami. Vsi drugi so se pridružili napadalcem.

Neke pripombe – neke distinkcije – moramo sicer dati že tu. Za liberalce moramo reči, da se je v tem oziru naredila razpoka na črti med elito in plebejci. Elita se ni vdala – Rus in Lubej nista bila reprezentativni osebi – plebejci pa praktično vsi v celoti. Dr. Anton Komotar, vrhniški predvojni notar, ki je sam izšel iz liberalnega tabora, nam je povedal – zadnja leta[Stran 008] je preživljal v domu za ostarele v Stuttgartu in se mu je tam včasih zazdelo, da mora Novi Slovenski zavezi, ki jo je zelo cenil, nujno še kaj sporočiti – da je neke septembrske nedelje v neki gostilni vrhniška sokolska družina kolektivno vstopila v OF. Dogodek sam sicer nekoliko nakaže, kako je bila italijanska okupacija v začetku videti, a tako spektakularno kot na Vrhniki se te reči vseeno običajno niso godile. Kar pa ne spremeni veliko na dejstvu, da je slovenski liberalizem večinsko podprl zgodovinski boljševiški atentat na civilizacijo –v kateri in od katere so tudi liberalci sami živeli.

(Tu ne moremo, da se ne bi nekoliko ustavili. Vrhniški Sokoli gotovo niso vedeli, v kaj se bo izteklo tisto septembrsko glasovanje, takrat, se pravi leta 1941. Čez tri, štiri leta pa so vedeli, če ne prej. Ali je kateri od njih začutil, da mora kaj reči, potem ko ni bilo več nobenega dvoma, v kaj so šli? Nihče ni ničesar rekel – takrat so vsi že tudi vedeli, da to ne bi bilo zdravo, a jih ta molk vseeno obsoja tudi za nazaj, za tisto septembrsko nedeljo. Nekega večera v januarju leta 1946 pa se je na Vrhniki zgodilo še nekaj znamenitega. V neki hiši – v neki slovenski hiši, če v tej deželi ob tem še koga zmrazi – so trgovcu Vanetu Malavašiču, en dan preden so ga na rednem sodišču v Ljubljani obsodili na smrt, tudi doma priredili ljudsko sodišče, na katerem so ga tudi obsodili na smrt – kot razrednega sovražnika. Tam so podobno kot v gostilni pri Nacetu pet let prej tudi vsi dvignili roke, a to pot za nekaj, o čemer ni bilo nobenega dvoma, da uvaja v Slovenijo ero zločina: da se je zločin preselil iz zakotij in teme v svetlobo javnih prostorov. Ali ne bi bilo tolažljivo, če bi kdo od potomcev Vrhničanov iz leta 1941, iz občutka najbolj navadne poštenosti, dosegel, da bi se tisti proces dokumentiral za prihodnost, dokler je še kaka priča živa? Ali ne bi to bila majhna, a primerna korekcija nekdanje zablode?)

