Pogovori na Rogu 2009

P

Kočevski Rog, breznina!
(Narodna)

Kočevski Rog gre že v dvajseto leto. Kot Katrca, o kateri pojejo završki fantje v Maistrovi pesmi, bi človek pomislil, ko bi si upal. A tu ne gre za to, da bi si človek moral upati. Spomin pride sam od sebe, človek ne more nič za to, pa naj prinese še tako žalost. Če je bila slovenska Katrca leta 1945, ko so ji tu pobijali fanta, stara dvajset let, je danes stara štiriinosemdeset. Koliko jih je pa sploh še lahko prišlo? In ali bo drugo leto in leto za tem tukaj še katera? In če poleg tega še pomislimo, da je bila, ko je lahko prvič prišla v svoje Rute, stara že petinšestdeset let! Kaj pa je z našo domovino Slovenijo?

Od kdaj pa kitajska mati lahko hodi na Tiananmen, kjer so ji v noči med 3. in 4. junijem leta 1989 ubili sina ali hčer – eno od 2.600 žrtev, kolikor jih je pekinški Rdeči križ priznal, da jih je padlo na tistem trgu ali pa pozneje od tam dobljenih ran? Že enajst let po pokolu, se pravi že leta 2000, so demokratski aktivisti iz Pekinga začeli s kampanjo, s katero so dosegli, da so tiananmenske matere lahko začele hoditi na tisti kraj in zahtevale javen spomin na svoje otroke. Kaj pa matere z Majskega trga v Buenos Aires – žene Plaza de Mayo? Koliko let je potem, ko so njihovi sinovi izginili, moralo miniti, da so lahko s trga glavnega mesta svoje države mogle pripovedovati svetu svoje zgodbe? Nobeno leto ni bilo treba argentinskim materam čakati, da so smele postaviti vprašanja: Kje imate naše sinove? Kaj ste storili z njimi? Ko je bil šef vojaške hunte general Videla še na oblasti, so bile že na trgu s svojimi zahtevami. Kaj pa Srebrenica, koliko let je moralo miniti, da je Srebrenica lahko spregovorila? V nekem smislu takoj po Daytonskem miru, se pravi leto, dve. Nizozemski vojaki, ki so 13. julija zapustili stražarsko mesto v Srebrenici in tako omogočili zločin, pa so bili že sedem let potem, leta 2002, 16. aprila natanko, kaznovani tako, da je tega dne nizozemska vlada v znamenje, da se jih vsa država sramuje, kolektivno odstopila. (Koliko bolj upravičeno bi pričakovali, da bi potem, ko je spregovorila Huda jama, odstopila sedanja levičarska vlada, in s tem pokazala, da se sramuje svojih političnih prednikov.)

A od kod ta kričeča civilizacijska razlika med Slovenijo na eni strani in Argentino, Bosno in Kitajsko na drugi? Med deželo, ki naj bi bila »prstan Evrope«, in med deželami, ki so kvečjemu njena projekcija ali še to ne? Ali si je to sploh mogoče razložiti?

Nikakor ne drugače kot na način, kakor smo to storili v uvodnem komentarju v to številko Zaveze: da je imel material, iz katerega so bili izdelani slovenski boljševiki, tako specifično ideološko težo, da jim je zagotavljal popolno moralno intransingentnost. V tej izločenosti iz splošnočloveškega – v tej zavarovanosti pred splošnočloveškim – so v suvereni zapisanosti svojim ciljem sklenili, da bodo tistim, ki so jih pomorili med državljansko vojno in po njej, ubili še spomin. Snov, iz katere so bili izdelani, jih je seznanila s to možnostjo, in jih obenem opremila z zmožnostjo to možnost v celoti realizirati: na kraje, kjer so ležali pobiti in pomorjeni, so navalili kiklopske skale molka. To so storili tako, da so vse točke, kjer se oblikujejo mnenja, zavarovali z ljudmi, ki so jih prej zavezali s tajnimi prisegami, ali pa z ljudmi, za katere so vedeli, da priseg ne potrebujejo.