Konec dvajsetih let je Edvard Kocbek v nekem anonimnem spisu v Ognju zapisal med drugim: »Krščanski socialist, delujoč v drugih organizacijah, je tleča prižigalna vrvica, do smodnika vodeča, je svet zase, revolucionar, ki pripravlja nov dan.« (Cit. po Matija Ogrin, Površje in žarišče krize Doma in sveta leta 1937, v zborniku Kriza revije Dom in svet leta 1937, str. 440.) Avtor še dodaja, da je ob takem in podobnem govorjenju nastal med katoličani razdor, »ki je bil tem hujši, ker so krščanski socialisti s tem delovali v prid dolgoročnega interesa komunistične partije«. (Prav tam.) Kam je to pripeljalo, vemo, a bi vseeno radi kot napotek bralčevemu razmišljanju navedli neko podrobnost. Franc Štadler je, preoblečen v duhovnika, 13. oktobra 1943 v njegovi lastni hiši umoril dr. Marka Natlačena. Izročil mu je pismo, in ko ga je Natlačen, za mizo sedeč, bral, je potegnil revolver in ga ustrelil v čelo. Vsaka od teh kretenj ni značilna samo za oba udeleženca, ampak za celoto obeh idej, ki sta se v tem dogodku križali. Širši značaj ima tudi stavek, ki ga je Edvard Kocbek zapisal v svoj dnevnik dan potem, ko je izvedel za atentat: »Ta tragična smrt pomeni z drugimi likvidacijami vred zgodovinski prelom. Ta prelom obstoji v tem, da likvidacija pomeni ne le pravično kazen za izdajalsko sodelovanje, temveč pomeni tudi silovito javljanje novega prava in nove pravice.« Tudi ta dva stavka sta slovenska zgodovinska novost. Predvsem pa sta veliko pohujšanje: pomenita namreč izstop iz civilizacije, kot pristanek na atentat kot instrument prava. Ker pa je ta novost nastala v glavi človeka katoliške poučenosti, je morda tudi ona »tragična« in postavlja silovito in obenem strašno vprašanje: Ali je človek odgovoren za um, za svoj um in za um sploh? Toda 13. oktobra 1942 je bil Kocbek že pripravljen. Najtežji izpit je morda opravil 28. maja istega leta, ko je, potem ko so Vosovci ubili duhovnika dr. Lamberta Ehrlicha, zapisal v svoj dnevnik: »To noč sem dobil določen občutek, da se je začela slovenska vstaja.« Če se seveda odločilna vdaja ni zgodila že leta 1937, ko je v Domu in svetu objavil svojePremišljanje o Španiji in s tem sprožil neko dogajanje, ki mu iz današnje perspektive ni mogoče reči drugače kot predigra v državljansko vojno.

Še eno reč moramo že tu povedati. Kakor upokojeni tako je tudi aktivni ekipi boljševikov skupen odnos do nove države. Ne eni ne drugi nove države, samostojne Republike Slovenije, ne marajo. Sprejemajo jo kot nujno zlo, kot edino možen izhod. Nehote in po sebi jih ta država spominja na poraz. Poleg tega pa imajo boljševiki tudi to v sebi, da država ni sui iuris, samostojna ontološka entiteta, ampak instrument, ki ga vzdržuje partija za izvajanje oblasti – za izvajanje diktature proletariata. Država ima torej status orodja.

V postboljševiški politični eliti je torej natanko toliko skrbi za državo, kolikor je gre orodju. Med njo in državo je bistveno tujstvo. Tega njeni akterji ne morejo skriti. najbolj pa njihov polaščevalski odnos prihaja na dan v neprestanem – izdajalskem – govorjenju o politiki kot podsistemu. Politika je podsistem samo v totalitarni partijski državi, v demokratični politeji pa je politika sistem. Ker pa so kakor[Stran 009] boljševiki tudi postboljševiki politično sterilni – v ustvarjalnem pomenu političnosti – bi morali državljani paziti, da postboljševiki države ne bi dobili v roke.

Figure 4. Danski mladi godci pod Prešernom Mirko Kambič

Ideološka okupacija

Potem ko je postalo jasno, da so boljševiki državljansko vojno izgubili, bi morali, podobno kot to naredijo vsi poraženci v sporih, ki dosežejo velikost državljanske vojne, oditi. S tem, da niso odšli, niso samo kršili bontona, ki ga je kodificirala sama zgodovina, ampak so s tem, da niso odšli – z ambicijami kontinuitete! – ogrozili samostojni harmonični in integralni razvoj v prihodnost. Slovenija je postala »kraljestvo, ki je v sebi razdeljeno«, kakor pravi neka zelo znana knjiga.

Boljševiki so torej, kljub temu da so bili premagani, ostali in živijo dvojno življenje: v obdobjih, ko niso na oblasti, se opirajo na svoje naraščajoče civilnodružbeno otočje, na svoj podedovani vpliv v gospodarstvu, v financah in znanstveni sferi, zlasti pa na kontrolo medijskih središč, ki kaže naraščajočo tendenco po celotnosti; v obdobjih, ko pa si na volitvah pridobijo še oblast, se jim odpre tudi možnost, da delujejo prek ustanov države – da so država. Tedaj prihaja do dogodkov, od katerih eden je bil govor predsednika vlade 27. aprila v Cankarjevem domu ob državnem prazniku upora. Naj povemo še enkrat: nekaj drugega je, če se v nekem intervjuju z agresivnimi izpadi rešuje zasebnik Vinko Möderndorfer, in nekaj povsem drugega, če predsednik vlade v tako rekoč ritualnem času uzurpira državni mikrofon za falzificiranje narodove zgodovine. Tedaj ne gre več za razdvojenost, o kateri je govoril v nedeljo 29. marca v Laškem škof dr. Anton Stres, tedaj gre za nekaj nesorazmerno več. Razdvojenost je beseda za izpad Vinka Möderndorferja, ob Pahorjevem nastopu pa si je v nas izsililo svojo besedo spoznanje, da gre za okupacijo. Samo po sebi se razume, da govorimo v terminih državljanske vojne.

Sedaj nastane naslednje pomembno vprašanje: Ali si sme narod, ki je svoboden, ki je suveren, ki ima državo, ali si sme tak narod dovoliti, da mu namesto zgodovine recitirajo neki ideološki mit, ki je bil izumljen zato in se uporablja zato, da bi spremenili njegovo identiteto? Če hoče tak narod ohraniti osnovno spoštovanje do sebe, ali si sme to dovoliti?[Stran 010] Slavnost v Cankarjevem domu je bila take narave, da je Pahorjeva inštalacija mita dobila značaj ultimativnosti in človeka spominja na besede, ki jih je leta 1968 govoril Brežnjev češkim tovarišem (le da je Leonid Brežnjev govoril naravnost, Pahor pa je govoril v podobah): »Vaša država leži na področju, na katero so v drugi svetovni vojni stopili sovjetski vojaki. To smo plačali z velikimi žrtvami in od tam ne bomo več odšli. Vaše meje so naše meje. V imenu naših mrtvih, ki so žrtvovali svoja življenja za vašo svobodo, smo upravičeni tja poslati svoje vojake. In tako bo za večno.« Mutatis mutandis, mar ne? A tu ni konca. Še lansko leto je v uradnem Navodilu za ruske učitelje zgodovine stalo, da je milijonske žrtve Stalinovega terorja treba razlagati kot nujno ceno za »veliko zmago v domovinski vojni«. (FAZ, 20. maj 2009) Sorodstvo v katerem kolenu pa imamo tu?