Še besedo o posebni snovi slovenskih boljševikov. Da ta sintagma ne bi ostala prazna metafora, samo besedna iznajdba za pokritje nečesa neznanega in nerazumljenega, zgolj sredstvo za pomirjenje naše zaprepaščenosti, naj opozorim na neko dejstvo, ki bo podobo o posebni snovi fiksiralo v predmetnem svetu in jo tako do neke mere razložilo. George Rendel, britanski veleposlanik pri begunski vladi v Londonu, je nekoč, govoreč o dr. Mihu Kreku in njegovi pozitivni vlogi v okviru begunske vlade, začutil potrebo, da ob tem pojasni, od kod Krek izhaja. Spregovoril je o Slovencih in ob tem izrazil misel, da je ta mali kulturni narod mogoče najbolj katoliški narod v Evropi. Ker vemo, da Rendel tega ni rekel tjavdan, takoj pomislimo tudi, da nam posebna snov slovenske kratoliške kulture lahko razloži nastajanje posebne snovi v tistih, ki so se odločili, da izpeljejo boljševiški program in to kulturo uničijo. Zavedeli so se, da bodo, če bodo hoteli to narediti, morali postati posebni ljudje. Od tod njihova posebna snov, kombinacija boljševiškega in španskega prevratnega genija.

Kako posebni so ti ljudje morali biti, v kakšno talentiranost politične manipulacije in krutosti so se morali dvigniti, lahko razberete iz prizorov, ki jih v Zavezini rubriki Kako se je začelo razgrinja pred nami Janko Maček. V odtisu, takorekoč v negativu, pa se njihova roka – ali naj rečem, njihova duša – kaže na obrazih tistih, ki prihajajo na Kočevki Rog. Sedaj so se stvari začele nekoliko spreminjati, a če se potrudite in poiščete v Zavezinih poročilih fotografije spominskih slovesnosti na Rogu iz časov, ko so sem množično hodile nekdanje Katrce, sedaj stare osemdeset in čez, boste – če imate oči, da kaj vidite – zagledali obraze, ki vam ne bodo dovolili, da se ne bi vprašali: Kaj pa jih je naredilo? Kaj, za božjo voljo, pa je te obraze naredilo? Saj imate katero od teh slik pred očmi, mar ne? Množica pred oltarjem, šest, osem tisoč ljudi, tesno drug ob drugem, obraz pri obrazu, kakor da bi hoteli povedati, da spadajo skupaj, potem pa na njenem obrobju iztekanje te množice v zalive neznanega gozda. To je Kočevski Rog. A kar vam bo ostalo posebej v spominu, bodo obrazi, različni seveda, a hkrati kakor da bi šli vsi skozi neko pokrajino, kjer so gledali iste stvari. In čudno, čeprav na Rog ne prihaja veliko manj moških kot žensk, vam, bogve zakaj, ostane vtis, da ste gledali predvsem obraze žena. Neverjetno, človek pomisli ob tem, ali je to zato, ker imajo ženske posebno pravico biti tam?

Slovensko zaostajanje za ostalim svetom, evropskim in neevropskim, torej ni slučajno, ampak izhaja iz prisebnosti in talentiranosti nosilcev specifičnega totalitarizma, ki se je realiziral na naših tleh. Tudi iz dokumentov, ki jih je boljševikom po sesutju sistema izstavila zgodovina, je izhajalo, z jasnostjo, ki se ji ni bilo mogoče ustavljati, da zanje ni predvideno nobene »pozgodovine« – da jim ostaja samo to, da odidejo; da samo tako, da odidejo, lahko dostojno potrdijo, da se spet podrejajo civilizaciji. In nikjer ne slišimo teh ukazov izrekati v tako ultimativnem tonu kot v Kočevskem Rogu: da je izhod iz tega, kar so bili, samo odhod – da je vsako drugo obstajanje, spričo tega, kar so bili, nedostojno.

O avtorju

Avtor Urednik

Prijava na poštni seznam Novice Nove Slovenske zaveze

* obvezna polja

Označite, če želite Bilten NSZ prejemati v svoj e-poštni nabiralnik:

Kadarkoli si lahko premislite; v vsaki pošti, ki vam jo bomo poslali, boste na dnu sporočila našli povezavo za odjavo z našega poštnega seznama. Lahko nam tudi pišete na naslov: info@zaveza.si. Vaše podatke bomo skrbno in spoštljivo hranili. S potrditvijo na spodnji gumb potrjujete, da se strinjate s hrambo podatkov, ki ste jih vnesli zgoraj.