V takem svetu živimo, takšne reči se izrekajo in uprizarjajo v javnem prostoru, da se čutimo vedno bolj ogrožene in vedno manj svobodne. In vedno bolj žaljene. Tudi ali pa zlasti takrat, ko besedi, ki nam jih govorijo, ni mogoče razumeti drugače kot norčevanje. V kakšno občutje lahko Slovence spravljajo na primer besede, ki jih je 24. junija med drugim izrekel na Trgu republike v Ljubljani predsednik države dr. Danilo Türk: »Naše domoljubje smo izkazali v vseh odločilnih trenutkih … tudi v času narodnoosvobodilnega boja med 2. svetovno vojno.« Besednjak iz ptolemajske politične astronomije ne more, ne da bi ga soočil z izvorno slovensko semantiko, uporabljati nihče, ki ima kakršnokoli spoštovanje do ljudi, kaj šele spoštovanje, ki bi ga pričakovali od predsednika države do svojih državljanov. Preveč trpljenja je bilo zadanega in prestanega pod tem boljševiškim izumom, da bi se bilo komu dovoljeno poigravati z njim. In potem: »Zločini morajo biti kaznovani. Vse zločine moramo obsojati in obsoditi.« Dr. Danilo Türk je preveč hodil v šolo, da ne bi vedel, da nobeni zločini ne bodo kaznovani, da je čas za to minil. Ko pa je čas za to še bil, so zločinci, odeti v krvav škrlat – pred nami niso mogli skriti svojih ogrinjal – sedeli v prvih vrstah po zborovanjih in dobivali najvišja priznanja in nagrade. Zakaj pa predsednik ni raje obžaloval tistih časov? Zakaj se ni škandaliziral nad zamujenim? Zakaj si je, nasprotno, privoščil žaljivo šalo z zahtevo, da morajo biti kaznovani, ko je, kot vsak drug, vendar vedel, da nikoli ne bodo. Je pa tu, v vsem razkošju, še ideja, v vsemogočih fakturah, političnih, kulturnih, politoloških, socioloških, zgodovinskih; je pa tu šeideja, ki je zločincem nekoč dala duhovni prostor, ki jih je mobilizirala, ki jih je potem legitimirala, da so sploh mogli še biti – da so sploh še mogli živeti. Je pa tu še ideja in njena politika! Zakaj dr. Türk ni govoril o tej ideji, ki je próton kakón – prvinsko zlo – in je še tu in je še tu in mežika, premetena in pripravljena na vse. Zaman, tega od predsednika Türka ne bomo pričakali. Zdi se, da se je dokončno odločil, da se bo raje gibal v varnem okviru postboljševiške memorialne strategije: da mladih ne smemo »obremenjevati s preteklostjo«; da je spomin na žrtve nasilja treba »obravnavati s potrebno pieteto«; in da je »odkrivanje zgodovinskih resnic treba prepustiti zgodovinarjem«. Te sintagme že poznamo in vemo, kaj pomenijo v odprtem besedilu. Nedavno pa je prišel s predlogom, v katerem je nekaj inovativnega: »da je proti nestrpnosti treba uporabiti kazenskopravne instrumente«, če je to potrebno. Nestrpnost ali sovražni govor je zelo medel in neopredeljen pojem. Mogoče ga je čemu prilepiti ali pa tudi od česa odlepiti, odvisno od tega, kaj imajo »kazenskopravni« organi za potrebno ali kaj jim je naročeno. Zato predsednikova zaskrbljenost lahko pelje tudi v smeri policijske države in do države verbalnih deliktov. To ni gotovo, seveda, je pa predsednik s tem predlogom dokazal, da je zaskrbljujoče nepremišljen. Sovražnega govora je res vedno več, ker v naših glavah vedno bolj gospodari hladna, mrzla in sovražna misel. Odpravili jo bomo samo z novo kulturo. Začeti bi morali s tem, da bi najprej registrirali, potem pa začeli iskati postopke za odpravo totalitarne poškodovanosti. (Šele pozneje bi lahko mislili na pogodbo po državljanski vojni.) Na kaj mislimo?

Totalitarna poškodovanost

Že nekaj mesecev je tega, kar sem bil tudi pisec teh vrstic na nekem televizijskem soočenju. Moj nasprotnik je bil predsednik borcev dr. Janez Stanovnik. (Nekateri se trudijo, da bi ta naziv modernizirali in govorijo o partizanskih veteranih. Toda partizani ne morejo biti veterani, ker bi za to morali biti najprej vojaki, Partizani pa niso bili vojaki, ampak politična milica boljševiške partije. Vojaški status so si pripisovali sami, pa tudi nekateri drugi so jim ga priznavali, a to je druga zgodba. Sedaj imajo v glavah svojih papirjev še neko drugo ime, a saj vemo, kaj volk menja.) Naj bo že kakorkoli, nesorazmerje med mano in Stanovnikom je bilo tako veliko, da bi ga moral opaziti vsak primitivec. Stanovnik je imel petdeset let izključno, dvajset let[Stran 011] pa privilegirano pravico do mikrofona. Celo v dvajsetih demokratskih letih pa nisem ne jaz ne kdo drug mogel pojasniti – niti enkrat – kaj dela in kaj hoče Nova Slovenska zaveza. Novinar Tomaž Bratož, ki je soočenje vodil, je to stanje gotovo poznal, gotovo pa je poznal tudi pojem pravičnosti (če ne drugače pa iz problematike slovensko-hrvaških odnosov). In vendar je tudi na tem soočenju dajal Stanovniku tolikšno prednost, da sem le z največjo odločnostjo izsilil prostor za kak stavek. Njegovo ravnanje je bilo krivično in žaljivo, a je tu še nekaj drugega. Tega novinarja zadnje čase poznamo iz Odmevov in imamo o njem kar visoko mnenje. Ne bi bilo torej mogoče reči, da bi bilo tisto ravnanje treba označiti z moralnimi epiteti. Bilo je nekaj mnogo hujšega. Ravnal je, kakor je ravnal, iz hudetotalitarne poškodovanosti, ki je v njegovi notranjosti prevpila vse druge človeške in strokovne ozire. Brž ko je zagledal Stanovnika, je v njem spregovoril Pavlov s svojimi refleksi. Določena miselna izučenost mu je dala vedeti, da je Stanovnik človek, ki je tu zato, da govori. Zaradi poškodovanosti, o katero sem govoril, so v njegovi glavi dvoje vrste ljudje: ljudje, od katerih se pričakuje, da govorijo, in ljudje, od katerih se to ne pričakuje. Zaskrbljujoče je to, da takšni ljudje, kljub tako hudi prizadetosti, delujejo povsem kompetentno. Za tako ravnanje se namreč ne odločajo, tako ravnanje je preprosto v njih. To poškodovanost so že zdavnaj posvojili.

Figure 5. Turiste obogatimo z lepimi vtisi Mirko Kambič

Novinarju, ki je 7. junija letos urejeval večerni dnevnik na slovenski nacionalni televiziji, se verjetno ni bilo treba veliko bojevati s svojo poklicno etiko, ko je v poročilo o slovesnosti na Kočevskem Rogu vključil samo nuncijevo mašo, spominsko slovesnost po maši, z govori, ki jih je organizirala Nova Slovenska zaveza, pa je, če sploh, dal arhivirati kam globoko v spodnje kleti. Brez bojev je to najbrž šlo, ker so v njem ali njej že dolgo dvoji ljudje. Težko bi dovolj učinkovito predočil bralcem, kako nevarno je to stanje za Slovenijo in njene zadeve. Ali bi kdo mogel torej zameriti ljudem, če se čutijo okupirane? Ali ni v tem celo nekakšno upanje?

Kako zelo smo ogroženi, se zavemo tudi mi vsakič, ko šele pozneje – ko že nekaj časa mine – spregledamo, da je bil prizor, ki so nam ga zaigrali, da so bile besede, ki jih je prišel kdo povedat pred mikrofon, v resnici trik z določenim subverzivnim namenom. Po slavnostni parlamentarni seji v čast letošnjemu[Stran 012] dnevu državnosti so nam iz skupščine predvajali kratek dokumentarni film o zgodovini zgradbe slovenskega parlamenta. Kar se nam je v začetku zdelo zgolj zanimivost, se nam je pozneje razkril kot trik, narejen v najboljši boljševiški maniri. Kar so nam – Kdo? Vodstvo parlamenta? Za to posebej nastavljeni uslužbenci? – hoteli povedati, je bilo naslednje: kakor je bila, vidite, stavba vseskozi ista, tako je bila ista tudi politika, ki se je v njej dogajala; med totalitarizmom in demokracijo ni bistvene razlike. Režiserji so izračunali, da nam bodo s kontinuiteto stavbe sugerirali politično kontinuiteto. Koliko ljudi pa je nasedlo? In ko je komentatorka spretno vtihotapila v svojo spremno razlago, da smo Slovenci vse od leta 1945 imeli »svojo narodno skupščino«, koliko ljudi je ob tem v sebi protestiralo, vedoč, da smo Slovenci dobili svojo narodno skupščino šele aprila 1990? Poleg tako embaliranih informacijskih pošiljk smo nekaj deset minut lahko gledali tudi prizore slavne totalitarne preteklosti s skupinskimi slikami nekdanjih partijskih hierarhov. Zakaj so si postboljševiki privoščili to provokacijo – na dan slave mlade slovenske demokracije? Ali so ocenili, da so lahko že tako predrzni?

Kaj pa naslednje? Na zadnji seji pred počitnicami bo baje državni zbor razpravljal o zakonu o vojnih grobiščih. Ta predvideva za vse padle in pomorjene v Ljubljani skupen spomenik, na katerem bo stal tudi skupen napis. To bodo Župančičevi verzi: »Domovina je ena, nam vsem dodeljena.« To so nam povedali, niso pa nam povedali, da ti verzi že stojijo na grobnici partizanskih herojev na skupščinskem vrtu ob parlamentu. Niso nam povedali, da so besedilo že konsumirali boljševiki. Tako bo spomenik »vsem skupen«, posvečen pa bo le njim. Kot pred vojno, kot med vojno, kot po vojni, kot vedno: Laž je nesmrtna duša komunizma, kot je čutil, da se mora izraziti o tem gibanju pokojni poljski filozof Leszek Kolakowski.

Da gre za eskalacijo postboljševiške politike, nas je z nastopom vOdmevih 17. julija prepričala tudi javna tožilka Barbara Brezigar. Prvič je za način, kakor jo obravnava ena od strank komunističnega nasledstva, uporabila besedo pritisk. Začutila se je prisiljena, da »protestira proti temu, da stranka Zares žuga tožilcem in jih kliče na odgovornost, če opravljajo svoje delo«. Kar jo je posebej motilo, je bilo to, da je bil ta »pritisk«, ta »poizkus demontaže tožilstva« izpeljan na »izrazito primitiven način«. Opozoriti se ji je zdelo pri tem potrebno tudi na to, da to je bil »hkrati tudi pritisk na sodišče«.

(Kakor večina bralcev ve, si je Barbara Brezigar zaslužila tako obravnavanje zato, ker je sprožila postopek proti finskemu novinarju Magnusu Berglundu zaradi njegovega lažnivega posega v slovensko volilno dogajanje jeseni lansko leto. Stranka Zares, ki je prevzela izvedbo napada na tožilstvo, je utemeljevala svojo invektivo z absurdno trditvijo, da bi Janša – aktualni premier – moral proti Fincu sprožiti civilno tožbo – v zadevi, v kateri bi lahko imel kako vlogo samo in izključno kot visok državni uradnik!

A pustimo sedaj to in povejmo še enkrat nekaj drugega, kar tudi meri naše sedanje stanje. Lanska finska intriga – s tem, kako je bila v Sloveniji sprejeta in kakšne posledice je imela – je zelo jasno, če je o tem še kdo dvomil, pokazala na neko osnovno sedanjo slovensko danost. Čeprav praktično ni bilo slovenskega volilca, ki ne bi vedel, da je bilo obtožiti Janšo koruptivnosti ne samo nesmiselno, ampak tudi žaljivo, se vendar ni zgodilo tisto, kar bi bilo najbolj naravno, normalno in logično, da bi ljudje v takem naredili. Ljudje niso na volitvah demonstrirali svoje ogorčenosti spričo tuje intrige nad svojim človekom. Zakaj ne? Zato, ker za veliko ljudi Janša ni bil »njihov človek«, ampak človek z one strani barikad, ki jih je postavila, pa ne odstranila državljanska vojna. Uspeh, ki ga je imela mednarodna levičarska intervencija v finski izvedbi, si je mogoče razložiti samo z obstojem državljanske vojne v Sloveniji. Narod z normalnim občutenjem samega sebe si tega ne bi dovolil.

Kaj se torej dogaja z nami? V začetku smo za škofovo pridigo v Laškem reklirazdvojenost, a nismo bili povsem prepričani, da se smemo zadovoljiti s tem, kar zmore povedati ta beseda. Nepripravljenost slovenske postboljševiške elite, da bi si ogledala dela svojih očetov v Hudi jami, nas spominja na obnašanje povojnih nacistov v Frankfurtu, ki so morali, če so hoteli dobiti živilske nakaznice, gledati nekaj dokumentarnih filmov o koncentracijskih taboriščih, a so pri tem od začetka do konca trdovratno gledali stran (W. Kraushaar, Linke Geisterfahrer, str. 90.). Ti »stran obrnjeni obrazi« v Frankfurtu in v Laškem, čeprav jih lahko razumemo tudi kot defenzivno taktiko pred navalom sramu, že nekoliko kažejo ven iz območja razdeljenosti v neko višjo raven. Trdovratno izmikanje soočenju z resnico lahko vsak trenutek preide iz trpnosti v dejavnost, kjer ne bomo mogli več govoriti zgolj orazdvojenosti.

Potem ko je Majda Širca, ki do sedaj, kolikor lahko presojamo po javnih občilih, ni kazala[Stran 013] zanimanja, da bi si ogledala storitve slovenskega boljševiškega kompleksa v Barbarinem rovu, omogočila slovensko udeležbo na razstavi v spomin Bošnjakom, ki so jih leta 1995 pobili v Srebrenici – kar je samo po sebi hvalevredno dejanje – ne moremo, da v tem ne bi videli določenega prezira do tistih tisočev, ki so bili zazidani v Barbarin rov. To ni več zgolj obramba, to že prehaja v demonstracijo.

Figure 6. A sedaj je tu jesen Mirko Kambič

Odsotnost pogodbe po državljanski vojni in ideološka okupacija

Vitalna področja v življenju slovenskega naroda in najpomembnejše ustanove njegove države Republike Slovenije pospešeno osvaja anomalnost v njenih različnih vidikih. Zasledujoč ta razvoj, smo se v Zavezinih komentarjih vedno bolj približevali izvornemu dejstvu tega stanja in ga sedaj lahko fiksiramo. Izhodišče naše nesreče je, po vsem, skozi kar smo šli v preteklem stoletju, največja anomalija, ki se nam je mogla zgoditi in je v naslednjem: slovenska državljanska vojna se ni končala tako, kakor se državljanske vojne končajo; premaganci niso odšli, ampak so ostali in se vključili v koncept družbe, ki so mu nekoč napovedali vojno, nespokorjeni tako rekoč in brez potrebnega samospraševanja, ne da bi se podredili procesom, ki so potrebni za sklenitev mirovne pogodbe po državljanski vojni. Stopili so v demokratsko politejo, ne da bi dali kakršnekoli dokaze, da so drugi ljudje, kot so bili, ne da bi ponudili kaka jamstva, ki bi jih obvezovala. Mirovna pogodba po meddržavni vojni in mirovna pogodba po znotrajdržavni ali državljanski vojni postavljata dvoje zelo različnih stanj: dve, po meddržavni pogodbi pomirjeni državi, bosta odslej živeli v različnih državah; dva vojskujoča se dela iste države pa bosta še naprej živela v skupni državi kakor pred vojno. Vsakomur je jasno, da mora ta pogodba razrešiti vprašanja, ki jih oni drugi ni treba.

Pogodba po državljanski vojni je torej že po sebi zelo zahtevno besedilo. Po slovenski državljanski vojni pa sploh ni bilo nobene pogodbe. To dejstvo človeku lahko razloži, zakaj je tako, kakor je. Je pa tako – kakor smo v tem komentarju morali ugotoviti – da je stran, ki je v tej vojni morala požreti poraz (v vojni, ki je tekla ne zaradi kakega zunanjega spora, ampak zaradi najbolj notranjega spora, ki je sploh možen, saj je v slovenski državljanski vojni šlo za civilizacijo in proti njej, za to, kaj si človek sme misliti o sebi[Stran 014][Stran 015] in družbi in kaj ne), da je poražena stran, ne da bi ji bilo treba dati kakršenkoli dokaz civilne kompetentnosti, bila sprejeta v demokratično politejo. In zgodilo se je, kar je bilo mogoče pričakovati in kar so redki pozorni ljudje tudi pričakovali: kadar ta stran dobi na volitvah v roke ustanove države, ravna z njimi in preko njih z državljani tako, da dobimo občutek, da smo se znašli v stanju, ki mu ni mogoče reči drugače – razume se, da govorimo v terminih državljanske vojne – kot okupacija.

Figure 7. In spomin na naše mrtve Mirko KambičFigure 8. Pa tudi upanje – Drugo leto se bo vse ponovilo in dalo nove možnosti[Stran 016]

Izhod

Slovenski problem ima eno samo rešitev. Do nje bo prišlo takrat, ko se bo demokratična substanca v narodu in državi ovedla do te mere, da bo na volitvah silam, o katerih smo govorili v tem komentarju, odkazala mesto, ki jim pripada in ki jih bo pripravilo do tega, da bodo napravili premislek, ki jih bo soočil s tem, kar so. Da se bodo končno zagledali – v emfatičnem pomenu te besede.

Če pa se bo proces razkristjanjenja nadaljeval, te prisebne in zadostne demokratične količine ne bomo dosegli. Samo krščanstvo nas lahko spet nauči, da se prometejstvo, kakor nas je opomnil Ajshil, konča v Tartaru – tudi liberalno, ne samo boljševiško; in, drugič, da človek doseže pravo gosposkost v služenju – v vladanju seveda, a v vladanju na matrici služenja. Če prav premislimo, ti dve stvari peljeta v eno. Človek je ontološka realnost, kakor nam je vse življenje pripovedoval pokojni Leszek Kolakowski. In sredi te realnosti je tista ena reč, ki edina postavlja človeka v njegovi normalnosti.

Ključna beseda je ravnotežje. Izjemno mesto, ki ga je imela naša civilizacija v svetovni zgodovini – in ga morda zaenkrat še ima – je dosegla njena temeljna norma: iskanje ravnotežja. To normo oznanja sedanji papež Benedikt XVI v najširši možni formi: vera in razum. Tudi pokojni poljski filozof Leszek Kolakowski, ki je po izgonu iz Varšave leta 1968 živel na Zahodu, je posvetil svoje življenje utrjevanju uravnoteženega in normalnega človeka. Postal je učitelj Evrope. Niti malo ne dvomimo, da bo ta naziv slej ali prej splošno sprejet. V starosti 82 let je 17. julija v Oxfordu umrl. Tudi zato prosimo bralce, da preberejo naslednje njegove stavke:

Mislim, da je dovoljeno, da na krščansko religioznost – tako v njeni doktrinarnosti kakor v njeni specifični občutljivosti – gledamo kot na seminar evropskega duha, ne da bi o tem dramatični spor med razsvetljenstvom in krščansko tradicijo ali puščali ob strani ali pa zmanjševali na raven preprostega nesporazuma. Okvir mojega razmisleka je naslednji: Krščanska misel, ki se je oblikovala in si iskala izraza skozi stoletja, se je morala neprestano spoprijemati s heretičnimi težnjami, ki so enega od členov, med katerima je obstajala napetost, tako poudarjale, da je drugi člen postal zanemarjen ali pozabljen.

Skoraj celotno zgodovino herezij je mogoče – gledano iz njihovih teoloških formulacij – razložiti po tej shemi in poglavitni problemi zgodovine dogem in protidogem se pokažejo za različice iste teme: človeškost Jezusa Kristusaproti njegovi božanskosti; človekova svobodanasproti milosti in predestinaciji; vidna Cerkevnasproti nevidni Cerkvi; zakon nasproti ljubezni; črka nasproti duhu; védenje nasproti veri; zveličanje po delih nasproti zveličanju po veri; država nasprotiCerkvi; zemlja nasproti nebesom; Bog stvarniknasproti absolutnemu Bogu. V ravnotežju, vzdrževanem med nujno dvopomenskimi formulacijami, je vedno znova prihajalo do motenj in kar je v tem negotovem ravnovesju vedno bilo v igri, niso bile obsodbe te ali one herezije, ječa ali grmada za to ali ono uporno glavo, temveč – to pač lahko priznamo – neredko usoda celotne civilizacije.

Če človek preveč popušča manihejski skušnjavi in obsodi telo in fizični svet kot kraljestvo demonov ali vsaj kot področje, v katerem se ne more nič vrednega zgoditi, razglaša s tem ravnodušnost do vsega, kar se dogaja v civilizaciji in vse celo obsoja. Posvetna zgodovina in posvetni čas sta tako moralno izničena. V menjajoči se zgodovini krščanstva se je ta skušnjava vidno javljala in Kierkegaard jo je v preteklem stoletju na občudovanja vreden način izrazil. Če pa se človek preveč vda nasprotni skušnjavi, ki jo bomo zaradi poenostavitve imenovali panteistično, tendenci, svet, kakršen je, preveličati, obenem pa ne videti neizogibnosti ali celo resničnosti zla, tedaj človek ubija ali vsaj slabi voljo, ki je potrebna za obvladovanje materije. Obsodba sveta in asketsko zadržanje pred njegovimi vabami na eni strani, pobožanstvenost sveta in pozabljenje zla na drugi – med tema dvema poloma se giblje krščanska misel sem in tja; in čeprav za podporo obeh ekstremov ni težko najti citatov v Sv. pismu, je glavni tok zahodnega krščanstva trdovratno iskal formulacije, s katerimi se je izogibal neizogibni izbiri. (Poudaril prevajalec)

(Leszek Kolakowski, Moderna na zatožni klopi, Manesse – Zürich, str. 36–38),

Justin Stanovnik